. rj3

'C'


Repoštev,

dulj v RrHoncsHil] goralj.

Pravljica,

nemški spisal

J, K. A. Musaus.

Peti, p

V Ljubljani.

Založil in prodaja Janez Giontini.

1901 .

4

140195  '

Oče Repoštev, veste kaj, je posebna glava,
muhast, vihravast, surov, bahast, napuhnjen, ohol,
nestanoviten; danes goreč prijatelj, jutri tuj in mr¬
zel; včasi dobrega, plemenitega srca in občutljiv;
a včasi tudi nedosleden, babast, pa tudi moder,
dostikrat mehek in trd ob enem kakor jajce, ki
v vrelo vodo pade, zvit in resničen, trmast in
šibek, kakor mu reč ravno k srci gre.

Davno, davno, predno so Jafetovi sinovi tako
daleč razširili se, da so ta kraj obdelali, je že Repo¬
štev v samotnih hribih gospodaril, medvede in ture
dražil, da so se med seboj napadali in bili, ali pa
je s strašnim hrumom plašil divjad, da je s str¬
mega pečevja v globoko dolino poskakala. Ko se
je tega naveličal, šel je spet po svoji poti v pod¬
zemeljsko deželo in ondi prebival več sto let, dokler
ga ni mikalo na solnce podati in veseliti se le¬
pega stvarjenja na zemlji. Kako se je čudil, ko je
nekdaj, vrnivši se, s sneženih temen Krkonošev gle¬
dajoč, ves kraj premenjen videl! Temni, gosti gozdi
bili so posekani in v rodovitno polje predelani, kjer
je bogato žito rastlo. Med cvetočim sadnim drevjem
so stale vasi in s slamo pokrite hiše, iz katerih se
je dim valil v oblake. Tu in tam je stal posamen
trden tabor na strmem hribu zemlji v varstvo;
na cvetnih tratah so se pasle ovce in goveda, iz ze¬
lenih logov pa se je slišalo milo petje veselih ptičic.

Ker se mu je vse novo in lepo zdelo je bil
gospodar tega kraja takojiagel, da se ni hudoval

^  V \


Repoštev,

dulj v RrHcnosKil] goral).

Pravljica,

nemški spisal

J. K. A, Musaus.

Založil in prodaja Janez Giontini.

1901 .

4

Oče Repoštev, veste kaj, je posebna glava,
muhast, vihravast, surov, bahast, napuhnjen, ohol,
nestanoviten; danes goreč prijatelj, jutri tuj in mr¬
zel; včasi dobrega, plemenitega srca in občutljiv;
a včasi tudi nedosleden, babast, pa tudi moder,
dostikrat mehek in trd ob enem kakor jajce, ki
v vrelo vodo pade, zvit in resničen, trmast in
šibek, kakor mu reč ravno k srci gre.

Davno, davno, predno so Jafetovi sinovi tako
daleč razširili se, da so ta kraj obdelali, je že Repo¬
štev v samotnih hribih gospodaril, medvede in ture
.dražil, da so se med seboj napadali in bili, ali pa
je s strašnim hrumom plašil divjad, da je s str¬
mega pečevja v globoko dolino poskakala. Ko se
je tega naveličal, šel je spet po svoji poti v pod¬
zemeljsko deželo in ondi prebival več sto let, dokler
ga ni mikalo na solnce podati in veseliti se le¬
pega stvarjenja na zemlji. Kako se je čudil, ko je*
nekdaj, vrnivši se, s sneženih temen Krkonošev gle¬
dajoč, ves kraj premenjen videl! Temni, gosti gozdi
bili so posekani in v rodovitno polje predelani, kjer
je bogato žito rastlo. Med cvetočim sadnim drevjem
so stale vasi in s slamo pokrite hiše, iz katerih se¬
je dim valil v oblake. Tu in tam je stal posamen
trden tabor na strmem hribu zemlji v varstvo;
na cvetnih tratah so se pasle ovce in goveda, iz ze¬
lenih logov pa se je slišalo milo petje veselih ptičic.

Ker se mu je vse novo in lepo zdelo je bil
gospodar tega kraja tako vesel, da se ni hudoval

5

nad prebivalci, ki so tukaj brez njegovega privo¬
ljenja gospodarili. Pustil jih je v miru, kakor dobro¬
srčen hišen gospodar pusti priljudno lastovko ali
pa sitnega vrabca pod svojo streho. Mikalo ga je
še celo, z ljudmi seznaniti se, spoznavati njih značaj
in navade ter žnjimi pečati se. Vzel je podobo trd¬
nega ratarja nase in se vdinjal pri prvem kmetu.
Vse, kar je počel, se je dobro posrečilo njegovim
rokam, in slovel je kmalu kot najboljši hlapec v
celi vasi. Pa njegov gospodar je bil zapravljivec,
ki je vse pognal, kar je zvesti hlapec zaslužil, ter
mu njegov trud in delo slabo plačeval. Zato ga je
zapustil in šel k njegovemu sosedu, kteri mu je iz¬
ročil svojo drobnico. To je pridno pasel, gonil na
strme gore in v puščobne kraje, kjer so zdrava
zelišča rastla. Tudi drobnica se je dobro redila
in množila. Nobena ovca ni padla čez skale in se
ubila, nobene ni volk raztrgal. Njegov gospodar
pa je bil samopašen stiskač, ki svojemu zvestemu
hlapcu ni dal plačila, kakeršno mu je šlo; skrije
mu celo najboljšega ovna iz hleva, samo da mu
je prikratil plačo. Zavoljo tega mu je ušel in od¬
slej služil pri županu kot veliki hlapec. Bil je tu
strah tatov in pravičen sodnik. Župan pa je bil
nepošten mož, ki je pravico z nogami teptal, sodil,
kakor se mu je ravno zazdelo, in postave je zani¬
čeval. Ker pa Repoštev ni hotel krivici služiti, dal
je županu slovo, a ta ga je v ječo zaprl, iz ktere
pa je po navadni poti duhov, pri ključanici ušel.

8

in nagledala se, mikalo jo je, pri jerinu ohladiti se.
Ukazala je svojim tovarišicam pri nji ostati, da bi
se ji v glavi ne zvrtilo in da bi v vodo ne padla.

Komaj se približa jerinu, kar ji spodleti in pade
vanj. Bistra in prej mirna voda zaganja se zdaj v
penečih valovih, in preden so mogle tovarišice pri¬
teči ter rumene lase svoje gospodičine zagrabiti, jo
je že voda vzela. Glasno so jokale prestrašene de¬
klice, ko je tako spred njih oči zginila. Roke so
vile in vile, zaman Boga prosile, da bi se je vsmilil.
Nobena si ni upala skočiti za njo, razen Brimhilde,
ktera je v vodnjak skočila in sklenila, žnjo umreti,
če bi je ne rešila. Pa plavala je kakor slama vrh
vode, in nikakor ji ni bilo moč, utopiti se. Druzega
jim ni ostalo, kakor kralju povedati, kaj je zadelo
njegovo hčerko. Jokaje so ga srečale žalostne de¬
vice, ko je s svojimi služabniki ravno v gozd šel.
Kralj si je raztrgal v svoji žalosti obleko, vzel *
krono z glave, zakril svoje obličje v škrlatasti plašč,
zdihoval in objokoval svojo zalo hčerko.

Ko je svojo prvo žalost prestal, si je potolažil
svoje srce in hitel sam na nesrečno mesto gledat. _
Pa vsa lepota je zginila. Narava je bila tako divja
kakor poprej. Ni je bilo več otline, ne mramorna-
tega jerina, ne rož, ne druzih cvetlic. Sreča, da
kralj ni mislil, da bi mu bil kak divji vitez hčerko
speljal, kar se je oni čas večkrat v njegovi deželi
zgodilo. Od devic pa niso mogli ne s hudim ne z
dobrim zvedeti, kako se je zgodilo, da je princesinja

5

nad prebivalci, ki so tukaj brez njegovega privo¬
ljenja gospodarili. Pustil jih je v miru, kakor dobro¬
srčen hišen gospodar pusti priljudno lastovko ali
pa sitnega vrabca pod svojo streho. Mikalo ga je
še celo, z ljudmi seznaniti se, spoznavati njih značaj
in navade ter žnjimi pečati se. Vzel je podobo trd¬
nega ratarja nase in se vdinjal pri prvem kmetu.
Vse, kar je počel, se je dobro posrečilo njegovim
rokam, in slovel je kmalu kot najboljši hlapec v
celi vasi. Pa njegov gospodar je h'l zapravljivec,
ki je vse pognal, X ar  J e  zvesti hlapec zaslužil, ter
mu njegov trud in ejelo slabo plačeval. Zato ga je
zapustil in šel k njegovemu sosedu, kteri mu je iz¬
ročil svojo drobnico. To je pridno pasel, gonil na
strme gore in v puščobne kraje, kjer so zdrava
zelišča rastla. Tudi drobnica se je dobro redila
in množila. Nobena ovca ni padla čez skale in se
ubila, nobene ni volk raztrgal. Njegov gospodar
pa je bil samopašen stiskač, ki svojemu zvestemu
hlapcu ni dal plačila, kakeršno mu je šlo; skrije
mu celo najboljšega ovna iz hleva, samo da mu
je prikratil plačo. Zavoljo tega mu je ušel in od¬
slej služil pri županu kot veliki hlapec. Bil je tu
strah tatov in pravičen sodnik. Župan pa je bil
nepošten mož, ki je pravico z nogami teptal, sodil,
kakor se mu je ravno zazdelo, in postave je zani¬
čeval. Ker pa Repoštev ni hotel krivici služiti, dal
je županu slovo, a ta ga je v ječo zaprl, iz ktere
pa je po navadni poti duhov, pri ključanici ušel.

8

in nagledala se, mikalo jo je, pri jerinu ohladiti se.
Ukazala je svojim tovarišicam pri nji ostati, da bi
se ji v glavi ne zvrtilo in da bi v vodo ne padla.

Komaj se približa jerinu, kar ji spodleti in pade
vanj. Bistra in prej mirna voda zaganja se zdaj v
penečih valovih, in preden so mogle tovarišice pri¬
teči ter rumene lase svoje gospodičine zagrabiti, jo
je že voda vzela. Glasno so jokale prestrašene de¬
klice, ko je tako spred njih oči zginila. Roke so
vile in vile, zaman Boga prosile, da bi se je vsmilil.
Nobena si ni upala skočiti za njo, razen Brimhilde,
ktera je v vodnjak skočila in sklenila, žnjo umreti,
če bi je ne rešila. Pa plavala je kakor slama vrh
vode, in nikakor ji ni bilo moč, utopiti se. Druzega
jim ni ostalo, kakor kralju povedati, kaj je zadelo
njegovo hčerko. Jokaje so ga srečale žalostne de¬
vice, ko je s svojimi služabniki ravno v gozd šel.
Kralj si je raztrgal, v svoji žalosti obleko, vzel *
krono z glave, zakril svoje obličje v škrlatasti plašč,
zdihoval in objokoval svojo zalo hčerko.

Ko je svojo prvo žalost prestal, si je potolažil
svoje srce in hitel sam na nesrečno mesto gledat.
Pa vsa lepota je zginila. Narava je bila tako divja
kakor poprej. Ni je bilo več otline, ne mramorna-
tega jerina, ne rož, ne druzih cvetlic. Sreča, da
kralj ni mislil, da bi mu bil kak divji vitez hčerko
speljal, kar se je oni čas večkrat v njegovi deželi
zgodilo. Od devic pa niso mogli ne s hudim ne z
dobrim zvedeti, kako se je zgodilo, da je princesinja

9

zginila. Verjel jim je, kakor so mu povedale, dasi-
ravno ni bila resnica, in mislil je, da je mogel
Vod&n ali kak drug duh v to reč zapleten biti.
Na lov je šel, in kmalu si je žalost izbil iz srca,
kakor marsikdo, ki se druzega ne boji, nego izgu¬
biti svoje bogastvo.

Med tem se je zala Ema pri svojem duhu prav
dobro imela. Po podzemeljski poti jo je peljal v
kaj lepo poslopje, ki je bilo tako krasno, da je bil
dvor njenega očeta senca mimo tega. Ko je zopet
nekoliko k moči prišla, videla je, da je na mehki
blazini, oblečena vrudečo svileno obleko, prepasana
z lepim višnjevim pasom. Mlad mož lepe postave
je stal pri nji in se ji je kaj sladko dobrikal. Ve¬
seli duh ji potem razodene, kdo da je, da ima pod¬
zemeljsko kraijevstvo, in jo pelje skozi vse lepote
in bogastva. Grad je na treh straneh obdajal silno
lep vrt, kar je bilo gospici jako všeč; kamor je obr¬
nila svoj pogled, povsod so ji vonjale krasne cve¬
tlice naproti, in po vejah senčnatih dreves so se
zibali krilati pevci, žgoleči milodoneče pesmice.
Drevje je bilo polno rudečega, pozlačenega sadja,
kakeršnega na zemlji nikjer ni videla. Sprehajala
sta se po hladnih stezicah, včasi v vzhajajočo luno
pogledovaje, in duh ji je nabiral dišečih cvetlic ter
veneče vedno nadomestoval z drugimi še krasnej-
šimi. Njegove oči so bile samo v njo vprte, nje¬
govi ušesi ste poslušali samo mile glase njenih ust.
Govoril je vse kakor med sladko. Nikoli še ni imel
tako srečnega življenja.

12

bilo rečeno. Nekaj tednov je vživala to veselje čisto
in v polni meri. Ples, petje in godba, vse je pri¬
jetno vrstilo se od jutra do večera. Samo to je
opazila princesinja čez nekaj časa, da lica njenih
tovaršic nekako obledujejo. Zrcalo na steni ji je
povedalo, da samo njeno obličje še kakor roža cvete,
ko so bile Brimhilda in druge device velim cvet¬
licam podobne. Pa rekle so ji vse, da se dobro
počutijo in radodarni duh jim tudi ni dal stradati,
a vendar so od dne do dne bolj medlele. Življenja
in delavnosti je bilo manj in manj v njih, in tudi
ogenj mladosti je ugaševal.

Ko je princesinja jasnega jutra veselo v svojo
stanico stopila, se je silno vstrašila, ko je kup starih
žen ob palicah in bergljah hodečih zagledala, ki so
ji tresoč naproti prišle, nadušljive so vedno kaš¬
ljale in bile so tako nabogljene, da so komaj stale
na nogah.

Njen psiček je vse štiri od sebe molil, in
mucka je komej še mogla vlačiti se po tleh.

Plašna steče princesinja iz stanice pred vrata,
zapustivši gnjusobno tovaršijo, in kliče glasno duha,
kteri je kmalu ves ponižen pred njo prišel.

„Hudobni duh“, ga je nagovorila jezno, „zakaj
mi ne privoščiš jedinega veselja mojega življenja,
senc mojih nekdanjih tovaršic ? Ali ne zadostuje
uže samotni kraj, da me umori, ali mar hočeš še
hišo starih bab tu napraviti ? V tem hipu daj mojim
kršencam mladost in lepo postavo nazaj, če ne,

9

zginila. Verjel jim je, kakor so mu povedale, dasi-
ravno ni bila resnica, in mislil je, da je mogel
Voddn ali kak drug duh v to reč zapleten biti.
Na lov je šel, in kmalu si je žalost izbil iz srca,
kakor marsikdo, ki se druzega ne boji, nego izgu¬
biti svoje bogastvo.

Med tem se je zala Ema pri svojem duhu prav
dobro imela. Po podzemeljski poti jo je peljal v
kaj lepo poslopje, ki je bilo tako krasno, da je bil
dvor njenega očeta senca mimo tega. Ko je zopet
nekoliko k moči prišla, videla je, da je na mehki
blazini, oblečena v rudečo svileno obleko, prepasana
z lepim višnjevim pasom. Mlad mož lepe postave
je stal pri nji in se ji je kaj sladko dobrikal. Ve¬
seli duh ji potem razodene, kdo da je, da ima pod¬
zemeljsko kraljevstvo, in jo pelje skozi vse lepote
in bogastva. Grad je na treh straneh obdajal silno
lep vrt, kar je bilo gospici jako všeč; kamor je obr¬
nila svoj pogled, povsod so ji vonjale krasne cve¬
tlice naproti, in po vejah senčnatih dreves so se
zibali krilati pevci, žgoleči milodoneče pesmice.
Drevje je bilo polno rudečega, pozlačenega sadja,
kakeršnega na zemlji nikjer ni videla. Sprehajala
sta se po hladnih stezicah, včasi v vzhajajočo luno
pogledovaje, in duh ji je nabiral dišečih cvetlic ter
veneče vedno nadomestoval z drugimi še krasnej-
šimi. Njegove oči so bile samo v njo vprte, nje¬
govi ušesi ste poslušali samo mile glase njenih ust.
Govoril je vse kakor med sladko. Nikoli še ni imel
tako srečnega življenja.

12

bilo rečeno. Nekaj tednov je vživala to veselje čisto
in v polni meri. Ples, petje in godba, vse je pri¬
jetno vrstilo se od jutra do večera. Samo to je
opazila princesinja čez nekaj časa, da lica njenih
tovaršic nekako obledujejo. Zrcalo na steni ji je
povedalo, da samo njeno obličje še kakor roža cvete,
ko so bile Brimhilda in druge device velim cvet¬
licam podobne. Pa rekle so ji vse, da se dobro
počutijo in radodarni duh jim tudi ni dal stradati,
a vendar so od dne do dne bolj medlele. Življenja
in delavnosti je bilo manj in manj v njih, in tudi
ogenj mladosti je ugaševal.

Ko je princesinja jasnega jutra veselo v svojo
stanico stopila, se je silno vstrašila, ko je kup starih
žen ob palicah in bergljah hodečih zagledala, ki so
ji tresoč naproti prišle, nadušljive so vedno kaš¬
ljale in bile so tako nabogljene, da so komaj stale
«na nogah.

Njen psiček je vse štiri od sebe molil, in
mucka je komej še mogla vlačiti se po tleh.

Plašna steče princesinja iz stanice pred vrata,
zapustivši gnjusobno tovaršijo, in kliče glasno duha,
kteri je kmalu ves ponižen pred njo prišel.

„Hudobni duh“, ga je nagovorila jezno, „zakaj
mi ne privoščiš jedinega veselja mojega življenja,
senc mojih nekdanjih tovaršic ? Ali ne zadostuje
uže samotni kraj, da me umori, ali mar hočeš še
hišo starih bab tu napraviti ? V tem hipu daj mojim
kršencam mladost in lepo postavo nazaj, če ne,

15

te bo zadel ves moj srd in moje zaničevanje*. —
,Najlepša vseh zemeljskih hčera 11 , reče ji duh na
to, ,,ne jezi se preveč; vse kar je v moji oblasti,,
je v tvojih rokah, samo tega ne tirjaj od mene,
česar mi ni mogoče. Narava mi je podložna, a
njenih večno enakih zakonov mi ni moč predruga¬
čiti. Dokler je bilo življenje v repah, bilo ti je
mogoče, s paličico po svoji volji žnjimi delati. Pa
usušili so se in duh življenja je iz njih izginil..
Toda to te naj ne žali, preljuba; v drugo napol¬
njen košek more vse spet dobro storiti; vse podobe
moreš spet imeti, kterih si boš želela. Daj zdaj
materi naravi njene darove nazaj, ki so ti toliko
veselja delali; zvunaj na vrtu na veliki trati bodeš
družbo boljšo dobila."

