250001 VPLIV METOD VREDNOTENJA ZALOG NA BILANCO IN IZKAZ USPEHA Dr. Ivan Turk ICEF lo/74 IZOBRAŽEVALNI CENTER EKONOMSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI 1974 + ?' £ 5000/1 / 250001 i i v 1 a ' ž T Ci ii T'c PC vi iz pr Če ov tei mei trt izi sre 1. Uvod Bilanca ie oregled sredstev in njihovih virov v določenem trenutku* izkaz uspeha, pa pregled prihodkov in odhodkov ter finančnega izida kot razlike med njimi v določenem razdobju. Medsebojna. novezanost bilance in izkaza uspeha ie očitna le v primeru,- če v bilanci do¬ biček se ni razdeli en. V tem primeru le prikazan na odhodkovni strani izkaza uspeha in na pasivni strani bilance. Toda praviloma ie dobiček v sami bilanci že razdeli en, kar pomeni, da se ne poiavlia več na eni sami bilančni postavki in praviloma niti ne na več bi¬ lančnih postavkah v svoiem celotnem znesku. Povečani e skladov, iz dohodka oziroma dobička v proučevanem obračunskem razdobiu, le npr. že zakrito v povečanem znesku skladov, ki so prikazani v bilanci. To pomeni, da ie ne samo ugotavljanje dobička,temveč tudi niegov celotni znesek in celo razdelitev mogoče ugotoviti le na podlagi izkaza uspeha. Izkaz uspeha pravzaprav ni nič drugega kot podrobno razčleniena bilančna postavka finančnega izida, kjer se ta, če le pozitiven (= dobiček), pojavlja pred svojo razdelitviio kot poseben vir sredstev.. Če ie nasprotno negativen (= izguba), dopolniu.ie v izkazu uspeha prihodke na znesek odhodkov; prikazan ie tore.i na prihodkovni strani izkaza uspeha in na aktivni strani bilance. Ce so dana sredstva ob drugih nespremenjenih okoliščinah drugače ovrednotena, ne ugotavliamo samo sprememb v siceršnii bilanci, temveč tudi v siceršnjem izkazu uspeha.. Brž ko so ob druvih nespre¬ menjenih okoliščinah sredstva viši e ovrednotena, ie manjšo vrednost treba pokriti s celotnim prihodkom, kar pomeni, da ie finančni izid višii. In obratno, brž ko so ob drugih nespremenjenih okoliščinah sredstva nižje ovrednotena, ie večjo vrednost treba pokriti s celotnim 2 prihodkom, kar pomeni, da le finančni izid manjši. V previsoko ovrednotenih stedstvih torei more biti skrita tudi izguba in v prenizko ovrednotenih sredstvih dobiček. Medtem ko za organiza- ciio združenega dela ni škodljivo, če ima skrite dobičke, ie lahko usodno, če ima skrite izgube. Če govorimo o vrednotenju sredstev z vidika bilančne politike in politike izkaza uspeha, že od samega začetka zavračamo tiste različice, ki utegnejo skri¬ vati izgube«, zato pa presojamo razne druge, ki povzročajo različen znesek sredstev in finančnega izida ob drugih nespremenjenih oko¬ liščinah. Čeprav na znesek sredstev in finančnega izida utegne vplivati tudi način prikazovanja terjatev ali pasivnih časovnih razmejitev, so pomembnejše le ugotovitve v zvezi z materialnimi sredstvi, tj. a) osnovnimi sredstvi; b) zalogo materiala in drobnega inventarja; c) stanjem nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov; č) zalogo trgovskega blaga. Na neodpisano vrednost osnovnih sredstev med drugim vpliva amorti¬ zacija. Brž, ko je ob drugih nespremenjenih okoliščinah manj obra¬ čunana amortizacija, kar pomeni, da je končna neodpisana vrednost osnovnih sredstev večja, je tudi v obračunskem razdobju manjšo preneseno vrednost iz osnovnih sredstev treba upoštevati pri vrednotenju nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov, ob njihovi prodaji pa pokriti s celotnim prihodkom, kar pomeni, da je finančni izid večji. In obratno brž ko je ob drugih nespremenjenih okoliščinah več obračunana amortizacija, kar pomeni, da je končna neodpisana vrednost osnovnih sredstev manjša, je tudi večjo preneseno vrednost iz osnovnih sredstev treba upoštevati pri vrednotenju ne¬ dokončane proizvodnje in zaloge proizvodov, ob njihovi prodaji pa pokrivati s celotnim prihodkom, kar pomeni, da je finančni izid manjši. 