Lovec
glasilo
Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo
letnik LX.
številka 6—7, jubilejna september — kimavec oktober — vinotok 1977
Tovariši lovci in drugi bralci našega glasila!
Odlikovanja Lovske zveze Slovenije: red za lovske zasluge
I.	stopnje — zlati,
II.	stopnje — srebrni,
III.	stopnje — bronasti
in znak za lovske zasluge
Priznanja Lovske zveze Slovenije: Zlatorogova plaketa, plaketa revije Lovec
I.	stopnje — srebrna in
II.	stopnje — bronasta
Med odlikovanji in priznanji je tudi znak slovenskih lovcev (SLD).
Avtor slike na naslovni strani Lovca je akademski slikar Peter Adamič
Na 2. — 166. strani:
Severna stena Triglava, foto Rok Gašperšič
Pred vami je septembrska in oktobrska številka Lovca, ki je predvsem jubilejna v počastitev 70-letnice slovenskega lovstva. Sklep o izdaji jubilejne številke je sprejela skupščina LZS, program pa so izdelali izvršni odbor LZS, izdajateljski svet in uredniški odbor Lovca.
Zakaj je izšla prav sedaj? Zato, ker bo v tem mesecu, 24. septembra, v Ljubljani osrednja proslava 70-letnice slovenske lovske organizacije. Glavni namen številke je predstaviti lovski in širši javnosti nastanek, razvoj in sedanje stanje slovenskega lovstva. Članki naših sodelavcev vas seznanjajo z delovanjem slovenske lovske organizacije na vseh njenih bistvenih toriščih, da bi lahko dobili čim pravilnejšo podobo o lovstvu pri nas kot celoti. Vsekakor so v številki zbrani podatki pomemben del naše lovske zgodovine in sedanjosti.
Zajeti vse pa je bilo nemogoče. Kako zanimiva in po svoje bogata je že preteklost prenekatere lovske družine. Toda, če bi pisali o eni, bi morali o sleherni, kajti vsaka lovska družina je sestavni del celotne slovenske lovske organizacije. V okviru možnosti smo se morali v organizacijskem delu številke omejiti le na vseh 18 zvez lovskih družin, ki pa so o sebi lahko napisale le naj bistvenejše. Odpadle so vse rubrike drobnega tiska, ki sicer napolnjujejo za.dnjo tretjino običajne številke.
V	prihodnjem Lovcu, novembrskem, bodo te rubrike seveda zopet našle svoje mesto.
V	številki tudi ni lovskega leposlovja oziroma raznih lovskih zgodb, je pa hkrati s slavnostno številko Lovca izšla pri Zlatorogovi knjižnici v počastitev našega lovskega jubileja tudi knjiga samih leposlovnih del, Z naslovom »Zelene stečine«.
Kljub tolikim omejitvam je jubilejni Lovec narasel ne le na dvojni, ampak na četverni obseg običajne številke. Ta številka je po svoji vsebini, obsegu in obliki hkrati lahko tudi samostojna publikacija. Zato je vsaka stran v njej oštevilčena dvakratno. Eno oštevilčenje je nadaljevanje paginacije avgustove številke tega letnika, drugo pa je nume-racija številke kot samostojnega dela.
Jubilejni Lovec bo v pomoč pri izobraževanju in vzgoji zlasti mlade lovske generacije, lahko pa bo tudi pripomoček nelovskim organizacijam in šolam, skratka vsem, ki jih zraven lovstva v ožjem pomenu zanima tudi živalstvo naših polj, gozdov in gora.
V Ljubljani, 10. septembra 1977
France Cvenkel, urednik
»Tudi tovarišu Titu pošljemo pozdrav izpod Triglava ...« — iz članka Toneta Svetine Razgovor s tovarišem Edvardom Kardeljem na Velem polju
Ob 70-letnici slovenske lovske organizacije čestitamo vsem lovcem, lovskim družinam, zvezam lovskih družin in drugim lovskim organizacijam, z željo, da bi naše lovstvo z združenimi močmi na samoupravnih temeljih in s še večjo prizadevnostjo dosegalo v bodoče še lepše uspehe na vseh področjih udejstvovanja, zlasti pa pri čuvanju divjadi in naše lepe narave sploh.
Izvršni odbor LZS
Izdajateljski svet in uredniški odbor glasila Lovec
Predsedstvo skupščine LZS
Ob 70-letnici
slovenske lovske organizacije
Lojze Briški, predsednik skupščine LZS
Namen tega sestavka ni orisati razvoj slovenske lovske organizacije v minulih sedemdesetih letih, pa tudi ne opisati njeno zdajšnjo usmeritev in naloge. O tem je bilo in bo še v jubilejnem letu mnogo napisanega in povedanega. Navesti želim le nekatera dejstva, ki sama po sebi govore v prid temu, da jubilej slovenske lovske organizacije ni pomemben le za lovsko organizacijo, ampak ima tudi širši družbeni pomen.
Iz majhnega, v letu 1907 ustanovljenega Slovenskega lovskega kluba se je lovska organizacija močno razrasla. Sedaj šteje že skoraj 18 tisoč članov, vključenih v 411 lovskih družin, ki so prek 18 zvez lovskih družin povezani v Lovski zvezi Slovenije. Lovska organizacija ima lastno strokovno revijo Lovec, ki, s prekinitvijo med prvo svetovno vojno in v času kulturnega molka v drugi svetovni vojni, izhaja že 67 let. Pred nekaj leti je bila ustanovljena »Zlatorogova knjižnica«, ki je doslej izdala 9 strokovnih oziroma leposlovnih knjig, zadnjo v nakladi 20 tisoč izvodov. Vsi lovci so njeni naročniki. V okviru lovske organizacije že nekaj let deluje Foto-kino klub Diana, ki zelo uspešno razvija razne aktivnosti, katerih namen je spoznavati in na filmski trak »loviti« lepote in skrivnosti naše divjadi. Ob 30-letnici osvoboditve, 10. maja 1975, smo slovesno odprli lovski muzej — v Bistri pri Vrhniki. Uredila ga je Lovska zveza Slovenije v sodelovanju s Tehniškim muzejem Slovenije. Muzej sodi med najlepše tovrstne objekte v Evropi in si ga vsako leto ogleda nekaj deset tisoč obiskovalcev.
Slovenski lovci so bili vedno v vrstah naprednega družbenopolitičnega gibanja. Svojo napredno usmeritev so izražali v različnih oblikah aktivnosti v lovski organizaciji in izven nje. Že ustanovitev slovenske lovske organizacije je imela izrazit narodno-mobilizacijski značaj. Naravnan je bil proti avstrijsko-nemški gosposki, ki je imela v posesti ali
zakupu naša lepa, bogata lovišča in kateri naj bi bil slovenski človek na lovu le gonjač in nosač. Slovenski lovci so razvijali slovensko lovsko izrazoslovje, razširjali domačo literaturo in drugo, kar vse je prispevalo k utrjevanju narodne zavesti. V času med obema vojnama so se mnogi lovci zavzemali za društveno upravljanje lovišč. Bili so proti privatno-Iastninskim pravicam in kapitalistično-izkoriščevalskim odnosom v lovstvu, katerih posledice so se pogosto kazale v iztrebljanju divjadi. Bili so za to, da se divjad obravnava kot del narodnega bogastva in ne kot zakupnina ali lastnina posameznika. V veliki narodnoosvobodilni epopeji so se številni lovci pridružili borcem za nacionalno in socialno osvoboditev. Mnogi med njimi so padli kot borci in aktivisti narodnoosvobodilne vojske ali bili žrtve sovražnega nasilja v zaporih, izgnanstvu in taboriščih. Šele po osvoboditvi se je lovska organizacija v polnem razmahnila. Lovišča so postala družbena, njih upravljanje pa so prevzele lovske organizacije, v katerih je bilo omogočeno članstvo vsem za lov zainteresiranim. Pri upravljanju lovišč so se uveljavljali' samoupravni odnosi. Le-ti so se razvijali in utrjevali skladno z razvojem samoupravnih družbenih odnosov in skladno s tem se je v lovskih kolektivih utrjevala tudi odgovornost za stanje lovišč, za varstvo divjadi v njih. Tako je v lovskih vrstah dozorevalo spoznanje, da pomeni upravljanje lovišč predvsem odgovornost za ohranitev divjadi kot dela našega narodnega bogastva in zdravega človekovega okolja. Zato je tudi vsebina dela in nalog v lovskih kolektivih prežeta s skrbjo in delom za varstvo divjadi in šele zatem za lov v osnovnem pomenu.
Lovske organizacije upravljajo lovišča s površino nad dveh milijonov ha. Ustrezno zemljepisni razčlenjenosti in pestrosti Slovenije so tudi lovišča pestra in bogata glede vrst in števila divjadi. Ohranili smo ali
pa na novo naselili (ris, kozorog) vse vrste divjadi, ki so stoletja pred nami živele v naših krajih. Nekatere vrste (muflon, damjek) pa so bile na novo naseljene. Lovišča so dobro urejena in vzorno oskrbovana, prepredena s številnimi lovskimi potmi in stezami ter opremljena s krmišči in drugimi napravami. Zgrajeni so bili številni lovski domovi in koče. Takšna, z divjadjo bogata ter z lovskimi napravami dobro urejena lovišča so odraz socialistične in samoupravne ureditve lovstva, naše splošne kulture in posebej odnosa do divjadi. Seveda je takšno stanje tudi rezultat naprednega pojmovanja, prizadevnosti in dela lovcev. Slovenska lovska organizacija je samoupravno organizirana, članstvo v organizaciji temelji na prostovoljnosti in aktivnem odnosu do nalog in dejavnosti, ki jih organizacija uresničuje. Pripadnost organizaciji je čvrsta in pri veliki večini članov stalna. Tolikšna privrženost organizaciji je prej ko slej zaradi njene temeljne vloge, tj. varstva divjadi in izvajanja lova. Vsekakor pa je motive za pripadnost k organizaciji iskati tudi v drugih oblikah dela in vrednotah, ki jih razvijamo v organizaciji. Posebej skrbno negujemo tovarištvo, vzajemnost, solidarnost in druge socialistične moralne vrednote. V vseh lovskih organizacijah uveljavljamo prostovoljno delo. To omogoča nenehno krepitev materialne osnove lovstva, ki je nujna za delo organizacije pri varstvu in gojitvi divjadi. Dejstvo je namreč, da je bilo mogoče tolikšno število krmišč, lovskih poti, domov in koč zgraditi le z izjemno velikim deležem prostovoljnega dela. Vsa ta razvejana aktivnost prispeva k trdnosti, medsebojni povezanosti, pripravljenosti in akcijski sposobnosti našega lovstva.
Znano je, da v lovskih organizacijah uresničujemo tudi širše družbene naloge. Z raznimi oblikami družbenopolitične aktivnosti se lovci uspešno vključujejo v gospodarsko, kulturno in politično življenje kra-
3
167
jevne skupnosti, občine in republike. Pri tem velja še zlasti poudariti skrb organizacije za aktivno vključevanje lovcev v vse oblike splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite.
Veliko pozornost posvečamo izobraževanju ter stalni strokovni in kulturni rasti slovenskih lovcev. V ta namen imamo več stalnih vzgojno-izobraževalnih oblik, kot so: lovski izpit, tečaji za lovske čuvaje in dopisna šola za lovske tehnike. Poleg tega pa še več občasnih oblik, predvsem predavanja in seminarje. Slovenska lovska organizacija je bila in je ustvarjalno vključena v vsa prizadevanja, katerih namen je zagotoviti enotno usmeritev v razvoju lovstva Jugoslavije. V ta namen aktivno sodelujemo v Lovski zvezi Jugoslavije, pa tudi z lovskimi organizacijami bratskih socialističnih republik in avtonomnih pokrajin. Ob 70-letnici obstoja slovenske lov-
Med starejšimi lovci večkrat lahko slišimo, da sta bila samoupravljanje in delegatski sistem v lovstvu že davno prej, preden smo si to oboje po marksistični-leninistični teoriji izmislili, češ da smo uvedli le nove izraze, nov način gospodarjenja, zbiranja dohodkov oziroma plačevanja ob boljšem izkoriščanju tujih strokovnih in znanstvenih spoznanj. Torej naj bi samoupravljanje in delegatski sistem bila nova le po obliki, ne pa po vsebini.
