Joža Mahnič SLOG IN RITEM CANKARJEVE PROZE Nadaljevanje V zadnjih obravnavanih primerih smo pravzaprav stopili že tudi na drugo, s stilom ozko povezano področje pisateljevega izražanja, na področje ritma in muzike. Ritem najdemo pravzaprav vsepovsod v naravi: v kroženju planetov, v valovanju morja, v hoji živali, pri človeškem delu. V ritmu utripa tudi človeško srce, z njim vred pa iz njega porojena umetnost, zlasti balet, glasba in poezija. In kadar je leposlovna proza po svojem občutju in značaju blizu poeziji, ima prav tako v sebi ritem z muziko. Le-ta je izraz celotne pisateljeve osebnosti, njenega najintimnejšega notranjega bistva, njene čustvene, miselne in hotenjske pogojenosti. Ritem se javlja hkrati v razmestitvi tematično in čustveno akcentuiranih besed ter šibkejših in močnejših premorov, v dviganju in padanju stavčne into-nacije, v počasnem ali hitrem stavčnem tempu, včasih tudi v redoviti menjavi poudarjenih in nepoudarjenih zlogov, in sicer na jezikovnem gradivu, ki je svojevrstno, nekonvencionalno urejeno, bogato razčlenjeno z ločili in vsebuje razne pesniške figure, zlasti ponavljalne, kar vse v bralcu ustvarja občutek ritmično-muzikalne razgibanosti, pogosto pa tudi enakomernosti ali celo skladnosti v sestavnih delih. Pri Cankarju pogosto naletimo v besednem redu na posebnost, da prilastke postavlja za samostalnik, na katerega se nanašajo; to se dogaja tedaj, kadar jim daje poseben čustven poudarek. Skupina prilastkov v takem primeru tvori v celotnem stavku poseben ritmično-melodičen vrinek, ločen od njega z večjima premoroma: Sneg je naletaval, drohan in mrzel, zmerom gosteje iz nizkega neba (Martin Kačur). Njenih besed, tihih, nemirnih, zmedenih, skoro nisem razumel (Šivilja). Vame so bile uprte njene oči, ljubeče, izmučene in proseče, in v očeh sta se svetili dve solzi (Ena sama noč). Podobno se dogaja pri našem pisatelju tudi s prišlovnimi določili načina, da stopajo za svoj glagol, kadar so čustveno poudarjena: Še je reklo v njem, zamolklo, oddaleč: »Naj me ubije.. .« (Stric Šimen). Za vrtom je šumela voda, zamolklo, grgraje; če sem poslušala, se mi je zmerom zdelo, da se nekdo potaplja (Gospa Judit). Zunaj je snežilo, venomer, tiho, žalostno, da so padali veliki, mrzli kosmi naravnost na golo kožo in v puste misli (Domače novice). Takšna stavčna inverzija, prevrnjeni besedni red, je za Cankarja zelo značilna in pomembno soustvarja ritem njegovih umetnin. Velikokrat pa pisatelju skupina samih pridevnikov ne bi mogla dovolj izčrpno označiti samostalnikove lastnosti. Tedaj za samostalnikom stoječe prilastke z raznimi dopolnili in določili razširi v pristavek, pri čemer namesto pridevnika rad uporablja deležnik, ki je kot glagolska oblika od njega izrazno močnejši: Dečko, krepak in zdrav, dela in sreče željan, se je napotil v svet (O domovina, ti si kakor zdravje). Te oči, v sivo meglo strmeče, ne vidijo sonca; lica, vsa ohžarjena, ga ne čutijo (Spomladi), Odgovarjalo je sto glasov, trudno pojoči?i, kruha 152 in tolažbe prosečih (Kurent). V srcu spomladansko sonce, vriskajoče od nebes do zemlje, v duši brezskrbne misli, kipeče iz svetle zdajnosti v svetlejšo prihodnost (Volja in moč). Zlasti v daljših stavčnih periodah pa morajo iz potrebe po še večji izrazni prožnosti prilastke in tudi