Junalt divjine Ameriški roman * 17 »Nard, pusti samokres! Tisočkrat sem ti že povedal: živino krasti ni težko. Roger ima prav!« Orloga Narda ni maral in ga je ob vsaki priliki zbadal. Nard je bil vodja živinskih tatov, Orloga pa vodja izbranih fantov ali po njegovem nazivu »neusmiljenih mož«. Tako je moral z Nardom deliti voditeljsko službo. Da bi zakril nejevoljo, ki jo je zaradi tega čutil, je rad kazal, da živinskih tatov ne smatra za sebi enake ljudi. >Orloga, dobro kupčijo bi imel zate,« se je Roger obrnil k Orlogi. Stari lopov ga je radovedno pogledal. »Kakšno?« »Tisoč dolarjev,« je pomežiknil Asplet. Za trenutek je utihnil, potem pa nadaljeval: »Gre za Marijo Linscott, ki sem jo bil prej omenil.« Stari Orloga ga je vprašujoče gledal. Nard, ki je vedel, da je moproče dobiti Orlogo samo za dobičkanosne stvari, je posmehljivo pripomnil: »Samo eno dekle boš moral spraviti s pota. Ta posel je kakor nalašč zate.« Orloga ga je jezno pogledal. Potem pa se je vprašujoče ozrl v Rogerja. Ker je iz njegovega molka sklepal, da je Nard pravo zadel, je odgovoril: »Roger, iz tega ne bo nič. Nisem dekliški tat. Ne, ne, o tem ni govora!« Asplet se je obrnil k Nardu in hladnokrvno, ko da gre za živinsko kupčijo, rekel: »Dva tisoč dolarjev!« Nard je odkimal. »Niti za tri tisoč ne. Meni je sicer vseeno, ali kradem dekleta ali krave, toda zaslužiti hočem.« Asplet je skomignil. »Škoda.« Čez čas je dodal: »Sicer pa je ta deklica izvoljenka Erika Folkmana.« »To je pa drugo!« je vzkliknil Nard. »Zdaj bo prilika za maščevanje. Daj štiri tisoč dolarjev in povej, kaj naj storim z njo.« >Zakaj ti je dekle na poti ?« se je oglasil Orloga. Roger je molče skomignil. »če se prav spominjam,« je nadaljeval Orloga, »sem nekje slišal, da je Linscottova v zvezi s tvojlm novlm posestvom. Ali je to resnično?« »Da,« je prikimal Roger. »Trdi, da je ona prava lastnica Rajskega dola¦« »Če ima za svojo trditev dokaze, potem njena odstranitev ne bo dosti pomagala, ker se bodo oglasili drugi,« je menil Orloga. »Nima dokazov,« je odgovoril Roger. »Sicer pa prepusti vse meni! Jaz že vem, kaj delam.« Nato se je obrnil k Nardu. »Torej štiri tisoč dolarjev!« Udarila sta in tako sklenila dogovor. Anita je prižgala cigaro, katero ji je bil ponudil Roger. V Nardovih očeh je žarela ljubosumnost. Orloga je to opazil in je hotel obrniti njegovo pozornost v drugo smer. »Takemu potepuhu, kakor je Folkman, ki je osrainot.l mojo hčer, bi mirno prestrelil bučo iz kakega grma, tako da potem ne bi več mogel vznemirjati ljudi.« »Tudi on bo prišel na vrsto!« je zagodel Nard. »Pri drugem srečanju mi ne bo ušel, na to stavim glavo.« »No, no, le počasi,« je šaljivo odvrnil Orloga, »drugače boš morda prehitro ob glavo! Folkman velja za največjega junaka divjine in je dozdaj še vsakega svojega nasprotnika krvavo odpravil.« »Junak gor, junak dol!« je zaničljivo dejal Nard. »Z menoj se ne bo igral.« Roger je bil nestrpen zara<*i praznega prerekanja. Nejevoljno je zamahnil z roko in rekel: »Kaj bosta mlatila prazno slamo! Dejanja bodo pokazala, kdo je večji junak. Zdaj pa se vrnimo k stvari!