SLOVENSKI GLASNIK Cena polletna I gld. 35 kr. Lepoznansko-podučen list. Po posti 1 gld. 50 kr.: Odgovorni vrednik in izdajatelj: Anton Janežič. St. 10. v Celovcu 1. oktobra 1862. VIII. zv. Obrazi. (Zložil S. Jenko.) 1. Kje nek zemlja grobe krije, Kjer junaci domačije Mirno smertno spanje spe? Al nihče zanje ne vž? Rađ nađ tvojo, hrabri Samo, Bi pokleknil čemo jamo, Kušnil rušnjo, ki pod njo Hrabro ti leži telo. I I kleče tik tvoje rake ^ Sebi moč ljubezni take, *' Kakoršno si ti gojil, \ V serce bi le-to le vlil. : ? pesmih glas bi svoj povzdignil,^ Z njim Slovence bi navdihnil; 4' Tvojo vrednost rod spoznal, 4 Tebe vreden bi postal. j 2. Buči, morje adrijansko! Bilo nekdaj si slovansko, i Ko po tebi hrastov brod 1 Vozil je slovanski rod. Ko ob tebi mesta bele Naših dedov so cvetele, Ko so jadra njih ime, 50 nosile njih vojskć. Tiho morje! kam si djalo, ?? brodove pokopalo, 51 jih zbilo ob peči, Da jih vidi ti več ni? Morje ni jih pokopalo. Ob peči jih ni razdjalo ; Da jih viditi ni več. Tega kriv je ptuji meč. 3. Ko je solnce vstalo. Dajal sem mu hvalo, Da na oknu rože Mi je obsijalo. Ni b'lo tebe, rož ne, Tak je solnce reklo. Ko po sinjem nebu Sem mogočno teklo. Z rožami boš zginil Jaz pa bom ostalo. Grob tvoj obsevalo. Revček, hrani hvalo. 4. Ko zaspal bom v smerti. Ne kopljite jame. Kjer verste se križi; Tam ni mesta zame. Na visoki Tatri Jamo mi skopljite. Tri drevesa svete Nanjo zasadite. Tam moj duh bo gledal Na vse štiri strani. Dokler svitla zora Dneva ne oznani. Glasnik ??, 22 310 Davorin. Davorin še fante je vedil v domači okolici skor za vsako ličje gnjezdo; bil je ves tičar. S čim se je v nježni mladosti pečal, tega se je tudi v mladenških letih rad držal. V dolu, kjer bister studenec izvira, tam so se tički najraji zbe-rali; bilo je vse polno veselih pevcev, slavcev, ščinkovcev, dleskov, drozgov, kosov, penic in še veliko veliko druzih. V tem kraji si je napravil Davorin svojo tičnico. Kraj je bil za-njo kakor nalašč stvarjen. Opoldansko soince ga je tako ogrevalo, da je spomladi sneg kmalo prekopneval. Ne daleč od tod, kjer so se tički radi in pogostoma deržali, pa je bila divja goščava, iz ktere so se posamni studenčki z bližnjega pečevja v bistri potok ocejali, in ravno tukaj je bilo pravo zberališče kosov in slavcev. Tudi po letu jih je bilo tukaj veselih pevalic vse polno, ker se rade okrog virov in studenčin derže, posebno pa ondi, kjer v miru prebivajo in kjer imajo obilo listovine, hojevja ali smrečja in kjer so v zatišji pred ostrimi in neprijetnimi vetrovi, od kodar letajo na zelene livade in prosto polje; in obojega so imele blizo svojega prebivališča dovelj. Ta samotni kraj si je Davorin za svoj gaj in okraj namenil. Tukaj je zastavil po grmovji in skalovji svoje vabljenke, ktere je po zimi s tankim hostjem pokrival, gumno pa potresal z raznim zrnjem, s krušnimi drobtinicami in drugim zobanjem, po kterem tički radi Mole; toda nikoli ni jih lovil ob valitvi, ker enako ravnanje se ni nikakor vjemalo ž njegovo natorno zavestjo. Davorin je pogostoma tukaj, posebno v jeseni, oprezoval po cele ure, preden so njegovi vabniki le nekoliko gozdnih tic skup privabili, da so na tičnico posedali in pod tezo priskakali. Po zimi mu je pač huda pela, mraz ga je dostikrat tako stiskal in prevzemal, da so mu zobje klepetali, posebno če je dolgo časa v platnenih hlačah in borno oblečen oprezoval in zmrzoval. Toda ni drugači: on mora enake nepristojnosti pretrpeti, če hoče živeti. Tičji lov je bil njegov poglavitni zaslužek. On je vedil, kakor sera že gori omenil, v svojem kraji skoraj za vsako gnjezdo, in najraje se je ukvarjal s tičjo rejo. Zredil si je marsikterega lepega kanarčka in izvrstnih polutanov vsake baze, za ktere je marsikteri goldinarček skupil. V celi okolici po širokem in dolgem je bil Davorin najgorši in najveljavniši tičar. Če je bilo pa slabo vreme, ostane doma, in ličkom razne napeve žvižga in vadi jih posnemati Učno žvižgati, s čimur se pogostoma ludi 311 ob zimskih večerih ukvarja, ce je le sam in ga vrstniki njegove mladosti ne obiščejo. Podedoval je v ta namen po ranjkem očetu čedne in vrle orglice, ktere so prav milo in tako po tičje pele, da so se tički najlepših in najprijetniših viž na tanko po njih žvrgoleti in žvižgati navadili. V njegovi majhni in borni izbici je bilo dostikrat tako žvrgolenje, da človek sam sebe nisi slišal. Res veselje jih je bilo poslušali. Davorin jih je pa tudi z veseljem in z vso skerbjo gleštal in opravljal, ker je vedil, da jih bo lahko in drago pospečal. In če je Davorin svoje pevahce v tičnikih v mesto na prodaj nesel, jele so mu na hrbtu žvrgoleti in peti, da je bilo kaj. Vse se je tem veselim in krotkim živalicam čudilo, in marsikteri goldinarček je za nje dobil od bolj premožnih meščanov, posebno če jim je tudi kakošno smešno iz svojih hribov v tičje petje vpletel. Pri svoji veseli tičji drušini je bil Davorin tudi sam vedno dobrovoljen in vesel, in bi ne bil svojega rokodelstva z nobenim drugim premenjal, če bi mu bilo še toliko dobička kazalo. Pri vsem tem je samega sebe in svojo bolno sestrico Rozahko pošteno preživljal. Res da ni bil bogat, pa tudi po bogastvu ni hrepenel. Enako veselje je vžival Davorin pa le do 19. leta. Od zdaj postane pa nekako ves drugačen. Poredkoma je bil vesel, le bolj klavern postopa sem ter tje, in večkrat se mu vidijo solzni curki na njegovih rudečih Hcih. Le tički njegovi ga včasih razvesele, kterim je ves ves prijatel. Kaj bi bilo življenje njegovo, če bi še tega veselja ne bil imel? Ali ga morda žalostna osoda njegove betežne sestrice tako klavernega in pobitega dela? O ne, ne ona, akoravno je bila od dne do dne slabeja , in se nje bolezen vedno bolj hujša, jemlje mu srce. On je dobro vedil, da bi res bolje in lože živela, če bi tudi ona količkaj prislužila. Njegovo srce so vse druge skerbi stiskale, njegova otožnost izhaja vse iz druzega vira. — Konec vasi, poleg ceste, proti zahodu stoji majhna, pri tem pa čedna bajtica, v kteri prebiva deklica, kteri ni bhzo para. On in ona čista in neomadežana čislata eden druzega, bila sta blagi duši. Vse, kar mu svet dati more, bil bi Davorin za svojo drago An-čiko (tako je bilo deklici ime) rad žrtvoval. Pa tudi ona je bila njegove ljubezni vredna. To deklico polno ponižnosti, pohlevno, sra-možijivo in pobožno je Davorin čislal in ljubil, na deklico čiste zvestobe je bila duša njegova navezana, in ta je bila Ančika. Ona ni bila ne bogata in premožna; gola revščina je bila njena dedščina, pri tem je bila pa pridna in si je pošteno toHko služila, kar je za svoj živež potrebovala. Osebe je bila brhke, nje lepo modro oko se je bhskalo z nje okroglega obHčja, bila je žlahnega srca in zdrave in bistre pameti, rudečc behh lic, ktere je le o posebnem veselji sramežljiva rudečica prepenjala. In Davorin je rad okrog te belorudeče cvetUce rojil, kakor pridna čbelica okrog krasnega jabelčnega cvetja. Vse, vse kar mu je bilo na svetu dražega, veselja in zadovoljnosti je 22* 3i2 le od nedolžne deklice pričakoval. K srcu mu je bila tako rekoč prirastla — draga vrla deklica z deviško zavestjo in nepopačenim srcom, žlahtnim značajem in zdravo pametjo. Veselje mu je v srcu zaigralo, če jo je le vidil, ali če ji je v nje modroprijetne in bistre oči le zaupljivo pogledal, jele so mu že veselja in žalosti debele solze utrinjati. Te dve srci ste se srčno ljubile, in bi se bile morebiti tudi zaročile, če bi bilo le Davoiinu mogoče zastran ljubice milo sestro svojo zapustiti? Res, da se dragemu srcu odpovedati ni mogel, pri vsem tem pa se tudi od bolne sestrice podati ni upal. In ravno to ga dela žalostnega in pobitega, da ni poprejšnemu veselemu fantu več enak. Rozalika, sestra njegova, je že davno spoznala, da se je od poprej jako spremenil; zato mu pravi nekega dne, ko jo je ravno huda bolečina kuhala : „Davorin, povej mi vendar naravnost, kako je to, da se nekoliko časa sem vse drugači vedeš. Jez ne vem, kaj ti je, da si jel glavo pobešati in zamišljen in klavern okrog hoditi! Nisi več vesel, odteguješ se svojim tovaršem. Ostajaš pogostoma pri domu. Saj menda vendar zastran mene ne žaluješ? — Bog me je z boleznijo obiskal, gotovo, da umerjem rada, če bi le vedila, da žaluješ zastran mene." ,,Za božjo voljo, kaj misliš, draga duša moja?" začudi se ji Davorin. „Rozalika, kaj le misliš? — Meniš, da te hočem zapustiti brez pomoči? O, nikdar! — Bog me vari pred tako mislijo!" Pri tem pobesi svoje oči proti tlam, malo manjka, da se mu niso britke solze pe prepadenih licih pocedile, tako mu je Rozalikin govor v srce segel. „0, draga duša!" pregovori Davorin. „Verjemi, da te nikdar ne zapustim. Vem, da sva uboga, ali morda nisva bogata dovelj, če sva le zadovoljna? Kaj pomagajo ljudem kupi zlata in srebra, če pa zadovoljnosti ni? Si Ii morda že pozabila, kar so nama ranjca mati tolikokrat pravili, da so ljudje le takrat najsrečniši, kader so zadovoljni in se Boga boje. In če sva tudi uboga, znava vendar reči, da nisva nikomur ne beliča dolžna. Kdo nama more česa očitati? Dru-zega res ne, kakor le uboštvo in siromaštvo. In takega očitanja nama pametni ljudje gotovo ne bodo nikdar za zlo jemali, čeravno ti misliš. Pa še nekaj, in to je : Nikar ne verjemi, da sem zastran tebe žalosten, če se ravno enkrat---; pa vendar sem in ostanem tvoj bratec Davorin. — Pri moji veri, da le ne razumem, naj mislim, kolikor hočem." „Le počasi, le počasi, liček moj! mar le ne vem, kam pčs taco moli?" seže mu Rozalika v besedo. »Morda misliš, da sem slepa? Ne misli, da so me že oči zapustile. Že skoraj leto si ves drugi. Sanja se ti pri belem dnevu; sediš pri oknu ter gledaš strmć tjfe po cesti, Zakaj neki?" 313 „Prav za nič, draga moja!" odvrne Davorin in se pe celem obrazu zaripi in srce mu jame močneje biti; pozdeva se mu, da je Rozaliki njegova skrivnost znana, in ve da večkrat z Ančiko govori, toda se ne predrzne, da bi ji razodel? „Pa zakaj ?