ŽIVLJENJE NISO TrE~-BtS.ED.e_. Aerodrom Ljubljana MŠIŠiSliSl M! *^IS21PP faki^v \;x ISPrTM-" ‘V^T*^'V'r ■"•■’■•:'-'.v''- Bm&ŠSi 8B ^KvT !C Banka Koper Ritem vašega uspeha Banka Koper d.d., Pristaniška 14, 6502 Koper, tel.: 05/ 666 1 000, www.banka-koper.si Poslovna enota Sežana Partizanska 50, 6210 Sežana tel.: (05) 72 83 500 Agencija Komen Komen 78, 6223 Komen Agencija Kozina Istrska ulica 11, 6240 Kozina Agencija Divača Ulica Albina Dujca 2, 6215 Divača Poslovna enota Postojna Tržaška 2, 6230 Postojna tel.: (05) 72 83 400 Agencija Pivka Kolodvorska 14, 6257 Pivka Agencija Kremenca Rožna ulica 1a, 6230 Postojna Poslovna enota Ilirska Bistrica Bazoviška 18, 6250 Ilirska Bistrica tel.: (05) 71 43 600 Agencija Trnovo Gregorčičeva cesta 22, 6230 Ilirska Bistrica Agencija Podgrad Podgrad 96, 6244 Podgrad Aerodrom Ljubljana Dober začetek vaših potovanj! Amsterdam Dublin London Podgorica Split Beograd Dunaj Moskva Praga Tel Aviv Berlin F rankfurt Munchen Priština Ti rana Bruselj Istanbul Ohrid Sarajevo Zurich Budimpešta Kopenhagen Pariz Skopje Sočne tanke regine, kot pravkar narezane. KRAS Narezani in v kontrolirani atmosferi pakirani izdelki ohranjajo nespremenjeno kakovost, sočnost, aromo in okus, hkrati paje odpiranje embalaže sila preprosto. Priporočamo vam, da embalažo odprete in jo pustite na sobni temperaturi nekaj minut p red uporabo. Imitirate lahko med štirimi različnimi narezki, ki so v trajnem programu, novost pa so narezki kuhanega pršuta, prešam mesne slanine, pizza plečke in zavite hamburške slanine. NOVO! Pet gotovih narezkov, ki jih je bilo doslej moč kupiti le KRAŠKI PRŠUT v delikatesi. Vredno je cakatil "Dodali smo mu samo sol in čas, " .r ponosom zatrjujemo. Kljub tehnološkim novostim, smo namreč ohranili klasičen način proizvajanja te dobrote. Pri soljenju m uporabljamo konzervansov. Samo sol, Čist zpak, burja in skrben nadzor mojstrov pripomorejo, da sipo dvanajstih do šestnajstih mesecih zprenja lahko z užitkom odrežete to zares okusno, rubinasto rdečo in sočno rezino zapeljivega vonja. Ko jo boste poskusili, boste ugotovili zakaj ne Ž?$HP prehitevati narave. Splača se čakati! V \ Pršut vsebuje majhno količino soli in maščob in je bogat z, vitamini in minerali. Zaradi razgrajenih beljakovin je lahko prebavljiv in ima visoko hranilno vrednost. Njegova beljakovinska sestava je celo boljša od svežega mesa, saj se pri svežem mesu precej proteinov izgubi pri kuhanju. Zaradi razgrajenih beljakovin je lahkoprebavljiv in ima visoko hranilno vrednost. Kras d.d., Šepulje 31, 6210 Sežana, Slovenija Tel.: +386 5 731 0 303, Fax: +386 5 731 0 327, e-mail: info@kras.si Slika na naslovnici: Ob osemdesetletnici akademskega slikarja in grafika Vladimirja Makuca: Pokrajina z ženo II, 1989, bcuvna suha igla, velikost 44,7x31,7 cm; fotografija: Lado .Mlekuž. Glej sestavek na str. 42! Založniško podjetje Telefoni revije Kras: 01/421 46 95,01/421 46 90 05/766 02 90 Fax: 01/421 46 95,05/766 02 91 E-mail: media.carso@siol.net Vsebina Kras, revijo o Krasu in kraških pojavih ter značilnostih krasa doma in na tujem, izdaja podjetje Mediacarso, d.o.o., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana Telefon: (+386) 01/421-46-95, (+386)01/421-46-90; fax: (+386)01/421-46-95 E-mail: media.carso@siol.net Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Rebolj Sodelavka: Marjeta Privšek Naslov: Uredništvo revije Kras: p.p. 17, 6223 Komen; telefon: (+386) 05/766-02-90 fax: (+386) 05/766-02-91 Maloprodajna cena z 8,5-odstotnim DDV 900 SIT, 4 EUR, 4,5 $ Naročnina za šest zaporednih številk z 8,5-odstotnim DDV in s poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 7.000 SIT, na naročnikov naslov v tujini 10.000 SIT, 45 EUR, 50$ Transakcijski račun pri NLB: 02010-0089675302 Devizni račun pri NLB, podružnici Ljubljana-Center, Trg republike 2, Ljubljana: 010-27620-896753/9 SVVIFTcodo: U BA Sl 2X Fotografije: Agencija Mediacarso Nenaročenih rokopisov in fotografij uredništvo ne vrača. Ponatis ali povzemanje prispevkov iz revije Kras je dovoljeno urednikovim soglasjem in z navedbo vira. Mednarodna standardna serijska številka: ISSN 1318-3257. Naklada: 4000 izvodov Revijo Kras sofinancirajo Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano JUNIJ 2005, št.70 Uredništvo UVODNIK Dr Vaško Simoniti NE BO NAM TREBA ZABARANTATI KRALJESTVO ZA KONJA Akadprof. KULTURNI POMEN J .V. VALVASORJA 8 dr. Matjaž Kmecl ZA SLOVENCE Akadprof. KAKO NASTAJA IN IZGINJA 12 dr. Andrej Kranjc CERKNIŠKO JEZERO? Uredništvo EKOLOŠKO METEOROLOŠKA POSTAJA 18 MEDNARODNEGA POMENA Davorin Vuga MOŽNA POVEZANOST S SAGO O ARGONAVTIH 20 Akad prof dr Ivan Gams KRAS JE NAJVEČJI KEMIČNI LABORATORIJ 24 NA SVETU Venčeslav Čemic ŽELIM Sl, DA GRAD RUBIJE POSTANE 28 V SODOBNI ZDRUŽENI EVROPI STIČIŠČE POVEZOVANJA! Revija Kras in KOSILNICE ZA KOŠNJO 38 Unicommerce iz Logatca TRAVNATIH POVRŠIN Jasna Božac SPODBUDNI DOSEŽKI MAVCA IN ŠTEMBERGERJA 40 Nelida Nemec SLOG, ROMANTIČNO ZAZRT 42 V PROPADAJOČO ARHAIKO KRAŠKEGA OKOUA Iztok Ilich SLOVENSKE MLEKARICE V TRŽIČU 44 Prof. Neda Abram BREZ SLOVENSKIH ŠOL 46 v pogovoru s prof. BI NAŠE MANJŠINE Bojanom Pavletičem DEJANSKO NE BILO VEČ! Ul Jh Ta izdaja Krasa je skoraj v celoti namenjena kulturni in naravni dediščini slovenskega krasa, poudarjeni pa so Kobilarna Lipica, J. V. Valvasor in Cerkniško jezero, Park Škocjanske jame, prenova gradu Rubije ob izlivu Vipave v Sočo in njegov lastnik Venčeslav Četnic, akademski slikar in grafik Vladimir Makuc in Tržačanka prof. Neda Abram. Ob 425-letnici Kobilarne Lipica je minister za kulturo dr. Vaško Simoniti v optimističnem in spodbudnem slavnostnem govoru na slovesnosti 19. maja 2005 v Lipici poudaril: » ... Ne bo nam treba zabarantati kraljestvo za konja...«. Poudaril je odločitev slovenske vlade, ki bo na ravni Ervropske unije storila vse, da Kobilarna Lipica spet pridobi za lipicanca izvorne rodovne knjige, da bo za kobilarno izdelan in sprejet jasen razvojni program, ki bo s celovito in sistematično prenovo celotnega kompleksa Lipici povrnil nekdanji sijaj ter vsemu Krasu s povezavo vseh njegovih vrednot v enkratni muzejski sistem morda celo nekaj več kot »samo« cesarski blišč. Akademik prof dr. Matjaž Kmecl je na Simpoziju Slovenske matice o Valvasorju 5. aprila 2005 odgovoril na vprašanje, kakšen je Kulturni pomen J. V. Valvasorja za Slovence in našega velikega polihistorja postavil ob bok Primožu Trubarju. Kako nastaja in izginja Cerkniško jezero? je drugi prispevek akademika prof. dr. Andreja Kranjca z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz serije razprav, objavljenih v monografiji o Cerkniškem jezeru »Jezero, ki izginja«. Bralec zve za velikosti Cerkniškega jezera, kako to nastaja in z odtekanjem vode prehaja v Cerkniško polje in kaj vse so okoličani ter strokovnjaki s tem jezerom že nameravali storiti. Nova avtomatska ekološko meteorološka postaja mednarodnega pomena je velika raziskovalna pridobitev Parka Škocjanske jame in slovenskega krasoslovja, so na njeni otvoritvi 10. maja 2005 poudarili minister za okolje in prostor Janez Podobnik, generalni direktor Agencije RS za okolje dr. Silvan Zlebir in direktor JZ Park Škocjanske jame Albin Debevec. Konservatorski svetovalec z Ministrstva za kulturo Davorin Vuga piše o antični predstavi Hadovega podzemlja v Škocjanu pri Divači in na tej osnovi razmišlja za bralce revije Kras, kakšna je možna povezanost s sago o Argonavtih. Akademik prof. dr. Ivan Gams pa odstira marsikaj manj poznanega v prispevku Kras je največji kemični laboratorij na svetu in bralcu pojasnjuje, zakaj in kako je relief Krasa kombinirani proizvod tektonike in kemičnega laboratorija. »Želim si, da grad Rubije postane v sodobni združeni Evropi stičišče povezovanja!« pripoveduje o svoji dolgoletni želji podjetnik in lastnik Venčeslav Černič, Slovenec z Vrha sv. Mihaela (s. Michele del Carso) na samem zahodnem robu Goriškega Krasa v Italiji. Uresničuje svoje sanje iz mladeniških let in z veliko predanostjo ter zvest načelom spomeniške stroke obnavlja grad Rubije blizu izliva Vipave v Sočo, to je pri Sovodnjah. V obnovo grajskega kompleksa za sodobne turistične storitve visoke kakovosti, v ureditev mogočne vinogradniške kmetije na bližnji planoti Ušje in v gradnjo sodobne podzemne vinske kleti z enoteko ter z manjšim muzejem prve svetovne vojne v kavernah blizu vasi Vrh sv. Mihaela je vložil svoj denar in bančna posojila, država pa mu po končanih gradbenih fazah vrača vložek, oplemeniten z bančnimi obrestmi. Za urejanje krajine in urejen videz domačij predstavlja Unicommerce, d.o.o., iz Logatca nekaj kosilnic za košnjo travnatih površin. Jasna Božac iz Kobilarne Lipica poroča z 21. mednarodnega tekmovanja FEI za svetovni pokal v dresurnem jahanju: Spodbudni dosežki Mavca in Štembergerja. Slog, romantično zazrt v propadajočo arhaiko kraškega okolja je sestavek umetnostne zgodovinarke Nelide Nemec o ustvarjalnosti akademskega slikarja in grafika Vladimirja Makuca ob njegovi osemdesetletnici. O necenjenem, a neprecenljivem prispevku Kraševk k ohranitvi slovenstva v knjigi Slovenske mlekarice v Tržiču piše urednik in publicist Iztok Ilich. To izdajo revije pa končuje publicist prof. Bojan Pavletič iz Trsta. Ob šestdeseti obletnici obnovitve slovenskih šol po drugi svetovni vojni na Tržaškem se je pogovarjal s Tržačanko prof Nedo Abram. Poudarila je: Brez slovenskih šol bi naše nmnjšine dejansko ne bilo več! Uredništvo JUBILEJ KOBILARNE LIPICA Govor ministra za kulturo dr. Vaška Simonitija ob 425-letnici Kobilarne Lipica NE BO NAM TREBA ZABARANTATI KRALJESTVO ZA KONJA Kobilarna Lipica in poznavalci ter ljubitelji lipicancev slavijo letos 425-obletnico ustanovitve tega nacionalnega kulturnega in naravnega spomenika. Devetnajstega maja 1580 je avstrijski nadvojvoda Karel II. kupil na Krasu posestvo Lipica in na njem ustanovil kobilarno. Njen prvi upravnik je bil domačin Franc Jurko*. Divaški župan Rajko Vojtkovszky, dr.med.vet., in direktor JZ Kobilarna Lipica je na osrednji slovesnosti 19. maja 2005 ob obletnici nastanka kobilarne v pokriti prireditveni jahalnici v kratkem orisal pomen kobilarne in vzreje lipicancev ter svoj kratek otvoritveni nagovor sklenil, da so lipicanca sooblikovali konji andaluzijec, Iužitanec in navarec, osnovo pa mu je dal domač kraški konj. Kraški človek je z lipicancem postavil spomenik, katerega veličina je to, da je živ, produktiven in aktiven. Slavnostni govornik na slovesnosti je bil minister za kulturo dr. Vaško Simoniti. Njegov govor v celoti objavljamo v nadaljevanju. V slovesnosti pa so nastopili s kultu rno-umet-niškim programom igralca Danijel Malalan in Peter Musevski, operna pevka Nataša Kranjc in ljudska pevka Ljoba Jenče, Kvartet čelistk in Godalni kvartet Ljubljana, baletni plesalci iz Ljubljane ter lipiški lipicanci, vprege in konjeniki. Slovesnost je zrežiral Njegoš Maravič, scenarij je domislil Tomaž Letnar, scenografijo je zasnoval Ivo Koritnik, koreografija prireditve pa je bila delo Vojka Vidmarja. Uredništvo Minister za kulturo dr. Vaško Simoniti - Foto B. Velikonja, Dnevnik, Ljubljana poštovane dame, spoštovani gospodje, zbrali smo se tukaj, v Lipici, v osrčju našega Krasa, da proslavimo 425-letni-co naše častitljive kobilarne, ki je hkrati tudi najstarejša priča organizirane konjereje v Evropi. Visoki jubilej je hkrati priložnost, da se ozremo okrog sebe in zavemo globljega bistva kraške pokrajine. Si moremo predstavljati, kakšna skrivna moč je v sestavi te zemlje, da iz istega trsa nastane enkrat refošk in drugič teran, če smo že pri vinu! Ista kul- tura na drugi zemlji odgovori s tako Žlahtno razliko. Mar ni ravno v teh drobnih razlikah, ki jih izzove okolje, bistvo kulture? Skozi preprosto tektoniko kraš-kih oblik lažje dojamemo ne samo moderni tradicionalizem Lojzeta Spacala, temveč celo Černigojev abstraktni konstruktivizem ali Kosovelove konse. Za Petra Handkeja je Kras mesto, kakor zapiše v romanu Ponovitev, kjer bi bilo mogoče preživeti celo atomsko kataklizmo. Dvignimo pogled in se čez to pokrajino brinja in ruja skozi redke drevorede lip, javorja in maklena zazrimo na jase, ki so paša ne samo za iskrive oči, temveč za iskre črno bele konje! Bel konj tu ni samo prikazen iz sanj, niti vir pesniškega navdiha, kakor Pegaz, ali simbol vojaške moči, kakor Bukefal Aleksandra Velikega. Priznajmo si s Kocbekom, da so lipicanci iz Lipice najlepša živa priča, kak< skrivnostno sta spojena zgodovina! O lepoti in vzdržljivi sti kraških konj govorijo zgodovinski viri maj. Habsburški nadvojvoda gml narava in ri že od veki i Karel, brat ‘ rF Simfonija kvarteta čelistk in ples lipicancev v prireditveni pokriti jahalnici 19. maja 2005 lesarja Maksimiljana II., ki je špansko jahalno šolo preselil na Dtinaj, je v letu t580 povlekel pravo potezo, ko je po prvih dokaj bledih poskusih cepljenja konjereje na Češkem, izbral Lipici da bi rešil čast ne samo lastne dinastije, ki se je delila na avstrijsko in špansko vejo, temveč kar evropske konjereje. Težke besede morda niso pretirane, kajti bil je res že skrajni čas, v kritičnem trenutku, v letu največje špansko-portugalske prekomorske ekspanzije v zgodovini, je na drugi strani pospešeno propadala dotlej najbolj razvita španska vzreja konj. Kajti najmogočnejši vladarji starega sveta, zazrti daleč v nove svetove, so bolj kot na konje stavili na ladje, včasih res polne suhega zlata. Vzdušje tistega časa je nekaj desetletij kasneje v Don Kihotu briljantno opisal Cervantes, kije razkoraku med poveličevanjem zunanje predstave propadajočega viteštva in oslabelostjo notranje moči, postavil spomenik v Rosinantu, v tem omaganem konju viteza žalostne podobe. V razpoko med ideali in stvarnostjo - Dulcinejo iz Tobosa in mlini na veter, temi vetrnimi elektrarnami navidezne resničnosti, okoli katere se je opotekal novoveški subjekt - se je ujelo nekaj stoletij evropske zgodovine. Da bo iz križanja španskih in kraških konj v mediteranski klimi našega Krasa zrasel tako dolgoživ paradni konj, verjetno ni slutil niti najbolj zaslužni, prvi upravitelj kobilarne, Slovenec Franc Jurko, ko je pet let po odprtju v poročilu obvestil dunajski dvor, da je nadaljnji razvoj kobilarne zagotovljen. Dva ključna mejnika, ki sta utrdila obstoj kobilarne, kobilarniški red, ki ga je sredi 17. stoletja izdal cesar Leopold L, in španska dvorna jahalna šola, ki jo je v prvi polovici 18. stoletja ustanovil cesar Karel VI., sta nam lahko zgleden