« Orloga je vstal in šel iz kolibe. Ker stvar zanj ni pomenila dobička, se ni zanimal zanjo. Po njegovem odhodu je Roger začel: »Marija Linscott je prava lastnica Rajskega dola. Tvoji možje niso govorili o tem?« Nard je hlinil brezbrižnost. Malomarno je odgovoril: »Ne. Tudi za povod pretepa niso vedeli. Kar slepo so se odzvali tvojemu namigu ... Dekle je torej pravi dedič? Potem ti lahko greš k vragu!« »Ha, ha, ha!« se je zarežal Roger. »Niti na misel mi ne pride!« Anita je dvignila glavo, pogledala Rogerja in zbadljivo vprašala: »Ali je lepa?« »Lepa,« je prikimal Roger. »In je Erikova ljubica.« »To si že enkrat povedal,« je zasikal Nard. »Kaj se naj zgodi z njo?« »O tem bova še govorila. Prva tvoja naloga bo, da jo boš opazoval in mi sporočil, ko bo odjezdila iz mesta. Nt Oblačno goro hoče iti. Mi ji bomo sledili.« Nard je malomarno zamahnil, kakor da bi hotel s tem izraziti, da stvar ni nič posebnega. Roger je razumel njegovo kretnjo in resno dejal: »Nard, delo ne bo tako lahko, kakor misliš. Več mož bova potrebovala. Ta ženska je odločna in je gotovo, da bo streljala v nevarnosti. Zberi nekaj mož! Jaz bom šel z vami in v vsem se boste ravnali po mojih ukazih. Zdaj veš vse in pojdi na delo!« S tem je bil razgovor končan. Nard je odšel, da bi pripravil potrebno. Po Nardovem odhodu se je Roger obrnil k Aniti in ji smehljaje dejal: »Deklica moja, nekaj sem ti prinesel!« Pri tem ji je dal krvavordečo svileno ruto. Anita jo je vsa srečna prevzela in si jo dala okrog vratu. Roger je stopil k njej in jo poljubil. Anita ga je objela in mu vrnila poljub. Roger jo je nato pogledal in mirno rekel: »Anita, upam, da se z ozirom na ono dekle lahko zanesem nate.« Anita ga je ostro pogledala in vprašala: »Kake namene imaš z njo? Ali se hočeš zaljubiti vanjo? Potem ti gorje!« »Neumnost!« je odvrnil Asplet. »Za nekaj Casa mora izginiti, to je vse. Stavim tisoč proti enemu, da bo tudi Erik Folkman nastopil, ko se bo ples začel. Tudi on bo moral izginiti — a on za vedno ...« Asplet je zapustil kolibo. Anita je gledala za njim. Njene oči so žarele od želje, da bi se čimprej maščevala nad Erikom. 13. Marija je bila na potu proti Oblačni gori. Priganjala je mezga, na katerem je jezdila, k hitri hoji ter se ja od časa do časa ozrla nazaj, da bi videla, ee ji v redu sledijo mezgi, ki so nosili prtljago. Pri pripravah ji je bil pomagal stari Garnett, ki je bil svojčas znan kot velik sovražnik žensk. Najprej si je bil na vse načine prizadeval, da bi jo pregovoril. Ko je Marija poizvedovala pri njem, kje bi mogla kupiti mezge za pot na Oblačno goro, jo je z nekim strahom rotil, naj ne sili v gotovo smrt. Zgovorno ji je slikal nevarnosti, ki jo čakajo na potu. Marija mu je smehljaje in z nekim neirazumljivim zaupanjem odgovarjala. Nazadnje mu je prepričevalno rekla: »Ne skrbite zame! Saj bo Bog moj vodnik in zaščitnik! Trdno zaupam vanj!