^' pobara ga Rozalika. „Ali morda misliš, da pri belem dnevu miši lovim, o ne! nisem na glavo padla ne. Zakaj se Ančiki vselej tako prijazno posmejaš, če gre le memo hiše? — Vesel tiček si vselej, če jo le vidiš. Dobro vem tudi, da ona ne hodi k nama zastran mene, akoravno sve prijatlici; ampak le zastran tebe, reci da ni res?" „Rozalika, Rozalika?" — — Zdihne zamišljen, in vročina ga zalije po bledem obrazu, da si ne upa sestrici v obraz pogledati, in ne ve, kaj bi ji odgovoril. „0h, ne bodi mi tako samosvojen, dragi moj Davorin!" pravi mu Rozalika čez nekoliko časa. „Nikakor ti ne očitam tega. Ančika je vrla deklica, ki čednost ljubi iu lepo zaderžanje. In ravno to je najlepši kinč vsake poštene deklice. Pri vsem pa tudi vrla devica, in vredna častiljubnega fanta. Povej mi tedaj, zakaj si mi toliko časa svojo zvezo in znanje z Ančiko zakrival? Lej, zavolj tega bi bila lahko na te huda, če bi le ne vedila, kar neka znana pesem pravi: Prava ljubezen je nema — je le pri tebi drugačna? Govori!" „E, ne oponašaj mi, draga sestrica, tega pregreška! prosim te", odreče ji Davorin. „Od žalosti skoprnim, če si zastran tega nejevoljna. Tega ti nisem bil v stanu razodeti, nikakor ne. Že večkrat sem ti mislil od tega ziniti, pa sein se bal, da bi me ne bila grajala. Reci, da ni boljše, da ti nisem o tem kar besedice črhnil!" „Oho! kaj pa misliš, ljubi moj?" odgovori mu Rozalika. „Morda nisem od ljubezni tvoje že popolnoma prepričana? Tudi jaz sem zadovoljna z Ančiko, le ne vem, če bo iz te moke kaj prida kruha! Le vari, da te predolga ljubezen ne prekane. Dolga ljubezen, gotova bolezen! — Tega se sicer pri vama, ker sta oba pri ptaneti, ne bojim, do zdaj sta še poštena, o nikar ne zabredila v pregrešne djanja in spotike. Vajini značaji in čednosti so mi poroštvo vajine pravičnosti in lepega zadržanja. Zato ti pa še enkrat priporočam, dragi bratec! ostani pravičen, pošten in dober, to je vse, kar ti povedati imam.'' In Davorin ostane pravičen, pošten in dober fant, in ljubezen njegova proti Ančiki nedolžna, prisrčna in resnična, ne pa bahaška in polna sladkih besed in molklih govorov. V enako ljubezen se ne meša nerodna beseda ali hudobna misel. In kako bi se mogel k taki čisti ljubezni greh pritepsti? Ker greh je in ostane sovraštvo. Kjer je prava ljubezen, tam je tudi nasprotno spoštovanje, kjer je spoštovanje, tam je tudi čednost, in kjer čednost gospoduje, ondi tudi sreča vlada. Čez eno leto se je Rozalkino zdravje tako spremenilo, da ni mogla postelje zapustiti. In ravno zdaj je jela revščina od dne do 314 dne veča in huja prihajati. Zdravila prizadenö obilo potroškov, denar poide, in zaslužek, ki si ga je Rozalika do zdaj pridobivala, usahne; in če je nje brat še tako delaven in varčen, vendar si ni v stanu toliko prislužiti, da bi mu ne bilo treba dolgov delati. Moral je njivo za njivo v najem dati, in pri vsem tem ni mogel shajati. Zdaj nastopijo pri njima dnevi reve. Citre, na ktere je znal Davorin prav izvrstno brenkati, zapele so prav malokdaj. Le kedar je Ančika prišla, in imeti hoče, da jej eno zacitra, vzame jih s police, ubere in začne na nje brenkati, toda strune so se ravno tako otožno in žalostno glasile, kakoršne so bile nju srca. Ni ga bilo veselega glasu iz njegovih pevajočih prsi, le reva in žalost [ste se glasile iz na pol ubranih strun. Pa huja ko je bila Rozalikina bolezen, tim veča je bila Davorinova ljubezen do nje, h čimur ga je pa še naj bolj Ančika spodbadala. Če je namreč on svoje tičke v bližnje mesto na prodaj nesel, kar se je ob Rozalkini bolezni prav malokrat zgodilo, vselej ji je nje prijatlica Ančika stregla. Kar je pa tudi res s posebnim veseljem prevzela •, zakaj pobožnim dušam delo usmiljenja ni nikdar zoperno. Vse je storila iz prave ljubezni, in če le pomisli, da Davorinovi sestri streže, opravlja tudi najteže opravila rada in zadovoljna namesti njega. Blagim srcom ni nikdar težavno spolnovati dolžnosti do bližnjega. Bilo je nekega zimskega dne. Zunaj buči in nevihta strašno razgraja, v peči pa le po malem tli, tako da je bila stanica, v kteri Rozalika bolna leži, le borno razgreta. Davorin sedi pri peči in gleda s solznimi očmi na svojo revno sestrico, kako težko in hropeče diha. Ta pogled ga tim bolje prešine, če le na prihodnost pomisli, da jima bo ta bolezen tačas neizrečeno globoke rane prizadjala, kader bosta vse svoje premoženje v lekarnico znosila. Vendar le si ne upa te pomoči mili sestrici odreči. V enakem premišljevanju se na peč nasloni, in delj ko tukaj omamljen sloni, tim bolj ga srce boli. Ko ga vidi Rozalika tako zamišljenega v hudih težavah medleti, popraša ga: „Kaj ne, Davorin, da si hudo žalosten?" „0h, draga moja, kako bi ne bil žalosten?" skor jokaje odgovori. „Saj vidiš, da je zima že pred durmi. Živež je drag, ti si vedno bolna, in ne moreš ničesa zaslužiti, in tudi jaz ga ne morem zavolj tvoje bolezni kar beliča pridobiti. Njivice najine bodo ena za drugo prodane — saj sama vidiš, da sva od dne do dne veča siromaka. Pa vse bi rad prestal in pretrpel, če bi te le toliko trpeti ne vidil. — Oh kaj bo, kaj bo! Nimam je žive duše, da bi mi svetovala: kaj in kako!"— Na to se duri odpro in brihtna Ančika stopi v stanico. ,Po navadi smeje stopi k Rozalkini postelji, potem pa k Davorinu, pozdravlja ga in poprašuje, kako se ima. Gola nedolžnost se ji vidi na obličji. Tako zale Davorin že davno ni vidilj in ko jo vidi, pojasni se mu -V. . .¦ t 315 tudi obliiye, da se ji posmeja, akoravno nekako šiloma, vendar tako, da bi se mu otožnost preveč na obrazu ne poznala. Toda Ančika dobro ve, kje ga čevelj žuli, in ni bila v zadregi zastran tega, ampak mu naravnost reče: „Nikar se ne hlini in drugačnega ne delaj. Saj te vidim, da žaluješ. Sem stopi, da te prav v obraz pogledam. O nikar si ne ženi k srcu preveč! Zaupaj v Boga, in gotovo ti bo pomagano. Dokler se njega držiš, ne bo ti sile. Prevedri se in bodi dobre volje!" — „Pač res*, Ančika pritrdi. „Bog je pravičen in nam nikoli tacega bremena ne naloži, da bi ga prenašati ne mogli. In vselej se moramo na-nj spomniti, kader nas kaj grenkega in nemilega zadene. Bog je zvest—kdor njega ne zapusti — tega tudi on zapustil ne bo." „Prav imaš Ančika!" reče Rozalika. In na to se na postelji zasuče, sklone in pogleduje zdaj brata svojega, zdaj Ančiko. „Kar pa vaji okolišine zadeva', pregovori Ančika čez nekoliko časa," pomaga se vama še vse lahko. In jez vem kako. In pomagano vama bo gotovo; pa Davorin mora za nekoliko časa iti po svetu: s trebuhom za kruhom. Prestrašen vstane Davorin in Ančiko debelo gleda. „Od vaji se ločiti, ki ste mi na svetu najljubše stvari; in domovino zapustiti, mi ne gre na nobeno plat skup, tega mi ni mogoče storiti.'' „Hote ali nehote", pravi mu Ančika, ,če hočeš sestri in sam sebi pomagati in mene ubogati, udaj se, in reci da greš!" „0h, povej, draga mila, povej!" vesel pregovori, jo za roko prime, stisne in na svoje srce pritisne. „Kako morem sestrici in pa tebi služiti! Povej mi, Ančika!" „Le potrpi nekoliko časa!" pravi mu Ančika. „Lej, to gre tako-le: Vzemi vse svoje tičnike s tiči vred, nesi jih na prodaj v mesto in prodaj jih kolikor najdražje moreš. Za-iije boš gotovo lep denar stržil, jez vem, da ti jih bodo meščani dobro plačevali. Obljubim, da boš samo za kosa kacih 10 do 12 rajniš dobil." „Počasi, draga Ančika! Jega ti pa že ne verjamem', zavrne jo Davorin z besedo. Ančika. „Zakaj pa ne?" „Zato, ker vem, da meščani niso tako radodarni. In če bi pa tudi res bilo, kaj bom pa potem z denarjem počel?" popraša jo Davorin, ,Z denarjem?" pravi deklica. „Eno polovico domu pošlješ, za drugo si pa raznega blaga nakupiš, kakor na pr. čednih rokovic za gospode in gospe, irhastih hlač, mnogovrstnih robcev, nogovic in raznega druzega blaga itd. S temi rečmi greš od hiše do hiše in prodajaš. Kedar spečaš eno zalogo v denar, greš po drugo, in boš vidil, da ti ne bo sile. Polovico skupljenega denarja pošiljaš vedno 316 na dom, drugo obrneš za se in za kupčijo. Vzemi tudi citre seboj. Citrar si frh kjer ti ne bo šla kupčija prav spod rok, vzemi citre v roke in zapoj kakošno lepo pesmico zraven, in obljubim, da ti pojde bolje, kakor da bi za pečjo tarnal, v prihodnje čase gledal in lenobo pasel." ^ „Živel boš, kakor tič. Ne premišljuj dolgo. Začetek vnctek!" Zdaj ga po lici