pri-stavke nadomestiti kar celi stavki s pravimi, osebnimi glagoli, in sicer oziralni stavki kot prilastkovi odvisniki, po katerih Cankar pogosto sega: In komaj včasih se zasveti tiha lučka, trepetajoča, belo lice, ki ni bilo oškropljeno, čisto srce, ki je šlo skozi medeno goro greha in ga ni okusilo (Ogledalo, Podobe iz sanj). Kamorkoli se ozreš... na planine tam, ki so v soncu bela sonca, na gozdove pod njimi, ki spe, od luči omamljeni, in še v sanjah natihem prepevajo, na te holme, ki se vrste v zelenem vencu, sama sveta božja pota, na polja, od nebes blagoslovljena, v devetkratnem izobilju v nebesa vriskajoča, ... povsod je tekla zibka tebi, meni in vsem, ki so najinega srca, lica in imena (V poletnem soncu. Podobe). Lep primer takšne inverzije, ki se od osamljenega prilastka preko večjega pristavka (obakrat imamo deležnik) razširi do pri-lastkovega odvisnika, in sicer v vzporedno grajenih in ritmično-melodično precej skladnih stavkih, imamo v črtici O domovina, ti si kakor zdravje: Pozdravljeno, ti polje neizmerno, blagodišeče ... ¦ pozdravljena, ponosna šuma, do neba pojoča... in od srca pozdravljen, moj rodni kraj, ki se beliš na zelenem brdu! Tudi nagovor z retoričnim vprašanjem je za Cankarja zelo značilna figura in priča o živahnosti, neposrednosti in srčni prizadetosti njegovih čustvovanj in razmišljanj. Pisatelj realist ali naturalist seveda nikdar ne bi tako ali podobno posegal v objektivno epsko dogajanje svojih umetnin, pri moderni lirsko in subjektivno obarvani prozi pa je to mogoče in celo nujno. Cankar se v svojih tekstih obrača na domačo zemljo in junake svojih del, nagovarja ljube kraje, v katerih je živel, in drage mu osebe, s katerimi se je srečal v življenju, zlasti pokojno mater, pogosto pa apostrofira tudi sebe, lastno mladost, misli, oko in srce. Ker pri tem uporablja zvalnike in njih pomanjševalnice ter razne ponavljalne figure, kopiči sinonimne izraze ter velelne in vprašalne stavke, so njegove apo-strofe ritmično nenavadno razgibane ter bogate v intonaciji in tempu. Nekaj značilnih zgledov od obilja Cankarjevih apostrof in retoričnih vprašanj: Zemlja, žemljica, matji! Ce nimaš kruha, daj mi kamen; še ob kamnu bom prepeval! (Kurent; podobno v Potepuhu Marku.) Nocoj pridita, Dioniz in Jacinta, počakam vaju na pragu ... Nocoj pridita! Bolj nego kdaj poprej si v strahoti teh časov želim toplote vajinih oči, brezskrbne prešernosti vajinega smeha, čiste nedolžnosti vajinih src (Pomlad; podobno v Veselejši pesmi. Podobe iz sanj). "Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob misli nate. Kdo te je videl z bedečimi očmi, kdo te je spoznal? (Aleš iz Razora.) O mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili! Zato si šla tako zgodaj od nas! Zato ni veselja v naših srcih, ne sreče v našem nehanju! ... (Sveto obhajilo.) Kam greš? Kam se ti mudi? Ne zapusti me, ti moja mladost! Pri meni ostani, daj mi zaupanja, ljubezni mi daj! (Spremljevalec.) Oko, ozri se nazaj, prav do mraka otroških let! Kam je letelo vse hrepenenje, komu je bila darovana najboljša moč srca in razuma, odkod je vrela, 153 kam se je vračala vsa radost in bolest? (Bela krizantema.) Ni še čas. Trpi^ srce, potrpi, molči v tej noči gnusobe, sramote in bridkosti! (Veselejša. pesem, Podobe.) Zapoj, duša, zapoj