« Ta odgovor je Garnetta razorožil. Dasi je bil dvomljivec, ga je Marijin odgovor tako prevzel, da ni našel besed za odgovor. Nehote je začel misliti na to, da bo morda res Bog sam vzel v varstvo ubogo deklico, ki se bori za pravično stvar proti brezvestnemu zločincu. Odvedel je Marijo k nekemu živinorejcu, pri katerem je mogla kupiti vse, kar je potrebovala. Sam je bil navzoS pri kupčiji, ker je poznal živinorejce in živinske prekupčevalce ter je sumil, da bo morala Marija dvakrat preplačati mezge, če jih bo sama kupovala. Do večera je Marija nakupila vse, kar je bilo po- trebno za pot na Oblačno goro. Noč je še prebila v gostilni. Za Garnetta je to bila po dolgih letih prva noč, ko ni mogel spati. Tuhtal je in tuhtal, delal načrte drugega za drugim. Z nobenim ni bil zadovoljen, ker se je vsak končal z ugotovitvijo, da je pot za Marijo smrtno nevarna. Nazadnje je sklenil, da bo sam spremljal pogumno deklico, četudi bo medtem gostilna šla na nič. Toda naBlednjega jutra se je vse prevrnilo: Marija je odločno odklonila njegovo spremstvo. Točno ob štirih je odrinila S tremi mezgi. Gostilničar jo je prosil, naj vsaj puško vzame s seboj. Marija jo je odklonila, češ da ima samokres, ki ji bo zadostoval. Garnett je molče zrl za njo, dokler ni izginila za ovinkom ... Marija si je delala manj skrbi kakor Garnett in Erik. Garnettova slika je že izginila izpred njenih oči. Pač pa jo je Erikova trdovratno spremljala. Marija je nejevoljno ugotovila, da se njene misli nenehoma vračajo k Eriku. Kot gostilniškega pretepača in ženskarja si ga je predstavljala in si z zagrenjenostjo dopovedovala, da je najbrž spet v kaki ženski družbi. Od časa do časa pa se je v njenem srcu vzbudil dvom in se je med obsodbo vsiljevalo vprašanje, ali je Erik res tak, kakor so ji ga naslikali. Priznati si je morala, da je o njem največ pripovedoval Roger, ki je Erikov nasprotnik, in je gotovo pretiraval. Od drugih je le kaj malega slišala. A kdo ve, če posredno tudi to ni izviralo od Aspleta? Bodi kakor koli, Marija je vse bolj čutila, da Erikova slika prav tako vpliva nanjo, kakor je vplivala v začetku poznanstva. Njene misli so se ustavile pri dogodku, ko jo je bil Erik svaril in jo rotil, naj skrivnosti ne razodene Aspletu. Poznejši dogodki so pokazali, da je bilo njegovo svarilo utemeljeno. In zdaj? Kako zgovorno ji je opisal nevarnosti, ki baje prežijo nanjo. Brezdvomno: pot na Oblačno goro ni lahka. Toda Marija je že tudi druge gore preplezala, tako torej nima vzroka, da bi se bala opisanih nevarnostl. Zaklicala je mezgom in jih vzpodbujala k hitrejši hoji. Pokrajina se je spremenila. Na obeh straneh steze se je razprostiralo peščeno morje: začela se je puščava. Marija je že čutila v očeh bolečine in se je potila od vročine, dasi je bila šele na začetku pota. Tolažila se je s tem, da bo med skalami Oblačne gore bolj prijetno, ker bo zavarovana pred žgočimi sončnimi žarki. Sklenila je, da bo vkljub vsem težavam in naporom poiskala gorskega puščavnika. Njene misli so se zdaj oklenile sV-rivr.ostnega samotarja. On gotovo pozna njeno zprodovino In več ve o nieni družini kakor kdor koli. Dve sto dolarjev ji je poslal, kar ji je omogočilo to pot. Mož se gotovo zanima za usodo njene družine. Morda je celo v kaki zvezi z njo. Vse bolj se je poglabljala v te in pod.obne misli. Marija je bila tako zamišljena, da je šele ted".j opa.zila jezdeca, ki se je nenadoma prikazal iz gozda, ko sta njegov konj in njen mezeg