Uiiteljske plaie pred pol stoletja Pol stoletja mineva od važnega za našo organizacijo zgodovinskega dogodka, ko so osnovali slovenski učitelji »Zavczo« svojih učiteljskih društev. Zanimivo bi bilo ogledati si to dobo pobliže ter predvsem ugotoviti, v kakšnih razmerah je tedaj živelo naše učiteljstvo. Oglejmo si predvsem učiteljski gmotni položaj, ki kaže dokaj zanimivosti tedanjega časa. V letu 1888. je imelo kranjisko učiteljstvo štiri vrste učiteljskih plač, in sicer so dobivali učitelji po 400, 450, 500 in 600 gld. Te plače so pa bile za tedanjo dobo vsekakor premajhne in zato se je učiteljstvo tedaj borilo za zvišanje plač. Tudi v drugih avstrijskih deželah je šla učiteljska borba za zvišanje službenih prejemkov. Zanimivo pa je pri tej borbi opazovati, da je v svojih zahtevah imelo veliko več uspeha nemško učiteljstvo, kot pa slovansko. V avstrijskih deželah so bile najnižje učiteljske plače po 400 gld. kakor na Kranjskem še na Češkem, v Galiciji, na Goriškem, v Bukovini še celo 240 gld. Tako v slovanskih deželah. V nemških deželah, to je na Nižje-Avstrijskem, Gorenje-Avstrijskem ter naštajerskem, kjer so bili Nemci gospodarji šole, so pa bile najnižje učitelj^ske plače 500 gld ter so doscgle 700 gld, dočim so v slovanskih deželah dosegle večinoma višino do 600 gld. Gotovo je, da so na večje ali manjše šolske dajatve vplivale tudi gospodarske prilike raznih dežel. Brez dvoma pa je, da so sc Nemci tudi nekaj glede važnosti šolstva naučili v lctu 1866., dočim so nenemški avstrijski narodi tudi v tem oziru ostali nekoliko bolj brezbrižni. Kranjski deželni zbor je 27. septembra leta 1888. obravnaval prošnje učiteljev kranjskega, postojnskega in litijskega okraja, v katerih prosi učiteljstvo za povišanje prejemkov. Zanimiv je govor poslanca Šukljeta, ki pravi med drugim: »Relativno so naši učitelji še precej dotirani, absolutno pa je njih plača prenizka. Kaj zahtevamo danes vse od učitelja? — Da bi se 12 let šolal, da napreduje, se izobrazuje; mi mu tudi ne moremo braniti, da se ženi; hočemo od njega, da dostojno nastopa, kot se spodobi stanu, in zakon mu damo v rokc ter zahtevamo v pripravnicah, da ga poznajo, zakon z dne 24. maja 1869. leta, ki v § 55. trdi: »Najmanjši (minimalni) prejemki, izpod katerih ne sme nobena šolska občina na niže iti, naj bodo odmerjeni tako, da učitelji in podučitelji ne bodo primorani truditi se s postranskimi deli, lahko vso svojo moč na svoj poklic obračajo, in da je učiteljem še tudi mogoče, svojo rodbino živeti primerno okoliščinam dotičnega kraja«. In sedaj vprašam, kako je učitelj v stanu vse to storiti, ako ima na leto 400 gld. in nič več, posebno učitelji, ki so starejši, imajo rodbino in niti naturalnega stanovanja nimajo. To je na vsak način tak položaj, da bomo morali gledati, kako bi razmere učiteljev poboljšali.« Tako vidimo iz govora poslanca Šukljeta, da je priznaval potrebo povišanja učiteljskih plač. Povišanje se pa vseeno ni izvedlo, ker je bil deželni zbor mnenja, da za učiteljske plače ni mogoče najti proračunskega kritja. V tem oziru je tudi prav zanimiv govor poslanca dr. J. Vošnjaka, ki trdi med drugim: »Deželni zbor je torej vedno skrbel za povišanje učiteljskih plač in storil, kolikor se je moglo storiti. Kako je to vplivalo na deželne finance, kažejo nekatere številke, katere posnemam iz računov prejšnjih let.