o bolesti, najgloblji, najbolj pekoči in najlepši od vseh! (To so pa rože! Podobe.) Pri dveh drugih, Cankarju nič manj priljubljenih figurah, stopnjevanju in nasprotju, pa je izrazita zlasti intonacija stavkov. Medtem ko imamo pri gradaciji vztrajno rastočo intonacijo, se v antitezi menjaje vrstita rastoča in padajoča: In komaj par tednov je vmes, še komaj par dni, par kratkih ur! (Gospa Judit.) Ne upaj, da ustvariš kdaj le začetek, le senco, le spomin svojih misli! (Martin Kačur.) Glasu od nikoder. Pokliči me, o mati, samo zašepeči, zavzdihni pod gomilo, pa te bom slišal! (Njen grob.) Vesela je bila [pesem] od začetka, nato je bila poskočna, nazadnje je bila razuzdana. Že je oko mežikalo očesu, že se je tiho lovila želja za željo; kmalu je roka stiskala roko, kmalu že so bila ustna na ustnih (Kurent). — Napotili so se bili črni pogrebci; ko so prišli do cilja, so bili beli svatje. Sonce pred njimi in brezkončna svoboda, za njimi ječa in noč (Kurent). Mi orjemo in sejemo, gospod zanje, zakaj njegovo je polje... Črno zlato kopljemo pod zemljo; črno zlato za gospoda, črni kamen zase!... (Za križem). Glej .. . lačen sem bil, kruha sem prosil in so mi dali kamen, ribe sem prosil in so mi dali gada, jajca sem prosil in so mi dali škorpijona. . . (Jakobovo hudodelstvo). Vsa tvoja zmota je, da gledaš ljudi in stvari, kakor so ob delavnikih in ne ob nedeljah, kakor so doma in ne na ulici! (Bela krizantema.) Kitajski kuliji kopljejo v Transwaalu diamante, nosijo pa jih dame v Newyorku; delavke v Belgiji izdelujejo dragocene in umetne čipke, nosijo pa jih demimondke v Parizu (Slovensko ljudstvo in slovenska kultura). Ko sem bil dovršil realko, so mi bile pač znane rodbinske razmere cesarja Nerona, poznal pa nisem politične zgodovine slovenskega naroda; vedel sem, kakšen da je bil razvoj agrarne zakonodaje v rimljanski republiki, nisem pa vedel, kakšen da je volilni red za kranjske občine (Kako sem postal socialist). Večina zgornjih primerov za antitezo datira iz dunajske družbenokritične dobe Cankarjevega umetniškega ustvarjanja in političnega delovanja. Obravnavana stavčna figura je pri našem pisatelju torej navadno zavesten izraz dialektičnih protislovij v takratnih družbenih razmerah. — V Gospe Judit, povesti iz tistega časa, na koncu petega poglavja nastopata hkrati obe figuri, gradacija in antiteza, in sicer tako, da se razširita čez cel prizor. Poročen profesor, zastopnik zlagane meščanske morale, z naraščajočim zanosom pridiga o svetosti zakona in zoper nemoralnost drugih, obenem pa se, nestrpsn od strasti, vedno tesneje privija v naročje gospe Judit. Sijajna muzikalna skladba z dvema melodijama: z naraščajoče ogorčenim grmenjem javnega moralista ter z obzirno pridušenim glaskom zasebnika hotnika kot njega groteskno klavrnim kontrastom. Zunanji znanilci Cankarjevih misli, čustev in notranjega ritma sa tudi ločila, zlasti podpičje in razni pomišljaji. Tako mu podpičja miselno in ritmično krepkeje razmejujejo obširne stavčne periode, v katerih opisuje zunanjost junakov in pokrajine, pripoveduje potek zgodbe ali pa razglablja o življenju: Lasje na polovico ostriženi, na desno počesani; čelo nizko; oči tako neznatne, mrtve, da jih sploh nihče ne zapazi ne; brke: vsak lašček na svojem odločenem mestu; brada skrbno