že skoraj trčila z glavami. V prvem presenečenju je z vso silo napela vajeti in pridržala mezga. Nato je ostro pogledala jezdeca. Njen pogled sta vračali dve divji očesi. Spodnji del jezdečevega obraza je bil zavezan z rdečo ruto. Jezdec se je porogljivo smejal. Marija je takoj spoznala pomen krinke in je naglo prijela za samokres, ki je visel ob sedlu. Ni vedela, kaj naj stori? Najraje bi brez besede jezdila dalje, a uvidela je, da bi bilo zanjo nevarno, če bi imela skrivnostnega jezdeca za seboj. Tako se je odločila, da bo poskušala razčistiti položaj. Jezdec je mirno sedel na konju, ki je tolkel s kopitom po trdi skali. Marija Še^ nikdar ni čutila takega nemira ko v teh trenutkih. Slutila je, da pojav skrivnostnega jezdeca ne pomeni dobrega. Dušila je nemir in na videz mirno vprašala: »Kaj hočete?« Neznanec je molčal. Marijo je molk še bolj vznemiril. Srce ji je začelo močno utripati. Ker ni hotela pokazati strahu. je zbrala moči in odločno vprašala: »Zakaj ste si zakrili obraz? Pošten človek ne dela tega. Ste potepuh? Ali kaj hočete?« Naglo je govorila. Medtem ie stiskala ročaj sarr.okresa. Niti za trenutek ne bi pomišljala, če bi se je neznanec hotel dotakniti. Jezdec še vedno ni odgovoril. Samo smejal se je. Marijo so prevzemali vse bolj neprijetni občutki. Spomnila se je na Erikovo in Garnettovo pripovedovanje o nevarnostih. Napovedi so se že začele uresničevati. Tujec je nenadoma prenehal s smehom. Nekaj časa je nepremično strmel v Marijo, potem pa priliznjeno rekel: »Vi ste dosti lepši, kakor sem si vas predstavljal!« Marija je vzdrhtela ob teh besedah. Zdaj je bila prepričana, da ima opravka z lopovom. A še vedno je dušila strah in na videz pogumno velela: »Pojdite 8 pota in me pustite mimo!« Jezdec se nl zganil. Čez čas je s spremenjenim, resni.no prijaznim glasom dejal: »Ne bojte se me! Vidim, da ste drugačni, kakor sem mislil. Le jezdite mirno dalje. Jaz sem Nard!« »Nard?« je zbegano vprašala Marija. Njene misli so se zapletle. Ali ni že slišala o tem imenu v zvezi z nekimi strahotnimi dogodki? Napenjala je možgane, a se ni mogla spomniti nič gotovega. Čez čas se je Nard spet oglasil: »Le jezdite dalje! Za primer, da se bova spet srefiala, si zapomnite, kar sem prej rekel: ne bojte se me! Mene se vam ni treba bati. Z Bogom!« Po teh besedah je naravnal konja na rob steze in je počasi jezdil mimo Mariie. Potem se je še enkrat obrnil v sedlu in pomahal z roko. Toda spregovoril ni več in si tudi obraza ni odkril. Marije tujčeve besede niso pomirile. Prepričana je bila, da to srečanje ni bilo slučajno. Najbrž jo je jezdec že dalje časa opazoval iz gozda in s tem nenadnim pojavom jo je najbrž hotel ustrašiti. Na razbojnike ni bila mislila. To, kar ima s seboj, ie tako beraško, da ne more mikati postopačev. Dozdaj le ni slišala in čitala o kakih napadih, ki bi se bili izvršili v tem kraju. Da se potikajo tu živinski tatovi, za to je vedela, a teh njeni mezgi ne bodo zamikali. Nard? Nardov je mnogo. Morda je bil kak covboj, ki se mu je hotelo šale. Ozrla se je nazaj, a jezdeca že ni videla. Nato je tudi ona nadaljevala pot. Čez nekaj časa je pritegnilo Marijino pozornost nase veliko ograjeno dvorišče, v katerem je kakih sto konj hrzalo in poskakovalo. Med krdeli konj je Marija opazila več jezdecev. Napenjala je oči, a spoznati jih ni mogla. Jezdeci, ki jih je Marija videla, so bili: Erik, njegova covboja Slim in Noel ter konjski trgovec Collado. Erik in Collado sta se pravkar pogodila za konje. »Tako, zdaj je vse v redu!