K. Ozuald.

Prešernova „lloua pisarija“
in ^.Horacijeue £pistulae“

D Gorici 1905. BBBBBBBBB
tiskala in zal. ,,Goriška tiskarna" fl. Gabršček.

Spisal prof. dr. K. Ozuald.

Prešernova „Nova pisarija

horacijeve „Epistulae".

»Sad jedna njegova (Prešernova) satira krnži po varoši,
koje k sreči svaki ne razume.« Tako zdihuje in se tolaži
Luka Jeran v pismu, ki ga je pisal Stanku Vrazu dne
.13. svečana 1. 1846. (Gl. Zborn. Slov. Mat. IV, str. 188.)
Težko je reči, ktera Prešernova satira krati Jeranu sladko
spanje 1. 1843. A to lahko trdimo, da so se 12 let prej, ko
je bila z drugim rojem »Čebelice« izfrčala tudi ostrožela
»Nova pisarija«, marsikteremu zelotu v beli Ljubljani zbudile
pobožne želje po »nerazumljeni« »Novi pisariji«, želje, kijih
je pač povzročila izborno odkazana, četudi ne najprikuplji-
vejša uloga »pisarja« in pa poredna sodba hudomušnega
»učenca« o Kranjicah. »Razumemo« torej jedki, z najrezkejšo
ironijo nasičen duh, ki preveva to satiro, naperjeno na one
čase početkom tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so hoteli
naduti »pisarji« puhle glave popolnoma v zakup vzeti našo
slovstveno njivo. Da je bilo spričo takih razmer, ki so same
vpile po biču, Prešernu težko »satiram n on scribere«, tudi
»razumemo«. Ni pa nam tako jasna vzporednost,  ki jo
kaže ta satira v marsikterem oziru s sličnimi pesnit¬
vami inorodnih literatur.

2

Prof. Ilešič je pred nekaj leti — ponovno 1 ) — opozoril
na tako vzporednost z Goethejevo prvo  »poslanico« in
Alfierijevo satiro »I pedanti« (Zvon 1898, str. 507 in 569).
Z Goethejevo poslanico se da pač primerjati samo začetek
»Nove pisarije«. Da pa se cenjeni bralec o tej začetni slič¬
nosti uveri, naj slede tukaj dotični verzi omenjene epistule:

»Jetzt, da jeglicher liest und viele Leser das Bach nui'
ungeduldig durchblattern und, selbst die Feder ergreifend,
auf das Biichlem ein Buch mit seltener Fertigkeit pfropfen,
soli auch ich, du willst es, inein Freund, dir liber das Schreiben
schreibend, die Slenge vermehren und meine Meinung verbiinden,
dasz auch andere wieder daruber meinen und immer
so ins Unendliche fort die schwankende AVoge sich walze.« s )

Glede te vzporednosti prvih stihov v »Novi pisariji«
in Goethejevi poslanici piše prof. Ilešič: »Sličnost začetnih
verzov se ne da umeti, če ne mislimo na zgodovinsko od¬
visnost!« Toda kaj je ž njo, ako navedem devetero verzov,
o kterih bi človek trdil, da so po svoji vsebini začetku
»Nove pisarije« še sorodnejši  nego prvih sedem heksa¬
metrov Goethejeve poslanice? V Horacijevi epistuli »Ad
Augustum« 3 ) mi je namreč zbudilo pozornost devetero
heksametrov sledeče vsebine:

»Edino, kar podžiga sedaj naše ljudstvo, je strast
splošnega pisarjenja; mladenči in resni možje si pri večerji
z zelenjem ovenčajo glavo ter narekujejo pesmi. Jaz sam,
ki se sicer pridušujem, da še nisem zagrešil verza, vstanem
pred solncem ter zahtevam pisalo, papir in torbico s pisanji.
Ladijo krmariti se boji, kdor ni vešč brodarstvu; ne upa si
dati bolniku zdravila, kdor se tega ni učil: zdravniki pro¬
izvajajo, kar tiče v njih delokrog; kovači se pečajo s kovačijo
pesni pa kujemo vsi, kar nas je učenih in neučenih.«

(Calet (sc. populus) uno
seribendi studio; puerique patresque severi
fronde comas vincti coenant et carmina dietant.

— — —• — — — — prius orto

sole vigil calamum et chartas et scrinia posco.

h Pred njim so to storili že drugi. Gl. Zvon 1881, str. 441 in Illyrischo
Blatt, št. 7, str. 27.

2 ) Goethes samtl. Werke (Cotta’sche Bibl. der Weltl.), I, str. 189.