obrita; lica 154 široka, trda, skoro sive barve ... To je obraz sodnega adjunkta ... (Gospod Ognjišček in gospod Mravljinček). Domači čevljar je samo še krpal; toda ni se veliko grizel — šel je nekoč in je iz prijaznosti zabodel pritepencu nož v hrbet; udaril je premalo, rana se je kmalu zacelila, toda zaprli so ga za tri leta; ko se je vrnil domov, se je preselil na klanec (Na klancu). Cez mero je vse, kar je; pogled je zastrt, srce je otopelo; človek gleda silne fantome, ne razloči jim oblik, ne spozna njih grozote in ogromnosti; strahoma se skrije v tesno lupino bolečine, ki mu je bila namenjena in ki jo more premagati (Sence, Podobe iz sanj). Te dokaj mirno tekoče s podpičji razmejene periode pogosto močno vzvalove v ritmih gradacije, zlasti pa dialektično ostre in socialno obtožujoče antiteze, ki smo ju kot značilni stavčni figuri pri našem pisatelju pravkar spoznali. Pri antitezah se dokaj enakomerno naraščajoči in padajoči ritmični val preveša na protivnih veznikih pa, toda, ampak, (medtem) ko ali pa sloni na bipolarnih pojmovnih dvojicah takrat — zdaj, ti —¦ jaz, Jernej — gospodar, drugim — meni, mladim — starcem itd. Nekaj zgledov za takšne ritmično močno ali kar mogočno vzva-lovljene periode s podpičji; Dolgočasen septembrski dan je bil; deževalo je v tenkih, gostih curkih neprestano, tiho; blato je segalo že do gležnjev, rumena voda je bila stopila iz potoka in se je razlila po travniku (Po-likarp). Ni bilo več najbolj siromašne koče, ki ne bi bila njegova, ne kosca polja, ki ga ni bil ugrabil; ne le doma in zemlje, polastil se je celo njih rok, kupil je njih delo in trud za sramoten denar, za slabo kislico; toliko da jim je pustil dušOj in še tista je bila vsa pegasta in zanemarjena in polna kesanja (Potepuh Marko). — Tako ste skrbeli za nas, mati, dajali ste nam jesti, ko si sami niste privoščili kruha; beračili ste za nas, ko ne bi zase izpregovorili besede; oblačili ste nas, ko ste se sami tresli od mraza... (Na klancu). Tam smo stali, fantje brez misli in brez prihodnosti: ti si šel na desno, jaz na levo; ti si dosegel črno suknjo, jaz črno srajco; mene so vpregli v težki voz, ti pa si sedel vanj . . . (Jakobovo hudodelstvo. Za križem). Veselo je bilo takrat življenje v tej hiši, zdaj tako samotni, in v tej lepi dolini, zdaj tako tihi in pusti; bogato so rodila takrat naša polja — neobdelana in nerodovitna samevajo zdaj; zdaj molči večer — ukalo je takrat in prepevalo na holmih... (Potepuh Mlarko). Jernej, tako je naredila posvetna postava: Jernej bo zidal hišo in, kadar bo dozidal: gospodar na peč, Jernej čez prag; Jernej bo oral in bo sej al in bo žel: gospodarju žetev in kruh, Jerneju kamen; Jernej bo kosil in Jernej bo mlatil, Jernej bo spravljal seno in slamo in, ko bo napolnil skedenj in podstrešje in hlev: gospodar na mehko posteljo, Jernej na trdo cesto; postarala se bosta gospodar in Jernej: gospodar bo sedel,na zapečku in si bo palil pipo in bo prijetno dremal; Jernej se bo skril za hlev in bo poginil na gnili stelji (Hlapec Jernej). Zadnji primer je še posebno muzikalno bogat; glasbo mu ustvarjajo ritmično-melodične enote, ki sicer niso enako dolge, a se izmenoma povračajo: pripravlja-jočim stavkom, razgibanim še z mnogovezji, redno slede ostre antiteze. Tudi trojni pikčasti