primer - na eni strani strokovni uvid, na drugi strani odpira- nje prostora - za reševanje kobilarne tudi danes, na začetku novega tisočletja, ko imamo prvič v svoji zgodovini samostojno državo tudi Slovenci. Kako so gledali na lipicance in Lipico avstrijski cesarji, nam lepo pokažejo klasična platna Georga von Hamiltona, katerega razstavo odpiramo danes. Kako pa vidimo lipicance Slovenci danes? V Levstikovi zgledni povesti, ki jo najbolj nazorno nosimo v spominu skozi Kraljeve ilustracije, ni presenetljivo, da Martin Krpan na kraški poti zbere nečloveško moč in umakne svojo kobilico pred drvečimi lipicanci cesarske kočije. Osupljivo je, kar je razjezilo že Ivana Cankarja, da Martin Krpan, naš Don Kihot in Sančo Pansa v eni osebi, potem ko premaga Brdavsa, reši cesarstvo, želi postati »koncesionirani kontrabantar«. Res smo si kasno izborili državo, toda to ne more biti izgovor, da se po zgledu junaka iz naše zgledne povesti celo na svoji zemlji še vedno preradi umikamo večjim kočijam. Če nočemo, da bi nam od tranzicije ostal predvsem tranzit, po Krasu pa krš, je čas, da začnemo misliti s svojo glavo, če hočemo voditi lastno državo. Z zakonom o Lipici je slovenska država leta 1996 zavarovala in omogočila razvoj kobilarne kot enotnega posestva na jugozahodnem robu Slovenije. Program varstva in razvoja se je potem sprejemal predolgo, da ne bi to slabo vplivalo na ustvarjalno vzdušje v Lipici. Zato smo se v vladi odločili, da na ravni Evropske unije storimo vse, in spet pridobimo izvorne rodovne knjige. Izdelali bomo jasen program in skupaj z vami, ki ta prostor najbolje poznate, ker tukaj živite in delate, potegnili tistih nekaj ključnih potez, da se skozi celovito in sistematično prenovo celotnega kompleksa Lipici vrne nekdanji sijaj in vsemu Krasu s povezavo vseh njegovih vrednot v enkratni muzejski sistem pa morda celo nekaj več kot »samo« cesarski blišč. Če bomo Lipico reševali skozi vizijo kraške celote, lipicanci ne bodo samo »dodana vrednost«, temveč resnična dodatna razsežnost na pravih kulturnih poteh te izjemne pokrajine. V času, ko je paradni konj Evropske unije »Air bus«, lahko v turizmu donkihotski »jet set« in sančopansovski »easy jet« povežemo prav s kulturo. Ne bo nam treba več zabarantati kraljestvo za konja; dovolj bo, če spet odpremo Lipico za lipicanca in podpremo Kras skozi njegov najlepši okras. Skozi novo vizijo trajnostnega razvoja in mehkega kulturnega turizma s povezavo vseh vidikov kulturne in naravne dediščine, z nadzemskimi in podzemskimi lepotami, trgi in vasmi, borjači in vrtačami, gaji in jasami Lipica sredi Krasa spet lahko postane pojem, skozi katerega se na nov način prepozna vse. Ne samo velik paradni konj, temveč tudi mala lipa, lipica, ki ji je konec koncev na samem začetku dala tudi ime. Opomba * O Kobilarni Lipica in lipicancu preberi v reviji Kras: Humar, Iztok, 2000: Kako in kdaj je nastal lipicanec, št. 41, str. 14-15, Ljubljana Humar, Iztok: Za lipicanca uvesti lastno izvorno knjigo, št. 43, str. 8-9, Ljubljana Praček, Aleš, 2005: Lipicanski konj - lipicanec, št. 61, str. 10-14, Ljubljana Skupina avtorjev, 2003: Okrogla miza o Lipici -tematska izdaja revije Kras št. 62, 60 strani, Ljubljana dr. Vaško Simoniti, minister za kulturo Republike Slovenije Fotoagencija Mediacarso Uvodno predavanje na simpoziju Slovenske matice o Valvasorju KULTURNI POMEN J. V. VALVASORJA ZA SLOVENCE Matjaž Kmecl Slovenska matica v Ljubljani je 5. in 6. aprila posvetila simpozij Janezu Vajkar-du Valvasorju. Udeležence je pozdravil predsednik Slovenske matice Joža Mahnič. O Valvasorjevem zgodovinskem pomenu je spregovoril akademik prof. dr. Matjaž Kmecl, novejša spoznanja o Valvasorju je predstavil dr. Branko Reisp, kaj sodijo o J.V Valvasorju, je govorila mag. Bojana Rogelj Škafar, o živalstvu in rastlinstvu pri Valvasorju je spregovoril akademik prof. dr. Matjaž Gogala, risarski opus J.V Valvasorja pa je likovno označiti Lojze Gostiša. O tiskarskih tehnikah pri Valvasorju je govorila mag. Martina Orehovec, objavo J.V. Valvasorja o litju tenkostenskih ulitkov sta predstavila prof. dr. Milan Trbiža n in doc. dr. Primož Mrvar, o Ivanu Vajkardu Valvasorju in Istri je govoril akademik dr. Josip Bratu lic, s temo Ob prevajanju Valvasorja pa je simpozijski del sklenil prof. Janko Moder. Udeleženci so si ogledali tudi Valvasorjev grad Bogenšperk, v Dolenjem jezeru Kebetovo maketo Cerkniškega jezera in si pod vodstvom akademika prof. dr. Ivana Gamsa ogledali še Cerkniško jezero. Za to izdajo revije Kras je priredil svoj simpozijski prispevek dr. Matjaž Kmecl, v naslednji pa bomo predstavili simpo-zijsko razpravo Matjaža Gogale. Uredništvo Prevladujoči pogledi na J.V. Valvasorja, še posebej na Slavo Vojvodine Kranjske, se zadovoljujejo z ugotovitvami o piščevi domoljubnosti kot začetnem in končnem smislu vsega, kar je počel. K temu je seveda največ pripomogel kar Valvasor sam, saj je domovinskost ob sleherni priložnosti oznanjal in slavil - in to tako zelo, da so v njeni senci ostajali vsi drugi poudarki premnogokrat komaj razpoznavni. - Že kar prvih nekaj stavkov uvodnega posvetila Slave vojvodine Kranjske deželnim stanovom je za to značilnih: »Ako je pošten rodoljub dolžan časti svoje domovine v vseh potrebnih primerih kri in življenje, ji je dolžan v pra-v ničmanjši meri služiti s peresom, da v svetu pri vsaki priložnosti zaslovi. Ta čast, pravim, zavezuje ne le orožje, ki ga nosimo ob strani, ampak tudi tisto, ki ga nosimo za ušesom, namreč pero, če smo oboje vajeni sukati. Zakaj prav ista narava, ki nam je vsadila ljubezen do domovine, nam je naklonila tudi najrazličnejše možnosti za pospeševanje njene slave ter nam naložila dolžnost, da ji z vsemi močmi služimo. Zategadelj moramo domovino ljubiti in spoštovati tako kakor starše. Da, če postava preučenega Platona v tem kaj velja, bi morala domovina glede ljubezni imeti prednost pred očetom in materjo«. Teh nekaj besed prinaša ob malo natančnejšem branju dvoje sporočil: najprej o zavezujočih domovinskih dolžnostih, potem pa prepričanje, daje ljubezen do domovine stvar narave, in to tako zelo, da je celo močnejša od ljubezni do matere oziroma staršev kot najintimnejšega oziroma najnaravnejšega čustva. Valvasor je torej domoljubju in vsemu delu, ki iz njega izvira, že uvodoma dodal nekakšno metafizično upravičenost: je nekaj, kar tiči v ozadju vsega - bodisi da je to tako ali drugače razumljena narava, bodisi (po mnogo kasnejšem Prešernu) to PatVvesolj-ni gospodar, v religijah takšen ali drugačen Bog - skratka aksiom, iz katerega izvira vse in se vanj vse spet tudi vrača. Torej je domoljubnost oblika globokega natumega ali že kar metafizičnega nagona, na robu religioznosti. Bistvo vsega, v omenjenih uvodnih stavkih imenovano narava, narekuje vrednote in nalaga dolžnosti - predvsem oznanjanje odličnosti sveta, kakršen je po božji volji oziroma po volji narave. Pri tem ne gre samo za naravo, kot smo je navajeni pojmovati v njenih »živih« in »neživih« stanjih, temveč za vse do zadnjega, tudi za vse človeško in civilizacijsko. Tu se kaže spomniti Trubarjevega sklicevanja (čeprav bolj ali manj neizrec-nega) na svetega Pavla in njegovo zatrjevanje, daje tudi sleherni jezik, tudi slovenski, ki ga vendar govori zelo malo ljudi in je neugleden, božja stvaritev; da torej ni pomemben po številu ljudi, ki ga govorijo, temveč po svoji božjosti; te pa ni mogoče razumsko utemeljevati, temveč je treba samo verovati vanjo; ni se treba spraševati glede njegove upravičenosti, temveč nasprotno, storiti vse za njegovo ohranitev, rabo in razcvet; Bog je v svoji neskončni pravičnosti že vedel, zakaj ga je sploh ustvaril. Vsemogočni prav zato tudi noče, da se nanj verujoče obračamo v kakem drugem, nesvojem jeziku, temveč samo v jeziku, ki nam ga je dal in ki je naš edini pravi jezik. - S tem je Trubar zaobšel merilo kolikosti in občutkov o (ne)smotmosti, kar je slejkoprej nadloga vseh »malih« jezikov. - Gre za težavo, s katero se tako ali drugače, v glavnem neuzaveščeno, ukvarja tudi današnja jezikovna zavest; celo jezikoslovje, kadar skuša gledati na jezik »tržno« - trg je pač zmeraj vezan na kolikosti; majhne skupnosti, kakršna je slovenska, po tej logiki na njem nimajo Janez Vajkard Valvasor, avtor znamenite Slave vojvodine Kranjske,- Sodobni avtorjev portret v popolni vojni opremi. V okviru so poleg imena našteta Valvasorjeva posestva in njegova služba, to je stotnik dolenjskih pešcev, ter članstvo angleške Kraljevske družbe. Spodaj je Valvasorjev grb. Zgoraj na levi je astrolabium ali zvezdomer, na desni pa globus. V ozadju na levi je z bobnom, puškami itd. poudarjeno Valvasorjevo vojaško delovanje, na desni s knjigami in zemljepisno karto pa njegovo učenjaško delo. Posvetilo pod podobo pa pravi: Kdor si že tu, poglej, pa boš z mano potrdil. / Češ, podoba le-ta slavnega kaže moža. / Star odlikuje ga rod, krasi ga sijajna vrlina, / hvali njegovih zaslug meč je glasnik in pero. / Trop parnaški, Apolon celo ga zavida očitni; / kak je in kolikšen mož, dela njegova uče! - Najponižneje posveča in poklanja Matija Greischer, bakrorezec na Dunaju. Prevedel Anton Sovre. česa iskati; utemeljujejo se zato lahko samo preko-fizično, metafizično, aksiomatsko. - Z neprevelikimi zadržki je mogoče reči, da je bil Trubar prvi, ki je ta notorični problem slovenskega obstajanja dojel in ga skušal odkompenzirati. Drugi bi lahko bil po prej povedanem Valvasor - čeprav na nekoliko drugačni, nereligiozni, »domoljubni« ravni. - Pri tem je seveda precej vseeno, ali ga je vodil nacionalni ali lokalni, deželni patriotizem, kot se rado tehta in modruje. Vodilo ga je pač prepričanje, da so stvari take, kakršne lahko empirično zaznavamo, in da bi bil velik greh, če bi njegova rodna dežela ob vsej svoji majhnosti in po-zabljenosti ostajala še naprej brezimno neznana, in to celo po nemarnosti svojih lastnih ljudi; zato jo je sklenil podrobno popisati, porisati in svoje ugotovitve razširiti po svetu s tiskom. - Skoraj vse baročne zgodovinarske marnje je zato -tako ugotavlja že Rupel - prepustil »učenemu« Erazmu Francisciju, ta pa je v Slavo res natlačil obilje modnih »zgodovinskih« zgodb, opremljenih z »učenimi« ugibanji, ali so Kranjci sodelovali že pri zidanju babilonskega stolpa in podobnim. Ker seje v duhu baročnega časa zdelo, da takšna »oprema« povzdiguje delo in krepi slavo, jo je Valvasor pač dopuščal in Franciscija celo prosil, naj jo prispeva. - Sam pa je opazoval, zapisoval in zarisoval predvsem naravo sveta, kakršna je dosegljiva čutom in razumu. Izpod baročnih slogovnih naborkov se zato kar naprej oglaša duh, ki opazno presega baročnost in je pravzaprav že zelo blizu predmeščanskemu razsvetljenstvu. Sto let pred francosko buržoazno revolucijo si je v tem smislu privoščil izjave, kakršne so bile pri nas modne šele v 19. stoletju. Ko je v dodatku k peti Knjigi zapisal merila, po katerih pr posvetil JANEZ VAJKARD VALVASO pozornost znamenitim kranjskim piscem, je med njimi tudi tole: »In ker človeka ne le kri, temveč tudi znanje in prizadevanje povzdigne, se ne samo izmed plemičev, temveč tudi izmed meščanov marsikdo povzpne do velike slave, tako da se često pojavijo imenitni ljudje, ki v duhovniškem ali posvetnem stanu s svojo izobrazbo znatne usluge store domovini in tudi njenemu najvišjemu poglavarju bodisi z zgovornim jezikom, bodisi s peresom, bodisi z bistrim umom ter v mnogih prevažnih zadevah pokažejo svojo vrednost in zvestobo. Izbor ... piscev pa (zato) obsegaj tako osebe visokega stanu in plemiče kakor tudi meščanske osebe«. Narava, tako je mogoče razumeti njegovo stališče, pač ne ločuje ljudi glede na rodovnost ali vnaprejšnji stanovski status. Po svoji vednosti in znanju je torej popisal cel kup »krajnskih« piscev, od katerih je bil po »krvi« celo le malokateri gosposkega rojstva, najodličnejšo hvalo med njimi pa je sploh namenil prevajalcu biblije, plebejskemu protestantu Juriju Dalmatinu: »Bil je uren, delaven, tvoren in učen mož, saj priča o tem njegovo delo in hvali mojstra. Jasno se vidi, s kakšno posebno pridnostjo, trudom in delom je spravil biblijo v slovanski ali krajnski jezik. Kaj takega srednje učena in nerodna ali čemerna glava nikoli ne bi bila mogla napraviti. Zategadelj tudi uporabljajo to biblijo še vsak dan,... ker nimamo nobenega drugega krajnskega svetega pisma«. - V navedeni hvali Valvasorja nista ovirali ne stanovska nadrejenost ne pogostokrat poudarjeno katolištvo. Nadalje je treba pomisliti, da je bilo v Valvasorjevih očeh večinsko kranjsko prebivalstvo z vsemi lastnostmi in slovenskim jezikom vred nekakšno natur-no prebivalstveno stanje - najsi je bilo tako po naravi ali po božji volji (sicer pa je po tej logiki tudi narava božja stvaritev in je potemtakem vseeno, čemu reč pripisujemo). - Skoraj samoumevno je torej, da je kljub svoji etiketami in stanovsko gosposki nemščini spoštoval tudi jezik večinskega, »natumega« prebivalstva, kot je ugotovil že Rupel; da je ta jezik (kranjsko slovenščino) imenoval naš jezik, da je skrbno zapisoval slovenska zemljepisna imena in podobne reči, da je svojega risarja Bartolomeja Rambschiessla ob neki njegovi risbi zapisal Jemejček (iemeizhek schisselramer del - Jernejčka Siselramerja delo), da sije eno od uvodnih počasti tvenih pesmi k Slavi oskrbel v slovenščini, in podobnega več. Domnevamo lahko še tudi to, da dominantnost nemščine v Slavi ni šla samo na račun njegove baronskosti in podobnih reči, temveč predvsem na račun temeljne namere, da to svojo ljubo, zakotno, od vseh pozabljeno, pa vendar tako imenitno domovinico priporoči zanimanju vsega sveta; njene slave preprosto ni mogel oznanjati v jeziku, ki se mu je zdel za kaj takega premalo izdelan, predvsem pa širni Evropi domala neznan in zato neumljiv. Tu pa smo tudi že pri drugem temeljnem in pomalem zanemarjenem vprašanju v zvezi z Valvasorjem: poprotes-tantskemu vračanju k tisku, ki bi ga lahko imenovali uvajanje v predmoderno informacijsko družbo. Gre za družbo, ki ji po-vezovalnost zagotavlja široko dostopna mreža informacij; ta ji oblikuje zavest, narekuje vrednote in samoprepoznanost. Zato morajo biti najrazličnejše informacije kar najlaže in najširje dostopne. - Kot so protestanti lahko o osebni veri, torej osebni, neposredniški odgovornosti do Boga, govorili samo pod pogojem, da verujoči ljudje vsak zase poznajo tudi temeljna krščanska besedila, in so v tem imenu uvajali množično tiskanje vsega, od