Posamezna številka Din 1.50.
Poštnina gla*'
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
fcrhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Karl Marksa (preje Turjaški) trg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 6, četrtletno 18 Din. — Dopisi se ne vračajo.
Siev. 25.
LJUBLJANA, četrtek, dne 4. oktobra 1923.
Leto 1.
V pomoč Bolgariji.
Na pomoč bolgarskim delavcem in kmetom! Prolelarijaiu Jugoslavije!
Od 9. junija, ko so bandiije, zbrani okolu Cankova, vzeli oblast polom puča iz rok zemljoradničke stranke v Bolgariji, trpe bolgarski delavci in kmetje vedno še nezaslišana nasilja od strani belogardističnih in fašisiovskih krvolo-kov, katerim pomagajo monarhistične in oficirske klike.
Znani so vam že dogodki sodbe v Plevni ter v drugih krajih. Naša stranka je na mnogih številnih shodih povzdigovala svoj glas, da protestira proti vsem lem nasiljem krvavega režima v Bolgariji, režima, ki je vsak dan bolj pritezal okove, pod katerimi so trpeli delavci in kmetje.
12. septembra so Cankovovi banditje, da bi dosegli svoj končni cilj, zaprli tisoče komunistov, odgovornih predstavnikov delavskega strankarskega in strokovnega pokreta. Cankovovi banditje so uničili komunistične liste in razbili strokovne institucije. Belogardistični režim je storil vse, da uniči komunistično stranko, ker je vedel dobro, da mu je ona edini resni nasprotnik in edina in prava zaščitnica in borilka za pravice delavcev in revnih kmetov.
V	brambi interesov neznatne manjšine kapitalistov, bankirjev, špekulantov, oficirjev in raznih banditov je postajal režim vsak dan brutalnejši, ker je dobro vedel, da se mu vsak dan bolj majejo tla pod nogami.
Toda to neznosno stanje bolgarskih delavcev in revnih kmetov v zvezi s provokatorsko politiko belogardističnih banditov je moralo izvajati odpor bolgarskih delavcev in kmetov. In danes se vodi krvav boj med delavci in kmeti na eni ter med kapitalisti in belogardističnimi banditi na drugi strani. Revne kmečke množice so uvidele, da je njihov interes istoveten z interesi delavcev v mestih in one vodijo sedaj skupno rame ob ramenu z delavci krvav boj proti nasilnemu režimu v Bolgariji. Samo socijal-izdajalci iz 11. Internacijonale sfoje na strani krvnikov bolgarskega delovnega ljudstva.
Ker je boj v polnem teku in ker se še ne more vedeti, bode li že sedaj uspelo združenim delavcem in kmetom, da obračunajo končno veljavno s svojimi rablji, je dolžnost jugoslovanskih delavcev in kmetov, da z budnim očesom zasledujejo boj svojih bolgarskih sodrugov in da ta boj podpirajo!
Prva dolžnost jugoslovanskega proletariata mora biti najenergičnejša agitacija in borba proti pomoči belogardističnim banditom, ~ e bi jo kdorkoli hotel organizirati v naši državi. Ker ni izključeno, da bodo pri eventualni zmagi bolgarskih delavcev in kmetov so hoteli naši vlastodržci in ostali imperija-listični pohlepneži vmešavati v notranjo borbo v Bolgariji proti bolgarskim delavcem in kmetom, je največ ja in naj-svelejša dolžnost vsakega delavca in kmeta, da vstane proti taki intervenciji, ker zmaga bolgarskih delavcev in kmetov je zmaga delovnega ljudstva in miru na celem Balkanu.
Mogoče je tudi da najdejo v naši državi zavetišče bolgarske belogardistične bande in da v naši državi kujejo po-lem naklepe za potlačenje bolgarskega delavsko - kmečkega pokreta. V tem
slučaju je dolžnost jugoslovanskega proletarijata, da izsledi te bande in jim onemogoči delo!
Po poslednjih vesteh služijo ruske belogardistične in monarhistične bande v Bolgariji kakor orožje bolgarske vlade proti delavcem in kmetom. Njihova nevarnost postaja vedno večja tudi za jugoslovanske delavce in kmete. Verjetno je, da oni iz naše države pomagajo bolgarskim banditom proti bolgarskemu ljudstvu. Zato je dolžnost delavcev in kmetov v Jugoslaviji, da okrepe svojo akcijo za izganjanje ruskih kontrarevolucijonarjev iz naše države ter da budno zasledujejo njihovo podzemeljsko delovanje in odkrivajo njihove peklenske načrte. Ti beli plačanci bodo jutri krvniki naših delavcev in kmetov, kakor so to danes v Bolgariji!
Sodrugi delavci in revni kmetje!
Revolucij onami pokret delavcev in kmetov se bori na življenje in smrt. Ogromne žrtve, težke za bolgarski pro-letarijat, padajo vsakodnevno. Mogoče je, da se belogardističnim bandam posreči v krvi zadušiti pokret kmetov in delavcev. V tem slučaju je naša bratska dolžnost, da se najenergičnejše zavzamemo za pravo azila za bolgarske revolucionarje ter da jih moralično in materijelno čim najbolj podpiramo, če bodo prisiljeni iskali v naši državi pribežališča.
Borba, ki jo vodijo danes bolgarski delavci in kmetje, je borba proti krvavemu fašistovskemu režimu in za delav-sko-kmečko vlado. Interesi delavcev in kmetov so isti, kakor je njihov nasprotnik, ki jih hoče v krvi zadušiti, eden in isti, in le v skupnem boju, z združenimi močmi si morejo delavci in kmetje za-sigurati zmago in svojo vladavino. Dogodki, ki so se odigrali od 9. junija do danes in ki se še odigravajo, so bili krvava šola za delavce in kmete na Bolgarskem, ker so delavski razred in kmetje z velikimi žrtvami poplačali svojo razcepljenost in so bili v ognju in krvi prisiljeni spoznati življenjsko potrebo enotne fronte delavcev in kmetov.
Delavci in kmetje v Jugoslaviji, zatirani pod težko reakcijo, morajo imeti to skušnjo pred očmi. Enotna fronta delavcev in kmetov je tudi v naši državi edina pot za uspešen boj proti reakciji in fašizmu, proti političnemu in gospodarskemu suženjstvu delavcev in kmetov. Prvi predpogoj za ustvarjenje te fronte so močne in dobro izgrajene organizacije Neodv. Delavske Stranke.
Pošiljamo bolgarskim delavcem in kmetom, ki umirajo za svojo pravično stvar, za svojo »staro pravdo«, bratske pozdrave in tople želje za konečno zmago nad krvnimi sovražniki delovnega ljudstva; klanjamo se žrtvam, ki so padle v boju in kličemo:
Živela borba bolgarskih delavcev in kmetov!
Dol s krvavim režimom Cankova!
Naj živi delavsko-kmečka republika Bolgarska!
Dol z balkansko reakcijo in fašizmom!
Ven z ruskimi kontrarevolucijonarji! Osrednji odbor Neodvisne Delavske Stranke Jugoslavije.
Vsem krajevnim organizacijam in zaupništvom.
Bolgarski reakciji se je za enkrat posrečilo udušiti revolucijonarni pokret bolgarskih delavcev in kmetov. Mnogo revolucionarnih delavcev in kmetov se je moralo umakniti pred četami faši-siovske Cankove vlade na jugoslovansko ozemlje. Njim je potrebna najhitrej-ša pomoč. Pokažimo s hitrim nabiranjem prispevkov za nje svojo solidarnost z revolucijonarnimi delavci in kmeti Bolgarije.
V	to svrho naj postavi takoj vsaka organizacija tročlanski odbor iz najboljših sodrugov. Ti odbori imajo voditi celo nabiralno akcijo. Odbori naj se takoj javijo pismeno pokrajinskemu izvrševalnemu odboru NDSJ v Ljublja-
ni. Prve prispevke je treba nemudoma poslati na: Centralni odbor NRPJ, Beograd, Kosovska 43 IV. in istočasno naj javijo nam, koliko so poslali na omenjeni naslov. Ti odbori bodo odslej stalno obstojali v svrho stalnega nabiranja prispevkov za žrtve reakcije v Jugoslaviji in inozemstvu. Navodila za njihovo bodoče delovanje pošljemo naknadno.