poboža, namuza se mu, ter pravi: „Kaj ne, srček moj, da bo prav tako?" „Le poglej, dragi moj, tvoje pelje bo ljudem všeč, in verjemi, da ti bodo bogate darove dajali. In če bi ti tudi po malem in borne dari dajali, nikar jih ne zaničuj. Vsak dan krajcar, znese okoli leta že precej. Lepe pesmi znaš peli, posebno izvrstno pa jodlali, glits imaš za pelje kakor stvarjen. Ne boj se, srečen boš !" Tako Ančiko govoriti slišati, dela se Davorinu črno in belo pred očmi. Verjame ji vse, kar mu svetuje, in ničesar ne dvomi, ker ve, da je proti njemu odkritosrčna in mu le dobro želi. Zato se ji pa kar besedice odreči ne upa. Pozna nje vrlo srce, in gotovo mu ne bo ničesa svetovala in prigovarjala, kar bi mu škodovati znalo. Blage srca si žele le dobro — končano srečo. „Ančika, tvoj predlog se mi pameten zdi, posnemati ga hočem. Če mi sleče po sreči, pomagano bo vsem, Rozaliki in nama." Toda jezik mu zastane in se v govorjenji spotika, glavo pobesi in zdihne globoko. Na kaj je Davorin le mislil? V Ančiko je bil jako zateleban, in ker vidi pri svoji in nje revščini, da ne bosta mogla tako lahko kedaj po zakonu zvezana biti. [Misel, da bo mogel Ančiko zapustiti, poparila ga je vsega. Če mu tedaj kupčija po sreči steče, in si koliko toHko premoženje skup privabi, zna še zmeram upanje imeti, da bo Ančika danes ali jutri nevesta njegova, kar bi znalo tudi Rozaliki v veliko pomoč biti. Zato ga pa tudi veseli, kar mu je ona nasvelovala, in si že naprej v mislih zlate gradove zida, in zabi na vse skrbi in žalosti, ter vesele dni odhoda pričakuje. „No, kdaj čem pa od doma odriniti?" vesel nekega dn6 pregovori in stisne precej trdo ljubico svojo za roko. „Koj jutri, če hočeš", Ančika urno odreče. „Mladina ne smo dolgo premišljevati in popotovanje odlagati, sicer zgubi veselje in sladki upi mu po vodi splavajo. ,/Pa za božjo voljo", popraša z milim glasom, .kdo bo pa za bolno Rozaliko skrbel, če jez pele od doma odtegnem? Kako je hočem zapustiti in po svetu iti, ker nimam žive duše, da bi za-njo skerbela? Žalost, ko bi kaka nesreča mojo ubogo sestrico zastran mene zadela, znala bi me pod zemljo spraviti." „Brez skrbi bodi, dragi Davorin", tolaži ga Ančika z rahlo besedo, „ne boj se za Rozaliko, oskrbovala in stregla ji bom jez. Pri nji lahko špice klepam, nogovice pletem, šivam in če nama od časa do časa nekoliko denarja na dom pošlješ, delila bom tudi jez svoj 317 zaslužek ž njo. Obljubim ti, da Rozalike ne zapustim. Meni boš vendar verjel ali ne? — Idi v božjem imenu. Rozalika je od danes moja draga sestrica, in bo tudi za naprej." „0 blaga zvesta duša!" pregovori Rozalika, in se ji po bledih licih solze s curkoma vlijejo. Davorin tudi prepaden kviško skoči ter pravi: „Ančika, take ljubezni do sestre svoje nisem vreden!" „Če sem pa vendar le te dobrote vreden? S čim ti jo bom povrnil?" Ančiko popraša, ter pravi: „Obljubim ti vpričo Rozalike, da ne bo nobena druga deklica mene dobila kakor ti, le ti edina — zvest ti ostanem, dokler bom živ!" Dalje ni mogel govoriti: pa tudi Ančika je bila te obljube tako zadovoljna in vesela, da so jo solze veselja po milem obhčji zahle.— In Davorin je tudi svojo obljubo zvesto držal. Dan napoči. Vreme je mrzlo in od scvcrja piha ostra burja; ledene sveče visijo od streh, in okna so z ledenimi cvetlicami pre-pele. In v stanici je vse živo; tički se preselujojo v drug veči tičnik. — Davorin jemlje slovo od presrčne sestrice Rozalike — srce mu poka presiine žalosti. Ni je pregovoril besedice, nem ji poda roko. Tudi Rozaliko polijo britke solze tako, da se ne more posloviti kakor bi rada. „Idi z Bogom, zdrav bodi, dokler se poverneš v domačijo nazaj!" priporočuje mu Rozalika za popotnico, preden jo zapusti, slovo jemaje. Ze se dani, ko Davorin s krošnjo na hrbtu in cilrami skoz vas gredć do bajtice dospe, kjer Ančika stanuje. V slanico stopi, v kteri kakor kresnica na mizi lešerba brli, pri kteri Ančika svilnat robec robi, ki ga Davorinu v spomin podati hoče. Ko ga v sobo priti vidi, skor se ga prestraši, da po vseh udih strepeče. „Dobro jutro, draga Ančika!' govori popotnik. O ločitvi se hiše ne morem ogniti, kjer mi predraga deklica biva, da bi od nje slovesa ne vzel," in žalost mu mahoma besedo zatopi. Komaj še pregovori: „Zdrava mi ostani, ne zapusti mi bolne sestrice!' Ančika tudi besedice ne pregovori, ampak joka. O ločitvi se oba ihtita. Le grenke solze so bile nju govor. Pa kdo bi bil pri tako mikavnem nastopu tudi brez užale ostati mogel ? Le nedolžne srca občutijo posebne bolečine o prvi ločitvi. Le človek, ki je ob vse prišel, ni navezan na domovino; zato je bilo pa tudi težko težko se ločiti. Molče se ločita eden od druzega. „Spominjaj se moje sestre!" naroči ji Davorin še enkrat pred hišo. In Ančika jo ni zapustila. Vselej, če se je le od doma odtrgati mogla, steče k Rozahki, se ž njo pogovarja in jo kratkočasi. Če se na postelji le krene, že je pri nji, in ji pomaga, da se obrne. Ne boji se nje bolezni, noben trud ji ni prehud, nobeno opravilo pretežko. t • 318 Dostikrat prečuje do polnoči pri nji, ter opazuje nje počutke, in deli' ž njo svoje zaslužke iz srca rada. Dostikrat se pogovarjata o Davorinu, o njegovih važnih lastnostih, početju in vesele prejemate, kar jima od časa do časa od svojih pridobilkov na dom pošilja. Ančika hvali njegov značaj in njegovo blago srce, in ga vesela pričakuje, da bo ž njim po zakonu zvezana. Pa naenkrat globoko zdihne, kako daleč je še tisti čas! —Oh, Bog ve, kako mu gre? „0 gotovo dobro", odgovori ji Rozalika ! „Kako more dobremu Človeku slabo iti ?" Da ste le skup, je večidel o njem govorjenje. Skor ura ne preteče, da bi ga ne bile v mishh imele; zakaj česar je polno srce, to rado iz ust gre. (Konec prihodnjič.) Bore mladost. (Spisal J. Mencinger.) (Konec.) Rozalija se zgrudi nsi mizo in na glas zajoka; Mirko pa plane ves premočen iz ute proti germovju in ladji in stoji na enkrat pred Rozalkinim očetom. Kar ostermel je. .Kam, kaj je", zakliče preplašeni Oče. V Benetke", odgovori Mirko, in hiti memo gospoda. -— „Stoj", zavpije oče, s krepkim glasom. Mirko pa, kot iz sanj prebujen, pomakne se nazaj, stopi pred gospoda, in se izgovarja, da ga poprej ni pozdravil. Fužinskemu gospodu je pa togota stopila v obraz in zajecljal je nekaj, kar ni bilo besedam podobno. Ko pa k uti pride in vidi svojo hčer, kako se je na mizo zgrudila, bledo in objokano, stopijo mu solze v oči; stisne jo na svoje persi in jokaje^ spregovori: „Ne boj se, dete, jaz sem tukaj, tvoj oče'; in jo boža in boža, kakor otrok otroka. Mirko je pa proč obernil svoj obraz, in v tla stermel medtem, ko je sivi gospod zdihoval in Bogu tožil, da mu je pustil doživeti tako žalostne ure. Kmalu se Rozalija zmuzne očetu iz rok, poravna mu sive lase in obriše solze s častitljivega obraza. »Govori", oberne se fužinar k Mirkotu, „kaj je to? Ti si ves obdivjan in Rozalija objokana?" Mirko na to mirno odgovori: „Kedar sedim pri Rozaliji, smeja se ali joka. Kedar pridem, smeja se, zdaj'pa, ker sem se.poslovil, se je razjokala. Pojdem na Laško, do druge pomladi." Na to povzame fužinski gospod besedo, in Mirkotu resnobno v oči pogleda. „Malo pomniš", pravi starček, „tiste ure, ki nam je vsim bila tako žalostna.... Moja žena ti je bila druga mati, ker lastne nikdar poznal nisi. Moja žena te je izredila, bolj kakor tvoj 319 oče, in tudi bolj si jo ljubil kakor njega. In ko jo je po viši previdnosti mertud omamil, da se brez ptuje pomoči ni mogla gibati, koliko krati je po tebi praševaia, kako ji je tvoja pričujočno^it lajšala terpljenje. In tisto uro pred smertjo, ko ni mogla govoriti, angeljsko se je spremenil njen obraz, položila je tvojo desnico v Rozalkino, in svojo desnico na vaju glave, in ko je Bog zaslišal njen blagoslov, sprejel je tudi njeno dušo. Pomniš to ? Veš še, kako dobra, kako blaga gospa je bila, in Rozalija je vsa njej podobna. Kakšen pa je bil tvoj oče ! Groza me je nanj misliti. Nikdar se ni smejal, nikogar ni prijazno pogledal, sam in vedno le sam je postopal po polji: vse ljudi je sovražil in zaničljivo ogovarjal; vsaka stvarca, ki ni bila prav po njegovi volji, pripravila ga je v divjo logoto. Pa to vse bi mu odpustil, ako ne bi bil terpinčil tudi svoje žene, tvoje krotke, mile matere. Z zaničevanjem in strupenimi besedami jo je nečloveško pokopal v prezgodnjo jamo. In ti si, kakoršen je bil tvoj oče; njegova hoja, njegov pogled, in, bojim se, tudi njegovo ledeno serce! In kako si nekdaj bil krotak in priljuden? Kar si pa zvezan z mojo hčerjo, postajaš terd in neusmiljen. Mirko, poglej te nedolžne lica, pomniš še, kako so včasi bile cveteče, zdaj so obledele in ti si tega kriv. Ti si červ, ki jej zajeda sercž. Ti meniš, da je tvoja lepa igrača, na kteri se učiš človeško terpljenje spoznovati. Pa sveta stvarjo, ktere vrednosti ti ne poznaš, ktere tudi vreden nisi." Hotel je gospod še govoriti, pa Mirko mu seže v besedo, rekoč: „Odjenjajte, saj si sam lahko mislim, kar hočete povedati. Da pa očeta mojega obrekujete, moram vas le milovati, ker njegov duh je bil previsok, da bi ga bil vsak umel. Da vaše hčere vrednost tako visoko cenite, imate