Duh gre od nje in gospodičina vzame svojo
pisano paličico v roko, dotakne se žnjo starih žena
in stori žnjimi, kakor otroci navadno delajo, kedar
se svoje igrače naveličajo. Na gnoj jih je zmetala
in mislila ni več nanje.

Ročno je stekla čez zeleno trato, prejeti znova
napolnjen košek, kterega pa nikjer ni bilo najti.
Gori in doli je hodila po vrtu, pridno oziraje se,
pa nikjer se ni hotel košek prikazati. Pri brajdi ji
pride duh naproti, a takoj je mogla spoznati, da
mu nekaj prav ni. „Goljufal si me“, mu je rekla,
„kje je košek ostal? Celo uro ga že iščem, pa za¬
stonj?" — „Kraljica mojega srca", odgovori duhi '
„ali mi bodeš mojo bedost odpustila? Več sem.

16

bučelo, da bi jo poslala pozvedet, kako je njenemu
ljubčeku. »Letaj, letaj, ljuba bučelica", je rekla,
»proti solnčnemu vzhodu k Ratiboru, deželnemu
knezu in šumljaj mu na uho, da Ema še zanj živi,
a da je sužinja knezu duhov, ki v hribih prebiva,
in — prinesi mi novic od njega. 1 '

Bučelica je takoj zletela s prsta princesinje,
kamor ji je bilo rečeno. Pa komaj odleti, piči jo
požrešna lastovka gospodičini v žalost. Potem je
naredila s paličico muho, in jo poučila, rekoč:
»Letaj, letaj, mala muha, čez gore k Ratiboru,
deželnemu knezu, in pošepni mu na ušesi, kako
da zvesta Ema hrepeni, da bi je rešil s svojo
močno roko."

Muha je zletela brzih penit, kakor ji je bilo
rečeno. A hudobna tiča jo je ugrabila in pokopala
v svoj požrešen želodec. Te nesrečne poskušnje pa .
pogumne Eme niso ostrašile, poskusiti še drugo.
Dala je tretji repi podobo srake in rekla: »Letaj,
letaj, zgovorna tiča, z drevesa na drevo, da prideš
k Ratiboru, mojemu ženinu; povej mu, da sem
vjeta in naj me čaka pripravljen s konji in hlapci,
sprejeti me od danes čez tri dni na meji v Ma¬
jevi dolini in vzeti v svoje varstvo."

Beločrna sraka je ubogala in letela od dre¬
vesa do drevesa, skrbna Ema pa jo je spremljala
s svojimi očmi, dokler je bilo mogoče.

Žalostni Ratibor je vedno še taval v gozdih.
Pomlad in spet oživljena narava je vlivala še več

13

te bo zadel ves moj srd in moje zaničevanje*. —
,Najlepša vseh zemeljskih hčera 11 , reče ji duh na
to, „ne jezi se preveč; vse kar je v moji oblasti,
je v tvojih rokah, samo tega ne tirjaj od mene,
česar mi ni mogoče. Narava mi je podložna, a
njenih večno enakih zakonov mi ni moč predruga¬
čiti. Dokler je bilo življenje v repah, bilo ti je
mogoče, s paličico po svoji volji žnjimi delati. Pa
usušili so se in duh življenja je iz njih izginil.
Toda to te naj ne žali, preljuba; v drugo napol¬
njen košek more vse spet dobro storiti; vse podobe
moreš spet imeti, kterih si boš želela. Daj zdaj
materi naravi njene darove nazaj, ki so ti toliko
veselja delali; zvunaj na vrtu na veliki trati bodeš
družbo boljšo dobila . 11

Duh gre od nje in gospodičina vzame svojo
pisano paličico v roko, dotakne se žnjo starih žena
in stori žnjimi, kakor otroci navadno delajo, kedar
se svoje igrače naveličajo. Na gnoj jih je zmetala
in mislila ni več nanje.

Ročno je stekla čez zeleno trato, prejeti znova
napolnjen košek, kterega pa nikjer ni bilo najti.
Gori in doli je hodila po vrtu, pridno oziraje se,
pa nikjer se ni hotel košek prikazati. Pri brajdi ji
pride duh naproti, a takoj je mogla spoznati, da
mu nekaj prav ni. „Goljufal si me“, mu je rekla,
„kje je košek ostal ? Celo uro ga že iščem, pa za¬
stonj ? 11  — „Kraljica mojega srca 11 , odgovori duh,
„ali mi bodeš mojo bedost odpustila? Več sem

16

bučelo, da bi jo poslala pozvedet, kako je njenemu
ljubčeku. „Letaj, letaj, ljuba bučelica“, je rekla,
„proti solnčnemu vzhodu k Ratiboru, deželnemu
knezu in šumljaj mu na uho, da Ema še zanj živi,
a da je sužinja knezu duhov, ki v hribih prebiva,
in — prinesi mi novic od njega.“

Bučelica je takoj zletela s prsta princesinje,
kamor ji je bilo rečeno. Pa komaj odleti, piči jo
požrešna lastovka gospodičini v žalost. Potem je
naredila s paličico muho, in jo poučila, rekoč:
„Letaj, letaj, mala muha, čez gore k Ratiboru,
deželnemu knezu, in pošepni mu na ušesi, kako
da zvesta Ema hrepeni, da bi je rešil s svojo
močno roko.“

Muha je zletela brzih perut, kakor ji je bilo
rečeno. A hudobna tiča jo je ugrabila in pokopala
v svoj požrešen želodec. Te nesrečne poskušnje pa
pogumne Eme niso ostrašile, poskusiti še drugo.
Dala je tretji repi podobo srake in rekla: .,Letaj,
letaj, zgovorna tiča, z drevesa na drevo, da prideš
k Ratiboru, mojemu ženinu; povej mu, da sem
vjeta in naj me čaka pripravljen s konji in hlapci,
sprejeti me od danes čez tri dni na meji v Ma¬
jevi dolini in vzeti v svoje varstvo."

Beločrna sraka je ubogala in letela od dre¬
vesa do drevesa, skrbna Ema pa jo je spremljala
s svojimi očmi, dokler je bilo mogoče.

Žalostni Ratibor je vedno še taval v gozdih.
Pomlad in spet oživljena narava je vlivala še več

17

žalosti v njegovo srce. Pod košatim hrastom je se¬
del zamišljen v svojo milo nevesto, glasno zdihovaje:
„Ema! Ema!“ Koj mu da mnogoglasni jek preljubo
ime nazaj; pa tudi svoje ime čuje ob enem klicati.
Kmalu potem zagleda srako, ki je z veje na vejo
letala in zapazi, da črna ta tiča njegovo ime kliče.
„Uboga jezičnica*, ji je rekel, „kdo te je učil izgovar¬
jati to ime, ime nesrečnega, ki želi umreti?* Potem
zlobno zgrabi kamen in ga hoče na tico vreči ;  pa ta
izgovori pri tej priči ime „Ema“. Roka mu omahne,
in v njegovem srcu je odmevalo ime: Ema! In tiča
na drevesu je začela s sraki lastno izgovornostjo
izrekati, kar jo je Ema učila.

Knez Ratibor je komaj slišal te besede, in že se
je v njegovi duši jasnilo; smrtna žalost, ki mu je ho¬
tela vzeti vso moč, je zginila. Zdramil se je spet in
pridno je spraševal oznanovalko njegove sreče po
Emi; a izgovorna sraka ni mogla druzega povedati,
nego, kar jo je Ema naučila, in zletela je. Jaderno se
odpravi žalostni knez v svoj grad, odbere ljudi, vsede
se na konja in gre pričakovat svoje ljube neveste.

Gospodična Ema je med tem z žensko zvijač¬
nostjo vse pripravila, izpeljati svoj namen. Nehala
je dobrovoljnega duha mučiti s svojo mlačnostjo;
iz njenih oči je sijalo upanje, in videti je bilo, kakor
da bi se ji bilo srce omečilo. Tako srečnih ur zdi¬
hujoči zaljubljenec v svojem upu ni mogel zamuditi.
Kmalu je spoznal, da se je njeno grče premenilo.
Prijazen pogled, prijazno smejanje gospodičine je

2

18

njegovo srce vnelo, da je gorelo s plamenom.
Postal je silnejši, znova ji je oznanoval neskončno
svojo ljubezen ter jo prosil, uslišati ga. In zadel jo
je. Pogodba je bila storjena, samo malo dni gaje
še prosila potrpeti, da še enkrat dobro vse po¬
misli, kar ji je rad dovolil veselja omamljeni duh.

Drugo jutro, kmalu po solnčnem vzhodu, se
prikaže zala Ema, napravljena kakor nevesta, ob¬
ložena z vsemi lepotijami, ktere je imela v svoji
skrinji. Lase si je v lepe kite splela ter okinčala
jih s cvetečim vencem; v njeni obleki so se leske¬
tali žlahtni biseri, in ko ji je duh, po vrtu spre¬
hajajoč se, naproti prišel, zagrnila je sramežljivo
svoje obličje s pajčolanom. „Nebeška deklica", je
jecljal, »naj srkam sladkost ljubezni iz tvojih kras-
snih oči, in ne brani mi dalje, citati iz tvojega ob¬
ličja, da je tvoje srce moje“. Potem ji je hotel
pajčolan odgrniti, da bi gledal svojo srečo v njenih
očeh. Ona pa je pajčolan še bolj gosto čez obraz
potegnila, mu ponižno rekoč: »Kdo se more ustav¬
ljati gospodu mojega srca! Tvoja stanovitnost je
zmagala. Naj ti povedo to moja usta, a pusti, da
moja rudečica in moje solze ostanejo zakrite".

»Zakaj solze, o preljuba?" jo vpraša ostra-
šeni duh, „vsaka tvojih solz mi pada kakor kap¬
ljica razjedljive kisline na moje srce. Saj druzega
ne tirjam, kakor ljubezni".

„Oh!“ mu odgovori Ema, »zakaj ne umeješ
mojih solz, moje srce je plačilo tvoji, ljubezni; pa

19

otožno upanje veže mojo dušo. Žena ne ostane
vedno ljubezniva, ti se ne postaraš nikoli. A le¬
pota je cvetlica, ki kmalu zvene. Na čem bom spo¬
znala, da mi boš vdan, ljubeč, postrežen, potr¬
pežljiv mož, kakor si bil takrat, ko si me ljubil?"
Odgovori ji: „Tirjaj kako znamenje ljubezni od
mene, ali znamenje zvestobe ali pokorščine v spol-
novanji danih mi povelj, ali skušaj mojo potrpež¬
ljivost in prevdari iz tega, kako trdna je moja
nepremenljiva ljubezen. 11

„Bodi tedaj‘“, reče zvita Ema; „samo enega
znamenja tvoje postrežnosti mi je treba. Pojdi in
preštej vso repo na njivi, da moje poroka ne bode
brez prič, oživljeno bodem imela za svoje družice.
Pa varuj se, goljufati me in ne vštej se niti za
jedno; na tem bodem tvojo zvestobo spoznala. 1 '

Kakor nerad se je duh v tem hipu od svoje
ljubeznjive neveste ločil, vendar je brez odloga
ubogal, šel je na svoje delo in je tako ročno sukal
se med repo, kakor kak francosk zdravnik med
svojimi bolniki, ktere ima spraviti na pokopališče.
Kmalu je končal svoje delo; da bi se pa popol¬
noma prepričal o natančnem številjenji, je še en¬
krat vso repo preštel, in v svojo nevoljo je videl,
da se je zmotil. Moral je tedaj še enkrat začeti.
Pa tudi sedaj se je uveril, da se to število ne
vjema s prvim. In čuditi se tudi ni bilo; ker je
le podobo svoje ljube imel pred očmi, moral se je
zmotiti.

2 *

20

Prebrisana Ema je svojega ljubljenca komaj
spred oči imela, že se je za beg pripravila. Debelo
repo je imela uže pri rokah, ktero je na mah pre-
menila v brzega konja s sedlom vred. Na njem je
zdirjala proti goram, in bežeči vranec jo je zibal na
svojem hrbtu, ne da bi se bil količkaj spodtikal, in
nesel v Majevo dolino, kjer se je na prša vrgla lju¬
bemu Ratiboru, ki jo je skrbno in željno pričakoval.

Delavni duh se je tako v svojo štetev zamislil,
da ni prav nič vedel in videl, kaj se žnjim in okrog
njega godi. Po dolgem prizadevanji in napenjanji
možganov je bil vendar tako srečen, da je skupaj
spravil število vse repe, drobne in debele. Vesel je
hitel nazaj, da bi vestno poročal o svojem računu
predragi kraljici in jo o natančnem spolnjenji nje¬
nih ukazov prepričal, da bode najboljši, najpotr-
pežlivejši in najpodložnejši mož, ki je kdaj živel
na zemlji. Ves zadovoljen stopi na trato; pa ondi
ni našel, česar je iskal. Obhodil je ves log, a ni
našel, kar je želel. V grad je prišel, vse kote pre¬
iskal, ime svoje ljube Eme klical, pa ni bilo ne
glasu ne od govora. Zdaj mu pride na misel, da
je morda goljufan. Ko bi trenil, je slekel svoje telo,
vzdigne se visoko v višavo in ugleda daleč bežečo
ljubico, ravno ko je brzi konj skočil čez mejo nje¬
govega posestva. Ves razkačen je zvil srditi duh
dva črna oblaka skup in za bežečo Emo poslal
strelo, ki je sto in sto let star hrast razklala; pa čez
mejo ni segala njegova jeza, in oblak se je razpršil.

21

Ko je višavo zastonj prešvigal, svojo nesrečno
ljubezen vsem vetrovom potožil in svojo jezo raz-
hladil, vrnil se je žalostno v svoj grad, prelazil vse
stanice in jih polnil s svojimi tožbami in zdihljeji.
Potem je šel še enkrat na vrt, a tudi tu ni bilo
več veselja zanj. Ena sama stopinja nezveste lju¬
bice mu je dala več opraviti, kakor zlata jabolka
na drevji in vse cvetlice na vrtu.

Misli na sladko srečo so se budile v njem ondi,
kjer je nekdaj stala in hodila, kjer je cvetlice
trgala in pulila, kjer jo je tolikrat na skrivnem
opazoval ali žnjo pogovarjal se. Vse to ga je tako
potrlo in mu je tako na možgane pritiskalo, da
je pod bremenom teh čutljejev obnemogel.

Kmalu potem je začel v svoji nevolji rotiti se
in preklinjati, konečno je trdno sklenil, ljudem po¬
polnoma odpovedati se in ne več misleti na ta
goljufni rod. V tej nevolji je zateptal trikrat na
zemljo, in ves grad z vso svojo lepoto se je po¬
greznil v svojo bivšo ničevost. Zemlja pa je široko
zazijala in duh je zletel globoko do nasprotne strani
svojega kraljestva v sredo zemlje, kamor je sovraštvo
do ljudi seboj vzel.

Med tem, ko se je to godilo v gorah, je imel
knez Ratibor s svojo Emo obilo posla, da jo je
v varnost spravil. Z neizrekljivim veseljem jo je
peljal v grad njenega očeta nazaj, kjer se je žnjo
poročil in je žnjo kraljeval. Sezidal je mesto Ratibor,
ktero ima po njem še dandanes isto ime.

II.

Nevoljni duh je zapustil zemljo, sklenivši, nikoli
več na svetlo prikazati se. Pa dobrodejni čas mu
je srčno rano zacelil in ga vtolažil, a predno se
je to zgodilo, trajalo je devet sto devetindevedeset
lot. Nazadnje mu je začelo biti dolgočasno, in ko
je bil enkrat silno nevoljen, mu je svetoval njegov
sluga, iti na zemljo ter si pregnati muhe iz glave.
Vdal se je v to. Ni potreboval več časa, kakor en
migljaj z očmi, in dolga pot je bila končana. Ko
bi trenil, stal je sredi velike trate svojega nekda¬
njega vrta, kteremu je dal spet njegovo prejšnjo
podobo. .Pa skrito je ostalo vse človeškim očem.
Popotniki, ki so hodili čez gore, niso videli druzega,
kakor strašno puščavo. Pri pogledu teh reči, ktere
je v svoji nekdanji sreči gledal vse v zlati svitlobi,
ponovila se mu je zopet misel na zastarano lju¬
bezen in zdelo se mu je, da se je z Emo godilo
vse še le pred nekaterimi dnevi; njeno podobo je
tako živo videl, kakor da bi vedno še stala pred
njim. Ko se je pa spomnil, kako ga je za nos vo¬
dila in prekanila, zbudila se je v njem vsa njegova
jeza do ljudi. „Nesrečni zemeljski červi“, rekel je>
ko se je ozrl z visocega hriba ter videl cerkvene
zvonike in samostanske v mestih in trgih, „ali še

zmirom počenjate svoje homatije tam v dolini? Z
zvijačami in goljufijami ste mi osle kazali, zato se
mi imate pokoriti. Tudi jaz vam bom nagajal in
nagajal, da si bodete v glavo vtisnili, kdo sem jaz
in kaj more Duh v gorah storiti!“

To izgovorivši sliši od daleč ljudi glasiti se.
Trije mladi možje so prišli čez goro in najpredrz-
niši med njimi je klical neprenehoma: „Repoštev,
pridi doli! Repoštev, deviški tat!“

Sto in sto let je ostalo znano med ljudstvom
to, kar se je z lepo Emo zgodilo in pristavili so
še marsikaj, kar se nikoli ni zgodilo, in vsak po¬
potnik, ki je prišel v Krkonoše, je pripovedoval o
tem. Govorili so o neštetih rečeh, ki se nikoli zgo¬
dile niso ter so delali boječim popotnikom strah,
in takozvani modrijani, učenjaki in prebrisanci,
ki po dnevi in v velicih družbah v strahove ne
verjamejo ter se ž njimi šalijo, so velikrat ali v svoji
prešernosti, ali da bi svojo srčnost kazali, duha
po njegovem grdem imenu klicali, rotili ga in mu
zabavljali. Nikoli se ni slišalo, da bi se bil miro¬
ljubni duh nad takimi zabavljivostmi znosil, ker jih
v svoji globočini nikoli ni zvedel. Toliko bolj ga
je speklo, ko je zdaj vso opravljivost slišal tako
krepko in na kratko. Kakor vihar je divjal po tem¬
nem smerečji in mikalo ga je, zadaviti ubozega
tepca, ki se je brez uzroka drznil, zabavljati mu,
a pomislil je, da bi to ostro ravnanje preveč vpitja
v deželi napravilo, vse gorske popotnike oplašilo in

24

mu priložnost vzelo, ljudem tudi zabavljati. Za¬
voljo tega ga je pustil mirno iti s tovariši, trdno
sklenivši, eno mu vendar zaigrati.

Na bližnji križpoti se je ločil zabavijivec od
svojih tovarišev in pride to pot srečno na svoj dom
v Jelenovo. Pa nevidljivi duh ga je do doma spre¬
mil. Vrnivši se v gore premišljuje, kako bi se nad
njim znosil. Primerilo se je, da ga na poti sreča
bogat Židov (jud), ki je hotel iti v Jelenovo. Prišla
je duhu misel v glavo, nad tem znositi se. Pri¬
družil se mu je torej v podobi istega popotnika,
ki mu je zabavljal, prijazno se je žnjim pogovarjal,
ga speljeval počasi v stran ceste in ko v goščavo
prideta, napade juda tolovajski, ga zelo premlati,
zveže in mu vzame vrečo, v kteri je imel mnogo
denarja in zlatnine. Ko ga je še enkrat dobro po¬
vezal in pretepel, pustil ga je pol mrtvega na tleh
in šel svojo pot.

