ZGODOVINA HUDOVERNIKOVE HIŠE, KOLODVORSKA ULICA 23 V LJUBLJANI RUDOLF ANDREJKA Severno od stare Ljubljane, tam kjer poteka danes Kolodvorska cesta, se je razvilo najpozneje v 16. stoletju naselje, ki je segalo od današnje Dalmatinove ulice do stika današnje Slomškove ulice s Kolodvor sko ulico. Ljudstvo mu je dalo, najbrž zaradi slabe ceste, ki je držala skozi naselje v mesto, ime Blatna vas, ki se je predkraja tako trdo prijelo, da je prešlo tudi v uradne spise in zemljiške knjige z malo po srečenim prevodom Kothdorf. Ime Blatna vas se je držalo tega predkraja vse do 1. 1849., ko je nastal se- * Viri, Krstne, poročne in mrliške knjige stolnega žup- nega urada Sv. Nikolaja od 1677—1781, župnega urada Sv. Petra od 1782—1889 in župnega urada Marijinega ozna njenja v Ljubljani od 1785—1928. Sodni zapisniki mesta Ljubljane 1668, fol. 167; 1682, fol. 72; 1693, fol. 55; 1724, fol. 137—39; 1725, fol. 171, in 1742, fol. 67. Ljubljanski mestni davčni urbarji 1706—1745 in Kammer-Zins Urbarium 1725—1764. Urbarij magistratne- ga, prej komendskega imenja 1738—1796. Faseikel 57/1514 iz 1. 1799.; Francoski faseikel 10, akt 3, vse v ljubljanskem mestnem arhivu. Zemljiška in zastavna knjiga šempetrskega predmestja, Fol. 181, konskr. štev. 126. Vereinigtes Grundbuch der Pfarrkirchengiilt St. Peter und Mariafeld, konskr. štev. 112. Listinska zbirka pogodb k starim zemljiškim knjigam verno od njega, skoraj v premočrtnem podaljšku va ške ulice, kolodvor južne železnice. Od tedaj se je začelo staro ime naselja polagoma umikati novemu imenu, Kolodvorski ulici. Blatna vas je bila izrazit predkraj ljubljanski ter je že razvidna v Valvasorjevi grafični zbirki mesta Ljubljane iz 1. 1670. V nji se razločno vidi sedanja Kolodvorska ulica z vsemi svojimi stranskimi ulicami (današnjo Dalmatinovo, Komenskega ulico itd.). Na desno in levo jo obdajajo nizke kmetske hiše, pa tudi 1750—1850, Tom. II, fol 33—35; IV, fol. 114; VII, fol. 41 d6 42; X, fol. 201; fol. 29; XXI, fol. 271; XXII, fol. 29, vse v arhivu Narodnega muzeja v Ljubljani. Seznamki ljubljanskih hišnih posestnikov od 1787 do 1902. Uradni šematizmi ljubljanskega gubernija od 1796—1848. Izpiski iz pol ljudskih štetij za mesto Ljubljano 1830, 1857, 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910 v domovinskem uradu mestnega poglavarstva v Ljubljani. Mnoge osebne podatke o radovljiških Hudovernikih je blagovoljno dala prečast. m. Eleonora Hudovernik v ur- šulinskem samostanu v Ljubljani, podatke o Kandučevih in ljubljanskih Hudovernikih pa gospod Josip Hudovernig v Ljubljani. 241 večje stavbe, v katerih spoznamo pristave ljubljanskih meščanov, ki so tod imeli svoje vrtove. Taka pristava, ki je stala na voglu današnje Dal matinove ulice, je bila predhodnica nekdanje štruk- ljeve gostilne in današnjega hotela Štrukelj. Levo od nje proti severu je bila prav tako pristava z obsežnimi vrtovi, predhodnica poznejše Hudovernikove hiše, ki je predmet te razprave. Ta pristava (Hofstatt) s sosednim velikim vrtom in pripadajočimi 3 njivami na ljubljanskem polju je bila pred 250 leti podložna komendi nemškega križev- niškega reda v Ljubljani. Šele leta 1738., ko je mestni magistrat kupil večino posestev te komende na severu Ljubljane, je prišla pod mestno gosposko. I. STAREJŠI LASTNIKI 1. RODBINA DE ALBERTIS Ob koncu 17. stoletja je bila pristava v lasti ljub ljanske trgovske rodbine De Albertis, ki so se bili pojavili v Ljubljani prvič okoli l. 1639. kot kramarji na čevljarskem mostu v osebi Zuana de Albertis1 ter tam obratovali do 1. 1668. Z Janezom Krstnikom de Albertis, najbrž Zuanovim sinom, se dvigne rod v trgovski stan. Janez de Albertis je bil sprva v službi pri svojem svaku, trgovcu Karlu Riccardiju, poroče nem z njegovo sestro Katarino de Albertis, po Riccar- dijevi smrti (1662) pa je prevzel njegovo trgovino in hišo, ki je stala na voglu Glavnega trga in Ključavni čarske ulice (današnja Samčeva hiša, Mestni trg 21). Iz zakona z ženo Marijo Elizabeto sta se Janezu Krstniku de Albertis med ostalimi rodila sin Marko Anton (1678) in hčerka Marija Regina (1683), ki je bila v prvem zakonu poročena s trgovcem Janezom 1 Njegova vdova Magdalena de Albertis je prosila 1. 1668. magistrat za znižanje najemnine v prodajni lopi na Čev ljarskem mostu (mestni sodni zapisnik 1668, fol. 167). L. 1670. se ne navaja več kot najemnica. 