) Q. Horatii Flacci opera omnia. Guil. Dillenburger. Bonnae 1875. Po tej
izdaji so uravnani vsi nadaljni citati.

3

Navim agere ignarus navis timet; abrotonum aegro
non audet, nisi qui didicit, dara : quod medioorum est,
promittunt medici; tractant fabrilia fabri;

scribimus indocti doctique poemata passim.) II, 1, 108 — 117.

To se pač sliši popolnoma kakor:

»Da zdaj, ko že na Kranjskem vsak pisari,
že bukve vsak šušmar daje med ljudi,
ta v prozi, uni v verzih se slepari, —
jaz tudi v trop, — ki se poti in trudi,
ledino orje naše poezije, —
se vriniti želim, se mi ne čudi.« 1 )

Toda predno izrečeva, častiti bralec, sodbo o med¬
sebojnem razmerju Prešernovih in Horacijevih verzov, si
oglejva nekoliko vir, iz kterega prihajajo oni latinski, začetnim
stihom »Nove pisarije« po mislih toli slični heksametri! Že /j
zgoraj sem mimogrede omenil, da je to poslanica, ki je
naslovljena na cesarja Avgusta, po številu prva v drugem
snopiču Horacijevih epistul. Horacij je priobčil dva snopiča 1
takih na določene osebe naslovljenih poslanic. V epistulah
prvega  zvezka razpravlja v mirnem, tu pa tam šaljivo
porednem duhu svojo filozofijo o življenju, v dru¬
gem,  tri  poslanice obsegajočem snopiču pa je izrazil v
neprisiljeni obliki pisem svoja literarna načela  z
ozirom na teorijo in lastno prakso. V prvi  poslanici dru¬
gega  zvezka govori o razvoju rimske literature  od
stopnje do stopnje izza nje okornih, na grški podlagi slo¬
nečih začetkov do svoje dobe, ko »scribimus indocti doctique
poe mata passim«, »ko že vsak pisari«. Pri tem mu večkrat
zažvižga bič rezke satire po sodobnih  Rimljanih, oziroma
njih nazorih. Saj so ti nazori često jako kvedrasti in zaslu¬
žijo bič, n. pr. njih sodba o vsem, kar je prišlo iz
tujine, in o tem, kar je zrastlo na domačih tleh.

»Kar očividno ni iz tujih krajev in iz davno prošlih
časov, to se Rimljanu studi, to sovraži.«

(— — — Nisi quae terris seinota suisque
temporibus defuneta videt, fastidit et odit.) I, 21—22,

Na ta vatel merijo tudi domače slovstvo. Zato so pri
njih priznani le stari  pesniki, ki so pisali še popolnoma v

*) Poezije doktorja Franceta Prešerna (L. Pintar), str. 78.

4

tujem grškem duhu in isti obliki, kojih delom je pritisnila
pečat slave grobarjeva lopata:

»Teh se uči na pamet, te gleda v dubkom polnem
gledišču mogočni Rimljan, le te pesni časti in priznava, kar
jih je od prastarih dob pisarja Livija 1 ) do naših dni.«

(Hos edisoit et hos arto stipata theatro

spectat' Roma potens, habet hos numeratque poetas

ad nostrum.tempus Livi scriptoris ab aevo.) 1, 60 — 62.

Taka sodba pa ne priča ni o kaj posebni duhovitosti
ni o pravičnosti, kajti tudi domače in sodobno blago za¬
služi priznanje:

»Ako Rimljan v toliki meri občuduje in hvali staro¬
davne pesnike, da mu ni nič slavnejšega od njih, njim nič
enakega, tedaj ravna nespametno.«

(Si veteres ita miratur laudatque poetas,

lit jaih.il anteferat, nihil illis comparet, errat.) 1, 64—65.

Pa ne da bi se morebiti našim sedanjim pesnikom
očitalo, da s slabimi deli žalijo okus občinstva, ne:

»Sveta jeza me zgrabi, ako kaj grajaš, ne ker se ti
morda zdi neuglajeno in brezokusno, ampak ker je nastalo
v tvojem času, in ako ne prosiš temu, kar je starega, mile
sodbe, ampak zahtevaš zanje častno in slavno mesto.«

(Indignor qiiidquam repiehendi, non quia crasse

compositum illepideve putetur, sed quia nuper;

nec veniam aritiquis, sed lionorem et praemia posci.) 1, 76—78.