Sodrugi, odzovite se pozivu in nemudoma pošljite prve prispevke na gori omenjeni naslov!
živel revolucijonarni boj bolgarskih delavcev in kmetov!
živela proletarska solidarnost! Pokrajinski izvrševalni odbor N. D. S. J. v Ljubljani.
t S. Paule Pavlovič.
Iz Sofije prihaja vest, da je v zadnjih bojih bolgarskih delavcev in kmetov proti fašistovskim bandam kontrarevolucionarne Cankove vlade padel junaške smrti s. Pavle Pavlovič.
S. Pavlovič je bil po poklicu usnjarski delavec, ki se je že v mladosti udeleževal proletarskega pokreta. Sam si je pridobil obširno izobrazbo in je igral vodilno vlogo v strokovnem pokretu. Leta 1920. je bil izvoljen na komunistični listi v ustavotvorno skupščino. Po obznani je šel v inozemstvo, kjer je deloval predvsem na strokovnem polju. Ko je v Bolgariji izbruhnil revolucijo-
narni pokret delavcev in kmetov proti Cankovi vladi belega terorja, je pohitel tja, da vstopi v proletarsko revolucionarno armado. Kakor je deloval vedno za osvoboditev prolelarijata, tako je tudi v odločilnem momentu žrtvovat osvobodilnemu boju proletarijata svoje življenje.
Spomin tega junaškega revolucionarnega borca bo ostal nepozaben proletariatu Jugoslavije, ki je izgubil v s Pavloviču enega svojih najboljših sodrugov, ki je bil rdeči zastavi zvest — do smrti.
/v./k ii £*■
Kljub vsemu!
Rudarska stavka je končana, preganjanja pa se nadaljujejo s polno paro. Ne le po revirjih, tudi v Ljubljani je cel aparat na nogah, kot v časih »Obzna-ne«. Prejšnji teden so se vršile skoro pri vseh funkcijonarjih stranke in strokovnih organizacij hišne preiskave. V »Delavskem Domu« so prejšnji ponedeljek napravili cel pogon. 16 policistov je zaprlo zvečer vse dohode in zapisali so vse, ki so bili slučajno v domu navzoči.
*
V litijskih zaporih drže celo vrsto sodrugov na podlagi neutemeljenih sumničenj. Ker so bili zapori prenapolnjeni so zaprli dve sodružice samo-lastno v temnico. Litijski sodrugi so v protest, da se postopanje proti njim zavlačuje na vse mogoče načine, stopili v dvodneven gladovni širajk.
*
V celjskih zaporih je še vse polno sodrugov.
Radikalija je napravila generalni naskok na delavski pokret. Ali gospodje se motijo, če mislijo, da nas bodo s tem ustrašili. Dobra je taka skušnja, ker pokaže se, kdo je mož. Koristolovci so že davno odpadli iz naših vrst bo-jevnega proletarijata, ti so že v varnem zavetju režimskih jasli, borce bo pa neosnovano preganjanje le še utrdilo v njihovem delu. Z bajoneti se idej ne more uničiti. Vedno večja beda delavstva, vedno hujši teror, rastoča dra-
ginja in vedno večje izkoriščanje — to so tisti agitatorji, lu vodijo proletarijat v boj. Gospodje, če hočete zatreti razredni boj — zatrite izkoriščanje, zatrite draginjo, zatrite parasite, ki se maste z delom proletarijata. Z eno besedo: odpravite sebe in svojo družbo!
Zgodovina ima svoje železne zakone. Kapitalizem sam je rodil in vedno množi svojega nasprotnika — proletariat. Vedno večje izkoriščanje sili vedno nove borce v bojne vrste proti kapitalizmu.
Kljub vsemu, mi ne klonemo, čim večji bo pritisk, tem večji bo odpor, čim hujše bo preganjanje, tem vslraj-nejše naše delo.
Podvojite vsi svoje delo za »Glas Svobode«, podvojite svoje delo za Neodvisno delavsko stranko. Nabirajte novih članov za stranko in širite list, to bo, sodrugi, naš odgovor na preganjanja.
Buržuazija besni, ker jo je strah, ker vidi, da mora propasti. Mi pa gremo naprej, ker naša je bodočnost.
Naj mečejo kamne po nas, naj nas preganjajo; mi gremo naprej, ker naš boj je boj za pravico proti krivici.
Strnite še bolj svoje vrste !
Podvojite svoje delo !
Cel svet si more proletarijat priborili, za zgubiti pa nima ničesar razen svojih okov.
Razpad Nemčije.
Nemška vlada je že ponovno poizkušala ustaviti katastrofalni padec nemške marke. Vedno brezuspešno — po kratkem oddihu je ta drvela s stopnjevano sito navzdol in povlekla s sabo dobršne dele zlatega kritja. Zadnji poizkus pa je izvršila pred dobrim tednom in sicer s precejšnjim začetnim uspehom. Njeni intervenciji se je namreč posrečilo potisniti dolar z njegove tristo-milijonske višine (toliko mark se je dobilo za en dolar!) na tretjino te svote
— in to tekom enega dne. Vsaka vladna intervencija na borzi pa ima ekonomski smisel in izglede za uspeh samo v onih slučajih, ako vodi započeta akcija k direktnemu ozdravljenju državnih financ. O takem ozdravljenju pa v tem momentu v Nemčiji ne more bili govora. To vlada tudi sama prav dobro ve — z ozdravljenjem marke sploh ne računa več, ker je pričela že akcijo, da ustvari po ruskem vzgledu novo plačilno sredstvo. Toda zakaj potem zapravi dnevno po deset milijonov zlatih mark in jih meče v nenasitna žrela valutnih špekulantov? Vzrok ni gospodarski, nego eminentno političen. Notranje politična situacija se je približala popolni kaotični formi. Razburjenje, ki se je polastilo prebivalstva radi neverjetnega porasta vseh cen (te so bile dobesedno vsako uro zvišane
— dočim se je spreminjala plača delavstvu le vsaki teden in uradništvu celo samo vsakih štirinajst dni, ki je bilo na ta legalni način izmozgavano v taki meri, kot je ne pomni zgodovina v boju človeštva s kapitalom), to razburjenje se je širilo z bliskovito naglico ne samo med razredno zavednimi borci, nego tudi v krogih povsem obubožanega »srednjega« stanu. Da vsaj za trenoiek dobi časa, da vsaj za hip ustavi nemire in plenitve, ki so postale že vsakodnevna pojava — to je pravi vzrok državne intervencije na borzi. Ustaviti padec marke vsaj toliko časa, da zmore v miru likvidirati spor s Francosko radi Porurja. In po likvidaciji se bo lažje našel kakšen izhod iz mučne situacije
— mislijo nemški državniki, ki so pa pozabili, da se tudi oni narod, ki ga je na svetu najlažje vladati, po takih izkušnjah, katere je moral poplačati s svojim zdravjem in svojo duševno silo, mora polagoma spametovati. Brez dvoma pomeni vzdrževanje pasivnega odpora s strani nemške vlade bankrot državnih financ. Z državnim bankrotom pa ni združen bankrot privatnega gospodarstva. Zgled Nemčije je sijajen
