—    399    -
Kratkočasnica.
— V Gradca so se skor vsak večer trije množim našim bravcem dobroznani gospodje L. M. K. v neki gostivuici shajali. V posebni izbi se prijazno pomenkvajo od resnobnih in važnih reči, pa tudi ktero za smeh povejo, kozarček žlahnega vinca poserklajo in včasih tudi zakvartajo. Bil je v tem mestu tudi neki krojač (žni-darček), čigar edino veselje je bilo, svojo kožico zapusti vsi, v tovareijo teh gospodov ee siliti. Radi bi se ga bili znebili, pa kako — brez zamere? — Med igro, h kteri se ve da ga niso hotli povabiti, ga dolg čas premaga, da terdo zaspi. Gospodje enkrat luči pogasnejo in velijo natakarju, naj možička zbudi. Ta ga podrega rekoč: No, mojster! bote le koj spali? Krojač, prebu-divši se, shlopoče, riblje in riblje oči, ter se čudi, da je vse temno, gospodje pa vendar le neprenehoma kvar-tajo, da je kaj — waduttf, „trumpf-\ „gestochen", „daj kvarte!" Mojster, vi ste gotovo oslepili — pobara eden gospodov — da ničesar ne vidite? — „Za božjo voljo! saj res — vse tamno mi je pred očmi — zdihne mojster — moje oči so že tako slabe bile. ^Natakar! peljite me domu, lepo prosim". — Ko ga na ulice spravi, vidi
jih lepo razsvetljene. Zdaj se le spozna, da je onim gospodom bil tem v peti, in da so ga s to salo odpraviti hotli.   Ni ga bilo več med nje.                  Cvetko.
—   400   —