Upaj si samo narahlo dvomiti o vrednosti in zaslu¬
ženi slavi pesniških del izza najstarejše  literarne dobe
rimske, stari očaci naši se dvignejo kakor en mož zoper
tvojo mlado predrznost, zakaj

»Po sodbi starih ljudij ali nič ni dobro, kar ni po njih
okusu, ali pa se jim zdi preveč ponižanja, naprarn mlaj¬
šemu zarodu priznati, da je sedaj brez vrednosti to, česar
so se oni naučili v svoji mladosti.«

(Tel quia nil rectum, nisi quod placuit šibi dueunt,

vel quia turpe putant parere minoribus et, quae

imberbes didioare, senes perdenda fateri.) 1, 83—85.

3 ) L. Livij Andronik je najstarejši rimski pesnik z določeno osebnostjo.
Imenuje se »rimski Homer«, ker je prevedel — v okornih verzih — Odisejo v
latinščino. Razun tega je spisal — po grških vzorcih — več komedij in tragedij.

Aii nikar ne mislite, da je osivelemu Rimljanu toliko
za slavo starodavnih naših literatov:

»S svojo sodbo ne izraža morebiti časti in spošto¬
vanja že davno preminulim pevcem, ne, marveč v nas se
zaganja, nas in naša dela sovraži, ves moder vsled zavisti.«

(Ingeniis non ille favet plauditquo sepultis,

nostra sed impugnat, nos nostraque lividus odit.) 1, 88—89.

Da tem zabavljačem le slepa strast ne pripusti pra¬
vične sodbe ter jih vodi v boj zoper novejše, domače
slovstvo, ni težko uvideti:

»Da so Grki svoječasno tako črtili vse, kar je no¬
vega, kakor mi, kaj bi pač sedaj bilo nam staro ali kaj bi
Rimljan danes bral ter drug za drugim lahko jemal v
roke?«

(Quod si tam Graiis novitas invisa fuisset,

quam nobis, quid nuno esset vetus, ant quid haberet,

quod legeret tereretque Quiritum publicus usus?) 1, 90 — 92.

Toliko o prvi  poslanici drugega  snopiča. Druga
epistula tega snopiča je naslovljena na Julija Flora. V tej
poslanici nam Horacij razkrije, v kolikor se peča neposredno
s slovstvenimi razmerami — začetek in konec epistule ste
druge vsebine —, bitje in žitje sodobnih rimskih
»pi  s ar  j e v« - p es ni  ko  vi  če  v:  kako si drug drugemu
kadijo, kako vzajemno občudujejo svoja dela, med seboj
dele pesniško slavo na debelo ter, včasih vsiljivo, iščejo
poslušalca svojim »poezijam.« Resje pravo samozatajevanje,
poslušati »poezije« teh pisarjev, a zameriti se jim ne smeš, zato

»Marsikaj prenesem, da ne razdražim osjega gnezda
pisarjev, kot poet, ki se mu je še truditi, da se dokoplje
do priznanja med prosto množico.«

(Multa fero, ut placem genus irritabile vatum,

cuni scribo et supplex populi šuffragia eapto.) 2, 102—103.

Najčešče se omenja tretja  izmed teh poslanic, naslov¬
ljena na Pizone (menda očeta in sinove) in znana pod
imenom »ar s poeti  ca«. V tej izmed vseh treh najobsež¬
nejši epistuli razvija Horacij svoje nazore o pesništvu,
zlasti epskem in d ra m at s kem.  Po vsebini se deli ta
poslanica v dva dela: v prvem,  večjem, govori Horacij

6

o lastnostih, ki jih mora imeti dobra pesnitev,  v drugem
pa razmotriva o pesniku,  kakih načel se ima držati in
česa se naj izogiba dober poet. — —

Predočimo si sedaj še enkrat živo slovstvene razmere
kakor odsevajo iz prvih dveh  poslanic! Reči moramo
»tout comme chez nous , istotako kakor pri nas za
Prešernove dobe:  isto navduševanje za vse, kar je tu¬
jega, in zaničevanje vsega, kar je domače tu in tam;  isti
Lesničniki in Levičniki se trudijo peti sladke in prave pes¬
mice tu in tam in presojajo jih isti »censores honesti«, Pa-
vški-Kopitarji, ki jim je princip vsega napredka status
quo ante.

A tu in tam je na mračnem »nebu poezije« zažarela
jasna zvezda, pojavila sta se mojstra pesnika, pretežno li¬
rika, ki sta se glede leposlovnih nazorov toto coelo razlo¬
čevala od sodobnih »pisarjev-: pri Rimljanih Horacij, pri
nas Prešeren.  Z navidezno dobrodušnim posmehom govo¬
rita, eden v »poslanicah«',  drugi v »Novi pisariji«  o
teh pisarjih, a v resnici je ta posmeh najfinejša in prav radi
tega tem bolj zbadajoča ironija, kakor se z iglo zbodeš tem
globlje, čim tanjša in finejša je nje ost.