Ne nameravam polemizirati niti v okviru lovske organizacije niti izven nje, kjer je še več nepravilnega gledanja na lovstvo. Toda lovstvo se ni tako davno in ne na tako lahek način »pretihotapilo« v sistem našega samoupravnega socializma. Naša
ske organizacije smo še zlasti veseli, ker so slovenski lovci v sosednji Avstriji in Italiji ustanovili svoji lovski organizaciji. Tako so pred 13 leti na Koroškem ustanovili Klub prijateljev lova, lani pa v Julijski krajini slovensko lovstvo društvo »Doberdob«. Z obema društvoma najtesneje sodelujemo.
Razvojna pot slovenskega lovstva in lovske organizacije ni šla mimo težav, odporov in stranpoti, kot bi bilo mogoče sklepati na osnovi teh zelo zgoščenih in posplošenih utrinkov. Bile so težave in stranpoti, včasih zavestno, včasih pa tudi ne. Toda rasti in naprednega razvoja to ni zadržalo. To je tisto, kar je bistveno za razmišljanje o vsem doseženem v sedmih desetletjih, in o sedanjem stanju slovenskega lovstva ter njegovih perspektivah, ki se nam odpirajo v jubilejnem letu. In to je tisto, na kar smo lahko upravičeno ponosni in česar smo veseli, jj
pot v samoupravljanje je bila trda in je šla vzporedno z razvojem vseh drugih panog, kot sestavnih delov celotnega razvoja naše družbe. Letos praznuje naša organizacija 70 let svojega obstoja. S ponosom ugotavljamo, da so snovalci prvih slovenskih lovskih klubov in društev hoteli lovstvo na naših tleh vključiti v napore vsega slovenskega naroda, da postane na svoji zemlji svoj gospod. Mnogim ni bil cilj zgolj lovska organizacija, ampak — slovenska lovska organizacija. Toda tedaj še daleč ni bilo govora o samoupravljanju v pravem pomenu besede. Med obema vojnama je naše lovstvo, v pogojih razvijajočega se kapitalizma, nihalo med regalnim in zakupniškim sistemom. Uspelo je
izbrati manjše zlo: dominalni-zakup-niški lovski sistem, ki je bil mešanica športa, rekreacije, ropanja in uničevanja lovišč ter le v izjemnih primerih varstvo in gojitev divjadi. Lov je bil privilegij veleposestniških in meščanskih posameznikov z globokimi žepi. Vendar je bila pri vsem tem svetla točka razumevanje in prizadevanje naprednih slovenskih lovcev, da bi povečali strokovno razgledanost članstva v mladih slovenskih klubih in društvih, da bi se razvila naša kinologija itd., pri čemer je nedvomno odigral glavno vlogo LOVEC, glasilo Slovenskega lovskega društva. Izrednega pomena v tem času je tudi iniciativa slovenskih lovcev za ustanovitev jugoslovanske lovske zveze, kar je posreden dokaz o potrebi povezanosti Slovencev v jugoslovanski skupnosti. Vendar tudi za ta čas ne moremo govoriti o samoupravljanju, šele z našo revolucijo so začeli nastajati pogoji za samoupravljanje. Prvi dokumenti o nastajajoči naši novi lovski organizaciji in njenih nalogah datirajo še iz časov NOB. Po osvoboditvi pa je bilo treba najprej ustanoviti novo organizacijo in formirati lovišča. Temelj je postal kolektiv, lovska družina, katere članstvo so postali stari nekompromitirani lovci in novi — bivši borci, pridružili pa so se jim še ljubitelji narave in lova, ki se nekoč iz socialnih razlogov niso mogli udejstvovati kot lovci. Novo se je pomešalo s starim, začenja se boj za uveljavitev novih pogledov, novih idej, vendar s pozicij državnega kapitalizma. Divjad je državna lastnina, to je skoraj toliko, kakor nikogar. Za enako plačilo v LD si je vsakdo lahko vzel toliko, kolikor je mogel. Toda napredni nadaljujejo s prizadevanjem za nove odnose, za pravico odločanja, za spoštovanje državne lastnine, za dobro gospodarjenje in proti osebni privatizaciji divjadi. To nikakor ni bilo lahko, delno zaradi naziranja, zakoreninjenega v tradiciji, da divjad pripada tistemu, ki jo upleni, delno pa za-
Brez družbene lastnine ni samoupravljanja
Rado Pehaček, predsednik izvršnega odbora LZS
168
4
radi miselnosti, da je lov privilegij kolektiva, če že ne več posameznika. Kolektiv pa na svojem območju, v svojem lovišču dela, kar hoče, se zapira vase in odloča, če in koga bo sprejel v svoje vrste. Tak kolektiv, taka lovska družina je -— če hočete — neke vrste ceh, ki se boji politizacije lovstva oziroma podruž-bljenja. Na čelu LD so posamezniki ali nekaj članov, ki avtoritativno izsiljujejo svoje odločitve vsemu kolektivu oziroma odločajo v njegovem imenu. Se razume, da so delegati takih LD na občnih zborih lovskih zvez in republiške zveze praviloma proti naprednim težnjam združevanja sredstev, potrebnih za povečanje strokovnosti v lovskih vrstah in varstva ter gojitve divjadi na širšem območju. Tudi v času takega dogajanja še ni moč govoriti o samoupravnem delegatskem sistemu, kakor ga razumemo danes. Skromen napredek v tej smeri se pokaže v republiških lovskih zakonih iz leta 1949 in leta 1954. Šele zakon o delavskem samoupravljanju zagotovi osnovne pogoje tudi samoupravljanju v lovstvu oziroma njegovi vključitvi v samoupravni sistem.
Dokajšen napredek pa je v lovskem zakonu iz leta 1966. V njem je uzakonjeno, da je divjad družbena lastnina, ki si je ne more prilaščati niti posameznik niti kolektiv, kajti vse dohodke iz lovišča je treba neposredno ali posredno vračati v lovišče. Napisano je lepo in jasno, toda izvajanje v praksi je večkrat drugačno.
V letih idejnih odmikanj pa posebno liberalizacija otežkoča vključevanje v samoupravni sistem. Vse napredno v lovstvu se združi in sodeluje pri razčiščevanju nastopajočih problemov, ki jih ni malo. Lovci na občnih zborih razčiščujejo pojme: Kaj je družbena lastnina, brez katere ne more biti samoupravljanja? Je samoupravni kolektiv lastnik ali upravljavec družbene lastnine — divjadi? Pod kakšnimi pogoji lovec lahko postane lastnik te družbene
»Zlatorog« — dom slovenskih lovcev v Ljubljani
Foto V. Zidar
lastnine? Kakšne naloge in pravice ima lovska organizacija kot društvo po zakonu o društvih in kakšne kot samoupravni kolektiv po zakonu o lovstvu? Je lovska organizacija lahko še apolitična, ali družbenopolitična organizacija s svojim jasno opredeljenim mestom v Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL)? Kakšna je njena vloga v splošni ljudski obrambi? Kako razbiti zapiranje družin pred novimi člani? Kako povečati strokovno znanje članstva? Kako postati resničen varuh in gojitelj divjadi? Kako urediti odnose z gozdarji — upravljavci gozdov, kjer biva divjad ne kot nadležen prebivalec, temveč kot družbena lastnina, prav tako kakor je gozd sam? Kako podružbiti lovstvo kot problem celotne družbe, od krajevne skupnosti navzgor? Kako sporazumno rešiti vprašanje škod od divjadi in na divjadi? In še in še ... Polagoma se vprašanja razčiščujejo: z novo ustavo, z zakonom o združenem delu in z zakonom o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč. Vendar še ni vse zlato. Ponekod še škriplje. Nekatera vprašanja je še treba razčistiti in jih ob izkušnjah v praksi popraviti. Vendar smelo lahko trdim, da je bitka za samoupravne odnose v lovstvu v bistvu dobljena. Vključevanje v naš samoupravni socialistični sistem je uspešno in v našem delegatskem sistemu se bolj in bolj uveljavlja odločanje baze. Slovenska lovska organizacija ob 70-Ietnici svojega obstoja ve, kaj hoče in kakšna je njena perspektiva:
— Divjad je res postala družbena lastnina, lovec pa kot član samo-
upravnega kolektiva njen upravljavec in ne lastnik, kar tudi lovska organizacija (LD ipd.) ni.
—	Prav tako so družbena lastnina vse lovske naprave, zgrajene s sredstvi iz lovišča.
—	Lovec je upravljavec v okviru samoupravnega lovskega kolektiva, prek delegatskega sistema pa tudi upravljavec v celotni lovski organizaciji SRS oziroma SFRJ.
—	Vsak občan ima pravico postati član lovske organizacije pod enakimi pogoji, s tem da je po sistemu upravljanja v lovskih organizacijah njegova obveznost varstvo in gojitev divjadi.
—	Zaščita, gojitev in gospodarjenje z divjadjo je skrb vse naše družbe, ki je te naloge zaupala lovski organizaciji. S tem je tudi lovska organizacija postala družbena organizacija, ki je ustrezno povezana v naš samoupravni družbeni sistem. Zato ne more biti več ob strani pri reševanju tudi drugih problemov v našem družbenem dogajanju.
—	Vstop v lovsko organizacijo, v kateri opravljeno delo ni plačano, je prostovoljen. Prevzete dolžnosti in naloge v tej amaterski organizaciji pa niso več prostovoljne, ampak obvezne, ker je vsa lovska organizacija s svojim delegatskim sistemom odgovorna naši celotni družbi. Reševanje vseh problemov s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori, znotraj lovske roganizaci-je in izven nje z vsemi zainteresiranimi za ohranitev divjih živali, pomeni torej naše vključevanje v naš samoupravni socialistični družbeni sistem in perspektivo nadaljnjega razvoja našega lovstva.
5
169
Človek, ki ne vzdržuje ravnovesja v prirodi, ga izgubi tudi v sebi!
Razgovor s tovarišem Edvardom Kardeljem na Velem polju, avgusta 1977 Tone Svetina
Hodim počasi in vztrajno, po poti, zažrti v obli trebuh gore, sam, kot že mnogokrat. Na robu, kjer je pot vsekana v živo skalo, se ob okostenelem drevesu ustavim. Očem se odpre čudovita kotlina Velega polja, obkrožena od skalnih vrhov, kot sanjski privid rastejo gore v modrino in čeznje drsijo beli oblaki kot dobre slutnje.
Gore so visoke. Vsako leto, ko prihajam, se mi zde višje, poti bolj strme in daljave večje. Ljudje prihajamo in odhajamo, gore in hrepenenje po višinah pa ostaja.
Z vrha Macesnovih glav se spustim proti dnu Velega polja, kjer obkrožena od prastarih macesnov in ruš-ja stoji lovska koča v srcu divjine tik nad planino. Obiskat grem Edvarda Kardelja in ženo Pepco, ki tu preživljata letni oddih, da bi se pogovorila o varstvu narave in lovu. To leto praznujemo lovci sedemdesetletnico obstoja slovenske lovske organizacije in za predsednika častnega odbora osrednje proslave smo izbrali tovariša Kardelja. To ne le zato, ker je državnik svetovnega pomena, revolucionar in mislec, temveč, ker je velik zaščitnik prirode in lovec, ker ga imamo radi, kajti cenimo njegove izkušnje o življenju, delu in razvedrilu.
Pred kočo, ob macesnovi mizi, se srečamo in pozdravimo. Prileže se mi kozarček grenčice, ki jo gostitelj sam zvari iz zdravilnih zelišč in z njo rad postreže gostom.