protidokaz za one gospodarske teoretike, ki trdijo, da je samo cvetoča privatna industrija — povod blagostanju celokupne države. Nemška privatna kapitalistična podjetja so danes (računano v zlatu!) bogata kot še nikoli. Profiti, ki so jih vtaknili v žep podjetniki radi mahinacij z delavstvom (katere so plačevali v ničvredni papirnati valuti — a svoje produkte prodajali doma in v tujini le na podlagi zlate predvojne vrednosti) so nezaslišano visoki. In sedaj je prišla še vlada, ki jim je naklonila v obliki podpor za vzdrževanje pasivnega odpora biljonske svote. Dnevno je porabila vlada po tri zlate marke na vsakega prebivalca v zasedenem ozemlju. Tega zlatega blagoslova pa ni bil deležen, kot bi mogoče kdo mislil, oni faktor, ki se je edini resno in zagrizeno boril proti invaziji francoskega militarizma in imperijalizma — to je delavstvo — ne — podpore so se razdeljevale med »obubožane trpine« veleindu-strijce, da so ti vzdržali v pasivnem odporu in niso že takoj prvega dne, kot je sicer navada v teh krogih, postali zavezniki francoskega kapitala. Stinnes, Thvssen, Wolf in tovariši so takoj spoznali ugodno konjunkturo, ki jim jo je naklonil Berlin — in začela se je afera, kot je bolj umazane ne pozna, sicer v tej branši ne baš revna zgodovina. Mesto da bi dali ti koncerni svojemu delavstvu podpore, so zlati denar porabili v borzne špekulacije. Po nemških tržiščih so pokupili vse visokovalutarne devize in na ta način strmoglavili v prepad nemško marko. Državna uprava je razsipala ves svoj zaklad, ki ji je še preostal, v ta nenasitna grla privatne »inicijative« in privatne »širokopoiez-nosti«. Ista industrija, ki je ruinirala državo, pa je v svojem časopisju (98% vsega nemškega časopisja je v njenih rokah) započela brezstidno agitacijo za nadaljevanje pasivnega odpora — saj je pri svojem brezdelju zaslužila desetkrat toliko, kot pa za časa najbolj cvetočega obrata. Še več — med tem ko so izvlekli iz državne blagajne ves denar — so iskali in našli zveze s francoskim kapitalom. Skrivaj, kot tatovi so se združili v svojih interesnih sferah. In naj Še pride sedaj kdo in govori o patriotizmu privatnega kapitala! Naj le še zaslepljenci verujejo v njegovo na-cijonalno vlogo! Delavstvo pa je stradalo in idealno vztrajalo pri pasivnem odporu. Ne zato, da podpre svojo bur-žuazijo — ne, za take ekstravagance je porursko delavstvo prezavedno — ne-
go zato, ker smatra današnjo militaristično Francijo za nevarnejšo nasprotnico. Roko v roki z nemškim proletari-jatom se je boril iudi francoski. Posebno omladina je bila na svojem mestu. Njena agitacija med vojaštvom ni mogla biti aktivnejša kot je bila. število dezerterjev v francoski vojski je zavzelo za francoske mogočneže že opasne dimenzije (pripomniti je treba, da je francoski narod v svoji večini miroljuben in da je bilo treba najbolj rafinirane propagande, da se je sploh odzval pozivu za časa svetovne vojne).
Nemška vlada je brezpogojno kapitulirala, ker je to ukaza! nemški velekapital, ki je zavohal v kooperaciji s francoskim — zopet novo polje profita. Delavstvo pa ni pripravljeno tako brezpogojno stopiti v novi jarem teh novoporočencev. Danes stoji pripravljeno, da vpostavi samo oni družabni red, ki edini zmore rešiti človeštvo pred popolnim ruinom. Vsa severna Nemčija — osobito pa Sachsen in Thii-ringen je danes zrela za diktaturo pro-letarijata. Žalibog, da mora priti povsod do popolnega gospodarskega poloma, predno- se delavstvo zave svoje zgodovinske misije. Kot v Rusiji, bo moralo tudi v Nemčiji pričeti obnovo povsem od temeljev. Nobena nezgoda jim ne bo ostala radi zavožene državne uprave prihranjena. Idealizem jih bo pripeljal k zmagi. Idealizem in požrtvovalnost, kot ga zmore edino zaničevani in teptani proletarijat.
Drugače pa izgleda v južni Nemčiji. Južna Nemčija je bolj poljedelska v nasprotju s severno industrijsko Nemčijo. Ukinitev pasivnega odpora s strani nemške vlade se smatra v tem skrajno konzervativnem in monarhističnem delu Nemčije za najpripravnejši moment vpostaviti fašistično diktaturo. Nasprotje med Bavarsko in Prusijo je bilo že od nekdaj veliko. Danes je postalo nepremostljivo. Bavarska je poleg Ogrske v srednji Evropi center reakcije. »Domorodne organizacije« štejejo danes do dveh milijonov mladih, sfanati-ziranih mož. In vsa ta masa je vojaško disciplinirana — stoji pod vodstvom bivših oficirjev, ki so s prevratom izgubili svojo pozicijo in so zato pripravljeni žrtvovati vsak moment tudi življenje, da si jo pridobe zopet nazaj. Do kosti separatistična bavarska vlada jih protežira. »Republikanska« vojska je na njih strani. »Republikanska« policija je na njih strani. Vse sanja o zlatem veku bivšega kraljestva. »Zadnji pregled čet pred končnim nastopom« je začetkom septembra nazval
oficijelni govornik parado, ki se je vršila v Niirnbergu pod pompoznim naslovom: Nemški dan v čast spominu bivše armade. Ludendorff, admiral Scheer, general Marker, »Kromprinz« Rupprecht — sami vodje bivše nemške vojske, so se udeležili tega dne in njim na čast je odmeval stari Niirnberg v tridnevnem »hajlanju« — njim na časi so defitirale nacijonalistične čete Hitlerja — s svojimi rdečimi zastavami, v katerih sredini se šopiri na belem polju znani »Hackenkreuz« — danes simbol reakcije.
V	Nemčiji je proglašeno izredno stanje. Za diktatorja Bavarske pa so postavili von Kahra. To se pravi — postaviti volka v stajo ovac. Von Kahr je izrazit pristaš bodočega bavarskega kralja Rupprechta — svojega separatističnega mišljenja ni nikoli skrival, svoje reakcijonarnosti tudi ne. Prepovedal je takoj na Bavarskem proletarske stotnije — ta edini protiutež proti nacijonalisiični propagandi monarhistov. Odstavil je socijalistične župane in na njih mesto imenoval svoje kreature. Predpriprave za odcepitev od Nemčije — in za proklamironje bavarske kraljevine so končane. Danes se igra že z odprtimi kartami. Bavarska reakcija je na pohodu in svetovni proletarijat je aviziran, da se je ubrani. Obmejni državi Sachsen in Thiiringen postavljate svoje proletarske stotnije, da zavrnejo fašizem ako bo hotel raztegniti svoj teren tudi do Berlina. Fašisti razpolagajo z ogromnimi denarnimi sredstvi
—	so oboroženi od glave do pet — delavske stotnije so slabo preskrbljene z orožjem — toda prožete so prepričanja, da je to končni in zadnji atentat nanje, ki jih bi vrgel, ako uspe, v nedogledno suženjstvo — in to prepričanje jim bo dalo moč, da vztrajajo v tem zadnjem boju. Na njih strani so danes simpatije vsega naprednega človeštva. Proletarijat vseh dežel bo spremljal njih boj kot svojega — zabranil bo prevoz orožja fašističnim armadam — in drhte pričakoval, da bo stopila svetovna revolucija v novo fazo — svoji sigurni zmagi zopet za korak nasproti.
M-i-r.
RS3!2jl2JI2ii2S!2!12!lS!!fM
Sestanek ljubljanskih zaupnikov N. D. S. J. je vsako sredo ob pol ŽL uri zvečer v »Delavskem domu.«
'JSHHai2llffll2tl2112JlS31211S3!Sil2S®S3
Zlhlrajte ra lislkovr&I slcladl	svobode"!
LISTEK.
Igodonina boljševizma.