Ko se jud nekoliko svojega strahu zbrihta,
začel je jokati in glasno klicati na pomoč. Bal se
je poginiti v strašni puščavi. Pošten mož stopi
k njemu, po videzu meščan, ki ga praša, zakaj
tako kriči, in ko je videl, da je ves zvezan, oprostil
ga je vezi na rokah in nogah. Potem mu je dal
žlahtnega vina in ga je peljal na cesto ter spremil
v Jelenovo do gostilnice. Tu mu je dal še par petič
v dar in ga pustil. Kako se je zavzel jud, ko je
pri svojem vstopu v hišo zagledal svojega tolovaja
med pivci pri mizi tako mirno sedečega, kakor da

25

bi mu vest nobene hudobije ne očitala. Polič vina
je imel pred sabo, prijazno se je pogovarjal in
šalil s pivci in poleg njega je ležala ona mavha,
v kateri je imel judu odvzete reči. Preplašeni jud
ni vedel, ali bi sam sebi verjel ali ne. Splazi se
v kot in posvetuje se sam s sabo, kako bi zopet
svoje reči dobil nazaj. Nemogoče se mu je zdelo,
motiti se tako debelo; zavoljo tega se splazi tiho
skozi vrata, gre k sodniku in mu potoži, kaj se
mu je zgodilo.

Sodniki v Jelenovem so takrat sloveli, da so
hitri, pridni in pravični. Skušeni jud je dobro vedel,
kaj ima začeti, in ko vidi, da se sodniku nič kaj
ne mudi, zaslišati ga, pove mu, kaj da mu je bilo
vzetega. In to je pomagalo, da je ukazal sodnik
brez odloga prijeti tolovaja. Beriči s kopjem in
meči obstopijo hišo, primejo nedolžnega hudodel-
nika in ga peljejo k sodbi. „Kdo si?“ ga vpraša
ostro sodnik, „in od kod prideš?“ Odgovoril je
odkrito in brez strahu: „Pošten krojač sem, Bene-
diks mi je ime, pridem iz Ljubna in sem tu v delu
pri svojem mojstru.“

„Ali nisi tega juda v gozdu tolovajski napadel,
ga pretepel, zvezal in oropal?“

,,Jaz še tega juda nikoli videl nisem, tudi ga
nisem zvezal in pretepel ter ne oropal. Pošten
krojač sem in ne tolovaj.“

„S čim moreš svojo poštenost dokazati?*

„S svojim pismom in s svojo vestjo."

26

„Pokaži pismo ! 11

Benediks odveže mirnega srca svojo malho
dobro vedoč, da nima nič druzega v nji, kakor
svojo pošteno robo. Pa glej! ko jo je spraznil,
žvenkljalo je med njegovo robo kakor denarji. Be-
riči so ročno planili po vsebini, razkopali jo in
težko vrečo izmed nje izlekli, ktero je obveseljeni
jud takoj spoznal in potrdil kot svojo lastnino.
Kakor bi bilo vanj treščilo, stal je revež in omedlel
skoraj. Obledel je, ustnice so se mu tresle, koleni
šibili, umolknil je in ne besedice ni mogel izpre-
govoriti. Sodnikovo čelo se je zgubančilo in srpi
obraz je obetal ostro obsodbo.

„Kako si upaš, hudobnež 1 *, zagrmi sodnik,
„tajiti, da ga nisi oropal ?“

„Milost, žlahtni gospod!“ prosil je obtoženec
kleče s povzdignjenima rokama, „vse svetnike nebes
pokličem v svoje priče, da nisem kriv tega ropa,
in ne vem, kako je judova vreča v mojo malho
prišla . 11

„Prepričan si“, govoril je sodnik dalje, „vreča
te dovolj dolži hudodelstva; skaži Bogu in gosposki
čast in povej naravnost, preden te ne primora
mučna sila, govoriti resnico!“

Preplašeni Benediks ni vedel druzega reči,
kakor da je nedolžen, pa gluhim ušesom je pridi-
goval. Za trdovratnega potepuha so ga imeli, kteri
bi rad kolu ušel s svojim tajenjem. Mojster rabelj,
izvrševalec pravice, bil je poklican; da bi ga omečil.

27

Zdaj pa je zapustilo ubozega reveža stanovitno
veselje njegove dobre vesti. Muke so ga pretresnile,
ki so ga čakale. Ko se je rabelj pripravljal, natak¬
niti mu železne palčnike, pomislil je, da bi ga to
za delo nesposobnega storilo, in rajše je pritrdil,
da je zločinec, kakor biti pokveka vse svoje žive
dni. Mislil si je, najboljše je izogniti se mukam,
zato je pritrdil, da je on juda oropal. Pravda je
bila končana in obsodili so ga na kol. Da bi pokazali,
kako nagli so sodniki in da bi obsojenca ne bilo
treba še rediti, sklenili so, kar drugo jutro zgodaj
obesiti ga.

Vsi pričujoči, ki so bili pri sodbi, so rekli da
je gosposka modro in pravično sodila in nihče ni
sodnikov bolj hvalil, kakor usmiljeni samaritan, ki
je prišel tudi k sodbi. Pravičnosti Jelenskih sodnikov
ni mogel prehvaliti, a nihče ni bil v resnici pri tej
reči bolj zadet, kakor ravno ta človekoljub, kteri
je z nevidljivo roko judovo vrečo spravil v krojačevo
malho in ni bil nihče drug, kakor Repoštev sam.

Že zgodaj zjutraj je čakal na obešališču v po¬
dobi krokarja na pogreb, ki je imel krojača tjd
spremiti, in budilo se je že v njem krokarsko po-
željenje, izkljuvati obešencu oči. Pa zaman je čakal
to pot. Pobožen minih, ki je že toliko hudodelnikov
pred smrtjo spreobrnil k spoznanji Boga in k pokori,
spoznal je kmalu, da je Benediks tako neobdelano
tnalo, da mu je nemogoče, v tako kratkem času
spraviti ga s svetom in z Bogom.

28

Prosil je torej gosposke tri dni odloga, kar se
mu je privolilo. Ko je Repoštev to slišal, je zletel
v hribe, čakati ondi, da bo Benediks obešen.

Med tem časom je obhodil gozde po stari na¬
vadi in na enem svojih obhodov zagleda mlado dekle
ki je sedela pod košatim drevesom. Glavo je žalostno
pobešala in z roko jo je podpirala; nje obleka ni
bila draga, pa čedna in meščanska. Neprenehoma
si je brisala solze z bledega obličja in globoko
zdihovala. Že nekdaj je okusil duh moč deviških
solz, tudi sedaj so ga omečile, da je od svojega
namena, vse Adamove otroke, ki bi po hribu prišli,
stiskati in nadlegovati, prvi pot odstopil, usmilil
se in želel, dekleta potolažiti. Premeni se torej v
čednega meščana, stopi prijazno k mladi ženski
in jo ogovori: „Deklica, kaj žaluješ tukaj sama?
Ne skrivaj mi svoje žalosti, morda ti morem po¬
magati."

Dekle, ki je bila vsa v žalost vtopljena, se je
vstrašila, ko je ta glas slišala, in sklonila je svojo
glavo. Hej, kako koprneče višnjeve oči so ga pogle¬
dale! Jekleno srce bi bile mogle omečiti! Dva bistra
meča sta stala v njih in na mladem obličji je bila
tiha žalost, ktera ji je prav lepo pristojala. Ko je
poštenega moža pred sabo zagledala, je rekla: „Kaj
vam je mar moja žalost, ker mi ne morete pomagati ?
Nesrečna sem, moža svojega sem umorila in pokoriti
hočem svojo krivico z žalovanjem in solzami, dokler
me smrt ne vzame!"

29

Tuji mož se je čudil: „Aii si koga umorila ?
Ali pri svojem lepem obličji nosiš pekel v hudob¬
nem srci ? To je nemogoče! — Ljudje so sicer vsi
muhasti in zlobni, to vem, a tega vendar ne morem
verjeti.“

„Povedati vam hočem vse“, odgovorilo je ža¬
lostno dekle, „ako me hočete poslušati. 11

Rekel je: ,,Govori!“

Ona prične: „Imela sem prijatelja iz mladih
let, sina poštene vdove svoje sosede, ki me je za
ljubico zvolil, ko je odrastek Tako ljubezniv je
bil in dober, tako zvesto in pošteno me je ljubil,
tako stanovitna in srčna je bila njegova ljubezen,
da sem mu tudi jaz podarila svoje srce, ter sem
mu večno zvestobo obljubila. — Oh, srcu ljubez-
njivega mladeniča sem jaz kača zavdala, storila
sem, da je pozabil lepe nauke svoje matere in
zapeljala sem ga k hudobiji, da mora zdaj dati
svoje življenje!“

Duh je vprašal začujen: „Ali ti ?“

»Da, gospod, jaz!* 1  pritrdi ubogo dekle, „jaz
sem kriva njegove smrti, ker sem ga nagovarjala
oropati juda. Pa zgrabili so ga gospodje iz Jeleno¬
vega, obsodili, in oh, usmiljeni Bog, jutri bo obešen. “

,,In tega si ti kriva?“ prašal je Repoštev za¬
čujen.

Ona: „Da gospod! jaz imam na svoji vesti
mlado kri.“

„Kako to?“

30

„Šel je potovat čez gore in ko sva se pri slo¬
vesu objela, je rekel: „Ostani mi zvesta, ljubica!
Ko bode jablana v tretje cvetela in lastovka gnezdo
delala, vernil se bom in te v zakon vzel, kar ti
obljubim s trdno prisego!“

Jablana je tretji pot cvetela in lastovka gnez¬
dila, in prišel je Benediks, opomnit me dane ob¬
ljube in hotel k poroki peljati. Jaz pa sem šalila
se žnjim, ter sem mu nagajala, kakor dekleta več¬
krat s snubači delajo, in rekla sem mu: Tvoja
žena ne morem biti; moja postelja je dvema pre¬
ozka, ti pa nimaš ne hiše ne strehe. Poišči si prej
svetlih petič, potem se zopet oglasi!

To govorjenje je ubozega mladeniča zelo uža¬
lilo. ,Oh, Micika! 1  zdihnil je s solznimi očmi, ,če
je tebi mar samo za denarje in blago, nisi več tista
poštena deklica, ki si bila prej 1 Ali mi nisi segla
v to roko, ko si mi obljubila zvesta ostati P Mar
sem imel takrat več, kakor roko, s ktero bi te pre-
živil P Od kod pride tvoja ošabnost P Oh, Micika!
umejem te. Drug bogatin mi je prevzel tvoje srce.
Ali mi tako zvestobo povračuješ? Tri leta sem v
hrepenenji in upanji žalostno preživel, vsako uro
sem štel do tega dneva, ko te pridem vzet. Kakor
na perutih me je neslo veselje in upanje čez gore
in zdaj me pa zavržeš. 1  Prosil in moledoval je,
jaz pa sem trdno ostala pri svojem sklepu. Moje
srce te ne zametuje, preljubi Benediks 1 odgovorim
mu; samo to ti odrečem še za sedaj, pojdi, pri-

3t

služi si denarjev in blaga, in kadar boš tega dobil,
pridi in potem hočem biti tvoja žena!

,Naj bo !‘ je rekel nevoljno; ,ker hočeš tako,
bom šel po svetu; teči, dirjati, beračiti, krasti, go¬
ljufati hočem, in pred me ne boš videla, preden
ne dobim denarjev, s kterimi te moram kupiti.
Z Bogom, jaz torej grem!‘

Takega sem naredila s svojo tirjatvijo. Raz¬
srjen je šel ubogi Benediks in zapustil ga njegov
angelj varuh, da je storil, kar ni bilo prav in kar
je njegovo srce gotovo sovražilo.”

Ko je to pošteni mož slišal, je pomajal z glavo
in rekel čez nekaj časa: „To je čudno!“ Potem se
je k deklici obrnil, rekoč: ,,Zakaj žaluješ in zdi¬
huješ tukaj v samotnem gozdu, vsaj ne bo ne tebi
ne tvojemu ljubčku nič pomagalo!"

„Ljubi gospod", mu je rekla, „bila sem na poti
v Jelenovo, pa srce mi je hotelo žalosti poči, zato
sem počivala pod tem drevesom."

„In kaj si hotela v Jelenovem?"

„Pred sodniki hočem na kolena pasti, s svojim
jokom mesto zaliti, in meščanske hčere naj z mano
jokajo, da se bodo gospodje usmilili in nedolžnemu
fantu življenje pustili, in če bom tako srečna, svo¬
jega ljubčeka grde smrti rešiti, hočem vesela zanj
umreti."

To govorjenje je duha tako omečilo, da je tisto
uro na svoje maščevanje pozabil ter sklenil, obu-
pajoči deklici njenega ljubega nazaj dati.

32

,,Obriši si solze“, tolaži jo prijazno „in ne boj
se ničesa. Predno bo solnce izza gore, bo rešen
tvoj ljubi. Jutri zjutraj, ko bo petelin prvikrat za¬
pel, čuj in poslušaj, ko bode on potrkal na tvoje
okno, mu odpri hišna vrata; a varuj se, dražiti
ga zopet. Vedi pa tudi, da ni on juda oropal,
kakor misliš, in ti tudi nisi kriva temu. Tvoja trma
ga ni k hudobiji zapeljala.“

Dekle se je zavzela načetem govorom, pogleda
možu trdno v oči, in ker ni slutila niti hlimbe niti
goljufnosti v njih, verjela mu je; veselje jo je spre¬
letelo in rekla mu je: „Ljubi gospod, če se ne ša¬
lite in resnico govorite, biti morate prerok, da vse
to tako dobro veste/ 1

„Prerok?“ reče Repoštev. „To pa uže nisem;
biti pa morem in to bodeš zvedela! Jaz sem meščan
v Jelenovem, bil sem tudi pri sodbi, ko je bil ubogi
grešnik sojen. Skazalo se je pa, da je nedolžen.
Šel bom rešit ga; veliko zmorem v mestu. Nič se
ne boj in mirno pojdi domov!“

Dekle se je takoj na pot odpravilo in je vse
točno storilo, dasiravno je imelo srce polno strahu
in upanja.

Častitljivi menih si je vse tri dni na vso moč
prizadeval, obsojenca poučiti in pripraviti za smrt
ter rešiti njegovo dušo, kajti Benediks je bil silno,
silno neveden. Bolj je znal šivati in striči, kakor
moliti. Oče naš in Češčeno Marijo je vedno mešal,
vere pa ni znal kar nič moliti. Častiti menih se

33

je jako trudil, vtrobiti mu vero v glavo, in cela dva
dni je imel žnjo opraviti. Ko si Benediks vero to¬
liko zapomni, da jo je znal precej gladko moliti,
mu je ljudoljubni pater dajal še marsikatere potrebne
nauke o večnosti, neumrjoči duši, o božji milosti itd.,
kar je ubogi šivankarček zvesto poslušal.

Zvečer pozno uže je zapustil duhoven obso¬
jenca in, lahko noč mu voščivši, je šel iz ječe. Pri vra¬
tih ga sreča Repoštev n^vidoma. Ni še pravega sklepa
imel, kako bi svoj namen, rešiti šivarčka, izvršil
tako, da bi gospodom v Jelenovem veselja ne raz¬
drl. Zdaj mu pride na misel, kar je bilo prav po
njegovi volji. Sel je zopet nevidoma ven in ko je
duhoven odšel, vrne se kmalu v njegovi podobi v
ječo, ktero mu je čuvaj rad odprl.

„Skrb za tvojo dušo,“ rekel je jetniku, „pri-
peljaia me je še enkrat nazaj. Povej mi ljubi moj
sin, kaj imaš še na svojem srci in na svoji vesti,
da te potolažim."

„Castitljevi gospod,“ odgovori Benediks „vest
me nič ne grize, samo nekaj bi še rad videl —
oh — Miciko!"

,,Ali je še nisi pozabil ?“  nadaljuje prijazni duh.
,,Ali še ljubiš svojo nevesto? Ali ji imaš še kaj po¬
vedati pred svojo smrtjo? Če imaš kaj, povej meni!“

Ko je to slišal, strmel je jetnik še bolj. Misel
na svojo ljubo, ktero je hotel z vso močjo zatreti
v svojem srci, se je naenkrat tako silno v njem
zbudila, da je začel glasno jokati in ni mogel več

3

34

govoriti. Repoštevu se je revež tako smilil, da je
sklenil, konec storiti tej reči.

,.Ubogi Benediks," rekel je, „potolaži se in ne
obupaj! Ne boš umrl! Zvedel sem, da si nedolžen
in da so tvoje roke čiste vsake hudobije. Zavoljo
tega sem prišel, rešit te iz uječe in snet verige s
tvojih nog.“

Ključek je vzel iz žepa in rekel dalje: „Caj,
bom videl, če odpre ključavnico.“ — Odprl jo je, in
v verige vkovani vrže od sebe težko železje ter je
rešen. Potem mu je dal duh svojo obleko, rekoč :
„Pojdi počasi- mimo čuvajev, ki so zvunaj pred
vrati in po cesti stopaj jaderno iz mesta, da prideš
v gore in ne počivaj, dokler ne dospeš v Ljubno
pred Micikino hjšo; ondi potrkaj tiho, in tvoja ljuba
ti bo takoj odprla, ker te čaka težkega srca.“

Benediks misli, da se mu sanja, mne si oči,
ščiplje se v roke in noge, da bi zvedel, ali čuje ali
spi, in ko spozna, da je vse res, pade na kolena pred
svojega rešnika, mu objame noge, hoče govoriti,
a ker mu jezik zastaja, leži molče pred njim.

Ljubeznjivi in usmiljeni duh ga je moral na¬
zadnje spoditi; dal mu je pa še hlebec kruha in
meseno klobaso za popotnico. Težkih nog je ko¬
rakal čez prag žalostne uječe, boječ se, da bi ga
kdo ne spoznal. Pa njegova obleka je vse prevarila,
da niso slutili nikakršne goljufije.

Micika je med tem doma žalostno sedela, po¬
slušaje šumečo sapico in pogledovaje za vsakim,

35

ki je šel mimo hiše. Večkrat se ji je zazdelo, da
se nekaj pri oknu maje in da vrata škripljejo. Srce
ji je bolj močno utripalo, pokukala je skozi špranjo,
a bilo ni nič.

V soseski so uže petelini peli in dan oznanje¬
vali ; v cerkvi je uže k prvi maši zvonilo, in ta
glas ji je udarjal na uho, kakor mrtvaško zvonenje.
Ponočni čuvaj je zadnjikrat zatrobil in ljudi na delo
budil. Micikina svetilnica je slabo brlela, ker ji je
olja zmanjkovalo; večji in večji nepokoj jo je ob¬
hajal in ji dal lepe rože videti na otrinku, kar ji je
srečo oznanjevalo. Na stranici postelje je sedela in
bridko jokala, zdihovaje: „Oh Benediks, Benediks!"
K oknu je stopila. Žalostno je bilo obnebje proti
Jelenovem in temni oblaki so viseli na obzorji,
kakor črna mrtvaška zagrinjala. Duša se ji je tresla
pri tem pogledu in žalostno je umolknila.

Kar potrka trikrat na okno. Veselje in groza
jo spreletavata po vseli udih; po konci skoči in
glasno zavpije, kajti nekdo zašepeče skozi špranjo:
»Ljubica, ali spiš?" Ko bi trenil, skoči k durim.
„Oh, Benediks, ali si ti, ali je duh tvoj?" Ko ga
pa zagleda, odleti nazaj in skoro omedli. A v tem
jo je objela zvesta roka in kmalu se je zopet za¬
vedla.