»Veš, precej obveznosti imam. Pa kljub temu nisem imel dovolj korajže, da bi odbil predlog vodstva zveze slovenskih lovcev za prevzem obveznosti častnega predsednika. Pa še član Lovske družine Šmarna gora sem. In nazadnje menim, da je Lovska zveza Slovenije ena izmed družbenih organizacij, ki veliko prispeva k varstvu naše narave in jo je družba dolžna podpreti!«
Sončni svit je ožaril ostenje Triglava, ko smo se naslednje jutro odpravili na pohod po zdravilna zelišča v kotlino Velega polja. V kaminih
Mišeljskega vrha so se sence tanjšale in izza grebena Tosca je zdrsnila velika ptica. Na travah in cvetju se je lesketala rosa, zrak je bil čist in hladen, da si ga čutil, kot bi pil ledeniško vodo.
Visokogorski pragozd, ki pokriva planote kotline, je prislonjen ob strma pobočja in preprežen s škrapljami, udori, vzboklinami in težko prehodnimi zaplatami gozda, koder prevladujeta macesen in rušje. Skozi na videz neprehodno goščavje vodi nekaj steza in stečin divjadi, po katerih se tudi človek lahko premika.
že celih dvajset let Kardelj in njegova žena obiskujeta ta gorski svet, pa se jima vsako leto odkriva z novo lepoto, tako pravita. Večkrat sem ju tu že obiskal in vedno sem ju našel zadovoljna.
Velska dolina se iskri v živobarvnem cvetju. Pod stenami mro zaplate snega, ki bodo dočakale novega. Nismo mnogo govorili, vsak zase smo nabirali rože. Močno dišečo kopro — imeniten dodatek juham in omakam, gorski pelin, materino dušico pa rman in mnoge druge. Cvetne trate so široko pogrnjena miza, kjer vzameš, kar misliš, da potrebuješ in si zaželiš. »Veš, ljubezen do narave je ukoreninjena v vsakem človeku, čeprav pri vsakem ne pride enako do izraza in ni enako globoka,« je rekel Kardelj. »Od otroka naprej sem živel v naravi in z naravo. Teta je imela gostilno v Podutiku in otroci smo bili vedno v gosteh pri njej. Bili so to časi prve svetovne vojne, čas lakote. Otroci smo se podili po gozdovih in poljih, se igrali ravbarje in žandarje. Stikali smo za ptičjimi gnezdi, za gobami, jagodami in borovnicami, kuhali smo po svoje v gozdu in se prehranjevali, kot smo vedeli in znali. Takrat sem vzljubil gozd in začutil, da je drugačen od mesta.
V kasnejših letih sem kmalu prišel v družbo znancev, ki so redno prihajali v gore. Potegnili so me za seboj. Narava, gozd in gore so me
tako prevzeli, da jih nisem mogel več pogrešati. To sem najbolj občutil, ko sem bil od tridesetega do dvaintridesetega leta za rešetkami na robiji... Takrat so mi pošiljali planinske razglednice. Nalepil sem jih na stene in zaporniki so jih hodili gledat.
V vojni smo doživljali lepoto narave drugače. Gozdovi in gore so postali naši zaščitniki, postali so fronta, prostor, kjer se je odvijal boj za obstanek posameznika in naroda. Čustveni odnos do prirode je zamenjal racionalni. Tisti, ki je naravo bolje poznal, je laže shajal, prišel do hrane, po potrebi se je lahko skril, znal je napasti močnejšega in se izogniti... Vse to je bilo za osvobodilni boj zelo pomembno. Sama zemlja se je upirala okupatorju, ker je ni poznal. Tako je bilo za romantični odnos do prirode manj pogojev, in toliko več za praktično potrebo. Do izraza je prišla stara resnica, da je človek bil in bo odvisen od narave!«
Naše torbe so se spotoma polnile. Pasli smo se po cvetnih livadah ko čebele. Tu je preobilje opoja za oči in dobrot za zdravje. Ob bistrem ledeniškem potoku, ki se zvijuga v močvaro, poraslo z ostro travo, smo počivali.
čeprav hodim vse življenje v gore, in poznam precej rastlin, se od Kardelja in Pepce vedno naučim česa novega. Nešteto receptov vesta, kaj vse se pripravi iz rož. Pa vendar je Krištof, kot ga nazivajo njegovi soborci iz revolucije, skromen. Takole pravi:
»Nimam se za velikega poznavalca rastlin. Vem samo toliko, kolikor se mimogrede naučim od gorjancev in iz kakšne knjige. V planinah nisem imel pogojev za osvajanje sten in vrhov. Zato me je toliko bolj pritegnil mikro svet — flora in favna naših gozdov in gora. Ta pa je številen in raznolik. Čim bolj sem ga spoznaval, tem bolj me je vleklo. Mi smo tu na Velem polju okoli koče posadili večino rastlin, ki smo jih našli v okolici. Nekaj sem jih
170
6
Edvard Kardelj, predsednik častnega odbora osrednje proslave ob 70-letnici slovenske lovske organizacije
nasadil tudi doma pod šmarno goro, v skalovnjaku. Precej jih je tudi ostalo in lepo jih je videti doma. Zelišča pa z ženo nabirava bolj za užitek in zabavo. Nekaj porabimo sami, dober občutek pa je, če kdaj lahko kaj ponudimo tudi prijateljem.«
Pri nadaljevanju poti smo se ustavili na planjavi, porasli z visoko-stebelnimi rastlinami, pri purpur-nem encijanu. Popki so že nabrekli in kažejo karminasto barvo cvetov. Vem, da je korenina te rastline osnovna sestavina Krištofove grenčice. Zato sem ga prosil, če bi za naše lovce izdal skrivnost, kako pripravi ta imenitni napitek. Nasmehnil se je.
»Seveda bom povedal! Proti mojim načelom je, da bi izkušnjo, ki lahko koristi, držal za sebe! To grenčico pripravim tako, da v litru vinjaka namočim koreniko purpurnega encijana, dodam še nekaj vrst zdravilnih zeli v manjših količinah, kar lahko pripravi vsak po svojem okusu, in dolijem še nekaj aromatičnih tekočin, tako da pijača dobi blago grenak okus ...«
»Kakšen pa je zdravilni učinek?« Hudomušno se nasmehne:
»Ta pijača je dobra za zdravljenje vseh bolezni telesa in duše, razen tistih, za katerimi resnično boiu-ješ!«
V travnem pobočju najdemo nekaj gob macesnovk.
»Dobre bodo,« meni Pepca.
Pravi gobar se razveseli vsega, kar najde. Vem, da sta oba navdušena gobarja. Nabirata po Pokljuki, na Dolenjskem, okoli doma pod Šmarno goro, in zato me je zanimalo, kaj meni on o gobarjenju, o pojavu, ki je postal že skoraj narodni šport. »Gobarjenje je moj hobi. Pravzaprav mi je v izreden užitek. V primerjavi z lovom in ribolovom bi ga postavil v isto vrsto, če najdem lepega jurčka ali kakšno drugo redko gobo, se je razveselim, kot bi položil kakršnokoli trofejno divjad, ali ujel veliko ribo. Gobarjenje ima toliko mikov, starih kot človeštvo, da
bi jih težko opredelili. No, saj se je z nabiranjem sadežev začela človekova ekonomija. In tudi iskanje je stopnica, ki vedno vodi samo naprej. Postopno od cilja k cilju. Nerad se sprehajam brez cilja. Iskanje gob pa je cilj, ki ga ne dosežeš brez truda, znanja in sreče. Tisti, ki nabira, pozabi sam nase. Oddalji se od svojih problemov in razvija tiste nagone, ki so v modernem človeku zamrli. Zato je tudi napor počitek.« »Kako pa kaj z ženo tekmujeta, ko nabirata gobe? Kdo ima več sreče?« vpadem v besedo.
»Žena ima boljše oči za gobe in več sreče. In seveda tudi uspeha.
Kar pa se tiče znanja o gobah, bi pripisal prednost sebi, čeprav ona tega najbrž ne bo priznala ... Doma imam precej knjig o gobah in zdravilnih rastlinah. Dobro poznam precej vrst gob, verjetno več kot šestdeset vrst, nekaj desetin pa jih jemo. Zastrupili se nismo še nikoli ... Pri pripravljanju gob za razne potrebe se mi zdi, da imam tudi pred ženo prednost — to bo pa še teže.priznala -# ni pa izključeno, da je moja samozavest vendarle prevelika ...«
Lepo je, če si lahko s sosedi v dobrih odnosih. Edvard Kardelj z ženo nikoli ne pozabi obiskati oskrb-
7
171
nico Vodnikove koče, Angelco Štros iz Bohinja, ki že dve desetletji streže planincem.
Marijan Brecelj, predsednik slovenske skupščine, je v naši koloni najboljši hodec. Naglo zdela strmino pred kočo in naznani prihod. Angelca je vesela obiska in tudi turisti pozdravljajo goste. Sedemo v kot, gospodarica koče pa nam postreže s čajem in sirom. Napišemo razglednice prijateljem. Tudi predsedniku Titu pošljemo pozdrav izpod Triglava. Potem se spustimo nazaj navzdol k lovski koči.
Na večer se nebo stemni. Zrak se zgosti. Soparno je. Nobena vejica se ne zgane. Na jugozahodu zagrmi. Poletna nevihta se bliža, najavi jo žareča kača bliska. Razcepi se po vsej dolžini ostenja Triglava, dež se ulije, pa kmalu preneha. Reka severovzhodnega vetra umije svod nad gorami. V loku nad škarjastim skalovjem zablestijo drobne zvezde, nad Skednji visi mesec, trudno in bledo v oko noči.
Tovariš Kardelj nam pripoveduje o belem gamsu, ki je živel pod mi-šeljskimi vrhovi v letih po vojni. Star samotar se je držal v težko dostopnih kontah. Tri leta sta hodila nanj z lovcem. Kazal se je kot privid, preden pa sta ga zalezla, je vedno skrivnostno izginil.
»Tega gamsa ne morem pozabiti. Vedno znova me je zvabljal za seboj in vedno znova sem ostajal brez uspeha. Najbrž ga je neko zimo pobral plaz. Nič več ni bilo slišati o njem. Morda pa je moja sreča, da ga nisem ubil. Trentarji pravijo, da tisti, ki ubije belo žival, umre v letu dni.«
Naslednje jutro krenemo po stezi, ki jo je pred mnogimi leti krstil Miha Marinko za »Via Kardelj«. »Takrat smo sami urejali okolico koče, Miha Marinko z ženo Mico, Pepca in jaz. Marijan Brecelj in Fe-dor Košir pa sta se nam pridružila za ,likof’. Posekali smo rušje in si utrli pot na rob z macesni poraslih glav, v sredo džungle ruševja, rododendrona in drugega grmičevja.
Delo okoli koče nas je zbližalo z okolico.«
Steza vodi zvito sem in tja po ose-kih med zjedenimi skalami in strmim gozdom. Gorska gada se zvijugata iz cvetja vsak v svojo luknjo. V rušju zaboka splašen srnjak.
V	jezercu pod Mišeljsko planino, kjer propada sirarna in opusteli stanovi kažejo oguljena rebra, se napaja kravja čreda.
Hodimo brez besed. Z zmernim korakom Brecelj vodi malo kolono, Vinko Hafner, še ves poln želje po vzponu na vrhove, pa jo je sam udaril na Skednje.
V	lovskem zaklonu pod štapcami zagledamo v nasprotnem plazu starega gamsa, ki se pred nami umakne za rob. Teraso z navpično skalno pregrado premagamo po lestvah, ki jih je izdelal lovec Rabič. Na vznožju lijaka, med sivim ostenjem krste-niških stogov zagledamo trop" gamsov. Iz skalne lope nas gleda kapitalni gams, z roglji za dlan nad ušesi. Mimo gremo in jim pustimo mirno pašo.
Nad sedlom pri Evi In Adamu, dvema kamnoma, zakletima v samoto gora in domišljijo človeka, ki ne more biti sam, se nad prepadi pasejo bohinjske krave. Na plazovih v zatrepu pod sedlom ležita na snegu dva gamsa in prežvekujeta. Zmoti nas oster brlizg. Svizec nas je naznanil in v hipu je njegova družina izginila v rove.
Poskrili smo se in počakali, čez čas so se vrnili iz lukenj na sneg. Stari svizec je postavil na skali možička, mladiči pa so se drsali sem in tja po snegu.