abecednika, pesmaric, katekizma in slovnice do prevodov Svetega pisma, tako naj bi ljudje na pragu razsvetljenske Evrope svojo (samo)zavest gradili samo na najširšem poznavanju naravnih danosti, katerih del so in ki jih je treba zato razumeti do največje temeljitosti. Tisk seje torej zdel eden od osnov aktualne družbe. Tako v omenjenem uvodnem posvetilu k Slavi beremo Valvasorjevo prepričanje, da široka nevednost glede Kranjske ne obstaja zaradi morebitnega preziranja ali ošabnosti drugih do nje, temveč zaradi nepoučenosti. Zakaj po drugih krajih se podvizajo, da spravijo ogleda in branja vredne stvari in naprave čimprej v tisk, ter jih izročajo razpetim perutim daleč donečega svetovnega slovesa, Kranjska pa se je zadovoljila s tem, da bi bila opisovanja vredna, in je bolj gledala na to, kakor pa da bi se o njej veliko pisalo... Trubarju je štel za posebno zaslugo, da je začel in izumil pisanje kranjščine z latinskimi črkami in da je pripeljal tudi tiskarja na Kranjsko, namreč Janža Mandelca; - Mandelc je bil torej pr\’i, ki je v Ljubljani ustanovil tiskamo in gojil tiskarsko umetnost. - Podobno pri zapisu o Schonlebnu, ki je pripravil deželne stanove, da so leta 1678 po Janezu Krstniku Meyerju, solnograškem tiskarju, dali napraviti v Ljubljani tiskamo, kjer so tiskali Deželno kroniko. In končno je treba v tej zvezi opozoriti še na Franciscijev poudarek v kratki biografiji gospoda glavnega avtorja, to je Valvasorja, da je bil prvi, ki je spravil bakrorezce in bakrorez v deželo. Na lastne stroške jih je 12. aprila 1678 poklical na Bogenšperk - torej naj bi informiranje razširil iz besedne še na neposrednejšo, atraktivnejšo in seveda tudi sodobnejšo vizualno. Kasneje se je glede tega pohvalil še sam: Bil sem tudi... prvi, ki je vpeljal v to preslavno vojvodino Kranjsko bakrotisk. -Izdelki iz njegove bakroreznice so bili za tisti čas atrakcija, deloma kot samostojna grafična umetnost, bodisi kot ilustracije, topografije ali zemljevidi, torej praktično informativni: ob tem pa še grbovna knjiga z več kot 2000 najrazličnejšimi grbi, obsežna ikonoteka, zajetna grafična zbirka v 18 debelih svežnjih oziroma zvezkih, od katerih seje žal 17. s portreti sodobnikov in Valvasorjevih sodelavcev sicer izgubil, drugi pa so skrbno hranjeni v Zagrebu (med njimi nadvse privlačna in sveža zbirka akvarelov kranjske flore in favne) in podobno. Grad Bogenšperk naj bi v znamenju takšnih vizij in dejavnosti postal nekakšna podeželska akademija, kakršne so tisti čas bile sicer visoka evropska moda (ljubljanska Akademija delavnih je nastala štiri leta po izidu Slave, 1693, v letu Valvasorjeve smili in dokončnega obubožanja). -Erazem Francisci je graščino popisal kot redko in fascinantno središče znanja in umetnosti ter ta popis zaključil z zanosno ugotovitvijo, da se... zato... ta visoki grad Bogenšperk z vsemi častmi lahko ima za Parnas. Tako bi bilo mogoče kulturnozgodovinski pogled na Valvasorja strniti v sicer nekoliko presenetljivo ugotovitev, da je na svoj posebni in časovnim razmeram prilagojeni način potihem nadaljeval civilizacijsko izročilo naših protestantov iz 16. stoletja. Samoobrambno je - mogoče prav zato - poudarjal svojo katoliško lojalnost, v resnici pa je skušal svoj pogled na svet utemeljiti na nekakšnem naravoslovnem in temu podobnem empirizmu, torej na osebni izkušnji. Vse, kar je, obstaja po njegovem prepričanju kot narava, tudi vsa kultura', tudi jezik. Demokratizem, ki so ga protestanti neopazno uveljavljali v obliki osebne odgovornosti do Boga oziroma osebne vere, je izrecno prenesel celo v medstanovska razmerja, ki naj bi bila s svojo zaprtostjo protinaravna - narava jih ne upravičuje. In končno je protestantsko izkušnjo s tiskom kot temeljem široke informiranosti, s tem pa tudi drugačnih, precej bolj demokratičnih družbenih razmerij, poprijel z vso energijo; prenesel jo je s cerkvenih tal na posvetna in ji dodal vizualizacijo. Če po teh ugotovitvah postavimo Valvasorju ob bok še njegovega sedem let mlajšega sodobnika Janeza Svetokriškega oziroma Ivana Hrobata (po očetu morda celo Lanthierija), je mogoče med njima s presenečenjem ugotoviti opazno duhovno sorodnost: vse, kar sta počela, je bilo nekako veselo in radovedno zapisano tukajšnjosti; pod homiletičnim opleskom in baročno bižuterijo sta pri obeh kraljevala empiristični duh in spoštljivo upoštevanje vsega človeškega, tukajšnjega - seveda pri vsakomer po svoje - z obojim pa sta bila znatno dlje od preproste, krasitvene baročnosti, in že na pol pota do nove evropske duhovnosti 18. stoletja. Akad. prof. dr. Matjaž Kmecl, Ljubljana Valvasorjeva razlaga, kako s sistemom nateg deluje Cerkniško jezero, vzeto iz Slave vojvodine Kranjske, v kateri je ob sliki pripis: »Pokaz notranjega ustroja in vodnih poti na podobi«. - Glej sestavek akad. prof. dr. Andreja Kranjca na naslednji strani »Kako nastaja in izginja Cerkniško jezero«! hexm'Qisa' 11 °*: 1"1 ~.5 i | f: #fe VvlKa bobnaric SaKaduku Kmlouduar “ -- - - VelKaKarin Veita oberdi Poundih ... h : - ■ ThmJM Vodena* 'Dolemauaa Sfrtn Cerkniško jezero iz Valvasorjeve "Slava vojvodine Kranjske", 1689 »Jezero, ki izginja« - monografija o Cerkniškem jezeru KAKO NASTAJA IN IZGINJA CERKNIŠKO JEZERO? Andrej Kranjc Lož Bloke Cerknica Porečje 185,03 47,05 241,70 1108,78 1 765,00 1604,00 1894,00 1 797,00 926,00 563,00 1507,00 1099,00 171,40 26,50 364,20 1218,10 5,43 0,84 11,54 38,60 29,30 17,90 47,70 34,80 0,52 0,35 0,80 0,61 839,00 1041,00 387,00 98,00 Hidrološke značilnosti (1972-1975) izbranih območij v porečju Ljubljanice (Žibrik in sod., 1976) V 68. številki revije Kras smo predstavili raziskovalni prispevek akademika prof. dr. Andreja Kranjca iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU »Kako je nastalo Cerkniško jezero, ki je bil leta 2002 objavljen v monografiji o Cerkniškem jezeru z naslovom »Jezero, ki izginja«. V uredništvu Alenke Gaberščik jo je izdalo Društvo ekologov Slovenije iz Ljubljane. Tokrat objavljamo iz iste publikacije Kranjčevo poročilo »Hidrološke značilnosti« Cerkniškega jezera oziroma Cerkniškega polja. Uredništvo Ljubljanica ima pluvio-nivalni (dežno-snežni) rečni režim z zmerno mediteranskim odtenkom (Ilešič, 1948) in podobno je tak tudi režim zaledja Cerkniškega polja. Vpliv snega se pozna v visoki vodi meseca marca, ko sicer ni padavinskega viška. Hidrološko zaledje Cerkniškega polja bi v grobem lahko razdelili na tri hidrološka področja porečja kraške Ljubljanice, kot so bila določena ob mednarodnem sledilnem poskusu leta 1976: Lož, Bloke in Cerknica (Žibrik in sod., 1976). Pri medsebojni primerjavi in primerjavi z drugimi območji porečja Ljubljanice se je izkazalo, da Bloška planota izkazuje prevelike, nadpovprečne vodne izgube, Cerknica pa podpovprečne. To lahko pripišemo deloma razlikam v evapotranspiraciji (izhlapevanju, izparevanju), deloma pa domnevnim podzemeljskim dotokom oziroma odtokom. Glede na količino vode ima Cerkniško jezero 80% kraških in 15% površinskih dotokov. Tak je torej tudi delež jazerske vode: 80% kraške in 15% »Normalne«. Glede na to, da nima nobenega površinskega odtoka in da je zajezitev, ki napravi jezero, v celoti kraške narave, je Cerkniško jezero kljub deloma površinskemu dotoku, tipično kraško presihajoče jezero (Kranjc, 1986). Dotoki na jezero Edini površinski in vsaj v svojem zgornjem delu normalen (nekraški) dotok na Cerkniško polje je Cerkniščica. Izvira pod Sv.Vidom na vododržnem svetu in zbira svoje vode v hribovju za Slivnico. Takoj pod Begunjami prestopi na kraški svet. Pod Krajcarjevo žago so v strugi prvi zatrpani ponori, ki se vrstijo še dalje na Cerknico in pod njo ter pred Dolenjo vasjo. S voj čas se je vanje izgubljalo veliko vode, zato sojih ljudje zatrpavali z vejevjem in s podobnim. Nizke vode Cerkniščice se dokončno izgubljajo v ponoru Rakovski mostek. Večje vode so do zgraditve predora v Karlovico (1969) tekle naprej po regulirani strugi do vhoda v ponorno jamo Karlovico, često so odrivale tudi vodo Stržena in tekle celo v Svinjsko jamo. Glavnina kraških dotokov priteka z vzhodnega in jugovzhodnega obrobja Cerkniškega polja. Bloške vode (od vasi Žirovnice do Goričice), kamor sodijo porečja Žirovniščice, Lipsenjščice ter zaledje Križne jame, Bloška planota, Bločiško polje in Podlož. Največ vode ima kraški izvir-obrh Žirovniščice (300 l/s ob malih vodah), ki ponika v Retju. Tod so še Lipsenjščica z nekaj pritoki ter nekaj samostojnih potočkov, ki se izlivajo neposredno v S tržen. Bloške vode skupaj imajo največji pretok okoli 35 m3/s. Loške vode (od vasi Gorenje Jezero do konca gomjejezerskega zatrepa), katerih zaledje v glavnem predstavljajo Babno Polje, vzhodni deli Loškega potoka in širše območje Loškega polja. Gre za močne vokliške izvire-obrhe v koncu zatrepa nad Gornjim Jezerom. Naj izdatnejši so Podpečmi (do 27 mVs), Obrh in Cemun (vsak do 24 m3/s). Zadnji je v bistvu estavela, ki ob suši požira S tržen. Vse te vode, ki se združijo v potok S tržen, dajejo skupaj do okoli 84 m3/s, a ob suši presahnejo. Snežniško-javorniške vode so studenci in obrhi v vznožju jugozahodnega oboda Cerkniškega polja, med vasjo Laze in ponikvami Rešeto pod Dolenjim Jezerom. Pritekajo iz snežniško-javomiškega podzemlja in so v nasprotju z loškimi vodami (ponikalnicami) čiste in hladne. Od Podpeči do Otoka je vrsta izvirov - stalnih studencev s skupno izdatnostjo do 18 m3/s. Nekaj jih ponika v Leviščih, ostali pa se pridružijo Strženu. Najmočnejši izviri teh vod so v vznožju Javornikov od Otoka preko Zadnjega kraja do ponorov V Nartih. Naj izdatnejša sta jami-bruhalnika Vranja jama in Suhadolica (skupaj okoli 13 m3/s), ostali izviri in studenčki pa prispevajo še okoli 4 m3/s). Vse te vode ponikajo v raznih ponikvah in požiralnikih v dnu polja oziroma prispevajo k nastanku jezera. Poleg omenjenih skupin voda so na severnem robu Cerkniškega polja, med Cerkniščico in Žirovniščice, še tako imenovani slivniški studenci, s skupno izdatnostjo okoli 6 m3/s. Najmočnejši (do 2,23 m3/s) je Martinjski obrh. Po navedenih cenitvah naj bi bil maksimalni dotok na Cerkniško polje do 211 m3/s (Jenko, 1954). Na podlagi dodatnih proučevanj (Jenko, 1965) bi znašal ta dotok do 240 m3/s, minimalni 2 mVs, srednji letni dotok v času od 1948 do 1952 pa 18,4 m3/s. Po podatkih Hidrometeorološkega zavoda SRS (1971) bi bil srednji letni dotok v obdobju od 1960 do 1969 27 m3/s. Če upoštevamo še meritve in cenitve, navedene v drugih študijah, je razvidno, da so hidrološke razmere na Cerkniškem polju in v njegovem zaledju še precej nejasne in rezultati precej približni. Posebej bi bilo treba rešiti še precej vprašanj, če bi želeli znanje o hidroloških razmerah na Cerkniškem polju ter o posledicah starejših in novejših hidroloških in melioracijskih ukrepov izpopolniti (Habič, 1973). Odtok iz jezera Odtok Cerkniškega jezera je v celoti kraški. Glede na požiralnike lahko razdelimo Cerkniško polje na več enot: 1. Jamski zaliv, požiralniki ob Cerkniščici in pri Zelšah: Voda s površja se tod najprej umakne, vendar se dolgo zadržuje talna voda. Ni talnih oziroma aluvialnih ponikev, pač pa so ponori razvrščeni po vsem obodu Jamskega zaliva. Začnejo se v Nartih, takoj za zadnjimi izviri. Najpomembnejši so Velika Karlovica in Mala Karlovica ter Svinjska jama. Poleg je še cela vrsta neprehodnih ponorov. Ob najvišjem vodnem stanju se voda preliva proti Zelšam in skozi požiralne kotanje počasi odceja proti sistemu Karlo vic. V severnem delu polja je dvoje požiralnik območij, ki sta le posredno v zvezi z jezerom. 2. Grezi v vznožju Loškega griča, pri Podskrajniku, in požiralniki v strugi Cerkniščice: V grezih vodna gladina Slika na levi strani: Cerkniško polje, kakor ga je ujel na filmski trak Valentin Schein Slika na levi: Cerkniško polje, ko ga zalijejo vode, postane Cerkniško jezero. Fotografija Alenke Gaberščik je posneta z istega opazovališča kot fotografija Cerkniškega polja Valentina Scheina na levi strani! LACVS AD CIRKNITZ. Wernherjev pogled s Slivnice na Cerkniško polje iz leta 1551 je najstarejši znani zemljevid Cerkniškega jezera. niha v odvisnosti od nihanja jezerske gladine in od talne vode v vršaju Cerkniščice. Te vode v glavnem odtekajo proti Planinskemu polju, kjer so najpomembnejši izviri v Malnih in Planinska jama. Del voda, predvsem ob višjem vodostaju, pa ne odteka podzemeljsko naravnost na Planinsko polje, ampak pride na dan v Rakovem Škocjanu (kot Rak iz Zelških jam in deloma iz stranskih izvirov), spet ponika pri Velikem mostu in v Tkalci jami, od koder teče prav tako v Maine in v Planinsko jamo. 3. Osrednji del polja z največjimi ponikvami od Rešeta preko Vodonosa, Sitarice, Retij do Velike Ponikve in Male ponikve, ki so med robom cerkniškega vršaja in skalnim Otočcem (Drvošcem). To so Rešeto, Sitarica, Bečki, Vodonos, Retje, Velika, Srednja in Mala Ponikva, Ajnce jame in najbolj južno Levišca, že pri Otoku. Vsaka izmed teh ponikev je sestavljena iz vrste manjših ponikev in požiralnikov oziroma lukenj, ki imajo najbrž skupno podzemeljsko vodno žilo, v katero odteka jezerska voda. Običajno vodi do njih izrazitejša struga, ki se nato cepi do posameznih požiralnikov. Ti so največkrat v živi skali, skoznje je ponekod mogoče priti malo globlje pod površje, a nikjer prav globoko ali daleč. Rešeto zavzema na primer okoli 6 hektarov površine in je sestavljeno iz 35 ponikev v naplavini ter iz šestih požiralnikov v skali, koder je mogoče priti do 11 m globoko pod površje. Dva izrazita zatrepa pri Rešetu in Vodo-nosu kažeta na sveže napredovanje širjenja ponikev oziroma spiranja sedimenta v podzemlje v smeri proti severu, v cerkniški vršaj, nanos. S sesedanjem, izpiranjem, grezanjem in posipanjem naplavin v pre-votljeno podzemlje nastajajo na površju različne oblike grezov. Retje, v katerega teče Žirovniščica, je razmeroma osamljena skupina ponikev, od koder teče voda neposredno v izvire Ljubljanice, predvsem v Ljubijo in Bistro. Številne aluvialne vrtače, sveži grezi, mpe in odprti skalni požiralniki ob ponikvah na obeh straneh Stržena, so posledica močno zakraselega dna Cerkniškega polja. Levišča se ob usihanju jezera zadnja posušijo, običajno 10 do 14 dni za Rešetom in Vodonosom. 