Ko sta več časa molče gledala se, ji potem
Benediks pove, kako čudno je prišel iz žalostne
uječe. Pa jezik se mu je skoro prisušil, tako je bil
žejen. Micika je šla po vode in ko se je napil,

3 *

36

čutil je, da je jako upehan in lačen. Pa druzega
ni bilo jesti, kakor nekaj kruha in soli. Zdaj se je
Benediks spomnil klobase, izleče jo iz žepa in se
čudi, ker je bila težja od podkove, raztrga jo in,
o joj! zgolj zlati cekini iztrkljajo iz nje. Micika se
je silno ustrašila, ker je mislila, da je zlato še pe¬
klenski ostanek judovega ropa, in da Benediks rfi
tako nedolžen, kakor ji je mož pripovedoval. Pa
nedolžni šivankarček se ji je rotil, da mu je te de¬
narje gotovo pobožni menih za doto dal. Verjela
mu je. Potem sta oba s hvaležnim srcem dobrot¬
nika blagoslovila, mesto zapustila in proti Pragi na¬
potila se, kjer je Benediks mnogo let s svojo ženo
živel kot pošten mojster. Strah pred kolom mu je
tako globoko v srce šinil, da ljudem, kterim je
delal, nikoli nič ni prikratil in zoper navado druzih
krojačev tudi najmanjšega krajcarja ni zase ob¬
držal.

Zjutraj zgodaj, ko je Micika slišala svojega lju¬
bega trkati, je tudi v Jelenovem na vrata uječe
nekdo potrkal. Pobožni menih je bil, ki je komaj
dneva čakal, da bi šel zopet ubozega jetnika po¬
korit in učil ter spreobrnjenega izročit strašnim
rabljevim rokam.

Repoštev je pa jetnikovo mesto prevzel in je
hotel tudi do konca vstrajati. Pripravljen je bil
na smrt.

Cas jejprišel. Sodniki so mislili, da je ura od¬
bila, obesiti ga. Brez odloga so palico prelomili in

37

Repoštev se je podvrgel vsem naredbam pri kolu.
Ko je rabelj nanj planil in mu pručico spodbil, je
obvisel in mahal na kolu kakor besen in je to tako
dolgo počel, da je rablju že vroče prihajalo. Ljud¬
stvo je začelo godrnjati in nekteri so vpili, naj
rablja kamenajo, ker ubozega grešnika tako muči.
Da bi nesrečo odvrnil, se Repoštev stegne, kakor
je dolg in obvisi, kakor če bi bil mrtev.

Ko se je pa ljudstvo razšlo in so ga potem
drugi iz bližnjih krajev gledat prišli, začel je znova
svoje burke početi in strašno pačiti se gledalcem.
Zavoljo tega je bila zvečer v mestu govorica, da
obešeni ne more umreti in da še vedno na kolu brca.

Gosposka je dala zategadelj drugi dan prav
zgodaj po umnih možeh to reč pregledati. Ko pa
h kolu pridejo, ne najdejo druzega na njem, kakor
škopnik slame, ovit s starimi cunjami. Gospodje so
se temu jako čudili in sram jih je bilo. Na tihem
so dali sneti slamo s kola in raztrositi govorico,
da je velik vihar po noči lahkega krojača vzel in
odnesel čez mejo.

III.

Repoštev ni bil vselej pri volji, narejeno škodo
tako tepo poravnati onim, ki so jo vsled njegove
nagajivosti morali trpeti. Veasi je bil tako nagajiv
iz same hudobne škodoželjnosti, da mu je bilo malo
mar, ali zadene kakega sleparja ali poštenega moža.
Dostikrat se je pridružil kakemu posamnemu po¬
potniku kot tovariš, je speljal tujca skrivaj na kako
strmino ter zginil s strašnim krohotanjem. Veasi je
strašil boječe žene, ko so šle na trg, s strašnimi
podobami čisto neznanih zverin. Večkrat je poško¬
doval popotnikom konje, de niso mogli z mesta,
zlomil voznikom kolesa ali os pri vozu, naredil,
da se je velika skala vtrgala in na cesto zavalila,
ktero so morali potem le z velikim trudom odvaliti,
da so si pot odprli. Včasi je nevidljiva moč prazen
voz zavrla, da ga šestero konj ni moglo premak¬
niti. Voznik je takoj vganil, da je Repoštev temu
kriv. Vsled te nagajivosti hudomušnega duha je
voznik začel preklinjati in rotiti se nad hudob¬
nežem, kar pa ni pomagalo, temveč razjarjeni Repo¬
štev je svojo moč dal bridko okusiti nesrečnemu
vozniku. Spustil je nanj sršenov roj ali ga je obsul
s kamenito točo, ali ga je pustil z nevidno roko
premlatiti, da je bilo joj.

39

Seznanil se je s starini ovčarjem, ki je bil,
pošten mož in še celo poprijaznil se žnjim. Do¬
pustil mu je, poganjati drobnic na paši do njegove
ograje, kar bi kak drug ne bil smel storiti. Duh je
sivega starčka včasi pazljivo poslušal, kadar mu
je kaj o svojem bornem življenju pripovedoval. Pa
ovčar se je bil vendar enkrat vrezal. Ko je nekega
dne svoje ovce prignal k Repoštevovi ograji po
svoji navadi, zaidejo nektere skozi plot na vrtne
trate. To je prijatelja Repošteva jako razjarilo, in
splašil mu je zato drobnico tako, da so čez goro
zdivjale in se ugonobile. To je ovčarja ob živež
pripravilo in umrl je žalosti.

Nek zdravnik ki je hodil na Krkonoše zelišča
brat, je imel tudi včasi priložnost, pogovarjati se
z Repoštevom, katerega pa ni poznal. Pridružil se
mu je zdaj kot drvar, zdaj kot popotnik in dal si
je od zdravnika marsikaj povedati, kakošne čudeže
dela z bolniki. Zdravniku, ki si je domišljeval, da
pozna zelišča bolje od drvarja, se je duh, kteri mu
je pomagal nabrane cvetlice in korenine nekaj časa
nesti, nekoč tako zameril, da mu je nevoljen rekel:
„Kopitar naj ostane pri svojih kopitih! Ker si pa
tako učen mož, povej mi kaj je bilo prej na svetu,
želod ali hrast?' Duh mu odgovori: Menim drevo,
ker želod z drevesa pride.“ — »Tepec!“ seže mu
zdravnik v besedo, od kod je pa prišel prvi hrast,
če ni iz semena zrastel?“ Na to mu drvar reče:
„Vidim, da je to vprašanje res premodro zame.

40

Vprašati vas hočem pa tudi jaz nekaj. Čegav neki
je ta svet, na katerem stojiva. Ali je češkega kralja
ali gorskega gospoda, kakor kmetje imenujejo duha
tega pogorja, potem ko so zvedeli, da je ime Re-
poštev  prepovedano in ko so dovolj bunk in črnih
bul seboj odnesli?" Zdravnik dolgo ne premišljuje
in reče: „Jaz mislim da je ta svet mojega gospoda,
češkega kralja; Repoštev je le nekaj, s čimur
otroke strašijo."

Komaj je zdravnik izgovoril, se je drvar že
premenil v strašnega velikana s svetlimi očmi in
divjim obličjem, in je nad zdravnikom zarohnel s
strašnim glasom: „Tu je Repoštov, ki ti bo vsa
rebra polomil." Prijel ga je za vrat, telebal žnjim
ob drevje in skale, metal ga semtertja in. mu na¬
zadnje eno oko izbil. Pustil ga je pol mrtvega
ležati, in zdravnik si nikdar več ni upal v hribe
po cvetlice.

Kakor lahko je bilo Repoštevovo prijateljstvo
zgubiti, pa ravno tako lahko prikupiti se mu. Nekega
kmeta v Liberški soseski je hudobni sosed ob vse
premoženje pripravil, in so mu odvetniki poslednjo
kravo iz hleva odpeljali. Druzega mu ni ostalo,
kakor bolna žena in šestero otrok. Imel je sicer še
par krepkih, zdravih rok, pa ni mu nilo mfiči, z
njima preživih sebe in svojo družino. Srce mu je
pokalo, kadar so ubogi črvički kruha prosili, pa nič
ni imel, s čim bi jih nasičil. „Če bi le sto kron
premogel, bilo bi mi pomagano, da bi svoje gospo-

41

darstvo uredil in si daleč od hudobnega soseda usta¬
novil novo kmetijo. Bogate strijce imam onstran
gora. K njim bom šel, potožil jim svojo revščino,
morda se me kdo usmili in mi dobrovoljno posodi,
kolikor potrebujem,"

Žalostna žena je dovolila v to, a imela je malo
upanja, da bo kaj opravil, a tudi kaj druzega mu
ni vedela svetovati. Mož pa se je drugi dan zgodaj
na pot odpravil ter ženo in otroke zapusti visi to¬
lažil jih, rekoč: „Ne jokajte, srce mi pravi, da bom
našel dobrotnika, ki nam bo pomagal." — Potem
vzame s sabo trdo kruhovo skorijo za popotnico in
gre. Zdelan in truden vsled vročine in dolge poti
pride zvečer v selo, kjer so bivali bogati strijci. Pa
nobeden ga ni hotel poznati. Bridko solzeč se jim je
tožil svojo revščino; pa trdosrčnih strijcev ni ganila
njegova beda. Žalili so ubozega moža z očitanjem
in zbadljivimi pregovori. Eden je rekel: „Mlad si
še in delaj!" Drugi: »Ošabnost pride na beraško
palico." Tretji: „Kakor živiš, tako se ti godi." Če¬
trti : „Vsak je svoje sreče kovač."

Jako so ga zaničevali in zasramovali, zaprav¬
ljivca in lenuha so ga imenovali in nazadnje so ga
čez prag pahnili. Da ga bodo bogati strijci tako
sprejeli, tega se pač ni nadejal. Molče in žalosten je
zapustil selo in ker ni imel prenočišča s čim pla¬
čati, moral je spati v senu na polji. Tukaj je ža¬
losten čakal prihodnjega jutra, da bi se vrnil domov.
Ko se v gore napoti, tre ga žalost in skrb tako,

42

da je hotel obupati. „Dvadnevni zaslužek si zgubil,“■
reče sam sebi; truden in obnemogel sem tuge in
skrbi brez tolažbe in upanja tavam tu po samoti.
Ge se vrnem domov in mi pride šestero otročičev
naproti, svoje ročice vzdignejo ter me prosijo kruha
— o očetovsko srce ! kako boš to prestalo ?“ Razpoči
se ubogo srce, preden to žalost občutiš! Potem
se otožen vleže v seno ter zdihuje nad svojo bridko
osodo.

Kakor se pa duša na kraji pogubljenja s po¬
slednjo močjo prizadeva, izmisliti si rešenje, kakor
obupni čolnar, kateremu se hoče čolniček vtopiti,
ozira po razburjenih valovih, da bi zagledal desko,
ki bi ga obdržala vrh vode, tako se je tudi nazadnje
spomnil naš ubogi Vid gorskega duha.

Marsikaj je uže čul o njem, kako je včasi
popotnike nadlegoval, pa tudi koliko dobrot jim je
uže skazal. Dobro mu je bilo znano, da se z grdim
imenom ne pusti nazivljati; pa vendar ga ni vedel
drugače poklicati. Pripravljen da bode tepen, je
zatorej na vse grlo klicati začel: .,Repoštev! Re-
poštev!“

Kmalu nato pride okajen ogljar z rudečo brado,
dolgo do pasu, s svetlimi očmi, v roki držeč železen
drog, dolg kakor žrd, ki ga je jezno vzdignil, pre¬
drznega klicalca udariti.

„Ne zamerite, gospod Repoštev," rekel je Vid
brez strahu, „ne zamerite, če vas ne imenujem
prav. Poslušajte me le, potem pa storite, kar vas

je volja.“ To srčno govorjenje in žalostno obličje
moža ki ni razodevalo niti nagajivosti niti predrz¬
nosti, je nekoliko potolažilo jeznega duha.

„Pozemeljski črv!“ rekel mu je, kaj te sili
nadlegovati me? Ali veš tudi, da mi moraš z živ¬
ljenjem plačati svojo predrznost?"

,Gospod," odgovori mu Vid, ^revščina mene
sili, iskati vaše pomoči; prošnjo imam do vas, ktero
mi lahko uslišite. Posodite mi sto kron. Povrnil vam
jih bodem z obrestmi vred v treh letih tako gotovo,
kakor sem pošten mož.“

„Bedak,“ reče mu duh, „ali misliš, da sem
skopuh ali Židov, ki na obresti posojuje? Pojdi k
svojim bratom ljudem in posodijo naj ti, kolikor
potrebuješ, mene pa pusti v pokoji."

„0h!“ odgovoril je Vid, „z ljudmi ni nič. Za
moje in tvoje ni nobenega brata." Povedal mu je
potem celo svojo nadlogo tako lepo, da mu duh
ni mogel odreči prošnje. Če bi bil siromak tudi
manj usmiljenja zaslužil, vendar se je duhu srčnost,
da je njega prosil denarjev na posojilo, tako nova
in posebna zdela, da je bil zaradi njegovega za¬
upanja pri volji uslišati ga.

„Pojdi z mano!" mu je rekel, in peljal gaje
potem v gozdno dolino k strmi skali, pred ktero
je rastel gost grm.

Ko seje Vid s svojim tovarišem težavno splazil
skozi grmovje, prideta do temne otline. Ubogemu
Vidu je bilo čudno pri srci, ko je moral tavati po

u

taki ternoti. Mrzla groza je pretresavala njegove
živce in lasje so se mu ježili. Mislil si je: „Repoštev
je že marsikoga goljufal; kdo ve, kakošna globočina
me pri prvi stopinji čaka, v katero bom zletel.“
Slišal je v dnu globočine kakor strašno vodno šu¬
menje. Dalje ko je šel, bolj ga je bilo groza. Pa
kmalu je zagledal v svojo tolažbo višnjev plamenček
švigati, otlina bila je velika in prišla sta na širok
prostor. Luč je jasno gorela, obešena na sredi otline.
Tu je videl na tleh bakreno posodo, napolnjeno s
trdimi tolarji. Ko je Vid denarje zaglegal, zgubil
je ves strah in srce mu je veselja poskakovalo.

»Vzemi,“ mu je rekel duh, kolikor potrebuješ,
naj bo malo ali veliko, in naredi mi dolžno pismo
sam, ako znaš pisati/ Dolžnik mu pritrdi ter si na¬
tanko sto tolarjev našteje, ne enega več, ne manj.
Duh ni gledal Vidu na roke, ko je denarje štel; od
njega se je obrnil in pripravo za pisanje poiskal.
Vid pa je spisal dolžno pismo, kakor je znal in
mogel. Duh potem pisanje v železno skrinjo zapre
in se poslovi, rekoč: »Pojdi, ljubi prijatelj! posluži
se denarjev in delaj pridno! Ne pozabi da, si moj
dolžnik in zapomni si pot v dolino in v to otlino.
Ko bo tretje leto preteklo, prinesi mi denarje in
obresti nazaj. Strog sem; če ne storiš po obljubi,
tirjal te bom s silo.“

Pošteni Vid je obljubil prinesti mu denarjev
ob dnevu, in dal je svojo pošteno roko pa brez
prisege; ni zastavil svoje duše in zveličanja kakor

45

nekateri dolžniki delajo, ki neradi plačujejo. Hva¬
ležnega srca se je poslovil pri svojem upniku v
otiini, iz ktere je pot lahko našel.

Tolarji so mu tako pozdravili dušo in telo, da
mu na prosto prišedšemu ni bilo drugače pri srci,
kakor če bi bil v otiini pil čudodelno zdravilo.
Vesel in oživljen na celem životu je korakal proti
domu, kamor je o mraku prišel. Ko so ga lačni
otroci zagledali, upili so mu vsi enoglasno naproti:
,,-Kruha, oče! kruha! prosimo! Dolgo ste nas pustili
stradati!" Žena je sedela v kotiči jokaje, ker seje
kakor vsi malosroni ljudje, bala najhujega, da bo
začel mož žalostno pesen peti. On pa ji je prijazno
pomolil roko in ukazal zakuriti na ognjišči. Prinesel
je ječmena in pšena iz Liberka. Tako gosto kašo
je morala skuhati, da je stala žlica v nji. Potem
ji je povedal, kako srečno je vse opravil.

»Tvoji srijci,“ je rekel, »so kaj pošteni možje.
Nič mi niso očitali moje revščine, takoj so me
spoznali in me niso pahnili čez prag. Prijazno so
me prenočili, odprli mi srce in roke ter našteli sto
tolarjev na mizo." To slišati, je ženi padel težak
kamen od srca. Rekla je: „Ce bi bili šli zarano
pred pravo kovačnico, bi se bili marsiktere žalostne
ure ognili." Potem je hvalila prijaznost svojih
srijcev, od kterih je poprej tako malo upala in se
je prav ponašala žnjimi.

Mož ji je rad pustil po tolikem trpljenji to
vesolje. Ker pa ni mogla nehati svojih bogatih strijcev.

46

hvaliti in je to več dni nadaljevala, naveličal se
je tudi Vid uže tega hvaljenja. Rekel ji je torej:
„Ko sem pred pravo kovačnico prišel, ali veš, kaj
mj je mojster kovač modro rekel?"

Radovedno ga vpraša : „Kaj pa ?“

„Rekel je, da j.e vsak svoje sreče kovač, in
železo se mora kovati, dokler je razbeljeno; zavoljo
tega naj svoje roke sučeva in pridno delava, da
si bodeva kaj zaslužila in v treh letih dolg plačala
in pobotala."

Potem je kupil njivo in senožet, in kmalu si
opomore toliko, da dobi še drugo polje v last; čez
leto dnij pa si kupi celo zemljišče. Repoštevovi de¬
narji so bili rodovitni, kakor bi jih bila koklja
valila. Vid je sejal in žel; ljudje so ga imeli uže
za premožnega moža v selu, in njegova mošnja je
še vedno toliko dajala, da si je mogel čedalje več
in več kupovati. V tretjem letu je uže k svojemu
posestvu drugo grajščinsko kmetijo v najem vzel,
ki mu je obilo pridelkov dajala. Mož je bil, kte-
remu je šlo vse po sreči.

Gas vrnitve je prišel, in Vid si je toliko pri¬
hranil, da je lahko plačal svoj dolg. Pripravil je
denarje, in v odločenem dnevu vstal je zjutraj
zgodaj, poklical svojo ženo in vse otroke, velel
jim je, umiti in sčesati se in jih praznično obleči.
On sam pa se je ogrnil z ono suknjo, v kteri je
hodil k sv. obhajilu. Ko so bili pripravljeni, zakliče
skozi okno: „Anže, vpreziP

47

„Mož, kam pa gremo ?“ vpraša ga žena. „Vsaj
danes ni nedelja, ni semenj; mar si take dobre
volje, da nam hočeš veselje pripraviti. Kam nas pa
popelješ?“ Odgovoril ji je: „Z vami grem bogate
strijce onstran gore obiskat, in tistemu, ki mi je z
denarji pripomogel k premoženju, plačat dolg in
obresti; danes je plačilen dan.“

To je bilo ženi jako všeč; lepo je oblekla sebe
in otroke, in da bi imoviti strijci tudi o moževem
bogastvu dobro mislili in se je ne sramovali, obe¬
sila je verižico s cekini okolu vratu. Vid je zavezal
težko mošnjo z denarji, jo vzel k sebi in ko je bilo
vse pripravljeno, vsede se z ženo in otroci na voz.
Anže je pognal čvetero konj in brzo so dirjali proti
Krkonošem po ravnoti.