2 Vse te rodbine (Albertis, Galliardi, Biccardi, Tazolli) so bile laškega pokolenja ter so tvorile z nekaterimi dru gimi (Menegaglia, Beva, Radeschini, Bevmondi, Vannino, Feliksom Tazollom, v drugem pa s trgovcem Janezom Gottliebom Galliardijem.2 Marko Anton de Albertis je po očetovi smrti (26. januarja 1709) nadaljeval njegovo trgovino na Glavnem trgu; vpisan pa je kot trgovec v mestnih davčnih urbarjev že od 1. 1705. do 1725. V tem letu je umrl ter zapustil poleg žene iz drugega zakona Eve še sina Janeza Antona iz prvega zakona (z ženo Jero), ki sta se pa morala skozi desetletja tožariti za svojo dediščino z ostalimi dediči, zlasti z Janezom Galliardi jem. Vdova je pri tem obubožala in dobivala naposled od magistrata mesečno podporo, sin Janez Anton de Albertis pa se od 1. 1728. ne omenja več v nobenem mestnem davčnem seznamku, dokaz, da ni nadaljeval očetove trgovine. Edino kar mu je še ostalo po očetu Marku Antonu, je bila pristava v Blatni vasi, ki pa jo je še pred 1. 1743. prodal puškarju in meščanu Janezu Rotarju. Odslej se za Janezom Antonom de Albertis kakor tudi za vso to rodbino izgublja vsaka sled. 2. ROTARJI Novi lastnik domca v Blatni vasi, Janez Rotar (Rotter), je bil že I. 1722. puškar in meščan v Ljub ljani. Stanoval je v mestni hiši Za zidom, ki je stala, naslonjena na utrjeno vodno obzidje ob Ljubljanici, tam, kjer se steka danes Krojaška ulica v Cankarjevo nabrežje. V tej hiši so od nekdaj bivali in delovali puškarji, tako od 1710 do 1725 Jurij Ragelj, od 1725 do 1760 Janez Rotar, od 1760 do 1765 njegov sin Kari Rotar, od 1770 do 1787 Dominik Maver, od 1787 do 1805 Jožef Maver. Ko se je konec 18. stoletja odpra vilo utrjeno obzidje za vodo na obeh straneh špital- skega mostu in se je od 1. 1825. naprej začelo obliko vati tako zvano Frančevo (današnje Cankarjevo) na brežje, je postala ta hiša prometna ovira in so jo med 1830—1840 podrli. Janez Rotar, ki sam ni imel svoje hiše v mestu, se je zelo brigal za svoj domec v Blatni vasi, na čigar prostranem vrtu je nemara rad počival od naporov svojega nezdravega obrta. Spremenil je posestvo v svoboden grunt s tem, da je dne 3. marca 1743 od kupil na njem bremenečo umrlino 45 fl. nem. veljave, kakor tudi 10. in 20. penez, tako da je posestvo odslej vpisano v mestnih urbarjih za svobodni grunt (frey- eigenthumbliche Hueben), od katerega je bilo odraj- tovati samo letno urbarščino in morebitne deželne do- klade.3 Janez Rotar je zapustil svojo pristavo v Blatni vasi svojemu sinu in univerzalnemu dediču Karlu Rotarju,4 ki jo je pa že dne 10. oktobra 1781 prodal za 1030 fl. vrtnarju Juriju Lumberju. Prepis na Lumberja se je v stari zemljiški in zastavni knjigi šempetrskega predmestja izvršil šele 5. novembra 1789. Čeprav Kari Rotar ni bil dolgo lastnik domca v Blatni vasi, je njegova osebnost za krajevno, pa tudi Bartolotti, Franzoni) močno italijansko primes v ljubljan skem trgovstvu prve polovice 18. stoletja. 3 Urbarji bivšega komendskega imenja (Der komendisch gewessten magistratischen Gtilt, 1744—1757) v mestnem arhivu: Bey St. Johannes. 4 Tomo II, fol. 33—35 listinske zbirke šempetrskega predmestja v arhivu Narodnega muzeja. 242 umetnostno zgodovino Ljubljane tako pomembna, da se je treba malo dalje pomuditi pri njem tem bolj, ker je o njem doslej še prav malo znanega.5 Kari Rotar, sin puškarja Janeza Rotarja in Marije Kumar, je postal že okoli 1. 1778. znamenit graver in vrezovalec pečatov (Siegelschneider, Siegelstecher). Sloves njegovih umetniških del je segal daleč čez meje Kranjske in celo Avstrije. V krstnih maticah tedanjih ljubljanskih župnij (šenklavške in šempetrske) sicer ni najti njegovega rojstva, vendar se da sklepati po poročnih podatkih njegovega očeta Janeza v zvezi s podatki njegove osmrtnice," da je bil Kari Rotar rojen v Ljubljani okoli 1. 1743. Sprva se je učil pri očetu z mlajšim bratom Jane zom puškarstva, toda kmalu ga je gnala prirojena darovitost, da je začel sprva na puškah, potem pa tudi na drugih predmetih vrezovati železne in kovinaste obloge. Okoli 1. 1763. je odšel na Dunaj, kjer ga je njegov rojak in slavni vrezovalec Jernej Andrej Šega temeljito izobrazil v vseh panogah vrezovalne umet nosti, zlasti pa v vrezovanju pečatov, ki je bila tedaj še zelo iskana in dobro plačana obrt. V tej obrti je dosegel Kari Rotar, ko se je vrnil v Ljubljano, prav umetniško popolnost in veljal za najboljšega vrezo- valca grbov in pečatov na jugu države. Med stalne svoja naročnike je štel ne samo kranjske deželne sta nove, kranjsko plemstvo, družbo ostrostrelcev v Ljub ljani itd., ampak je prejemal naročila tudi z avstrij skega dvora na Dunaju, iz Angleške in Peterburga. Njegov mlajši brat Janez Rotar, rojen okoli 1. 