4. Zadnji kraj je skoraj dva kilometra dolg in 0,3 do 0,5 km širok zaliv. V njem se voda najdlje zadržuje. Iz številnih estavel, skalnih razpok in požiralnikov zadnja odteče, ob naraščanju jezera pa se iz tal in iz skalnega roba tudi najprej napolni. Lahko se zgodi, da se voda iz zelo naraslega Stržena prelije skozi Vrata v Zadnji kraj, še preden ga zalije kraška voda iz podzemlja. Kadar je jezero popolnoma suho, se gladina kraške talne vode pod dnom Zadnjega kraja zniža za vsaj 10 do 15 metrov. V severnem delu Zadnjega kraja so glavni požiralniki Gebno (z Veliko Sked-nenco), Zajčevke in Bobnarice. V tem delu je več kot 200 manjših depresijskih oblik (več kot en meter premera), izmed katerih so številne povezane s podzemljem. Tod prečka Zadnji kraj kar pas estavel. Kotel in podobne luknje v Zadnjem kraju so estavele takega tipa, v katerih se dviga in upada kraška talna voda. Jenko (1954) je s seštevanjem odtokov oziroma pretočnih sposobnosti posameznih ponikev ugotovil, da vsi požiralniki, ki odvajajo vodo proti Planinskemu polju, požirajo največ 74 m3/s vode; tisti, ki odvajajo vodo proti Ljubljanskemu barju, pa 16,1 m3/s. Vendar sam meni, da sta ti količini preveliki glede na hidrološko ugotovljeni količini 25 in 15 m3/s. V grobem bi lahko rekli, da okoli 40% vode podzemeljsko odteka naravnost na Barje, v izvire Ljubljanice, okoli 60% pa odteka s Cerkniškega jezera na Planinsko polje in od tam dalje spet v izvire Ljubljanice. Presihanje Cerkniškega jezera Ne glede na približke in razlike v računanju je razlika med največjim dotokom (210 do 240 m3/s) na Cerkniško polje in največjim odtokom (40 do 90 mVs) z njega zelo velika, saj največji dotok presega odtok za 120 do 200 m3/s. In ta razlika, presežek v dotoku, je vzrok nastanka jezera. Če upoštevamo spodnjo vrednost (120 m3/s presežka dotoka nad odtokom), se lahko v enem dnevu v jezeru nabere okoli 10 milijonov m3 vode. In to je že jezero. Medtem ko Kircher (1678), Valvasor (1687, 1689) in Steinberg (1758) presihanja Cerkniškega jezera niso znali razložiti brez podzemeljskih jezer v več nivojih, povezanih z zamotanim sistemom nateg, sta to preprosto razlago, da se jezero pojavi, če je dotok večji od odtoka (seveda brez ustrezne podpore v meritvah), zapisala Nagel (1748) in Gruber (1781)). . ;r v- *V -* ■ '4 4> ; .ZS ; Grajska zahodna (leva) in južna (desna) fasada med prenovitvijo je v letu 2001 že dobivala svojo prvotno podobo... Na levi grajska pristava, v kateri bo po prenovitvi gradu osem apartmajev in grajska recepcija. jima naročil projekt, sem ju peljal na slovenski Kras, da bi dojela pravi smisel kraškega življenja in njegove lepote. Občudovala sta stare, še pristne kraške vasi. Se zdaleč si nista predstavljala, daje v bližini Rubij tako čudovit svet. Pravita, da je kraška pokrajina in njena stara arhitektura neprimerljiva, lepša od arhitekture v Provansi in v drugih znanih turističnih predelih Evrope. Pošteno pa sta tudi povedala, da kraško arhitekturno dediščino na Krasu premalo cenijo, saj še vedno podirajo stare hiše in zidajo nove, ki z izvirno kraško arhitekturo, s kraško krajino in s kraško dušo nimajo nič skupnega. Poudarjata, da bi nepotvorjen, nedegradiran in prvobiten Kras s svojo kulturno krajino in tipično kraško kamnito arhitekturo privabljal tudi najzahtevnejše in najbolj petične turiste. Tudi sam mislim enako in prepričan sem, da vse še ni izgubljeno in da se da še marsikaj storiti ter preprečiti škodljivo ravnanje. V stari, a obnovljeni kraški hiši, urejeni za sodobne stanovalčeve potrebe, se da prijetno in intimno živeti. Zato se z arhitektoma večkrat sprehajam po Krasu. In gospod Roberto Raccanello pudarja: “V tej, tako preprosti a hkrati zahtevni arhitekturi vedno odkrijem kaj novega, uporabnega!” Zaupam mu, saj ima veliko izkušenj z obnavljanjem zgodovinskih objektov, kot so samostani, gradovi, cerkve. Obnovil jih je že več kot 170! Njegove izkušnje izvirajo še iz obdobja, ko se je obnavljalo zgradbe po potresu, ki je leta 1977 prizadel Furlanijo. Pri restavriranju gradu spoštujemo stroge strokovne kriterije Za projekt smo dobili državno podporo. Država omogoča in finančno podpira na osnovi posebnega zakona obnavljanje zgodovinskih spomenikov, če so nameni prenove jasni in primemo predstavljeni. Začetni kapital smo morali položiti pred pričetkom restavriranja. Šele po uradnem pregledu opravljenih del in po spomeniški kontroli vseh nadrobnosti nam država postopno, po posameznih končanih fazah obnove vrača vloženi kapital z obrestmi, njeno povračilo vsega našega vložka s pripadajočimi obrestmi pa bo sklenjeno dvajset let po sklenitvi pogodbe. Kako organizirati vsa restavratorska dela, sem dolgo razmišljal in se posvetoval. Spoznal sem, daje primernejše manjše podjetje od večjega zaradi zahtevnega varstva pri delu in zaradi večjih možnosti za zagotavljanje natančnosti pri delu. Zato nam zadošča od pet do sedem delavcev in izkušen arhitekt. Dela obsegajo več faz. Sedaj smo končali že tretjo fazo. Prizadevamo si, da bo grad po svoji podobi restavracijo, ki bo služila poročnim pojedinam, ločeno od drugih gostov. Južno nad gradom bo pokrit bazen z vso potrebno postrežbo. Na severni strani pred gradom so ostanki kapele, v kateri je svoje dni pridigal slovenski reformator in pisec prve slovenske knjige Primož Trubar. Kapelo bomo obnovili in jo namenili poročnim obredom. Županu naše občine pa sem predlagal, naj se trg pred spomenikom poimenuje Trg Primoža Trubarja. Obzidje in stopnišče pod gradom pred gostilno smo že uredili prav tako, kakršno je bilo nekdaj. Imeli smo srečo, ker smo pod zemljo našli podstavek stopnišča in s pomočjo stare slike je arhitektu uspelo stopnišče narediti znova. Med stopniščem in obzidjem bomo ob primernem času postavili Trubarjev kip, ki je že dokončan. Grajsko poslopje v septembru 1999, obdano z gradbenimi odri. kar najbolj prvobiten. Držimo se strogih K konservatorskih kriterijev, ki zadevajo izviren slog in način gradnje ter uporabo originalnih materialov. Tako, na primer, kupujemo stare tramove, pa tudi izključno samo ročno izdelano opeko, najprej posu- šeno na soncu in šele po tem pečeno v navadnih pečeh pri nižji temperaturi. Iščemo in odkupujemo stare, ročno izdelane strešnike za kritino - korce - in ročno izdelane glinene plošče - planete, na katerih so položeni korci. Neuporabno opeko meljemo in mešamo z navadnim peskom in apnom (za fasado in za malto). Kamen je nabrežinski, kamnoseki so domačini. Z njimi sodeluje mlad romunski kipar Serban Dimitri Jon, poročen v Italiji. Zato bo grad videti tak, kakršen je bil v starih časih. Z odpadnimi materiali nimamo težav, ker jih večino predelamo in uporabimo pri obnovi. Obnovljeni grajski kompleks bo imel tudi svojo čistilno napravo za odpadne vode, meteorne vode pa bodo speljane v posebno kanalizacijo. V parku pod gradom je bil nekdaj letni paviljon. Ob njem bomo zgradili KULTURNA DEDIŠČINA Pred glavnim vhodom leta 1878 Zgodovina gradu Rubije Preteklost gradu Rubije je precej zapletena. Verodostojni podatki segajo v petnajsto stoletje in znano nam je, kdo so bili od takrat naprej njegovi lastniki. Ko pa sta arhitekta merila ruševino gradu, sta na stolpih naletela na sledove starejše gradnje, ki pričajo, da so bili dozidani v višini za 1,8 metra in to na način, kakor so zidali v 11. stoletju. Zato sodimo, da grad datira precej daleč v preteklost. Furlanski zgodovinar Geat piše, daje grad postavljen na ostankih rimske utrdbe. Blizu so namreč tudi ostanki rimskega mostu čez Sočo. In dodati moram, da je poleg gradu tudi neolitsko gradišče. Od 15. do 17. stoletja je grad Rubije pripadal plemiški družini Egg. V njihov grad Rubije se je v času protestantizma zatekel Primož Trubar, ker ga je preganjala goriška inkvizicija. Ta je v že omenjeni grajski kapeli krstil Eggovega sina. Eggovi družini so kot lastniki Rubij sledili Edlingovi, pa Della Torre (Turn und Taxis) in Krombergovi ter nazadnje še plemiška družina baronov Bianchi di Casalanza. V osemdesetih letih 20. stoletja je štirinajst članov, v glavnem domačinov, ustanovilo družbo z omejeno odgovornostjo, ki je rubijsko posest odkupila od družine Binanchi, od njih pa smo jo odkupili jaz in moja družina. Rubijski grad je bil priča mnogim bitkam in vojnam, saj stoji na strateško zelo pomembnem mestu. Poznane so gradiščanske vojne med letoma 1615 in 1617 med Habsburžani in Beneško republiko (“Serenissima”), ki je poskušala prodreti proti vzhodu. V grad so se takrat Rubijski grad, fotografiran okrog leta 1860 zatekli ljudje z Vrha in iz Gabrij, ki so se skupaj bojevali proti Benečanom. Takrat je v bitki 7. junija 1617 padel general Trautsmanndorf, ker ga je zadela topovska krogla. Izstreljena je bila z že omenjene ravnice Ušje, kilometer zahodno od rubi-jskega gradu. Ko smo pripravljali zemljišča za nov vinograd, je sin Vanja na Ušjah našel nekaj beneških novcev. Našli smo tudi topniške krogle iz tistih časov. In eno nam je podaril domačin. Med gradiščanskimi vojnami je bil grad Rubije poškodovan in zato potreben prenove. Ta ga je stilno nekoliko spremenila. O teh vojnah je veliko napisal zgodovinar Faustino Moisesso v dveh knjigah z naslovom “Historia della Ultima gverra nel Friuli”, ki so jo prvič izdali 25. listopada 1622. Zgodovinarje v opisovanju bitk tako natančen, da domačin zlahka odkrije mesta, kjer so se odvijali dogodki; tudi mesto, kjer je topovska krogla zadela generala Trautsmanndorfa... Takrat se je tam učil vojskovanja pozneje slavni vojskovodja Wallenstein, poznan po udeležbi v uničujoči tridesetletni vojni med protestantizmom in katolištvom, ki je po Evropskem prostoru pustošila od leta 1618 do leta 1648. Poudariti moram, da so naselje Ušje topografsko razdelili na dva dela in sicer na Ušje in na Boškine. V knjigi je zapisan naziv “la delle čase del bosco” (slovensko: “tam pri hišah v gozdu”). S tem izrazom so beneški vojaki imenovali naselje, ker pravega imena zanj niso poznali. Prepričan pa sem, da je zato del Ušij napačno označen na italijanskih katastrskih mapah kot Boschini. In naj za nas, domačine, kraj ostane kar Ušje! Pred nedavnim je grof Filippo Formentini od sorodnika iz Gradca podedoval del dmžinskega arhiva. V njem je odkril dokument, v katerem piše o težavah, na katere je naletela vojska avstrijskega ' nadvojvode decembra 1617. In v tiste okoliščine je bil neposredno vpleten tudi moj prednik. Avstrijska vojska seje znašla v hudih težavah, brez hrane in sestradana, brez streliva. Bila je zelo huda zima in poveljnik je moral nemudoma ukrepati. Toda povezava z glavnim vodstvom je bila težavna. Zato je vodstvu poslal pismo, obvestilo o ukrepu, za katerega se je odločil. In za pomoč pri tem je prosil preverjenega in zaupnega Vrhovca Martina Černiča, ki naj bi mu pomagal pri oskrbovanju vojske s potrebnim materialom. Vem, daje med mojimi predniki tudi Martinova družina. Iz tega sklepam, da je najbrž Martin Čemic naš prednik, saj izviram iz tiste hiše. Imam tudi originalen dokument, ki priča o tem. Dal mi gaje grof Formentini. In povedal mi je, daje dobil iz Gradca tudi originalno listino, ki priča, da je bila njegova prateta Aurora Caterina Formentini dvorna dama avstrijske cesarice Ane. Poročila se je z ogrskim grofom in oficirjem cesarjeve vojske Batthya-nyjem de Nemet-Ujvarijem in prejela za balo od družine zraven dragocenosti tudi 300 trt sorte tokaj. Z njo sta odšla na Ogrsko tudi dva kmeta, domačina iz Šte-verjana, ki naj bi tam verjento gojila to trto. Potem so bila na našem prostoru vojne bitke med Francozi in Avstrijci, pa prva svetovna vojna, podrobneje opisana v knjigi “Isonzofront” avtorice Aliče Schalek, prve ženske vojne dopisnice z neke fronte. Opisuje življenje avstro-ogrskih vojakov prav okrog gradu, na ravnini Ušje, v Gabrjah in na Vrhu sv. Mihaela. Bitke so se razvnemale na proštom kakšnih dveh kvadratnih kilometrov okrog gradu in v gradu samem. Ko so Italijani zasedli Vrh sv. Mihaela, so izkopali nad Ušjami podzemeljske obrambne rove - kaverne, v katerih sedaj gradimo vinsko klet. Del teh kavern bomo namenili tudi muzeju prve svetovne vojne. Ko je italijanska vojska ugotovila, daje v rubijskem gradu avstroogrs-ka vojaška komanda, je grad obstreljevala in ga močno poškodovala. Po letu 1916, Plemiška družina baronov Bianchi di Casalanza pred grajskim vhodom, fotografirana pred I. svetovno vojno. KULTURNA DEDIŠČINA Na planoti Ušje, kilometer jugozahodno od gradu, so Černičevi na grajskem posestvu zasadili nove vinograde, ki pokrivajo več kot 8 hektarjev površine. Odlično zemljo so izkopali iz do petnajst metrov globokih žil, vanje pa odložili neuporabne ruševine rubijskega gradu. tristo let po gradiščanskih vojnah, gradu niso več obnavljali, saj njegovi lastniki Bianchiji po koncu vojne niso hoteli sprejeti italijanskega državljanstva in zato niso bili deležni vojne odškodnine. A vseeno so ostali njegovi lastniki do leta 1986. Moja želja po posedovanju in obnovi rubijskega gradu sega daleč nazaj, vendar takrat ni bila uresničljiva. Pozneje pa je postajala vse večji izziv. In z nakupom gradu je prešla v investicijo za bodoče generacije. Na svoj trud in kapital družine gledam v tem primeru dolgoročno. Kdaj bo vložek povrnjen, ni pomembno, saj investiram za bodoče rodove. Grad je namreč stoodstotna družinska last. Priložnost za odkup gradu seje pokazala že leta 1986, ko mi je prijatelj povedal, da je celotno posestvo z gradom naprodaj. Takoj sem obiskal barona Bianchija in se začel z njim pogajati, a je zaradi nesporazumov odkup odpadel. Posestvo je odkupila skupina domačinov in Goričanov. Zato sem vse skupaj hotel takoj pozabiti, saj se mi je zdelo povsem nemogoče, da bi se priložnost za odkup lahko še kdaj ponovila. Nove lastnike sem nareč poznal in vedel, da so sposobni poslovneži. Kdaj pa kdaj pa sem še vseeno razmišljal o posestvu, vendar vselej s hladno oddaljenostjo... Nekega večera, dvanajst let pozneje, pa sem srečal istega prijatelja, ki mi je prvič povedal, da bi se rubijsko posestvo dalo kupiti, in ga vprašal, kaj bo skupina novih lastnikov gradu naredila s posestvom. Pa mi je rekel, da se novi lastniki o tem ne morejo dogovoriti. Začutil sem, da mi tokrat priložnost ne bo spodletela. Takoj naslednji dan sem navezal stike z lastniki posestva in kmalu za tem sem se začel z njimi pogajati o odkupu, kar je trajalo od listopada 1997 do rožnika 1998, ko smo podpisali pogodbo in skupaj slavili njihovo prodajo in naš nakup rubijskega posestva pri nas doma. Zadovoljen sem bil ne samo zaradi uresničitve dolgoletne želje o nakupu posestva ampak tudi zato, ker sem med pogajanji spoznal štirinajst njegovih prejšnjih lastnikov. Osebno sem jih poznal sicer že