Pred strmo sotesko je Vid ukazal ustaviti voz
ter je šel s svojimi ljudmi z voza, hlapcu veleč:
„Anže, vozi počasi na goro in počakaj na vrhu pri
treh lipah in če nas tudi kmalu ne bode, le po¬
čakaj, da se konji oddahnejo in napasejo. Tukaj
vem za stezo; nekoliko v stran je, pa nič ne de!
Potem je zavil z ženo in otroci v gozd skozi za¬
raščeno grmovje in je gledal zdaj sem zdaj tja mo¬
teč svojo ženo, da je zašel. Silila je v to, vrniti se
ter iti po veliki cesti. Vid pa je naglo obstal, po¬
klical svoje k sebi in jim rekel : ,,Žena, ti meniš,
da gremo k tvoji žlahti; k nji iti ne mislim. Tvoji
bogati strijci so stiskači in sleparji! Ko sem v svoji
revščini iskal pri njih tolažbe in pomoči, zasramo-

48

vali so me, zaničevali in ošabno od sebe pahnili.
— Tukaj stanuje oni bogati strijc, kteremu imamo
zahvaliti svojo premožnost, kteri mi je na moževsko
besedo posodil denarjev, da mi je pridnost toliko
obrodila. Na današnji dan mi je rekel priti in mu
posojilo z obrestmi vrniti. Ali veste zdaj, kdo je
tisti gospod? Gospod gore, Repoštev imenovan."

Žena se je silno prestrašila ter večkrat pre¬
križala se: otroci so se tresli strahu, da jih bodo
oča peljali k Repoštevu. Doma so mnogo o njem
culi, da je silno strašen velikan in da otroke žre.
Vid jim je vse razodel, kako se mu je takrat go¬
dilo, ko se mu je na poziv prikazal duh v podobi
ogljarja, in kaj je ž njim opravil v otlini. Hvaležnega
srca je pripovedoval o njegovi dobrotljivosti in tako
ginjen, da so mu vroče solze kapale čez zagorela
prijazna lica.

»Počakajte tukaj", je dalje govoril; „jaz grem
v otlino, opraviti svoj posel. Nič se ne bojte, ne
bodem se dolgo mudil, in če bode mogoče, pripeljal
bodem gospoda gore seboj. Ne bojte se, svojemu
dobrotniku podati roke, dasiravno bode črna in oka¬
jena. Nič žalega vam ne bode storil in gotovo se
bode veselil svojega dobrega dela in naše hvalež¬
nosti ! Le srčni bodite, zlata jabolka in mali kruhek
vam bo delil."

Boječa žena se je branila v otlino iti, tudi
otroci so tarnali in jokali, stiskali se k očetu in
ga za suknjo vlekli, ko jih je odrival na stran. Pa

49

vendar se jim je iztrgal s silo, in skozi goščavo je
prišel k dobro znani skali. Vsa znamenja kraja je
spoznal, ktera si je dobro zapomnil! Star, pol osušen
hrast, za kterim se je dolina odpirala, stal je še,
kakor pred tremi leti, pa otline ni bilo nikjer več
opaziti.

Vid je skušal na vse načine si narediti pot
v goro. Pobral je kamen, potrkal na skalo, da bi
se odprla. Vzel je težko mošnjo v roko, žvenldjal
s trdimi tolarji in klical na ves glas; ,.Duh gora,
vzemi, kar je tvojega!,, Pa duh se ni dal ni videti
ni slišati. Pošteni dolžnik se je moral zategadelj
vrniti s svojimi denarji. Ko so ga žena in otroci
zagledali, tekli so mu veseli naproti. Žalosten je bil
in skrbelo ga je, kaj da mu je storiti, ker ni mogel
denarjev povrniti. Zmislil si je in sklenil storiti ka¬
kor pred tremi leti : Poklical ga bom z njegovim
grdim imenom, če se mu tudi zamerim. Naj me
tepe in lasa po svoji volji. Slišal me bo gotovo.
Zdaj zavpije na vse grlo: „Repoštev, Repoštev!"
Boječa žena pa ga je prosila molčati, usta mu je
hotela mašiti, a ni se dal ubraniti ter huje in huje
je vpil. Kar se pritisne namanjši deček jokajoč se
k materi: Oh, črni mož, črni mož!* Ves vesel
vpraša Vid: „Kje ?“ — „Tam za drevesom posluša!“
in vsi otroci so se vkup zrinili, tresli se strahu
in zelo vpili. Oče je pogledal, pa nič ni videl; zmota
je bila. Z eno besedo, Rčpošteva ni bilo in vse kli¬
canje ni nič pomagalo.

4

50

Vrniti so se morali, in oče Vid je šel žalosten
in potrtega srca po široki cesti. Zdaj je zašumelo
nekaj iz gozda v drevji; tanke breze so pripogovale
svoje vrhove, listje se je treslo, bližje in bližje je
šumelo in veter je vrlo majal košate veje, gnal suho
listje in bilje pred sabo, vrtil na cesti prah v majhne
oblake, kar je otroke, ki so uže Repošteva pozabili,
prav veselilo. Listje so lovili, ki ga je veter kvišku
odnašal. Med suhim listjem so tudi zagledali košček
papirja onstran ceste, po kterega je zopet otrok
stekel, ki je duha videl. Pa ko ga je hotel prijeti,
ga je veter vzdignil in dalje odnesel, da ga ni mogel
doseči. Zato je vrgel svoj klobuk nanj, pokrivši ga.
Ker je bil lep bel papir in je varčni oče vse na
dobro obrniti vedel, prinesel mu je fant, kar je
našel, da bi ga oče pohvalili.

Ko je Vid papir razvil, videti, kaj da je, takoj
spozna da je dolžno pismo, ki ga je naredil gor¬
skemu duhu, pretrgano od zgoraj navzdol, pod
kterem je stalo pisano : Vse je plačano. Vid to opa-
zivši, ganilo ga je v srce. S sladkim veseljem je
vskliknil: „Veseli se, ljuba žena, in veselite se vi,
otroci! Videl nas je, slišal našo hvalo. Naš dobrotnik,
ki je bil nevidno pri nas, dobro vč, da je Vid pošten
mož. Rešen sem svoje obljube in vrnimo se radost¬
nega srca dom6v!“ Otroci in stariši so v svoji hva¬
ležnosti veselja jokali se po poti k vozu, in ker je
žena jako želela svoje sorodnike obiskati, da bi s
svojo premožnostjo skope strijce osramotila, drdrali

51

so jaderno z gore. O mraku pridejo v selo in se
ustavijo pred ono hišo, iz ktere je bil Vid pred
tremi leti pahnjen. Zdaj je prav srčno potrkal in
vprašal po gospodarju. Na prag stopi neznan mož,
kteri tujim gostom niti soroden ni bil, in po njem
je zvedel Vid, da so bogati strijci dogospodarili. Eden
je umrl, drugi ponesrečil, tretji je pobegnil, in sosedje
so uže popolnoma nanje pozabili. Vid je prenočil
s svojo družino pri prijaznem kmetu, ki je njemu
in njegovi ženi nadrobno pripovedoval o njih osodi.
Drugi dan so se vrnili domov po svojih opravkih.
Vidovo bogastvo je rastlo in rastlo, a on ostal je
pošten in premožen mož vse svoje žive dni.

4 *

IV.

Čeravno si je Vid prizadeval, zamolčati in skri¬
vati pravi vir svoje sreče, da bi preobilo obiskovalcev
ne obudil, ki bi njegovega gorskega dobrotnika zelo
nadlegovali, vendar so ljudje zanimivo to dogodbo
kmalu izvohali; kajti če moževa skrivnost na žen¬
skih ustnicah leži, rada jo najmanjša sapica odnese
kakor perjičje. Vidova žena jo je razodela molčeči
sosedinji, ta svoji kumi, ta svojemu strijcu gospodu
vaškemu brivcu in ta vsem, ktere je hodil brit.
Tako se je raznesla novica po celi vasi in potem
po celi fari. Zdaj so sprideni gospodarji, lenuhi in
postopači začeli ušesa vihati. Kar v trumah so ho¬
dili v goro, zabavljali duhu, klicali in rotili ga. Pri¬
družili so se jim še druge vrste ljudje, vlačugarji
in potepuhi, ki so prehodoli gore, trkali tu in tam
nadejaje se da bodo vzdignili zaklade in bakrene
posode. Repoštev jim je pustil veselje nekaj časa
ter je mislil, da se ne izplača, jeziti se nad njimi;
samo za nos jih je vodil, ker je pustil po noči
vzplamteti tu in tam kako višnjevo lučico, in koso
iskalci prišli pometal je njih kape in klobuke nanje.
Marsikak lonec z denarji napolnjen jim je dal
skopati, kterega so veseli domov odnesli, denarje
kakih devet dni hranili in kadar so jih prišli gledat,

53

so našli potem smrad in nesnago v lonci, ali pa
črepinje in kamenje. Pa vender se niso utrudili,
zopet hoditi v goro. Zavoljo tega je postal duh ne¬
voljen, spodil je vlačugarje, nažgavši jih s kamenjem,
ter je bil vsem popotnikom tako hud, da ni prišel
nihče brez strahu v goro, in imena Repoštev ni bilo
slišati mnogo mnogo let več v gori.

Necega dne se je senčil duh pri plotu svojega
vrta. Kar pride po poti žena, ktera mu je bila za¬
voljo nje posebne oprave jako všeč. Imela je dete
na prsih, eno je nesla na hrbtu, eno pelja za roko
in večji deček je nesel prazen jerbas in grablje za
njo. Misli si Repoštev: „Mati je pač dobra stvar,
vodi svoje čvetero otročiče, opravlja še svoja dela
brez godrnjanja in morala se bo še obložiti s tež¬
kim jerbasom. To se pravi drago plačevati veselje
ljubezni ! u  To premišljevanje mu je naredilo dobro
voljo in spusti se v pogovor z ženo.

Posadila je svoje otroke na travo in smukala
perje z grmovja. Med tem je bilo otročičem dolg
čas in začeli so močno jokati. Mati je takoj nehala
delati, žnjimi igrala se, vzela jih v naročje, skakala
in pela jim, zazibala jih zopet in potem šla po
svojem poslu. Kmalu potem so začeli komarji
otročičke pikati in ponavljala se je prejšnja pesen.

To matere ni naredilo nevoljne. V grmovje je
stekla, jim jagode brat, najmanjšega pa je podojila.
Materina potrpežljivost in dobrosrčnost ste duha
jako zadovoljili. Pa majhni kričač, ki je bil popred

54

materi na hrbtu, ni dal nikakor utolažiti se; svo¬
jeglav, trmast deček je bil, kteri je jagode od sebe
vrgel, ko so mu jih dali, in vpil je, kakor bi ga
kdo drl. Zdaj je bilo materi preveč in nevoljna
vsklikne: „Repoštev! — pridi in snej vekača." V
tistem hipu pristopi duh v podobi oglarjevi, rekoč:
„Tukaj sem, kaj hočeš imeti ?“ Mati ne nadejaje se,
da se bode Repoštev! istinito prikazal, s prva vsa
prestrašena obmolkne pred črnim velikanom, toda
kmalu se osrči ter ga pogumno zavrne: „Poklicala
sem te le, da bi svoje otroke potolažila; ker so
zdaj pokojni, te ne potrebujem in zahvaljujem se
ti za tvojo dobro voljo.“

„Ali pa veš tudi,“ odgovori ji duh, „da me
tako nihče brez kazni ne sme klicati. — Primem
te pri besedi! Daj mi vekača, da ga požrem; kaj
tacega uže davno nisem imel v ustih!“ In stegnil
je svojo sajasto roko, da bi dečka prijel.

Kakor koklja, zagledavši kragulja v višavi, naj-
prvo s plašnim kokanjem skliče svoja piščeta v
varno gnezdo, svoje peruti razprostre in potem
začne bojevati se z močnejim sovražnikom, tako
se je razsrjena žena črnemu oglarlju v brado za¬
kadila, namerila mu s pestjo, zarohnivša nad njim:
„Pošast! preden mi otroka vzameš, moraš mi srce
iz prs strgati!“

Tako srčnega napada se Repoštev ni nadejal.
Oplašen stopi nazaj, čudeč se junaškemu pogumu,
kakeršnega med ljudmi še ni skusil. Prijazno se

55

nasmehlja ženi ter reče: „Ne togoti se! Vsaj ne
žrem ljudi, kakor misliš. Nič žalega ne bom storil
ni tebi ni tvojim otrokom, pusti mi dečka vekača;
všeč mi je. Redil ga bodem kakor grofiča, v baržun
in svilo ga bodem oblačil in gospoda ga bom na¬
redil ki bo hranil očeta in brate. Terjaj zanj tisoč
kron, dam ti jih!“

„Ho, ho!“ nasmeje se bistra žena; ,,ali vam
je dečko všeč? — Da, čvrst je kot redkev; a za
ves svet bi ga ne dala.“ — ,,Nespametnica!“ reče
ji Repoštev, „ali nimaš še treh druzih otrok, ki ti
delajo dosti jeze in nevolje ? Težko jih moraš rediti
in ubijati se žnjimi noč in dan.“

Žena: „Res je to, a zato sem mati, in storiti
moram svojo dolžnost. Otroci mi delajo obilo pre¬
glavice, a tudi mnogo veselja."

„Lepo veselje mi je to, z mehovi celi dan vla¬
čiti se, pestovati in snažiti jih, poslušati njih vpitje
in čuvati njih početje!"

Ona: „Reči vam moram gospod, da vam je
materino veselje malo znano. Ves trud in vse delo
osladi en sam migljaj, prijazno smehljanje in ble¬
betanje malih nedolžnih otročičev. — Le poglejte
mi tega rudečega dečka, kako se me oklepa, mali
priliznjenček! Ali ni bil ta, ki je tako kričal? —
Oh, če bi le sto rok imela, ki bi vas vzdigovale in
nosile ter za vas delale, preljubi otročički!"

Duh: »Tako! ali vaš mož nima rok, da bi
delal ?"

56

Ona: „0 da, ima jih! In vzdigne jih tudi
včasi da jih čutim.”

Duh (jezno): „Kako? Tvoj mož si upa po¬
ložiti roko nate? Na tako ženo? Vrat mu bom
zavil ubijalcu!"

Ona (smeje se): ,,Potem bi imeli preveč
vratov viti, če bi morali vsi možje z vratovi pla¬
čevati, ki se nad ženami znašajo. Možje so hudi
ljudje. V zakonu je treba marsikaj trpeti, zato
sem se omožila!

Duh: „Če si vedela, da so možje hudi ljudje,
bila si neumna, da si se možila.“

Ona: „Znabiti! Pa Štefan je bil čvrst ko¬
renjak, ki je imel dober zaslužek, jaz pa sem bila
uboga dekla brez dote. Prišel je k meni in me je
snubil; dal mi je za aro tolar, na kterem je bil
vtisnjen divji mož, in kmalu sva bila mož in žena.
Potem pa mi je tolar nazaj vzel, a divjega moža
imam še.“

Duh (smeje se): „Morebiti si ga podivjala s
svojo tirno?*'

Ona: „0 trmo je že izgnal iz mene! Pa Šte¬
fan je stiskač. Če hočem imeti novcev od njega,
razsaja huje v hiši, kakor vi včasi po gorah, očita
mi revščino in molčati mu moram. Če bi mu bila
kaj dote k hiši prinesla, bi mu uže jezik zavezala.“

Duh: „S čim se živi tvoj mož?“

Ona: „S steklom kupčuje in težko si mora
kruh služiti. Leto in dan nosi ubožec težki koš iz

57

Češkega; če se mu po poti kaj ubije, moram jaz
in ubogi otroci plačati, a ljubezen ne udari hudo,“

Duh: „AIi moreš še moža ljubiti, ki tako s
teboj ravna ?“

Ona : „Zakaj pa ne ? Ali ni oče mojim otrokom ?
Vse bodo poravnali in nama pomagali, kadar bodo
zrastli.“

Duh: ,,To je pač žalostna tolažba! Otroci
plačajo tudi starišem trud in skrbi? Ko ti bodo
otroci poslednji denar iz žepa izmolzli, vzel jih bo
cesar v vojsko, da ti jih bodo Turki pobili.“

Žena: ,,Če prav, to mi ne teži srca. Če jih
Turki pobijejo, umro za cesarja in domovino v
svojem poklici. Morejo pa tudi v vojski obogateti
in starišem pomagati . 11

Potem je duh začel pogajati se še enkrat za
otroka, pa žena mu še odgovora ni dala. Napolnila
je jerbas z listjem, povezala nanj najmanjšega otroka
in Repoštev se je obrnil, kakor če bi hotel iti. Ker
je pa bilo breme pretežko, da bi ga bila mogla
žena vzdigniti, prosila ga je pomoči, rekoč: ,,Ker
sem vaš uže poklicala, pomagajte mi vsaj zadeti,
in če hočete še ljubav storiti, dajte dečku, ki vam
je tako všeč, desetico v dar, da si kruha kupi.
Jutri bo prišel oče in nam bo prinesel iz Češkega
kaj za kolače.“

Duh ji odgovori: „Pomagal ti bom uže, če
mi pa dečka ne daš, mu tudi jaz daru ne dam.“

„Tudi dobro!“ odgovori žena in gre svojo pot.

58

Dalje ko je šla, bolj težak je prihajal jerbas,
da je skoro upešala in vsacih deset stopinj morala
počivati. To se ji je zelo čudno zdelo. Mislila je,
da ji je Repoštev eno zagodel in kamenja skrivaj
pod listje naložil. Postavila je torej jerbas na bližnji
štor in ga zvrne. Pa samo listje se je vsulo iz
njega brez kamenja. Napolnila ga je zopet do po¬
lovice in je še toliko listja v pripas natlačila, ko¬
likor je mogla. Pa kmalu ji je bilo zopet pretežko.
Še enkrat je morala odložiti. Dostikrat je nosila
koše napolnjene s kopico sklenic in kozarcev, a
tako je ni težilo še nobeno breme in tudi utrudila
se ni kmalu tako zelo. Ko je domov prišla, je vender
hišo opravila, kozam in kozličem pokladala zelenega
listja, otročičkom kruha dala za večerjo, ž njimi
molila in kmalu veselo zaspala.

Zlat voz in čuječ dojenček, ki je glasno terjal
svoj živež, zbudil je pridno ženo iz trdnega spanja
k navadnemu delu. Najprvo je šla koze pomlesti,
pa — kako se je ustrašila! Uboga žival, stara
koza, je ležala mrtva, kakor kamen trda, moleč
vse štiri od sebe. Kozliči pa so strašno obračali
oči, ježičke daleč vun stegovali in uže pojemali-
Taka nesreča še ni zadela blage žene, kar gospo¬
dinji. Vsa omamljena vsled nezgode vrgla se je
na slamo, brisaje s pripasom solzne oči. Gledati
ni mogla pogina živalic in zdihovala je glo¬
boko: „Oh, jaz nesrečna žena, kaj bom začela!
in kaj bo moj hudi mož rekel, kadar pride; oh,

59 k

ob vse svoje premoženje sem, oh, ob ves ljubi
dar božji!"

Svojemu zbeganemu srcu pa je kmalu našla
tolažbe, rekoč: „Če je ljuba žival ves tvoj blagoslov
božji na tem svetu, kaj so ti pa otroci? Sram jo
je bilo in mislila si je: Pusti vse bogastvo sveta,
vsaj imaš še moža in čvetero otrok: Vsaj se še ni
vsušil mlečni virček za preljubega dojenčka, in za
druge otroke je še obilo vode v vodnjaku. Ge prav
Stefan razsaja in če me tudi tepe, kaj to de ? Vsaj
nisem nič zanemarila. Žetev je pred durmi; žet bom
šla in po zimi bom predla do polnoči. Drugo kozo
dobiti bode menda uže še moči, in kedar imam to,
tudi kozličev ne bode manjkalo.