prav, toda jaz jO cenim še veHko više, ker menim, da bolje poznam njeno serce. Odpuščam Vam ostre besede. Zdaj pa je naj bolje, da odidem in jezi moji in vaši mejo postavim. Prišel bo že tisti dan, da se lepše zastopimo. Z Bogom ! Bog te obvaruj, Rozalija!" Sel je na to Mirko mirnega -obraza in počasnih stopinj proti jezeru. Oče in Rozalija sta pa plašno za njim gledala, kakor bi se bala, da se Mirkotu v glavi meša. Besede nista zinila v slovo. , ^ ^i^, „Zdaj je pa. podelana pot k Savici", fužinarWT^govori čez precej časa. I „In menim tudi k oltarju", Rozalija pristavi. — ,,0 zakaj", pristavi skerbni oče. .Mirko ima res nekaj slabosti svojega očeta na sebi, posebno tisto raerzloto, ki človeka bolj zbada, kakor huda togota. Vendar serca nima toHko popačenega, da bi v njem ne mogla obuditi krotkih in prijaznih čutil, saj njegovo oko ni še tako skernobno, vedno je še krotko in nekako žensko. Odvzeti mu ne moreš, kar je podedoval po očetu, toda lahko ga boš močno poboljšala, kedar ga ^zderžiš pri domu. Žal mi ]e, da sem proti njemu prehudo govoril; 320 pa kaj hočem, več let že se nisem razserdil, in star človek ne pre-tehtuje vseh besedi." „Ljubi oče, kaj govorite? Predobri ste, ako Mirkolii odpustile to razžalitev, in preostri, ako mene hočete izdali temu hinavcu, ki vas nisem nikoli razžalila." „Ljuba hči, zadeve celega življenja no smemo soditi in ravnali po občutkih enega trenutka. Kar je vaju pet let vezalo, ne sme se raztergali v enem dnevu; pa tudi volje moje ranjce ne smemo tako na enkrat zavreči. Kar je volila v smertni uri, gotovo ni brez dobrega pomena." „Ne vem, kaj čem misliti in govorili, moja glava je vsa zmešana od toliko nasprotnih reči. Pojdiva v ladjo in domu. Doma pa čem premišljevati cel teden svojo prihodnost." „Ne misli veliko, ljuba hči, saj s samimi mislimi nič ne moreš popraviti. Tvoje dolge premišljevanja ti jemljejo le mir in spanje. Jaz sem brez mnogih preniislikov čakal, kar se je imelo zgoditi in pričakal sem malo težav. Vse se bo zgodilo po božji volji, ali smo mirni ali žalostni." »Pač rada bi se znebila vseh skerbi, ali v lej zavezi se ne morem. Edina duša, v ktero imam vse zaupanje, da me potolaži, ta je moj brat. Pišite po-nj, da pride domii, ž njim samim bom mogla od-"^ kritoserčno govoriti." S temi besedami sla stopila v ladijo. Vajena brodnika sta ju veslala proti fužinam čez mirno vodo. Gospod se tožljivo vsede sred ladije, in mirno zadremlje. Gospodična, gospodu nasproti sed6, je pa oči neprenehoma vperte imela v Mirkotovo ladijo, ki je že daleč pred njimi bežala pri drugem bregu, in v očeh jej je zaigrala marsiktera solzica, kakor posamezni bliski za preslano nevihto. Mirko domu prispevši se zapre v sobo, v kteri je prebival otrok; vergel se je na divan, in tam.je s podperto fflavo nepremakljivo pred-se zerl, vtopljen v globoko premišljevanje. Čelo je bilo mračno, oči goreče, obraz nemiren in kri je počasi pa krepko vrela po napetih žilah. Čez dolgo časa se mu iz oči stisne vroča, rekel bi, suha solzica. Mirko se kviško spne, kakor bi bil spone pretergal. Obraz se mu sprijazni, celo razgerbanči. Vzel je pero in z roko bolj nemirno in nagl^je pisal to-le pismice: „Ljuba Rozalija! Serce premagujem, ko pišem te verstice, ker obhaja me misel, da jih boš od sebe pahnila, kedar ti pridejo v roke. Vzrok tega strahu in moje neznane sramote, je pa čudna omota, ki je davi mojo pamet oblegla. Kar sem vidil in govoril, ždi se mi težka sanja^ iz ktere sem se komaj predramil. Kako sem tvojega očeta mogel razžaliti, komaj zapopadem. Potolaži sivega očeta s svojimi krotkimi besedami. Neizrečeno se mi striili, da sem ga toliko ganil. Tudi tebe sem razžalil, pa odpuščanja prosili si ne upam, ker prošnja sama morebiti nič ne opravi. Pa odpustila mi boš vendar, 321 saj poznaš moje serce in moje slabosti. Ne morem se kesati, pa obhaja me nepreterpljiva sramota. Ne upam se stopiti pod milo nebo; zdi se mi, da me vse graja, vse zaničuje. Ta sramota me zopet žene iz dražega kraja, v kterem se strinjajo vse moje nade in želje. Kmalu pridem nazaj; medtem bo pa dobrotljivi čas brezno za^ul, ki se je med nama vderlo. Ohram* proti meni dobro serce, ne imej zavoljo mene strahu in težave; kmalu, kmalu se vernem, da s svati vred pred-te stopim. Sedaj pa ne morem delj ostati. Z Bogom! Z Bogom! Tvoj Mirko." To pismice spisavši, vzame psa in puško, in šel je v goro na lov. Hodil je čez tern in dem, čez rove in skalovje delj kakor tri ure. V mraku je prišel domu brez plena, ves vpehan in vznojen. Potem pa je sedel v dvorani in ni se premaknil iz nje. Drugo jutro je zgodaj vstal, sam se je podal na jezero, ko ga je pokrivala še zorna megla; veslal je k černi viseči skali, Kok imenovani, ki svoj zob moli nad tamno brezno; druga viseča skala je nanjo operta, in v široki poči med njima valovi ne jenjajo metati se ob skrite stene, da se iz nje čuje čuden jek, kakor šum vehke povodnje. Pod to skalo, kjer je vsacega druzega groza počivati, ustavi Mirko ladijo in sedi tukaj dalj kakor uro, pogled obračevaje proti Triglavskemu snegu, ki je s pervimi soinčnimi žarki pozlačen, bliščal skozi sivo meglo. Ko je pa solnce obsijalo tudi jezero, in se je megla vzdjgovala in v višem zraku zgubljala, Mirko ladijo nazaj dervi proti svojemu vertu; vzame zopet puško in brez spremljavca in brez pokoja prehaja tamni log. Ni mu mar bilo ogledati se družine, ki je pridno delajo hvale pričakovala. Pa Mirko z nikomur ni govoril, nikogar ni poslušal. Ni šel v hlev, kjer je pri polnih jaslih rejena živina stala, tudi v žitnico ne, kjer so bile predala polne lanskih in predlanskih pri3(§liov. Cel dan se je podil okrog, in vendar tudi zvečer ni mogel biti na pokoji. Še pozno v noči se je vidila luč v njegovi sobi, .pa ni^bukev imel v rokah, ampak po sobi je hodil, malo posedal in zo^et s^rocimi koraki dvorano meril. 1^ ». ' Tretji dan je Gregor, kakor mu je bilo ukazano, "pripeljal lepega mladega konjiča. S serčnim veseljem ga je;p'Ospod ogledoval, zasedel in jahal okoli polja, da se je vpehal konj^n on. Potem pa Mirko Gregorja pokliče, da sta obrajtala od očetove smerti do zadnjega tedna. Nista se zato dolgo zamudila, ker računi so bih v redu, in Mirko jih ni na tanko pregledoval. Dohodk^ je bilo več vsako leto, in poprave, ki jih je Gregor vpeljal, so tudi, za prihodnji čas obetale boljših pridelkov. Ukazal je gospod poboljšati zaslužke svoje družine, in Gregorju obljubil gotov del dohodkov, ako bo tako maren in zvest, kakor je bil. Ko se hoče Gregor posloviti, veli mu Mirko sesti, da mu reši nekaj uprašanj, in ga opomni, naj govori čisto resnico brez strahu in hinavstva.- 322 „Gospod", pravi Gregor, „ni se mi še prigodilo, da bi me kdo bil opominjal resnico govoriti. Vsak, kdor me pozna, pričakuje iz mojih ust golo resnico." „Koliko let služiš v tem gradu?" „Star sem zdaj devet in štirdeset let, in pri vas tsem od sedmega leta. Pervič sem živino pas(?l, potem 'sem se naučil brati in pisati, in sem služil pri raznih hišnih opravkih. Nekaj let potem, ko so vaša mati umerli, izročiU so mi gospod oskerbništvo vsega gospodarstva." „Tedaj boš vedil kaj več povedati o moji materi?" „Ne vem veliko iz njih življenja; gospa so bili delj v Ljubljani, kakor v gradu. Povedal pa bom vse, kar vem. Bili so lepa, malo bolehna gospa, navajena mestnega življenja; in naš kraj jim ni kaj dopadel. Premoženja so v grad veliko prinesli, da so gospod precej polja in gozda prikupiti mogli. Bili so gospa miloserčni, da ljudje v naših krajih ne pomnijo tako.dobre gospe; vsak dan so revežem delili kruha in tudi denarjev, bilo je pa tudi (beračfev vedno polno pred durmi, ker pritepli so se od vseh krajev, in obdarovano je bilo tudi mnogo nepotrebnih. To gospodu ni bilo po volji, pa so se tudi berači precej razkropili, kadar so gospoda zagledali. Bili so gospa krotka morebiti prekrotka; vsacega so posvarili ?? s krotko besedo, ktere ljudje niso^navajeni ubogati. Zavoljo tega so se gospod večkrat nad gospo serdili, ker so menili, da gospa delavcem dajo potuhe. Ker je gospej, ki so bili navajeni samo mestnega življenja, kmalu dolgčas postalo v tem gradu, jeli so bolehati, in ostri zrak je bolezen množil; ozdravili bi se bili morebiti, ako bi na zimo v mesto hodili, pa ranjki gospod se od gospe niso mogli ločiti, grada pa niso smeli zapustiti, ke^lßo hotlj za ta čas dragega oskerbnika plačevati. Zraven tega pa^o'spod niso verovali v umestnost zdravniško, sami niso nikdar bili bo^, pa^ tudi do gospe zdravnika niso pustili, akoravno so gospa lomftt ž^eli. Ker so pa nazadnje gospod malokdaj zapustili mejS*^ s^^ga posestv^ ker so se večidel samo z delavci, kteri so jim maloktero reč po,>'Volji izdelali, pogovarjali, in se navadili osornoga in terdega govorjenja in bolj neprijaznega obnašanja proti vsem ljudem; tudi protilgospej niso bili dobre volje, in gospa so morali slišati marsikter<^e/edo, ki jih je močno vžalila. Bili so pa gospa tudi tako milega 'serca, da so jokali dolgo časa zavolj reči, za ktero bi se drugi zmenil^e bil. Reči pa moram, da so gospod iz serca ljubili svojo gospö„,tudi po gospejni smerti več niso