pomišljaj (...) ima v muziki stavkov funkcijo premorov; pri Cankarju ga ne srečujemo le na koncu stavkov, ampak tudi sredi njih. Medtem ko mu podpičje razmejuje predvsem periode z logično miselno vsebino, kar se posebno jasno kaže v njegovih an ti- 155- tezah, uporablja pikčasti pomišljaj pretežno v stavkih čustveno afektiv-nega značaja. Stavki s takšnim pomišljajem Cankarju izražajo zbeganost in zadrego, mehko sanjavost in otožno zamišljenost, trudno umiranje, a tudi duhovito namigavanje in porogljivost, zmagoslavno hrepenenje, snovanje drznih načrtov pa spet divjo, sunkovito jezo in neurejene vročične blodnje. Ritem, poudarki, intonacija in tempo takšnih stavkov so glede na vsebino in stopnjo čustva ali afekta, ki ga izražajo, seveda lahko kaj različni; interpunkcija označuje le pavze, ki so v takih razpoloženjih naravne in pogostne. Samo četvero primerov: Gospod župan... moje ime je Martin Kačur, učitelj ... šele včeraj sem prišel v ta lepi kraj ... in trudil se bom, da mu... ne bom delal sramote (Martin Kačur). Ali ne čuješ njenih korakov? Jaz jih čujem. .. daleč iz daljave... tiho zvone, kakor zlati solni na srebrni cesti. Se nocoj pride, moje srce ne laže... Ali je že pozno v noči? (Lepa Vida, III.) Jutri bodo nesli mater... tudi očeta bodo nesli... in izba bo prazna. Tudi pesmi ne bo več... pri materi je ostala pesem, z njo pojde... zato se je smehljala mati... pesem je slišala in je umrla ... zato je šla naravnost v nebesa in pesem je šla z njo . . . (Spomladi). Zadremala sem ... in glej, za mano, za vozom je kobalilo, ni me izpustilo, strmelo je name z malimi, neumnimi očesci ... stopicalo je okorno z debelimi nogami, sopihalo, potilo se, zamahovalo z rdečim dežnikom... O domovina, gospa Zaplotnica! ... (Gospa Judit). Ce primerjamo vsa štiri besedila, ugotovimo, da pisatelj v prvem označuje zbegano jecljanje do kraja strtega in ponižanega učitelja idealista, v drugem zaupljivo hrepenenje bo.lnega študenta iz cukrarne po sreči, v tretjem pritajeno ihtenje zapuščenega otroka v revnem dunajskem predmestju, v četrtem pa groteskne sanje, nadlegujoče na potovanju človeka, ki kritično gleda na družbo. Kako pomembno vlogo ima pikčasti pomišljaj v Cankarjevem pisanju in ritmu, naj nam pokaže pregled nekaterih njegovih glavnih del. V romanu Na klancu imamo več primerov afektivnega čustvovanja in takšnega pomišljaja: v III. poglavju (v CZS V na str. 139) krojač Mihov v vročičnih nočnih blodnjah besno obračunava z došlim tekmecem, ki ga je gospodarsko in moralno uničil, v naslednjem poglavju (na str. 167 in 168) pred ženo Francko ogorčeno zavrača njegovo ponudbo, da bi pri njem delal, takoj nato pa razvija svoj fantastični načrt o lepi družinski prihodnosti; vsepovsod torej pehanje in sanjarjenje sproletariziranega obrtnika, ki se bori za svojo čast in gmotni obstanek. — Podobna mesta afektivnega izražanja z obravnavano interpunkcijo imamo tudi v drami Kralj na Beta j novi: v grozotni hipnotični sceni med Kantorjem in Maksom ob koncu prvega dejanja (CZS V, str. 28/29), v brezupni Berno-tovi ljubezenski prošnji na Francko v drugem (str. 37) ter v bežnem Kantorjevem hrepenenju po notranjem očiščenju v tretjem (str. 58). — V Hlapcih je pisatelj v zaključnem prizoru prvega dejanja (CZS XIV, str. 241) v stavkih s