PoSlnlna platana v gotovini. Izhaja vsak torek« Četrtek In soboto. Cena posamezni Številki Din. —>50. TRGOVSKI LIST ČASOPIS ZA TRGOVINO, INDUSTRIJO IN OBRT. Urednlttvo |n upravnIStvo Je v Ljubljani, GradlSče Stev. 17/1. — Dopisi se ne vraCaJo. — štev. pri čekovnem orado v Ljubljani 11.9)3. — štev. telefona 552. fUro£nln& ta ozemlje SHS) letno D 60'», ta pol leta D 30*—, za Četrt leta D IS’—, meseCno D 5*», za Inozemstvo D 90*—. — Plata In toii se v Ljubljani LETO V. LJUBLJANA, dne 20. junija 1922. ŠTEV. 73. List stane od 1. marca 1922: celoletno Din. 75.—, t. j. (K 300.—); polletno Din. 37.50, t. j. (K 150.-); četrtletno Din. 18.75, t. j. (K 75.-); mesečno Din. 6.25, t. J. (K 25.—). Delovni čas v trgovskih podjetjih. Zakonodajni odbor je v svoji seji dne 14. decembra 1921 revidiral začasne uredbe o delovnem času v industrijskih, obrtnih, rudarskih, trgovskih in prometnih podjetjih z dne 12. septembra 1919-ler uredbe o delavskih zbornicah in delavskih zaupnikih in združil vse te predpise v enoten zakon o zaščiti delavstva. Ta zakon je bil od kralja podpisan že 28. februarja t. 1., vendar je bil objavljen šele 14. junija. Prednost tega zakonai je, da smo v tem dobili enotne predpise o delovnem času za celo državo in da je s tem ukinjena zakonodaja socialnopolitične gospode na Bleivveisovi cesti, pod katere režimom smo imeli v Sloveniji vedno kake ekstrature. Zakon izvečine razpravlja poprejšnje uredbe o delovnem času z leta 1919 ter izpremembe in dopolnitve, ki jih je izdal dr. V. Kukovec v uredbi z dne 8. apr. 1921, daije naredbo narodne vlado o delavskih posredovalnicah z dne 20. decembra 1918, dalje naredbo deželne vlade z dne 14. februarja 1919, 30. septembra 1919 in 26. septembra 1919. Pod nov zakon spadajo razen obrtnih, industrijskih in rudniških ter prometnih tudi vsa trgovska podjetja, v katerih je zaposleno pomožno osobje in sicer brez ozira na na to, komu pripadajo, in ali se vršijo stalno ali začasno, ali se izvršujejo kot glavno ali postransko podjetje in ali so popolnoma samostojna ali pa sestavni ddi poljedelskega ali gozdnega gospodarstva. Od določb zakona so izvzeta samo ona podjetja, v katerih delajo samo rodbinski člani, na katere se določbe zakona ne nanašajo. V spornih slučajih odloča o tem ministrstvo za socijalno politiko po zaslišanju pristojnih zbornic. Kot podjetja definira zakon vsako organizirano delo, ki se opravlja na posebnem v ta namen določenem kraju, in sicer bodisi v odprtem ali v zaprtem prostoru s pomočjo pomožnega osobja. — Za pomožno osobje se po zakonu smatra vsako osebo, brez razlike na spol, ki je stalno ali začasno nameščena v podjetju in sicer bodisi v svrho izučenja ali pa proti nagradi. Izvzete so po zakonu istega pojma osebe, katerim se poverjeni višji posli, kakor raai pr. poslovodje, knjigovodje, blagajniki, inženerji itd. O spornih slučajih odloča minister za socijalno politiko. Delovni odnošaj med lastnikom podjetja in pomožnim osobjem se ureja potom individualnih ali kolektivnih pogodb, ki pa v nobenem oziru ne smejo nasprotovati določbam zakona. Za trgovska in obrtna podjetja je delovni čas določen na 8 do 10 ur, kakor je pač posel ali služba težka. Zakon predvideva, da bo minister za socijalno politiko določil v sporazu- mu z ministrstvom za trgovino in industrijo po zaslišanju trgovskih, industrijskih in delavskih zbornic tekom šestih mesecev od uveljavljenja zakona potom uredbe natančni delavni čas za vsako kategorijo