bili veseli in nihče ni vidil smeha na njihovih ustnicah." , „Si li že kaj pbprašal po podobi ranjce matere?" „Mislil sem, da je pri fužinskem gospodu, pa kdo bi jo bil tje prinesel. Drugej bo podoba, kje, pa povedati ne morem; v gradu, vem, da je ni," 323 „Tedaj ne bom nikoli vidil podobe tiste, ki mi je življenje dala, ki je bila tako mila in dobra. Spomina na nesrečno mater si nikakor ne morem izbiti iz glave; in moram iti celo v Benetke, tam pri teti bom zvedil kaj več, vidil bom vsaj materno sestro. Ne vem kaj, da ravno te dni mi vedno stoji pred očmi podoba neznane matere. Davi ko sem veslal k Koku, zdelo se mi je celo,, kot bi me klical neki ženski glas v dno jezera... groza me je spreletela. Jutri zgodaj, Gregor, mi pripravi, kar je potrebno za dolgo popotvanje, ker ne vem, kdaj pridem nazaj, v treh mescih, ali le drugo pomlad. Medtem pa skerbi za hišo, oddaj Rozaliji pismo, ki ga najdeš v mali sobi. Pisati mi ni potreba, ker moja pot je nestanovitna. Kar bi imelo do mene pisem priti, naj vse tukaj čakajo, da nazaj pridem." „Kar ste ukazali, gospod, precej bo pripravljeno. Pa ne zamerite, ako vas nekaj uprašam koj nocoj, ker jutri odidete .. . Naši ljudje se pripravljajo za praznik vaše ženitve, kdaj bo nam ta sreča?" ,/Ako kdo kaj tacega upraša, povej mu, da sam ne vem." „Čudno se zdi ljudem, da ste že več let zaročeni, in da brez vzroka poroko odlašate." „To je dobro, ako se ljudem kaka reč čudna zdi. Imajo vsaj kaj govoriti, uganjevali in izmišljevati", odgovori Mirko s posmehom. „Kako neki me sodijo vaši ljudje?" „Ne vem kaj reči", odgovori zviti oskerbnik, „proti meni vas nihče ni grajal, in kako bi vas mogel. Nevesto vašo pa tudi vsi naj bolje sodijo, in srečni bi bili dobiti tako gospodinjo." „Pač čudni ljudje ste, brez serca, brez blagodušnosti ; dober gospodar, dobra gospodinja vam je naj viša želja. Pač malo imate potreb. Kar gre nad njivo in kravo, vam je nezapopadljivo, in kar vam je nezapopadljivo, zdi se vam neumno." „Taki smo, gospod! Vse södimo^po svojem, in mislimo, kakor naši očaki. Vendar zraven tega nimamo težav, uživamo sladko spanje in pokojno starost. Vam, gospod, ne zamerite, se pa na obrazu pozna, da veliko mislite, in da vam premišljevanje ne prinaša mnogo sladkosti." „Monis?" upraša Mirko počasi, in Gregorja pogleda, kakor bi se čutil zadetega. .Tako menim po svoji hlapčevski pameti, in menim, da sem hlapec Gregor bolj vesel, kakor gospod Mirko." „Je mar veselje naj više, kar doleti človeka?* „Pač mora biti, ker vsi se ogibljemo terpljenja, in trudimo se samo za to, da bi enkrat bili veseli. Dve nevesti imam, in ne vem ktero bi vzel." „Mar se ti godi, kakor tistemu oslu, ki je lakote umiral med enacima šopkoma sena, ker ni vedil, kterega bi ugriznil/ 324 „Ne ne, gospod! Razloček je kaj velik. Perva nevesta je bogata, toda daleč od tod; ako je vzamem, moram pustiti vašo službo. Druga je pa blizo gradu, pa nema več, kakor hišico, vert in dve njivici; zraven te neveste bi lahko opravljal službo v vašem gradu." „Ktera ti je ljubša?" „Ta mi je ljubša, ker je pri gradu." .Ako ti je ljubša, vzemi jo; toda s temi besedami te ne silim nikamur. Pripravno mi je pa bolj, ako ostaneš v gradu." „Tedaj bom vzel sosednjo. Pa prosil bi vas še nekaj. Vaš ranjki gospod oče so mi večkrat svetovali, naj se ženim, in obljubih so mi kakor za doto senožet v Ukancu. Štirideset let sem že pri vas... Ali bi hotli spolniti očetovo obljubo?" ,,Moj oče niso zemlje oddajah. Njihov izgled moram posnemati.* »Vam se poznalo ne bo, ako jo oddaste, zelo je oddaljena in prav malo nese dobička, meni bi pa veliko pomagala.* „Hočem premisliti, saj se ne ženiš koj jutri." „Res, res, pa v nedeljo moram nevestama odgovoriti. Sosednja me brez senožeti ne vzame. Ako uno vzamem, moram pa službo pustiti. Sam ne vem, kaj bi storil." „Pa imej senožet, ako že mora biti.' „Prav iz serca zahvalim, gospod, za ta dar,- samo še darilno pismo bi prosil iz vaših rok." „Nesramnež! ?? ne zaupaš moji besedi?" „Jaz pač zaupam, gospod, ali moja nevesta morebiti ne zaupa. Ako tej ne ustrežem, zgubim morebiti obe." „Prinesi tedaj, kar je treba, da te odpravim," Globoko se Gregor priklone, in urno prinese pero in papir. Mirko je pisal in mermral: ,,Pač čudno znamenje, da je pervo, kar pišem v zadevi svojega gradu, oddajavno pismo. Nä pismo, na ženit-vanje me pa ne vabi..." Z lepimi besedami se je Gregor zahvalil. Ko je zorilo drugo jutro, jezdil je Mirko iz svojega grada. Na mostu pred jezerom je še enkrat konja ustavil, pogledal je nazaj na prijazne okna svojega grada, na jezero z gosto jutranjo meglo zakrito, na čemo zeleno predgorje, in poslal s solznim očesom zadnji pozdrav devici, ki spi v gradiču pod stermo goro. Tisuč sanjarijskih želja je poslal proti fužini. Izbrisal je solze iz oči, podbodel konja, in odbežal je v naglem diru, da se je cesta za njim kadila. Zapustil je tesno dolino, ktero gore od vseh strani zasuti žugajo, podal se je na proste ravnine, na prostrano šumno morje, da bi odpodil oblak, ki se mu je vlegel na serce. Pa vse lepotije pomladi, vse veselice velikih mest in silno morje, niso ga ozdravile. Ostalo je nekaj, kar ga je vedno bodlo v serce, in to je bil spomin na devico pod Triglavom. Podila ga je sla popotvanja po Nemškem, Francoskem in po lepi Italii. Nikjer se ni dolgo raudil, le v Benetkah ga je teta mogla obderžati nekaj 325 tednov. Stal je enkrat na zvoniku svetega Marka; zapazil je na polnočni strani daljnega sivega obnebja plavo škerbinasto goro. Spoznalo je bistro oko p.odobo Triglava, ktero je gledalo perve otročje leta. Mirkotu se čelo omrači, neuderžljiva moč se serca polasti. Malo dni je preteklo in domoložnost je Mirkota prignala v milo domovino k podnožju domačega Triglava. Cvetela je druga pomlad, ko 3Iirko zopet vidi svoj grad na Vertovini. Premembe zapazil ni nikjer, samo nekaj pisem ga je čakalo na mizi. Pervo, ki ga je v roke vzel in poljubil, bilo je tole od gospodične Rozalije: / „Ljubi Mirko! Ko to pismo bereš, sem dalje od tebe, kakor sem kdaj bila. Jaz sem, ne ustraši se, v Velesovem v samostanu, in to pismo je zadnje, ki ga tebi pišem. Vem, da je tvoj duh terden in močan, tedaj ti smem vse naiavnost povedati: pa bil si od mene tudi resnice navajen, in ljubil si me zavoljo nje, in me ljubiš morebiti še zdaj, ko bereš te verslice. Ljubezen, čudna beseda, koliki^at sem jo premišljevala! Učil si me vsako reč do dna premisliti in presoditi, in po tebi sem se naučila v vsaki reči zaslediti oholost in praznoto. Koliko juter sein samotno sedevala pri nesrečnem ulnjaku, ali pa sem dolgo v noči pri oknu slone v zlatih zvezdah htela brati najino osodo, ko si ti v družbi lahkomiseljnih tovaršev in priliznjenih prijatlic veselja pijan mene pozabljal: takrat sem gorečega serca premišljevala najino IjubeZeUv Bile so to več let moje naj slajše misli, ki so me krepčale, kakor molitev k Bogu. Pa spoznala sem nazadnje, da ta ljubezen je bila le sveta sanja. Koliko sem jokala, ko sem viditi morala, da krotke želje moje mladosti, da vsi upi najine sreče, vsi sklepi, ki sem jih prevzetno gojila, so le zapeljive lučice, ki mene in tebe hočejo v brezen zapeljati. Kar mi je nekdaj bilo tako radostno, domišljevanje najinega zakona, stopilo mi je pred oči kakor nočna pošast, ki me je preganjala od kraja do kraja. Ljubezen mi je postala gorje! Pa ne bom te opominjala zakona. Ta beseda te tudi poprej ni razveselila, zatemnilo se ti je čelo, utihnil si, zamislil se v misli pred ko ne malo^ prijetne. Ko naju je pogovor nanesel na bodočnost, postal ti je smeh kratek in prisiljen,V in mešala se ti je govorica, ker lovil si besede, da bi zskril znotranje skerbi in strahove. In kadar sem pogledala v tvoje tamne, nespremenljive oči, proč si jih obernil, da bi v njih ne zapazila tvoje laži. Več mi ni mar, prilizovati se, in rečem čisto resnico: Zvesto sem vervala v tvojo ljubezen, ali s tužnim sercom sem morala dvomiti nad tvojo resničnostjo. Da bi mene ne vnemiril, prikrival si mi svoje skerbi, morebiti smem reči, svoj obup. Pa zapazil nisi v meni lega dvoma, ker blisčoba ljubezni te je slepila. Pa ne kesaj se zdaj, ker se popred nisi nikoli. Čudna osoda je najine serci zvezala, mislila sva, na vekomaj: pa zvezala naju je za malo ičasa, da sva okusila naj lepšo radost, na tem svetu duši podeljeno; zdaj pa je neusmiljeno postavila med naju široko morje, na kterem se Glasnik VUL 23 326 najine želje več srečati ne morejo. Tako je moralo priti. Od toliko lepih upov, od toliko dušnih sladkosti je ostal sam spomin, ki mi bo obujal še mnogotero solzo in tudi tolažbo. — Nepozabljive mi bodo ostale tiste kratko odmerjene ure najinih pogovorov. Ah, da bi se bila večkrat vidila! Drugači bi bile morebiti. S tisto oblastjo, ki sem ']? imela nad tvojim sercom, bita bi te preobernila, bila bi razkropila tvojo tugo, in pomladila tvoje serce.... Pa čemu bi te preobračala? ' Morebiti bi te potem ne ljubila ? Tak,' kakoršen si bil, s tvojim značajem, dobrim in-slabim, živa zastavica, bil si mi ljubeznjiv, neizrečeno Ijubeznjiv. Tvoje (amno oko ni prijazno lesketalo, tvoje usta so se