3 Čim višje je ovrednotena končna zaloga materiala, tem manjši so ob sicer nespremenjenih okoliščinah v obra¬ čunskem razdobju nastali stroški materiala. Čim višje je ovrednoteno končno stanje nedokončane proizvodnje, tem manjše so prikazani o,b sicer nespremenjenih okoliščinah stroški v obračunskem razdobju dokončanih proizvodov. Čim višje je ovrednotena končna zaloga proizvodov, tem manjši so ob drugih nespremenjenih okoliščinah stroški prodanih proizvodov, kar pomeni tudi boljši finančni izid. V zgor¬ njem smislu višje ovrednotene zaloge materiala, nedokonča¬ ne proizvodnje in proizvodov torej povzročajo ob istih prihodkih večji finančni izid. In obratno, v zgornjem smislu nižje ovrednotene zaloge materiala, nedokončane proizvodnje in proizvodov povzročajo ob istih prihodkih manjši finančni izid. Do povsem podobnih ugotovi+ev pridemo, če prou¬ čujemo ovrednotenje zalog trgovskega blaga; višje ovred¬ notena končna zaloga trgovskega blaga ob drugih nespremen¬ jenih okoliščinah povzroča večji finančni izid v proučeva¬ nem obračunskem razdobju, medtem ko nižje ovrednotena končna zaloga trgovskega blaga ob drugih nespremenjenih okoliščinah povzroča manjši finančni izid v proučevanem obračunskem razdobju. kri količinsko dani zalogi iz okvira obratnih sredstev je njeno ovrednotenje odvisno od: a/ obsega in vsebine sestavnih delov, ki jih zajema cena enote v zalogi; b/ izbora povsem določene cene, kadar se cena enote v zalogi tekom leta spreminja. V prvem primeru pretresamo kakovostno opredelitev cen, po katerih so ovrednotene zaloge, v drugem primeru pa njihovo količinsko opredelitev. Čim več obsega cena eno¬ te v zalogi, tem višje so prikazana sredstva in tem manj je ob drugih nespremenjenih okoliščinah treba pokriti s celotnim prihodkom, kar pomeni, da je finančni izid večji. - 4 - Čim manj obsega cena enote v zalogi, tem nižje so pri¬ kazana sredstva in tem več je ob drugih nespremenjenih okoliščinah treba pokriti s celotnim prihodkom, kar po¬ meni, da je fihančni izid manjši« čim višja je kakorkoli opredeljena cena enote v zalogi, tem višje so prikazana sredstva in tem manj je ob drugih nespremenjenih okolišči¬ nah treba pokriti s celotnim prihodkom, kar pomeni, da je finančni izid večji« čim nižja je kakorkoli opredeljena cena enote v zalogi, tem nižje so prikazana sredstva in tem več je ob drugih nespremenjenih okoliščinah treba pokriti s celotnim prihodkom, kar pomeni, da je finančni izid manjši. Medtem ko so ta načelna razmerja povsem jasna, nas zanimajo konkretne metode, ki se jih organizacije združenega dela v pogledu vrednotenja sredstev morejo po¬ služevati. Te metode pa bomo proučevali le v zvezi z zalogami iz okvira obratnih sredstev, pri čemer bomo raz¬ likovali : a/ metode kakovostne opredelitve cen pri ovredno¬ tenju obratnih sredstev; b/ metode količinske opredelitve cen pri ovrednote¬ nju obratnih sredstev 2. Metode kakovostne opredelitve cen pri ovrednotenju obratnih sredstev / Prii zalogi materiala, irobnega