podjetij. Odmori med delom se ne vračunavajo v delovni čas. Po čl. 11 zakona mora dati delodajalec pomožnemu osobju v toku osemurnega dela najmanj enourni odmor. Ako se dela na prostem, pod neposrednim vplivom solnčnih žarkov, mora odmor znašati po leti vsaj dve uri. Ob nedeljah je pomožnemu osobju v vseh podjetjih vsako delo prepovedano. Minister za socijalno politiko je pooblaščen, da sme razen tega odrediti tudi še drugi dan odmora za posamezna podjetja, ako to zahtevajo tri četrtine osobja. Glede praznikov se prepušča prostemu sporazumu med delodajalcem in delojemalcem, kdaj hočejo delati in kdaj ne, in koliko naj znaša te dni odmor. O času zapiranja in odpiranja prodajalen v posameznih krajih, bo odločal minister za socijalno politiko po zaslišanju pristojnih stanovskih organizacij, odnosno namesto ministra oni organ, na katerega bo tozadevna kompetenca prenešena. Glede nedeljskega počitka so predvidene samo sledeče izjeme: 1. za obrate, kjer se delo ne da ustaviti. Za katera podjetja to velja, odloča minister za socijalno politiko. 2. za gostilne, kavarne, hotele in fotografe, kjer sme pomožno osobje delati celi dan tudi druge dni; dalje za pekarije, mesarije, brivnice, cvet-ličarije, prodajalne živil, trafike im, prodaje časopisov, kjer sme prodajati pomožno osobje tudi ob nedeljah dopoldan; 3. minister trgovine In industrije sme v sporazumu z ministrom za socijalno politiko potom uredbe dovoliti, da smejo biti trgovine v krajih, ki štejejo pod 10.000 prebivalcev, odprte ob nedeljah najiveč dve uri in sicer pod pogojem, da dajo lastniki trgovin tekom tedna pomožnemu osobju odgovarjajoči odmor v nadomestilo. Stvar gremijev in trgovskih zadrug je sedaj, da se na eni strani takoj sporazumejo s pomočniškimi zbori glede praznovanja odnosno dela ob praznikih in na drugi strani, da potom zbornice in Zveze stavijo konkretne predloge glede časa odpiranja in zapiranja trgovin ministrstvu za socijalno politiko, dalje glede nedeljskega dela ministrstvu tr-vine in industrije v podeželnih mestih in krajih ter glede prekoosem-umega dela ministrstvu za socijalno politiko. Upravno sodišče. Kakor je razvidno iz dosedanjih izvajanj, bodo odločali v upravnih zadevah juridičn/ega značaja v Sloveniji — vsaj po dosedanjem položaju — v prvi instanci juristi, v drugi s par izjemami tudi juristi, njih odločbe bodo presojali v upravnem sodišču zopet juristi, dočim bodo o zakoniti pravilnosti odločb vseh teh juristov v državnem svetu izrekli končno sodbo lahko lajiki-javni delavci. Ta pritegnitev lajikov v upravno so- dišče (pri nas v državni svet kot upravno sodišče II. stopnlje) ni sicer nikak unicum;, temveč vestna kopija ustroja firancoskih upravnih sodišč, vendar s tem še ni rečeno, da je to za nas praktično. Po našem mnenju je to dopustno in umestno le v deželah visoke in kolikor možno splošne izobrazbe, pa še tu utegne sodnik-lajik v svojem strokovnem znanju naleteti na marsikatero vrzel, ki je ne more premostiti in ki mu onemogoča presojo spornega vprašanja ali vsajj lastno sodbo in ga prepušča sugestiji s strani drugih. Pri nas bi se moralo to še posebno uvaževati z ozirom na to, da imamo kot dedšči-no prejšnjega državnega položaja toliko različnih zakonov in predpisov ter tako neenako običajno pravo. Sicer ima državni svet po členu 103 ustave poleg upravnega sodstva v najvišji instanci vršiti še druge naloge; zato pa bi se morali v njem za upravno sodstvo osnovati posebni oddelki, zasedeni le z juristi in to s priznanimi strokovnjaki. Taka zasedba bi bila potrebna tudi z ozirom na to, cfa odloča o tožbah zoper ukaze in ministrske odločbe državni svet v prvi in poslednji stopnji (čl. 17). Iz tega je razvidno, da ima ministrstvo nekako večjo avtoriteto kakor upravno sodišče. S tem, da je proti odločbam političnih .