malokdaj y smeh zategnile, vendar bilo je v tebi neko moštvo, da se je moral tebi podvreči, kdor je občutil to nepopisljivo moč. Občutila sem tvoj gosposki duh, gledati sem menila v tvoje globoko serce, in vnelo se je v meni nepremagljivo nagnjenje. Kedar sem sedela zraven tebe, naj raje sem molčala; v tebe pogled upirajo sem menila, da se v me preseluje tvoje serce, tvoje čutenje in tvoja visokost. Rasla je v meni ljubezen, in ž njo vrednost tvojega imena. Pa ?ez mero je zrasla. ' Zdela sem se proti tebi prepoiližna, tebe nevredna. Bala sem se, da bi tudi ti ne spoznal moje nevrednosti, in me nehal ljubiti. Zdeti se mi je jelo, da ljubezen do mene je le tvoja slabost. Tako krepak duh, kakor tvoj, pa slabosti kmalu otrese. Da, tudi tvojo slabost sem ljubila, tvojo neustrašeno serčnost in prederznost, ker bila je silna, nepremagljiva, tebe vredna, pa tresla sem se pred njo. Jaz slaba devica ne smem biti tacega moža nevesta. Čujem od tvoje ranjce matere, da je umerla od žalosti, da ni prilična bila svojemu možu; in bilo je v pomenljivi uri, ko me je misel prešinila, da vtegnem podobna postati tvoji materi. Ne zameri, ako ti pred oči stavim spomin ranjce matere, ker bolj živim za mertve, kakor za žive. Živela sem kdaj zate, edino zate, in tako sfem^se navzela tvoje ljubezni, da bi mi bilo druzega ljubiti nemogoče. In zdaj je pokopana tudi ta ljubezen. Ti pa še živiš, živiš brez mene, misliti na to še vedno moram, in bati se zale. Kar imam želja na tem svetu, vse se strinjajo v gorečo prošnjo, - da bi bolj srečen bil brez mene, kakor si hotel biti z mano. Za vso nekdanjo ljubezen, za vse solze, ki sem jih zate lila, te pa prosim samo tof ne sodi me slabo, ne zaničuj me ! Rozalija." Skoraj omamilo je Mirkota to pismo. Zdelo se mu je razderto vse življenje, zdelo se mu je, kot bi vidil sam sebe ležati na mert-vaškem odru, Vergel se je na divan, s solzami oblit- obraz je zakril z rokami, in obupno se jo vil, kot v hudi bolečini. Pa berleča lučica nade je zasvetila nad viharnim morjem obupa. Za- njo jo ^???? plaval z zadnjimi m'očmi na brunu razletele barke. „Rozalija morebiti ¦se še ni zavezala, moja pričiijočnost, moja beseda mi nazaj pridobi naj bolje serce." Te besede so Mirkolu vdihnile novo moč: ogenj 327 ^ mu je zopet šinil v oči in sei-ce. Čez malo ur je bil zopet na konju, odjahal je v Velesovo. Velesovo, kraj otožnega spomina! Bil sem enkrat tamkaj, gledal sem prijazno ledino in zeleni, gosti log, ki jo meji v lepem okrožji. Hodil sem po prostornem poslopji, ki zdaj razpada, nekdaj pa je bilo hiša miru in pobožnosti, Vidil šem lepo, visoko cerkev z umetnimi slikarijami, in serce se mi je vtopilo v premišljevanje starinske dobe, in polastila se ga je otožna želja miru in oddaljenosti od nehvaležnega hrupa. Milo me je ganilo to mesto, ko sem samo memo popotoval. Kake misli so pa navdajale Mirkota, ????? ugledal ozidje, v kterem biva njegova Rozalija, ne morem si domisliti. , Lepoglasno so odmevali zvonovi samostanske cerkve od zelenih goric. Množica praznično oblečenih je vrela v cerkev; pridruži se. jim Mirko in stopi v ozidje, okinčano in lepo razsvitljeno. »Devico bodo oblekh v nunsko obleko", šeptali so ljudje med sebo! Ktero, od kod? nihče ni veüil izmed radovedne množice. Mirkota so pa te besede, kakor meč zbodle, ki je sedel ves obnemogel v klopi bhzo vrat, in je z nesterpnim sercom čakal duhovnega opravila. Odpro se stranske vrata pri altarji, in iz njih stopi belo oblečena gospodična. V černih gostih laseh je bil vpleten cvetličen venec^ Lepe Ijca so bile blede, oči mirne in jasne, rast je bila angeljem podobna, in tako krasno telo se hoče svetu odpovedali! Mirko zapazivši jo, plane iz klopi, predele versto klecavcov, in se ustavi blizo altarja, pred kterim je Rozalija pokleknila. Vidil je sveti obred, cul je iz Rozaljinih ust glasno prisego pokorščine in devištva. Skoraj omotile so ga njene besede, obraz je-spremenil, in sapa mu je zastajala. Vdano in mirno je devica stopila od altarja, in proti samostanskim vratom grede je obernila svoje mile oči po cerkvi doli. Srečal je njen pogled Mirkotove oči. Pogledala mu je v oči s pogledom pomena polnim, lahka rudečica je zaigrala na njenih licih in ustnice so se jf zganile, kot bi nekaj šeptala. En sam kratek pogled, in zaperle so se samostanske duri, in» jo ločile od Mirkota za vse dolgo življenje. Strašen je bil Mirkotu ta pogled, serce mu-je bilo v persih, kot bi hotlo razleteli: on pa je želel, da bi se cerkveni obok nanj zgrudil in ga zdrobil. Ni mu bilo moč dalje ostati na svetem kraju; naglih težkih korakov je pobegnil med množico, ki se mu je naglo umikala, kakor bi se ga dotakniti bala. Ko pa stopi čez cerkveni prag, globoko izdihne, kakor vjetnik, ki je rešen iz mnogoletnega zapora. V pogledu jasne narave se mu je zvedrilo čelo, oko je postalo mirno in duh je' zopet prosto mogel premišljevati. Mislil je na zadnji pogled nune Rozalije, kako je bil miren in svet, kako udan. Mislil je, slaba ženska je prelomila nesrečne spone, in on čverst možak, z močjo neoslabelo, bi ne mogel podreli over, ki ga ločijo od boljše sreče. Ta misel se mu je zdela blaga luč, ki je razsvetlila njegovo 328 tamno bitje, da spozna in se zave, v kolik brezen je zabredel. Pred oči so mu stopili vsi dnevi mladega življenja, goljufani upi, njegove zmetane modrije, ki jih je zdaj spoznal, da so prazne in zapeljive. Kesal se je pervič v življenji, in to kosanje ga je potolažilo, pomladilo njegovo dušo. DobrOtljiva misel mu je vstala v sercu, da je še mlad, da še še more zanašati na svoje moči, in popraviti zmote in zamude. Sklenil je začeti novo življenje, novo" ljubezen: življenje koristne delavnosti, in ljubezen do domovine, do zanemarjenih bratov, kterih se do zdaj ni spomnil. Čas pa bo pomagal z dobrotljivo močjo celiti rano in lajšati spomin na pretekle dni, ki so mu prinesli toliko terpljenja brez veselih trenutkov. Vernil se bo na svoj grad, in zapustil ga ne bo do smerti; tam bo rabil svojo učenost v prid gospodarstva. V pokoji se bo sprehajal okrog polja, prevaževal se po jezeru in mirno bo spal brez težkih sanj. Nekoristne tuge prost bo starost dočakal med poštenimi ljudmi v lepi naravi, ki ga bo vsako leto bogato obdarovala. V sercu več ne bo nosil nevarne ljubezni do ženske, ne bo mislil na zakon ; temuč ljubil bo prebivavce svojega kraja, ki žive zanemarjeni v brezmiselnem pokoju. Učil jih bo poboljševati gospodar-, stvo, razlagal in razkazoval jim bo koristne znajdbe v obertniji in naravi; učil jih rabo pravice in jih vadil moškega čutja in proste zavednosti človekove vrednosti. Naj veče veselje mu bo vspeh svojih naukov, kadar ga bodo seljani posnemali v telesnem in dušnem napredku. Kar je zdaj škodoval s praznim modrovanjem in brezdelavnim popotovanjem, popravil bo zdaj stokrat, in izbrisal bo iz spomina dan, kterega m obračal, človeštvu v korist. Še tisti dan je Mirko jezdil skozi Stenge, ki se med stermimi gorami skoraj dve uri vlečejo ob šumeči Savi. Pervič v življenji se je v njih bolj natanko ozerl okoli sebe. Z nekim dopadenjem je gledal globoke prepade, gosto lesovje in šterleče skale, ki so cesto ožile in skoraj zapirale ; vesel je bil, da ga od sveta loči tako dolga, tako strašna soteska. Ko pa pride v Bohinjsko dolino, najde soparen, za-gaten dan. Soince je zašlo s tamnorudečim žarom, in černi oblaki so se v debelih plaslah kopičili nad dolino, ki se v večerni mrak zavija. Migljajoča brisavica, oznanivka gromonosne nevihte, je semtertje jezero kalila z malimi valovi, in šumljala v bukovji ob bregu, kot bi vsem stvarem oznanovala žugajoče nevarnost. Snežniki, v prostranem krogu okoli jezera postavljeni, zakrili so bele glave v neprezerno černobo, ktero razsvetluje redko svitanje kervavega daljnega bliska. Tako preoblokana z oblaki je bila večerna stran jezera, na jugu in jutru je vstajala bleda luna, in posijala v soparno, megleno dohno. Mirko se ni oziral na goreče prikazni, ampak v dolgo premišljevanje vtopljen, je s svojim duhom bil še skoraj v Velesovem. Konj je počasi stopal s pobešeno glavo, kot bi gospoda ne hotel motiti v globokem premišljevanji, in bi bil spoznal gospodovo žalost. Preden je pričakoval, zagleda gospod prijazne okna svojega gradiča. 