To započeto  vzporejanje slovstvenih razmer v dveh,
časovno malo da ne za dva milenija razdaljenih literaturah se
da še nadaljevati, če si paralelno  ogledamo nektera
mesta v omenjenih poslanicah .in »Novi pisariji«. Stopimo
korak dalje in nadaljujmo vzporejanje  v tem oziru!

Po izraženih mislih obsega »Nova pisarija« dva dela:
v prvem  se plete pogovor o knjižnem jeziku, v dru¬
gem pa o namenu pesništva.  V prvem, obsežnejšem,
pobija »učenec«-Prešeren »pisarja«, ki hoče iz knjižnega je¬
zika spoditi vse tujke brez razločka  in v knjigo uvesti
nespremenjeno robato  govorico narodovo; v dru¬
gem  pa smeši »pisarjeve« nazore, po kterih bi leposlovje
moralo bralcem nuditi samo koristnih naukov.

Isti  »dualizem« je najti, kakor bomo videli, v Hora¬
ci jevih epistulah.

O začetnih tercinah »Nove pisarije«, s kterimi se na¬
videzno naivni in neizkušeni »učenec« predstavi »pisarju«

7

ter ga prosi, naj ga uvede v vse tajnosti nove literarne
struje, o teh začetnih stihih in vzporednih heksametrih Ho-
racijevih smo govorili str. 3.

Že pri prvem predavanju zve »učenec«, da lahko po¬
stane »Apolon drugi«, če mu tudi ob rojstvu ni kumovala
modrica pesništva.

»Minerve nič ne v prašaj poj po sili!«
se glasi prvo pravilo pesniške panaceje oblastnega pisarja.
Ali ni ta puhloglav izrek, projiciran na ploskev Prešernove
ironije, — mutatis mutandis — istoveten s Horacijevim:

»A ti ne boš nič govoril in ničesar počel zoper voljo Minerve?«

(Tu nihil invita dices faoiesve Minerva.) 3, 385.

In dalje modruje pisar:

»Ak’ hočeš kaj veljati v našem tropi,
besed se tujih boj kot hud’ga vraga«,
zlasti »besed nemšk’ valcpv  grdih«!

Pa tudi Horacij nam slika takšnega puristovski mazi¬
ljenega »Slovožoka«:

»Poet, ki hoče kaj klenega podati javnosti, vzame pi¬
salo ter ši obenem nadene ulogo neomečljivega sodnika;
brez usmiljenja ti poganja vse ,une  besede, ki jih ne diči
lepo lice, ki so brez tehtnosti ali drugači ne na čast svo¬
jemu mestu, iz njih sedežev, naj se tega še tako branijo.«
(-- — qui legitimum oupiet feoisse poema,
cum tabnlis animum censoris šumet konesti;
audebit, quaecumque param splendoris habebunt
et sine pondere erunt et honore indigna ferentur,
verba movere loeo, quamvis invita recedant. 2, 109—113.

Če to ne presega tvojih moči, če si upaš zmagati v
»tujobesedarskem« boju,

»Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene«,
tvoja poezija bo jim segla v dušo, celokupen rod nešte-
vilnih Slovanov bo prisluškaval tvojim strunam in v slo¬
vanskem napredku bo delal njih glas iste čudeže kakor v
davno prošlih časih sladka pesen Orfejeva med divjaki »Tra-
cije surove«.

A čudežno moč, s ktero so učinkovale pesni bajnega
Tračana, slavi tudi Horacij:

»Orfej, ljubljenec in srednik bogov je odvadil divja
ljudstva ubojev in nečloveškega življenja.«

(Silvestres liomines saeer interpresque deorum

caedibus et victu foeclo deterruit Orpheus.) 3, 391—392.

Visoka šola sladkega, p o tujkah neokuženega  je¬
zika pa so »rovtarske Atene«. Le tak rovtarski trijenij ti
more pri »našem tropu« glede knjižnega jezika izposlovati
potrebni »probatur«. Ali učenec ni do cela prepričan o
»žlahtnosti« slovenskih besed »tam, kjer po stari šegi še
drekajo. s

Pa tudi Horaciju se ne zde salonske one besede, ki
so v sodobni knjigi še vpliv razposajenih pesmi, ktere je
nekdaj prepevalo kmečko ljudstvo ob različnih narodnih
praznikih:

»Dolgo časa niso izginili in še danes se kažejo sledovi
kmetavsa.«

(— — — iii longum tamen aevum.

manserunt hodieque manent vestigia ruris.) 1, 159—160.