pomišljaji groteskno ponazoril kapitulantsko jecljanje podeželskih naprednjakov, ki jih je nepričakovano zadela novica o klerikalni zmagi; v tretjem dejanju (na str. 265/266) se Jerman z mehko otožnostjo v srcu poslavlja od ljubezni, ki ga je razočarala, hrati pa v sobesednici Lojzki že išče in sluti novo, bolj zanesljivo življenjsko oporo; v zadnjem dejanju (str. 287) pa v kratkih, sunkovitih stavkih zaskrbljeno 156 in zbegano vprašuje zdravnika, če ni morda s svojim vedenjem in delom usodno pospešil materine bolezni in konca. Zelo pogosto ločilo pri Cankarju je tudi navadni pomišljaj (—), ki kakor prejšnji dve v ritmu pisateljevih stavkov ustvarja premore, a ima spet docela svojo funkcijo. Označuje namreč zlasti antiteze ali pripravlja presenečenja; navaja podrobno razlago oziroma kratek povzetek; nakazuje pesniško primero in prispodobo; zaključuje pripovedne stavke z vzklikom, nagovorom ali vprašanjem. V romanu Na klancu takih primerov kar mrgoli, najdemo pa jih dovolj tudi drugod. Nekaj zgledov za pomišljaj v zvezi z antitezo ali presenečenjem: Ona teče, z okrvavelimi nogami — toda nikoli ne doteče voza (Na klancu). Kdo bi si mislil, da je s klanca — po gosposko govori (prav tam). Ne govorim o usmiljenju, o odpuščanju nič — o pravici govorim (Hlapec Jernej). Ne jokaje, ne vzdihovaje — v smehu in plesu je treba, da prestopi človeški prag! (Jakobovo hudodelstvo.) Pa iztegni roko — pest je prazna! Daj sosedu besedo — pljune ti nanjo! (Lepa Vida.) Zdrznila se je na postelji — danilo se je že, medla svetloba je prihajala v izbo (Na klancu). Zgodilo se je veliko — fant s klanca je šel študirat (Na klancu). In glej, čudo nebeško — res so se bili razmaknili oblaki in veselo sonce je zasijalo skozi okno (Desetica). Tako se je zgodilo, sama nisva vedela kako — nenadoma nič dela, ne on, ne jaz (Gospodična). Primeri za pomišljaj pred razlago oziroma povzetkom: Okolica trga je bila zelena in prijazna — lepi drevoredi, travniki, polje in sredi vrtov in drevoredov dve vrsti belih hiš (Na klancu). Ni se genila — zmerom bi sedela tako, vozila bi se do konca sveta, v hladni senci, mimo drevja, ki je nalahko šumelo (Na klancu). Ugledal je mater — zelenorožasto kmetiško krilo, visoke blatne škornje, rdečo jopo, na glavi pisano ruto, prevezano zadaj, in veliko culo in nerodni dežnik (Greh). Na stenah, na novem blestečem pohištvu, na cveticah, na namiznem prtu — povsod se je poznalo, da stanujejo v teh sobah srečni ljudje (Tujci). Od daleč zamolklo bučanje strojev iz tvornic, zvonki, nagli udarci kladiva ob jeklo, monotoni klic zidarjev — to je življenje in sonce teh oči (Spomladi). Kar je bilo kdaj v tebi lepega, dobrega, plemenitega — vse ti je ona! Hrepenenje in cilj — oboje ti je ona! (Lepa Vida.) Zgledi za pomišljaj s pesniško primero: Segla mi je v srce plaha misel, medla, trepetajoča — kakor kresnica v mraku (Martin Kačur). Samo telo se je še stresalo — kakor se stresa listje v rosi, kadar zasveti zora (Na klancu). »Kako vam je, otroci?