‘in politikujočih ministrov dopustna tožba le na sodišče, zasedeno z izrazitimi političnimi pristaši in celo z lajiki, katerih glavni interes bosta bržkone tvorila zadovoljstvo stranke, ki jih je postavila na kandidatno listo, im dobre dijete, so pri današnji morali podani novi pomisleki o dosegi pravega namena državnega sveta kot višjjega upravnega sodišča. Naloga upravnih sodišč je po čl. 15, 18 in 23 uvodoma citiranega zakona soditi v administrativnih sporih med poedincem ali pravno osebo na eni in upravnim oblastvom na drugi strani, ki nastane, ako je (po mnenju tožitelja) upravno oblastvo nezakonito kršilo pravico ali v zakonu osnovan neposredni osebni interes tožitelja s tem, 1. da v svojem aktu nikakor ni uporabilo, ali da ni pravilno uporabilo zakona ali zakonite uredbe, ali pa 2. da v postopku ki se je vršil, ni upoštevalo predpisov postopka. Nikakor ne bi bilo odveč, če bi tukaj zakon povdaril, da posluje upravno sodišče samo na podlagi pritožbe in ne uradoma. Tožba na upravno sodišče in na državni svet ni dopustna: 1. v stvareh, ki spadajo v pristojnost rednih sodišč; 2. v disciplinarnih stvareh, kolikor ne bi bilo z zakonom odrejeno drugače; 3. v stvareh, v katerih in kolikor so upravna oblastva po pozitivnem pravu upravičena odločati po prostem prevdarku; 4. zoper upravne posle rednih sodišč. Ta določila so slična onim za bivše avstrijsko upravno sodišče. Važen je člen 18., ki dopušča iz-preminjanje večino naših dosedanjih zakonov le 1 redni priziv, t. j. priziv samo na eno višje uprawio oblastvo. Zoper odločbo tega upravnega oblastva se sme vložiti tožba samo na upravno sodišče. Ako je to upravno oblastvo- (II. instanca) minister, se vloži tožba na upravni svet. Kakor fe že preje rečeno, je proti ministrskim odlokom tudi tedaj, če odloča ministrstvo v prvi stopnji možna le pritožba na državni svet. Na eni strani se torej ukine ena redna prizivna instanca, da se omogoči razsoja spora v kolegiju, na drugi strani pa se ministrski ukazi in odločbe izločajo iz presoje upravnih sodišč in se jim priznava izjemno ugoden položaj, da pridejo pred forum politično pobarvanega in deloma lajiškega državnega sveta. (Nadaljevanje prih.) Osemurni delavnik! Brezdvomno je postalo že vsakemu normalnemu človeku jasno, da ni prinesel osemurni delavnik prevet blagodejnega blagoslova za delavstvo, pač pa da pomenja najsigumej-še sredstvo, ki ovira vsak gospodarski polet, sredstvo, ki zamore privesti tudi najnavadnejšo gospodarsko krizo do popolnega poloma. V tem oziru se je vršilo po vseh državah že mnogo anket, ki so podale nepobitne dokaze o velikih škodah, katere je prizadela ta »socijalna pridobitev« celemu svetu in ni čuda, da se zapazi vsepovsod gibanje, ki stremi za ‘svobodo dela. Kako je pri nas v tem oziru, nam je znano; poglejmo si druge, gospodarsko bolj napredne države, ki iščejo spas iz sedanje gospodarske krize v prvi vrsti v intenzifikaciji dela, v podaljšanju delavnega dela. Že leta 1921. je bil predložen francoski zbornici načrt zakona, ki predvideva osnovno revizijo zakona z dne 23. aprila 1919 o osemurnem delavniku. Ze ta zakon je dovoljeval izjeme