4 Zasjorskii ; In vendar .. . Carmen Sylva. Češki spisala Krista N., preložila Duška. (Konec.) Kakor se je uže omenilo, je pisala Carmen Sylva že od nežne svoje mladosti poezije — ali teh ljubkih poezij ni dala na svetlo, citati so je smeli le njeni najdražji prijatelji. Se le leta 1878. je dala tiskati balado v rumunskem jeziku;, naslov jej je bil : »Vorful au de« (Verhunec hrepenenja). Besede te balade so bile uglasbene in pete v narodnem gledališču v Bukareštu. Leta 1880. je izdala Carmen Sylva dve poetični deli in sicer »Sappho« in »Hammerstein«. Leta 1881. je izdala »Leidens-Erdengang«, potem »Jehovah«, »Ein Gebet« i. dr. V francozkem jeziku je napisala; »Revenants et Revenus«, katero je določeno samo aristokraciji Bukaretski. Drugo francozko knjigo imenovala je »Pensees d'une reine« (Kraljičine misli). Ko- nečno je prevedla mnogo del Pierre Loti-ja. Z največjim veseljem je zbirala narodne pesmi, posebno rumunske. Mnogo teh je prevedla na. nemški jezik. Krista N. : Carmen Sylva. 5 Med mnogimi romani, katere je napisala, odlikuje se gotovo najbolj »Astra«. Snov je v kratkem ta-le : Astra obišče enkrat po- ročeno sestro ^largot. Krasno lice Astrino, njena duhovitost in ljubkost je tako očarala sestrinega moža, da se ni mogel premagati in ji je konečno razodel svoja čustva. — Astra, poštena duša, je iskala rešitve ter se takoj odpeljala k materi. Na potu je izvedela, da njene matere ni več med živimi. V veliki obupnosti, nevede kam bi položila glavo svojo, zaroči se s častilcem, katerega se je poprej branila. — Sestra njena iz dopisov, katere najde pri ranjki materi, izve, da jo mož vara — in še z njeno lastno sestro, da-si se je ista vedla res junaško. — To pregreho Margot bridko očita svojemu možu, kateri se hoče opravičiti na ne baš nežni način. — Astra se v hiši svojega soproga čuti neizrečeno nesrečno. — K božiču, po dolgih letih enkrat obišče zopet svojo sestro, kjer sreča pri božičnem drevesu svojega svaka. — Ta se je zopet se svojo, poprej tako obo- ževano svakinjo vedel prav nežno, česar ni mali sinko Niko prezrl — in v svoji naivnosti, — vse materi zblebetal. — Margot se do- zdeva, da jo že v vsej dobi njenega zakona mož in sestra varata ; zato jame postajati otožna in konečno pri napadu blaznosti vzame sinčka in se vrže ž njim v reko. Astra, čuteč, da je ona spravila ljubljeno sestro in njeno dete v smrt, gineva od žalosti, akoravno je bila nedolžna. Razun romanov odlikuje se Carmen Sylva največ v pravljicah. Napisala jih je obširne tri zvezke. Snov je jemala iz svojih gor in gozdov iz krajev krog njenega letnega bivališča Sinaja, tam, kjer teče razpeneni Peleš in mirno šumlja Prehora. Čudovito krasno in idealno vse popiseje. Eden njenih kritikov, dr. Dietrich pravi : »Prav- ljica je najbolj duhteča in najnežneja in ob enem najmočneja in naj- čisteja, kar je sploh napisala kraljica-pesnikinja. Celo svoje veliko srce je vlila v prekrasne bajke, katere je ustvaril sam njen plodo- viti duh, to so prava umetniška dela«. — S pravljico Carmen Sylva podučuje, vzgaja in ob enem zabava. Tudi mala Itty, umrša hčerka kraljice rumunske, se probuja v globokih pravljičinih sanjah svoje matere in pod njenim umetniškim peresom vstaja kot idealno krasno, dovršeno bitje. Lasje njeni so kakor solčni žarki, oči kakor jasne zvezde in iz rok ji padajo same cvetke i. t. d. Ko je Itty živela, bil je na zemlji večen maj. Glavni ton vse njene literature tvori globoka melanholija, ka- tera se zrcali tudi v njenem licu, da-si si kraljica prizadeva zakriti jo s smehljajem. 6 Krista N : Carmen S\'lva. Resignirana in vdana v voljo božjo, poprijcma se vsaki (Innsvo- jega dela, da pozabi svoje gorje. »Najdražje, kar sem imela, bil si mi odvzel in vendar za to, ker sem bila mati, bodi Ti naj večja hvala, Ü stvarnik!