Nad Mišeljsko planino smo videli v steni sivega samotarja in spodaj srnjaka, ki je šel prav blizu nas za srno. Potem pa še orla, ki je zajadral k svizcem. Po štirih urah zmerne hoje smo »zašpilili klobaso«, kakor pravijo Bohinjci, kadar se pot v obliki krivulje konča v izhodišču. Za vse je bilo dovolj živobarvnih slik in vtisov ter vonjev do zvokov vseh vrst.
Naslednje jutro je močan severovzhodnik majal veje macesnov in naznanjal lepo vreme. Tovariš Kardelj se je odločil za lov na starega samotarja, dobro uro hoda daleč, v pobočje nad Mišeljsko planino.
Še v mraku so krenili z lovcem Jankom Rabičem in spremljevalcem Bajcem. Ob sončnem svitu je počil strel in se razlegel po vsej kotlini. Skale so vrgle odmev nekajkrat sem in tja, dokler se ni porazgubil v zeleni tišini. Zaslutili smo, da je gams padel. Sonce je že obsijalo jaso pred kočo, ko so se vrnili z lova.
Rabič je položil na travo starega samotarja. V gobcu je imel zadnji grižljaj — ruševo vejico. V ugaslih očeh je ležal spokoj. Zasmoljeni roglji so lepo razkrečeni in bili s svojima kljukama precej nad ušesi. Najprej je uspešnemu lovcu voščila »lovski blagor« žena, za njo pa vsi drugi. Strnili smo se v krog okoli gamsa in občudovali lepo trofejo, štirinajst zim smo mu našteli na letnicah.
Obraz je Krištofu žarel od veselja. Ni večjega zadovoljstva za lovca, če mu uspe upleniti starca samotarja, žival, ki se ji je življenje že izteklo in puška opravi tisto, kar bi opravila že naslednja zima.
Da je bilo veselje popolno, nas je srečni uplenitelj počastil s Šilcem grenčice. Izpili smo na zdravje vseh bodočih lovov. Trčili smo, z levo, srčno roko, kot se lovcem spodobi. Seveda smo se tudi fotografirali, a je tudi tokrat, kot navadno, zmanjkalo filma...
Zdaj nam je preostala še lovska pravica, da v družbi pojemo jetra, srce in ledvici, spraženo s čebulo, in zalijemo z vinom. Tudi to se je zgodilo, kakor veleva lovski običaj, in veselje je bilo popolno.
Na večer je stekel najin razgovor o lovu. Mnogo laže, kot bi sicer, kajti lovski blagor je ustvaril pravo razpoloženje.
»Lovec sem postal šele po vojni, ker mi življenje pred tem ni potekalo tako, da bi bil lahko lovec.
172
8
Tovariš Kardelj pred leti s starim, kapitalnim gamsom
Takrat, neposredno po vojni, ko smo prišli iz partizanskih gozdov v pisarne, smo delali brez odmora. Včasih tudi noč in dan. Lov je bil način, da si se lahko zatekel nazaj v prirodo. Zdi se mi, da se nas je prijemala nekakšna nostalgija po partizanski prirodi. Morda je prav zato toliko naših borcev postalo lovcev...
Najpogosteje sva hodila na'lov z Borisom Kidričem. Bil je navdušen lovec in je izrabil vsak trenutek za lov. Seveda smo hodili na love tudi s tovarišem Titom in drugimi tovariši iz Beograda in z Ivanom Mačkom ter Mihom Marinkom v Sloveniji. V tej, tako eminentni lovski družbi sem se počutil med najslabšimi, vendar sem enako užival. Lov je bil način posebnega utrjevanja prijateljskih vezi med nami, kar je bilo izrednega pomena za enotnost vodstva in hitro sporazumevanje v delu. Kajti, slabo je, če se ljudje, ki so povezani z velikimi odgovornostmi, srečujejo samo po pisarnah med akti. Intimne, humanistične vezi, ki se stkejo na lovu in v prijateljski družbi sploh, pa so izredno pomembne tudi za ustvarjanje medsebojnega razumevanja, zaupanja in tovariške solidarnosti. Skratka, to so vrline, potrebne za vsako kolektivno delo.
Seveda sem se udeleževal tudi diplomatskih lovov, če ti že ne služijo za zbližanje med ljudmi, pa vsaj med diplomati... Kot lovske prireditve pa mi diplomatski lovi niso ostali v dobrem spominu. Nanje prihajajo tudi neiovci. So tudi, ki mnogo pokajo in skrbno nosijo na svoj kup tudi fazane, ki niso padli pod njihovimi streli... Zavoljo prestiža ...«
Tovariš Kardelj je prepotoval in videl mnogo sveta. Zato lahko oceni, kakšne razmere vladajo v lovstvu. Mene je zanimala primerjava lovstva v svetu z našim lovstvom. Takole je menil:
»Jugoslovansko lovstvo je brez dvoma med najbolje organiziranimi v
svetu, kar jih poznam. Zdi se mi, da je razlog za to dejstvo, da je lov pri nas organiziran samoupravno. To pa pomeni, da lovec ni tisti, ki samo pleni proizvode narave, temveč ki sam s svojim delom in sredstvi skrbi za to, da so lovišča polna divjadi. Smotrno gospodarjenje se razvija na relaciji odnosov »lovišče —lovci—družba«. Uskladeni odnosi morajo dati rezultat, po katerem na določenem področju ni premalo divjadi in tudi ne preveč.«
Potem govoriva o ideologiji in etiki lova. O poglobljenem odnosu človeka do živali, o vprašanjih, do katerih se mora opredeliti vsak, ki hoče imeti razčiščene pojme o lovu kot svetovnem fenomenu.
»Nekaj je treba poudariti ob teh vprašanjih,« pravi Kardelj, »ideologija ni samo ena in tudi etika lova ni samo ena. So različne. Pogojene
v času in prostoru, povsod in vselej pa odvisne od družbenega sistema. So države, v katerih smatrajo, da je demokratična pravica vsakega državljana, da lahko lovi. Posledica so zakoni, ki vsem odpirajo lov na divjad določenih vrst za določen čas. Nastane splošno pobijanje, v katerem ob nesrečah niso izvzeti tudi ljudje. Ne verjamem, da bi bila takšna ideologija in pravica v skladu s človekovo dolžnostjo do zaščite narave.
Drugod se lov ureja po načelih pri-vatno-lastniških privilegijev. O tem ne bi preširoko govoril. Lov v stari Jugoslaviji in njegovi negativni rezultati so vsem poznani.
Omenimo še afriški lov. Ta je. bil vedno privilegij belih kolonialnih gospodarjev. Domačini na ta ioV še vedno gledajo iz istega izhodišča. Zato na te love nisem hodil, čeprav
9
173
so me vabili in bi jih kot lovec rad doživel.
Zaradi uničevanja živalstva in pri-vatno-kapitalističnih interesov posameznikov so se nekatere države zatekle k organiziranju rezervatov in nacionalnih parkov. Skoraj samo tam sta bili gojitev in varnost divjadi zagotovljeni.
S tega stališča gledano, je te vrste ideologija in etika bolj izraz odnosa med ljudmi kot odnosa med ljudmi in prirodo. Sodobno lovstvo pa zahteva etiko in razvito ideologijo. Mi moramo razvijati etiko neposredne odvisnosti lovca od narave in odgovornosti do nje in družbe. Temu ustreza naše samoupravno načelo organiziranosti lovstva, ki daje vsakemu lovcu toliko pravice, kolikor doprinaša h gojitvi in varstvu divjadi ter obstoju živalskega sveta.« »Tu je mišljen gotovo tudi ekološki princip ravnovesja v okolju?« »Vsekakor! V bistvu gre za pomembne, včasih tudi usodne posledice. Človek, ki ne vzdržuje ravnovesja v prirodi, ga izgubi tudi v sebi! Če človek postane sovražnik prirode, postane narava njegov sovražnik. Strašno se maščuje narava! Posledice ekoloških katastrof v svetu so poznane in nima smisla, da bi jih našteval.«
»Če preideva na drugo področje, moram vprašati tole: Bistvo lova je v paradoksnem občutju doživetja nasprotnosti. Lovci ubijamo to, kar ljubimo. S tem v zvezi nekateri pisci govore o občutku krivde. Kakšno pa je po tvojem to občutje?« »Tega nasprotja, niti občutka krivde, vsaj zavestno, ne doživljam. Lov je praizvirni odnos človeka do narave. Človek je v tem procesu samo element ravnovesja v prirodi. Lov je naravni odnos, dokler se ne spremeni v neodgovorno plenjenje ali ubijanje brez odgovornosti. Zgodovinsko lova ne moremo ločiti od nujnosti za obstoj človeške vrste. V mislih imam prehranjevalni krog. Pralovec je ubijal živali iz istega razloga, kot mi danes brez predsodkov gojimo, ubijamo in jemo krave,
kokoši in druge domače živali. Smisel lova se je sedaj spremenil. Vendar je njegova praizvirna vsebina ostala nespremenjena.«
»Če ob tej primerjavi ubijanja vključiva še vojno, ko človek ubija človeka, bi rad izvedel o tem še tvoje mnenje?«
»Vojna je odnos med ljudmi. Njen izvor ni v prirodi, temveč v družbenih odnosih. To je uničevanje svoje vrste zaradi nerešenih notranjih družbenih nasprotij. Z rešitvijo teh odnosov bi odpadla tudi potreba po vojni!«
»Kaj pa lovska mitologija? Kako gledaš na primer na naše bajke o Zlatorogu ali gamsu Srebrnokrilcu, da o tuji mitologiji ne bi govorila?« »Za to področje se nisem posebej zanimal. Nekaj tega pa seveda poznam, posebno pa naše bajeslovje. Mislim, da je najgloblje bistvo teh bajk večni problem odnosa med človekom in prirodo. Miti opozarjajo na človeka heroja v boju z naravo za obstanek. Ko človek podreja prirodo, osvobaja sebe. Njihov moralni nauk pa kaže, kakšen sovražnik postane narava človeku, ko se pregreši proti osnovnemu zakonu ravnovesja. Lov pa je tisti večni konflikt človeka s prirodo, ki ga dejansko spaja z njo.
V	trentarskem lovcu prevlada pohlep po zlatu ■— se pravi, hoče od prirode več, kot mu ona lahko da. Da bi zadovoljil svoje dekle, popusti zlu in stegne roko na sveto žival, božanskega belega gamsa Zlatoroga, ki gospoduje čredam in obnavlja osnove življenja v gorovju. Zato ga naravna sila, ki jo predstavlja Zlatorog, kaznuje, uniči pašnike in blagostanje doline. To se zgodi tudi lovcu, ki ga je uničil gams Srebrnokrilec.