« Poslanec dr. Vošnjak je pri tem številčno dokazal, kako je naraščal proračun za učiteljske plače od leta do leta. Tako navaja, da je izdala dežela Kranjska za učitelje 1880. leta 178.575 gld. Leta 1889. pa je ta postavka znašala s prispevkom za pokojninski sklad že 273.150 gld. to se pravi, da je bilo odmerjeno 19 % deželne doklade na vse davke za učiteljske plače, kar tudi za tedanjc čase ni bilo tako zelo veliko. Vendar pa dr. Vošnjak izvaja dalje: »Vzlic vsem tem številkam pa jaz sam priznavam, da bo treba enkrat — in mislim v najkrajšem času — kaj storiti za učiteljstvo, kajti potrebc naraščajo za vsako rodbino, posebno pri omikanih, leto za lctom. Še celo na kmetih čutimo, da tako zvane kulturne potrebe naraščajo, kaj hočemo reči o možu, ki ne more živeti prosto kot v kmetski hiši, temveč se mora bolje oblaciti pa tudi za boljšo vzgojo svojih otrok skrbeti, kolikor mogoče. Največji troški itak ne zadevajo izdatkov za hrano, ki je sedaj cenejša ali vsaj ni draž.ia nego je bila pred 10 leti, kajti znano je, da so vsi pridelki, katere imajo kmetje naprodaj, cenejši od nekdaj. Iz razlo-Sa, da bi šlo le za kruh in za hrano, ne bi bilo treba povišati plač, pa druge potrdbe naraščajo, in ravno na to se mora ozirati pri vsakem- stanu posebno pri omikanem, h kateremu spada tudi učiteljstvo. Z oziroma na to, da s 400 do 500 gld. na leto ne more učiteljska rodbina shajati, mislim, da bo moral deželni zbor kaj storiti. Da bi pa v tej seziji kaj sklenili, tega si finančni odsek ne upa nasvetovati. Treba bo natančnih študij, dogovora z deželnim šolskim svetom. Razen tega se vriva drug pomislek, namreč zavoljo doneska, katerega smo do sedaj imeli iz naklade na žganje. Jako se je bati, da ta donesek več ne bo tako obilen kot je bil do sedaj; torej bomo zopet primorani, ako ne bomo mogli deficita pokriti iz te naklade, povišati deželne naklade. Treba pa je pomisliti, da teh ne moremo tako zvišati, kot bi bilo treba v dosego boljših učiteljskih plač.« Po teh izvajanjih predlaga poslanec dr. Vošnjak, da se prošnje učiteljev izročc deželnemu odboru z naročilom, da v prihodnji seziji priporoča oziroma nasvetuje tako uredljo učiteljskih plač, katero prenašajo deželne finance. '; Tako vidimo, da so pred pol stoletja prošnje učiteljstva za zvišanje prejemkov bile od deželnega zbora kranjskega odbite z motivacijo, da ni proračunske možnosti. Govor poslanca dr. Vošnjaka je pa navzlic temu dokaj značilen ter kaže. da se jc del naše vodilne inteligence že pred pol stoletja prav dobro zavedal važnosti šolstva tcr tega, da je treba ustvariti učitelja celega človeka, upoštevajoč predvsem vse njegove kulturne potrebe. Dr. Vošnjak prav dobro poudarja, ko pravi, da se je treba ozirati tudi na tako zvane kulturne potrebe učitelja. Ni dovolj, da damo učitelju samo toliko. da se lahko nasiti, treba mu je dati tudi priliko, da lahko vrši v svoji sredini tudi uspešno kulturno poslanstvo. To se pravi, da stanu primerno stanuje, se oblači in tudi stanu primerno nastopa, kot to zahtevamo od izobraženca. Tako je pred pol stoletja v naših vodilnih možeh bil ustvarjen pravilen nazor v učitelju, le žal, da se ta nazor ni izvajal tudi v praktičnem življenju, kar žal, pogrešamo še tudi dandanes. J-lo.