« vzklika sama. Zjutraj ob 4. uri, ko je še vse ljudstvo in narava utopljeno v sanjah, vstaja kraljica in piše tiho pri mali olj- nati svetilki — da nikogar ne zbudi. Ako tudi je njena marljivost na literarnem polju velika in ob- čudovanja vredna — na polju človekoljubja, naravnost preseneti. Carmen Sylva je pomagala uže kakor otrok, kjer je le mogla. Sedaj kot kraljica deli z razumom, boje se, da bi darovala tam, kjer ni neobhodno potrebno ; njeno geslo je: »imaš-li zdrave roke, delaj !» , In da nima nikdo izgovora radi pomanjkanja dela, ustanovlja učilnice, delavnice in tovarne, kjer je vsakdo za svoje delo primerno plačan. Kraljica pa skrbi tudi za iste, kateri ne morejo delati, bodisi radi visoke starosti ali radi bolezni. Za te je ustanovila društvo »So- ciété Elizabeth«, katerega naloga je, nezmožnim ljudem dajati živeža in kurjave za mnogo tisoč frankov na leto. Za delavce je ustanovila ljudsko kuhinjo po zahodnoevropejskih običajih, na dalje društvo »Albina« za revne žene, ki so sposobne sarno za težavno delo. Najbolj se je kraljici priljubila šola imenovana »Scola Elisabeta Doamna« (šola kraljice Elizabete). V tej šoli se uče deklice uže v prvih razredih narodnega vezenja. Nabirajo se krasni, večinoma v byzantinskem slogu izpeljani vzorci, kateri se potem rabijo za izvr- šitev dragocenih narodnih krojev. Kraljici je največ na srcu, da se ohranijo narodni rumunski kroji. Ko se je leta 18Ó9. prvič pripeljala s svojim soprogom v Bukarest, darovale so ji tamošnje dame krasno izšivano, dragoceno narodno nošo. Ta dar je razveselil kraljico bolj, nego vsi dijamanti, ki jih je dobila ob tej priliki. Da Rumunkam pokaže, kako ji je ta dar drag, pokriva, klasične forme svojega kra- snega telesa v to narodno obleko. In da revnim devam in ženam preskrbi dela, je dala damam svojega dvora ukaz nositi narodno nošo. Da so tudi druge dame posnemale kraljico, je samoumevno. Po zimi prireja sama kraljica plese v dobrodelne namene, na katere je vsa- kikrat priti v narodni noši. Kraljica ne skrbi samo za eno vrsto svojih podložnikov, njeno hrepenenje po dobrem je šlo še višje ; hotela je celo Rumunsko povzdigniti v gospodarskem in finančnem oziru. Vedela je, da v vsem njenem kraljestvu ni niti ene predilnice in tkalnice in da se tkalska dela morajo vvažati, kar odnaša domovini velike vsote denarja, — in vendar raste na Rumunskem konoplje Krista N. : Carmen Svlva. 7 kakor pri nas kopriva. Sama ni mogla tovarne ustanoviti, k temu je imela premalo denarja — treba je bilo milijonov — morala je dr- žava pomagati. — Dolgo ni premišljevala. Napisala je ministrom odprto pismo, v katerem je jasno in strogo logično razložila nujno potrebo ureditev obrtnijskih zavodov — in dosegla je, da je država ustanovila društvo »Concordia«, katerega namen je podpirati domačo obrt v domači zemlji. Mnogo je storila kraljica za šolo. Stara 20 let je rekla »ako se ne poročim, napravim izpite in postanem učiteljica«. Prihajala je dostikrat sama v šolo in ko je videla, da niso učenke dosti marljive, prihajala je več mesecev vsaki dan v šolo in jih podučevala. — Drugikrat zopet je poklicala neko slavno slika- rico iz Pariza, kajti zanimanje za slikanje je bilo pri tamošnjih damah jako skromno — in uže je mislila umetnica, da se bode morala vrniti brez vsake koristi. Kaj je storila kraljica? — Zapisala se je sama v slikarsko šolo ; posledice njenega ravnanja so še dan danes plodo- nosne za narodni procvit. — V kraljevih dvoranah je vedno živo gibanje ; visoka gospa ne trpi, da bi krog nje kedo postopal. — Rada vidi krog sebe mlade devojke, katere podučuje v godbi, pesnikarstvu in slikanju. Kar je storila rumunska kraljica za rusko-turško vojno leta 1877—78. deloma osebno, deloma se svojimi pametnimi ukazi, — ostane vtisnjeno se zlatimi črkami v srcih vseh njenih podložnikov. Povsodi jo je bilo videti med ranjenci ; pričakovala je vsakega vlaka, kateri je privažal nove ranjence. Sama jim je dajala okri;pčevalne hrane in vsacega je tolažila z ljubeznivimi besedami. Takrat je ustanovila tudi mnogo bolnišnic in eno celo se svojim denarjem. Talažila je umirajoče in jokala se z ostalimi. Pri slavnosti ob priliki kronanja v Bukareštu, dale so ji dame rumunskih oficirjev krasen mramornati kip, predstavljajoč kraljico, ko podaja kelih ra- njenenemu vojaku. Letos, ob priliki obiska kraljeve dvojice izvolila je Budapestska univerza Kraljico Elizabeto, katera zavzema v literarnem svetu pod imenom Carmen Sylva uže jako častno mesto, častnim doktorjem. V sredo, 28. julija oddal jej je avstrijski poslanik v Bukareštu baron Aehrenthal umetniško izdelani diplom. V njeni vzvišeni osebi se druži ženska krasota in nežnost z močjo in srčnostjo moža in z mehkim ter občutljivim srcem otroka. 8 Dcsimira : Hudo zdravilo. Pri njej je jasno dokazano, da žena ni nikako inferijorno bitje, kakor mislijo nekateri. Ona nadkrilJLije se svojo ljubeznijo do resnice, so svojim vzle- tom do lepote in do dobrega, sc svojimi dragocenimi lastnostmi vi- soko, visoko tisoče in tisoče moških. Duška Makoč-Foerster.