V	zvezi z miti so tudi svete živali in tabuji pri primitivnih lovskih plemenih. Na primer sveta krava pri Indijcih, ko je mleko tekočina življenja. Vse to nam govori o zaščiti narave in nas uči, kako daleč smemo!«
»Ko sva že pri mitologiji, me zanima, kaj meniš, kako sta se skozi zgodovino prepletala lov in umetnost?«
»V lovskih kulturah je začetek umetnosti. Pračlovek je z iznajdbo orožja za lov ustvaril pogoje, da fizično izraža svojo zavest. Z ostrim kamnom je risal živali na jamske stene, rezljal kosti in okle, zobovje obešal na živalske kite kot ogrlice za sredstva lepote. Danes se je vloga lova spremenila, toda lov je bil in bo v vseh dobah eden izmed izvorov umetniškega ustvarjanja.«
»Kako pa gledaš na odnose med tehniko in naravo? Kako naj bi tehnika in narava našli skupni imenovalec, ki bi človeku zagotovil njegov obstoj?«
»Tu gre v bistvu za človeka in ne za tehniko, človek marsikdaj s tehniko uničuje prirodo, z njo pa tudi lahko popravi škodo! V našem času se narave ne da ščititi na primitiven način. Mi se ne moremo odreči napredku tehnike in tehnologije, vendar moramo urediti odnose med tehniko in naravo, ne da bi rušili naravno ravnovesje.«
»Kaj pa potreba človeka, da razvija arhitipske nagone? Ali to morda uravnoveša modernega človeka, ki je večkrat odtujen, ne samo delu in sebi, temveč tudi naravi?« »Poziv človeku .nazaj k naravi!' se je od Rousseau-ja dalje ponavljal spet in spet. Posledica zavesti, da se je z načinom proizvodnih odnosov, kakršne je ustvarila epoha kapitalizma, ki je odtujila človeka od dela in cele vrste oblik osebne afirmacije, je dejstvo, da se je človek spremenil v kolesce mašinerije in prav ta zavest odtujevanja od svoje lastne človeške prirode ga žene na regeneracijo tako imenovanih arhi-tipskih nagonov. Kakor da človek na ta način hoče ostati del narave. Seveda pa so oblike, kako to doseči, različne. Mnogo jih vsebuje prav lov in druge oblike življenja v naravi.«
»Nekateri pravijo, da si samohodec. V čem je čar samote? Ali ti je
174
10
morda ljubši čas pomladi ali jeseni?«
»Tisti, ki to trdijo, mi delajo krivico. Nikoli nisem bil samohodec. Prirode ne doživljam religiozno, ampak življenjsko. Takšno, kot je. Razen tega je vsako uživanje, tudi narave, lepo deliti z drugimi ljudmi, tudi srečo. Seveda mi pa tudi samemu ni nikoli dolgčas v prirodi. Najljubši čas mi je pomlad, ko se življenje prebuja. Na srečo traja pomlad v Sloveniji šest mesecev, ker se počasi vzpenja iz nižin v gorski svet.«
»Kako pa je kaj z ribarjenjem?« »Tudi ribič sem. Lovim predvsem tiste ribe, ki gredo na muho in ble-stivko. Salmonide in ščuko. Tudi morski ribolov me privlači. Nisem se pa še odločil za sedeči ribolov ob rekah. Toda, ne izključujem, da bo to z leti zadnja oblika mojega ribiškega udejstvovanja. Ribe sem lovil po vseh jugoslovanskih rekah. Povsod je bilo lepo in imel sem dovolj uspeha. Moji največji trofeji sta: osemnajst kilogramov težak sulec in sedem kilogramov težka ščuka.
V Rdečem morju pa sem ujel dve tuni. Ena je imela petdeset in druga trideset kilogramov. In večje število barakud — vse okoli deset kilogramov!«
»Tudi pse imate doma ...«
»Seveda, dva! Rad imam pse na splošno, ne morem pa reči, da sem poznavalec. Držim se nemškega ovčarja in novofundlandca. Svoje čase sem imel lovskega psa — nemškega ptičarja. Imel pa sem. premalo časa, da bi ga vežbal. Zato sem se mu odrekel.«
»Pa fotografija?«
»Svoj čas sem veliko fotografiral. Vendar mi to ni posebna strast. Slike vržem v skrinjo ... Zaenkrat jih pregleduje moja žena. Ona se sedaj bolj z zanimanjem ukvarja z barvno fotografijo ... No ja, čakajo na oživljanje spominov ... Vse pride na vrsto.«
Ne bi bil pravi lovski razgovor, da
nisem povprašal po najlepšem lovskem doživljaju in seveda po trofeji ...
»Najbolj sem ponosen na svojega najboljšega gamsa, katerega roglji so bili ocenjeni na stoosemnajst točk. Nekaj let je bil to slovenski prvak. Obenem pa sem se vedno počutil nekoliko neprijetno, ker sem prav tega uplenil s premalo truda. Bilo je v Kamniških Alpah. S starim Kemperlom smo se vračali z neuspelega lova. Sneg je naletaval in mračilo se je. Gamsa smo zagledali v dolini Bele, le petdeset metrov od steze. Po strelu je izginil. Prepričani smo bili, da sem ga zgrešil. Iskanje smo pustili za drugo jutro. Našli smo ga takoj za skalo — mrtvega. Bil je to nepozabni doživljaj!«
»Tvoje trofeje so dobile mnogo priznanj na lovskih razstavah. Kaj misliš o lovskih razstavah?«
»Lovske razstave so lahko stimulativne in usmerjevalne. Žal je preveč poudarka na kapitalnih trofejah in prestižu. Predstavljale naj bi lov tudi kot gojitev!«
»Pa lovski običaji?«
»Ne mislim biti ne kritik in ne reformator. Negujmo jih. Vendar z mero in okusom. Kajti zdi se mi, da so včasih precej smešni...« »Kako gledaš na sedanje lovske organizacijske oblike?«
»Zdi se mi, da so dobre in ne zahtevajo globljih reform. Razvijati in poglabljati bo treba vse oblike samoupravljanja, v lovcih pa odgovornost za gojitev divjadi in etične vrline. Zdi se mi, da je vsa leta po vojni Lovska zveza Slovenije pravilno usmerjala svojo dejavnost, kajti njeno težišče dela je bilo predvsem gojitev divjadi, ne pa sam lov. V obstoječem sistemu bi morali okrepiti družbeno odgovornost vseh lov-
11
175
skih organizacij za gojitev divjadi. To naj bi zagotovila ustrezna družbena kontrola, ki bi omogočila intervencijo tam, koder se očitno kršijo interesi družbe. Ta kontrola pa ne sme ustvariti administrativne kape nad samim lovstvom, temveč zaščititi družbene interese.«
»Kaj meniš o nacionalnih parkih in drugih zavodih in podjetjih za gojitev divjadi?«
»Mislim, da je zelo dobro, ker je republika Slovenija vzpostavila upravo Triglavskega narodnega parka. To pa ne sme biti opravičevanje vesti, da na drugih področjih Slovenije ne napravimo, kar bi morali napraviti! Mislim namreč, da bi morali na veliko širšem prostoru v tej ali oni obliki in meri ustvariti status in razmere, ki bodo zaščitile prirodo pred neodgovornim delovanjem in intervencijo človeka. Slovenska priroda je nekaj najlepšega, kar sedanje generacije puščajo bodočim, in vsako zanemarjanje je greh. Za zaščito prirode je opravljenega premalo. Tudi republiška in občinska uprava sta preveč pasivni in brez koncepta. Potrošniška mentaliteta in osebni egoizem sloja, ki najbolj pritiska .na slovensko družbo, ustvarja pogoje, v katerih je mogoče brez odgovornosti prizadeti prirodi težke rane. A tisti, ki bi morali reagirati, zelo pogosto ne reagirajo. Naši »prostorski planerji« pred tem pritiskom dvigajo roke, namesto da bi se borili. Edina pozitivna zaščita poleg triglavskega parka je bilo zavarovanje Bohinjskega jezera, koder je ostala narava precej neoskrunjena. Toda tudi tam napadi na čistočo prirode ne jenjujejo. Vikendi, ki jih postavljajo tudi z dovoljenjem na nepravih mestih, so mnogokrat poplava slabega okusa in uničevanja prirode. So ljudje, ki mislijo samo nase in ne računajo na bodoče generacije. Nisem proti vikend hišicam, toda te spadajo v naprej določena in planirana turistična naselja, ne pa da se kot nesnaga posamič raztresajo po najlepših prostorih. Žičnice in turistič-
ni objekti so večkrat zgrajeni z nekim namišljenim profitarstvom. Premalo premišljeno! Dostikrat pomenijo škodo za družbo in njeno gospodarstvo. Slišal sem celo ža čudno idejo, da bi potegnili žičnico na Vršič! S tem bi bil prizadet najlepši del alpskega sveta! če je treba na Vršiču kaj napraviti, tedaj je treba prek sedla usposobiti cesto za poleti in pozimi! Drugod po svetu usposabljajo mnogo višje gorske prehode! Za vožnjo prek celega leta! Ko se planirajo žičnice, je treba predvsem razmisliti, ali njihov gospodarski efekt ne pomeni hkrati izgubo prirode, ki je največja vrednost?! Nadalje — pri nas ni učinkovitega koncepta prostorskega planiranja! Uničujejo plodna polja, čeprav bi lahko gradili drugod! Ni koncepta za moderno alpsko kmetijstvo. Del naše romantične agronomije še vedno misli, da živi5 v prejšnjem stoletju in da se bo alpska živinoreja obdržala v pogojih
ekonomije devetnajstega stoletja... Ni dovolj, da naš alpski svet zaščitimo pred takšnimi pojavi. Očistiti ga moramo že narejenih napak. Skrajni čas je, da Slovenija sprejme učinkovit zakon z nujnimi ukrepi zaščite in tudi z dolgoročnim planiranjem programa popravljanja napak!
Podobno zaščito, kot je predvidena za slovenski alpski svet s Triglavskim narodnim parkom, bi morale dobiti prirodne znamenitosti na vseh področjih Slovenije, ustrezno njihovim pogojem. Že nekaj let govorimo o zakonu o Triglavskem narodnem parku. Ni slučaj, da ga slovenska skupščina še ni sprejela. Odpor potrošniške mentalitete in osebnega egoizma onemogoča sprejetje takšnega zakona!«
Zunaj se je zgostila tema. Zablestele so zvezde, v temno nebo je mesečina zarisala nežne silhuete gora in vanjo je utonil nepozaben dan bogatih doživetij.
176
12
V Karavankah
Foto P. Adamič
Pogled v zgodovino slovenskega lovstva
France Cvenkel
S prebujanjem slovenskega naroda v meščansko-demokratični revoluciji leta 1848 in po njej se je začela buditi tudi slovenska lovska zavest. Vse slovenske pokrajine so bile tedaj sestavni del velike avstro-ogrske države. Kakor je francoska revolucija leta 1789 prinesla konec fevdalizmu predvsem v Franciji, tako je tudi revolucija marca 1848 — kljub temu, da se je reakcija po njej postavila zopet na noge — pomenila prodor kapitalizma v fevdalne elemente Avstro-Ogrske. Vendar so glavno besedo v Avstriji obdržali še vedno Nemci, katerih nacionalno prebujeni kapitalisti so še bolj pritiskali avstrijske slovanske narode.
Mladi avstrijsko-nemškl kapitalizem se začne sprevračati v imperializem in »Drang nach Osten« (pritisk na vzhod) postaja vse krepkejši. Avstro-Ogrska je postala most za prodiranje velikonemških teženj proti vzhodu. Po robu se jim postavlja prebujeno, a še neizkušeno in gospodarsko šibko meščanstvo Južnih Slovanov, med njimi Slovencev.
S propadom fevdalizma pade tudi regalni lovski sistem (v prvotnem pomenu), ko je bil lov privilegij rexa — kralja in tistih, ki jim je le-ta podelil posebne pravice. Regalne-mu lovskemu sistemu je sledil do-minalni lovski sistem (dominus =
gospod), ki se je pri nas uveljavil v revolucionarnem letu 1848. Do-minalni sistem je uveljavil pravico, da sme vsak lastnik loviti na svojem zemljišču. Spričo tega je število lovskih upravičencev zelo naraslo, kar je imelo za posledico silen upad številčnosti vseh vrst divjadi. V tem obdobju, 20 let trajajočem, so bili iz gozdov Slovenije iztrebljeni jelen, divji prašič in ris. Do skrajne meje je tudi upadlo število srnjadi, medvedov in še več drugih vrst divjadi. Zaradi tega je bila leta 1870 spremenjena lovska zakonodaja, in sicer tako, da so smeli na svojem zemljišču loviti le tisti, ki so imeli večje površine strnjenega sveta. Manjše
13
177
Ivan Hribar
površine pa so bile združene v občinska lovišča, ki so jih dajali v zakup na javnih dražbah. To je bil zakupni (še vedno dominalni) lovski sistem: na svojem posestvu more v glavnem loviti le veleposestnik z velikim kompleksom strnjenega zemljišča, loviti dalje morejo industrijalec, trgovec, bankir, ki iz-dražijo zakupno lovišče za znatno vsoto denarja, kakršne delovno ljudstvo ne zmore. V največ primerih je tudi ne zmore slovenski meščan, ki mu je lov pri srcu. Skoraj vsa veleposestniška lovišča, tako imenovana samolastna, in večina zakupnih lovišč na Slovenskem je v nemških rokah.