Revolucionarna izkustva ruske komunistične stranke so tako velika, raznovrstna in praktično važna, da so za celi mednarodni komunistični pokret od neprecenljive važnosti. Ruska komunistična stranka ni le prva stranka tretje (komunistične) inier-nacijonale; njena zgodovina, njene zmage in njeni porazi so bili in bodo še dolgo vir, iz katerega bo črpal pouk ne le ruski, temveč iudi proletarijat cejega sveta v vseh teoretskih in praktičnih vprašanjih razrednega boja. To se da razlagati v glavnem zato, ker je rusko komunistična stranka v svojem razvoju šla skozi tri zgodovinska obdobja: a) ono se je razvila pred rusko meščansko revolucijo, t. j. ona je nastala in delovala v še napol federalni družbi; b) kakor voditeljica najnaprednejšega in najrcvolucijonarnejšega razreda, je korakala ona na čelu revolucionarnih sil, ki so korakale proti državi, ki je imela obliko tiranstva, t j. ona je bila najaktivnejši faktor meščanske revolucije; c) potem ko je pomagala meščansko revolucijo izvesti kor,5ekventno do konca, je povzdignila zastavo neposrednega boja proti kapitalizmu, priborila si ie (191/) iz rok veleposestnikov in kapitalistov vso oblast ter se tako spremenita v vladajočo stranko, ki gradi proletarsko državo. Tako je zgodovina ruske komunistične stranke zgodovina stranke, ki stoji danes na čelu največje evropske države.
bo slavila šestletnica obstoja -'■'toberske revolucije.
‘-Ve številke
Proletarska stranka v Rusiji obstoja — če računamo njen obstoj od prvega kongresa v letu 1898 — 25 let; če pa računamo njene prve začetke (v dragi polovici sedemdesetih let), več nego 45 let. V tem času se je stranka nazivala Socijaldemo-mokratska Delavska Stranka. V daljnem razvoju se je začela imenovati Socijalde-mokratsko Boljševiška Stranka, pozneje enostavno »boljševizem« ali Boljševiška Stranka. Po februarski revoluciji, 1. 1917, je ostala vedno pri tem imenu; konečno je pa, po oldoberski revoluciji, v maju 1918 bilo sklenjeno na 7. strankinem kongresu ime Ruska Komunistična Stranka (boljše-viki). Ime »Komunistična Stranka« je boljše in točneje nego »Socijaldemokralska Stranka« ali pa kakor »Boljševiki«, »Boljševiška Stranka«, ker to ime boljše označuje jedro, značaj revolucijonarne proletarske stranke, njen konečni cilj: komunizem, potom diktature prolelarijala. Karel Marks in Friderik Engels sta se imenovala komunista in tudi njihov manifest (1. 1848) se je imenoval »Komunistični manifest«. Razen tega, se po svetovni vojni razumeva pod imenom »socialdemokratska« tista stranka, ki podpira vlado kapitalizma v Evropi, čeprav nihče ne more spraviti iz sveta dejstva, da se je delavska stranka v Rusiji dolgo časa imenovala socijaldemokralska, a pozneje se je spet imenovala boljševiško, in šele leta 1918, po oktoberski revoluciji, se je nazvala za Komunistično Stranko, je sprememba teh imen v zvezi z raznimi razdobji stranke same, ki je morala delovati v razli.nih zgodovinskih obdobjih, ki so določevala najbližje naloge stranki, V času svojega obstoja je prešla stranka dosledno skozi vsa obdobja do meščanske revolucije, t. j. do prvih let dvajsetega sioletja, potem dobo meščanske revolucije (1903-05 in 1917), na koncu dobo začetka in prvih zmag proletarske revolucije, to je od marca 1917 do oktobra 1917.
Predno bomo poskusili orisati zgodovino •r,'stične Stranke same, moramo malo ' - razmere, pod katerimi se
je razvijal delavski pokret v Rusiji in struje, proti katerim se je moral boriti.
V	zapadni Evropi ni bilo v času meščanskih revolucij (1789—1871) razrednih proletarskih organizacij. Te so se ustanovile šele v sledečem obdobju, v času takozvanega »mirnega razvoja kapitalističnih odnošajev«. V Rusiji pa je nastala, nasprotno, revolucijonarna proletarska (komunistična) stranka pred obdobjem meščanske revolucije in je kakor popolnoma razvita sirankarska organizacija delovala v času, v katerem je bilo še vse polno ostankov iz predkapitalistične dobe, t. j. iz dobe fevdalizma in tlačanstva. Treba pa je po-vdarjati, da so bile poleg teh ostankov predkapitalistične dobe, ki so dokazovali gospodarsko zaostalost države, tudi »najvišje« oblike razvitega kapitalizma in da je bilo znatno število delavstva, ki je bilo osredotočeno v velikih podjetjih. Ruska buržuazija je bila odvisna tako od tujega kapitala, kakor od aviokratsko-fevdalne vlade, in to je bil glavni vzrok njene socialne in gospodarske slabosti ter njene politične brezpomembnosti. Mnogo milijo-riov poljedelcev je živelo pod tlačanskim jarmom veleposestnikov. Zato je morala proletarska stranka, pod pritiskom terorja v napol fevdalni državi, v sredi izbruha močnega revolucionarnega pokrefa, v čegar prvih vrstah stoji delavski razred, delovati in izdelovati svojo taktiko. Ruska komunistična stranka je bila torej prisiljena, kakor avantgarda delavskega razreda, ki je delovala v dobi razvoja meščanske revolucije, boriti se istočasno proti aviokratsko-fevdalni državi in proti meščanskem liberalizmu. V delavskem pokretu samem so se morale napredne skupine proletarskih množic boriti proti uplivom na eni strani so-cijalno revolucijonarne stranke, ki se je oslanjala na male posestnike, na drugi strani pa proti uplivom menjševikov, ki so bili malomeščanska stranka.
Desetletja je izdrževala proletarska avantgarda težke boje proti carističnemu despotizmu, ki je bil najhujši sovražnik delavstva.
Delavci niso takoj razumeli, da je za njihovo osvobojenje izpod jarma kapitala potrebno, da najprvo odvržejo jarem carizma, ki se je predvsem opiral na veleposestnike-plemiče, a ravno tako niso razumeli, da potrebujejo za uspešno izvajanje razrednega boja samostojno politično organizacijo, svojo stranko. Tako politično organizacijo, t. j. stranko, morali so snovati delavci v napol fevdalni avtokratični državi, ki je brezobzirno zatirala vsak tak poskus in ki je zato silila delavce, da so se posluževali nezakonitih sredstev, dočim so spet v drugih momentih nastopali v javnih akcijah, ali so na različne načine združevali javne in ilegalne načine delovanja in organizacije. V tej borbi delavcev proti carističnemu in aristokratskemu režimu samodržstva so bili zainteresirani tudi najmočnejši kapitalisti, fabrikanije, — ti so mislili s pomočjo delavstva omejiti avtokratsko caristično oblast na korist kapitalizma. Avtokratski policijski režim jim je prišel prav za zatiranje stavk in »puntov« po tovarnah; sicer je pa celi sistem carizma oviral razvoj kapitalizma in razmer kapitalistične produkcije. Zato se je razvil v vrstah tovarnarjev, trgovcev in sploh kapitalistov, liberalni pokret, čegar konečni cilj je bila ustava, t. j. omejitev carske oblasti potom parlamenta (dume). Meščanski liberalizem ni imel ničesar proti temu, da bi delavci malo zrahljali rebra avto-kratsko-fcvdalni državi; gledal je pa na to, da se ne zruši popolnoma carski režim in da se ne stre hrbtenica kapitalistom po mestih in vaseh. Tako se vleče tudi boj proletarske avantgarde proti meščanskemu liberalizmu kakor rdeča nit skozi celo desetletje, od prve ruske revolucije (v letih 1905—1907) do druge (februarske) revolucije v letu 1917. Ta boj je zahteval od stranke popolnoma jasno razumevanje tako konečnih ciljev, kakor najbližjih nalog, veliko revolucijonarno vstrajnosi in veliko prožnost. V teh bojih je slranka postala močna in je vzgojila široke množice.
(Dalje prihodnjič.)
Predlog resolucije o narodnostnem vprašanju.
Referent s. Gjuro Cvijič.
[Nadaljevanje.)
IV.
V smislu teh osnovnih interesov zgodovinskega programa se bori N. D. S.
}. proti vsakemu nasilnemu ujedinjenju narodov v eno državo. Ona zametuje tudi nasilno ujedinjenje hrvatskega in slovenskega naroda s srbskim, posebno pa še zato ker neposredna zgodovinska skušnja uči, da se z nasilnim ujedi-njevaniem doseže ravno nasprotne rezultate.
Kakor edini način za reševanje na-radnoslnega vprašanja smatra N. D.