« je vprašal nje tenki nosljavi glas — razlil se je po sobi kakor med (Hiša Marije Pomočnice). Trg se je širil in klanec se je polnil — kolikor večja je bila kuhinja, toliko več je bilo pomij (Na klancu). Ob primerih, ko se pripovedni stavki za pomišljajem sprevržejo v vzklik, nagovor ali vprašanje, vidimo, kako Cankar poleg mimo ugotavljajočega indikativa, značilnega za neprizadeto objektivne pripovednike realistične smeri, rad uporablja tudi razne druge vrste naklonov in modalne izraze, ki govore o avtorjevem močno osebnem, čustveno prizadetem poseganju v stvarno dogajanje: Zagrmela so kolesa, voz se je stresel — hej, na pot! (Gospa Judit.) Na desno in na levo se vije pot — kdaj ji bo konec? (Križ na gori.) Kako so žuljave in zgrbljene tvoje uboge, svete roke — blagoslovi me, sina, z ubogimi svetimi rokami! (Rue des nations, 157 Ob zori.) Prej se je pripetilo, da sem sedel na tleh ter se lasal s svojim fantkom kodrolaskom — da si ga videl, prijatelj! Tudi on bo še nekoč — kaj je pravica, prijatelj? (Jakobovo hudodelstvo.) Tiho, skrivnostno šepečejo besede, šume kakor z vetrom leteče listje — kaj neki pomenijo? ... Ni ga strah, romarja, ne strah očitne izpovedi — čemu bi ga bilo strah? (Podobe iz sanj, Uvod.) Precej bi mislili — no, bogvedi, kaj bi mislili (Martin Kačur.) Pogosto prevzame vlogo drugega dela takšnih stavkov vrinjeni stavek, ki je s pomišljajem ločen od svoje okolice na obeh straneh. Takšna parenteza ima značaj nekakega ritmično-melodičnega vložka, kakršnega smo srečali že v inverziji prilastkov oziroma prislovnih določil. Cankarjeva parenteza analogno zgornjim primerom nekaj podrobneje določa, vsebuje pesniško primero ali pa oklepa vprašanje in ukaz: Njeni škornji — moški škornji, ki so segali do kolen — so bili vsi blatni (Greh). Ko je zapazil prvi rumeni list na tleh — list, ki se je bil zdramil prezgodaj in se je zdaj prezgodaj utrudil — je prišla tiha bojazen v njegovo srce (Na klancu). Ko je videl motni blesk njenih oči — luč iz globočine, izza rosnih pajčolanov — ga je obšla omotica (Milan in Milena). Ko se je spomnil Lojze tiste prve lepe vožnje — kakor da bi se bil vozil v deveto deželo, kjer je vse od cukra in medu — so mu prihajala na misel poznejša pota in vsa so bila žalostna (Na klancu). Ni bojazljivost, ni strah pred trpljenjem — kaj je trpljenje? — le utrujenost je (Hlapci). Ženske niso bile čednostne — kaj bi s čednostjo opolnoči? — ali bile so prijetne in-prijazne (Lepa Vida). Globoko doli, tam daleč v sončni svetli megli se je zalesketalo mesto. In za mestom — pripogni se, koleno; obstrmi, oko; beseda, blagruj Gospoda — za mestom brezkončno morje, veselje brezkončno, brezkončna svetloba! (Kurent.) Pomišljaj je Cankarju včasih tudi znamenje za aposiopezo. Muzika stavka je nenadoma pretrgana, za njo zazeva molk. Misel je zamolčana, a je bila že prej toliko nakazana, da jo slutimo. Slivar, brezposelni slikar v Tujcih, se zgrozi ob misli nä pretečo bedo in lakoto v družini: »Ni mogoče, da bi prišel s praznimi rokami, rajši---« Kasneje pa mu cinični prijatelj iz krčme kar nasvetuje: »Siromak, zate bi bilo najbolje, --no, trčiva na tvoje zdravje!« Slikar res konča s samomorom v donavskih valovih. V tem primeru je aposiopeza popolna in dokončna. Pogosteje pa pisatelj govor preseka samo začasno, in sicer zaradi sprememb v situaciji, da ga čimbolj živahno in napeto nadaljuje in zaključi. Ko učitelj Kačur v zapoljski gostilni zbere delavce in kmete, se kmalu po začetku govora ustavi sredi misli, »da je eno nadvse potrebno —«. Tu mu namreč seže v besedo na sestanek nevabljeni kaplan z odgovorom: »Vera!