V takih okoliščinah se torej rodi misel na lastno slovensko lovsko organizacijo. V Ljubljani je tedaj sicer obstajalo »Kranjsko društvo za varstvo lova« (Krainischer Jagdschutz-Verein), ki mu je predsedoval grof Margheri. Toda društvo je bilo nemško in prednost vstopa vanj so imeli nemški lovci. Leta 1909 je društvo imelo 204 člane, katerih nekakšno glasilo je bil lovski list »Mitteilungen des Nieder •—• öster. Jagdschutzvereines«. Društvo je
prenehalo z razpadom Avstro-Ogr-ske, ob koncu prve svetovne vojne. Sklicatelj prvega sestanka slovenskih lovcev širšega pomena, 30. januarja 1907, je bil vrhniški rojak Karel Mayer, sicer pa poštni uradnik v Ljubljani, »širšega pomena« zato, ker je Mayer že prej skliceval sestanke slovenskih ljubljanskih lovcev in ustanovil lovski klub »Sava«, ki se mu je že leta 1906 posrečilo izdražiti občinsko lovišče Dragomelj pri Domžalah. To je bil prvi slovenski lovski klub, kakor je napisal Mayer v svojih spominih, vendar le klub sedmih članov (kolikor se jih Mayer po 25 letih spominja). Toda Mayerjeva navedba o »prvenstvu« ne drži; znani so primeri združevanja slovenskih lovcev v lovske klube, družbe in društva tudi drugod. Toda namen teh klubov, družb in društev ni bil kaj več, kakor dobiti oz. imeti svoje lovišče. Zaupno sklicani sestanek 30. januarja 1907 je bil ob 8. uri zvečer v restavraciji hotela »štrukelj« (sedaj hotel Turist) v Ljubljani. Sestanek je bil izredno dobro obiskan in med povabljenimi je vladalo največje zanimanje, za kaj pravzaprav gre. Zborovanju je predsedoval Karel Mayer. Poročal je o svoji zamisli, da bi bilo umestno vrste ljubljanskih lovcev slovenske narodnosti strniti in dobiti v svoje roke v prvi vrsti lovišča ljubljanske okolice.
Sestanka se je udeležil tudi dr. Ivan Lovrenčič, odvetniški pripravnik v Ljubljani, ki je predlagal razširjeni program: ustanoviti ne le organizacijo slovenskih ljubljanskih, ampak slovenskih lovcev vseh slovenskih pokrajin, ki naj bi ščitila interese slovenskih lovcev in slovenskega lovstva sploh. Postavilo se je tudi vprašanje, kakšno stališče naj organizacija slovenskih lovcev zavzame do nemškega društva »Krainischer Jagdschutz-Verein«. Sklenjeno je bilo, da več zavednih slovenskih lovcev vstopi v ta »ferajn« in počasi skuša dobiti večino tudi v njem. Besede, ki so padle na tem sestan-
Dr. Ivan Lovrenčič
ku proti »Kranjskemu društvu za varstvo lova« so seveda prišle na ušesa tudi vodstvu tega društva, ki je takoj završalo, češ da slovenski lovci pripravljajo naskok na to nemško trdnjavo. Razume se, da so nemški krogi z velikim nezaupanjem gledali na gibanje slovenskih lovcev. Prvi je vložil prošnjo za sprejem v to društvo Karel Mayer, kateremu so pa seveda sprejem odklonili.
Osemčlanski odsek za pripravo pravil, ki so ga izvolili na prvem sestanku, je na dveh sejah, 6. 2. in 14. 2. 1907, izdelal predlog pravil in sklical lovsko zborovanje v hotelu Iliriji v Ljubljani, 27. 2. 1907. Da vladni krogi ne bi imeli novega društva za nekakšno bojno organizacijo proti nemškemu lovstvu, so se zborovalci odločili, naj se nova organizacija imenuje »Slovenski lovski klub«. Pravila, ki jih je zbor slovenskih lovcev sprejel, je vlada vzela na znanje 7. aprila 1907. Ustanovni občni zbor Slovenskega lovskega kluba je bil 16. oktobra 1907 v prostorih hotela Ilirija. V imenu pripravljalnega odbora je raz-
178
14
vil program nove organizacije dr. Ivan Lovrenčič. Med drugim je rekel: »častiti lovski tovariši! Malo društev je na Slovenskem, ki bi mogla zabeležiti tako lepo udeležbo na prvem občnem zboru. Pritegnila vas je sila lepe ideje, naši skupni lovski interesi: organizirati slovenske lovce, ustvariti centralo slovenskega lovstva. Ne smemo biti samo lovci, ampak tudi zaščitniki narave. Prav tu je tisto polje, kjer lovec lahko uspešno deluje, ako lovišča samo ne izkorišča, ampak ga tudi g- varuje. Način lova mora biti tak, da z njim nista spojena le užitek in zabava, ampak tudi varstvo in skrb za divjačino. Kdor tega ne prizna, ta naj si ne lasti naslova »lovec«, ker ga ne zasluži. Namen Kluba je izražen v 3. tč. njegovih pravil: — Združevati slovenske lovce, zlasti ljubljanske, delovati za povzdigo lova na Slovenskem ter skrbeti za strokovno izobrazbo svojih članov. — še en moment je, katerega moram poudariti: naš lovski klub je »slovenski«. Hočemo varovati slovenski značaj naše dežele in prisiliti tujca, da spoštuje slovenski zančaj tal, kjer lovi. Dolžnost naša je, da se tudi kot lovci zavedamo svoje narodnosti, svojega jezika, če sem narodnjak, sem povsod, tudi na lovu!«
Na ustanovnem občnem zboru je bil izvoljen kot prvi predsednik Slovenskega lovskega kluba takratni ljubljanski župan Ivan Hribar, za njegovega namestnika pa dr. Ivan Lovrenčič. Med izvoljenimi odborniki, ki jih je bilo 12, je bilo tudi nekaj zastopnikov podeželskih lovcev. Namesto nadzornega odbora so tedaj skladno s pravili izvolili (dva) računska preglednika z namestnikoma. Za urejanje medsebojnih sporov pa razsodišče, širši javnosti se je Slovenski lovski klub predstavil z razstavo lovskih trofej v Mestnem domu v Ljubljani. Razstava je bila odprta 19. 3. 1909 in so se številni obiskovalci o njej izrazili zelo pohvalno.
Na dan otvoritve razstave je bil 2. redni občni zbor Kluba, zopet v hotelu Iliriji. Tedaj je Klub štel skupno 170 članov, od tega 53 Ljubljančanov. Sprejet je bil tudi sklep o spremembi imena organizacije v »Slovensko lovsko društvo« [SLD), kar je avstrijska vlada vzela v vednost z odlokom cesarsko-kraljevega deželnega predsedništva v Ljubljani z dne 17. dec. 1909.
Na tem zboru je bil tudi sprejet načelni sklep, da društvo začne čim-
prej izdajati svoje glasilo »Slovenski lovski list«. Toda kmalu so se odločili za drugo ime in januarja 1910 je izšla prva številka z naslovom »LOVEC« ter s podnaslovom »List za lov in ribištvo«. Glasilo je urejal — razen prve in druge številke — do 1. 6. 1913 dr. Ivan Lovrenčič.
Takoj v začetku izhajanja Lovca je odboru SLD uspelo, da je bila članarina vezana z naročnino. Vsak član SLD je torej moral biti hkrati tudi naročnik Lovca, članarina SLD je bila v letu 1910 5 kron* (zlatih avstrijskih), kdor pa je plačal 50 kron, je postal ustanovni član in je bil nadaljnjih letnih pristojbin oproščen.
* Za predstavo o vrednosti zlate avstrijske krone okrog leta 1910 nekaj primerov: obleka po meri iz najboljšega blaga je stala 40 do 50 kron, 1 kg mesa 0,80 krone, kar je 8 grošev ali 80 vinarjev, 1 I najboljšega vina 7—8 grošev, 3 žemlje 1 groš. (Avtor)
Tudi na drugem občnem zboru je bil za predsednika SLD izvoljen Ivan Hribar, za podpredsednika pa zopet dr. Ivan Lovrenčič. V odboru se je povečalo število podeželskih odbornikov. Svoje zastopnike so imele: Dolenjska, Gorenjska, Notranjska. Od vsega začetka so si bili člani Kluba oziroma Društva edini, da naj bo na društvenem znaku Zlatorog, bajeslovni beli gams z zlatimi roglji, ki je po pripovedki v davnih časih vodil in čuval svoj trop divjih koz v triglavskih gorah. Kot simbol na lovskem znaku pa naj pomeni, da bodo odslej ESkot Zlatorog nekoč — slovenski lovci čuvali divjad, čuvali svoja lovišča »od kipečega Triglava do zleknjenih Gorjancev, od nižin Prekmurja do sinjega Jadrana«.
Prvemu društvenemu znaku, ki ga je upodobil prof. Peter žmitek, je kasneje dal sedanjo podobo in obliko akad. slikar Josip Gorup, ki sicer še danes velja za najboljšega, najbolj izvirnega slovenskega lovskega slikarja.
Takrat je vsaka slovenska pokrajina imela svoje lovske predpise, npr. Štajerska enoten lovski zakon od 21. 9. 1906, Koroška prav tako enoten zakon od 4. 8. 1902, v Prekmurju je veljal ogrski lovski zakon iz 1871. in 1883. leta. Medtem pa lovska zakonodaja Kranjske ni bila kodificirana v enem samem zakonu. Tu so še vedno veljali razni državni in deželni zakoni, ministrske nared-be ipd.
SLD je vzelo pobudo v svoje roke prvič najizraziteje, ko je Deželni zbor vojvodine Kranjske pripravil in objavil predlog lovskega zakona. Vodstvo SLD je za 6. 10. 1909 sklicalo v Ljubljani zbor »lovcev vse Kranjske dežele (Dolenjska, Gorenjska, Notranjska) brez razlike narodnosti«. Na tem zboru so sprejeli spomenico, ki so jo predložili vsem trem političnim strankam, zastopanim v Deželnem zboru, poljedelskemu ministrstvu, ministrstvu notranjih zadev itd. Med drugim so v spomenici navedli, da je v zakonu
15
179

WK' .7-----------—'—~ vg:—•	. H I
fj:%,$&	LOVSKA KARTA
i1	gnjir - %atit
veljavna za Kranjsko. — fllflij far ¿It« In, 11_y_____fj*. rt	fc;..
.UOitžSj;:!,-.: tiskarna*,- ¿¡ablj«na. ;'
treba ublažiti nasprotstvo med kmetom in lovcem. Oblast je namreč to nasprotstvo namerno razpihovala s tem, da je pozornost kmečkega stanu zaradi njegovega perečega socialnega stanja obračala v nepravo smer, ko da so lovci in divjad njegovi poglavitni sovražniki. Tudi Deželni zbor Goriški se hoče prikupiti primorskemu kmečkemu Življu. Predlaga, da naj bi divji zajec kot največji škodljivec na sadnem drevju in poljskih pridelkih prišel izven vsakršne zaščite, da naj bi bil prepuščen na milost in nemilost vsakemu, da ga lahko, kakor ve in zna, zatira na svojem zemljišču. Tudi goriški lovci so se vztrajno borili proti takšnemu »reševanju« kmetovega socialnega vprašanja.
Vodstvo SLD je stremelo, da bi v svojem okrilju združilo slovenske lovce vseh slovenskih pokrajin. Zato je na 3. občni zbor, 24. 4. 1910, povabilo še prav posebno lovce Koroške, Primorske in štajerske. Zbor je zopet vodil dr. Ivan Lovrenčič. V svojem poročilu oziroma govoru je med drugim rekel: »Ako smo Slovenci že na vseh poljih tako razcepljeni, ustvarimo vsaj mi lovci nekaj skupnega, nekaj enotnega. Kdor je vnet lovec, nam je dobrodošel, in naj kaže to ali ono politično barvo. Mi poznamo le eno: zeleno barvo naših lovišč.«
Poleg lovcev Kranjske sta na občni zbor prišla tudi zastopnika Primorske in Koroške; Štajercev ni bilo. Pri volitvah novega odbora je bil
za predsednika SLD izvoljen dr. Ivan Lovrenčič, ki je bil dejansko od vsega začetka pobudnik in idejni vodja slovenskega lovstva. Poleg dolenjskih, gorenjskih in notranjskih lovcev, ki so že prejšnja leta imeli svoje zastopnike v odboru, so sedaj dobili vsak svojega odbornika (z enim ali dvema namestnikoma) še goriški, koroški in štajerski lovci.