od osemurnega delavnika in to za primer nacionalnih potreb. Dovolitev teh izjem pa je bila navezana na gotove pogoje, ki so onemogočili, da bi se do sedaj dovoljevale izjeme. Po načrtu se bodo delila vsa podjetja v dve skupini: v taka, za katera velja brezpogojno osemurni delavni čas in taka', v katerih se sme osemuraik tudi prekoračiti. Za podjetja druge skupine bo minister za dela, po zaslišanju delojemalcev in delodajalcev odločil, ali se sme zakonsko določeni delavni čas prekoračiti ali ne. V Belgiji je industrijski centralni odbor predložil ministrskemu predsedniku spomenico, ki vsebuje več zahtev, katerih izpolnitev bi zamogla preprečiti pretečo 'gospodarsko fkri-zo. Zahteva se zvišanje mezd, a v prvi vrsti odpravo osemurnega delavnika. Socijalne reforme zadnjih let dvigajo produkcijske stroške do neverjetnih številk in onemogočajo konkurenco belgijske industrije na svetovnih tržiščih. V Švici pooblašča člen 41. tovarniškega zakona zvezni. svet, da sme uvesti v gotovih industrijah 52-umi delavni tednik, osobito tedaj, ako bi z striktnim uveljavljanjem 48-umega tednika bila ogrožena konkurenčna zmožnost, domačih podjetij. V svrho povišanja konkurenčne zmožnosti in znižanja ceri, se zahteva svobodnejšo interpretacijo citiranega člena, tako, da bi se v bodočem ložje dovolil 52-umi tednik. V Nemčiji je osemurni delavnik določen potom navadne naredbe in ne potoni zakona, kar je zelo važno, kajti ulkinitev navadne naredbe, ki je nastala pod izjemnimi okoliščinami, je lažja, kakor ukinitev osnovnega zakona. Naredba z dne 23. novembra 1918 se je izpopolnila z naredbo z dne 18. decembra 1918, na podlagi katere so dovoljene nekatere izjeme principa, določenega v prvi naredbi, in to ako zahteva splošni interes, posebno ako so te izjeme potrebne z ozirom na prehrano prebivalstva. O delavnem času je bil predložen že pred letom zakonski načrt, o katerem se pa ni še v zbornici debatiralo, zato se je veljavnost gorinavedene naredbe z dne 23. novembra 1918 podaljšala čez 31. marca 1922, termini, ko bi morala izgubiti svojo moč. Izgleda, da se naredba ne bo nadomestila z zakonom. Izjeme glede osemurnega delavnika so se dovoljevale v najširši meri. V celi pokrajini Kolna se je delalo v novembru 1921 sporazumno z delavskim svetom deset ur na dan, za kar se je plačalo za nadure sorazmerno doplačilo k dnini. Ta sporazum priča najlepše, kako temeljita evolucija se je izvršila v mentaliteti delavskih organizacij in mas izza leta 1919. Zanimivo je tudi stališče, kateroi zavzemajo v tem oziru nemška sodišča. Nemška sodišča oproščajo v zadnjem času podjetnike, ki so prekoračili naredbene predpise glede delavnega časa, ako so se nadure izvršile v sporazumu z delavstvom. Novo pra-vcfeodstvo priznava, da je naredba z dne 23. novembra 1918 naperjena proti podjetnikom, ne pa proti delavcem,- naredba ne omejuje svobodo dela. Z drugimi besedami: delodajalec ne sme prisiliti delojemalca, da dela več nego osem ur dnevno, pač pa sme delojemalec iz lastne volje delati tako dolgo, kakor mu je ugodno. In v resnici se vsi delodajalci, pri katerih se pritožujejo načelniki delavskih organizacij, da kršijo naredbo z brezštevilnimi naredbami, opravičujejo s tem, da povzročajo to delavci sami, ki želijo povečati svoj zaslužek s podaljšanjem delavnega časa. — Stremljenje za odpravo osemurnega delavnika je mednarodni pojav in države, ki bi se,temu stremljenju upirale, bi ne mogle zabraniti neprestanih težkih