S. J. pravo samoodločbe narodov. N.
D. S. ). priznava vsakemu narodu pravico na suverenost v določevanju svojih smer, torej tudi pravo na svobodno odcepitev in ustanovitev svoje posebne države, oziroma priključenje k svoji narodni državi. To priznanje prava suverenosti neodvisnosti in pravice odcepitve za vse narode je le dosledna ■ posledica borbe proti vsakemu narod- i noslnemu zatiranju, dočim bi odrekanje j teh pravic pomenilo le uslužnost poli- ■ tiki vladajoče srbske buržuazije.
Konkretno pomeni priznanje samoodločbe do odcepitve odločno in od-sledno borbo proti reakciji in za take politične svoboščine, ki bodo omogočile popolno samoodločbo narodnih množic potom plebisciia. Priznanje pravice na odcepitev nima zato nič skupnega s takozvano amputacijo, nasprotno to priznanje pomeni boj za take politične svoboščine, ki bodo onemogočile nasilno rešenje vprašanja o odcepitvi po vladajoči buržuaziji.
V.
S tem, da priznava N. D. S. ]. narodom pravico do cepitve, pa ne trdi, da je ia odcepitev tudi vedno koristna in potrebna. Vprašanje potrebnosti ali ne-polrebnosti od cepitve mora stranka reševati v vsakem konkretnem slučaju posebej iz vidika interesa napredka in razrednega boja proletarijata.
Zato priznanje prava na. odcepitev po N. D. S. J. ne zaključuje njeno agitacijo proti odcepitvi. Nasprotno pomeni ravno zanikanje prava odcepitve na eni strani jačenje vladajoče buržuazije, na drugi strani pa separatizma, ki je posledica narodnostnega zatiranja. Odcepitev je potrebna le tedaj, kadar narodno zatiranje onemogočuje razvoj zatiranega naroda in svoboden razredni boj proletarijata. Nasprotno pa bo, čim večja bo svoboda samoodločbe, tem slabši separatizem, ker se 'bodo v večini slučajev, posebno pa pri Hrvatih in Slovencih pojavile težkoče odcepitve, kakor vsled narodnostne prepletenosti tako tudi vsled zemljepisnih in •gospodarskih zvez ter vsled potrebe velikega gospodarskega področja za aazvoj narodnega gospodarsiva.
VI.
V kolikor posamezni zatirani narodi Skakor danes Hrvati iw Slovenci) teže za samoodločbo v državnih mejah, zastopa N. D. S. J. za vsaki narod v državi pravico, da suvereno polom izraza svobodne ljudske volje določi svoj narodni teritorij, brez ozira na zgodovinske pokrajinske meje. Ravno tako zastopa N D. S. J. načelo, da ima vsak narod pravico določili svoje razmerje do državne celine prostovoljno in svobodno na temelju popolne narodne enakopravosti.
Sloneč na tem osnovnem naziranju, se bo N. D. S. J. borila za to da se polom lake svobodne samoodločbe^ vsakega poedinega naroda ustvari njihova federativna državna skupnost po njihovi lastni volji, ker je to najbolj primerna oblika za gospodarski in kulturni razvoj tako celine, kakor posameznih delov. Pri tem se bo borila N. D. S. ). za najpopolnejšo lokalno samoupravo v tej državni obliki.
Čeprav se tako izpeljane pravice samoodločbe narodov ne more doseči samo t revizijo reakcijonarne centralistične uslave, se bo vendar borila N. D. S. ). zavoljo tega, da pridemo do demokratičnejšega sistema, za revizijo ustave ter za ustavo, ki bo omogočila dosledno izvedbo samoodločbe narodov.
VII.
Ker pod kapitalističnim režimom v Jugoslaviji ni mogoče doseči popolnega prava samoodločbe, ampak je mogoče le narodna nasprotsiva ublažiti do gotove meje s sporazumom med vladajočo srbsko buržuazijo ter njeno monarhijo in med ostalimi narodnostnimi buržuazijami, povdarja N. D. S. J., da tak sporazum narodnostnih buržua-azij ne pomeni dosego prava samoodločbe, temveč nasprotno pomeni le odstopanje od njega in ustanovitev enotne fronte vseh buržuazij proti delavnemu ljudstvu vseh narodov. Tak ponovni sporazum buržuazij ne more rešiti narodnega vprašanja, ker bo buržuazija vseh treh narodov zavoljo svojih nasprotujočih si kapitalističnih interesov spet ustvarjala nova narodnostna nasprotsiva.
VIII.
Narodnostna nasprotja je mogoče odstraniti le s tem, da se odstranijo od oblasti razredi, ki so njihovi nosilci. Narodnostna nasprotstva so neizbeg-ijiva dokler vlada buržuazija in dokler so kmetje in srednji stanovi še pod uplivom podedovanih in usiljevanih jim narodnostnih predsodkov v zvezi z buržuazijo. Zato se bo N. D. S. J. borila sama, ter je pripravljena boriti se skupno z vsakim naprednim in republikanskim pokreiom kmetov in srednjih stanov za sivoriiev vlade delavcev in kmetov na teritoriju vsakega poedinega naroda v Jugoslaviji. Delavsko-kmečke vlade bodo lahko rešile narodnostna vprašanja v Jugoslaviji in bodo postavile tako temelje za balkansko-podonavsko federacijo delavsko-kmeč-kih republik.
IX.
Priznanje prava samoodločbe narodom brez boja za dosego te samoodločbe bi bila hinavščina. N. D. S. J. se zato tudi razlikuje v narodnostnem vprašanju od jugoslovanskih socijal-patrijotov, ki podpirajo hegemonijo srbske buržuazije. Kakor internacijo-nalna stranka podpira N. D. S. J. borbo za samoodločbo narodov proti narodnostnemu zatiranju, pri tem podpira N. D. S. J. predvsem kmečke po-krete zatiranih narodov ter jih skuša odcepiti od pogubnega vpliva buržuazije da jih osvobodi okov starokopitne zgodovinske ideologije in pacifističnih iluzij ter da ustvari na ta način enotno fronto delavcev in kmetov in združi boj za narodno osvobojenje z bojem za socijalno osvobojenje in za delavsko-ltmečko vlado.
Pri podpiranju boja proti narodnostnemu zatiranju bo pa N. D. S. J. vedno ohranila svojo popolno samostojnost ter bo vedno povdarjala svoje načelno stališče ter zastopala posebne interese delavskega razreda in celega izkoriščanega delavnega ljudstva.
Naloga N. D. S. J. je, izvesti popolno enotnost celokupnega delavnega ljudstva, tako vladujočega kakor zatiranih narodov. Posebno pa ima N. D. S. J. nalogo, da v Srbiji povdarja, kako nobeden narod, I- i zatira druge narode, ne more biti svoboden ter da brezobzirno razkrinka parolo centralizma srbske hegemonisiične buržuazije. Med zatiranimi narodi pa mora N. D. S. j. vedno povdarjati razredni značaj parole samoodločbe-, federacije in avio-nomije v uslih opozicijonalne buržuazije, ki pod temi parolami razumeva le monopol za izkoriščanje delovnega ljudstva lastnega naroda. N. D. S. J. bo tudi brezobzirno razkrinkala večno kolebanje buržuaznih strank med bojem proti vladajoči buržuaziji (zavoljo nasprotujočih si kapitalističnih interesov) ter med pogajanji z vladajočo buržu-azijo (zavoljo razdeli Ive plena). Ravno tako bo N. D. S. J. vedno potegnila jasno mejo proti hrvatskemu, slovenskemu ali kateremu si že bodi socijal-patrijotizmu.
X.
Interesi enotnega boja delavskega razreda zahtevajo ujedinjenje delavcev
vseh narodov Jugoslavije v enotne delavske strokovne organizacije. Samo enotnost delavskih organizacij ter enotna Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije omogočujejo delavskemu razredu uspešen boj in mu zagotavljajo
23. septembra so zastopnice večine ženskih društev v Jugoslaviji ustanovile poseben odbor za boj za ženske pravice.