Na mednarodnem lovskem kongresu na Dunaju, septembra 1910, sta Slovensko lovsko društvo zastopala podpredsednik SLD dr. Bretl in dr. Lukan.
Podobo lovstva na Kranjskem (Dolenjska, Gorenjska, Notranjska) nam nekoliko osvetli takratna osrednja statistična komisija s svojo razpravo, iz katere so tile podatki: Leta 1908 je imela Kranjska 560 lovišč (skupno 995 532 ha), od teh je 1 ograjeno lovišče (3128 ha), 193 samolastnih lovišč (skupno 162 771 ha), občinskih lovišč (skupno 829 624 ha). Samolastno lovišče je imel lahko lastnik z najmanj 115 ha oziroma 200 orali strnjenega zemljišča. Vsa občinska lovišča so bila v zakupu. Zakupnina je znašala 117 566 kron, tj. 0,14 krone na ha (leta 1900 samo 47 687 kron). Lovskih kart* je bilo izdanih 2965 (988 več kakor v letu 1900). Lovskih čuvajev in drugih nadzornih organov je bilo 1120, med temi izprašanih 93.
Občni zbor 2. 2. 1911 — četrti po vrsti — je bil združen s I. velikim lovskim plesom, da bi bila tudi udeležba na občnem zboru čim večja. SLD se je sedaj, ko je v svojem odboru imelo zastopnike tako rekoč iz vseh slovenskih pokrajin (ne še iz Prekmurja), prizadevalo, da svoje članstvo čimbolj pomnoži. Zbor je bil v restavraciji južnega kolo-
* Poleg orožnega lista je vsak lovec moral imeti tudi lovsko karto, da je smel sploh loviti. Lovska karta je veljala 1 leto, in lovec jo je nabavil pri oblastnem organu (na okraju). Denar za lovske karte se je stekal v »deželni kulturni zaklad«. (Avtor.)
180
16
Slovensko lovsko društvo v Ljubljani.
IZKRZmCR
za leto 1911y

Štev. \
l'.,: A
mm
je /Itd*** član društva.
£'i£;
'v'
Pm s •//
■H I
"m
/^/7

Prvi znak SLD, ki ga je izdelal Peter Žmitek, na izkaznici SLD iz leta 1911. Sedanji znak SLD je likovno oblikoval akad. slikar Josip Gorup
dvora, lovski ples pa v Narodnem domu v Ljubljani. Na vabilu za pleš je bilo natisnjeno s krepkimi črkami: »Tudi naj se ne misli, da je ples namenjen samo gospodi. Na ples lahko pride kmet ali gospod, vsak bo mil in drag gost našega društva.«
Na 4. občnem zboru je tajnik Dragotin Klobučar poročal, da je društvo konec leta 1910 štelo 774 rednih in 8 ustanovnih članov, skupaj 782 in da je vseh naročnikov glasila Lovec 841, od tega 59 nelovcev. Omembe vredno je, da se je vodstvo SLD v tem času zelo prizadevalo odtegniti slovenske lovce izkoriščanju nemških trgovcev in s tem namenom je tudi organiziralo vsakoletne sejme kožuhovine ob koncu zime.
Nenehna skrb vodstva SLD je bila: razširiti društvo na vse slovenske pokrajine in s tem povečati število članstva. Zato ima mlado SLD vsekakor tudi zasluge pri združevanju na Kranjce, Štajerce, Korošce, Primorce in Prekmurce razcepljene Slovence. Na vabilu za 5. redni občni zbor SLD, ki je bil 19. 3. 1912, je med drugim natisnjeno s krepkimi črkami: »Tovariše s Koroške, Primorske in Štajerske vabimo kar najprisrčneje. Kranjci pa tudi ne ostanite doma. Pridite jih pozdravit!«
Odstrel na Kranjskem v letu 1912
Okraj	Zajci	Jerebice	Srnjad
Ljubljanski	2030	3180	500
Litijski	580	220	60
Krški	1700	1010	130
Kranjski	1538	1794	348
Postojnski	595	350	250
Logaški	470	160	775
Novomeški	1390	300	290
Črnomaljski	790	340	95
Kamniški	1385	1980	220
Radovljiški	480	200	450
Kočevski	780	110	1080
Kdo je predstavljal občni zbor SLD? Po 20. členu društvenih pravil je bila za sklepčnost potrebna navzočnost tretjine vseh članov, ki so imeli plačane vse društvene obveznosti. Vsak član je imel pravico na občnem zboru zastopati še 5 članov in se o tem izkazati s članskimi izkaznicami lovcev, ki so mu zastopstvo poverili.
Na osnovi statističnih podatkov o odstrelu divjadi na Kranjskem v letu 1912, si lahko ustvarimo tudi približno sliko o takratnem staležu divjadi pri nas. (Glej tabelo!)
Veliki lovski ples naj bi bil po sklepu vodstva SLD vsako drugo leto v Ljubljani. Smoter plesa je bil tudi: uveljavljati naše lovstvo v širši javnosti in propagirati tudi slovenstvo. Zato so vabili na to prireditev lovce in nelovce, ne samo v lovskih krojih, ampak tudi v narodnih nošah. Lovske plese so začeli prirejati tudi v manjših krajih posamezni lovozakupniki (gostilničarji) lovski klubi, lovska društva oz. lovske družbe.
Na 6. občnem zboru SLD, 2.2.1913, so udeleženci sklenili dobiček (500 kron) drugega velikega lovskega plesa, ki. je bil dan prej zopet v Narodnem domu v Ljubljani, nameniti za »Zeleni križ«, ki ga je SLD ustanovilo 6. 3. 1913. To je bil sklad, v katerem so se zbirala denarna sredstva za pomoč vdovam in sirotam lovskih uslužbencev, če prebiramo prve letnike Lovca, lahko ugotovimo, da je SLD že takoj v začetku propagiralo izobraževanje
in v glasilu Lovec so kar pogoste graje dejanj, nevrednih pravega lovca. M. Hanzlovsky je v svojem članku »Beseda našim lovcem«. med drugim zapisal: »Kako* je pa danes? Kdor ima kaj pod palcem, postane čez noč imeniten lovec, ako hoče; za to ne potrebuje nobenega nauka, nobene knjige, nobenega učitelja. Naši dandanašnji lovci — so tudi izjeme — so po večini brez vsake strokovne izobrazbe in delajo, kar hočejo. Pobijati in streljati divjad za stavo in sramotno baharijo, to znajo, a da bi negovali divjad, to jim je deveta briga. Naša boginja mora neredko obrniti od sramu svoj obraz od nas.«
Značilnost 7. občnega zbora SLD, 17. 5. 1914, je sklep o ustanovitvi podružnic Slovenskega lovskega društva po sodnih okrajih Slovenije. Odbor SLD je namreč prišel do spoznanja, da bo edino na ta način lovsko društvo moglo postati res slovensko. Toda ta sklep je moral ostati v predalu, kajti sredi, leta 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna. Avstrijsko-nemški »Drang naqh Osten« je postal krvavo dejstvo. Z veliko težavo je izšla še decembrska številka Lovca 1914, nakar je »mesečnik Slovenskega lovskega društva« utihnil za štiri vojna leta. S tem je pri kraju tako rekoč prvo poglavje zgodovine slovenskega lovstva.
Viri:
»Lovec«, letniki 1 do V in jubilejna številka ob 25-letnici SLD
17
181
Razvoj lovske zakonodaje v Sloveniji
Peter šuler
Do uveljavitve splošnega lovskega zakona so bili v stari Jugoslaviji oziroma v Kraljevini SHS v veljavi različni lovski zakoni in predpisi, ki so bili pogojeni z različno politično preteklostjo posameznih delov Jugoslavije. Kot posledica različnosti predpisov so bili v veljavi razni lovski sistemi, ki so imeli seveda zelo različne vplive na izvajanje lova in varstvo divjadi.
Takoj po oblikovanju nove države se je zlasti v Sloveniji pokazala neodložljiva potreba, da se lovski predpisi izenačijo. Ne glede na to, da je na vsem območju sedanje Slovenije veljal zakupni sistem, pa so veljali za posamezne njene pokrajine različni predpisi. Zaradi tega so bili z naredbami bivše deželne vlade najprej izenačeni predpisi o lovnem času in o lovopustih. Te naredbe so bile kasneje uzakonjene. Jugoslavija je dobila svoj prvi enotni zakon z zakonom o lovu 5. 12. 1931, s katerim je bila lovska zakonodaja poenotena v vsej državi. Vendar novi zakon ni bil takoj uveljavljen, ker je bila v skladu s tedanjo pravno ureditvijo izvedba nekaterih določb prepuščena banovinskim uredbam.
Za Dravsko banovino (Slovenija v stari Jugoslaviji) je bila taka uredba sprejeta I. 1935. Z objavo le-te,
13.	3. 1935, je stopil v banovini v veljavo prvi lovski zakon stare Jugoslavije.
Kakšne so bile značilnosti tega zakona o lovu?
Oslanja se na zakupni sistem, ki ga uvaja za vso državo. Lovska pravica je združena z zemljiško-lastninsko pravico ter pripada zemljiškemu lastniku, ki pa jo more izvrševati le v skladu s tem zakonom. Načelo vezave lovske pravice z zemljiško-lastninsko pravico pa je seveda dosledno izpeljano le pri lastnikih zemljišč z najmanj 200 ha strnjenega zemljišča (pri tem so bile dopustne manjše enklave). Druge površine, ki so na zemljišču drugih lastnikov, se združijo v občinsko
lovišče, ki se daje v zakup. Del zakupnine pripada občini, del pa lastnikom zemljišča. Z dodatkom iz finančnega zakonskega načrta za leto 1934/35 pa je bilo določeno, da občinski odbori, na katerih območju leži zemljišče, ki je dano v zakup, lahko z odobritvijo banske uprave sklenejo, da se tako pridobljena zakupnina ne razdeli med lastnike zemljišča, temveč da se vknjiži kot dohodek občine.
Lovišča so se oddajala v zakup za dobo 12 let, in sicer na javni dražbi. Licitant je bil lahko le oseba, ki je imela veljavno lovsko karto in da ni od dražbe izključena. Od dražbe so bili med drugim izključeni tisti, ki jim je bilo lovišče odvzeto zaradi pustošenja.
Možen je bil seveda tudi podzakup ali odstop zakupne pravice drugi osebi.
Zakon deli divjad na zaščiteno z lovopustom, na nezaščiteno divjad in zverjad.
Zakon je nadalje urejal vprašanje lovske karte, ki jo je moral imeti vsakdo, ki je hotel vzeti v zakup lovišče ali izvrševati lov; zanjo je plačal določeno letno pristojbino. Nadalje je urejal vprašanje škode na divjadi in od divjadi ter povračilo škode.
Zakon je pomemben zato, ker je prvič enotno urejal izvajanje lova v vsej državi, če upoštevamo čas, v katerem je bil sprejet, moramo ugotoviti, da je izhajal iz razmeroma sodobnih načel, ki so pomenila velik napredek za učinkovitejšo zaščito divjadi, zlasti v nekaterih predelih Jugoslavije.
Med drugo svetovno vojno, tj. ob okupaciji, je domala prenehala vsa lovska dejavnost, tudi zakonodajna. Z oblikovanjem ljudske oblasti v letih 1943 in 1944 je nastajala lovska zakonodaja na novih temeljih. Eden prvih dokumentov te dobe je okrožnica upravnega odseka pri SNOS, ki jo je le-ta poslal 22. 8. 1944 vsem okrožnim odborom OF; v njej priporoča, da uredijo izvrše-
vanje lova na svojem območju tako, da bi se lovilo v omejenem obsegu, le toliko, kolikor je zahtevala prehrana vojaštva in zaščita poljedelstva.