Bojazen učenca, »da bera besedi ne bo velika« tam
»sredi kožarjev«, je kmalu pomirjena. Res, tudi v slavnih
rovtah »ne bodo ti na nos visele« lepe zrele besede, ali
»Tam pul’jo besedi se korenine;
k tem deni konce: ača, išče, uha,
on, ovka, ovec, druge pritikline,
to trdno skupaj zvari; primaruha!«
pa dobiš besed za vsak potreben pojem.

In tudi Horacijevi pesniški tovariši se drže tega re¬
cepta :

»Pisar uvaja nove besede. Z navdušenjem in bistro
glavo liki jasnočista reka širi blagostanje ter osrečuje Rim¬
ljane z bogatim jezikom. Kar je prebujnega, odškrtne, kar
preokornega, poravna kakor zdravnik neravne ude, ter od¬
strani, kar nima vrednosti.«

(Adseiscet nova (sc. verba). — — — —

Vehemens et liquidus pnroque simillimus amni,

fundet opes, Latinmque beabit divite lingua;

lumriantia compescet, nimis aspera sano

levabit cultu, virtute carentia tollet.) 2, 119—123.

9

Toda  grškim in latinskim sosedam se doma¬
činska pravica v našem govoru ne bo dala oporekati, meni
učenec, preozko so spojene z domačo kulturo. Zato vpraša
mojstra,

»Al vsaj se bode teh poslužit smelo?«

In tudi Horacij jih ščiti, te ljubke pritepenke z vstoka:

»Tudi nove, še le nedavno porojene besede si pri¬
dobe zaupanje, ako so priplule iz grškega studenca in jih
zmerno rabiš.«

(Et nova fictaqne naper habebunt vevba, si

Graeco fonte cadant parce detorta.) 3, 52 — 53,

»Po nobeni ceni!« Pisarjeva doslednost je trdnejša od
jekla, skrajni purizem velja vsem  tujkam brez izjeme. Ali
humanizma prešinjeno srce učenca zagovarja njih rabo, češ
»Saj tudi drugi to store Sloveni.«

Horacij pa vpraša:

»Kako naj pač dovoli Rimljan Ceciliju 1 ) in Plautu-) to,
česar ne bi odobraval pri Vergiliju :! ) in Variju? 4 )

( -— — Quid autem

Caeoilio PIautoque dabit Pomanus, ademtum

Vergilio Varioque?) 3, 53—55.

Tekom nadaljujoče se diskusije učenec zve, da so za
ustmeno  rabo sicer dovoljene  tujke, a na noben
način  jih ne gre uvajati v knjigo:

»To govori se, kar na jezik pride,
pogovor, ko na všesa več ne bije,
ko zjutranja megla se v nič razide.

Kar v bukvah je natisnjenega, vpije.«

V Horacijevi poslanici pa čitamo vzporedno:

»Slabeje ti gane dušo, kar je prispelo v nje notranjost
čez uho, nego vse ono, kar ti je razprostrto neposredno
pred očmi, ki te ne morejo varati, in kar zaznaš s pomočjo
lastnega vidila.«

a ) Stacij Cecilij je živel koncem 3. in začetkom 2. stol. pr. Kr. Spisal je okoli
40 komedij po grških  uzorcih.

2 ) T. Makcij Plaut (okolo 254—148). Spisal je precej komedij; ohranilo nam
se jih je 21.

3 ) P. Vergilij Maro (70—19), prijatelj Horacijev, znan zlasti po svoji »Enejidi«.

4 ) L. Varij Ruf (okoli 74—14), prijatelj Horacijev. Bil je elegik, epik in zlasti
dramatik.

10

(Segnius irritant aniraos demissa per aurem,

quam quae sunt oculis subiecta fidelibus et quae

ipse šibi tradit speotator.) 3, 180—182.

Tako se učencu odkrije »jezika sol« in »pravo vezanje«
knjižnega jezika po načelih pisarjevih. »Prižgal si, mojster,
žar’k mi nove luči«, ta vzklik priznanja se izvije prepriča¬
nemu mladeniču iz ust in s tem je zavržen prvi ciklus
pisarjevih modrovanj.

V drugem,  krajšem, rekli bi poletnem tečaju preda¬
vanj o novi literarni struji se želi učenec z isto temeljitostjo
kakor prej o knjižnem jeziku zdaj še poučiti »kaj  pel bom«
v onem prekrasnem jeziku, o kterem mu je prisijal »žar’k
nove luči.« Pisarju omeni, da

»Romance zdaj pojejo in balade,
tragedija se tudi nam obeta.