inventarja, a tudi trgovskega blaga upoštevamo nabavno ceno, kadar jo ovred¬ notimo. Nabavna cena obsega kupno /fakturno/ ceno, na¬ bavne in dostavne stroške, v primeru uvoza pa še prometni davek, carino in druge uvozne dajatve. Tako opredeljene nabavne cene nikakor ne kaže zo¬ ževati. Prav tako je pa tudi ne kaže razširjati z vpeljavo novega sestavnega dela, ki bi zajemal npr. posredne na¬ bavne stroške. Takšno razširjanje bi namreč povzročilo, da bi bila ista količina v zalogi višje ovrednotena, stroški stroški v obračunskem razdobju prikazani nižje, s tem pa tudi finančni izid prikazan višje „ Le pri drobnem inven¬ tarju v uporabi in pri zastarelih zalogah ni več mogoče vztrajati na nabavnih cenah kot podlagi za njihovo ovred¬ notenje . kri nedokončani proizvodnji in zalogi proizvodov pa imamo več različnih možnosti ovrednotenja Naj navede¬ mo le štiri: a/ vrednotenje po lastni ceni; b/ vrednotenje po proizvodnih stroških; c/ vrednotenje po spremenljivih stroških; č/ vrednotenje po materialnih stroških in amorti¬ zaciji V prvih treh primerih vsebuje vrednost nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov tudi vračunani dohodek, medtem ko ga v četrtem primeru ne vsebuje. Z vrednostnega vidika so /sloge ob drugih nespre¬ menjenih okoliščinah prikazane nižje, čim prehajamo od me¬ tode pod a/ k naslednjim metodam. Toda kakšen vpliv ima posamezna metoda na finančni izid v posameznem obračunskem ra zdobju? Če sta nedokončana proizvodnja in zaloga proizvodov ovrednoteni po lastni ceni, vsi v razdobju nastali stroški prehajajo preko teh vmesnih stopenj in se spreminjajo v redne odhodke šele sorazmerno s prodajo. Sedaj si pa oglej¬ mo, kakšne razlike v pogledu rednih odhodkov povzroča uporaba drugačnih metod vrednotenja in kdaj je kaka metoda primernejša z vidika finančnega izida. Brž ko se proizvajalna organizacija združenega dela odloči za vrednotenje po proizvodnih stroških, se med rednimi odhodki takoj pojavijo vsi splošni upravno-prodajni stroški, medtem ko proizvodni stroški postajajo redni od¬ hodki šele sorazmerno s prodajo. Če je končno stanje ne¬ dokončane proizvodnje in zaloge proizvodov enako začetnemu stanju, so redni odhodki v razmerah vrednotenja po proiz- 6 vodnih stroških povsem enaki rednim odhodkom v razme¬ rah vrednotenja po lastni ceni. Sodba se nasprotno spreme¬ ni, če končno stanje teh zalog ni enako začetnemu. Če so končne zaloge večje od začetnih, v razmerah vrednotenja po lastni ceni ob drugih nespremenjenih okoliščinah vse¬ bujejo tudi več splošnih upravno-prodajnih stroškov; to po¬ meni, da so splošni upravno-prodajni stroški,'ki so pove¬ zani z zaračunano prodajo, manjši od tistih, ki se v istem razdobju pojavijo na novo. Nasprotno se v razmerah vrednotenja po proizvodnih stroških pojavijo splošni uprav- no-prodajni stroški v istem znesku med odhodki kot nasta¬ jajo v proučevanem razdobju. Če so končne zaloge večje od začetnih, torej vrednotenje po proizvodnih stroških povzro¬ ča večje odhodke in s tem manjši dobiček. Če so nasprotno končne zaloge manjše od začetnih, vrednotenje po proiz¬ vodnih stroških povzroča manjše odhodke in s tem večji do¬ biček. Organizacija združenega dela, ki ima enakomerno pro¬ izvodnjo, a neenakomerno prodajo, bo potemtakem imela manjše skoke v mesečnem dobičku, če bo ob drugih nespre¬ menjenih okoliščinah upoštevala vrednotenje po lastni ce¬ ni in ne vrednotenja po