329 Ko pa Mirko pride k mostu pod jezerom, čuje iz grada glasno godbo; ples in ukanje mu je zadelo na ušesa, in pred, ko se je spregledal, nagovorita ga praznično oblečena možaka z venci v rokah, in ga povabita z mnogimi prikloni in pijanimi besedami na ženitvo oskerbnika Gregorja. Za gospoda, ki je ravno obžaloval zgubo svoje ljube neveste, ni bilo hujega občutka, kakor slišati tako povabilo. To je bilo zanj neusmiljena ironija. Rudečica strašne jeze, ki mu na enkrat vname vse oserčje, šine mu obraz. S silno besedo zagermi nad možema : „Potepena človeka ! kdo vaju je podkupil, da me tako nečloveško dražita; poberita se iz mojega grada, daleč proč, da ne bom čul vašega šundra. Ženin naj pa precej pred me pride, in z nikomur nocoj ne bo plesal kakor z mano." Osupnjena in molče se verneta moža v grad, da prineseta neprijetno zapoved-, gospod pa je divjal v svojem jadu, barvo je spreminjal in tresel se je po životu. Naglo so se godci in plesavci ukradli skozi zadnje vrata, Gregor se je pa malo streznil od veselja in vina, in pohlevno stopi pred gospoda, od strahu besede ne spregovorivši. Jezno ga Mirko napade: ,,Kdo vam je dovolil ves grad prevračati?" ,/Ne zamerite, gospod", Gregor plaho odgovori, „nismo mislili, da se tako kmalu vernete, in skusili smo se majčkino zasukati v spodnji hiši; razžaliti vas nismo hotli." Na to Mirko: „Kadar jaz žalujem, ne sme veseliti se moja družina." „Malo smo zaukali, gospod. Na vaše povelje je pa zopet vse tiho." .Prav tako", odgovori Mirko z merzlim posmehom. „Da boš pa bolje pomnil dan svoje neveste, boš z mano veslal na jezero. Jaz se moram ohladiti na burnih, hladnih valovih; v sobi je pretesno, prevroče." „Gospod, v tacem vremenu ne najdete človeka, da bi se upal na,jezero. Poglejte nad sabo oblake." „Ako se jaz upam, greš lahko tudi ti na valove, ki si vina sit in srečen. Tebe je mar manj škoda, kakor mene, ako plavati ne znaš.* „Plavati znam, gospod, tako dobro kakor vi, toda v viharji, ki zdaj perti, nama bo plavanje malo koristilo." „Zajčja duša, da se bojiš take mlake! Meniš li, da naju hočem končati." „To groze polno planjavo, ki jo mlako imenujete, dobro poznam, in vem da je vsako pomlad merliča požerla. Letos gani še, pa bojim se, danes ga tirja. Jaz iti ne morem." „Jaz pa moram iti, nobena sila me ne vderži. Ako ti nočeš, tudi prav; vesla bo drug vzel v roke, in drug tudi tvoje račune; li pa pojdi z berhko nevesto, daleč proč od jezera, da boš na suhem umeri" 330 „Ce tako ukažete, gospod, nioram iti. Toda resnica je, raji pišem zadnje sporočilo, kakor z vami veslam." ,,Si mar hočeš izgovoriti, koliko naj pošljejo za tabo." „To se tako reče; pa kakpr sem sicer bil neustrašen na jezeru, danes se bojim, močno bojim iz nezapopadljivega vzroka." ,/Urno, urno podvizaj se." Tresel se je Gregor, ko je stopil v ladijo. Mirko je pred se zerl v černo globočino z očmi, v kterih se togota še ni polegla; besedice ni spregovoril in Gregorju je voziti pustil, kjer je hotel. Gregor je čolnič dolgo časa vodil ob kraju zraven bukovega loga. Pod njim so valovi metah in oplakovali belo okroglo kamenje in blisk, ki je nastajal vedno svitleji, utrinjal se je na penah, plesajočih po šumnih valovih. Bolj v daljavi so se pa sivi valovi komaj odlikovali od mraka, ki je rasel pod černirni oblaki. Plaho se je Gregor okrog oziral. Mirkotu je pa prizor bil le krasota silne narave. .Glej, zakliče Mirko, „tarn moli černi Kok svoje viseče stene iz valov, pelji me do njega. Tam sem po dnevi vžil toliko mirnih ur, te spodrezane skale so me vedno k sebi vlekle š čarobno močjo; naj jih obiščem tudi nocoj v stari prijaznosti. Tam v zatišji med skalami naju tudi valovi ne bodo motili, in priložnost bova imela, občudovati veličastno silo viharja in nevihte." »Gospod, h Koku se tudi po dnevi veslati'ne upam, da bi pa zdaj v mraku in pred hudo uro tje veslal, raji tukaj poginem." „Ne plaši se brez vzroka, saj sem tudi jaz na ladji, in nočem se končati", reče Mirko bolj mehko. „Ne bojim se brez vzroka, nikomur ga nisem povedal, in tudi vam bi ga ne, ako ne bi bil v smertni sili." „Govori, časa imaš dovolj do smerti." In govoril je Gregor tako-le: „Moram vam, sam Bog me je prisilil, danes pervič odkritoserčno govoriti. Tu pod Kokom v tisti globoki -poči, pred ktero ste tolikrat ladjo ustavljali, leži potopljena podoba vaše matere, in jez sem bil tisti nesrečnež, ki sem jo potopil." „Ali ti si mogel biti tako hudoben, nesrečni človek!... Vozi, naglo vozi proti Koku, enkrat vsaj moram vediti, da sem blizo podobe svoje matere." ¦ ,/Gospod, jaz nikakor ne vozim." „Bom pa jaz, sedi na moj prostor." „Tudi vi ne böte", odgovori Gregor strastno, in pri tej priči zapodi vesli med valove, da se več niste prikazale zraven ladje, „Vihar, gospod, je zdaj najin gospodar, z veslom ali brez njega se mu ustaviti ne moreva. Čujte !i, kako tuU čez pečovje v Ukancu, v četertinki ure bo vihar zajel najino barko, in potem gorje nama." „Tedaj imaš živeti še četerlinko ure. Rabi te kratke trenutke m povej, kar imaš na sercu," 331 Gregor nadaljuje: „Kmalu po vašem rojstvu so gospod, iz kterega vzroka ne vem, vašo milo mater začeli sovražiti, in jo terpinčiti z dušnimi mukami. Vedno hudo sp govorili gospod proti družini, vendar proti gospej niso govorili samo hudo in terdoserčno, ampak slavili so razžaljenje tako in izgovarjali s tako besedo, da so gospo' morali naj bolj neusmiljeno razžaliti. Jaz sem moral skoraj vselej zraven biti, in velikokrat so me gospod nalašč poklicali, da sem priča hil nečloveškega razžalovanja. Od same žalosti so gospa večkrat zboleli, takrat jim gospod niso ne zdravnika ne zdravil poiskali, in pustih so jih brez pomoči. Ko so iz neke hude bolezni začeli nekako okrevati, pokličejo me en popoldan vaš ranjki oče, in reko' mi od stene sneti podobo vaše matere, ki je zraven očetoVe visela, njeni postelji nasproti. Te besede so ml rekli: Moja mila ženica se hoče od mene in življenja ločiti, nje koščice bodo kmalu prenesene.na pokopališče. Meni žalost ne bo pripustila dalj gledati njene podobe; tedaj jo nesi v jezejo, da se potopi za večni čas." „Uperl sem se temu, gospod pa so strahovito nad mano zarjuli, in me iz službe spodili žugali, ako ne storim, po njih volji. Moral, sem podoho vzeti, in ž njo iti na ladjo. Gospod so skozi okno za mano gledali, in jaz sem veslal k Koku, da sem podobo samo k skali pristavil, da bi je ponoči rešil, pa kmalu potem je vihar nastal, in podobo potegnil v globoČino. Ko pa pridem z ladjo iiažaj, k gradu, so gospa že umerli. Končali so življenje polno terpljenja. Gospod od tiste noči niso jokali, niso ust na smeh zategnili, niso uprašali po ranjki gospej, bali so se jezero pogledati, postopali so samotno po polji in posedali v germovji za skalo na vam dobro znani klopi, kjer se ni vidilo nikamur, kakor v plavo nebo. Molčal sem do danes o tem proti vsem ljudem, ker so me gospod bogato obdarili, akoravno so sicer bili čez mero varčni." „Tedaj sem se zmotil nad vsemi ljudmi, ker zmotil sem se tudi nad tabo." .Pač preveč sem bil pokoren, in zdaj me grize vest. Glejte, kako visi nad mano čern oblak, ki seje izmed drugih vtergal in ponižal, da bi me pokončal." Mirko se je ozerl nad-se na žugajoče, viseče oblake, nemirno se je skerčil na klopi, in plašč je tesneje pritisnil okoli telesa, kakor v merzlici. Razsvitljala je bleda luna z motno svečavo nemirno jezero, pa v hipu jo zakrije naval debelo nagnječenih oblakov, in grozna neprevidna lama je nastala nad šumečimi valovi. Tamno je postalo tudi v Mirko-tovem sercu. Zgubili so se sklepi in nameni današnjega jutra, in ob-legle so ga vse tuge in znriote kratkega življenja, zdihovati je jel, vergel se je na dno ladje in med vročimi solzami je mrmral molitev pro i nebu. Prosil je Boga, naj k sebi vzame življenje, ki je tako razdjano, naj konča bolečine, ki jih več nositi ne more. Komaj je izgovoril kratko molitev, kar preneha soparna brisavica na jezeru; v 332_ skalovji na levem bregu se je pa čulo mogočno šumenje viharjevo bliže in bliže. En trenutek in švignil je blisk iz uterganega oblaka skozi močno cernobo na ladjo, vihar je zavil valove in ladjo v vodeni vertinec. Spremljan o ino v^ v a zvergel. Dalje pravijo oni stupiti, puditi, ruka namesti našega stopiti, poditi, roka, ker se jim je stari nosni o zvergel v u. Jednaka je s soglasniki: Hervatje imajo p, za slovenski č dva glasova, ker ondi, kjer ?? naš Č nastal iz tj (ktj, gtj), govorijo oni ozki č (ć), kakor se tudi na Krasu sliŠi, p. peć, slepič (=slepec-kaČa), pleće, reći (rečem), strici (strižem) i. t. n. Vse to velja mutatis mutandis tudi od ČešČine. Take razlike se pletejo potlej dosledno skozi ves jezik ino dosti je p. Slovencu vediti, kteri 0 je v njegovem jeziku stari nosni o, da v6 skoraj v vseh hervatskih besedah u stavljati, ker še neki drug herv. u je namestnik našega 01 (stsl. H) pred soglasniki, ino se toraj brez težave da vdevati. Za take glasove nam je pa treba pripravnih pismenk, kterih pa sedaj še pogrešamo. Cerkvena cirilica se v6 da jih ima — zunaj za Ć, ki je v stari slovenščini št — gradjanska cirilica si jih pa vsaj lahko od nje izposodi; ali druga se godi latinici (gajici), posebno kakor jo imamo Slovenci. V njej je le jedno znamenje' za dvoj o, to je ??,. navadni ino za nosni, le iedno za troj e — za Jnavadni, za nosni 337 ino za topljeni — pa za dvoj pologlasnik — za terdi ino za mehki - , le jedno za dvoj i — za čisti ino za skaljeni. Zatoraj si jezikoslovci v etymologicnih spisih mnogako pomagajo: Za nosni o stavljaj o jedni starocirilični ?, jedni latinski o s strešico (ü), jedni pa a s kljukico izpođi (a); — za nosni e jedni ćirilični A, jedni pa e s kljukico (e); — za topljeni e jedni e s strešico navzdol (^), jedni pa e s strešico navzgor (6); za skaljeni ijedni ćirilični ti, jedni pa ?; — za pologlasnike jedui ćirilična ? ino ?, jedni pa u ino i. Ali teh znamenj so za slovenščino nektere okorne, nektere pa celo nedosledne: Ćirilične pismenki ? ino A