gospodarsk. kriz. Z zadoščenjem se opaža, da so tudi ugledni zastopniki socialnodemokratskih idej prišli v tem oziru do zmernejšega mnenja. Tako je socialno-de-mokratični minister za dela g E ■<» izjavil pred kratkim v Stuttgartu, da ni osemurni delavnik nikakor nespre • menljiv dogma, ampak zahtevek, od katerega se da tudi odstopiti, ako se dajo težke povojne razmere odpraviti samo s podaljšanjem delavnega časa. Ako opažamo tudi pri nas, da se delojemalci ne držijo te dogme, ako za to, da si z nadurami povečajo za- služek, ali ako zahtevajo to njih strankini interesi, tedaj jim ne bo tudi nemogoče na tem trdovratno obstajati, ako to zahtevajo interesi celokupnega gospodarstva, cele države, toraj tudi socialnodemokratičnega organiziranega delavstva. Ni tedaj dvoma, da bodo te spone, v katere je okovano naše gospodarstvo, kmalu odpadle. Seveda se ne bo s tem doseglo še vsega, kajti zahtevati je tudi treba, da se delavni čas v resnici tudi posveti intenzivnemu delu. To se naravno ne da doseči niti potom zakona, niti potom pogodbe; to je odvisno samo od dobre volje, uvidevnosti, poštenosti in pravičnosti delavstva! LitoMni papir THE REX CO., LJUBLJANA. Carinski tarifi veljavni v inozemstvu. Francoski carinski tarif sloni na zakonu z dne 11. januarja 1892. Po tem času sie je že večkrat spremenil in 30. junija 1910 je izšla nova uradna izdaja carinskega tarifa. Generalne carinske postavke so se z dekretom z dne 28. marca 1921 spremenile. Povečevalni kolficient, ki se je upeljal z dekretom 28. III. 1921., se je z dekretom z dne 29 junija 1921 odnosno 28. decembra 1921 vnovič zvišal. Carina se meri po težini. Italijanski carinski tarif datira z dne 9. junija 1921., v veljavo pa je stopil dne 1. julija 1921. Carina se meri po težini z izjemo za sintetične dišave in alkaloide. Carinske postavice' povečajo potom koeficienta, ki je naveden pri vsaki posamezni postavki. Razen tega se vplačuje zlati agio, ki se določa na novo za vsakih 15 dni. Švicarski carinski tarif z dne 8. junija 1921, je zadobil moč dne 1. julija 1921. »Zvezni zakon o švicarskem carinskem tarifu«, ki vsebuje splošna določila o carinjenju blaga, je bil izdan 10. oktobra 1902. Tarif vsebuje visoke zaščitne postavke za uvoz fabrikatov. Carina se meri po težini. Švicarski tarif ne pozna povečevalnega koeficienta. Na Madžarskem Je v veljavi prejšnji »Carinski tarif za obe državi avstro-ogrske monarhije«, kakor je obstojal po redakciji z dne 1. julija 1913. K carinam se prišteva doplači- lo, ki se spreminja. Del predmetov carinskega tarifa je uvrščen v 3 liste (A, B in C), kjer je carinsko doplačilo določeno različno po potrebi do-tičnih predmetov. Za vse druge predmete1, ki niso uvrščeni v teh listah, se uporablja najvišje doplačilo. To doplačilo se je za predmete, ki niso uvrščeni v nobeno listo, z dekretom z dne 5. januarja 1922 znižalo od 14.900 odstotkov na 11.900 odstotkov. Romunski carinski tarif je v veljavi izza 3. julija 1921. Carina se meri po teži. Soglasno naredbi z dne 5. oktobra 1921 (lista A) se za nekatere predmete, katerih uvoz je bil do sedaj prepovedan, dovoli uvoz brez vsakega posebnega dovoljenja proti vplačilu luksuzne takse. Lista B iste naredbe vsebuje posebno luksuzno blago, za katero je plačati carino v zlatu odnosno v papirju po dnevnem kurzu. Na, Danskem velja tarif z dne 5. maja 1908. Z malimi izjemami se carini po teži. Zakon z dne 28. novembra 1921 poveča vse postavke za luksuzno blago. Vse nove carinske