prej, toda s pogajanji in z njihovo odločitvijo, da mi prodajo svojo posest, so se mi zazdeli zares čudoviti. In ni težko povedati, zakaj! Z mirnim srcem lahko še dodam, da so res takšni, kakršne sem že prej poznal. Z nekaterimi sem namreč sodeloval tudi na športnem področju v občini Sovodnje ob Soči. Svoji družini sem svoj načrt podrobno predstavil. Ker mi zaupajo, so idejo o nakupu sprejeli z navdušenjem, čeprav se jim je celoten projekt za obnovo rubijskega gradu in ureditev vsega, kar sem že povedal, zdel prezahteven. Razveselili so me tudi občani Sovodenj, ker jih je moja odločitev prijetno presenetila in so z njo soglašali. Čestitali so nam, da smo postali lastniki gradu, in želijo nam, da svojo ' zamisel v celoti uresničimo čim prej. Po vseh teh letih našega obnavljanja posestva so nam še vedno v veliko moralno oporo in njihovo navdušenje nad tistim, kar dosegamo, še ni ponehalo. Vedo, da je odkup rubijskega posestva posledica mojega podjetniškega uveljavljanja. In priznati moram. da se čutim odgovornega ne samo za uresničitev samega projekta, za kar odgovarjam sam s svojo družino, marveč odgovornega tudi do ljudi, ki mi zaupajo in ki jih ne maram razočarati! Pristojne državne ustanove so mojo zamisel o restavriranju gradu Rubije in ureditvi celotnega rubijskega posestva za turistično in kulturno rabo sprejele z navdušenjem, hkrati pa sem začutil z njihove strani nekoliko zmedenosti in tudi trezne odgovornosti. Predstavniki Občine Sovodnje ob Soči so projektu zelo naklonjeni in mi, skladno z veljavnimi predpisi, vseskozi pomagajo. Na začetku je bila pripravljenost bank za sodelovanje v projektu bolj zadržana. Ker je celotna ideja o oživitvi rubijskega gradu in posestva prepričljiva in ker sem v pogovorih predstavil zadosti močna zagotovila, da bomo projekt uresničili, smo tudi z bankami navsezadnje izbrali najboljšo možno rešitev za mesebojno sodelovanje. Kljub globalni gospodarski krizi v Italiji in zaradi tega težjim pogojem za pridobitev premos- titvenih sredstev za uresničitev vsega projekta sem prepričan, da bomo posestvu Rubije dali ne le nekdanje funkcije, ampak mu jih tudi dogradili. Srčno si želim, da bi grad Rubije, kraj dolgoletnih spopadov med evropskimi narodi, postal v sodobni združeni Evropi stičišče druženja, povezovanja in družabnosti. Sprva sem si predstavljal, da bo celoten projekt mogoče uresničiti v krajšem času, vendar primernem za potrebne posege. Spočetka smo bili osredotočeni predvsem na restavriranje gradu, zato smo pričakovali, da bo delo končano v treh ali štirih letih. Ko pa se je pokazalo, da je v oživitev gradu Rubije treba pritegniti tudi obnovljene vinograde, kleti in nujno potrebne objekte, kot so pokrit bazen, restavracija itn., seje pokazalo, da bo prenova nekoliko daljša. Pod gradom so ruševine grajske kapele, v kateri je pridigal Primož Trubar, ko je pred goriško inkvizicijo našel zatočišče pri lastnikih gradu, plemiški družini Egg. Venčeslav Černič, podjetnik - Vrh sv. Mihaela, Italija Pogled na planoto Ušje s pristavo in novimi vinogradi posestva Rubije. Revija Kras in Unicommerce iz Logatca predstavljata KOSILNICE ZA KOŠNJO TRAVNATIH POVRŠIN V zadnji, 69. številki Krasa smo izmed pripomočkov za urejanje krajine, za vrtnarjenje in kmetovanje predstavili ponudbo logaške gospodarske družbe Unicommerce. To sta STIHL-ov multisistem MM 55 za okopavanje, drobljenje in robljenje zemlje ter gredic, za prezračevanje zelenic, za odstranjevanje mahu z njih, čistilni valj in čistilno krtačo za trate in še kaj. Iz bogatega zelenega programa Stih love hčerinske družbe VIKING pa smo predstavili tri različne motokultivatorje. Hkrati smo objavili celotno mrežo Unicommercovih pogodbenih partnerjev po Sloveniji, ki prodajajo in servisirajo stroje ter naprave za urejanje okolja, vrtnarjenje, sadjarjenje in kmetovanje. Tokrat objavljamo Unicommercovo priporočilo tistim, ki bi trate in nasploh zelene površine radi vzdrževali kar najbolj urejene. Pa tudi tistim, ki ste se naveličali njihove košnje z raznimi tipi kmetijskih kosilnic, s koso ali z ročno kosilnico na potisk. Vikingov zeleni program ponuja bogato paleto sodobnih kosilnic z električnim pogonom in z bencinskim pogonom najrazličnejših zmogljivosti za manjše, srednjevelike in velike travne površine. Kosilnice se ne razlikujejo le po barvi in vgrajenem motorju. Kosilnice z motorjem istega tipa imajo različno ceno. Le zakaj? Kakovost in ceno kosilnice oblikujejo številni dejavniki, kot so: material ohišja, nameščenost upravljalnih funkcij, centralna nastavitev višine košnje, širina reza, ostrina nožev, natančnost reza, kolesni pogon, število koles in njihova izvedba, ali se kosilnico med košnjo potiska ali je samohodna, število hitrostnih prestav, prostornina lovilne košare in material, iz katerega je košara narejena, merilnik napolnjenosti košare, dostopnost do košare, vgrajeni odbijači, itn. Večina Vikingovih kosilnic ima vse naštete in še druge posebnosti. Njihova dodatna prednost je še poseben zračni kanal, vgrajen v ohišje kosilnice. Ta med delovanjem kosilnice ustvarja podtlak, da dviguje vse travne bilke v obsegu rezalnih nožev (tudi pohojene in poteptane bilke) in s tem zagotavlja enakomeren rez vse travne površine. Ustvarja pa tudi nadtlak, ki zagotavlja pravilno polnjenje lovilne košare (od zadaj naprej) in s tem odlaganje največje možne količine pokošene trave vanjo. Velika sesalna moč omogoča tudi pobiranje oziroma sesanje listja. Oster nož kosilnice travno bilko odreže ravno in je ne razcefra, zato trava po košnji ohranja še naprej lepo zeleno barvo (nima orumenelih konic). Z redno tedensko košnjo pri ostrem in ravnem rezu se trava gosti ter ohranja in pridobiva zdrav, svež zelen videz. Vikingove vrtne kosilnice in kosilnice za večje trate z multikosilnim konceptom omogočajo pravilno košnjo in po želji tudi mulčenje trave. Poseben nož multi travo seseklja tako temeljito, da ta zgnije, se posuši in razpade med travnimi bilkami. Kosilnice multi delujejo lahko tudi brez lovilne košare - z zadenjskim izmetom. Večina kosilnic ima zložljiv upravljalni okvir, kar olajšuje njihov transport in njihovo skladiščenje. Zato je mogoče skoraj vse modele kosilnic prepeljati v srednjevelikem avtomobilskem prtljažniku. Sedanja Unicommercova ponudba obsega kosilnico z elektromotorjem in štiri samohodne kosilnice s štiritaktnim bencinskim motorjem - poleg dveh za normalno košnjo sta še kosilnica za mulčenje in kosilnica za visoko travo. Kosilnica z elektromotor jem ME 410 je močna, saj ima električni motor 1,4 kW moči, ki zagotavlja rezalnemu nožu 2.800 vrtljajev v minuti in ne presega hrupa 94 dB (A). Kost' 41 cm široko z nastavitvijo sedemstopenjske višine košnje od 25 do 70 mm, z izmetom zadaj in s prostornino košare za travo 60 I. Ohišje je iz polimera. Kolesa imajo premer 180 mm. Elektromotor poganja izmenični električni tok napetosti 230 V. Tehta 21 kg. Rokovanje z njo je preprosto. Primerna je za manjše in srednjevelike travnate površine. Za napajanje elektromotorja sta potrebna primemo dolg kakovosten odporen in gibljiv električni kabel in dostopna električna vtičnica. Cena kosilnice je 58.200 SIT*. Kosilnica z bencinskim motorjem MB 465 je samohodna s hitrostjo 3,5 km/h, poganja jo 4 konjske moči močan motor, ki zagotavlja rezalnemu nožu 2,2 kW moči pri 2.800 vrtljajih v minuti in ne presega hrupa 96 dB (A). Motor se zaganja z ročico na ogrodju. Rezervoar za olje meri 0,6 1. Kost 46 cm široko z nastavljivostjo sedemstopenj ske višine košnje od 25 do 70 mm, z izmetom zadaj in s prostornino košare za travo 60 1. Tehta 27 kg. Ohišje je iz polimera. Kolesa imajo premer 180/200 mm. Z veliko rezalno in zbiralno močjo je primerna za srednjevelike travnate površine. Cena kosilnice je 123.264 SIT* Kosilnica z bencinskim motorjem MB 505 je samohodna s hitrostjo 3,5 km/h, poganja jo 6 konjskih moči močan motor, ki zagotavlja rezalnemu nožu 3,1 kW moči pri 2.800 vrtljajih v minuti in ne presega hrupa 96 dB (A). Motor se zaganja z ročico na ogrodju. Rezervoar za olje meri 0,6 1. Kosi' 48 cm široko z nastavljivostjo sedemstopenj ske višine košnje od 28 do 80 mm, z izmetom zadaj in s prostornino košare za travo 70 1. Kosilnica z elektromotorjem ME 410 STIH L Tehta 37 kg. Ohišje je iz polimera. Kolesa imajo premer 200/200 mm. Z veliko rezalno in zbiralno močjo je primerna za sred-njevelike travnate površine. Cena kosilnice je 192.000 SIT*. Trikolesna kosilnica z bencinskim motorjem za mulčenje MB 3 RT je večnamenska in sicer za mulčenje in košnjo s stranskim izmetom. Je samohodna. Zaradi gibljivega sprednjega kolesa jo je lahko upravljati in voditi. Je primerna za košnjo na večjih travnatih površinah in v visoki travi ter zlasti v sadovnjakih in parkih okrog dreves, grmovnic ter drugih ovir. Poganjajo 6 konjskih moči močan motor, ki zagotavlja rezalnemu nožu 3,1 kW moči pri 2.800 vrtljajih v minuti in ne presega hrupa 96 dB (A). Motor se zaganja z ročico na ogrodju. Rezervoar za olje meri 0,6 1. Kosi 48 cm široko z nastavljivostjo šestkratne (osrednje) višine od 15 do 80 mm, z izmetom ob t strani. Tehta 29 kg. Močno ohišje je iz jeklene pločevine. Uležajena kolesa imajo premer 200/200 mm. Pokošena in zdrobljena trava zgnije oziroma se posuši in razpade ter varuje zemeljsko površje pred prekomerno osušitvijo. Cena kosilnice je 129.600 SIT* Trikolesna kosilnica z bencinskim motorjem za visoko travo MB 6 RH je velika in zmogljiva ter primerna zlasti za košnjo visoke trave s stranskim izmetom. Je samohodna s hitrostjo 2,7 km/h. Zaradi velikih zadnjih koles in gibljivega sprednjega kolesa jo je lahko upravljati in voditi tudi na neravnih površinah. Primerna je za košnjo travnikov z visoko travo, za košnjo trave v sadovnjakih in v parkih. Poganja jo 6 konjskih moči močan motor, ki zagotavlja rezalnemu nožu 3,6 kW moči pri 3.300 vrtljajih v minuti in ne presega hrupa 102 dB (A). Motor se zaganja z ročico na ogrodju. Rezervoar za olje meri 0,6 1. Kosi 53 cm široko z nastavljivostjo štirikratne (osrednje) višine od 55 do 150 mm ter z izmetom ob strani. Tehta 68 kg. Močno ohišje je iz jeklene pločevine, ima pa še zaščito pred prahom in nakošenim materialom iz sintetične tkanine, kije ojačena z vlakni. Cena kosilnice je 288.000 SIT*. Za vse nadrobnejše informacije o kosilnicah in drugih strojih za urejanje okolja, vrtnarjenje in kmetovanje iz zelenega programa VIKING in o pripomočkih STIHL za te namene pokličite po telefonu Unicommerce, d.o.o., Obrtniška ulica 21, 1370 Logatec na št. 01/759-11-00, fax: 01/759-11-09, e-mail: info@unicommerce.si Svetovali vam bodo, v katerem najbližjem kraju vam je mogoč ogled z demonstracijo celovite ponudbe, da se boste lahko pravilno odločili, kaj za svoje potrebe kupiti. Na vašo željo vam bodo pošiljali tudi svoj časopis STIHL NOVICE. * V vseh cenah je zaračunan 20-odstotni DDV! Kosilnica z bencinskim motorjem MB 465 Kosilnica z bencinskim motorjem MB 505 Trikolesna kosilnica z bencinskim motorjem za mulčenje MB 3 RT Trikolesna kosilnica z bencinskim motorjem za visoko travo MB 6 RH ■■■ Po 21. mednarodnem tekmovanju FEI za svetovni pokal v dresurnem jahanju v Lipici SPODBUDNI DOSEŽKI MAVCA IN ŠTEMBERGERJA Jasna Božac Prvi začetki dresurnega športa v Lipici segajo v daljno leto 1957, ko je na mednarodnem turnirju na Dunaju Alfonz Pečovnik dosegel z lipicansko kobilo Thais XI v kategoriji težjega nivoja dresurnega jahanja drugo mesto. Po prvih spodbudnih korakih lipicanskega konja v svet dresurnega športa je že v začetku 60-let nastopila kriza in povzročila razpad športnega oddelka v Lipici. Jahalna šola se je obnovila leta 1973 in Kobilarna Lipica je že v letu 1974 uspešno organizirala prvi mednarodni turnir v dresurnem jahanju. Turnirji so postali tradicionalni in so pozneje prerasli v tekmovanja za svetovni pokal kot tudi v organizacijo zahtevnih projektov evropskih prvenstev. Nekaj o zgodovini dresurnega jahanja Pod vodstvom takratnega direktorja Kobilarne Lipica Andreja Franetiča, ki je v usmeritvah razvoja Kobilarne Lipica sistematično uvedel tudi športno dresuro, je prišlo do razmaha dresurnega športa v tekmovalnem in v organizacijskem smislu. Sledili so številni športni uspehi lipiške dresurne ekipe in lipiških konj na mednarodnih turnirjih in na evropskih ter svetovnih prvenstvih, pa tudi prvi uspešni nastop lipicancev na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984. Lipicanec je stopil ob bok elitnih toplokrvnih konj in se v svetu dokazal tudi kot športni dresurni konj ter ponesel sloves Lipice v svet. Spomnimo se nepozabnih nastopov našega najboljšega dresurnega tekmovalca Alojza Laha v sedlu najuspešnejšega lipiškega žrebca 580 Maestoso Monteaure, Dušana Mavca v sedlu 622 Pluto Canisse IV, Stojana Moderca v sedlu 838 Maestoso Steake XIV, Ladislava Fabrisa v sedlu 627 Favory Were IV...! V letu 1985 je Menarodna konjeniška zveza prvič na pobudo jahačev uvedla Svetovni pokal v dresurnem jahanju. Naloga Grand prix je v nizu tekmovanj za svetovni pokal postala kvalifikacijska tekma za nastop v prostem programu z glasbo ali kiiru, ki je veljal za svetovni pokal. Plešoči korak lipicancev v najtežjih elementih dresurnega jahanja, kot so piaffe, passage, pirouette ob zvokih izbrane glasbene koreografije je v tem programu še posebej prišel do izraza. Kobilarna Lipica, ki se je popolnoma zavedala prednosti lipicanca v tem tekmovalnem sistemu za svetovni pokal, je v letu 1985 kandidirala in uspešno izpeljala prvo tekmovanje za svetovni pokal. Ta tekmovanja so v Lipici postala tradicionalna in ponesla v svet sloves Lipice kot izvrstnega gostitelja in organizatorja ter navkljub veliki konkurenci uspela zadržati to renomirano tekmovanje vse do današnjih dni. Tudi tekmovalni uspehi niso izostali: v sezoni 1985-1986 je Alojz Lah v velikem finalu osvojil osmo mesto, Dušan Mavec pa je osvojil dvanajsto mesto. V sezoni 1986-1987 je v Essnu Alojz Lah v velikem finalu potrdil svoj poprejšnji uspeh s sedmim mestom. Danes je v sistem tekmovanj za svetovni pokal vključenih pet lig in sicer: Zahodnoevropska liga, Centralnoevrop-ska liga, Kanadska liga, Liga ZDA in Ffotografije: J. Čeh Pacifiška liga (Avstralija z Novo Zelandijo). Tekmovalci ostalih lig lahko nastopajo tudi v Zahodnoevropski ligi, kar mora posamezna nacionalna zveza najaviti preko FBI - dresurnega direktorja, vendar ti jahači v finalu ne morejo odvzeti mest zahodnoevropskim tekmovalcem. Jahači