se k latinici ne prilegata. Zraven znamenja e za stari nosni e je nedosledno stavljati a za stari nosni o. Znamenji 6 za nosni o pa e za topljeni e oziroma na pomen tuđi nista dosledni; verhu tega imata te dve pismenki v francoščini, skorej celemu svetu nekoliko znani, popolnoma nasprotni pomen ino ?? motita le izrekovanja, temveč tudi naglaskovanje. Tudi znamenji u ino i za pologlasnika motita, ker smo u ino i navajeni povsodi izrekovati, teh bi pa ne smeli, ker sta v našem jeziku nema; zraven tega se pa zlasti znamenje u s izvirnim pomenom tega poluglasnika le na pol vjema. Znamenje ? je pa že za to nerodno, ker je po podobi dvoglasnik, po glasa pa dan današnji le samglasnik ino sicer nič druzega kot i, po staroslovenski pa blizo to, kar Gerkom y. Nasproti se nam pa priljublja znamenje e za nosni e, e za topljeni e (jat), y za skaljeni i (jery), pa ? ino b za pologlasnika (jor in jer). Pismenki e ino ö sta namreč v jedru taki, kakor je dandanašnji na Slovencih nju pomen, kljukica in strešica pa tudi ne motita izreke vsied kake drugodne veljave; y nima nikjer drugega pomena kot i, kteri sedaj Slovencem stari jery namestuje, neznana pa ta pismenka tudi ni, saj smo jo, ni davno še v kranjskih knjigah imeli; znamenje ć namesti č Slovencem pri branji nobene težave ne dela; novocirilični znamenji ? in ? za pologlasnika se pa vsaj latinici prilegata, drugi pismenki pa nobeni preveč podobni nista, da bi branje motili, zraven imata pa, ker sta nemi že v sebi, to prednost, da se ju kmalo brati nauČi. Verhu tega so pa vse te pismenke — zunej le v etymologicnih spisih rabljenih pologlasnikov "? l — pri sosednih Slovanih, kteri s latinico pišejo, v navadi, ino sicer e pri Poljakih, 6 pri Cehih ino Hervatih, y pri Čehih ino Poljakih, ino se toraj že za to bolj priporočajo kot une. — Zatoraj bi jez na gospod Janežičevo uprašanje v Glasniku Št. 6, str. 200 za etymologicne potrebe v slovnicah ino slovarjih le te znamnja nasvetoval. Potlej bi nam le še pripravnega znamenja za nosni o manjkalo. To se pa naj bolje napravi, ako se namesti a piše o; saj pravice do kljukice o nima manj kot je ima a; o se pa nam Slovencem za to oblega, ker nam je stari nosni o zunaj kakih šestih besedi povsodi o, kakor nam je stari nosni e povsodi e, tako da je pisava ^ 8 e v polnem soglasji. 338 Po tem nasvetu bi se toraj pisalo: sibort, VBvŽki, rQka, stopiti, motiti, vipregati, prožiti, moćfc, reći, otroČićfc, prSbyvati, pyhati', sosSdi, gredgĆL, stoje i. t. n. S temi pismenkami bi za vse etjniologične potrebe popolnoma izhajali. Še celo naglaskovanje bi bilo lahko, zunaj pri š, kteri bi pa za silo vsaj ostrivca pa krativca pripuščal, zavijavca bi mu mogel pa risek pod strešico nadomestovati. V Gorici o veliki gospodnici 1862. J. Šolar.- Narodske pesmi. .t. Isterska. Miknla se seče po turskoj palade, Jele ga zagleda s turačke pone.štre. Mikula, dragi moj! ča se studa sečes ? .Jele, ljuba moja! komu si dopadla? Nisan 80 ja mlada nikomu dopala. Leg ću bit ja mlada poštena đivojka; Poštenje i veselje ki to dvoje ima, Svakoli, kude pride, prigovora nima. Zap. J. Volćic. Kerška. Mandalena bele vlasi, Prodaj Mande malo masti, Đa 8? ? mastju pomažemo, Da 8? % griha pokajemo. Ne spominjaj Mande muža, Zao je grišna tvoja duša, Zać je bela golubica Isusova nevestica; Sam Isus ju prstenova. Zlatni prsten joj darova, Zlatnum krunum jo okruni, Duha sveta ju napuni (Amen). Zap. J. G. 339 Besednik. Letniki gi mnazijal nili in realnih šol. Razna letnikov ljubljanske realke in novomeške gimnazije, ki smo ju unokrat omenili, prinesli so v slovenščini spisanih sostavki tudi naslednji letniki: Letnik C. k. ljubljanske gimnazije je razglasil dva sostavka; eden je pisan v nemščini po našem rojaku g, dru. M, Vrečko-tu pod nadpisom : „Zur Entwicklungsgeschichte des Laubblattes", drugi slovenski pod naslovom: „Nekaj o toči" po g. M. Wuruerju, Iz šolskih naznanil je razvidno, da je obiskovalo lansko leto 690 učencev to gimnazijo; med njimi je bilo 590 Slovencev, 80 Neracov in 2 Laha. Slovenski nauk je uČil v najviših dveh razredih preČ. katehet niže gimnazije iu visoko cenjeni slovenski pisatelj g. J, Mam, po druzih razredih pa je bila slovenščina žalibog med sedem gospodov razdeljena. — Letnik c. k. goriške gimnazije, ki nas je že pred nekaj leti z g. Šolarjevim spisom o slovenskem glagolu razveselil, obsega letos zraven nemškega spisa tudi prelepo slovensko pesem „Prekletstvo in blagoslov ali mavra nad jeziki". Zložil jo je z ozirom na različnost jezikov sploh in na goriško mnogojezičnost posebej čast. g. A. Maru-šiČ, katehet in učitelj slovenščine, da so je pervikrat pri končni slovesnosti deklamirala. Slovenščino sta uČila g. A. Maruš i č in g. J. Šolar. Goriško gimnazijo je obiskovalo 414 učencev; med njimi jo bilo največ Slovencev, n; mreč 198. — Letnik c. k. gimnazije v Zagrebu obsega tudi letos prav imeniten spis pod naslovom „d okli nacija imena samostavnoga uzporedjena, kako se razvi u staroslovenskom-srbskom -hrvatskom jezikuj" priporočamo ga vsem slovanskim jezikoslovcem. Spisal ga je gosp. V. JagiČ. Učencev ?? bilo konec leta 325. — Osmo godišnje izvješče kr. više realke v Zagrebu obsega spis „0 postanku i razvitku trakavica h", ki ga je spisal naš visoko cenjeni slovenski pisatelj g. Fr. Erjavec. Drugi sostavek letašujega letnika „meteo-rologiČka motrenja na ovdašnjoj realki" je spisal g. učitelj J. Stožir. — Letnik kr. gimnazijo Varaždinske, kije pred lanskim in lani prinesel preimeniten spis o porabi predlogov od našega rojaka g. Žepica, priobčil je letos prav zanimiv sostavek „vjeronauk kao učevni predmet na gimnazijah" od g. J. ZoriČića. To gimnazijo je obiskovalo 234 učencev, med kterimi je bilo posßbno veliko Slovencev iz spodnjega Štajerja. Eazun drugih predmet^ se je učila tudi stara slovenščina. Razlagal jo je naš rojak g. S. Žepic. — „Izvjestje o kr. gimnaziji v Oseku" obsega zelo zanimiv zgodovinski spis „Križobojnici u Zadru" (Ulomak iz mletačkoga krizoboja 1202—1204). Spisa! ga je g. S. Ljubic. 340 * „Slovenski Glasnik" je izvrstni jugoslovenski časnik „Glasonoša", ki ga iskreni rodoljub g. A. LukŠic v Karlovcu vreduje in izdaja, že večkrat v misel vzel in svojim bravcem priporočil. Po vsej pravici se more doslej o njem reci, da spada med najbolje zabavno-podučne slovanske časnike; popolnoma tedaj zaslužuje, da si pridobi tudi med nami Slovenci Čedalje več naročnikov. Gosp. izdajatelj si vedno prizadeva, da postane njegov list Čedalje lepši in zaniraiviši na vsako stran. Nov dokaz njegovega prizadetja nam je tudi premena, ki se je z začetkom minulega mesca z listom zgodila. Od 3. septembra sem se je Glasonoša na obliki toliko zvekšal, da izhaja sedaj v najvećem formatu in prinaša veliko veČ berila kakor popred. Cena mu je od 3. septembra do konca tekočega leta 2 gld. 70 kr. s poštnino vred. * Pred nedavnim so prišle v g. Lukšićevi tiskarnici na svitlo prelepe „Pjesme" sloveČega jugoslovenskega pesnika, kneza Meda Pucića. Te pesme, na 232 strančh prelepo tiskane, veljajo samo 1 gld. -- Eavno tam je prišel na svitlo tudi izvirni pesmotvor Sundečićev „Vršidba" in veljd 15 kr. — Izmed slik, ki jih izdaja g. LukšiČ, prišle so doslej na svitlo: 1. Slika Ivana M ažuran i ca, 2. slika jugoslovenskega pesnika Petra Preradovića, 3. slika kneza Meda Pucića in 4. slika dra. Fr. Račkoga — vsaka po 2 gld. — Naj bi g. izdajatelj kmalo razveselil Slovence z obljubljeno sliko ljubljonca slovenskega naroda, dra. J. Bleiweisa, ki je vsi željno pričakujemo. * Slovenski slovnici „Slovenisches Sprach- und Lesebuch für Anfänger" (5. natis) in pa „slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo" se marljivo natiskujete in böte v nekterih dneh (od uemško-slo-venske prva polovica 7 pol, od slovenske prvi oddelek 5 pol) za raz-pošiljavo gotovi. Cena bo vsaki (okoli 15 pol) v Celovcu 1 gld., po bukvar-nicah za dijaško mladino 1 gld., za ostale gospode pa 1 gld. 30 kr. *¦ Prečastiti g. Matija Maj ar, veteran slovenskih pisateljev na Koroškem, dogotovil je po večletnem trudu preimenitno tlelo, „vse-slovansko slovnico", ki pride v kratkem na svitlo. Natiskuje se v zlati Pragi. Imenik častitih g. g. naročnikov. q Dalje so se naročili : 266. Rezek Peter, kaplan v št. Janžu. 267—269. P. Maks Majerič, kvardian; Kranjc Franc, vikar; Meško Jakob, vodja glavne šole — vsi v Ptuji. 270. Stuhec Juri, kaplan pri sv. Janžu. 271. Andr. Žnideršič, kaplan v Serpenici. 272.—280. Jugovic Jan., Dolenc Fr., Hafner Jak., Grošelj Jak., Kamovš Pet., Knnstelj Fr., Trobec Jak., Vagaja Fr., Skofic Jan, — vai osraošolci v Ljubljani. 281.—282. Endlicher Kud. in Brie, aktuarja c. k. okrajn, ureda v Ložu. 283. Terstenjak Dav., bogoslovec v Mariboru. 284.—285. Pipan AntMn Rojic Ant. — sedmošolca v Gorici. 286. Hiti Jan., kapi. na Jesenicah.— 28'^p'ivk Jan., kapi. v Ložu. 288. Šivic Jan., dijak v Novem mestu, 289. Lalmer J^^ kurat v Koprivni. 290. Vavken Andr., nadučitelj v Cerkljeh. 291, Saj6 "^M,, učitelj v Predosljih. 292. Plettrsnik M., modroslovec na Dunaju. 293. Godina J., c. k, kom, komisar v Celovcu. (Dalje). Natianil ????? Leon v Celovcu.