«, s čimer izzove razburjenje in prepir med poslušalci. Šele ko se navzoči nekoliko pomire, Kačur nadaljuje in dopolni svojo misel: »Eno je nadvse potrebno; učenje, izobraženost! ...« — Že omenjeni profesor moralist v povesti Gospa Judit (konec V. poglavja) svoj monolog o »svetosti domačega ognjišča« in o pregrešnosti nekaterih naših literatov nekajkrat pretrga, da se v premorih lahko privija k svoji gostiteljici, nato ga pa z enako sveto vnemo in resnobo nadaljuje. Pasus je v govoru odrsko dinamičen, v položajih groteskno kontrasten, v celotni 158 zasnovi nedosegljivo mojstrski. Za spoznavanje Cankarjeve umetnosti in ritma njegovih del so izredno značilni stavki, v katere skuša pisatelj zajeti iracionalni svet duševnega življenja in odnosov med ljudmi. Naše življenje se mu v zadnjih globinah prikazuje kot skrivnostno prepletanje raznih bipolaritet: prostora in vesoljnosti, trenutka in večnosti, resnice in sanj (te pogosto označuje z glagolom zdeti se). V istem iracionalnem območju mu pogosto poteka medsebojno občevanje človeških duš, po katerem si ljudje neznanci postanejo bratje in sestre. (V ta svet, le da so ga v subjektivnosti in mističnosti še stopnjevali, so za pisateljem po prvi vojni stopili ekspre-sionisti.) Razna intimna razpoloženja in izredne pojave v duševnem življenju Cankar simbolično označuje z navzočnostjo in delovanjem nevidne roke. Poseben, božajoče mehak ritem te eterične filozofije sloni slasti na veznikih ali — ali in ustreznih ločnih priredjih, ki so sintak-tično-fonični izraz prej omenjene bipolarnosti v pisateljevem notranjem doživljanju; dalje na nekaterih skoraj stalnih dostavkih in vrinkih, kakor ¦je zlasti nedoločna prislovna zveza »bogve kdaj« in sorodne sestavljenke; končno na raznih ponavljalnih figurah, ki so tudi sicer morda najbolj važna ritmično muzikalna sestavina Cankarjeve močno lirske proze. Večina tovrstnih primerov časovno in idejno spada v rožniško dobo in nudi mnoge nove dokaze za modalnost pisateljevega izražanja: Zgodilo se je včeraj — vedi Bog, če včeraj ali če pred tisoč leti (Kurent, Soneti). Včasih Le je zazdelo Francki, da je doživela pred davnim časom nekaj neizmerno lepega — bogve kdaj je bilo in bogve kaj (Na klancu). Meni se zdi tako, da se je bil, Bog vedi kedaj in Bog vedi zakaj, utrnil siv žarek iz vesoljne samote (Brlinčkov Miha in Tinčkov Grega). Toplo je v izbi, mehka zadovoljnost spreleti človeka, kakor ljubkovanje nevidne roke, če se ozre proti oknu: snežinke padajo na motno steklo in se tope... (Gospa Judit). V mojem srcu so zaduhteli davno ov.eneli cvetovi... Ah, Helena, ti dušica!... Nevidna roka je razgrnila vsenaokrog sentimentalen paj-čolan (Tisti lepi večeri). Luč ugasne. Ko jo čez trenotek, ali čez uro, ali čez leto dni spet prižge nevidna roka — kje je tista izba, kje so tisti ljudje, kje si ti sam? (Nenapisani romani.) Reci prijatelju, reci tujcu besedo, pa če eno samo »dobro jutro«; beseda se je utrnila iz srca in je kanila v srce, tam je vžgala drugo, zasijala z njo v enem plamenu in neznanki sta si bili sestri (Utrinek iz mladosti). Kdor sedi za mojo mizo, vzdigne glavo, posluša, zastrmi zamišljen v najtišje globočine svoje duše: »Tukaj je živel človek!« In brat neznanec pozdravi tiho brata neznanca