Zahodnoevropske lige lahko nabirajo točke tudi v Centralno-evropski ligi, vendar le na enem tekmovanju dobijo vseh 100% točk, na ostalih pa dobijo 50% točk. V katerikoli ligi lahko par jahač/konj štarta samo na petih kvalifikacijskih tekmovanjih. Štejejo le štirje najboljši rezultati. V finale se uvrstijo po en najboljši tekmovalec iz vsake lige, razen iz Zahodnoevropske lige, iz katere se uvrsti 8 najboljših tekmovalcev, tekmovalec gostujoče države in branilec naslova ter 3-5 tekmovalcev na povabilo FBI po posebnih kriterijih. V finalni del tekmovanja se tako uvrsti 18 tekmovalcev; najboljših dvanajst izmed njih tekmuje v velikem finalu za naslov zmagovalca svetovnega pokala (prosti program z glasbo na nivoju Grand Prix), ' preostalih 6 tekmovalcev pa nastopa v tolažilni tekmi. V sezoni 2004/2005 je bila zmagovalka svetovnega pokala 35-letna nizozemska tekmovalka Anky van Grunsven na desetletnem konju hanover-anskega porekla Gestion Salinero, ki je dosegla 84,425 % možnih točk. Letos že 21. sezona svetovnega pokala FEI v dresurnem jahanju Tudi letos je bilo lipiško tekmovanje uvodno tekmovanje v novi pokalni sezoni. Bipica je sodelovala kot organizatorica v vseh sezonah, razen v letih 1991, 1993 in v letu 2000, ko je bila Bipica organizatorica evropskega prvenstva za člane in pozneje za mladince. Letošnje tekmovanje v Lipici je potekalo v znamenju udeležbe velikega števila držav. Sodelovale so: Belorusija, Češka Republika, Francija, Japonska, Nemčija, Grčija, Madžarska, Italija, Poljska, Rusija, Švica in Slovenija. Tekmovanja se je udeležilo 37 tekmovalcev s skupaj 48 konji. Zelo številna ekipa je bila prav domača, saj je nastopilo kar devet tekmovalcev z enajstimi konji. Igor Maver, član KK Lipica, lanskoletni državni prvak in zmagovalec Pokala Slovenije ter najboljši domači jahač lanskoletnega turnirja za svetovni pokal v Lipici je tudi letos potrdil svojo dobro pripravljenost, predvsem pa napredek v svojem delu. Letos je nastopil v tekmi Grand prix z dvema konjema in sicer na 13-letnem lipicanskem žrebcu 085 Favory Canissa XXII in na enajstletnemu konju Wiesensteig, hanover-anskega porekla, s katerim je osvojil v prostem programu z glasbo za svetovni pokal odlično osmo mesto. Tako je tudi letos potrdil naslov najboljšega domačega jahača. Pavel Stemberger, tudi član KK Lipica, tekmovalec z mednarodnimi izkušnjami in z že dobrimi uvrstitvami, je na letošnjem turnirju tekmoval z dvanajstletnim lipicanskim žrebcem 102 Favory Famosa I v najtežji nalogi Grand Prix. V prostem programu z glasbo se je uvrstil v svetovnem pokalu na 15. mesto. Z Robinsonom 45 slovaške reje je nastopil v lažji nalogi St. George in dosegel odlično sedmo mesto, v Intermediate I pa je zasedel 11. mesto ter v prostem programu z glasbo na nivoju Intermediate I 10. mesto. Ti uspehi naših, lipiških jahačev so toliko bolj vzpodbudni, saj je bila konkurenca zelo močna, tekmovalna raven jahačev je bila v vseh težavnostnih kategorijah dokaj visoka. Nastopilo je kar 24 tekmovalcev z lestvice najuspešnejših mednarodnih dresurnih jahačev z vsega sveta. V tekmovanju za svetovni pokal je zmagala odlična beloruska tekmovalka Iryna Lys, udeleženka lanskoletne olimpijade v Atenah, na petnajstletnem ruskem trakencu Problesku, ki je poleg najtežje preizkušnje osvojila kar tri prva mesta v Malih turah. Tildi tokrat je svetovni pokal potekal v prijetnem vzdušju in tekoče. Kobilarna Lipica je ob marljivi pomoči Konjeniškega kluba Lipica, kot tolikokrat doslej, upravičila sloves dobrega in skrbnega gostitelja. Jasna Božac, glavna sekretarka organizacijskega odbora svetovnega pokala v dresurnem jahanju v Lipici, JZ Kobilarna Lipica LIKOVNA UMETNOST m SmH Ob osemdesetletnici rojstva akademskega slikarja in grafika Vladimirja Makuca SLOG, ROMANTIČNO ZAZRT V PROPADAJOČO AR H Al KO KRAŠKEGA OKOUA Nelida Nemec V začetku šestdesetih let je bila njegova likovna pot začrtana: Vladimir Makuc, natančen, preudaren in izjemno ustvarjalen, se je za dvajset let skoraj izključno posvetil grafiki, se mimo navad odločal za zelo nizko število odtisov in za lastnoročno tiskanje. Kot najizrazitejši in nezamenljivo svoj med velikimi mojstri ljubljanske grafične šole je izoblikoval lasten slog v prepričljivem prepletu abstraktnega likovnega izraza z mimetično in simbolno dimenzijo figur, z značilnim pridihom infantilnosti, zdaj romantično zazrte v propadajočo arhaiko kraškega okolja, zdaj angažirano zavzete za probleme in razklanost sodobnega stehnokra-tiziranega sveta, zdaj jasno obrnjene v umetnikovo lastno notranjost in hrepenenja. Pokrajina s tremi ptiči - 1988; 39x29,5 cm; les, stiropor, disperzijsko lepilo, pesek, steklene črepinje Vladimir Makuc je ustvaril številna grafična dela, med katerimi so se gotovo v naš spomin zapisala mnoga. Tako tista zgodnja, v katerih prepoznamo značilno motiviko in brezčasnost kraškega sveta z značilno arhitekturo, naravo in ljudmi, pravzaprav sveta Mediterana, kot gaje doživljal v drugi polovici petdesetih in v prvi polovici šestdesetih let v Hrastovljah, in v tistem specifičnem, prvinskem in arhaičnem ambientu odkrival glago-ljaške črke in znake, vole, ptice, ženo z butaro drv na glavi, grafizme, linije in materiale, ki so jih ponujali srednjeveški zidovi: grafike »Vas« iz leta 1960 in »Polja« iz let 1968-69, ko v slutnjo zatona, minevanja, v simbolnost transponiranega, zgoščenega in urejenega vtisa in spomina, vrednot in oblikovnih impulzov domačega kraškega sveta vdira sodobno življenje s svojimi značilnimi prvinami - tehničnimi in organskimi. V spomin so se nam zapisala tudi tista dela iz osemdesetih let, ki so s tolikšnim poetičnim navdihom obudila tako nezamenljivo njegove »Pokrajine s ptico«, ki so ptice povzdignile v simbole svobodnega poleta duha, lepote, elegance ter - ne nazadnje - pomladi in ljubezni... Leta 1979 je prejel za dosežke na grafičnem področju Prešernovo nagrado. Od leta 1982, ki pomeni novo cezuro v umetnikovem iskanju, zaživi motiv ptice v vseh njegovih fazah in zvrsteh. Tudi v risbi, ki ji je vedno posvečal veliko pozornosti in je v določenih obdobjih predstavljala le dosledno barvno predlogo za realizacije v grafiki, pozneje pa postala avtonomno umetniško izrazilo, ki zrcali umetnikovo hotenje na najbolj neposreden, doživet in nekontroliran način. Risba je Makučev navdih; je misel, ki kreira njegova videnja. V začetku osemdesetih let jo je razživel v spontani črti in slikovno ploskev prepustil belini, kjer se je najbolj udomačila ptica, ki je še danes eden izmed njegovih osrednjih motivov. Ptica, ki že več desetletij plete svojo zgodbo, ki odstira umetnikov svet, tako občutljiv, tako poetičen, tako preprost in tako zgovoren. Likovno podlago napolnijo dolgonogi škurhi, hudourniki, čuki, bele vrane, škrjanci, brinovke, taščice, srake, bele in čme ptice, s krili ali brez njih. Črta je spregovorila z lastnim značajem, osvobojena, hitra, enostavna, dotikajoča se v svojem sporočilu. Makučeva ptica je osvobojena. O znakovni funkcionalnosti ni več sledu. Osemdeseta leta pomenijo tudi izpolnitev tistih Makučevih želja, ki so iskale način, kako videnje svoje notranje pokrajine, pokrajine brezčasnosti kraškega sveta, ujete v vsakdanje življenjske okvire, polne strahov, preprek, pregrad, pa tudi otroške preprostosti in spontanosti, realizirati v slikarski tehniki. Ta želja po slikanju, ki jo je dolgo nosil v sebi v presledkih, je v začetku osemdesetih za nekaj časa popolnoma prerasla grafično ' produkcijo, ko seje neko poletje popolnoma prepustil slikanju na les z disperzijsko tempero, uporabil mivko, barvaste steklene črepinje in sliko razvijal v tretjo dimenzijo. Slika je po več desetletjih nadomestila grafiko, suvereno izrazila njegovo občutenje zidu, ometa, ograd, stmkture, reliefnosti in hrapavosti ter oplemenitila risbo, ki se je razživela v na videz nekontroliranem gibu roke in postala sogovornik belini in sivini slikovne ploskve. Pesek, belež, delci stekla, stmktura sten s srednjeveško stensko poslikavo, s praskami in vrezi, ki jih je restavriral v hrasto veljski cerkvi in razbiral sledove časa in ljudi, risba, ki ga je vodila v strogost in racionalnost, pa tudi zapeljala v spontan odziv in ritem, v vihravost, ki je razrahljala slikovno ploskev, v barve v njihovem skopem izboru zemeljskih barv, med katerimi je spočetka prevladovala rjava, nato bela, zadnja leta kot akcent tudi modra, ter motivi, ki jih je v istrski vasici podoživel in obudil spomin na rodno okolje, so bili desetletja vodilo njegovim likovnim iskanjem ne samo v grafiki, pač pa tudi v risbi, kije vse bolj postajala samostojno izrazno sredstvo in vir njegovih raziskovanj, v akvarelu sliki in kipu. Desetletja je motive različno umeščal na likovno ploskev, jih podoživljal, preoblikoval, jih širil do robov okvirjev in jih raziskoval v tretji dimenziji, dodajal nove, ki so aktualizirali njegovo likovno pripoved, vendar vselej ostajal zvest svojemu videnju kraškega sveta, kjer motivi niso ozko lokalno pogojeni, saj, tako je povedal, »širši okvir zanje je ves kras, h kateremu spadajo tudi Dalmacija, Istra, celo Portugalska in Sredozemlje nasploh«. Zanj, kot pravi, »je to simbol za ves svet«. Podoživet-je pokrajine, ki je vzpodbudila stotine obrazov, videnj in podoživetij časa, ki ga ni več, menjavo gledišč, uokvirjanja kot samoomejevanja, členitev slikovnega polja v vertikalnem ali horizontalnem zlatem rezu, ekspresivnost figuralike, ki je preraščala v znake, ter vdor elementov tehnične civilizacije je v osemdesetih letih odprlo poglobljen pogled vase. V več kot petih desetletjih je Vladimir Makuc ustvaril impozanten opus grafik, slik, kipov, risb, akvarelov. Po njegovih osnutkih so tkalke izdelale šest velikih tapiserij. Napravil je tudi vitraž za strop novogoriškega gledališča. Veliko j e razstavljal doma in na tujem, skupinsko in samostojno. Med najpomembnejše samostojne razstave šteje retrospektivno razstavo na gradu Kromberk ob svoji šestdesetletnici leta 1985, samostojni razstavi v Tokiu leta 1985 in 1987 ter predstavitev v ljubljanski galeriji Equma leta 1990, kjer so predstavili dotlej svoj največji izbor slik in kipov. Leta 1996 so v Mednarodnem grafičnem likovnem centru pripravili razstavo »Sto grafičnih listov 1957 do 1995«, leta 2002 pa njegovo pregledno razstavo, ki je gostovala po najpomembnejših slovenskih galerijah... Slovenska strokovna javnost ga je leta 1987 nagradila z Jakopičevo nagrado, ki je bila priznanje njegovemu preteklemu delu in vzpodbuda za prihodnost, Nova Gorica pa gaje leta 1990 počastila z Bevkovo nagrado. Vladimir Makuc nam tako s subtilnostjo poeta že več kot pet desetletij razkriva svoja globoka intimna podoživljanja pokrajine, njenih ljudi in živali, ki ga še danes napajajo z ustvarjalnim nabojem: Kras, Istra, Mediteran. Polni nasprotij in dramatične skladnosti s fizično in duhovno danostjo spodbujajo njegovo kreativno misel in občutja, da v likovni govorici oživlja vedno nove pokrajine z značilnimi ikonografskimi motivi, ki se v formalnih preoblikovanjih in v različnih ponovitvah skozi različna obdobja razvrščajo v bogate cikle njegovega umetniškega opusa. Nelida Nemec, univ. dipl. umet. zgodovinarka, Tomačevica Žena z divmi - 1988; 79x61 cm, disperzijska tempera, pesek, steklene črepinje na tapisonu. Necenjen, a neprecenljiv prispevek Kraševk k ohranitvi slovenstva SLOVENSKE MLEKARICE V TRŽIČU La lattaie s/ovene a Monfalcone Iztok Ilich Globalizem v vseh razsežnostih, ki nam hočeš nočeš bolj in bolj kroji življenje, postavlja svoja pravila in zakone - tudi v načinu prehranjevanja. Pogosto niti ne vemo, s katerega konca sveta prihajajo živila, ki se, ne glede na sezono, znajdejo na naši mizi. Pred komaj nekaj desetletji so bile razmere še bolj pregledne, življenjski krog bolj uglašen z naravo in letnimi časi. Podeželje je s svojimi pridelki prehranjevalo mesta in eksotični priboljški, kot na primer češnje in grozdje sredi zime, so bili, seveda ne za vsakogar, le občasna popestritev jedilnika. Tak način življenja, ki se je skozi stoletja v temeljih le počasi spreminjal, danes pred našimi očmi postaja preteklost. Preteklost, ki izginja, a obenem postaja tudi zanimiv za družboslovne raziskave, zlasti v okviru tako imenovane etnologije vsakdanjega življenja. Eno izmed v tem pogledu zanimivejših področij je razmerje med sevemojadranskimi pristaniškimi mesti in njihovim pretežno slovenskim kmečkim zaledjem. Razmeroma dobro je raziskan in opisan primer Trsta, ki so ga v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja z mlekom, jajci, mesom, maslom in drugimi domačimi pridelki in izdelki oskrbovale zlasti istrske Šavrinke in Kraševke iz nemalokdaj tudi več deset kilo- Vrhovki Pia Devetak z zajčkom (levo) in Marija Cotič v Ronkah leta 1952. metrov oddaljenih vasi in manjših zaselkov. Manj znano širši javnosti pa je, da se je že pred prvo svetovno vojno podobna povezava spletla in več desetletij - natančneje do leta 1942 - tudi delovala med ladjedelniškim in industrijskim Tržičem/Monfalconom ter njegovim naravnim okoljem na kopnem. Pravzaprav je bolje reči, daje ta povezava bila manj znana - dokler je ni sklenil rešiti pred pozabo Carlo Mucci (tudi Karlo Mucic ali Mučič), sicer predavatelj elektronike in elektrotehnike na zavodu Jožef Stefan v Trstu, avtor slovenskih učbenikov za ta predmet, publicist, predsednik Slovenskega kulturno rekreativnega društva Jadro, urednik njegovega glasila Jadro in vodja ženskega pevskega zbora iz Ronk; skratka, vsestransko dejaven pobudnik kulturnega življenja v svojem okolju. Muccijeva knjiga s skromnim podnaslovom Prispevek k poznavanju časa in razmer, ko so krnske mlekarice hodile v Tržič, je plod dolgotrajnega temeljitega raziskovalnega dela. V prvem razdelku v več poglavjih prikazuje razvoj in značilnosti mlekarstva, opisuje odkup in prodajo mleka, odhod in povratek mlekaric, njihove poti in steze, predmete, ki so jih uporabljale, in potrebščine, ki so jih prinašale domov v zameno za prodano mleko. Govori tudi o kontroli in porabi mleka ter o številnih drugih zanimivih podrobnostih. Avtor poleg tega ugotavlja, da so nekatere podjetnejše mlekarice z menjalništvom širile svojo ponudbo tudi z izdelki in pridelki iz Vipavske doline, s Tolminskega in od drugod. Po razmejitvi v letu 1947 seje povezava Tržiča z Lokvico na Krasu, Opatjim Anton Tomšič iz Sovodenj molze kravo, kar je bilo za moške prava redkost. Anica Černič (levo) in Slavica