postavke se merijo po vrednosti. Carina varira med 3 in 25% od vrednosti. Švedski carinski tarif je zadobil moč dne 4. julija 1910. Carina se plača z malimi izjemami po teži. Z naredbo z dne 5. junija 1921 so se carinske postavke za približno 100 predmetnih vrst povišale. Po večini vsebujejo vse te postavke luksuzno blago. Po Norveškem carinskem tarifu z dne 1. julija 1919 se skoro splošno carini po teži. Tarif se deli v maksimalni in minimalni tarif. Belgijski carinski tarif z dne 1. marca 1906, se je spremenil na osno- vi zakona z dne 31. marca 1921, s tem, da so se carinske postavke za celo vrsto predmetov povišale. Soglasno naredbi, ki je izšla istega dne se je tudt znatno zvišalo povečevalni koeficijent. Za uvoz predmetov iz Nemčije so dolčene posebno visoke postavke. Nemški carinski tarif sloni na zakonu z dne 25. decembra 1902. Carinski tarif Zedinjenih severo-ameriških držav je bil izdan 3. oktobra 1913. Cfurina je z malimi izjemami določena po vnednosti. Za pobiranje temporemih carin na poljedelske stroje se je 27. maja 1921 izdal zasilni tarifni zakon. Drugi del tega zasilnega zakona, takozvani antidumping-zakon, je glede roka veljavnosti neomejen. Ta zakon ima namen, da ščiti amerikansko industrijo pred dumpingom inozemskih fabrikatov. Pripravlja se nov carinski tarif, toda do sedaj ni še gotovo, kedaj bo zadobil moč, do tedaj bo brez dvoma v veljavi zasilni carinski zakon. — Zakon o obrtnih šolah. Minister za trgovino in industrijo ustanavlja, po novem zakonu o obrtnih šolah z dne 30. marca 1922, ki je zadobil obvezno moč dne 15. maja 1922, kjer se pokaže potreba, nižje in višje moške in ženske obče in strokovne obrtne šole, ki delujejo po do- ločenem programu. Po potrebi se ustanavljajo pri posameznih večjih industrijskih podjetjih sporazumno z njimi strokovne šole teh podjetij. Z novim zakonom se je moč nekaterih pravil zakona o radnjama (obrtnega zakona) razširila na vso kraljevino. Ih sioer so to določila čl. 79, ki se v dopolnjeni obliki glasijo: »Brez izpričevala o dovršeni obči obrtni ali obrtno-trgovski šoli, ne sme biti noben vajenec proglašen za pomočnika, ako obstoji v kraju njegovega učenja obča obrtna ali obrtno-trgovska šola«. Razen tega se je veljavnost členov 134 do vklj. 139 zakona o radnjama razširila na vso kraljevino. Imenovani členi določajo, da se imajo ustanavljati v krajih, kjer je večje število vajencev, pomočnikov in delavcev vobče, ustanoviti: a) obče obrtne in trgovske šole; b) specialne tečaje za posamezne obrtne in industrijske grane; c) šole za izuče-vainje ženskih del in gospodinjstva; d) strokovne obrtne, industrijske in trgovske šole. Obče trgovske in obrtne šole se ustanavljajo povsod, kjer je najmanj 50 vajencev industrijskih podjetij, trgovskih in obrtnih obratov kolikor ni v teh krajih podobnih šol privatnih oseb ali korporacij. Vzdržujejo jih občine, ki postavljajo vsako leto zanje potrebne kredite v proračun, in sicer po proračunu, ki ga izvrši ministrstvo privrede. V drugih krajih se ustanavljajo šole po postavljenem pristanku občin, katerim sme dajati ministrstvo potrebno podporo, ki pa sme biti samo v osebnih izdatkih in ne v materialnih. Te šole nadzira ministrstvo privrede. Ostale šole in tečaje sme ustanavljati ministrstvo privrede samo, ali pa sme podpirati one korporacije in zasebnike, ki imajo pravico po odobritvi ministrstva narodne privrede ustanavljati take šole in katerim mora dajati občina na razpolago potrebne