To premišljevaje se je srce zopet ohrabrilo.
Solze si je obrisala in ko je pogledala, ležal je pred
njo listek, ki se je tako lepo lesketal, tako rumeno
kakor zlato. Urno je vstala tekla sosedi židovki
pokazat, kaj je našla, in židovka je takoj spoznala
dragoceno kovino. Zbarantala jo je od nje in ji
odštela na mizo dva trda tolarja. Ta hip zgine vsa
žalost iz brezupnega srca.

Toliko gotovih denarjev še uboga žena nikoli
ni imela. Tekla je k peku in mesarju, kupila masle¬
nega kruha otrokom in kozličevo gnjat Štefanu za
pečenko, ko bi zvečer prišel truden in lačen domov.
Kako veseli so skakljali otročiči materi naproti, ko
je prišla domov in jim delila tako slastnih, nena¬
vadnih jedi! Prepustila seje vsa materinemu veselji,

60

daje mogla nasititi stradajoče otročiče. Njena druga
skrb je bila mrtva živina, kteri je po nje misli
zavdal kak hudobnež. Namenila je, po moči pri¬
krivati to nesrečo svojemu možu. Pa nje čudenje je
vse presegalo, ko je zagledala korito polno zlato-
bliščečega listja. Zdelo se ji je takoj, da je živina
zato počepala, ker je jedla zlato. Zavoljo tega je
nemudoma nabrusila nož, kozi in mladičem prepa¬
rala trebuh ter našla v vsakem želodci kepo zlata.

Zdaj ni vedela, kaj začeti s svojim bogastvom.
Ko je pa zaklad vzela v svojo last, polnile so njeno
srce tudi težke skrbi. Nepokojna, boječa je bila,
srce ji je močno utripalo, vedela ni, ali bi zlato v
skrinjo zaprla ali v hramu zakopala. Bala se je
tatov in tolovajev, a tudi stiskaškemu Štefanu ni
hotela razodeti svoje sreče, ker se je bala, da bi
iz skoposti ne prisvojil si vsega zlata, njo pa z
otroci vred vendar le stradati pustil. Dolgo je pre¬
mišljevala, kako storiti najpametneje, pa vedela si
ni svetovati.

Šla je torej k gospodu župniku in mu je vse
povedala, kako in kaj se ji je pripetilo z Repo-
števom, kaj ji je pripomoglo k velikemu bogastvu
in kaj da hoče prositi. Resnici v dokaz mu je
pokazala vse zlato, ki ga je pri sebi imela. Gospod
župnik se je pri tej priči prekrižal, a tudi veselil
obile sreče uboge žene premišljevaje, kaj bi ji
svetoval in kaj bi storil, da bi se lakomni Štefan
ne polastil bogastva.

6i

Po dolgem ugibanju je rekel: „Poslušaj me,
žena! Jaz vem za svet vsemu temu. Pretehtaj mi
zlato, da ti ga pošteno shranim, in potem bodem
spisal list v laškem jeziku, v katerem bode stalo,
da se je tvoj brat, ki je šel pred leti v tuje dežele,
prepeljal iz Benetk v Indijo in da je ondi umrl;
da je v oporoki vse svoje premoženje tebi zapustil
s pristavkom, da pride samo tebi v korist in ni¬
komur drugemu in župnik naj bode tvoj jerob. Jaz
ne terjam ne plačila ne hvale za to, samo to po¬
misli, da si sveti cerkvi hvale dolžna za blagoslov,
ki ti ga je Bog dal; zato obljubi naši cerkvi bogato
mašno obleko/

Ta svet je bil ženi jako všeč in rada je ob¬
ljubila to gospodu. Natanko sta pretehtala zlato,
položila ga v cerkveno skrinjo in žena je šla domov
veselega in lahkega srca.

Repoštev je bil prijatelj ženam, dasiravno ga
je nekoč vodila ena za nos; a ta kmetica pa se
mu je posebno prikupila s svojim obnašanjem. Tem
bolj se je pa surovemu Štefanu mrzil in želel je,
nad 'njim znositi se za ubogo ženo, ter mu eno
zaigrati, da bi se mu srce treslo in ga tako ukrotiti,
da bi bil ženi podložen. Zavoljo tega je osedlal
brzi jutranji veter, vsedel se nanj in dirjal čez hribe
in doline, ter gledal kakor begun po vseh cestah
in stezah ki peljejo iz Češkega. Kar ugleda popot¬
nika ki je nesel težko breme, in ta hip mu je bil
za petami ter mu natanko ogleda val blago, ki ga.

m

je imel v košu. V svojo srečo ni nosil noben po¬
potnik steklovine po tej cesti, sicer ne bi bil odšel
škodi in zasmehovanji, če bi tudi ne bil mož,
kterega je Repoštev iskal.

Na ta način mu težko obložen Štefan ni mogel
uiti. O mraku prikorači čvrsti mož po cesti s težkim
košem na hrbtu. Kolikorkrat se je prestopil, za¬
škripal je koš. Duh se je uže veselil, ko ga je od
daleč videl priti, da mu ne bo odšel, in pripravil
.se je izpeljati svoj naklep. Spehani Štefan je prišel
skoraj vrh hriba, še poslednji klanec je imel pred
sabo in potem bi ga peljala pot navzdol proti
domu. Zavoljo tega je še bolj hitel. Vendar je
moral včasi počivati. S svojo gorjačo je podpiral
koš, da bi si težo olajšal, in brisal si je pot, ki mu
je tekel v debelih sragah po obličji. Dospel je vrh
griča in ravna, lepa steza je vodila doli čez povesje.
Sredi pota je ležala prežgana smreka in parobek
je stal navpik poleg nje, na vrhu raven kakor
miza. Okrog in okrog je rastla zelena trava, kraj
je bil jako lep, razgled v okolico krasen, da je po¬
potnik rad tukaj postal in oddahnil se. Tudi utru¬
jenemu Štefanu je bilo vabljivo mesto tako všeč,
da je kar svoj koš na deblo postavil in se nasproti
po dolgem vlegel v travo. Tukaj je preudarjal,
koliko dobička bo imel in našel je, da bi si na
trgu osla kupil in otovoril, če bi nobenega novca
za dom ne obrnil in pridni roki svoje žene pre¬
pustil skrb za živež in obleko. Misel kako bi v

G3

prihodnje otovorjenega osla poganjal počasi pred
seboj, mu je bila pri ožuljeni rami tako sladka,
da se je ni hotel iz glave izbiti.

„Zdaj imam osla,“ pravi sam sebi, .potem
bom dobil kmalu konja, in ko bom imel konja v
hlevu, našla se bo tudi njiva. Iz ene njive bodete
lahko dve, iz dveh štiri, s časom celo zemljišče in
kmetija, in nazadnje bode imela tudi Liza novo krilo.“

Prišel je s svojim računom ravno tako daleč,
kakor Dolenec, ki je nesel jajca na trg. Kar spusti
Repostev vrtinec okrog debla in koš se prekopicne
na tla, da se je vsa roba v tisoč koscev razdrobila.
To je vdarilo kakor strela v Štefanovo srce. Ob
jednem je slišal od daleč glasno krohotanje. Za¬
zdelo se mu je, kakor bi se nekdo veselil njegove
škode, in ker se mu vihar tudi ni naraven zdel in
ker je videl, da sta drevo in štor zginila, mislil si
je lahko, kdo mu je napravil tako nesrečo.

„0 Rdpoštev!“ je zdihoval, „mari te veseli
moja nesreča? Kaj sem ti storil, da si mi vzel
košček kruha? Oh, jaz za vse dni svojega življenja
nesrečni človek!“

Potem se je vedel, kakor bi bil ob pamet in
preklinjal je Repošteva, kakor si je le mogel do¬
misliti, da bi ga ujezil. „Potepuh!“ je vpil, „pridi
in še zadavi me, ko si mi vzel vse, kar sem imel
na zemlji!“ V resnici mu ta hip ni bilo življenje
več, kakor zdrobljena posoda. Repoštev se pa ni
dal ni videti ni slišati.

64

Osiromašeni Štefan je moral, če ni hotel praz¬
nega koša domov nesti, črepinje pobrati, da bi jih
v steklarnici zamenjal za par kozarcev. Globoko
zamišljen, kakor trgovec, kteremu je požrešno morje
pogoltnilo ladijo in blago, šel je z gore proti domu.
Sto in sto težkih misli mu je rojilo po glavi, kako
bi škodo poravnal in svojo kupčijo zopet pričel.
Spomnil se je koze, ki jo je žena imela doma v
hlevu; pa ljubila jo je skoro kakor svoje otroke,
in vedel je, da je ne bode dobiti z lepo. Zato si
izmisli zvijačo, svojo nesrečo doma ne povedati in
ne po dnevi vrniti se domov, temveč splaziti se ob
polunoči v hišo, gnati kozo v Kovačevo na trg in
za skupljeni denar kupiti novega blaga, kedar bi
se pa vrnil domov, kregati se s svojo ženo in ji
očitati, kakor da bi bila nje nemarnost kriva, da ji
tatje kradejo živino iz hleva, kadar njega ni doma.

S tem dobro prevdarjenim sklepom splazil se je
blizo vasi v grmovje in je čakal ondi težkega srca,
kdaj bode ura bila polunoči. Točno ob dvanajstih
je šel krast. Zlezel je skozi nizka dvoriščina vrata,
odpre jih od znotraj in splazi se h kozjemu hlevu.
Bal se je vendar, da bi ga žena ne zasačila pri
tatvini. Proti navadi je bil hlev odprt in čudil se
je, da si ga je tudi veselilo, kajti našel je v tej
nemarnosti eno priložnost več, prikriti s tem svojo
hudobijo. Toda v hlevu je bilo vse prazno in
mrtvo, niti koze niti kozličev ni bilo v njem. V
prvem strahu je mislil, da ga je uže morda pre-

65

stregel kak tatinski tovariš, ki je znal ročnejše krasti,
kakor on, kajti nesreča pride malokedaj sama. Pre¬
strašen je padel na posteljo žalujoč, da mu je splaval
po vodi poslednji poskus, znova spraviti svojo kup¬
čijo na noge. Od gospoda župnika vrnivša se Liza,
pripravila je radostno vse, da bi postregla svojemu
prišedšemu možu z dobro jedjo. Tudi gospoda žup¬
nika povabila je, da bi pri veselem obedu povedali
Štefanu, kakošna sreča je doletela njegovo ženo in
s kterimi pogoji bi je mogel biti tudi on deležen.
Proti večeru pogledovala je skrbno skozi okno, ali
se Štefan že vrača. Nepotrpežljivost gnala jo je
ven pred vas, kjer je pogledovala s svojimi bistrimi
očmi po cesti. Žalostna je bila, ker ga tako dolgo
ni hotelo biti. Ko se je stemnilo, začelo jo je strah
biti v spalnici; večerjala pa ni nič. Jokala je in
dolgo ni mogla zaspati. Še le proti jutru je malo
zadremala. Ubozega Štefana pa je nadlegval dolgčas
v kozjem hlevu in bil je nevoljen. Tako je bil
klavern, da si ni upal potrkati na vrata. Naposled
zakliče s slabim glasom: „Ljuba žena zbudi se in
odpri svojemu možu!"

Ko je Liza čula njegov glas, skočila je kakor
srna s postelje, stekla k durim in veselo objela
moža. On se je pa držal mrzlo, postavil je svoj
koš na tla, in se vlegel na klop. Ko je vrla žena
videla moža tako klavernega, obšla jo je žalost.
Rekla je: „Kaj ti je, ljubi mož? kaj se ti je pri¬
petilo?"

5

66

Odgovoril ji je samo se zdihovanjem, pa vender
je kmalu zvedela, zakaj je tako žalosten, in ker mu
je bilo srce prepolno, ni mogel dalje zamolčati ženi
svoje nesreče. Ko je slišala, da mu je Repoštev eno
zagodel, uganila je lahko dobrotljivi namen duha
in ni se mogla ubraniti smehu. To bi ji bil Štefan
grdo plačal, če bi bil pri drugi volji. Zdaj pa nič
ni rekel na to. Poprašal je ie plašno, kje so koze.
Žena se je še močneje smijala, ko je videla, da je
gospodar ovohal uže vse kote.

„Kaj ti je mar moja živina?" rekla je. „Vsaj
še nisi vprašal po otrocih. Živina je shranjena dobro
zvunaj na paši. Kaj ti bo Repoštev belil glavo,
ne žaluj! Kdo ve, kje nam je on ali kdo drugi
namenil obilno plačilo !“

„Kaj tacega znaš dolgo upati," zavrne jo mož.
„Ej, vender," pravi žena, sreča pride dosti¬
krat, ko se je najmenj nadejamo. Nič ne maraj,
Štefan, če prav nimaš steklovine in jaz ne koze,
imava vender zdrave otroke in zdrave roke, da
preživiva sebe in nje. To je najino bogastvo.“

,,Oh, da bi se Bog usmilil!“ zdihuje žalostni
mož. „Ako so koze proč, nesi mi še te štiri me¬
hove koj v vodo; jaz jih ne morem preživiti."

„Ce jih ti ne moreš, morem jih pa jaz, po¬
nosno odgovori Liza.

Pri teh besedah so prišli prijazni gospod župnik,
ki so že pred vratmi poslušali ves govor. Popri-
jemši besedo narede Štefanu dolgo pridigo, da je

67

lakomnost korenina vsemu hudemu in ko so mu
dosti v glavo vtrobili, povedali so mu tudi o bogati
dedščini njegove žene.

Pokazali so mu laško pismo in povedali iz
njega, da ima tedanji vaški župnik spolniti poslednjo
voljo ranjcega in da so uže v varnost spravili, kar
je zapustil,

Štefan je gledal kakor zaboden vol in nič dru-
zega ni mogel storiti, kakor včasi pripogniti se. Ko
se je nekoliko zbrihtal, objel je svojo skrbno ženico
in ji zagotavljal, da jo bode zvesto ljubil in spo¬
štoval celi čas svojega življenja.

Bil je od tega časa najbolši mož, najboljši oče
svojim otrokom in priden gospodar; dasitudi poprej
nikoli ni bil postopač.

Gospod župnik prodali so s časom zlato, ku¬
pili za denarje veliko kmetijo, na kateri sta gospo¬
darila Štefan in Liza do smrti. Denarje, ki so še
ostali, posojevali so na obresti, ter so s premože¬
njem gospodarili tako pošteno, kakor s cerkvenim.
Vzeli niso druzega plačila kakor mašno obleko, ka¬
tero je dala Liza tako lepo narediti, da ni bilo njej
jednake. Liza je imela še v svoji starosti obilo ve¬
selja s svojimi otroci in Repoštevov ljubček je bil
kaj hraber mož. Služil je dolgo v cesarski armadi
za časa tridesetletne vojske ter je bil imeniten častnik.

5 *

v.

Ker je duh mater Lizo tako lepo obdaroval,
ni dal slišati dolgo nič več o sebi. Ljudstvo je sicer
pripovedovalo marsikako čudno prigodbo, ktero so
ženske ob dolgih zimskih večerih predle tako dolgo
in tanko kakor nit na vretenu ; a zgolj prazne prav¬
ljice so bile, izmišljene samo za kratek čas. Pa ka¬
kor je sploh na svetu, da je med sto rečmi, ktere
pripovedujejo ljudje, komaj jedna resnična, tako je
' bila tudi med sto pripovedkami o Repoštevu v Krko-
noših komaj jedna, ki se je prigodila. Grofinja
Cecilija bila je pred kakimi sto leti poslednja, ktera
je imela ž njim opraviti, predno je zginil popolnoma
s sveta.

Ta gospa, ktero so pokvarile in naredile
vso hromovo  mehkužnosti visocega stanu, pe¬
ljala se je z dvema hčerama v Karlove Vari (to¬
plice) na Češko. Mati je jako hrepenela po toplicah,
hčere pa po veselji in družbah, ki se v tacih krajih
shajajo; noč in dan vozile so se v eno mer, da bi
prej dosegle svoj cilj. Primerilo se je, da se pripe¬
ljejo ravno ob solčnem zahodu v Krkonoše. Bil
je lep poletni večer nobene sapice ni bilo čutiti.
Ponočno obnebje je bilo posejano z zvezdami. Prvi
lunini krajec in sem ter tja letajoče kresnice delale

69

so, da je bil to najlepši večer, kterega more kdo
doživeli; toda popotnice so vživale malo ta večerni
kras, kajti gospa mama je sladko zaspala ob ziba¬
joči vožnji, ker so konji počasi vozili, hčere s hi-
šino so se pa stiskale vsaka v svoj kot in tudi
dremale. Samo Janez, ki je kočijažil ni zaspal. Vse,
kar je kedaj slišal o Repoštevu, hodilo mu je sedaj
na um, ljubše bi mu bilo, da bi nikoli slišal ne bil
o njem. Oh, kako si je želel nazaj v Vratislavsko
mesto, kamor si nikdar ne upa noben duh. Plašno
se je oziral, na vse strani in če je kaj zagledal,
kar se mu je zdelo neznano, spreletela ga je mrzla
groza po hrbtu in lasje so mu stopali po konci.
Včasi je dal videti postiljonu, da ga je strah in
nalašč ga je spraševal, ali ni nič nevarnega v hribu.

Dasiravno se mu je ta večkrat krepko pridušil
po navadi voznikov, da se ničesar ni bati, bilo mu
je vender čudno pri srci.

Po dolgem molčanji ustavi postiljon konje, za¬
mrmra nekaj sam pri sebi in konje požene, se zopet
ustavi in tako večkrat naredi. Janez, ki je trdno
mižal, odprl je plašno oči in v svoj strah videl, da
kakega pol streljaja pred vozom stopa nekdo črn
kot noč, velik čez mero, in kar ga je največ be¬
galo, bila je prikazen v črnem plašči brez glave.
Ko se je voz ustavil, obstal je ta tudi, in ko so
konji potegnili, šel je tudi ta naprej. „Strijc, ali nič
ne vidiš ? 11  vprašal je strahopetnež in lasje so se
mu ježili.

70

„Seveda vidim nekaj,“ odgovori mu postiljon
poluglasno; ,,pa le molči da ga ne motiva."

Janez je začel moliti, kolikor je znal, in mrzel
pot mu je stal na čelu. Kakor blisk v temni noči,
ko še gromenja nikjer slišati ni, celo hišo spravi
po konci, ravno tako je bojazljivec tu pri svoji dre¬
majoči gospej iskal tolažbe in varstva. Naglo je po¬
trkal na šipo. Grofinja nevoljna, da se je prebudila
iz sladkega dremanja, vpraša: „Kaj pa jo?"

„Žiahtna gospa!“ rekel je Janez, „poglejte
ven; tam hodi mož brez glave!"

„Tepec!" pokara ga grofinja, ,,ali se ti sanja?
In če bi tudi res kaj bilo, vsaj mož brez glave ni
kaj nenavadnega; povsod jih je dosti."

Gospicama pa ta pot materine besede niso bile
po volji; njiju srce se je treslo strahu. Plašno ste
se pritiskali k materi, trepetaje in zdihovaje: „Oh,
to je Repoštev, gorski duh 1“ — Gospa pa, ktera
je o duhovih imela druge misli nego hčeri ter ni
vanje verovala, pokrega ju zavoljo nespametne vraže
in jima dokazati hoče, da ti duhovi izvirajo iz pre¬
napetih in razgretih možganov.