proizvodnih stroških. Nasprotno bo organizacija združenega dela, ki ima enakomerno prodajo, a neenakomerno proizvodnjo, imelo manjše skoke v mesečnem dobičku, če bo ob drugih nespremenjenih okoliščinah upo¬ števala vrednotenje po proizvodnih stroških in ne vredno¬ tenje po lastni ceni. Brž ko se proizvajalna organizacija združenega dela odloči za vrednotenje po spremenljivih stroških, se med' rednimi odhodki takoj pojavijo vsi stalni stroški, medtem ko spremenljivi postajajo redni odhodki šele sorazmerno s prodajo. Če je končno stanje nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov enako začetnemu, so redni odhodki v raz¬ merah vrednotenja po spremenljivih stroških povsem enaki rednim odhodkom v razmerah vrednotenja po lastni ceni. Sodba se pa spet spremeni, če končno stanje teh zalog ni enako začetnemu. Če so končne zaloge večje od začetnih, v razmerah 7 vrednotenja po lastni ceni ob drugih nespremenjenih okoliščinah vsebujejo tudi več stalnih stroškov; to pomeni, da so stalni stroški, ki so v zvezi z zaračunano prodajo, manjši od tistih, Li se v istem razdobju pojavi¬ jo na novo. Nasprotno se v razmerah/ vrednotenja po spremenljivih stroških stalni stroški pojavijo med od¬ hodki v istem znesku kot nastajajo v proučevanem obra¬ čunskem razdobju. Če so končne zaloge večje od začetnih, torej vrednotenje po spremenljivih stroških povzroča večje odhodke in s tem manjši dobiček, če so nasprotno končne zaloge manjše od začetnih, vrednotenje po spremenljivih stroških povzroča manjše odhodke in s tem večji dobiček. Organizacija združenega dela, ki ima enakomerno proiz¬ vodnjo, a neenakomerno prodajo, bo potemtakem imela manjše skoke v mesečnem dobičku, če bo ob drugih nespremenje¬ nih okoliščinah upoštevala vrednotenje po lastni ceni in ne vrednotenja po spremenljivih stroških. Nasprotno bo organizacija združenega dela, ki ima enakomerno prodajo, a neenakomerno proizvodnjo, imela manjše skoke v mesečnem dobičku, če bo ob drugih nespremenjenih okoliščinah upošte¬ vala vrednotenje po spremenljivih stroških in ne vredno¬ tenja po stalnih stroških. Brž ko se proizvajalna organizacija združenega dela odloči za vrednotenje zgolj po materialnih stroških in amortizaciji, se med rednimi odhodki takoj pojavijo vse vračunane pogodbene in zakonske obveznosti ter osebni do¬ hodki, medtem ko materialni stroški in amortizacija po¬ stajajo redni odhodki šele sorazmerno s prodajo. Če je končno stanje nedokončane proizvodnje in zaloge proizvodov enako začetnemu stanju, so redni odhodki v razmerah takšnega vrednotenja povsem enaki rednim odhodkom v razmerah vredno¬ tenja po lastni ceni. Sodba se pa spet spremeni, če končno stanje teh zalog ni enako začetnemu. Če so končne zaloge večje od začetnih, v razmerah vrednotenja po lastni ceni ob drugih nespremenjenih okoliščinah vsebujejo tudi več vračunanega dohodka; to pomeni, da so pogodbene in zakonske 8 obveznosti ter osebni dohodki, ki so povezani z zara¬ čunano prodajo, manjši od tistih, ki se v, istem raz¬ dobju pojavijo na novo. Nasprotno se tedaj, ko so za¬ loge ovrednotene le po materialnih stroških in amorti¬ zaciji, pojavijo pogodbene in zakonske obveznosti, kakor tudi osebni dohodki, med odhodki v istem znesku kot je obračunan v proučevanem razdobju. Če so končne zaloge večje od začetnih, torej takšno vrednotenje povzroča večje odhodke in s tem manjši dobiček. Če so nasprotno končne zaloge manjše od