Sonete slišim peti pevce mlade.«

Meni se zdi ista misel izražena v Horacijevih stihih:

»Jaz kujem pesni, uni zbija elegije, čudokrasna dela,
pri kterih rojstvu je kumovalo vseh devetero modric.«

(Carmina eompono, hic elegos — mirabile visu
eaelatumque novem Musis opus!) 2, 91—92.

Kolika, zaslepljenost in kratka pamet učenca! Slišal je
toli dovršena poglavja o tujkah, a zdaj ne vidi, da so ro¬
mance, balade, tragedije in soneti krščeni na tuje ime.  In
ne samo to,

»Balade pet’ je mlatva prazne slame.

romanca je s tragedijo škodljiva,
teh in sonetov in zdravic ne piši.

Poj rajši to, kar treba je pri hiši,

za hleve treba, treba je na polji,

poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši!«

A v Horacijevih epistulah čitaš v tem oziru:

»Množice starcev obsojajo vse, kar ne donaša koristi-
mladina pa ti s ponosom koraka mimo resne pesni.«

(Centuriae seniorum agitant exportia frugis;

celsi praeterunt austera poemata Ramnes.) 3, 341—34-2.

— Il¬

iri

»Dolgo časa je veljalo v Rimu za prijetno in sveto
opravilo, zjutraj na vse zgodaj odpreti hišo ter iti na delo,
izposojati denar proti dobri jamčevini, stare ljudi posiuhniti,
mladino poučiti, kako se da premoženje povečati in škod¬
ljiva zapravljivost zmanjšati.«

(Romae dulci diu fnit et solemne, reclusa

mane domo vigilare, — — — — — — —

cautos nominibus rectiS' expeudere immmos,

maiores audire, minori dicere per quae

crescere res posset, minui damnosa libido.) 1, 103—107.

Tako se je cenjeni bralec na svoje oči prepričal, da
se lepo število Horacijevih heksametrov v treh poslanicah
drugega snopiča da vzporejati s precejšnjim čislom stihov
v »Novi pisariji.« So li to zgolj slučajnosti?  Menda pač
n e. Da je Prešeren Horacijevih epistul drugo knjigo dobro
poznaval  in v »Novi pisariji« tudi imel pred očmi,
priča verz »Horaci dulce et utile  veleva«, ki gaje položil
na jezik puhloglavemu pisarju in čegar smisel ima za pod¬
stavo sledeče verze iz tretje omenjenih poslanic:

»Pesnik te hoče ali poučiti ali zabavati ali pa obenem
izraziti, kar ti naslaja uho in kar s pridom v življenju po¬
rabiš.«

(Aut prodesse volunt aut delectare poetae,

aut sirnul et iucunda et idonea dicere vitae.) 3, 333—334.

in

»A enoglasno priznanje čaka pesnika, ki je spojil ko¬
rist z naslado, čitatelja razveseljujoč in ob enem svareč«.

(Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci,

lectorem delectando pariterque monendo.) 3, 343—344.

Ne, ne, vzporedna ta sličnost s Horacijem ne more
biti sam slučaj,  saj je pač za vsako oko in uho še
ožja  nego že od druge strani opažena ter početkom te
študije omenjena sličnost z Goethejevo prvo poslanico in
Alfierijevo satiro »I pedanti«, sličnost, ki jo prof. Ilešič,
kakor smo slišali, izrecno smatra za zgodovinsko od¬
visnost.

In Prešernova p e s n i š k a sl a va? Ni li zdrobljena
v prah, ako je troje tujih  del kumovalo »Novi pisariji«

— 12  —

ter je pesnik svojo satiro znosil »tak kakor srake gnezda«
iz različni h literatur  raznih vekov,  raznih dežel  in
raznih jezikov?

Da bo sodba, ki nam jo je izreči, pravična, si oglejmo
o ko Išči  n e, ki so bile povod,  da je nastalo to, kar leži
sedaj pred nami kot fait accompli, kot omenjene vzpo¬
rednice  med »Novo pisarijo« in Horacijevimi epistulami!