Devetak-Paunova na Velikem trgu leta 1948. selom, Novo vasjo, Brestovico pri Komnu in drugimi vasmi na Komenskem Krasu pretrgala, z delom prav tako večinsko slovenskega spodnjega Krasa in južne Goriške z Devinom, Jamljami, Štivanom, Doberdobom, Medjo vasjo, Mavhinjami, Devetaki in še nekaterimi naselji, ki so ostala v mejah italijanske države, pa se je v zmanjšanem obsegu nadaljevala še tja do šestdesetih let. Po drugi vojni seje zaradi »železne zavese« močno skrčilo tudi z mlekarstvom povezano pastirstvo in sirarstvo, ki je temeljilo na sezonski selitvi čred goveda in zlasti drobnice. V teh zadnjih desetletjih mlekarice svojega težaškega dela skoraj niso več opravljale peš in z vozički ali s pladnji in košarami (plenirji), ki so jih nosile na glavi, kot desetletja pred tem, ampak so večinoma imele kolesa, nekatere celo skuterje, kjer je bilo mogoče, pa so uporabljale tudi železniške povezave. Drugi razdelek prinaša povzetek prvega v italijanščini, tretji pa priča, kako seje Karlo Mucci med terenskim raziskovanjem na tržiško-laškem območju zavedel tudi nujnosti obravnave in evidentiranja družinskih in domačih imen mlekaric, ki dokazujejo njihovo slovensko identiteto, preden bi se ta pogreznila v brezno pozabe. Z veliko vnemo in ljubeznijo, čeprav brez ustrezne strokovne podkovanosti, mu je uspelo prehiteti čas. Nanizal je blizu dvestošest-deset družinskih imen in domačih poimenovanj iz skoraj dvajsetih zaselkov in vasi, ki nezadržno izginjajo. Zapisana so takšna, kakor sojih po spominu povedali informatorji, večinoma starejše vaščanke in vaščani, kar pomeni, da podatki v vseh primerih niso povsem zanesljivi. Avtor se tudi zaveda, kako dobrodošla bi bila natančnejša študija o izvoru in pomenu družinskih imen in vzdevkov oziroma poimenovanj, povezanih z značilnimi držami in drugimi prepoznavnimi posebnostmi oseb in označevalnih dogodkov. V tem razdelku zbrano gradivo je v tem pogledu vsekakor imenitno izhodišče za bolj specializirane raziskovalce. Monografija Slovenske mlekarice v Tržiču / Le lattaie slovene a Monfalcone tako zapolnjuje vrzel v našem vedenju o trdem boju prejšnjih rodov naših rojakov za obstanek in golo preživetje na jugozahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja. V prvi vrsti seveda žensk, ki so se nemalokdaj odrekle šolanju in različnim poklicem, ki so celo zanemarjale vzgojo lastnih otrok, da so mogle s svojim požrtvovalnim delom brez počitnic in praznikov prispevati k družinskemu proračunu. S tem so posredno vplivale tudi na zajezitev izseljevanja iz vaških skupnosti na Goriškem in Komenskem Krasu ter storile velik korak k svoji emancipiranosti v patriarhalnem svetu, ki jih je obdajal. Četudi te ženske, drugače kot moški - zlasti vojaki, delavci, mornarji - kot še poudarja avtor, »niso bistveno vplivale na usodo sveta, so bile izredno pomembne za usodo kraškega človeka in velike branilke slovenskega jezika pri vzgoji svojih otrok. Mnoge so bile prave mučenice, ki so žrtvovale svoja najlepša leta grenkemu kruhu mlekarjenja. Za marsikatero družino je bil to tudi edini vir zaslužka, zaradi katerega so večkrat celo odtegnile mleko ustom svojih lastnih otrok... Njihov prispevek k vaškemu družinskemu gospodarstvu je bil sicer necenjen, a neprecenljiv.« Muccijevo besedilo, ki gaje v slovenščini obrusila Majda Artač Sturman, v tem svojevrstnem knjižnem spomeniku tržiškim mlekaricam spremlja bogato ilustrativno gradivo: risbe Andrea Tonsiga ter fotografije in faksimili dokumentov iz družinskih, avtoijevega in drugih arhivov. Knjigo je izdalo leta 2003 pri Zvezi slovenske katoliške prosvete v Gorici Slovensko kulturno rekreativno dmštvo Jadro v Ronkah. Iztok Ilich, urednik, publicist - Ljubljana, Štanjel ODLOMKI IZ KNJIGE Obmorsko mesto Tržič je zraslo pod habsburško monarhijo obenem Z nastankom pancanske ladjedelnice... Zaradi vse večjih zaposlitvenih možnosti je število delavcev vidno naraščalo: leta 1909jih je bilo že 800, leta 1914 pa že skoro 3000. Vzporedno je število prebivalcev zraslo od 5000 (l. 1907) na 14.000 v letu 1913. (str. 55) Ko so v 20. stoletju zgradili Cosulichevo ladjedelnico in druge tovarne, so začeli Kraševci hoditi na delo v Tržič peš po stezah, ki so jih uporabljcde mlekarice. Delo je bilo zagotovljeno, čeprav je bil dvanajsturni delovni urnik naporen in so s stavkami skušali obnavljati delovne pogodbe. Najhuje je bilo 17. julija 1914, ko so zaradi stavke odpustili iz ladjedelnice mnogo delavcev. V tistih letih je kilogram kruha, ki je stal okoli 0,5 krone, veljal približno štiri ure dela v ladjedelnici ali poldnevno plačo delavke v bombažni predilnici v Romjanu. (str. 62) Okoli leta 1929 je potekal drugi izseljeniški val v Ameriko in Jugoslavijo. Med različnimi vzroki je bilo dejstvo, da fašistična okrožnica ni dovoljevala izseljevanja Italijanov, temveč je podpirala izseljevanje drugih avtohtonih narodov. Drugi razlogi izseljevanja so krutost fašističnega režima, poitalijančevanje imen in priimkov... (str 63) Leta 1954 je bil podpisan Londonski sporazum, ki je dodelil cono A s Trstom Italiji. Sledil je naslednje leto sporazum v Vidmu, ki je dovolil odprtje državnih mejnih prehodov Lokvica-Opatje selo in Jamlje-Klariči. L. 1956 so prebivalci desetkilometrskega pasu dobili prepustnice za prehod meje štirikrat mesečno. Tedaj so se v Tržiču spet pojavile redke mlekarice iz Jugoslavije, (str. 65) POGOVOR Tržačanka prof. Neda Abram ob šestdesetletnici obnovitve slovenskih šol na Tržaškem BREZ SLOVENSKIH ŠOL BI NAŠE MANJŠINE DEJANSKO NE BILO VEČ! Bojan Pavletič Zamejska šola na Tržaškem in Goriškem slavi letos pomemben jubilej: po dolgoletnem zatiranju v obdobju fašizma so jo po drugi svetovni vojni zopet obnovili in slovenska mladež poslej lahko zopet črpa šolsko učenost v svojem maternem jeziku. Po nelahkem in mučnem začetku v prvem letu njenega obstoja, ko ji je v zapletenih političnih razmerah grozila celo ukinitev, je polagoma le zaživela v svojem vzgojnem in učnem poslanstvu, ki ga opravlja vse do danes. Njen pomen je bil za zamejsko slovensko skupnost ves čas - in je še sedaj - izreden. V vseh teh letih je dala vrsto izobražencev, ki so danes temelj slovenske prisotnosti v zamejstvu in brez katerih si je težko predstavljati bogato in razvejano življenje naše skupnosti na tem ozemlju. Nobenega dvoma ni, da imajo velike zasluge za vse to zlasti naši šolniki, ki so vseskozi opravljali svoj poklic s predanostjo in z ljubeznijo. Kljub težkim razmeram, v katerih so delali, so ustvarili kakovostno vzgojno in učno inštitucijo, ki vseskozi usposablja našega mladega človeka za njegovo strokovno in humanistično življenjsko poslanstvo ne le v domačem svetu, ampak tudi v širšem, tujem okolju, v katerem so mnogi dosegli pomembne uveljavitve. Da bi vsaj nekoliko osvetlili čas, ko je na Tržaškem potekalo obnavljanje slovenskega šolstva po drugi svetovni vojni, smo prosili za pogovor prof. Nedo Abram, ki je bila sodelovala v tem procesu že od samega začetka in je sodila vrsto let med najbolj priljubljene šolnice. Tudi sicer je njena družina izrazito šolniško obarvana, saj se je s to problematiko že v avstro-ogrskih časih ukvarjal njen oče dr. Josip Abram, pozneje tudi sestra Laura, dolgoletna ravnateljica Liceja Franceta Prešerna, gospa Neda je bila poročena z uveljavljenim slovenistom prof. Martinom Jevnikarjem, družinsko šolniško tradicijo pa zdaj nadaljuje tudi njena hčerka Magda. Gospa Abramova, v letošnjem jubilejnem letu slovenskega šolstva na Primorskem se gotovo spominjate prvih povojnih začetkov obnavljanja naših šol, zlasti na Tržaškem, kjer ste bili tudi sami med prvimi, ki so po dolgem fašističnem zatiranju naših učnih in vzgojnih ustanov pomagali ponovno graditi temelje našega šolskega sistema... Toda, preden bi spregovorili o tem obdobju, bi vas radi nekoliko podrobneje predstavili bralcem revije Kras, saj sodite v eno najbolj znanih tržaških slovenskih rodbin, ki je pustila v življenju tržaških Slovencev globoko sled. Kras je bil vedno pomembno tržaško zaledje in Kraševci so v preteklih stoletjih v velikem številu prihajali v to pristaniško mesto ter se naseljevali v njem. Če se ne motimo, je tudi vaš ded prišel v Trst iz Komna, kjer se je rodil v dvajsetih letih 19. stoletja. Ali še ohranjate v sebi čutenje svojega davnega kraškega porekla? Če sem iskrena, moram povedati, da ne čutim svojega kraškega porekla. Rodila sem se v Trstu in v njem vedno živela. Tako tudi moji starši. Deda nisem poznala in v Komnu nisem nikoli poznala nobenega sorodnika. Moj ded Franc je prišel iz Komna, kjer se je rodil leta 1829, v Trst še kot otrok - kot sodarski vajenec. Poročil se je z Ano Komac, ki je prišla slutit v Trst iz Bovca, si ustvaril veliko družino in bil očitno uspešen obrtnik, saj se je osamosvojil, si zgradil hišo in veliko delavnico. Postal je pravi Tržačan in kaže, da ni gojil dosti stikov z rodnim krajem. Tudi babice nisem poztiala. Ker se je moj oče Josip, rojen leta 1865, pozno poročil, sem se jaz rodila v čisto drugačnih razmerah, po propadu Avstrije in po nastopu fašizma, leta 1925. Moja mama Milica Cerkvenič pa se je rodila v Rovtah, česar ne moremo šteti za Kras, ampak za tržaško predmestje. fak shk&Jm Vendar pa Kras ljubim in tudi moji štirje otroci ga ljubijo, saj sedaj živijo trije na Krasu. Ko so bili majhni, sva z možem vsako poletje najela stanovanje kje na Krasu, tako da so otroci vzljubili življenje na deželi. Mnogi naši rojaki v matični domovini zmotno menijo, da živijo tržaški Slovenci zgolj v mestni okolici. Vaša družina vsekakor sodi med tiste, ki že skoraj poldrugo stoletje bivajo v najožjem središču Trsta. Tam si je vaš ded postavil svoj dom. Je to še vedno ista stavba, v kateri je zraslo kar deset njegovih otrok in kjer stanujete tudi vi? Moj ded si je postavil hišo za svojo veliko družino in sodarsko dejavnost leta 1874 v Ulici .vv. Frančiška. Stavba je vedno ista. Rodila sem se tam in v njej Živela do poroke. Sedaj je hiša last mojega sina. Sama živim v isti ulici dobrih sto metrov više. Zanimivo je, da sem zadnja, ki nosim priimek Abram v naši rodbini. Izmed desetih otrok je med moškimi imel potomce le moj oče, mojo sestro Lauro in mene. Značilno za našo zgodovino in razmere v Trstu pa je tudi to, da se je večji del sorodstva asimiliral. Kako ste sami v mladosti doživljali doraščanje v središču mesta, ki do Slovencev nikoli ni gojilo prijaznih čustev? Ali vas je to na kak način življenjsko zaznamovalo? Doraščala sem v središču mesta, sredi italijanske družbe, a v naši okolici nisem imela nobenih težav. Samo iz pripovedovanj sem zvedela, da so očetu leta 1920 razdejali pisarno in da je bilo uničeno vse delo, za katerega se je v prejšnjih letih tako zavzemal. Sestre in mene pa ni hotel vpisati v italijansko šolo. Jaz sem obiskovala šolo francoskih redovnic Sion do klasičnega liceja, ko sem raje izbrala državno šolo Petrarca. V šoli Sion je bilo še nekaj Slovenk, med njimi Danica Tomažič. Iz otroških let se spominjam, kako očetu niso hoteli izdati potnega lista. Ko ga je leta 1939 končno dobil, smo odšli na obisk k maminim sorodnikom, ki so emigri-rali v Maribor, in k prijateljem, ki so očeta sprejeli s slavolokom in zastavami. Ravno tako se spominjam, da je več let vsako jutro čakal očeta na vogalu pred hišo policist v civilu, ki ga je v kratki razdalji spremljal do odvetniške pisarne v ulici Torrebianca. Vaš oče je bil eden izmed najbolj znanih slovenskih tržaških odvetnikov, bil je viden narodni delavec, saj je bil med drugim predsednik Ciril-Metodove družbe, ko je zgradila eno izmed najsodobnejših šol tedanjega časa pri Sv. Jakobu, bil je v gradbenem odboru Narodnega doma, odbornik Dijaškega podpornega društva, predsednik Kolesarskega kluba Sokol, odbornik telovadnega društva Tržaški Sokol in še marsikaj. Kako ste v družini doživljali vse te številne aktivnosti? Kakšno sled je zapustilo v vašem dužinskem krogu, zlasti pri vas in vaši sestri Lauri (obe sta bili še zelo mladi), zatiranje vsega, kar je bilo v Trstu slovenskega? Ko sem se rodila, je bil moj oče star že 60 let in na žalost osebno nisem bila deležna vseh njegovih številnih dejavnosti. Kot odvetnik je sicer delal do smrti leta 1952, ko je bil star 87 let, vendar mi ni znano, ali je pod fašizmom delal kaj ilegalnega, saj sem bila premlada, da bi se zavedala teh stvari. Do ukinitve med vojno je bil še predsednik Tržaške posojilnice in hranilnice, a takrat je bila že na koncu. Vaš oče je bil znan kot velik ljubitelj mladine in mu je bila šola še posebno pri srcu, zato ni čudno, da so se pri njem oglašali že med drugo svetovno vojno nekateri pobudniki za obnovitev slovenskih šol že med nemško okupacijo. Pri tem je bil zelo aktiven zlasti komenski rojak dr. Ernest Jazbec, sicer protikomunist. Bili so pa še drugi - predstavniki prosvetnega oddelka pri domobranski posadki, ki je imela tedaj svoj sedež v Trstu. Vaš oče pri teh pobudah tedaj ni hotel sodelovati in tudi vaša sestra se je do njih ogradila. Ali se spominjate vzrokov za tako njuno stališče? Ste tudi vi vedeli za te pogovore? Res, moj oče in sestra, ki je bila šest let starejša od mene, nista hotela sodelovati s pobudami, ki bi imele kako zvezo z okupatorjem. O Jazbecu ne vem nič, spominjam pa se obiskov prof. Geržiniča, ki je takrat ustanavljal slovenske šole v okviru primorskih domobrancev. Oče ga je poslušal, vstopa v' neki šolski svet pa ni sprejel. V tistem času se je na Primorskem porajalo tudi partizansko slovensko šolstvo. Ttidi v Trstu, seveda v globoki ilegali. Znano je, da je tudi vaša sestra Laura že v vojnem času tajno poučevala slovenske otroke. V okviru kakšne pobude je prevzela to, tedaj vsekakor precej tvegano nalogo? Se je vaš oče strinjal z njeno odločitvijo? Profesorica Neda Abram s pokojnim možem prof. Martinom Jevnikarjem in z vnuki, fotografirani 1. maja 1993. POGOVOR Moja sestra je doštudirala klasično filologijo leta 1941 na katoliški univerzi v Milanu in takoj nato je začela poučevati na italijanskih šolah v Trstu. Istočasno je poučevala na neki zasebni šoli italijanskih redovnic v Trstu. To delo pa je takoj izgubila, ko so redovnice zvedele za njeno poučevanje na ilegalnem tečaju v gostilni Pri Bakotu na Kolonkovcu. Tam je slovenske otroke poučevala s pokojnim Stankom Škrinjarjem. Tečaj so hoteli šteti za svojega tako partizanski aktivisti kot domobranci, moja sestra pa je vedno poudarjala, da gre za samostojno krajevno pobudo. Tečaj se je