1748., je podedovano očetovo obrt puškarstva dvignil do ne navadne višine, tako da je slovel za enega najboljših puškarjev v Avstriji. Ta Janez Rotar je bil (izza 8. februarja 1773) poročen z Rozalijo Gottinger, a je že mlad umrl dne 31. januarja 1781 v hiši Za zidom 262, zapustivši vdovo in petletnega sina Janeza žigo. Po bratovi smrti se je Kari Rotar umaknil iz jav nega življenja, prodal svojo pristavo v Blatni vasi in se preselil najprvo v Dittlovo hišo na Sv. Petra cesti 142 (danes št. 7), potem pa v Peter Supančičevo (pozneje šuprovčevo) hišo7 na Marijinem trgu 44. Tam je dne 19. januarja 1804. umrl za živčno mrzlico. 3. LUMBERJI Dosedanji gospodarji naše pristave, ki je dobila ob prvem številjenju mesta številko 128 šempetrsko predmestje, niso stalno živeli na tem posestvu niti od njega. V tem pogledu je bila ta pristava slična sosedni pristavi s št. 129, ki je stala na voglu tako zvane Pre- mecgarske (danes Dalmatinove) ulice ter bila v lasti bogatega jerharja Nikolaja Schlechterja, ki pa je sta noval na Marijinem trgu.8 Prav tako je na voglu Polj- 5 O njem prav na kratko Hoff, Gemalde von Krain II, str. 60, in po njem Radics, Umetelnost in umetelna obrt- nost Slovencev v LMS 1880, s. 50. 0 Laib. Ztg. 24. januarja 1804, Inlandische Begeben- heiten, kjer se omenja, da je umrl v 61. letu. 7 Ta hiša je stala na voglu Slonove (danes Prešernove) ulice in je imela od 1. 1805. štev. 49, od 1. 1877. pa štev. 43. Po potresu so jo podrli. 8 Pristava je pozneje prešla v last krčmarja in voznika Jožefa černeta, za njim pa Franceta Štruklja. Danes stoji na tem mestu hotel Štrukelj. BLATNA VAS LETA 1825. (po katastrski mapi) V sredi poteka od spodaj navzgor (smer: jug - sever) glavna ulica Blatne vasi, današnja Kolo dvorska ulica. Prva ulica, ki se steka va njo z leve, je da našnja Dalmatinova (prej Dolga) ulica. Domačija na tem voglu s št. 127 je predhodnica hotela Štruklja. Nanjo meji njiva, v katere gor njem koncu stoji hi ša št. 126, predhod nica Hudovernikove hiše št. 23. Od nje se vrste proti severu hišice št. 125—121, ki še danes stoje (št. 25—33). Njih doma ča imena so bila: Kurent (125),Kranjc (124), Hrušovec (123), Habe (122) in Mežan (121). Blatna vas se je nehala na severu pri hiši št. 129 (Kušar), ki je stala na voglu današnje Pražakove ulice odnosno pri Prelihovi, pozneje Drelsetovi hiši št. 117, kjer se je ste kala z vzhoda stara pot iz Vodmata, da našnja Slomškova ulica. Na desni strani Kolodvorske ulice, tam kjer se cepi od nje takratna Poljska, (danes Komenske ga) ulica, stoji dr. Koglova pristava št. 112, od 1. 1830. last Gašperja Kanduča. ske (današnje Komenskega) ulice nasproti Lumber- jeve hiše stala večja pristava štev. 115 šempetrskega predmestja z obsežnimi vrtovi, katere lastniki so sta novali v mestu (od 1787 do 1808 pl. Gasperini, od 1806 do 1830 protomedik dr. Kari Bernard Kogl). Le proti severu se je vrstilo za Lumberjevo hišo 5 do 6 pritličnih kmetskih hiš, sezidanih tesno vsak sebi, z dokaj razsežnimi dvorišči in vrtovi proti za- padu. Njih lastniki so bili izvečine vozniki in izvoščki (Holzfuhrmann, Lohnkutscher). Od njih so se neka teri držali na hiši skoraj do naših dni, tako Kukci na št. 21 (25), Jankoviči na št. 27 (31), Potočniki na št. 29 (33) in Kušarji na št. 33 (37). Jurij Lumber je kot prvi novoselec bivše Alberti- jeve odnosno Rotarjeve pristave poskusil živeti od tega posestva, ki je obsegalo vrt pri hiši in 3 njive 243 na Ljubljanskem polju. Kot stalno nameščen vrtnar bližnjega samostana diskalceatov na Dunajski cesti je računal s tem, da mu bo razen te službe tudi obdelo vanje in gojenje njegovega obširnega vrta za hišo že toliko donašalo, da bo mogel preživeti sebe in mlado ženo Magdaleno roj. Majeršič, ki jo je 1. 1781., star 46 let, vzel za ženo. Toda račun se mu ni obnesel. sčasoma je moral skrbeti poleg sebe in žene še za 5 otrok, ki so se mu narodili v 1.1782. do 1799. (sinovi Matija, Jurij in Anton, hčerki Alojzija in Neža). Ostal je sicer tudi po razpustu diskalceatskega samostana še za vrtnarja pri njihovih naslednikih, usmiljenih bratih, a donos te službe je bil prepičel za tako veliko družino; tudi leta so njega že začela pritiskati, dolgovi pa posestvo. Ko je dne 7. decembra 1800, star 65 let, umrl v bolnišnici usmiljenih bratov na Dunajski cesti 24, so dolgovi skoraj dosegli vrednost njegove domačije. V tej stiski se je našel rešitelj posestva v osebi 29 letnega vrtnarja Jožefa Voltiča z Zg. Šiški, ki je zasnubil najstarejšo