Vinko Bitenc Sončni žarki se igrajo z malimi valčki, ki se pode nagajivo drug za Pretrgana Žoga drugim in skačejo čez veliko skalo v sredini reke. Za skalo je globok, temnozelen tolmun. Tam se sučejo vrtinci. Nekaj streljajev od mene, Lep, precej soparen jiinijski dan. na produ, nalaga kmet na voz miv- Ležim na mehki trati ob savskem ko; v plitvi vodi ob bregu pa stoie bregu. Sava teče počasi, kakor da ženske in splakujejo perilo. Temno- je utrujena od dolge poti z daljnih zeleni valčki čofotajo okrog njih gorenjskih strmin. po vodi. Na produ preti menoj leži kos Na sejmu v Kranju ji je kupila pretrgane gumijaste žoge. Poberem mati za god s podobami poslikano ga in ga ogledujem. žogo. Verica je ni mogla prijeti s Barvasta slika na njem je že ne- svojimi malimi ročicami; nosila jo koliko obledela od vode in sonca, je kar v naročju, skrbno jo stiska- vendar še razločno predstavlja pun- joč k sebi. r čko s košarico v roki. Za punčko Od tistega dne je bilo vse Veri- pa se podi jata gosi. Ena izmed njih čino veselje osredotočeno na pisa- jo vleče za predpasnik; spodaj pod no žogo. Ves dan se je igrala z njo ^ sliko pa so z okornimi črkami na- in jokotalila semin tjapodvorišču pisane besede: Psiček Belin pa je Verici delal družbo. VERICI ZA GOD. »Na, Belin, steci za žogo!« se je „ . ... ., . smejala Verica, ko je zakotalila žo- I Zamislil sem se. Kos raztrgane ^o _o jjgj^ , žoge mi je zdrknil iz rok. Spomin ¦ Kužek je kaj rad ubogal. Skakaje I mi je splaval preko sirokih savskih se je pognal za žogo. Ker je ni mo- bregov proti lepi Gorenjski... gel takoj prijeti z zobmi, je pricel , lajati nad njo. , , , , . Pa je že pritekla Verica. pobrala V ozki dolini Save stojijo tri hise. žogo in igra se je pričela znova Kraj se iraenuje Soteska. Majhne Sčasoraa se je kužek Belin toliko hisice cepijo tesno druga ob drugi, ^^^1, da je lahko prijeI žogo z kakor bi se bale samote. zobmi in jo nepokvarjeno prinesel Najbornejša je Strunarjeva koča. Verici nazaj. Tu je prebivala vdova Strunarica Ob vročih poletnih dneh so se s kopico otrok. Najmlajša med nji- vaški otioci hodili kopat v bistro mi je bila petletna Verica. Savo. Tudi Verica s svojima starejšima bratcema je bila včasih med njimi. Sprva je mati ni pustila. Šele ko sta ji desetletni Mirko in sedemlet-ni Jožek obljubila, da bosta pazila na sestrico, je mati le nerada do-volila. Še na pragu je klicala za njima: »Da mi ne izpustita male izpred oči, zapomnita si!« Ej, na Savi, to vam je bilo živ-ljenje za mladino. Smeh, kričanje in čofotanje po vodi se je čulo vse-povsod; samo sončno veselje. Mirko, Jožek in Verica so se bili nckega popoldneva spet odpravili k vodi. 9j»remljal jih je seveda psiček Belin in Verica je nesla svojo ljub-ljcno žogo s seboj. Boltarjev Polde je tistega dne ne-kaj imenitnega »pogruntal«, kakor je rekel. Na produ je našel debel, preperel hlod, ki ga je bila naplavila voda. Dečki so zrinili hlod v vodo in Polde je samozavestno prvi stopil na trhel les. »Najprej se bom peljal jaz na splavu, potem pa pridete drugi na vrsto.« Otroci so bili vsi navdušeni za tako velevažno iznajdbo. Tudi Mirko in Jožek sta bila med na-vdušenci; samo Verica s svojo žogo in kužek Belin se nista zmenila za vsesplošno zanimanje. Verica je stopicala vzdolž Save, kužek Belin pa pohlevno za njo. žogo je držala Verica z obema ročicama tesno ob sebi. »Veš, Belin, če izgubim žogo, da mi jo boš poiskal!« Kužek je vesi-lo pomahal z repom, kakor da bi razumel Veričine besede. Prišla sta do neke škarpe. Za-rjavela žica, s katero je bilo preve-zano protje in ogrodje škarpe, je s koničastim koncem molela isr vode. Verica se je nenadno spotaknila in zdrčala z brega v vodo. Punčka je zajokala, psiček Belin pa je pričel obupno lajati. »Joj, Belin, moja žoga!« je med jokom kričala Verica, ki pri padcu ni spustila žoge iz rok, zato se je žoga nasadila na več centimetrov debelo žico. Voda je bila pri kraju pjitva in je Verici komaj segala do giežnjev. Prestrašena punčka je skušala osvoboditi žogo; pri tem pa se je žoga pretrgala na dvoje, Verica je zgubila ravnovcsje, zakričala in padla vznak v vodo, ki jo je hitro nesla naprej. Polovica pretrgane žoge pa je plavala za njo. Bclin je lajal in tu-lil; nekaj časa je tekel ob bregu, nato pa se je zagnal v vodo, da reši svojo malo prijateljico. Nesrečna Verica pa je že izgi-njala pod vodo ... Medtem so prihiteli otroci, ki so bili slišali krik in lajanje. Mirko in Jožek sta bila vsa iz sebe, ko sta zaznala, kaj se je zgo-dilo. Nekateri dečki plavači so poska-kali v vodo, da bi rešili Verico. Pa je to delo že opravil namesto njih — psiček Belin. Ves izmučen se je s težkim bremenom skobacal iz vode. Med zobmi je držal za oblekco Verico. Spustil jo je na breg in pričel na-to veselo lajati ter skakati okrog jokajočih bratccv. A Verica je bila na žalost že — mrtva. Z ročico je krčevito stiskala polovico žoge... * Poznal sem Verico. Mamica bi si bila kmalu izjokala oči, ko so prinesli njeno ljubljenko mrtvo domov. Kos Veričine žoge pa še zmeraj leži na pesku ob Savi in čaka, da ga vodovje nekoč spet odnese na-prej, Bog ve kam, kjer bo znova pripovedoval svojo žalostno zgod-bo...