začel po prizadevanju našega bratranca iz Rovt, ki je bil organiziran v OF. Prvega maja 1945 so Trst osvobodili partizani in ostali v njem dobrih štirideset dni. Bili ste znani kot verna katoliška družina. Ali ste imeli zaradi tega z novimi oblastniki kakšne težave? Ko so Trst osvobodili partizani, nismo imeli nobene težave. Spominjam se, da nam je aktivistka že dva dneva prej prinesla jugoslovanske zastave z rdečo zvezdo in titovke. Čeprav nismo bili za komunizem, smo partizane pozdravili kot osvoboditelje. S prvimi partizani, ki so se spuščali v mesto po ulici Marconi malo pred 9. uro zjutraj in so vpraševali, kje je sodišče, smo se objemali. No, zaradi zastav, ki smo jih izobesili, pa so nam sosedi, ko je minilo znanih 40 dni, odvzeli pozdrav. A v tistih dneh je marsikdo izmed njih govoril tudi slovensko... Naj še povem o vernosti naše družine! Oče je bil sicer vsako nedeljo pri maši in je bil med njegovimi najboljšimi prijatelji duhovnik Matija Škabar, vendar je bil tipičen tržaški liberalni narodnjak. Aktivni v verskih organizacijah sva s sestro postali v dijaških letih. Prve korake za obnovitev slovenskih šol v Trstu je tedaj prevzel že partizanski Prosvetni urad. Ali so k tej pobudi povabili morda tudi vaju s sestro in vašega očeta? Poleti 1945 so sestro in mene iz Prosvetnega urada PNOO, ki je imel takrat sedež v sedanji palači deželne uprave v ulici Carducci 6, povabili na tečaj za bodoče slovenske šolnike. Tečaj je bil v Slavini in je trajal dva meseca, julija in avgusta. Bilo nas je okoli 20. Ostali udeleženci so bili že profesorji, vendar brez slovenske izobrazbe. Učili so nas dobri pedagogi, seveda je bil zraven tudi nekakšen politični komisar. Peljali so nas tudi v Ljubljano. Ko so pozneje prevzeli šolstvo zavezniki, je Zorko Jelinčič vse udeležence tečaja povabil na ločene pogovore v ulico Carducci. Ponudil nam je možnost, da bi šli poučevat v cono B. Več kolegov je to sprejelo, sestra in jaz pa ne. Tečaj za slovenske šolnike, ki niso opravili slovenskih šol ali učiteljišča, sem obiskovala tudi naslednje leto. Kakšna dva meseca poleti 1946 smo udeleženci - neka- Sliki na levi: Stavba prve slovenske gimnazije v Trstu na obrežju -druga z desne. teri niso poznali skoraj nobene slovenske besede - vsak dan vsako dopoldne obiskovali tečaje pedagogike, slovenske slovnice t in slovenske literature, ki so jih vodili profesorji Zavrtanik, Jevnikar in Beličič. Na koncu smo opravili učiteljski izpit. Po umiku jugoslovanske uprave iz Trsta so začeli ustanavljati in obnavljati slovenske šole Anglo-Američani. Ali se morda spominjate samega začetka teh prizadevanj zavezniških oblasti? Kako sta se s sestro vključili vanje? Takrat sem obiskovala drugi letnik prava na tržaški univerzi in sem ravno diplomirala iz klavirja na konservatoriju. Nikoli prej nisem mislila, da bom kdaj poučevala na šoli. Sestra Laura pa je, ne vem, kako, jeseni 1945 sodelovala pri vpisovanju dijakov v slovenske šole. Enkrat oktobra mi je rekla, da nimajo profesorja za glasbo na nižji srednji šoli. “Ti imaš kvalifikacije, zato sprejmi to mesto, ” mi je rekla. Imela sem pomisleke, ker me profesorsko delo ni navduševalo in ker sploh nisem poznala slovenske glasbe, vendar je sestra vztrajala, naj vsaj začasno sprejmem ponudbo. Tako se je začelo... Bi nam lahko opisali vzdušje ob prvih srečanjih z bodočimi šolskimi kolegi? Zaradi bojkota jugoslovanskih oblasti pri zavezniških prizadevanjih za ustanovitev slovenskih šol je bilo med prvimi šolniki tedaj na eni strani mnogo nekomunistično (ali celo protikomunistično) usmerjenih beguncev iz Slovenije, po drugi pa več takih, ki niso pripadali ne eni ne drugi skupini, saj so prihajali iz italijanskih šol. Kako ste usklajevali v tako nenavadnih okoliščinah svoje začetno šolsko življenje? Ali se morda spominjate prvega dne, ko ste stopili kot profesorica v slovensko šolo? kakšni občutki so vas navdajali? Točno se spominjam pivega dne, ko sem stopila kot profesorica v slovensko šolo v ulici Lazzaretto Vecchio. Pouk se je začel novembra. Na sporedu je bila seja za profesorje vseh takratnih slovenskih srednjih šol. Vodil jo je kapetan John Simoni, ob njem pa so bili profesorji Baraga, Geržinič, Perhavc in Penko. Če se prav spominjam, je Simoni povedal, da bo ravnatelj nižje srednje šole Penko, ravnatelj trgovske akademije Perhavc, ravnatelj realne gimnazije pa Geržinič. Na sredi sobe so sedeli redki Tržačani, desno od nas so sedeli večinoma bivši primorski emigranti, ki so jih napotile v Trst takratne slovenske oblasti, levo pa je bila skupina političnih beguncev iz Slovenije. Poznala sem morda pet kolegov, ki so bili prej na italijanskih šolah, večinoma pa se seveda nismo poznali in smo se radovedno ogledovali. Moji občutki so bili čudoviti. Bila sem med samimi Slovenci, naj so bili ene ali druge stranke. Takoj sem se spoprijateljila z nekaterimi profesoricami iz Slovenije, na primer z Bezenškovo, Ren-kovo, Ruplovo, a tudi iz emigrantskih vrst, recimo s Sturmovo in Kobalovo. Že dober teden pozneje pa sem iz tega kroga spoznala svojega bodočega moža prof. Martina Jevnikarja, ki ga na prvi seji ni bilo, in v katerega sem se takoj zaljubila. Ko sem ga bolje spoznala, sem razumela, da bi bil takšen človek primeren zame in da bi z njim srečno živela. Imela sem prav. Vaša sestra Laura je že od vsega začetka na liceju poučevala latinščino in italijanščino. Vas pa ohranjajo nekdanji dijaki v spominu zlasti kot profesorico petja. To je bil tedaj mnogo pomembnejši predmet, kot se tega zavedamo danes. Večina dijakov, ki je pred drugo svetovno vojno in med njo prisilno obiskovala potuj če valne italijanske šole, namreč skorajda ni poznala slovenskih pesmi (še slovenščine večinoma niso dobro poznali) in tu ste gotovo opravili veliko pionirsko delo. Ste se tedaj tega zavedali? Kako so dijaki pristopali k pevskim vajam? Tudi jaz nisem poznala slovenskih pesmi. Prva težava je bila že začetna šolska maša. Bila je skupna za vse srednje šole. Prof. Geržinič mi je naročil, naj poskrbim U9 za orgle in za petje. Orgel nisem nikoli prej igrala, vendar sem si pomagala s pomočjo kaplana Omerse. On mi je dal tudi note. Na koru so se zbrali številni cerkveni pevci in zadevo smo speljali. Za nasvete glede samega pouka pa se sem se obrnila še na skladatelja Ivana Grbca. Sla sem tudi v Ljubljano in si nabavila več pesmaric. Dijaki so bili navdušeni in so se radi učili slovenskih pesmi. Naslednji dve leti sem poleg petja poučevala latinščino in italijanščino, nato samo literarne predmete, ker je petje sprejela druga kolegica, jaz pa sem v tem času končala pravo. ■SL ff iitlli'« ' M EE: mmmms EMI - ,I1 ’HI*| Prva generacija slovenskih šolnikov na Tržaškem po drugi svetovni vojni. Gospa Abramova, dovolite nam osebno vprašanje: že vaš praded je bil v Komnu organist, vaš oče je že leta 1890 ustanovil in vodil tamburaški orkester pri Tržaškem Sokolu, vi sami ste študirali glasbo (umetniško nagnjenost družine Abram pa je dopolnila tudi vaša teta Ema, ki je bila priznana slikarka), ali ste se kot Solnica pozneje raje posvetili poučevanju drugih predmetov. Mar ni s tem slovenska šola v Trstu izgubila dragoceno glasbeno pedagoginjo? Ali nimate vtisa, da bi morala imeti danes, po šestih desetletjin naših šol, slovenska pesem še vedno posebno mesto v slovenskih šolah na obeh straneh meje? Mar ni ravno pesem tista vrednota, ki ob slovenskem jeziku najbolj povezuje naše ljudi povsod, kjer žive? Slovenska pesem ima gotovo posebno mesto, vendar so bili moji nasledniki na šoli bolj nadarjeni kot jaz za poljudno glasbo, sama sem bolj ljubila in gojila klasično glasbo in klavir. Nisem se kesala za svoje odločitve. Čutila sem se bolj sposobno za poučevanje literarnih predmetov, tako da sem se po pravu vpisala še na filozofsko fakulteto. Vmes so bili tudi družinski razlogi. Oče je umrl in pisarno smo zaprli. Se prej sem si ustvarila družino in kot mati sem izbrala šolo, ne pa odvetniškega poklica. Moj mož ni imel državljanska in treba je bilo čim prej priti do stalnega službenega mesta. Seveda, življenje v vseh teh letih ni bilo samo pesem. Pa vendar: tkalo in spletalo je niti po svojih pravilih in tudi vam je prineslo življenjskega sopotnika iz vrst tistih, ki so zaradi svojega prepričanja po drugi svetovni vojni zapustili svojo domovino in si jo ustvarili drugje. Prof. Martin Jevnikar (pred kratkim je posthumno prejel pomembno državno odlikovanje Republike Slovenije) je s svojim pedagoškim delom globoko zaoral v zamejski šolski svet in v njem pustil neizbrisno sled. Ali tvegamo morda preveč, če rečemo, da slovenska šola ni bila v vseh teh letih le temeljna postavka v okviru prizadevanj za ohranitev našega življa na tleh, kjer živimo, ampak tudi šola sožitja in tolerance med različno mislečimi in prihajajočimi iz različnih okolij? Vi ste gotovo to pomembno fazo sožitja doživljali tudi v vaši družini. Kako bi kratko opisali prilagajanje vašega soproga na primorsko miselnost, ki se vendarle precej razlikuje od one v matični domovini? Prej sem omenila prvo profesorsko sejo. Čeprav smo se med kolegi v glavnem dobro razumeli, je politika prinesla marsikatero delitev. Prof. Geržinič je lahko bil ravnatelj le malo časa, Penko je celo šolsko leto nosil titovko na glavi, bilo je več stavk, napisov po šoli, zavezniki so nekatere profesorje izločili itn. Življenje ni bilo lahko. Ker sem bila zaročena z beguncem, so nekaterim profesorjem namignili, da ne smejo več govoriti z mano. Po poroki sem naenkrat dobila odpoved na Glasbeni matici, za katero sem gojence poučevala ob domačem klavirju od jeseni 1945 dalje. Mnogi emigranti so odšli čez ocean. Časi so se spreminjali in med kolegi je z leti nastalo lepo vzdušje. Moj mož se je hitro vživel v naše ljudi. Presrečen je bil, da je lahko učil slovenščino mlade, ki so hlastali po materinščini. Tudi po radiu je posredoval ljubezen do slovenščine in slovenske literature. Kot je nekdo napisal, je bil radio prva povojna leta prava ljudska univerza za naše ljudi. Ali lahko torej rečemo, da bi slovensko zamejstvo brez svojih šol nikakor ne bilo to, kar je danes, in da je bil njihov družbeni pomen za našo skupnost mnogo širši kot v drugih okoljih? Brez slovenskih šol bi naše manjšine dejansko ne bilo več! Kot eni redkih pričevalk naše šolske preteklosti vse od povojnih let dalje se vam, gospa Abramova, v imenu bralcev revije Kras za prijazni pogovor lepo zahvaljujemo! Bojan Pavletič, profesor - publicist, Trst VODA je naš razvojni in poslovni izziv. Razumevanje okolja določa naše obnašanje in odločitve. Heliosov ekološki sklad za ohranjanje čistih slovenskih voda skupaj z Ministrstvom za okolje, prostor in energijo upravljamo že osem let, tradicija razvoja okolju prijaznih barv in premazov pa je še daljša. Uspehi niso zanemarljivi: s pomočjo vseh, ki uporabljate okolju prijazne barve BORI, IDEAL, TESSAROL ali SPEKTRA, smo v tem času očistili 17 kraških jam in oživili 33 krajevnih vodnjakov po Sloveniji. BOHI m IDEAL nSSAROl SPEKTRA www.telekom • 080 80 00 Radi počnete vef stvari hkrati? Vasilij Žbogar, bronasti olimpijec, jadranje - laser, Atene 2004 Cene vseh paketov ISDN smo znižali za 15.000 SIT, Paket ISDN je lahko vaš že za 10 x 990 SIT*! Telekom CImianiia %*** — MODRA ŠTEVILKA Slovenije *Cene vključujejo DDV. Veljajo ob zamenjavi priključka klasične telefonije s priključkom ISDN in vezavi naročniškega razmerja za 24 mesecev. Možno je tudi plačilo na 10 obrokov brez obresti (za fizične osebe in s.p.). Vasilij Žbogar na fotografiji uporablja telefonske aparate Siemens. 1 ■ K / ; ■ 'Fvi Sl Za vse, ki si končno lahko vzamete čas zase. Ob sklenitvi/podaljšanju naročniškega razmerja Penzion paket za 12 mesecev lahko upokojenci kupite mobilnik Samsung SGH C200 za 8.900 SIT ali Mobi-click GSM telefon za samo 1.000 SIT, prejeli pa boste še praktičen termo kozarec. . Samsung SGH C200 odlikuje izpis velikih številk na zaslonu in direkten dostop do m uiti medijskega portala Planet. • Mobi-click je mobilnik, ki bo navdušil tudi tehnološko povsem nespretne in vse, ki kličete le tri različne številke. O ■asrsto® Samsung SGH C200 8.900 SIT* • izpis velikih številk na zaslonu • GPRS • MMS • barvni grafični zaslon • polifonično zvonjenje • koledar • nalaganje Java aplikacij Mobi-click 1.000 SIT^ Novi naročniki lahko naročite brezplačne osebne vizitke. Vsi naročniki Penzion paketa pa se lahko naročite na brezplačno dnevno SMS vremensko napoved. Brezplačni bodo tudi klici, kijih boste opravili s svojega mobil-nika na telefonsko številko Posvetovalnice za srce in ožilje: 031 334 334. Ste upokojeni in še vedno Mobiuporabniki? Priporočamo, da sklenete naročniško razmerje Penzion paket. Mesečna naročnina za Penzion paket je med najnižjimi, bistveno nižje pa so tudi cene pogovorov. Zato boste z brezplačnim prehodom na naročniško razmerje prihranili vsak mesec. Ob prehodu na naročniško razmerje boste seveda obdržali svojo dosedanjo številko. Vse lahko uredite v najbližjem Mobitelovem centru ali pri pooblaščenih prodajalcih po vsej Sloveniji. Prinesite le osebni dokument, davčno številko in zadnji pokojninski odrezek. Informacije na brezplačnih številkah: naročniki Mobitel GSM / UMTS: 031/041/051 700 700, Mobiuporabniki: 031/041/051121, ostali: 080 70 70. ŽIVLJENJE NISO LE BESEDE WWW.MOBITEL.SI * Pogoj- sklenitev/podaljšanje naročniškega razmerja Mobitel GSM/UMTS za 12 mesecev. Velja za vse, ki nimate veljavnih aneksov, podpisanih pred 5. 2. 2005, oziroma nimate veljavnega aneksa GSM št. 8/2005. Ceni vključujeta DDV. Akcija traja do odprodaje zalog in veljam naročnike Penzion paketa. Od 5. 2.2005 ima lahko naročnik omrežja Mobitel GSM/UMTS hkrati veljaven en aneks GSM št. 8/2005 za nakup GSM aparata in en aneks UMTS št. 14/2005 za nakup UMTS aparata. Do nakupa novega aparata in podpisa nove-ga aneksa je upravičen šele po poteku veljavnosti ustreznega od navedenih aneksov. Naročnik, ki ima še veljavne anekse, podpisane pred 5. 2. 2005, je pred iztekom le-teh upravičen le do nakupa UMTS aparata z enim veljavnim aneksom UMTS št. 14/2005. Agencija 41, desij a Z. P. - Godin Mor sode lov D 73779/2005 KRAS 100501737,70 COBISS e! o Naš svet je svet v gibanju. Naša moč izvira iz navdiha posameznika in usklajenosti skupine. Odličnost dosegamo z odločnostjo, predanostjo in ustvarjalnostjo. Poganjamo svet z ustvarjalno energijo. lQ) ISTRABENZ Moč sodelovanja vWw.istrabenz.si I SKUPINA O ISTRABENZ, * ■