domačo hčerko, 19 letno Marijo Lumber. V ženitovanjskem pismu z dne 28. maja 1801 se je ženin zavezal, da bo svoje priženilo 1400 fl. po rabil za poravnavo dolga na hiši, zato pa je bodoča tašča, vdova Magdalena Lumbar v svojem imenu in kot varuhinja ostalih mladoletnih otrok prepustila za ročencema v last domačijo št. 128 šempetrskega pred mestja s pripadajočim vrtom in 3 njivami na Ljub ljanskem polju (Krevlja, Pri grmu in Pri ferdama- nem kozovcu) ter privolila v to, da se izvrši prepis v zemljiški knjigi. Dne 8. junija 1801 sta se zaročenca poročila pri Frančiškanih in prevzela nato domačijo v Blatni vasi. O ostalih Lumberjevih otrocih vemo le za Jurija Lumberja, ki se je okoli I. 1827. poročil z Marijo Se- lanovo iz Trnovega in živel med 1828—1850 v Trno vem 39 kot voznik. 4. VOLTIČI0 Tudi Jožef Voltič, doma iz št. Vida pri Stični, je kot edini samostojni vrtnar v Blatni vasi poskušal svojo srečo na novem domu št. 128. žena Marija roj. Lum ber mu je rodila 3 otroke (Marijo, Matijo in Antona), a umrla 1. 1813., stara šele 31 let. Mladi vdovec se je že naslednjega leta poročil z 28 letno Marjeto Vadej, hčerko hišnega posestnika Ignacija Vadeja ter imel z njo 3 otroke (Antonijo, Marijo in Janeza Miho). Vrtnarstvo, s katerim se je spočetka izključno ukvarjal, pa mu ni donašalo dovolj zaslužka, zato se je že od I, 1808. poprijel obrta, ki so ga izvrševali vsi njegovi sosedje v Blatni vasi, namreč prevozništva. V naslednjih letih ga je čedalje bolj izvrševal, tako da mu je ob smrti bil že glavni poklic. Umrl je, star 55 let, 19. septembra 1821 na svojem domu v Blatni vasi, štev. 126 (po novem številjenju). Vdova Marjeta Voltič je ostala na posestvu, ki se je takrat cenilo na 2469 fl., po odbitku davščin pa na 1964 fl., sama s 6 nedoletnimi otroki iz prvega in dru gega zakona, razen tega je živela na hiši še Voltičeva mati. Na podstavi izročila z dne 18. aprila 1823 in po ravnave z dne 3. oktobra 1826 je bilo prepisano po sestvo na vseh 6 otrok, otroci iz prvega zakona (Ma rija, Matija in Anton), ki jim je bil za varuha dolo čen trgovec Gašper Kanduč, pa so imeli prejeti iz očetove zapuščine še vsak po 200 fl. Vse te okolnosti so hudo obremenjevale vdovo; vrt narstvo ji ni donašalo skoraj nič, prevozništvo pa je pa smrti Jožefa Voltiča prenehalo. V tej stiski se je dne 14. februarja 1825 poročila s svojim hlapcem Ja kobom Liparjem; z njim je dobila vsaj moško moč k hiši, ki ji je pomagala pri prevozništvu. Vseeno pa je gospodarstvo čedalje bolj hiralo. Vol- tičevi so se zatekali k bogatemu varuhu Kanduču, ki jim je od 1. 1825. naprej posojeval večje vsote, a jih tudi vknjiževal na hišo. Sinovi iz prvega zakona so se polagoma odseljevali s hiše, ko so prihajali do kruha, hčerko Marijo, roj. 17. oktobra 1810, pa je okoli 1829 vzel Andrej Podkrajšek v Trnovem 25. Ker se dolgovi niso odplačevali, so proti koncu 1. 1839. dosegli že vsoto 1992 fl. Posestvo se je gnalo na izvršbo in dne 15. junija 1840 je bila hiša št. 126 v Blatni vasi z vrtom, 3 njivami na Ljubljanskem polju in njivo na Friškovcu na dražbi domaknjena najvišjemu ponudniku, bivšemu varuhu Voltičevih otrok, Gašperju Kanduču za 3700 fl. Prepis na njega se je izvršil v zemljiški knjigi dne 23. januarja 1841. O nadaljnji usodi Voltičeve rodbine nam zemljiška in zastavna knjiga šempetrskega predmestja ne vesta ničesar povedati. Prav tako ni Voltičevih najti v dru gih uradnih spisih. 9 V maticah Woltitsch in Boltitsch, v zemljiški knjigi Woltitsch in Woltschitsch. 244 II. NOVEJŠI LASTNIKI 1. GAŠPER KANDUČ Novi gospodar je dal takoj staro Voltičevo hišo v Blatni vasi 126 do tal podreti. Na njenem mestu si je 1. 1841. sezidal enonadstropno, 20 m dolgo, čedno fa- sadirano meščansko hišo z 9 okni v prvem nadstropju, dočim so hišna vrata delila pritličje v dva neenaka dela, od katerih je imel levi tri, desni pa 5 oken na ulico. Na južnem koncu hiše je potekal čez 2^ m vi sok zid do sosednega černetovega (pozneje štruklje- vega) posestva. Na tem koncu hiše, tik pred početkom vrtnega zida, je bila vzidana v višini l^mod cestnih tal ovalna, % m visoka vdolbina, v kateri je bilo raz pelo, vedno okrašeno s cvetjem. Podboji hišnih vrat so bili iz domačega marmorja; v sredi nad vhodom so bile vklesane začetnice gospodarjevega imena C. C. (= Caspar Candutsch) in leto zidave 1841. Za gospo darske potrebe posestva so služila široka lesena vrata na severnem koncu hiše, ki je mejil na Kukčevo po sestvo št. 125. Takšna je bila zunanja podoba nove Kandučeve hiše, ki se je neizpremenjena ohranila skoraj eno sto letje. Njen graditelj in prvi gospodar je bil izrazita oseb nost v takratnem gospodarskem pa tudi upravnopoli- tičnem življenju Ljubljane, tako da je treba o njem spregovoriti malo obširneje. Gašper Kanduč se je rodil dne 30. decembra 1768 na Koroškem, na ozemlju gospostva Federauna pri Be ljaku ter je začel trgovino izvrševati okoli 1. 