Razkladala je še svoje nazore z vso zgovor¬
nostjo, ko je mož s črnim plaščem, ki se je za nekaj
časa popotnikom skril, stopil zopet iz goščave na
cesto. Pa kmalu se je skazalo, da Janez ni dobro
videl. Mož je sicer imel glavo, toda bila ni na vratu
med pleči, temveč nesel jo je v rokah, kakor psička.
To je storilo neizrečen strah v vozu in zvunaj voza,

71

komaj tri korake je stala pošast od voza. Mladi
gospodičini in hišina, ktera sicer ni imela navade
segati v besedo, kadar ste oni govorile, zavpile so
jednoglasno in hitro zagrnile okno, da bi nič ne
videle, in skrile so svoj obraz. Mati pa je v tihem
strahu sklenila svoji roki in nje obličje ni kazalo,
da bi verovala v strahove in duhove. Janez, na kte-
rega je imel mož s črnim plaščem posebno piko,
začel je glasno moliti, da bi se bil strahu ubranil.
Komaj spregovori: ,,Vsi dobri duhovi 1 '— vrže mu
pošast odsekano glavo v čelo, da se je zvalil z voza
na tla; v tistem hipu je ležal tudi postiljon na tleh
in strah je rekel z otlim glasom: ,,Na, to imaš od
Repošteva, po čegar svetu se voziš! Menije zapadlo
vse: voz, konji in blago!“

Potem plane pošast spredaj na sedlo, požene
konje in.dirja čez gore in doline, tako da je ropot
drdrajočih koles preglasil krik in jok prestrašenih
žensk.

Naenkrat se je družba ostrašenih pomnožila
za enega človeka. Nek popotnik je jahal počasi
mimo voza in še zapazil ni, da kočijaž nima glave.
Jezdil je pred vozom, kakor bi bil za to najet. Možu
s črnim plaščem to nikakor ni bilo po volji. Ko je
voz ukrenil na drugo pot, storil je to tudi jezdec.
Prikradeni voznik se ni mogel iznebiti nepoklicanega
spremljevalca, kakor bi ga bil kdo k vozu privezal.
Vozniku je že vroče prihajalo, zlasti ko je videl,
da je imel popotnikov konj eno nogo manj, pa

kljubu temu je trinogata para popolnoma dobro
stopala. Bal se je, da se mu bo slabo godilo, ker
je Repoštevovo mesto prevzel in zazdevalo se mu
je uže, da se je pravi pravcati Repoštev vtaknil v
to reč.

Čez nekaj časa obrnil se je konjik tako, da
je tik voznika prišel in vprašal ga je prijazno:

„Rojak, kam se peljete ?“

„Kam neki? il  rekel pošastni kočijaš s plašnim
glasom, „kakor vidite za nosom !“

„Prav!-‘ reče konjenik; „bratec, pokaži kje
imaš nos?“ Potem prime konje za vajete, zgrabi
črnoplaščnika in ga telebne tako krepko na tla, da
so mu vse kosti zaškripale, kajti pošast na vozu
bila je od mesa in kosti. Odmali je bil razšemljen
in pokazala se je kodrasta glava, vstvarjena tako,
kakor sicer vsaka človeška. Ker je goljuf videl, da
je izdan, zbal se je težke roke svojega nasprotnika
in tudi več dvomil ni, da je to Repoštev sam;
zato se mu je podal in ga je prosil, naj ga pusti
pri življenji.

„Plemeniti gorski gospod! — tako se hlini pri-
klaten zločinec Repoštevu — usmilite se mene ne¬
srečnega, kterega je preganjala osoda uže od mla¬
dosti; kteri nikoli ni mogel tega doseči, kar je hotel,
in kteri sedaj celo strah biti ne sme, ko med ljudmi
več živeti ne more.“

To je bilo o pravem času govorjeno! Repoštev
je bil na svojega posnemača tako razkačen, da bi

73

ga bi ga bil kar umori, če bi ne bil želje vnet,
slišati kaj več o njegovem življenji. „Vsedi se,“ mu
veli, „in stori, kar se ti bode ukazalo!"

Na to potegne konju četrto nogo izmed reber,
stopi k vozu, ga odpre in hoče gospo in gospici
prijazno pozdraviti.

Pa v kočiji je bilo tiho kakor v grobu; strah
je omamil občutljive stvari tako, da so se vsi du¬
hovi življenja iz njih umaknili in vse je ležalo v
omedlevici, kar je bilo v vozu. Pa popotnik si je
vedel kmalu pomagati. Zajel je poln klobuk vode
iz mimo tekočega studenca, poškropil obraze omam¬
ljenim gospem, dd jim nekaj povohati, namaže jim
senci z dišavo ter jih tako zopet poživi in okrepča.
Po vrsti so odpirale oči ter zagledale čednega, na
videz poštenega moža.

„Žal mi je prežlahtne," rakel je, „da ste na
mojem graščinskem posestvu prišle v roke hudob¬
nežu, kteri je gotovo imel namen, okrasti vas; re¬
šene ste, jaz sem polkovnik Orjaškovič. Dovolite,
da vas popeljem v svoj grad, ki ni daleč.“

To je bilo grofinji prav po volji. Z veseljem
je sprejela to vabilo, in kodrež dobil je ukaz, dalje
peljati. Voljno je storil svojo dolžnost. Da bi gospem
dal oddahniti se strahu, pridružil se je zopet voz¬
niku, ter mu veleval peljati zdaj na desno, zdaj na
levo. Med tem je voznik dobro videl, da je konjik
včasi kakega mimo letečega netopirja k sebi poklical
in mu skrivno ukazoval, da ga je bilo še bolj groza.

74

Za eno uro vožnje se jim zasvetli v daljavi
lučica, iz nje nastaneta dve, nazadnje pokažejo se
štiri. Prihajali so štirje lovci, kteri so skrbno iskali
svojega gospoda, kakor so rekli, in zdaj veselili se,
da so ga našli.

Grofinja je bila zopet popolnoma pri sebi, in
ker je videla, da ni nevarnosti več, spomnila se
je Janeza in skrbelo jo je zanj. Povedala je to svo¬
jemu varuhu, kteri je takoj poslal dva svoja lovca
iskat nesrečna tovariša, da jima pomagata na noge.
Kmalu potem pridrdra voz skozi temna grajska
vrata na prostorno dvorišče. Obstal je pred silno
lepim gradom, ki je bil skozi in skozi razsvetljen.
Polkovnik je ponudil grofinji roko ter jo peljal v
krasno dvorano k mnogobrojni ondi zbrani družbi..
Gospodičini se niste malo sramovali, ko ste v po¬
potni obleki prišli v tako imenitno družbo, ki je
bila prekrasno nališpana.

Po prvem pozdravljenji se je družba razdelila
zopet v več delov, nekteri so sedli k igri, drugi so
se zabavali v pogovorih. Menili so se o zadnjem
dogodku, in kakor se rado zgodi ob pripovedovanji
prestanih nevarnosti, zložili so kmalu dolgo povest,
v kteri bi bila rada grofinja prva junakinja, če bi
bila mogla utajiti oživljajoče dišave, s katerimi je
polkovnik moral krepčati nezavestne ženske. Kmalu
potem pripelje postrežni gospodar moža prišedšega,
kakor če bi ga bil kdo poklical. Bil je zdravnik,
kteri je povpraševal po občutkih grofinje in njenih

lepih hčera. Prijemal jih je za žile in z učenim
obrazom marsikatera nevarna znamenja najti si do-
mišljeval. Grofinja se je v svojem stanu jako dobro
počutila, vendar se je bala za svoje življenje Daši
je bila vsa pohabljena, slab život ji je bil vender
tako ljub, kakor obleka, ktere je bila uže vajena
in bi je rada ne slekla, če tudi je bila uže obno¬
šena. Povžila je torej po zdravnikovem nasvetu
nekaj hladeče štupe in kapljic; zdravi hčeri ste
morali isto storiti, ali ste hoteli ali ne.

Preveč voljni bolniki narede zdravnike ostre.
Krvoželjni mož je zdaj še celo rekel, da je treba
puščati. Vzel je tedaj rudeč trak za obvezo, in gro¬
finja je pomolila svojo roko. Ne bila bi se branila,
naj bi bil zdravnik še kaj hujega tirjal, samo da
bi ji bil pregnal ves strah iz života. Pa nji in hče¬
rama v srečo ni tirjal nič hujega. Gospodičini ste
se dolgo in močno branili puščanja, a silno prigo¬
varjanje in materini vzgled sta konečno pripomogla,
da sle premagali strah pred jeklenim nožičkom ter
postavili nogo v toplo vodo. Nazadnje prišla je tudi
hišina na vrsto, dasi je prosila in tarnala, da ne
more videti krvi. Pa nič ni pomagalo. Trdosrčni
zdravnik ji je brez milosti zavihal rokav in postregel
tako umetno in skrbno, kakor njeni gospodi,

Ko je bilo to opravljeno, šli so na obed. Krasno
je bilo vse prirejeno. Mize so bile skoro do stropa
naložene s srebernim posodjem. Zlati in pozlačeni
kozarci stali so na mizah, in druzih reči bilo je to-

'76

liko, da se je vse blestelo. V drugi stanici svirala
je godba kratkočasne igre. Po jedi prinese strežaj
še sladoic in sadja, da so se uže polni želodci še
enkrat zasmijali. Premeteni sladčičar, ki je znal
očem in želodcu vselej bolj ustreči nego pameti,
je vse dogodjaje na popotovanji grofinje postavil
v majhnih sladkornih podobicah na mizo. Grofinja
je vse to na tihem čudeč se radovedno ogledovala.

Obrnila seje k svojemu sosedu, češkemu grofu
— in vprašala ga je, kaj danes tukaj obhajajo. Od¬
govoril ji je, da ni kaj posebnega in da so se zgolj
v zabavo zbrali samo dobri prijatelji. Čudila se je,
da o bogatem, postrežnem Orjaškoviču nikoli nič
slišala ni, bodisi v Vratislavi, bodisi kje drugje. Mi¬
slila je, da bode o njem samem kaj več cula;
pa ta je znal tako ročno ugibati se ji, da ničesa
ni zvedela. Nalašč je nehal govoriti o svojem rodu
in napeljaval je pogovor na duhove. Kadar pa
ljudje kaj tacega začnejo govoriti, ne morejo kmalu
nehati, ker nekateri vedo dosti povedati, drugi pa
še raje poslušajo.

Nek dobro rejen gospod je mnogo zanimivega
pripovedoval o Repoštevu in pričkali so se o res¬
ničnosti teh reči. Grofinja, imajoč sedaj obilo vode
za svoj mlin, je rekla, da ni nič res, in je ugnala
s svojo umnostjo v kozji rog nekega gospoda, ki
je imel samo jezik še gibčen, in ki je Repošteva
vrlo zagovarjal. „To, kar seje meni sami primerilo, “
rekla je, „očito kaže, da je vse sanje, kar se pri-

77 '

poveduje o gorskem duhu. Ge bi tu v gorah svoje
marnje počenjal in lepih lastnostij imel, ktere mu
sanjači prikladajo, gotovo bi sleparju ne bil pripustil
z nami tako delati, a ubogi duh ni mogel svoje
časti rešiti. Brez pomoči srčnega gospoda Orjaško-
viča bil bi predrznež z nami počel, kar bi se mu
bilo zljubilo."

Hišnemu gospodu dosihmal ni bilo mar za te
pogovore, zdaj pa se je tudi oglasil, rekoč; „Ple¬
menita gospa, vi ste duhove čisto iz sveta izmedli.
Vse bistvo možganov je zginilo po vašem pouku,
kakor megla izpred naših oči. Dokazali ste tudi
dobro, da starega prebivalca teh gora ni, in njegov
zagovornik, oni gospod tam, je umolknil. — Kaj pa,
če bi bil domišljeni gorski duh vender pomagal re¬
šiti vas iz pesti pošemljenega tolovaja? Kaj pa, če
bi se bilo prijatelju sosedov zljubilo, premeniti se
v mojo podobo, da bi vas bil tako spravil v var¬
nost? In če vam jaz rečem, da se kot hišni go¬
spodar celi čas od te družbe niti premaknil nisem,
da vas je neznan človek v mojo hišo pripeljal in
ga zdaj ni tukaj. Mogoče bi vendar bilo, da je gorski
duh otel svojo čast, iz česar bi se sklepalo, da ni
tak, kakeršen se vam dozdeva/ To govorjenje je
grofinjo nekoliko omotilo in lepi gospodičini ste zoper
svojo voljo položili vilice na mizo ter pozorno gle¬
dali gospodarja, da bi mu brali v očeh, ali go¬
vori resnico ali se šali. Prihod zopet najdenega Ja¬
neza in postiljona jih je v pogovoru zavrl. Postiljon-

78

se je veselil, da je zopet videl svoje konje v hlevu,
Janezu pa je srce radosti skakalo, ko je našel zopet
svojo gospodo zdravo in veselo. Zdaj prinesb strašno
glavo črnoplaščnika, ki je kakor topova krogla tre¬
ščila Janeza ob tla. Dali so glavo zdravniku, da bi
jo pregledal in povedal, pri čem da so. Ne da bi
učenjaški raziskaval tajnostno glavo, spoznal je
zdravnik takoj da je izotlena buča, napolnjena s
peskom in kamenjem in kot velika človeška glava
našemarjena z lesenim nosom in predivnato brado.

Po jedi se je družba razšla, ker se je uže da¬
niti začelo. Gospe so imele lepo pripravljene po¬
stelje, na katerih so kmalu zaspale, ker niso imele
časa, misliti na strahove. Solnce je bilo uže visoko,
ko se je mati zbudila; pozvončkala je hišini in zbu¬
dila gospodičini, kteri bi bili radi še zaspali v mehkih
pernicah, obrnivši se na drugo stran. Pa grofinja
je jako silila v toplice, da bi prej ozdravela, zato
je priljudni gospodar nikakor ni mogel pregovoriti,
še en dan ostati, dasiravno bi se gospodičini pre-
radi udeležili plesa, ki ga jim je hotel napraviti
na večer.

Takoj po jutranji kavi odpravile so se na
pot. Ginjene, ker jih je bil gospod Orjaškovič tako
prijazno sprejel, in jih spremil celo do meje svo¬
jega posestva, poslovile so se, obljubivši mu, obi¬
skati ga, kadar se bodo vračale.

Komaj je prišel duh v svoj grad, začel je za¬
sliševati kodroglavca, kije v velicem strahu noč

79

prečul v globoki ječi. „ Rev ni pozemeljski črv!“ na¬
govori ga duh, ,,kaj mi more braniti, da te zmečkam
za sleparijo, s katero si me zaničeval v mojem po¬
sestvu ? Pokoril se bodeš za to s kožo in kostmi!“

,,Premogočni kralj Krkonoševk' odgovorila mu
je zvita glava, „dasi vam ne morem pravic vzeti,
ktere imate na svojem svetu, vendar mi prej po¬
vejte, kje imate postave, ktere sem prelomil? Potem
me sodite!“

Iz tega srčnega govora in drznega vprašanja,
kterega je ujetnik ostremu sodniku zastavil, je duh
takoj izprevidel, da ima opraviti z nenavadnim člo¬
vekom. Zavoljo tega nekoliko potolaži svojo nevoljo
ter nadaljuje; ,,Moje postave mi je Bog v srce za¬
pisal. Da mi ne bodeš mogel očitati krive obsodbe,
ne da bi te bil zaslišal, mi povej, kdo si ? kaj ti
je dalo povod, rogoviliti kot strah v tej gori? da
te obsodim, kakeršnega te najdem.“

To slišati je bilo ujetniku ljubo, kajti zdaj je
smel govoriti in nadejal se je, odvrniti od sebe za¬
služeno kazen, ali vsaj nekoliko zmanjšati jo, ako
sodniku razkrije svoje življenje.

„Njega dni so me imenovali ubozega Jernača
in živel sem prav slabo ob zaslužku svojih rok v
mestu Lubavi kot pošten mošnjar, slabo zaradi tega,
ker nobena reč ne daje bolj pičlega živeža L  kakor
poštenost. Dasiravno so moje mošnje jako slovele,
češ, da nikomur novca ne zmanjka, kdor si omisli
mošnjo, izdelano po meni, ki imam kot deseti sin

80

svojega očeta srečno roko, vendar sem se kmalu
sam prepričal da to ni res. Moja mošnja bila je
vedno prazna kakor želodec, ki celi teden ne dobi
nič jesti, da so se pa pri onih, ki so mošnje od
mene kupovali, denarji dobro v njih ohranili, po
moji pameti temu ni bila kriva niti moja roka, ki
jih je delala, niti kože iz kterih sem jih delal. Vsaj
umejete, gospod, da usnjata mošnja vselej denarje
bolj hrani, kakor svilnata, v mrežico spletena. Kdor
se z usnjato mošnjo zadovoljuje, navadno ni za¬
pravljivec ; svilnate in od zlatih nit pletene so pa
večjidel v rokah bogatih zapravljivcev, in čuda ni,
ako jim denar iz njih uhaja, kakor skoz prevrtan
sod in naj ga še toliko vanje denejo.

„Moj oče so nam deseterim otrokom ostro v
glavo zabičili zlati uk: ,Otroci, kar bodete delali,
storite modro!‘ Vsaj veste da sem neutrudljivo delal
in delal mošnje, a nisem mogel pomagati si. Prišla
je dragina, vojska, slab denar v deželo. Drugim
mojstrom je bilo vodilo: Lahki denarji, lahko blago!
Jaz pa sem si mislil: Poštenje velja! Dajal sem
pošteno blago za slab denar, prišel sem na beraško
palico, v ječo zavoljo dolgov, ob mojstersko pismo,
in ker me dolžniki niso hoteli dalje rediti, so me
brezsrčno spodili iz dežele.

„Na tej poti v revščino sreča me eden mojih
starih kupčevalcev, ki je ponosno jahal bistrega
konja. Poklical me je zaničevaje: ,Ti mojster Skaza,
ti potepuh ! Kakor vidim umeješ svoje rokodelstvo,

81

kakor zajec na boben; napihniti znaš rnehur, a na¬
polniti ne; imaš lonec, a ničesar da bi kuhal; imaš
usnje, pa ne kopita; delaš lepe mošnje, a denarjev
pa ne.“

»Poslušaj me strijc,“ rečem mu, »slabo znaš
streljati, ti ne zadeneš v piko. Več reči je na svetu,
ki gredo vkup, ki se pa skupaj ne nahajajo. Marsi¬
kdo ima hlev, pa ne konja vanj postaviti; ima ske¬
denj, pa ne snopa, da bi ga omlatil; ima skrinjo,
pa ne kruha, vanj ^hraniti; ima hram, pa ne vina
v njem, in tako slove tudi pregovor: ,Jeden ima
mošnjo drugi pa denarje.—  »Bolje je vender
oboje skupaj,“ mi seže v besedo ter nadaljuje:
,,Ali te je volja učiti se pri meni? Dobrega mojstra
te bom izuril, in ker znaš mošnje tako dobro de¬
lati, učil te bom, tudi polniti jih, kajti jaz znam
delati denar. Ker te dve reči druga drugi poma¬
gate, bilo bi prav, da bi midva ostala skupaj.' 1

»Dobro odgovorim mu, „ako ste mojster v
kaki cesarski denarnici, podam se; ako pa denarje
kujete na svoj račun, je to delo nevarno, ki vede
človeka na kol. V tem slučaji se nikakor ne menim
z vami.“

»Kdor nič ne upa, nič ne dobi/ 1  me zavrne,
„in kdor pri skledi sedi in ne zajema, naj strada !
Konečno je vse jedno ali na kolu pogineš ali la¬
kote umrješ. Enkrat je treba umreti."