Po daljši, resni debati (če izvzamemo bizantinski pozdravni govor predstavnice narodnih dam in skrajno neumesten, skoro komičen nastop zastopnice katoliškega žensiva) je bil skoro soglasno sprejet ta program:
A.) Namen, naloge cilj.
I.
1. Jugoslovanska feministična alijanca v državi SHS zahteva splošno in enako volilno pravico za žene za vse zakonodavne in avionomne zastope pod enakimi pogoji kakor jo imajo moški državljani kraljevine SHS.
2. J. F. S. smatra volilno pravico za zene te kot sredstvo za popolno osvoboditev žene.
II.
3. J. F. A. ugotavlja, da je žena v vsakem oziru enakovredna z moškim. Iz tega dejstva sledi, da mora biti ž njimi enakopravna v javnem in privatnem življenju.
4. D se pripravi ženi pot k enakopravnosti z možem, zahteva ). F. S. poteg v. pr., da se unesejo v novi državljanski (gradjanski) zakonik sledeče najnujnejše določbe:
a) poklic žene kot matere in gospodinje se prizna kot produktiven poklic. Vsled tega je treba ženo za ta poklic usposobiti s posebno izobrazbo in dati ženi, gospodinji vpliv na gospodarsko politiko;
b) ekonomska neodvisnost poročene žene;
c) prizna se oblast staršev nad otroci, t. j. očetova in materina;
č) zaščita družinskega življenja s tem, da se z zakonom zasigura obstoj matere in otroka;
d) izprememba dednega prava v izenačenje soprogov kakor moške in ženske dece.
5. Da se zaščiti ženina sila za one fizične in duševne naloge, katere more izvrševati (e ona, zahteva ). F. S.:
o) splošno zavarovanje mater;
b) zaščita ženske moči z obzirom na njen prirodni poklic;
c) enake plače za enako delo; č) ženske obrtne nadzornice.
6. Da se omogoči pravilni razvoj ženinih duševnih zmožnosti, zahteva J. F. S.:
a) urediti šolstva za deklice in dečke na ta način, da imajo možnost gojiti in poglobiti svoje posebne možnosti in da se jim odpre pot za njihove specijelne poklice;
b) popolna svoboda za napredovanje žene v poklicu, ki ga izvršuje.
7. Na podlagi strogo znanstvenih raziskovanj in iz teh pridobljenih sklepov v vrednotah produktivnega dela žene za družbo in države zahteva ). F. S., da se da ženam priliko, da se udejstvujejo zlasti na vodilnih mestih prosvetnega in socialnopolitičnega resora. J. F. S. poudarja izrecno, da se morajo žene udejstvovati v takem delu, ki ga izvrše vsled svojih specifičnih zmožnosti boljše kakor moški.
III.
8. Za povzdigo splošnega napredka življenja našega naroda zahteva J. F. S.:_
a) sistematično izvedeno državno zaščito dece in mladine s sodelovanjem privatnih organizacij;
b) propagando za higijenski način življenja;
c) najoslrejši boj alkoholizmu;
d) najostrejši boj korupciji;
e) uveljavljenje enakih moralnih principov za moža in ženo;
f) zatiranje prostitucije;
g) omogočenje in zaščita braka;
h) popolno izenačenje nezakonske dece z zakonsko deco v vseh ozirih. ). F. S. poudarja, da ne gre njegovo gibanje za tem, da pribori ženi neko izjemno stališče v družbi in državi, temveč za tem, da omogoči ženi udejstvovanje v javnem življenju na način, ki najboljše odgovarja njenim sposobnostim in ki prinese celokupnemu narodu največ keristi. Svoje gibanje prokla-mira koi izrecno kulturno gibanje.
B.) Sredstva.
Svoj program hoče doseči alijansa s sledečimi sredstvi:
1. izdavanja brošur, letakov in dnevnika o ženskem vprašanju, o važnosti volilne pravice za ženo itd.;
2. z javnimi manifestacijami za volilno pravico;
3. z anketami o socijalnem in gospodarskem položaju delovne žene (ročne in duševne proletarke).
4. zbiranje statističnega maferijala o zaposlitvi dece do 14. leta, o zaposlitvi žene v pridobitnih poklicih in izkoriščevanie zbranega materijala;
5. predlogi k novim zakonom; 6.izpremembe že obstoječih zakonov;
7. žive medsebojne zveze s feminističnimi udruženji v tujini.
zmago nad današnjim družabnim redom, brez katere je nemogoče ludi ko-nečno uničenje narodnostnega zatiranja in neenakosti.
(Konec.)
Opazili smo, da niso bile vabljene Nemke, Madžarke, Bolgarke itd. Drugič se to mora zgoditi.
Zborovanje je pismeno pozdravila tudi voditeljica osrednjega tajništva žena Neodv. Del. Str. Jugoslavije sodr. Desanka Cvetkovičeva, ki je bila izvoljena ludi za podpredsednico odbora alijanse.
Potrebno pa je, da iz našega načelnega, marksističnega stališča damo par opomb k programu te alijanse.
Najprvo že konstatacija, da bo la ženski pokret izrecno kulturno gibanje je popolnoma napačna. 2ensko vprašanje sploh ni posebno vprašanje, ampak je le del socijalnega vprašanja in kot tako je predvsem gospodarsko in (kakor vsako gospodarsko vprašanje!) eminentno politično vprašanje. Kakor je današnje gospodarsko suženjstvo ročnega in duševnega proletarijata le posledica današnje kapitalistične družabne uredbe, tako je tudi današnji suženjski položaj žene le posledica kapitalistične družbe. Kakor bo ročni in duševni proletarijat osvobojen šele takrat, ko bo namesto današnje kapitalistične, razredne družbe stopila nova, socijalistična družbena uredba, v kateri ne bo ne razredov in ne izkoriščanja; tako je predpogoj za popolno osvobojenje žene — padec kapitalistične družbe.
In boj za ta cilj, ki bo šele prinesel popolno osvobojenje vseh žrtev današnjega kapitalističnega družabnega reda, se mora vršiti na političnem, strokovnem, zadružnem in kulturnem polju. Boj za osvobojenje žene je del razrednega boja. Volilna pravica, zaščitna zakonodaja, anketa itd. To so le pripomočki v lem boju.
(Dalje prihodnjič.)
ooooooooooooooooooooo
Mimogrede.
Socijalistični kongres v Beogradu.
21. do 23. septembra se je vršil kongres SPJ v Beogradu. 2e v zadnji številki smo prinesli pismo, ki ga je glavni odbor naše stranke poslal temu kongresu, da bi se stvorila enotna fronla v boju proti današnji kapitalistični reakciji. Kongres je ta poziv na predlog advokata Topaloviča odbil z večino glasov, za enotno fronto se je zavzel Luka Pavičevič in je za njegov predlog, da se slvori enolna bojna fronla glasovalo 13 delegatov. S tem, da je večina naš poziv odbila, je pokazala, da rajše podpira buržuazijo, kakor pa vodi res razredni boj. SPJ je sprejela tudi predlog, da vstopi v Hamburško inter-nacijonalo, katere odbornik je gospod Kasazov, minister fašistovske vlade Cankove v Bolgariji. Vsak poišče pač sebi primerne družbe, in g. Kasazov je za Korune in Topaloviče edina enakovredna druščina.
Kongres je tudi v narodnostnem vprašanju govoril in odklonil vsako federativno razdelitev države ter se s tem odločno postavil na centralistično stališče srbskega šovinizma.
Sicer ni bilo nič važnejšega, razen da Brnot ni bil sprejet v novo stranko.
Nova SPJ je nova po štatulu ali po duhu je pa ostala — lista stara socijal-palriotija Kasazovskega in Noskejeve-ga kalibra.
Dostojen boj socijalpatrijotov — a)! preganjana nedolžnost.
»Zarja« in »Socijalist« se trudila, da bi opravičila sklep SPJ, da odklanja enotno fronto v boju za najosnovnejše delavske zahteve, pred delavstvom. Zato pišeta, da ni enotna fronta mogoča, ker blalimo »po naročilu iz Moskve« (kaj bi pač Golmajerjev »SocijalisK drugega mogel napisati!) in obrekujemo »samostojno misleče zaupnike« (pa ja, da ni s tem mišljen Golmajer sami).