1792., naj- brže v Beljaku. Imel je brata Andreja, M je bil med 1810—1820 trgovec v Pliberku, kjer se mu je iz za kona z Marijo Findenik rodila dne 25. novembra 1814 hčerka Katarina. Okoli 1. 1798. je prišel Gašper Kanduč v Ljubljano ter tu odprl v dr. Koglovi hiši v čevljarski ulici (danes Jurčičev trg 1 odnosno Čevljarska ulica 1) kot na slednik trgovca Jožefa Matije Mihelica trgovino s špe cerijskim blagom, že 8. novembra 1799 je bil sprejet med ljubljanske meščane, leto za tem (dne 20. aprila 1800) pa se je poročil v Križankah z Jožef o Jugovic iz bogate meščanske rodbine Jugovicev iz Kranja. Za priče sta mu bila dr. Janez Golmajer in trgovec Jožef VVurschbauer. Istega leta je postal član reprezentance ljubljanskih trgovcev, 1. 1806. je bil že nje podnačelnik. Leta 1810. je preselil svojo trgovino v Franc Do- mianovo hišo na Velikem trgu 260 (danes Mestni trg 22), ter jo dne 10. novembra 1815 v Domianovem kon- kurzu izdražil. Tam se je razen s špecerijsko trgovino pečal tudi s komisijskimi in špedicijskimi posli (Trst in Koroška), pri katerih je zlasti v Napoleonovih časih znatno obogatel. Za francoskega medvladja v ilirskih deželah ga je ilirski guverner Bertrand dne 13. janu arja 1812 imenoval za člana ljubljanskega občinskega sveta in istega leta še za člana ljubljanskega trgov skega sodišča. Tudi po odhodu Francozov in vzposta vitvi avstrijske vlade se je znal Kanduč vzdržati na tem sodišču in bil od 1817 do 1824 celo njegov pred sednik. Neoporečne zasluge za dvig denarnega gospodarstva Ljubljane in cele Kranjske si je pridobil Kanduč s tem, da je ustanovil dne 4. novembra v zvezi s še štirimi ljubljanskimi meščani in županom Janezom Nepomukom Hradeckim Hranilnično društvo (Spar- casseverein) v Ljubljani, ki se je razvilo sčasoma v mogočno Kranjsko hranilnico, današnjo Hranilnico dravske banovine v Ljubljani. Za prvo dobo, dokler se ni našla v Galetovi hiši na Mestnem trgu 1 posebna pisarna, je Kanduč rade volje prepustil Hranilnič- nemu društvu v poslovanje del svoje trgovske pisarne na Mestnem trgu 260 in mu dal tudi svojega knjigo vodjo Ivana Khama kot kontrolorja na razpolago. Ostal je društvu odnosno hranilnici zvest do smrti in bil od 1. 1820.—1893. tudi član njenega kuratorija. Leta 1825. se je Kanduč začel počasi odmikati trgov skim poslom, ki jih je bil izvrševal polnih 33 let. Svojo špecerijsko trgovino je prodal trgovcu Mihi Kuku, spedicijsko in komisijsko podjetje pa trgovcu Karlu Lambertu Luckmannu, ki ga je že od vsega po- četka tudi denarno podpiral. Vendar si je ob svojih 60 letih ohranil še toliko prožnosti in podjetnega duha, da se je kmalu nato lotil žimarske industrije v Kranju odnosno Stražišču, ter jo vodil do leta 1832., ko jo je prodal Gašperju Prevcu. Istega leta je sprejel, 62 let star, častno mesto me ščanskega svetnika10 (biirgerlicher Rat) pri ljubljan skem magistratu, ki ga je opravljal še celih 16 let. 10 V nasprotju z magistratnim svetnikom, ki je bil pla čan uradnik magistrata. 245 Sicer pa je že malo prej sklenil, da se umakne iz stanovanja v stari in zatohli svoji hiši na Mestnem trgu v naravo. V ta namen je bil kupil dne 16. febru arja 1830 bivšo pristavo11 svojega prijatelja, proto- medika dr. Karla Bernarda Kogla v Blatni vasi 112 na voglu tedanje Poljske ulice s krasnimi, obširnimi vrtovi ter si tam sezidal lično enonadstropno hišo, v kateri so stanovali tudi njegovi in ženini sorodniki. Svojo hišo na Mestnem trgu 260 (danes 22) je 28. de cembra 1836 prodal trgovcu Francetu Ks. Souvanu za 14.000 fl. v srebru. Medtem mu je umrl brat Andrej Kanduč, trgovec v Pliberku, zapustivši mlado hčerko Katarino povsem osirotelo in samo v tujini. Ker Gašper Kanduč ni imel otrok, je vzel bratovo hčerko Katarino za svojo in jo imel odslej pri sebi v Ljubljani. Veljala je že takrat za njegovega glavnega dediča. Kmalu se je pojavil za njo ženin v osebi podjetnega 27 letnega trgovca Pri moža Hudovernika iz Radovljice. Poroka je bila 9. ok tobra 1838 pri Sv. Petru; opravil jo je stolni prost Luka Burger, za priči sta bila protomedik dr. Kari Bernard Kogl in radovljiški okrajni sodnik Anton Perko. Mladoporočenca