prostore, kurjavo in razsvetljavo, ministrstvo privrede pa prispeva polovico osebnih izdatkov. Po zakonu o radnjama je pose-čamje občih trgovskih in obrtnih šol obvezno. Vajenci in pomčoniki morajo hoditi vanje, dokler ne opravijo končnih izpitov. Predavanja na teh šolah se vrše ob dneli in urah, ki jih odredi minister narodne privrede, ko je zaslišal dot ione zbornice. Toda te šole se ne smejo posečati ob nedeljah popoldne ali ob praznikih, ko so obrati zaprti. Ravnokar omenjena določila so vzeta iz zakona o radnjama in se njih moč razširi na celo kraljevino. Po novem zakonu o obrtnih šolah, delimo obrtne šole v državne, ki jih vzdržuje država, poldržavne, ki se vzdržujejo deloma po državi, deloma po korporacijah ali privatnih napravah ter priradne, katerim je pa treba odobritve ministrstva za trgovino in industrijo, ki jih tudi nadzira. Minister za trgovino in industrijo uprav- PodlKstek. Ing. M. Savič: Mn Industrija In obiti. (19. nadaljevanje.) Bosna in Hercegovina sta producirale od 10—40.000 hi alkohola, odnosno 20—80.000 hi 50% žganja ali starih 20 stopenj močnega žganja. — To žganje in sicer slivovica in tropi-njevec se je porabilo v deželi, deloma se je tudi izvažalo v Avstrijo, Madžarsko, Čehoslovaško in Poljsko. Pripomniti je treba, da se v Bosni še sedaj popije okrog 7000 hi alkohola.* Produkcija sadnega žganja na Hrvaškem znaša okrog 175.000 hi čistega alkohola, od katerega se je doma porabilo okrog 40%, 30 pa se . je prodalo v ostalo področje bivše Avstroogrske monarhije, ostanek pa se je izvozil v Nemčijo, Ukrajino in Ameriko. Od produciranega alkohola se na Hrvaškem in v Slavoniji porabi 10% za izdelavo kisa, 20% v industrijske namene, 5% za gorivo in 10% za lekarne in 55% za izdelavo drugih žganj in likerjev. Tovarne likerjev na Hrvaškem in v Slavoniji porabijo v litrih sledeče množine alkohola: 1 tovarna likerjev Pokoimi v Zagrebu 181.500, 2. sPa-trija«, tovarna konjaka v Zagrebu 234.935, 3. Makso Majer v Savskem Marofu 156.050, 4. dalje na Sušaku Ante Bačič 81. 381, Prva primorska parna žgalnica 58.855, Bratje Wort-man 67.748, Žiga Zortman 141.576, Filip Kern 39.604, Lazarius & Co. 16.876. V Osjeku obstoja izdelovate-ljev likerja in sicer Herman in Weis 11.600 hi, Salomon Švare in sin 9400, I. Berger in sin 1000, Mavro Adler 80, Maks Franki 300, L. "Eisler in sin 200, Bartulovič 320 hi, koneč-no v Djakovu D. Rajsman in v Dalju Julius Weis. Vsi ti izdelujejo liker, konjak, rum in podobne alkoholne pijače. V Dalmacjii se producira okrog 2000 hi tropinjca 1000 hi konjaka in okrog 1000 hi maraskina in sicer v Splitu in Šibeniku. Pred vojno se je tropinjevec izvažal na Madžarsko, v Avstrijo, konjak v Avstrijo, na Češko in Madžarsko in maraskin pa po celem svetu. V Bački obstojajo centralne žgal-nice v Novem 3adu, Odžakih, Senti, Palanki, Bačalmašu, Jankovcu in Subotici, katerih produkcija znaša 3000 hi sadnega alkohola. V Vršcu se nahaja centralna žgalnica, ki producira okrog 690 hi sadnega alkohola podobnega tropinjevcui V Novem Sadu se nahajajo žgalnice Bratov Konig-stiiterjev, ki producirajo Okrog 130.000 hi alkohola in sicer slivovice in tropinjevca in Salomon Rajner, ki izdela okrog 70.000 1 slivovice in tropinjevca. Od tega se je okrog 80 odstotkov porabilo v tuzemstvu 20 odstotkov pa se je izvozilo v inozemstvo. Razen tega še obstojajo izdelovalci likerjev in ostalih alkoholnih pijač in sicer: Šandor Kere-nyi v Somboru, Leo Bergel v Senti, R. Haner