začetnih, takšno vrednotenje povzroča manjše odhodke in s tem večji dobiček. kako se bo gibal mesečni dobiček, če se organi¬ zacija združenega dela poslužuje te metode vrednotenja, je pa odvinmo od vloge, ki jo imajo osebni dohodki, zlasti če so v celoti gibljivi. V tem primeru več-ja proizvodnja povzroča tudi večje vračunane osebne dohodke., ki jih je treba pokriti s prodanimi količinami. Vsak odmik proda¬ nih količin od proizvedenih povzroča bistveno spremembo v dobičku, ki ga je mogoče razporejati na sklade. V tistem mesecu, ko je ob drugih nespremenjenih okoliščinah večja prodaja kot proizvodnja, je bistveno večji tudi dobiček. In obratno, pri drugih nespremenjenih okoliščinah je v tistem mesecu, v katerem je prodaja manjša od proizvodnje, bistveno manjši tudi dobiček. % Metode količinske opredelitve cen pri ovrednotenju obratnih sredstev Ne glede na to, ali proučujemo zalogo materiala, nedokončane proizvodnje, proizvodov ali trgovskega blaga in ne glede na to, kaj obsega cena enote v zalogi, mora¬ mo upoštevati, da ta cena ni vedno enaka, ker pa najdemo v okviru organizacije združenega dela vedno kako zalogo materiala, nedokončane proizvodnje, proizvodov ali trgov¬ skega blaga, se lahko vprašamo, po kateri ceni je treba ovrednotiti tiste količine, za katere je zmanjšana zaloga, - 9 - in po kateri tiste količine, ki še ostanejo v zalogi. Uporabljati je možno več metod, od katerih naj navedemo: a/ metodo povprečnih cen; b/ metodo zaporednih cen /FIFO/; . c/ metodo povratnih cen /LIFO/. Vsaka izmed teh metod je po svoje utemeljena, če¬ prav izhaja iz povsem različnih predpostavk. Po prvi predpostavki v zalogi ni več mogoče raz¬ likovati posebnosti posameznih prejemov; vsaka enota v zalogi nastopa kot povprečni predstavnik zaloge ter ji je mogoče pripisati le povprečno ceno. Ob vsakem novem pre¬ jemu je treba izračunati novo povprečno ceno, ki upošteva prejšnjo povprečno ceno obstoječih zalog in novo ceno prejema. Vsaka oddaja je obračunana tako po zadnji povpreč¬ ni ceni, prav tako pa tudi vsakokratna zaloga. Bistvo meto¬ de je razvidno iz naslednjega primera: zaloga 2o kosov po loo din = + prejem lo kosov po 15o din = = zaloga 3o kosov po 116,66 din = - oddaja lo kosov po 116,66 din = = zaloga 2o kosov po 116,66 din = 2.000 din 1.500 din 3.500 din 1.116,66 din 2.333,34 din V primeru, ko organizacija združenega dela izhaja iz stalnih cen, mora ob vsakem novem prejemu preračunati prejeto količino na stalne cene in odmike prikazati pose¬ bej. Oddaja je obračunana najprej po stalni ceni, nato pa popravljena za sorazmerni del odmikov stalne cene od de¬ janske. Bistvo te različice je razvidno iz naslednjega primera, ki izhaja iz prejšnjega: zaloga 2o kosov r;o loo din = 2.000 din + prejem lo kosov po loo din = l.ooo din, odmik 5oo din = zaloga 30 kosov po loo din = 3.000 din, odmik 5oo din - oddaja-lo kosov po loo din = l.ooo din, odmik 166,66 din = zaloga 2o kosov po loo din = 2.000 din, odmik 333,34 din - lo - Po drugi predpostavki se stvari v zalogi gibljejo po določenem zaporedju in sicer tako, da so tistfe, ki so preje prejete, tudi preje oddane. Oddaja je torej obra¬ čunana po prvih dejanskih cenah, končne zaloge pa po zadnjih. V ZDA je ta metoda obračuna poznana kot FIFO metoda /first in first out/; pri nas bi jo lahko označili kot metodo zaporednih cen. Njeno bistvo je razvidno iz naslednjega primera, ki izhaja iz prvotnega: zaloga 