Najpopolnejša autobiografija  našega pesnika pr¬
vaka kot človeka  nam je ohranjena v drobni, a vsakemu
Slovencu sveti knjižici, ki ima naslov »Poezije doktorja
Franceta Prešerna. < V tej sveti nam knjigi beremo, da je
bil Prešeren človek z izredno mehkim,  najnežnejšega
Čuvstvovanja prepolnim s r c e m, nad vse bistrim duhom
in najglaje kar si moremo misliti zbrušenim estetičnim
okusom.  Kajpada je ta mehka duša strepetaia, ko so jan-
senistski »pisarji« kakor rosa nežne, najgloblje občutjene
pesmi Prešernove krstili na čedno ime »Sauglockenlauten«;
kajpada je ta kakor orlov vid bistri duh na mah uvidel, da
pot naših pisarjev ni »pot prava v deželo duhov« ter se je ta
kakor najjasnejši diamant zbrušen leposlovni okus s studom
moral obrniti od jezikobrodja in pesni-ko van j a teh pi¬
sarjev. Njih početje je vpilo  po »Novi pisariji«, da oži¬
gosa te »kranjske klasike«..

Literarna zgodovina nam pravi, da so tudi drugod
Kamene pesnikom, ki so bili pretežno liriki,  položile
v roko strune satire,  ako so njih ljubljenca obdajajoče
okolščine to zaslužile  ali celo same zahtevale:  Heine,
Puškin.

Iz Prešernovih poezij pa tudi zvemo Hipokreno,
iz ktere je potekala voda, ki se je bil v njej sčistil ta kri¬
stalno jasen estetični okus našega pesnika prvaka. Latinski
verzi, grški citati, ta udomačenost v helenskem in rimskem
panteonu pa slovstvu, udomačenost, ki jo korak za ko¬
rakom srečujemo v omenjenih poezijah, nam na glas pri¬
čajo, da je Prešeren svoj leposlovni okus zajel tam, odkoder
so »dobili starši učenost v deželo«, iz neusahljivega vira
grških in latinskih klasikov.  »Stari Rimljan kar,
sveta je gospod, kar Grecija modra slavnih izmislil si bil

— 13  —

pisanj*, to vse je Prešeren temeljito poznaval  ter svo¬
jega duha bogato nasitil z večno lepim duhom  teh »pi¬
sanj.« In ni dvoma, da mu je služila kot pravi vademecum
trojica Horacijevih poslanic v drugem sno¬
piču,  zlasti tretja,  imenovana »ars poetica«, ki je bila
poleg Aristotelove »I^pl skozi stoletja in poeticis

priznan pesniški orakelj.

Te poslanice torej je Prešeren gotovo dobro poznaval,
tako dobro, da sta mu bila njih d u h in b e s e d i 1 o vsak
čas na uslugo. In bodisi da je čitajoč v Horacijevih po¬
slanicah o slovstvenih razmerah starega Rima vzkliknil »tout
comme chez nous«, nič novega, vse kakor pri nas, bodisi
da ga je to, kar se je godilo na domačem slovstvenem
polju spominjalo Horacijevih »pisarjev-, psihološki za¬
kon duševne asocijacije po sličnosti  je vzrok,
da iz ust »učenca«-Prešerna mnogokrat na glas  govori
Horacij. Prešeren  ni  p o s n e 1 n o b e n e m i s 1 i v svoji
»Novi pisariji« po Horacijevih poslan  i c a h, ker mu
tega ni bilo treba. Čemu iskati po m rt vi knjigi  to, kar
je videl na svoje oči vsak dan živo,  žalibog še preveč
živo? Le da mu je velika sličnost o b o j n o s tra n s ki h
razmer  večkrat nehote v pero potisnila isti izraz,  s kte-
rim je Horacij izrazil slično misel.  Torej večkrat opa¬
zimo klobuk z nedomačim trakom, a s tem klobukom si
pokrivajo butico naši  Minerve ne poslušajoči in »po sili«
pojoči »pisarji«, pod njim »gorjanski trobijo« in »rovtarske
otrobe vežejo« naši  »kranjski klasiki«, pod njim v prozi
in verzih »svoj zlati uk« prodajajo naši  »šušmarji.« Vse
bi jih živeče drage volje bili prodali, a iz »Nove pisarije < ne
damo nobenega teh šušmarjev, klasikov ih pisarjev, oni s o
v njej naši in ostanejo  n a š i od klobuka z nedomačim
trakom do škornjev s pristno domačim kvedrom.

Toda Goethe  s svojo prvo epistulo in Alfierijevi
»I pedanti« ! Kako odpraviti te nepridiprave, da se reši čast
Prešernova ?