sta bivala nekaj let pri Kan- dučevih v njihovi hiši št. 112, leta 1841. pa sta se 11 Lastniki te pristave in njenih vrtov so bili od 1787 do 1800 Friderik pl. Gasperini, »k. k. Oberstvvachtmeister«, od 1800—1806 njegova sinova Venčeslav in Bernard, od 1806—1809 dr. Kari Bernard Kogl, od 1809—1820 Alojzij Zitterer, od 1820—1830 dr. Kari Bernard Kogl, od 1830 do 1853 Gašper Kanduč. vselila v enonadstropno hišo, ki jo je dal Gašper Kan duč na mestu nekdanje Voltičeve domačije nemara prav zanju sezidati. Kandučeva sta bila pravi lik premožnih ljubljanskih patricijskih rodbin takratne dobe. Ob vsej tvegavosti in časih brezobzirni (primer Voltič!) podjetnosti go spodarja jima je potekalo življenje v udobnosti in za dovoljstvu, ki bi bilo popolno, če bi se jima bili rodili otroci. Kanduča sta bila oba zelo pobožna in knezo- škof Anton Alojzij Wolf je bil vsak teden pri njih v gosteh. še danes hranijo v Hudovernikovi hiši št. 12 pod steklenim poveznikom majhno monštranco z re likvijami, verjetno škofov dar, in Laverjevo sliko zad nje večerje, na kateri ima eden izmed apostolov (edini, ki je obrit) škofove poteze. Da rodbina ni bila brez umetniških ambicij, doka zujejo znani sliki Fortunata Berganta Ptičar in Pre star in lepa Langusova kopija madone po Rafaelu, nadalje cela vrsta Strojevih portretov, ki so pozneje prešle v last Hudovernikovih. Kandučeva sta v svoji hiši št. 112 živela še 22 let po vselitvi vanjo. Leta 1852. pa sta oba hitro zapored umrla: dne 24. maja Jožefa Kanduč za sušično mrzli co, dne 15. junija pa Gašper Kanduč za ostarelostjo. V svoji oporoki je postavil Gašper Kanduč svojo nečakinjo Katarino, omoženo Hudovernik, za univer zalnega dediča vsega svojega premoženja. Prepis na njeno ime se je izvršil v zemljiški knjigi dne 31. de cembra 1856 na temelju prisojila z dne 6. maja 1856. 2. HUDOVERNIKI12 Od 1. 1853., ko je podedovala Katarina Hudovernik premoženje svojega strica Gašperja Kanduča in s tem tudi hiši št. 112 in 126 v Kolodvorski ulici, je obdržala te hiši trdno v svoji lasti ter jih ni delila z nikomer, niti s svojim možem. 12 Ime Hudovernik je čisto slovensko, zato ga tudi tako pišemo, sledeč prvotnim vpisom (n. pr. v zemljiški knjigi). Ker so Hudoverniki bivali v Spodnjih Lazih po vsej ver jetnosti že pred izbruhom verskih razprtij na Kranjskem, ne gre imena izvajati iz njih večje ali manjše vernosti (hudovernik po enih: zelot, po drugih krivovernik), am pak iz krajevnih posebnosti njihovega posestva. Hudo- virnik (pozneje Hudovernik) bi bil torej kmet, ki mu je domačija blizu hudovirja, to je kraja, kjer voda hudo vre iz tal (Pleteršnik I, s. 287). JUŽNI TRAKT JOSIP HUDOVERNIKOVE HIŠE NA VOGLU KOLODVORSKE IN KOMENSKEOA ULICE, V KATERI OBRATUJE OD L. 1909. PRVA KRANJSKA IZDELOVALNICA PREŠITIH ODEJ 246 In vendar se je pokazal Primož Hudovernik vred nega naslednika svojega tasta ter znal z novimi pod jetji množiti premoženje, ki mu ga je prinesla žena v zakon. Ljubljanski Hudoverniki izvirajo po Primožu iz Radovljice, po njegovem očetu Primožu star. pa iz Spodnjih Lazov 3 pri Gorjah, kjer so Hudoverniki iz pričani že 1. 1596. in kjer so se obdržali do danes. V drugi polovici 18. stoletja sta kmetovala na gruntu celozemljak Andrej, za njim pa njegov sin Jakob Hu dovernik. Jakobov sin Primož Hudovernik star., rojen 1. 1772. v Spodnjih Lazih, se je v začetku 19. stoletja priselil v Radovljico in si tam s trgovino pridobil ve liko premoženje.13 Njegov drugorojeni sin Primož Hudovernik ml., roj. 1. julija 1811 v Radovljici 3, je okoli l. 1830. prišel v Ljubljano, se tu izučil v trgovskem poklicu ter bil med 1833—1837 poslovodja v špecerijski in semenski trgovini starega Ferdinanda Schmidta na Kongresnem trgu 28 (poznejša Miha Kastnerjeva trgovina, Kon gresni trg 11). Kmalu po poroki s Katarino Kandučevo, najpozneje pa 1. 1840., je ustanovil v Kolodvorski ulici 112 trgo vino z deželnimi pridelki (zlasti z medom in voskom), ki jih je izvažal na Koroško, Gor. štajersko in severne avstrijske dežele. L. 1857. je kupil od Gašperja Prevca v Kranju nje govo žimarsko in sitarsko industrijo v Stražišču, ki je obratovala s 40 lesenimi statvami preproste sestave. Hudovernik je takoj uvedel v obrat statve sodobnejše konstrukcije in jih sčasoma pomnožil na 120. V tem podjetju je za časa največjega razmaha delalo nad 100 oseb. Potrebna žima se je dobavljala preko Ham burga iz Rusije in sicer 200—250 centov na leto. Sčasoma je postal Primož Hudovernik poleg Antona Globočnika in Janeza Benedika glavni