Ženski vestnik.
Feministična alijansa in mi.
Odgovorni urednik tega istega »Socijalista« pa je pred kratkim na strokovnem shodu v Guštanju govoril, »da sliši »Glas Svobode«, »Proletarska Mladina« in »Strokovna Borba« na gnoj ter da so vsi, ki hodijo v »Delavski dom« na Turjaškem trgu barabe, in faloti«. Če priobčimo vsebino tega veledostojnega socijalistično - načelnega govora gospoda odgovornega urednika »iudi — socijalista« — je to seveda obrekovanje in blatenje.
Sodbo o dostojnosti pa naj si delavstvo naredi samo.
Še bolj dostojno je pa cikanje »iudi
—	Socijalista« na policijo, ko piše: »Kongres (SPJ) se je jasno opredelil tudi proti takozvani neodvisni ali komunistični stranki, s katero noče imeti nikakršnega stika, dokler se ne postavi na stališče demokracije in ne pretrga vezi, ki ji onemogočujejo svobodno gibanje, prilagoditev potrebam in prilikam v državi«.
S takimi socijalističnimi metodami dostojnosti« skušajo opravičiti gospodje okoli »tudi — Socijalista« svoj korak, s katerim so odklonili enotno fronto proti fašizmu, za osemurni delavnik itd.
Seveda tega gospodje nočejo priznati, da se zato nočejo boriti proti reakciji, ker bi tisti dan, ko bi padel zakon o zaščiti države, bilo tudi konec njihovega vpliva še pri tisti peščici delavstva, ki ga imajo jaod svojim vplivom danes, ko živi naš pokret pod najhujšim terorjem.
Atentator Rajič.
Pred kratkim je bila v Beogradu razprava proti Rajiču, ki je poskusil atentat na Pašiča. Pred sodiščem je izjavil, da je bil njegov atentat protest proti politiki Pašiča, ki je odklonil ra-dikalsko-demokratsko koalicijo in ki nastopa preveč milo proti separaiistom in drugim protidržavnim elementom. Atentator je izjavil, da je pristaš Pri-bičevičeve politike silne roke.
Leta 1921. so po atentatu Siejiča obsodili vse člane izvrševalnega odbora komunistične stranke Jugoslavije, češ, da s svojo agitacijo duševni očetje atentata. Ali bodo sedaj obsodili tudi g. Pribičeviča, ki ravno toliko duševni oče Rajičevega atentata, kakor pa Filipovič Stejičevega?
Pribičevič pa ni proletarski zastopnik in se mu zato ne bo zgodilo nič, čeprav še dosedaj ni tožil Protiča, ki mu je očital zveze z gotovimi atentati.
To pišemo le radi zgleda, kako se pri nas postopa na dvojen način. Ker kakor bi bil znak terorja, če bi postopali proti Pribičeviču zavoljo Rajičeve izjave, je bil še v veliko večji meri sa-mopašen in terorističen nastop g. Pribičeviča proti komunističnim poslancem leta 1921.
Ja, v meščanski družbi pač velja dvojna morala, ena za buržuazijo — druga za proletarijat.
Dopisi.
ZAGORJE. Delavstvu Zagorja in okolice! Ker so razni odžagani delavski voditelji, ki so sprevideli, da jih delavstvo neče posaditi na nobene »stolčke«, začeli snovati tu radikalno stranko, da bi tako dosegli vendar kako korito, smatramo za potrebno, da opozorimo delavce na la dejstva: Radikali, ki imajo danes vso oblast v državi v svojih rokah, so vso to oblast vporabili za to, da udušijo pokret lačnih rudarjev.
še nikoli se ni proti delavstvu uporabljal tak teror, kakor sedaj, ko vladajo radikali.
Radikalci so trboveljski družbi dovolili 5% zvišanje cen premoga, tisti radikalci, ki se delajo sedaj vam prijazni.
Trboveljski radikalci so v odločilnem momentu padli rudarjem v hrbet s tem da so trosili lažne vesti, da so zastopniki vseh organizacij sklenili, da se gre na delo. S temi lažmi, so napravili zmešnjavo med delavstvom tem lažje, ker so oblasti radikalne vlade prej zaprle vse delavske zaupnike.
Kar se pa tiče Tineta Mlakarja, njega že itak vsi poznate kot moža, ki hoče kako udobno korito. Ker je uvidel, da je med delavstvom izigral, ker.so se delavci spoznali, se je vrgel sedaj v naročje trboveljski družbi in radikalni stranki. Med stavko je pridno hodil na
delo in opravljal posle štrajkbreherja, zato je sedaj tudi zrel za radikalijo.
Živeli zavedni rudarji!
Dol s štrajkbreherji in koristolovci!
Več zagorskih knapov.
MARIBOR. Polomija socijaipatrijotov na shodu v Mariboru. Že cel prošli teden so oznanjali velikanski rdeči plakati, nalepljeni na vseh oglih našega mesta, da se vrši 23. septembra ob pol 10. uri dop. v Goizovi dvorani shod dičnih policaj-socijalistov (varstvena znamka Korun-Eržen). Na tem shodu so socijalpatrijoije jasno pokazali svojo denuncijansivo, kakor bodete slišali pozneje. — Med malim številom poslušalcev in radovednežev smo opazili tudi skoraj da večino naših sodrugov. Nekateri so zahtevati, da se izvrši izvolitev predsednika shoda. Ali socijal-patrijotje, sedeč na odru kakor pri zeleni mizi, z okroglimi obrazi, kakih 13 po številu, so se poslužili čisto bur-žujskega načina pri otvoritvi njihovega shoda, ier niso reagirali na predloge udeležnikov shoda. Ne čudimo se sicer temu, ker buržujski hlapci delajo pač vsi na en način. Pokazali pa so s iem, da jim ni za demokracijo v delavskih vrstah. Poslužujejo se ravno istih sredstev kakor njih bivši sodrug Vlussoiini v Maliji, čeprav so nashodu bombardirali z besedami proti fašizmu. »Evviva la liberta!« Samo to dejstvo, da se ni izvoliio predsedstvo, kakor je bilo predlagano od udeležencev, je napravilo zelo mučen utis na navzoče. — Nato je general socijalist Ozmec otvoril srečno shod ter po kratkih besedah podal referat »Auch-socija!istn« Erženu, kateri je poročal zelo klaverno o zunanjem političnem položaju. Opazili smo, da se je Bolgarije posebno ogibal in sploh ni nič omenil o tem. Razumemo vas, vi, gospodje tudi-socijalisti. Kaj ne, vršijo se tam boji delavcev in kmetov proti fašisiovski vladi, v kateri sedi Erženov, Uratnikov, Svetekov sodrug njihovega kalibra od II. internacijonale minister Kasazov. Eržen je srečno končal svoj govor, katerega se je učil že dva tedna. Nato se je dvignil novi rešitelj železničarskega pokreta Lapuh ter klobasal ravno isto, kakor njegov predgovornik, primešal je k tej mešanici še to, da je edino socijalistična stranka tista, ki vzdržuje mir med delavci in kapitalisti. V tem je govoril resnico in mu je bilo zbrano delavstvo prav hvaležno, da jim je odprl sam nehote oči.