2o kosov po loo din = 2.ooo din + prejem lo kosov po 15 o din = I.500 din = zaloga 3o kosov = 3.500 din - oddaja lo kosov po loo din = l.ooo din = zaloga 2o kosov = 2.5oo din Pri tretji predpostavki zahteva poslovanje vedno določeno količino v zalogi ter bi bilo nesmiselno, če bi se zaradi spreminjanja vrednosti takšne zaloge spreminja¬ la obratna sredstva, a tudi.spreminjal finančni izid po¬ slovanja, čim je prodajna cena dvignjega preje kot so porabljene stare zaloge. Prejem dodatnih stvari na zalogo je namenjen le njihovi oddaji v istem obračunskem razdobju Oddajo je potemtakem treba obračunati po zadnjih dejanskih cenah, končne zaloge pa po prvih. V ZDA je ta metoda obra¬ čuna čedalje bolj pogosta ter o njej govorijo kot o hlFO metodi /last in first our/; pri nas bi jo lahko označili kot metodo povratnih cen. Njeno bistvo je razvidno iz naslednjega primera: / zaloga 2o kosov po loo din = 2.000 din + prejem lo kosov po 150 din = I.500 din = zaloga 3o kosov = 3.500 din - oddaja lo kosov po 15o din = I.500 din = zaloga 2o kosov = 2.000 din ! I Temeljna zaloga je torej vedno ovrednoteno po cenah, ki so bile v veljavi tedaj, ko je organizacija zdru¬ ženega dela začelo uporabljati to metodo. Če so kasneje cene porasle, kar je skorajda normalen pojav, je porast I NARODNA IN UNIUERZITETNA S KNJIŽNICA 00000427724 5 -Vlil-1975 11 vsako leto upoštevan pri ugotavljanju tedanjega finančne¬ ga izida. Brž ko se v kasnejših letih izhodiščne količine v zalogi povečajo, seveda pri tem povečanju ni mogoče več upoštevati prvotnih cen, pač pa cene v trenutku, v kate¬ rem se je pojavilo povečanje količin. Uporaba te metode torej zahteva daljše obračunsko razdobje, da je učinko¬ vita; praviloma je takšno obračunsko razdobje enako letu dni. V letnem merilu je potemtakem treba izvršiti pre¬ račun zalog na višino v smislu LIFO metode, kajti sprotni preračun ni mogoč. organizacija združenega dela vzdrževati količinsko nespre¬ menjeno zalogo brez povečanja obratnih sredstev. Vse druge metode povzročajo, da. mora iz leta v leto povečevati svoj poslovni sklad ali iskati kredite pri banki ne samo zaradi povečanja poslovanja ali količinsko povečanih zalog, tem¬ več tudi zaradi tega, ker so količinsko nespremenjene za¬ loge višje ovrednotene. Po nižjih cenah ovrednotena zaloga materiala seveda povzroča večje materialne stroške in končno preko vrednosti nedokončane proizvodnje in zaloge gotovih proizvodov manjši finančni izid. Brez dvoma je v dobi inflacije ob drugih nespremenjenih okoliščinah dobi¬ ček manjši, če se organizacija združenega dela poslužuje LIFO metode namesto FIFO metode ali metode povprečnih cen. Toda znano dejstvo je, da skuša ob dvigu cen materiala ta¬ koj dvigniti tudi prodajne cene svojim proizvodom. Če jim to uspe, v prehodnem razdobju prodaja svoje proizvode že po višjih cenah, čeprav je v njih se material, ki je bil kupljen po starih, nižjih cenah. V prehodnem razdobju torej dosega večji dobiček zaradi prevrednotenja zalog. Ko je to razdobje mimo, pa za vrednostno zvišano, čeprav količinsko nespremenjeno zalogo nima kritja, saj je povečani dobiček v smislu svojega pravilnika razdelilo predvsem drugam in ne samo v poslovni sklad. Zato ima poslabšano likvidnost, če že ne pride na pomoč banka z novimi krediti. Literatura za nadaljni študij: dr.I.Turk: Uvod v ekonomiko delovne organizacije (koderna V dobi inflacije le metoda LIFO omogoča, da more