Torej Goethe! Pazljivi bralec je že opazil, da so za¬
četni verzi v »Novi pisariji* po besedilu in mislih
v večji meri  slični Horacijevim vzporednim stihom nego

— 14  —

začetku Goethejeve poslanice. Spričo tega, da ves ostali
del te poslanice ne kaže n i kaki  h vzporednic z »Novo pisa¬
rijo«, si upam dvomiti o zgodovinski odvisnosti
Prešeren-Goethe. Temveč se mi ne zdi neverjetno, da se je
tudi Goethe za začetek svoje epistule oprašal pri pesniškem
proročišču Horacijevih poslanic v drugem snopiču.

Preostane torej še ugovarjajoč A I f i e r i. Oglejmo si tudi
ta argument! V Alfierijevi, v tercinah spesnjeni satiri »l pe-
danti« nastopi učenec (Alfieri) ter prosi, naj mu »Scrittor
per farna notto - 1 ) razjasni »del purgato sermon 1’ augusta
palma« 8 ) in >dei begli arcani ond’esce il grave scrivere
ubertoso« 3 ), »zlati nauk«, ki ga je odobrila »la insegnante
schiera.« 4 )

Kador vidimo, kažete Prešernova in Alfijerijeva satira
na prvi pogled raznotere sličnosti: tu in tam ter¬
ci  n e, v obeh dialog,  v obeh nastopi »učenec,«  ki v
navidezni naivnosti prosi »pisarja,« da ga pouči o »novi
pisariji, učenec, ki je v resnici na vsako stran stokrat
brihtnejša glava od starega pisarja starokopitnih nazorov.

Opomnil bi še, da se, enako Horacijevim, tudi Alfije-
rijev pisar najrajši ozira v preteklost  kot izvor vsega
dobrega, lepega in v slovstvu edino veljavnega in pa, da
se mi verza

» — — — — in sottointender troppo
fe’ si obe pooo lo intendeva il mondo.« 6 )

nekam čudno ujemata s Horacijevima

»— — — — Brevis esse laboro,
obscurus fio. 6 )

Tudi motto svojim »Satire« 7 ) si je sposodil Alfieri pri
Horaciju; izbral pa ga je iz one vrste Horacijevih poezij, ki so
najbolj prepojene s satiričnim duhom,  iz epod:
— — in malos asperrimus
parata iollo cornua. 8 ) Epod. 6.

h pisar na slavnem glasu;

“) vzvišeno moč očiščenega jezika,'

3 ) čudovite skrivnosti, po kterili postane tehtna pisava plodovita;

4 ) trop pisarjev;

B ) ker je preveč stisnjen, malokdo razume moj slog;

6 ) hočem biti kratek, pa postanem nerazumljiv ;

7 ) Satire di Vittorio Alfieri da Asti. Basilea 1804.

8 ) Liki razdražen tur zapičim v lopove nastavljene rogove.

— 15

Toda to mimogrede, bolj nas zanima sličnost med
»Novo pisarijo« in satiro »I pedanti,« oziroma kaj
je vzrok tej sličnosti. Pri tem vprašanju nam je ločiti vse¬
bino  omenjenih satir od njiju oblike.  Glede vsebine pač
lahho z mirno vestjo rečemo, da ste sličnim slovstve¬
nim odnosa jem kot vzrokom sledili po mislih
slični satiri kot učinki.  Z ozirom na zunanjo obliko,
dialog in tercine, pa bomo lojalno priznali, da se je »uče¬
nec« Prešeren dal poučiti  od »pisarja« Alfierija.

Kar je torej daroval Alfieri »Novi pisariji,« to je nje
vnanja oblika,  da govorim v figuri, dal je klobuk, kte-
remu je bil, kakor smo se uverili, trak spletel Horacij za
glavo naših  šušmarjev, klasikov in pisarjev. Oboje pa,
klobuk in njegov trak je s finim okusom Prešeren zbral
v taki barvi, da se popolnoma skladata z ostalo zunanjostjo
ljudij, ki ju nosijo.

In pesniška slava Prešernova?  No, menda za¬
gori nje kres po tem razmotrivanju »Nova pisarija« — »Hora-
cijeve poslanice« z mogočne  j im  z u b I j e m nego prej. Saj
smo se pri tem razmotrivanju le uverili, da veljajo tudi o
našem Prešernu nesmrtni stihi, ki jih je Horacij poklonil
Pompeju Grosfu:

»Brez dvoma kraljujoča Parka mi je res naklonila malo
bogastva, zato pa mi je dala piti jasnega duha grške Ka¬
mene, da s ponosom gledam na nizkotni, zloben svet.«

(—-- mihi parva rura et

spiritum Graiae tenuem Camenae
Parca noti mendax dedit et malignum

spernere vulgus.) Cann. II, 16.

Goriška Tiskarne. A. Gabršček.