roj. Rozenzweig v Senti, Marko Berger, Srbobran; Mikša Kraus in Ludvik Polak ter Marko Metkovič v Subotici. Ludvig Beirger, Stari BečeJ, Jakob Polak in drug, Kula, m Paja Šuster v Pivnici. V Vojvodini izdeluje kmet tudi takozvano »koinadoro-1', to je žganje iz koruze in sicer pečeno v malih kotlih. V Sloveniji izdeluje g. Robert Diehl okrog 2000 hi boljšega žganja, kakor slivovke, tropinjevca, brinjevca in podobno. Razen tega pečejo kmetje v Sloveniji tropinca in nekoliko tudi slivovice. Za izdelavo alkoholnih pijač iz alkohola v Sloveniji se porabi letno okrog 32.000 hi alkohola, za gorivo se rabi 10.000 hi in za izdelavo kisa pa okrog 3000 hi. Razen v Srbiji in Črni gori je produkcija žganja obdavčena, kar se v drugih pokrajinah Občuti kot krivica in kar povzroča ogromno tihotapstvo žganja iz Srbije m Čmegore v one kraje, kjer se mora za žganje plačati davek. Radi tega bi se moralo iz interesov narodnega zdravja kakor tudi v interesu državnih financ ter pravice, vpeljati davek na žganje tudi v Srbiji in v Črni gori. Iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Slavonije ter Vojvodine bi se lahko izvažalo slivovico in tropinca v inozemstvo, vendar bi se moralo z vsemi sredstvi delovati na to, da se kvaliteta izvoznega blaga zboljša in da se izdela samo prvovrstno blago, da se izvoz vzdrži in ojača in da se pobrigamo, da se nam prizna za našo slivovico svetovno znamko, kakor konjak na Francoskem. Da bi se kvaliteta slivovipe zboljšala, bi bilo treba ustanoviti poljedelske žgalni-ške zadruge, da bi se tropinje prevrelo v čistoti in, da bi se žganje pravočasno skuhalo v najboljših aparatih. Blago bi tam odležalo in s takim blagom bi lahko šli med svet in dobili svetovno znamko. (Dalje prih.) 3 lja in nadzira obrtne šole po nastopnih oblastih: 1. po krajevnem obrtno-solskem odboru, katerega sestavljajo: predsednik one občine, v kateri je šola ali njegov namestnik, upravniki krajevnih obrtnih šol, štirje obrtniki po izvolitvi pristojne zadruge, en in-dustrijec, ki ga odredi pristojna zbornica, en šolski zdravnik, krajevne predsednice ženskih korporacij, alco imajo korporacije krajevno obrtno šolo; 2. po okrožnem obrtno-šolskem odboru, katerega sestavljajo okrožni načelnik, odnosno njegov namestnik, šef gradbene sekcije dotičnega okrožja, predsednik okrožnega odbora, predsednik krajevnega obrtno-šolske-ga odbora in dva člana obrtne zbornice; ko se izvede administrativna razdelitev države na oblasti, preidejo dolžnosti okrožnih obrtno-šolskih odborov na oblastne obrtno-šolske odbore, ki se ustanove pri posameznih oblastih. Nadziranje obrtnih šol se vrši 3. po upravnikih obrtnih šol, 4. po nastavniških zborih, 5. po strokovnih nadzornikih, 6. po svetu za obrt-no-industrijski pouk. Dopisovanje krajevnega obrtno-šolskega odbora in okrožnega odbora z ostalimi oblastmi se smatra za uradno ter je poštnine prosto. Zakon pooblašča ministrstvo trgovine in industrije, da sme predpisati posebne pravilnike za vse vrste obrtnih šol in tečajev. Trgovci, industrijalci, ali ni žalostno da še danes ne stoji fTR<30VSKI DOHM Prispevke sprejema: „VrgovskS dom, Ljubljana" Gradiče« 17. Izv OZ 511 UVOZ, Izvoz naše živine v Avstrijo. Vsled padca avstrijske krone je skoro popolnoma ponehal uvoz naše živine v Avstrijo. Na tržišču St. Marx na Dunaju naše živine sedaj skoro ni videti. Zadnje zopetno zboljšanje avstrijske krone, če bo držalo, obeta zopet odpreti avstrijski trg naši živini, zlasti, ker tudi