Čeh in podžupan Druzovič sta govorila o socialnem stališču delavstva v Jugoslaviji. Med mariborskimi delavci že dovolj znani Čeh, kateri je vse ustanove, ki so obstojale, potom svoje srečne taktike zavozil tako nesrečno do današnjega stanja, da delavstvo trumoma zapušča njih strokovne organizacije. To, na duhu ubogo človeče je bilo toliko predrzno, da je govorilo o potrebi edinosti med ženskim proletarijatom ter s tem hotelo deloma popraviti pogreško, katero je pred kratkim napravil nad delavkami tekstilne industrije Doktor i drug, rekoč pri zadnji stavki »Die Hungsvveiber sollen noch mehr aus-gebeutet vverden«. Lepa reč od Vas, gospod tudi-socijalist,da se upate sedeti v tajništvu strokovnih organizacij. Delavstvo v Mariboru Vas pozna in ne bo dolgo pa bodete razkrinkani popolnoma. Podžupan Druzovič je poročal slovensko, narekalo mu je pa srce po revolucijonarni taktiki, rekoč, da je stavka zadnje sredstvo v borbi za svoj obstanek proletarijata. S tem klavernim ostavkom je tudi on zapečatil svoj marksistični socijalizem in delavstvo Maribora se bo znalo ravnati pri prihodnjih volitvah v občinski svet, kakšne zastopnike, da bo poslalo reševat v občino delavska vprašanja. O drugih govornikov ala Klančnik, sploh ni vredno omenjati, ker kakor je razvidno iz vseh omenjenih referentov, ni niti eden poročal stvarno. Edino sodrug Ošlag, kateri je poročal o notranjem političnem položaju, je govoril iz srca in stvarno, nakar se je po končanem referatu takoj odstranil, da je izgledalo, kakor da bi se sramoval svojih drugov, kar mu tudi verjamemo. Ni prostora za njega med temi |izdajaici, prihranil si je s tem, da ni videl situacijo, katera je velik madež policajsocijalistov koncem shoda. Sedaj pa poslušajte in glejte!
Že tekom shoda se je pojavil iudi s. Razboršek pismeno pri predsedniku shoda za govornika k dnevnemu redu, nakar mu je isti odgovoril, da pride po izčrpanem dnevnem redu do besede. Aii tukaj so se očividno hoteli izogniti govornika, ki ne pripada njihovi struji. Predno je bil že izčrpan so socijalpa-trijolje poskrbeli za druge govornike. Na koncu shodu je prihitel vsem dobro znani občinski odbornik Bahun ali »der evvige Redner« ter začel na dolgo in široko razlagati njihovo zavoženo občinsko politiko. Kakor je že navedeno, bi imel govoriti prijavljeni sodrug po izčrpanem dnevnem redu, ker se pa to ni zgodilo, je predvideni govornik opozoril navzoče hlapce današnjega režima, da ga hočejo očividno odrezati od besede, to je pa bilo tem gospodom koritarjem okrog Volksstimme preveč, vzdignili so vihar, kolikor ga je bilo pač mogoče pri njihovem malem številu, kajti večina je bila naših članov, veiiko se jih je pa tekom shoda odstranilo, ker niso hoteli dalje poslušati ieh demagogov. Našega sodruga so hoteli s silo odstranili iz odra, kar se jim pa • ni posrečilo, ker so priskočili naši člani ter to zabranili. Gospod Eržen, videč naše sodruge, se je skril za podžupana, misleč tu me ne bo nikdo, saj je velik gospod ta Druzovič. Povemo vam: nismo se prišli pretepati, zahtevali smo za besedo in druzega nič. Kmalu nato je prihitela policija in slišali so se glasovi iz vrst zaupnikov socijaipatrijotov: aretirajte tega in onega in s tem činom so oni dovolj jasno pokazali svoj policajsocijalizem in vso hinavstvo proti delavskemu razredu. Nam se pa dozdeva, da hodijo ti ljudje po onih potih, kakor nekdaj nemški liberalci za časa Bismarckovega »Sozialislen-Gesetza«.
JESENICE. Tudi pri nas, na Jesenicah gre razvoj po isti črti, kot na svetu sploh, namreč da delavstvo vedno bolj spoznava, da so socijalpatrijoije izdajalci tlačenega proletarijata in ne njegovi zaščitniki. In tako izgubljajo tudi pri nas vrli »socijalisti« z vsakim dnem teren pod nogami. Pomagati si hočejo z raznimi lažmi in obrekovanji, kar jim pa ne bo koristilo, ampak še bolj škodilo. — Klerikalci se nahajajo vedno na isti stopnji, v okolici jim pa uhajajo dosedanji pristaši k radikalcem. — Narodni socijalisti izgubljajo svoje člane v našo korist, nekaj jih je odšlo tudi med radikalce. Pri radikalcih se nahajajo vladni organi, ko-rumpirani elementi in nekaj socijalpatrijot-skih mojstrov iz tovarne. Demokrati se pa ne morejo nič gibati in sanjarijo, ginjeni od alkohola, o izgubljeni »Demokratiji«. Orjun-ci bi se radi prikupili delavstvu s tem, da širijo vesti, da bodo izgnali par nemških uradnikov iz tovarne. Ali mi bomo že poskrbeli, da bomo njihove resnične namene stalno razkrinkali pred delavstvom. — Jeseniška mladina je vedno zavednejša in se vedno živahneje udeležuje našega gibanja. Preganjanje sedem sodrugov jo je navdušilo za energično delo. G. Regitnikova se seveda radi tega huduje po »Slov. Narodu« in »Domovini« in ker ni mogla spraviti v zapor svojega sina in njegovih sodrugov, denuncira v omenjenih dopisih »Glas Svobode« kot komunistični organ. Take žene ustvarjajo današnji sistem in režim v Jugoslaviji.
OII CD 11 CD11 CD 11 CD 11 CD 11 CD 11 CD 11 CD 11 CD
Popravek. Zadnja naša vest o ujetju bolgarskega kralja je bila napačna. Kakor smo v članku o bolgarski meščanski vojni opozorili, da so vesti naših listov zelo netočne, smo vendar nasedli in priobčili tisto vest zato, ker je vladni organ »Jutranje Novosti« prinesel to vest s posebno pripombo, da se vest potrjuje. Ta slučaj nam bo služil za to, da bomo odslej še veliko manj verovali vestem naše vladne poročevalske službe, nego dosedaj.
' PREKLIC.
Zagorje ob Savi.
Zupančič Frančiška me je pri županskem uradu v Aržišah obdolžila, da sem se napram njej izrazila, da se ona tepe s svojo materjo.
Ker so meni prišle te besede po drugih ljudeh v vednost in sama v resnici nisem ničesar videla, vsled tega obžalujem to očitanje ter preklicujem vse proti njej naperjene besede in se ji obenem zahvalim, da je pripravljena odstopiti od uporabe vsakih nadaljnjih korakov.
Javoršek Antonija.
**•*•••♦*•*	*•••**• •**t,®**»*
**
Krajevna org. Ljubljana NOSI. !!
priredi
v nedelja 14. oktobra |
izlet na Vrhniko 9
••
Odhod iz Ljubljane, iužni ko- \\
lodvor ob 13 uri 20 minut. ;j
Vračamo se z Vrhnike peš 0
do Borovnice in z zadnjim tf
vlakom domov. jf
«•
o*
Opozarjamo in vabimo jj na izlet vse sodruge iz § Ljubljane, Vrhnike, Bo-1 rovnice, Logatca in iz jj
bližnjih vasi.
 ...........................   II
Širite „G!as Svobode44!
S 1. septembrom 1.1.
se je otvorila v Delavskem domu
Karla Marxa (preje Turjaški) trg 2
grosfllna
Topla in mrzla jedila. Delavska kuhinja. Abonenti na hrano se sprejemajo.
Vsakovrstne tople in mrzle pijače.
IIIIIIHRIBIIBBBIIBBBR
S Zrna lelavcev in dtlaiktiiste iglu- S
S slrijg in obrti Jiplaije la Slovenijo S
a m
priredi
I v nedeljo 7. oktobra 1923 S
S veliko £
[ vinsko trgatev [
■ ■
■ v gostilniških prostorih ■
■ g. Valjavca (Reininghaus) ■ v Šiški z bogatim sporedom.
e Ker je čisti dobiček namenjen obo- ® j Ielim in onemoglim članom, vabi J k obilni udeležbi
S	Odbor.	S
IBS
Železničarski ioiir
za leto 1924.
izide koncem oktobra t. L Koledar bo vsestranski in z zanimivo in praktično vsebino ter bo vezan v polplatno.
O tem obveščamo vse sodruge železničarje, da se že sedaj pri svojih podružnicah naroče nanj.
Obenem izide Iudi
Rudarski in kovinarski leolectar.
Sodrugi rudarji in kovinarji, naročajte le svoj koledar!
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton šušleršič.
Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.
...» ♦♦*♦«.♦♦♦♦♦ ♦♦♦♦♦»• ♦<