predstavnik ži- marske industrije v Stražišču. Njegova trgovska hiša je stala na glavnem trgu v Kranju nasproti tedanji Ogrinčevi hiši, vštric Maverjeve gostilne. Izdelki pod jetja, zlasti njegova sita, so zaslovela daleč čez meje avstrijske države, že na svetovni razstavi v Londonu 1862 je dobil Hudovernik zanj a priznalno diplomo, na svetovni razstavi v Parizu 1867 bronasto svetinjo, na dunajski svetovni razstavi 1878 veliko bronasto, na industrijski in poljedelski razstavi v Trstu 1882 pa zlato priznalno svetinjo. ls Primož Hudovernik star. je imel poleg obširnih po sestev tudi 6 hiš v Radovljici, med njimi veliko dvonad stropno (danes Fiirsagerjevo) hišo vštric Dovžanove go stilne. V zakonu (8. februarja 1808) s Frančiško Kristan iz premožne fužinarske hiše v Kropi se mu je rodilo 16 otrok. Izmed njegovih sinov je bil Ignacij, roj. 18. julija 1813, akademski slikar (umrl okoli 1840 na potovanju v Italiji), Viktor, roj. 1814, zdravnik na Moravskem, Fri derik, roj. 18. julija 1820, lokalist na Rovih, potem od 1866—1901 župnik v Lescah (umrl 16. marca 1905 v Kranju), Janez, roj. 22. junija 1823, sodni pristav v Stični, potem v Novem mestu (njegov sin je bil notar Aleksander Hudovernik, zaslužni pravnik in prvomestnik Ciril-Meto- dove družbe). V Radovljici sta ostala sinova Jernej, roj. 1816, umrl 1893 (njegov sin Vinko, roj. 1. 1866., je bil rav natelj Radovljiške hranilnice, hčerka Jožefa, roj. 1863, pa deluje kot m. Eleonora še danes v uršulinskem samostanu v Ljubljani) in Franc Serafin (1825—1888), ki je pode doval očetovo premoženje. Od Serafinovih moških potom cev živi samo še njegov vnuk Alfred Hudovernik v Ma riboru. Hudovernik je bil tudi med prvimi člani trgovske in obrtne zbornice za Kranjsko in izvrševal to funkcijo do 1. 1859. S kakšno ljubeznijo in razumevanjem se je Primož Hudovernik posvetil svojemu žimarskemu podjetju, kažejo njegovi zapiski iz 1. 1878., ki jih hrani njegov vnuk, gospod Josip Hudovernig v Ljubljani, in ki jih tu podamo v slovenskem prevodu, ker nam lepo raz svetljujejo dvig in upadanje domačega žimarstva v 19. stoletju.14 14 Zapiski Primoža Hudovernika o žimarski domači obrti L 1878.: »Sita iz žime so se po ustnem izročilu začela izdelo vati v začetku 17. stoletja v Stražišču pri Kranju. Spo četka so tkalci izdelovali samo sita preproste vrste in tudi teh le toliko, kolikor so jih zmogli po svojih denarnih sredstvih. Potrebno žimo so naročali na Kranjskem. Sča soma pa so postali Italijani, ki so imeli že od prej stalne zveze s škofjeloškimi platnarji, pozorni na to novo domačo obrt ter jeli nakupovati v Stražišču čedalje več sit. S tem se je v tem obrtu izboljšala ne samo razpečava, ampak tudi kakovost izdelkov, ker so se Stražiščani lotili tudi izdelovanja finejših sit. Ker žime ni bilo več dovolj na Kranjskem, so začeli kranjski prekupci nakupovati velike zaloge žime po Bavarskem in jo potem prodajali z znatnim dobičkom domačim Sitarjem. Proti koncu 18. stoletja pa je začela uvažati žimo v naše kraje tudi Rusija, ki je po stala danes najmočnejša pa tudi najboljša dobaviteljica tega blaga. Konec 18. stoletja je ustanovil Natalis Pagliaruzzi prvo večjo izdelovalnico sit v Kranju. Njegovim prizadevanjem 247 V novi hiši v Kolodvorski ulici 126 se je rodil Pri možu Hudoverniku dne 15. septembra 1841 sin edinec Jožef, ki se je komaj 20 let star, dne 15. oktobra 1861 poročil z 18 letno Kristino Pavlic, hčerko takrat že umrlega Ignacija Pavlica, bivšega poštarja pri Sv. Ož- boltu in poznejšega pivovarnarja v Šiški. Mladi par se je vselil v hišo v Kolodvorski ulici 126, iz katere sta se bila Primož in Katarina Hudovernik že 1. 1853. po Kandučevi smrti preselila v nasprotno hišo v Kolo dvorski ulici 112. se ima kranjsko sitarstvo zahvaliti, da se je tako razširilo po svetu, saj je Pagliaruzzi svoja sita izvažal v Francijo, Belgijo, Holandsko in Španijo. Največ in s posebnim za služkom pa jih je razprodajal na svetovnem sejmu v Sini- gagliji, kjer so se že od nekdaj vsa Gornja in Spodnja Italija zalagali s siti. Naša sita se tko na lesenih statvah, kakršne so bile pri nas doma običajne. Te statve so bile prej zelo pre prosto izdelane, šele 1. 