Posebna perloga k 2. listu Novic.
Žalostin glas
v spomin rajnciga visokočastitljiviga gospoda Jakopa Dolenca,
Staro- Loškiga  tehanta. *)
zri. Gospod! se z visokosti, Poglej temačno zemlje lice, Premeri Ti po svoj1 modrosti Širino zmote in krivice, Ki zemlje sinam jo storila Je smert železna, smert nemila! —
Tud ti tedaj, o mož preslavni! Ti zvezda ob duhovstva krogu, Plačati dolg očetov davni Si zgodaj — ah prezgodaj mogel; Ostale mnoge, mnoge ovčice So brez pastirja — sirotice!
Zdaj jokaj množ^a, al ne jokaj — Ne bodeš ga zbudila ?z groba; Prijatel jokaj, al ne jokaj — Košice grudla bo truhnoba, Brat, sestra, mat' — ne bo ga imela: V naročje zemlja ga je vzela!
Ste, žnablji! sveto in goreče Boga, Marije slavo peli; Ste usta! krog in krog sloveče Glasile sveti evangeli: Zakaj, zakaj ste se obledile? Zakaj besede umolknile? —
Serce blo polno sožaljenja, Je rado vsim celilo rane, Hladilo reve in terpljenja, Bod1 komur bile so zavdane, Za vse točilo je mazilo,  — Zakaj — zakaj bo v grobu gnilo!
Povejte vi, dušice bolne! Ki k njemu zvesto ste hodile, Bolezni rešit se duhovne: Kak ste v tolažbi se topile
*) Z veliko častjo so pokopali mnogo spoštovaniga gosp. tehanta, in o pokopovanji pri sv. maši so peli rajncimu v spomin milo pesem, ki sojo castiljivi gosp. B.... zložili. Dva reda te pesmi tukaj svojim bravcam podamo, ktera poterdi, koliko zgubo farmani po rajncim tehantu obžaljujejo:
Oh žalujte, oh žalujte
Vi preljubi farmani,
In v jokanj' k Bogu zdihujte
Zapušeni bosciki!
Smert vam je očeta vzela, —
Kaj boš čeda zdaj počela
Brez pastirja dobriga?
Bog jih pred sedmemi leti Pošlje u veselje vam , Kak so bli za nas uneti — Spomni se vsak farman sam; Vsi smo že vtakrat spoznali, De so mili Škof nam zbrali Fajmoštra nar boljšiga.
Prejemši lek Resnice žive. Iz njega roke ljubeznive?
Oči perjazne in perljudne! O, ve v ljubezni in dobroti Nikoli niste bile trudne; Vsakte^mu gledale naproti, Ste milovale, pomagale:  * Zakaj — zakaj ste nam zaspale?
O moraš,  moraš, zemlja mati! — Sej vidiš slednji de žaluje — Ga zopet svojcam, cerkvi dati, Brez njega čeda omaguje; Ti nisi vredna, de se dene Posoda v tebe toljke cene!
;3Solze so vaše brez razloga, Cimii po njim obilno joka? Sej vero imate v živ'ga Boga: Uzela ga je vikši roka Rešite ga 'z solza doline, De sužni dan za njega mine,*
„Telo truhljivo sperstenelo Bo v senčnimu naročji meni, Al lepši 'z njega percvetelo V podobi kdej bo presvetljeni: Zdaj lepi duši neprilično — Potem bo nji enakolično."
;7Duh dvignil se je nad oblake, — Se osladvat z nebeškim kruham, Šel veselit se v svitle zrake Z Očetam, Sinam, svetim Duham, Ter z rajsko družbo slavo peti, Ki jo začel je že na sveti."
wVi torej, žalostni drugovi!
Vi svojci, in ovčice zveste!
In vsi duhovni mu sinovi!
Ki sreče mu zavidni neste:
Oči si solzne obrišite,
In rajski slad mu pervošite!"
„Peršel bo dan strahu in slave, Močno trobenta bo zapela, Sodnik bo stopil znad višave: Takrat ga množica bo cela Med zvoljenci na desni plati Pri Jagnjetu vidila stati."