»Vender je velik razloček," pristavim jaz, ,,ali
kdo umrje kot pošten mož ali pa kot hudodelec."

„To je vraža,“ reče mi, „kakšen zločin neki
more to biti, če kdo skuje košček rude v okroglo
ploščico ?“

Z eno besedo mož je jako gladko govoril, da
sem se dal pregovoriti. Kmalu sem se naučil ko¬
vati; očetovega uka še nisem pozabil, a tudi pre¬
veril sem se, da kovanje denarja človeka ložje pre¬
živi, nego mošnarija. Ko je pa najina obrtnija najbolj
cvela, zbudila se je občna zavist. Preganjati so
naju začeli. Izdajalec ni spal. Obsojena sva bila v
ječo za vse dni svojega življenja.

Tu sem živel več let v pokori. Prišel je pa
dober prijatelj, ki me je rešil. Častnik vojaški je
prišel nabirat vojakov. Rekel mi je, da je bolje,
vojskovati se za cesarja nego tičati v temni luknji;
stopil sem torej kot prostak v polkovno čoto. Za¬
dovoljen sem bil s tem imenom in sklenil sem, biti
pošten vojak. Obnesel sem se pri vsaki priložnosti.
Kadar smo prijeli sovražnike, bil sem vselej prvi.
a kadar smo morali bežati, bil sem tako hiter, da
me sovražnik ni mogel dohiteti. Sreča mi je bila
mila, desetnik sem bil kmalu in upal sem priti še
na višjo stopinjo. Poslan sem bil nekdaj, iskat krme
za konje; izvršil sem ta ukaz tako točno, da nisem
samo hramov in skednjev spraznil, temveč tudi hiše
in skrinje. V mojo nesrečo je bilo to v domačej
prijateljskej deželi. Zaradi tega so ljudje hudo jezike
brusili. Kdor me je črtil, očital mi je, da sem ropal,
in kaj se zgodi ? Postavili so me za eno stopinjo

83

nazaj, in skoz vrsto petsto vojakov so me zapodili
od poštenega stanu, v katerem sem upal najti
svojo srečo.

Zdaj si nisem vedel druzega sveta, kakor po¬
prijeti se zopet svojih mošenj. Pa manjkalo mi je
denarja za usnje in veselja za delo. Ker sem svoje
blago nekdaj preveč v ceno prodajal, imel sem go¬
tovo nekoliko pravice do svojega nekdanjega blaga;
zato sem sklenil kakor si bodi polastiti se ga, in
če bi mošnje tudi že obrabljene bile, vender sem
hotel odškodovati se žnjimi. Začel sem torej pre¬
iskavah žepe in mislil sem, da je vsaka mošnja,
kteri sem prišel na sled, delo mojih rok. Karkoli
sem jih mogel zaseči, obsodil sem jih v svojo last¬
nino. Pri tej priložnosti sem bil tako srečen, da mi
je zopet prišlo v roko več novcev svojega kovanja.
Dasiravno so bili ti denarji preklicani, vendar so še
med ljudstvom veljali. To mi je šlo nekaj časa dobro
izpod rok. Obiskoval sem v raznih podobah zdaj
kot plemenitaš, zdaj kot trgovec, zdaj kot Židov
večja tržišča in izuril sem se v tem poslu tako,
moja roka je bila tako gibčna, da nikoli zastonj
ni posegla ter me je izvrstno redila. T&ko življenje
mi je dobro teknilo in sklenil sem ostati pri njem.
Pa nesreča mi nikoli ni pripustila biti to, kar sem
hotel: Šel sem nekoč na somen v Lignico in obrni!
sem tu svojo pozornost na mošnjo bogatega graj-
sčaka, ki je bila tako debela, kakor gospodarjeva
glava.

84

Ker pa težke mošnje ni bilo moči naglo skriti,
opekla se je moja roka. Vjeli so me in peljali pred
sodbo kot žepnega tatu. — Vrezal  sem res prejšnja
leta dosti mošenj, a nikomur je nisem zrezal,
kakor so me dolžili; temveč vse so mi prišle skoro
po lastni volji v roko, kakor če bi jih ne bila volja,
vrniti se še kedaj k svojim gospodarjem.

Izgovori niso nič pomagali. Zaprli so me in
nesreča je hotela, da so me zopet izpodili ter na¬
menili, me pripraviti me ob živež. Pa prestregel
sem jih. Priložnost sem dobil in ukradel sem se
jim skrivaj iz ječe.

Vedel nisem, kaj bi zdaj počel, da bi lakote
ne umrl. Tudi beračenje mi ni šlo. Gosposka v Ve¬
liki Glogavi me je prijela, preživila me zoper mojo
voljo in vtaknila v stan, ki mi je bil zopern. A po¬
srečilo se mi je tudi sedaj, da sem se z velikimi
težavami odtegnil hudi kazni. Ogibal sem se potem
mest in klatil po deželi. Tu se mi je pripetilo, da
zadenem na grofinjo, ki se je ravno peljala skozi
trg, kjer sem bival. Voz se ji je polomil in popra¬
viti ga je bilo treba. Med druge ljudi, kteri so prišli
gospbdo gledat, zamešal sem se tudi jaz in seznanil
sem se z budalastim strežajem, kteri mi je v svoji
neumnosti povedal, da se vas, gospod Repoštev, silno
boji, ker bi se morali zaradi nujnosti še po noči
peljati čez goro. To mi je dalo povod, obrniti straš¬
ljivost popotnikov v svoj prid in svojo srečo po¬
skusiti kot gorski duh. Splazil sem se zatorej v hišo

85

svojega gospodarja, mošnjarja, polastim se nje¬
govega črnega plašča, in ob enem zagledam veliko
bučo, ktera mi je vrlo dobro služila v dosego hu-
dobenga namena. S to napravo in debelo gorjačo
šel sem v gozd in storil sem, kar vam je uže znano.
Naklep mi gotovo ne bi bil izpodletel, da mi niste
vi preprečili moje nakane.

Resnično vam povem gospod, da se vas nisem
niti bal, niti se nisem nadejal, da bi me vi motili
v tem poslu. Svet je tako neveren, da še otrok več
ne strašijo z vami, in če bi tu in tam ne spominjal
se vas kak bebec, kakeršen je strežaj grofinje, ali
kaka stara ženica za kolovratom, bi vas bil že
davno pozabil ves svet. Mislil sem si, da sme
vsakdo Repoštev biti, kdor hoče. Seveda sem zdaj
druge vere. V svoji oblasti me imate zdaj; podal
sem se vam na milost in nemilost, zato upam, da
vas bo omečila moja odkritosrčnost. Malo bi vas
stalo, narediti me za poštenega moža.

Ge me obdarujete s kakimi tolarji iz svoje
bakrene shrambe, ali pa, če sem zaslužil kazen, da
me našeškate s zlato šibo ter mi jo potem v
spomin pustite, srečen bi bil naenkrat.

Resnično, gospod! če bi vam bile znane člo¬
veške potrebe, prevdarili bi lahko, da je težko biti
poštenemu, posebno kadar človek trpi pomankanje.
,Sila kola lomi!‘“ — Zdaj zagrmi razljučeni duh
nad kodroglavcem: „Poberi se, slepar tako daleč,
kakor te morejo nesti tvoje noge in dosezi vrhunec

86

svoje sreče na kolu!“ Potem spusti svojega ujet¬
nika s krepko brco, in ta je bil vesel da je zdrave
pete odnesel. Gredoč hvalil je svojo izgovornost,
ktera ga je, kakor je mislil, ta pot rešila iz velike
stiske. Podvizal se je, kakor je mogel, priti izpred
oči ostremu gospodu in v naglosti je pustil črni
plašč. Daši je zelo hitel, vendar se mu je zdelo,
da ne pride z mesta. Videl je vedno iste kraje in
gore pred sabo; samo grad v kterem je bil zaprt,
izginil je izpred njegovih oči. Ves truden se je vlegel
pod senčno drevo k počitku, pričakovaje popot¬
nika, kateri bi mu pokazal pot iz neznanih krajev.
Pa zaspal je trdno in ko se je zbudil, bila je okrog
njega gosta tema. Spomnil se je, da je pod dre¬
vesom zaspal, pa slišal ni niti šumljanja sapic na
vejah, niti zvezde ni zagledal na nebu. V prvi pla-
hoti je hotel po konci skočiti, pa neznana moč ga
je pridrževala in ko se je ganil, slišal je glasno rož¬
ljanje verig. Zdaj se je zavedel, da je ukovan, in
zdelo se mu je, da je več sto sežnjev globoko pod
zemljo zopet v Repoštevovi uječi. Zelo seje ustrašil.

Cez nekaj ur se je začelo daniti okrog njega;
a le malo svetlobe je prihajalo skozi omreženo okno
v njegovo uječo. Ne da bi vedel, kje da je, vender
se mu zapor ni zdel neznan. Pričakoval je čuvaja,
a zamdn. Dolga ura je pretekla, druga za drugo.
Lačen in žejen je uže bil. Rožljati začne z veri¬
gami, buta na zid in kliče na pomoč. Zdaj sliši
ljudi blizu sebe, pa nihče ni hotel odpreti težkih

87 '

vrat. Čez dolgo otvori čuvaj uječo in se prekriža,
misleč, da je ujetnik kak strah. Ko pa bolj natanko
pogleda, spoznata se ubegli ujetnik mošnjar in ču¬
vaj. Zdaj vidi, da ga je Rčpoštev poslal nazaj, od
koder je prišel.

„Povej mi vender, kodrež!" vpraša ga rado¬
vedno sodnijski hlapec, „kako si li zopet v svoj
grad priskakljal? Od kod pa ?“

„Tukaj skozi vrata 0 , odgovori Jernač. „Nave-
ličal sem se uže potepanja, podal sem se v pokoj,
kakor vidite, in vrnil v svoje staro bivališče, ako
mi bode hotelo biti varno zavetje."

Nihče si ni mogel razjasniti, kako je ujetnik
zopet v zapor pod ključ prišel in kdo ga je v že-
lezje vkoval. Jernac ni hotel povedati, kaj se mu
je zgodilo, le toliko je trdil, da je svojevoljno prišel
nazaj, ker mu je dana moč, hoditi skoz zaklenjena
vrata, vkovati se v verige in znebiti se jih zopet,
kadar ga je volja. Ta navidezna pokorščina ome¬
čila je sodnike, da so mu pregledali kazen, kteri
je zapadel, in zaprli so ga samo za toliko časa, da
bi se mu zljubilo, znebiti se verig; a slišati ni
kdar ni bilo, da bi se bilo to kdaj zgodilo.

Grofinja Cecilija je prišla med tem srečno v
Karlove toplice. Prvo, kar je storila, bilo je, da je
poklicala topliškega zdravnika, da se posvetuje žnjim
zastran svojega zdravja in zastran zdravilne moči
jako slovečih toplic. Kmalu je bil tukaj. Prijazno
in veselo obstopijo gospoda doktorja, uljudno po-

88

zdravljaje ga in očitaje mu, rekoč: „Mislile smo,
da ste še pri gospodu Orjaškoviči; le počakajte,
zakaj nam niste že tam povedali, da ste topliški
zdravnik!“

„Oh, častiti gospod doktor!" reče starejša hči,
„žilo ste mi presekali, noga me boli; tukaj bom
morala samo šantati in ne plesati/

Zdravnik jih debelo gleda, premišljuje in pre¬
mišljuje, a si ne more domisliti, da bi bil to go¬
spodo uže kdaj kje videl.

„Plemenita gospa, gotovo se motite v meni,"
reče zdravnik, čudeč se. „Dosedaj nisem bil tako
srečen, poznati vas. Tudi gospod Orjaškovič mi je
neznan in ob tem času ne grem nikoli od tod.“
Grofinja si nikakor ni mogla razjasniti, zakaj
hoče doktor ostati tako neznan; samo to si je mi¬
slila, da doktor proti navadi druzih zdravnikov noče
plačila za to, kar jim je storil. Smehljaje mu na to
odgovori: »Umejem vas, častiti gospod doktor! Pre¬
več se zatajujete, pa to mi ne bode branilo, pove¬
dati vam, da sem vaša dolžnica še ter vam hva¬
ležna za vašo prijazno pomoč." Prosila ga je potem,
vzeti zlato tobačnico, ktero je hvaležno shranil samo
kot predplačilo, in da bi gospe kot dobre bolnice
ne žalil, ni več hotel nasprotovati ji. Razjasnil si
je pa to lahko, ker je kot zdravnik mislil, da je
vsa družina včasi prismojena.

Ta doktor ni bil eden okornih zdravnikov, kteri
nikakor ne vedo svojim bolnikom prikupiti se. Ko

89

je šel od grofinje obiskat druge bolnike, povedal je
vsakemu, kaj se mu je pri grofinji primerilo. Ker
je to večkrat pripovedoval, razglasilo se je kmalu,
in rekel je, da je grofinja zdaj bolna, zdaj da se
zamakne. Vsi so želeli ž njo seznaniti se. Vse je
hotelo pri nji biti v družbi, v kteri se je prvič pri¬
kazala s svojima hčerama. Ona in hčeri so se silno
čudile, da so zadele na iste ljudi, ktere so pred
nekimi dnevi videle v gradu gospoda Orjaškoviča.
Grofa iz Češkega, debelega in hromastega gospoda,
so takoj spoznale. Treba jim ni bilo, po navadi pri¬
klanjati svojih kolen, vsaj ni bilo nobenega ne¬
znanega tukaj. Kakor bi bila doma, pridružila se
je zgovorna gospa zdaj temu, zdaj drugemu; na-
zivljala je vsacega po imenu in stanu, govorila obilo
o gospodu Orjaškoviči, med pogovor vpletala, kaj
se je menila s tem posfrežnim gospodom, in ni
mogla umeti, kaj pomeni tuje in mlačno obnašanje
vseh gospodov in gospej, ki so bili pred kratkem
žnjo tako prijazni in priljudni. Mislila si je, da so
se tako zmenili in da bode gospod Orjaškovič temu
konec naredil, kadar bode sam prišel, ne da bi se
ga kdo nadejal. Pa ni mu hotela pustiti tega veselja,
da bi jo prekosil, zato je šaleč se ukazala pokve-
fienemu gospodu, da se na noge spravi in da pol¬
kovnika pripeljejo iz njegovega kota.

Vse to govorjenje je dalo navzočim misliti, da
grofinja ni pri pravi pameti in pomilovali so jo.
Imeli so jo vsi za prav duhovito gospo, ktera v

*

90

svojem govorjenji injdejanjijnič nespametnega sicer
ni razodevala, razen če je govorila o vožnji čez
Krkonoše. Grofinja je tudi spoznala iz obrazov, po¬
gledov in pomigovanja okrog nje zbranih gostov,
da napačno o nji mislijo in da se jim zdi, kakor
da bi ji bila bolezen zašla iz udov v možgane. Mi¬
slila je, da jih bo najbolje prepričala, če jim res¬
nično pove, kaj jo je zadelo na poti čez gore. Paz¬
ljivo so jo poslušali vsi, kakor človeka, ki drugim
kratek čas dela s pripovedovanjem kake pravljice,
ktere pa nihče ne verjame.

„To je čudno !“ rekli so vsi jednoglasno in po¬
gledovali doktorja, ki je skrivaj z ramami migal in
obetal, bolne grofinje prej iz rok ne pustiti, dokler
ji pot čez Krkonoše ne spravi iz glave. Toplice so
storile vse, kar sta grofinja in doktor mogla priča¬
kovati. Ker je grofinja uvidevala, da svoji povesti
v Karlovih toplicah ne najde mnogo vernih Izra¬
elcev in da jo sumničijo možganske bolezni, govo¬
rila ni več o tej reči in doktor si ni druzega mislil,
kakor da so toplice popolnoma ozdravile grofinjo.

Po končani zdravitvi in potem, ko ste lepi go-
spodičini naveličali se poslušati dvorljive besede
topliških gostov in dovolj naplesali se, vrnila se je
grofinja s hčerama nazaj v Vratislavo. Čez Krko¬
noše se je nalašč peljala, da bi prijaznemu polkov¬
niku spolnila obljubo, vračajoč se proti domu, ogla¬
siti se pri njem. Upala je, da mu bode ona vse
razjasnila. Toda nihče ni znal poti do Orjaškovi-

91

čevega gradu in še celo njegovo ime je bilo povsod
neznano. To je grofinjo konečno prepričalo, da tuji
gospod, kteri se je za njo potegoval in jo je pre¬
nočil, nihče drug ni bil kakor Rdpoštev sam. Pri¬
znavala je njegovo gostoljubnost, zato mu je tudi
rada odpustila, da jo je v Karlovih toplicah vodil
tako za nos, in verovala je iz celega srca na du¬
hove, dasi ni hotela tega nikomur razodeti, boječ
se, da bi se ji ne smejal.

Od tistega časa ni dal Repoštev nič več slišati
o sebi. Zginil je za vselej v svoje podzemeljsko
kraljestvo in žnjim vsi strahovi in duhovi.

Pri

Jan. Gientini-ju v Ljubljani

se tudi dobivajo:

Čas je zlato. Poučna povest za mladino. Spisal F. Hofmann.

36 kr.

Doma in na tujem. Povest. V Ljubljani 1889. 20 kr.

Hitri računar z ozirom na sedanji denar po avstrijski veljavi
in na novo mero in vago. 9. popravljeni natis. V polusnji

40 kr.

Izanami, mala Japonka. Povest. V Ljubljani 1889 . . 24 kr.

Izdajalca domovine. Povest. V Ljubljani 1889 ....  20 kr.

Knez Črni Jurij. Zgodovinska povest. V Ljubljani 1889.

20 kr.

Najdenček ali: Pravični se tudi živine usmili, četrti natis.
V Ljubljani 1887 . 20 kr.

Narodne pripovedke za mladino. III. Zbral Dominicus.  V
Ljubljani 1889 . 36 kr.

Pouk, kako se dela žganje vsake baže, mrzlo in gorko in
brez posebnih naprav. V Ljubljani 1879. Velja . . 1 gld.

Rodbinska sreča. Roman. Poslovenil Podravski.  V Ljub¬
ljani 1889 . 40 kr.

Strijc Tomova koča. Drugi popravljeni in ilustrovani natis.
Stran 228, kart. V Ljubljani 1888 . 70 kr.

Tisoč in ena noč, s podobami. Izhaja v zvezkih po dvakrat
na mesec. Zvezek.20 kr.

ValjaTec (Matija Kračmanov) Pesmi. V Ljubljani ... 35 kr.

z zlatim obrezkom.1 gold. 20 kr.

Venček vezilnih daril ali vošilne pesmice o godovih, novem
letu in drugih priložnostih. Tretji, povsem popravljeni
natis. V Ljubljani 1886 . 20 kr.

Vošilna knjižica ali vošilni listi za novo leto, godove in
rojstne dneve. Spisal Ivan Tomšič.  1870 . 20 kr.

Vojska na Turškem od leta 1875. do konca leta 1878. 50 kr.

Vrtomirov prstan. Tretji pregledani natis. 1886 ... 20 kr.

Zbirka ljubavnih in snubilnih pisem. Tretji natis. V Ljub¬
ljani 1889 . . 30 kr.

Cimpermanove pesni, izvrstne poezije. Nevezane . gld. 1'20

lično vezane. „ 2-—

narodna in univerzitetna
knjižnica

_