1833. so se začele uvajati izboljšane in ročnejše sestave, ki so se do danes ohranile, dasi tudi te niso popolne. Žima se dobavlja v surovem, neopranem stanju. Pranje in prebiranje žime, sploh vsa potrebna nadaljnja ravnanja z njo vrše posebni delavci. Tkalcem se odmerjajo po šte vilu statev določene množine žime raznih izmer in barv; obračun se vrši vsak teden, ko se oddajajo izdelana sita. Sina Jožefa je Primož Hudovernik polagoma uvajal v svoja podjetja želeč, da postane nekoč njegov na slednik. Ali usoda je hotela drugače. Jožef je začel bolehati na zavratni pljučni bolezni, ki ji je podlegel, star šele 31 let, dne 24. avgusta 1871. Zapustil je poleg vdove Katarine, ki ga je preživela za celih 57 let (t 10. januarja 1928), še troje otrok. Od njih se je poročila hčerka Marija (1885) s trgovcem Viktorjem Schifferjem, Kristina pa (1889) z zavarovalnim ravna teljem Viktorjem Morotom. Rod je nadaljeval sin edi- Tkalec nima po navadi razen svojih statev nobenega pre moženja ter se mu morajo izročati precejšnje vrednosti žime zgolj na upanje; če je stiska velika, pa mu je treba priskočiti še s podporami v gotovem denarju. Kakor v češkem Rudogorju (Erzgebirge) čipkarji, tako so tudi naši sitarji med najrevnejšimi ljudskimi sloji in nimajo, razen nekaj izjem, niti pedi lastne zemlje ter živijo s svojo šte vilno deco tako rekoč iz rok v usta. Ko se jim odvzame delo, padejo v največjo bedo, ker niso izurjeni v nobenem drugem obrtu nego samo v sitarskem. Razpečavanje naših sit se krči od leta do leta, deloma zaradi rastočega uporabljanja tvorniških sit iz žice, deloma zaradi drugih nevšečnosti v svetovni konjunkturi in bati se je, da bo naša domača industrija docela opešala. Odpu ščanja Sitarjev, ki so se pri nas deloma že začela, se utegnejo potem še povečati. Kaj potem, če bo zapadlo 400—500 tkalcev v največjo bedo?« 248 nec Jožef Hudovernig ml., roj. 2. avgusta 1872, ki se je 1. 1892. poročil z Ivano Luckmann, hčerko veletr- govca Ivana Luckmanna v Ljubljani. Dne 11. avgusta 1886 je umrla Primožu Hudover- niku soproga Katarina v starosti 72 let. šele sedaj je prišel Primož Hudovernik kot njen univerzalni dedič v last obeh hiš v Kolodvorski ulici (112 — 18, 126 — 19), toda že 3 mesce pozneje (9. avgusta 1889) je sle dil svoji soprogi v večnost, zapustivši vse svoje imetje vnuku Jožefu Hudovernigu ml. (prisojilo z dne 24. ma ja 1890). Jožef Hudovernig ml. je nekaj časa nadaljeval de- dova žimarska podjetja, žimarstvo v Stražišču je opustil že 1. 1895., trgovino z deželnimi pridelki v Ljubljani, Kolodvorska ulica 18, pa je vodil v čedalje manjšem obsegu do 1. 1914. Leta 1909. se je odločil, da izrabi obširna skladišča za deželne pridelke, ki jih je dal Primož Hudovernik svojčas sezidati na dvorišču in ob južnem traktu hiše v Kolodvorski ulici 112 (18). V ta namen se je zvezal z Antonom Vrhuncem, poslovodjo tvrdke I. C. Maver v Ljubljani, in z njim osnoval »Prvo kranjsko izdelo- valnico prešitih odej« (obrtni list z dne 25. decembra 1909, reg. št. 153). Po Vrhunčevi smrti (1912) je pre vzel tovarno izključno v svoje roke in jo vodi do danes. Podjetje je v preurejenih prostorih prav lepo uspe valo, saj je bilo prvo ne samo na Kranjskem, ampak tudi v Avstriji, kjer so se izdelovale prešite odeje na tovarniški način s pomočjo posebnih, v Nemčiji na ročenih strojev. Tovarna je zaposlovala takoj spočetka 14 delavcev, delala pa je skoraj samo za domači kon- e sum, predvsem v Ljubljani. V prvotni kapaciteti se je vzdržala do 1. 1925., potem pa je zaradi rastoče kon kurence v Sloveniji (Celje, škofja Loka) zmanjšala produkcijo na polovico. J Treba se je še na kratko ozreti na nadaljnjo usodo 5 tu obravnavane hiše, Kolodvorska ulica 126, ki je do- - bila 1. 1877. številko 19, leta 1901. pa 23. Kot univer zalni dedič po Primožu Hudoverniku je Jožef Hudo- 2 vernig ml. podedoval tudi to hišo, a jo že 22. junija 1892 prodal svoji materi Kristini roj. Pavlic, ki je tam preživela svoje ostalo življenje. Po njeni smrti (1928) so hišo podedovali njeni otroci Jožef Hudo bi vernik mL, Marija por. Schiffer in Kristina por. Mo- ' ro (prisojilo z dne 18. aprila 1928), a so jo že dne i 15. decembra 1928 za 620.000 din prodali Delniški ti skarni v Ljubljani. Ta jo je 1. septembra 1929 prodala t za 650.000 din tovarnarju Maksu Focku in odvetniku ; dr. Benotu Sabothvju iz Kranja. Od njih jo je dne i 30. julija 1938 kupila s pripadajočim velikim vrtom l vred za 1,520.000 din zadruga Lastni dom v Ljubljani. Na mestu ponižne pritlične pristave — kupljene leta 1840. za 3700 fl., se je pred 100 leti sezidala za tiste čase prav postavna in udobna meščanska hiša. čez na daljnjih sto let pa raste na istem stavbišču, ki mu gre cena v milijone, Slovenski dom — ponosna palača slovenske prosvete. Tako se v zgodovini in usodi po sameznih hiš v malem zrcali tudi razvoj in razmah našega mesta. 249