« je dejal trgovec. -.Konje boste privedli v Goldfield. Moji ljudje bodo čakali pri železniški postaji.« »Dobro!« je odvrnil Erik. »Konje ...« Ni nadaljeval. Medtem je namreč zagledal samotno popotnico, ki je jezdila po stezi in besede so mu zamrle na ustnicah. Čez čas je vprašal Noela, ne da bi pri tem odmaknil oči od popotnice: »Noel, vidiš tisto žensko, ki jezdi na mezgu ?« »Vidim. To je tista dama iz Garnettove gostilne.« Collado, ki je bil nekoliko naglušen, ni vedel, o čem sta se razgovarjala. »Torej je vse v redu?« je vprašal. Erik se je šele zdaj spet obrnil k trgovcu. »Žal mi je,« je odvrnil počasi, »zelo mi je žal, toda jaz ne morem odvesti konj v Goldfield. Vaši možje morajo priti sem ponje.« »Nemogoče!« je živahno odgovoril trgovec. »Kako to, da ste se premislili? Saj sva se prej dogovorila! Od te strani vas še nisem poznal, čeprav se poznava že od tistega časa, ko ste začeli s konjerejo.« »Žal mi je,« je odgovoril Erik, »toda konj res ne morem odvesti v Goldfield.« Trgovec je začel tarnati. Obljubil je, da bo primaknil tisoč dolarjev. Erik se za vse to ni zmenil. Spet se je obrnil k Noelu in mu rekel: »Noel, povej Slimu, naj takoj jezdi v mesto in tam nakupi živež. Tudi na strelivo naj ne pozabi! Vse naj naloži na tovorne konje in naj hitro prijezdi za nama.« »Vse bom uredil,« je odgovoril Noel, bodoči mož Erikove sestre. Slim je bil na drugem koncu dvorišča. Noel je naglo odjezdil k njemu in mu sporočil Erikovo naročilo. Nato se je vrnil. Collado si je medtem na vse načine prizadeval, da bi Erika pregovoril, a ta je ostal trd. Ko se je Noel vrnil, se je obrnil k njemu s prošnjo, naj prigovarja svojemu gospodarju. Noel se je nasmehnil irt mu odgovoril: »Prej bodo vam peruti zrasle, kakor pa bi Erik ,da' rekel, če je že enkrat izgovoril ,ne'. Vse prizadevanje je bob ob steno.« »A zakaj ta komedija? Vedno je šlo vse v redu in tudi zdaj nima vzroka za izjemo,« je živahno govoričil trgovec. Nato je pogledal Erika, ki je strmel proti stezi. Tudi on je pogledal v tisto smer. Ko je zagledal popotnico na mezgu, je zaslutil, da mu je ta ženska pokvarila kupčijo. Utihnil je. Računil je, koliko ga bo stala ta ženska. Škodo bo seveda moral trpeti f^rik. Končno pa je vseeno, ali bodo njegovi ali Erikovi ljudje odvedli konje v Goldfield. V tem trenutku se je spomnil Narda in prebledel. Nagnil se je proti Eriku in ga zgrabil za roko. »Gospod Folkman,« je skoraj zavpil, »od danes naprej so med nama pretrgane vse kupčijske zveze. Niti enega konja ne bom več kupil od vas. Prisegam pri...« Erik ga je hladno pogledal in ga prekinil. »Nikar ne prisegajte, ker tudi to ne bo zaleglo. Za danes pač velja, da konj ne bomo mi odvedli do železniške postaje, drugič pa bo spet drugače.« Collado se ni mogel pomiriti. Misel na Narda mu ni hotela iz glave in se mu je zdelo, da so konji že izgubljeni. Še enkrat je poskusil srečo. Skoraj proseče je dejal: »Erik, ne pustite me na cedilu! Niste slišali, da se Nard potika po okolici?« Mladenič je začudeno pogledal in prikimal ko človek, ki mu je pogodu, kar je slišal. »Tako? Nard se potika tu?« »Da! Vse mesto govori o tem. Z nekaj možmi se je ločil od Orlogove tolpe. Ali je k temu potrebna še razlaga ?« »Ne!« je mirno odgovoril Erik. »In kod hodi ta lopov ?« »Pravijo, da je odšel proti Oblačni gori. Toda to je samo zvijača. Po mojih konjih se mu cedijo sline. In moji 1 judje ? ... Kaj vam naj rečem o njih ? Mehikanci, južnjaki, polkrvneži so ... Če bodo zagledali Narda, se bodo razpršili na vse strani, še preden bo počil strel. Morda pa so celo z njim v zvezi ? Dogodki dajo to slutiti. Ali se je že našla priča, ki bi Narda razkrinkala kot živinskega tatu? Samo en človek je, ki se ne trese pred njim — vi. Erik, vi in vaši fantje si upate, postaviti se po robu temu Nardu. Ali naj še več povem?« »Ne, Collado!« je odvrn.il Erik. »Vse mi je jasno.« »Slišal sem, da imate z Nardom neki obračun in si želite, da bi se srečala.« »Da!« je kratko odvrnil Erik. »Boste torej šli s konji v Goldfield?« »Ne! Ne mučite ae s prigovarjanjem; že prej sem rekel ne in pri tem ostanem.« »Grozno!« je zmajal z glavo trgovec. Čez čas se je spet obrnil k Eriku in mu rekel: »Gospod Folkman, za Nardov naslednji zločin boste Vi odgovorni. Ali se zavedate tega?« »Da, v polni meri!« Erik je še vedno strmel na stezo proti severu, dasi je popotnica že izginila v daljavi za oblakom prahu. Trgovec j> še vedno tarnal. »Ne morerr* priti do konca z vami. Toda eno rečem: če Nard ukrade konje pred prihodom v Goldfield, mi boste poplaeali škodo. Pristanete na to?« »Pristanem. Do zadnjega dolarja vam bom poravnal škodo, toda samo v primeru, če Nard ukrade konje. Ste zadovoljni s tem?« »Zadovoljen,« je prikimal trgovec. Nato se je obrnil k Noelu. »Ali si slišal, Noel?« Pri tem je hotel fantu potisniti v roko nekaj bankovcev. Noel jih ni sprejel. S kazalcem se je dotaknil klobuka in je odvrnil: »Da, slišal sem in bom priča.« »iJC'tena je vse v redti!« je zagodel Collado in si je morda že stotič obrisal pot s čela z velikim pisanim robcem. »Zdaj bom miren, ker vem, da vi Narda preganjate. Ali je tako, Erik?« »Morda?« je kratko odgovoril Erik in je močno stisnil trgovčevo desnico. »Srečno pot, Collado! In jeseni na svidenje!« »Na svidenje, na svidenje, Erik! Dobro opravite!« Erik se je obrnil k Noelu. »Pojdiva! Škoda vsakega trenutka. Do Slimovega povratka bova nekoliko preiskala okolico. Upam, da bo prinesel dovolj streliva.« »Gotovo,« je odvrnil Noel. »Saj ve, da nas čaka trda borba.« Fant je pri tem z dopadenjem gledal novo puško, ki je visela ob Erikovem sedlu. Collado je odjezdil. Ko je bil že precej daleč, se je ozrl nazaj in zamrmral polglasno: »Žal bi mi ga bilo, res žal...« Na Erika je mislil in na posledice, ki bi mogle zanj nastati v borbi z Nardovo tolpo. >Kam bova zavila?« je vprašal Noel in je gledal za odhajajočim Colladom, ki je radi debelosti nerodno sedel na konju. (Dalje sledl)