Okrožnica tudi določa, da je redko divjad treba zaščititi, čeprav ima, gledano s sedanjimi očmi, okrožnica omejen pomen, je vendarle zanimivo, da je nastajajoča ljudska oblast med kopico nalog, ki jih je reševala, utegnila skrbeti tudi za ohranitev divjadi in skušala preprečiti uničevanje, ki ga je prinašala vojna.
Vzporedno s tem so pripravljali novo lovsko zakonodajo. Vendar priprava novega lovskega zakona ni šla dovolj hitro od rok niti po vojni, saj je bilo treba urediti kopico drugih neodložljivih vprašanj v prvih povojnih mesecih. Zaradi tega je predsedstvo SNOS sprejelo 5. 9. 1945 odlok o začasnem izvrševanju lova, ki določa, da smejo lov izvrševati le osebe, ki imajo lovno dovolilnico. Odstrel je bilo mogoče izvajati na podlagi odstrelnega načrta, ki naj bi ga pripravili okrajni izvršilni NO odbori, potrdilo pa ministrstvo za gozdarstvo, že s tem odlokom je bil prepovedan lov na dlakasto divjad s psi ter streljanje nanjo s šibrami. Za pravico izvrševanja lova je bilo treba plačati posebne pristojbine, in sicer: za lov na fazane 100 din, za lov na srnjad 400 din, za lov na gamsa, divjega petelina in ruševca po 600 din, za lov na jelenjad 1000 din, za lov na drugo divjad pa 100 din. Pristojbine
Sliki na strani 19 — 183
—	zgoraj: Belki raste belo perje, ker bo v gorah kmalu zima
—	spodaj: Znanka iz Prekmurja
Avtor fotografij Franc Jensterle, član Fotokino kluba DIANA
182
18


WÈÈÊÊm
so se uporabile za povračilo škode od divjadi.
Potrebno je omeniti, da so bila z odlokom ministrstva za gozdarstvo 12. 10. 1945 ustanovljena državna rezervatna lovišča, ki v glavnem obstajajo še danes.
Začasnemu odloku o izvrševanju lova je sledil začasni zakon o lovu, ki ga je izdal Prezidij Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in je bil objavljen v Ur. I. LRS, 24. 7. 1946.
Po začasnem zakonu je divjad ljudska dobrina, katero je treba upravljati po načelih umnega gospodarstva. Dalje je zakon določal, da ima na ozemlju LR Slovenije pravico loviti divjad in si jo prisvajati vsak državljan FLRJ; s tem se opušča dominalni sistem kakor tudi začasni odlok in se ureja pravica do iova neodvisno od pravice na zemljišču.
Začasni zakon je vse območje LR Slovenije razdelil v lovišča, si so lahko državna, državna-rezervatna, zadružna ali okrajna-zakupna. V slednjem so še vidni ostanki zakupnega sistema, ki so še celo v zakonu iz leta 1949 in ki končno izginejo z zakonom iz leta 1954. Večino ozemlja, primernega za lov, so obsegala okrajna zakupna lovišča, ki so se oblikovala na površini najmanj 1000 in največ 5000 ha z dovoljenimi manjšimi izjemami. Ta lovišča so se oddajala v zakup za dobo 5 let na podlagi pismenih ponudb in na tej podlagi sklenjenih pogodb. Polovica zakupnine se je
Sliki na strani 20 — 184
—	zgoraj: Radovednost in ljubkost
—	spodaj: Košuti na paši
Avtor fotografij Janez Černač, član Fotokino kluba DIANA
stekala v posebni okrajni lovski sklad, iz katerega se je predvsem pospeševalo lovstvo in plačevala lovska škoda.
Začasni zakon je tudi določal, da mora biti, kdor hoče loviti, član lovske organizacije, ter določil, da so osnovne enote lovske organizacije lovske družine. Tako se v tem zakonu prvič srečamo z lovsko družino kot osnovno lovsko organizacijo. Lovske družine so se povezovale v okrajne lovske svete in Lovski svet LR Slovenije. Lovske družine in lovski sveti so bili ustanovljeni kot posvetovalni organi oblasti v vseh lovskih vprašanjih. Točno določena je tudi naloga lovske organizacije, ki mora skrbeti za pravilno izvrševanje lova in predpisov o lovu in za vzgojo članstva. V lovskih družinah oz. njihovem delovanju in nalogah, zlasti pa v njihovem povezovanju v lovske svete, lahko zaznamo prve poskuse podružbljanja lova in vključevanja lovcev v odločanje o vprašanjih, ki so pomembna za lov. Vsekakor je ta rešitev za leto 1946 izredno zanimiva, zlasti če pomislimo, da je nastala v prvih letih nastajanja ljudske oblasti.
Z začasnim zakonom je že predvidena obvezna sestava načrta o lovskem gospodarstvu za dobo 5 let. O pravici prisvajanja divjadi in njenih delov pa je že uzakonjena rešitev, da pripada upravičencu, ki pa ni več posameznik, pač pa lovska družina.
V tem zakonu je še ostala določba iž zakona o lovu iz leta 1931, po kateri so lastniki in uživalci zemljišča upravičeni na svojem zemljišču pokončati divjad in po kateri uplenitelj celo razpolaga s plenom.
Začasni zakon je še vedno zadržal lovsko karto, ki jo izda pristojni okrajni izvršni ljudski odbor; brez nje ni bilo mogoče loviti niti kot član lovske družine niti kot lovski gost. Za izvrševanje tega zakona so bili izdani posebni predpisi, med katerimi je zanimiv pravilnik o lovski organizaciji. Poleg okrajnega
lovskega sveta in Lovskega sveta LR Slovenije je pravilnik predvideval tudi veliki lovski zbor, tj. zbor vseh organiziranih lovcev v LR Sloveniji, ki naj se skliče vsakih 5 let in kadar se pokaže potreba na poziv Lovskega sveta LR Slovenije. Določbe začasnega lovskega zakona so prav gotovo v nekem smislu prelomne, čeprav je v njih še vedno zaslediti nekatere ostanke starega sistema. Začasni zakon je ne samo razmeroma dobro uredil izvrševanje lova v LR Sloveniji, temveč je tudi v mnogočem služil kot podlaga in vzorec za splošni zakon o lovu, ki je bil sprejet leta 1947 za vse ozemlje FLRJ in na podlagi katerega je bil leta 1949 sprejet nov republiški zakon o lovu.
Tudi zakon iz leta 1949 pomeni v bistvu nadaljevanje preobrazbe lovstva, ki temelji na načelu, da je divjad splošno ljudsko premoženje. Ta zakon opredeljuje lov kot panogo narodnega gospodarstva in je vsa lovišča v LR Sloveniji skladno s tedanjim pojmovanjem gospodarstva razdelil v lovišča splošno državnega, republiškega in lokalnega pomena. Medtem ko lovišča republiškega pomena upravlja država po republiških ustanovah in podjetjih (gojitvena lovišča), pa lovišča lokalnega pomena upravlja država prek lovskih družin. To je vsekakor zanimiv pristop in verjetno v primerjavi z začasnim zakonom iz leta 1946 pomeni korak nazaj s stališča podružbljanja lova. Očitno je to obdobje, ko je v upravljanju vseh družbenih zadev država povsod
21
185
«v
fr. 2>ra.j~rn £ -
močno prisotna in ko se samoupravni proces še ni pričel.
V	tem zakonu ni več govora o zakupnini, pač pa o pristojbini oziroma odškodnini, ki jo lovske družine plačujejo v proračun okrajnega ljudskega odbora. Poleg odškodnine se lovske družine s pogodbo zavežejo, da bodo izvrševale svoje planske obveznosti glede gojitve in odstrela divjadi.
V	zakonu tudi ne zasledimo določbe o lovskih skladih, pač pa škodo, ki se pojavi v lovišču lokalnega pomena, povrne okrajni oziroma mestni ljudski odbor, verjetno iz proračuna. Tudi tu se vidi, da se krepi vloga države glede na leto 1946, ko je bil sprejet začasni zakon.
V	zakonu je izrecno določeno, da je divjad, uplenjena v lovišču lovske družine, last lovske družine in da pravila družine določijo, ali se in pod kakšnimi pogoji pravica prisvajanja prenese na lovce.
Proces uveljavljanja samoupravljanja, ki se je začel leta 1950, je bil pospešen zlasti leta 1953 in 1963 s sprejemom ustavnega zakona oziroma nove ustave in je vplival tudi v urejanju lovske zakonodaje. Razumljivo je, da se zakon iz leta 1949 z opisanimi značilnostmi ni mogel vključiti v nov sistem, zato je bil že v juliju 1954 sprejet zakon o lovu, v katerem pa že prihaja do izraza močnejša težnja po podružb-Ijanju lova. Tako je v tem zakonu vloga države oziroma njenih organov zmanjšana na najnujnejše posredovalne ukrepe, hkrati pa je
močno poudarjen pomen lovske organizacije, od lovske družine do Lovske zveze Slovenije, na katere prenaša zakon nekatera pooblastila. Ponovno se ustanovijo lovski skladi in sicer pri okrajnih lovskih zvezah in republiški lovski zvezi, katerih namen je pospeševanje lova ter povračilo škode od medveda in divjega prašiča.
Po sprejemu temeljnega zakona o lovu (zveznega) leta 1965 je tudi SRS leta 1966 sprejela nov zakon o lovu, ki je veljal do novembra 1976, katerega zato vsi dobro poznamo. Sicer pa se zakon iz leta 1966 v temeljih ne razlikuje od zakona iz leta 1954, razen v tem, da poglablja podružbljanje in da so se spremenile pristojnosti nekaterih organov v skladu z ustavnimi spremembami iz leta 1963.
Poudariti je treba tudi, da se vse več vprašanj prenaša v samoupravno urejanje lovske organizacije in da je zakon le okvir, v katerem lovske organizacije gospodarijo v lovišču.
V skladu s tako usmeritvijo je zakon razmeroma skop z določbami in predpostavlja, da bo večina vprašanj, ki so še doslej urejala z zakonom, urejenih z avtonomnim predpisom lovske organizacije.
Zakon o lovstvu iz leta 1966 je zamenjal leta 1976 zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, ki prinaša nove kvalitete v delovanje lovstva, o katerih pa je bilo in bo še govora v posebnih razpravah v našem glasilu.
Kratek pregled razvoja lovske zakonodaje zadnjih 50 let jasno pokaže, da so na urejanje lovstva močno vplivale družbeno-ekonomske in politične spremembe v naši družbi in da so se skladno s tem spreminjala nekatera načela, zlasti pri oddajanju lovišč v upravljanje oziroma gospodarjenje in pri določanju pravic do lova, odškodnine za lov itd. Ne glede na take razlike pa je vendarle močno opazno nadaljevanje v izgradnji lovske zakonodaje, ki teži k temu, da bi se divjad zaščitila in da bi se v lovišču čim smotrneje gospodarilo. Ta kontinuiteta je zlasti jasno izražena glede lovnih dob, načina izvajanja lova, načina organiziranja lovcev, načina ugotavljanja in povračila škode (kjer je kontinuiteta v letu 1949 sicer prekinjena) in v nadzorstvu nad loviščem. Pri vsem tem je zlasti pomembno, da sta bila divjad In njeno varstvo vedno v središču pozornosti pri oblikovanju lovskih predpisov in da se temu namenja čedalje večja družbena skrb.
Obravnavani predpisi so bili objavljeni:
—	zakon o lovu, Službene novine kraljevine Jugosl., 6. 12. 1931;
—	banovinska uredba, Službene novine kraljevine Jugosl., 13. 3. 1935;
—	odlok SNOS o začasnem izvrševanju lova, Ur I. SNOS in N. V. Slovenije, št. 32/45;
—	začasni zakon Iz leta 1946 — Uradni list LRS, št. 50/46;
—	zakon iz leta 1949 — Uradni list LRS, št. 16/49;
—	zakon iz leta 1954 — Uradni list LRS, št. 26/54;
—	zakon iz leta 1966 — Uradni list SRS, št. 22/66;
—	zakon iz leta 1976 — Uradni list SRS, št. 25/76.
Viri:
—	Šivic-Žnidaršlč: Lovski zakon — zbirka lovskih predpisov z razlago, Ljubljana, 1936;
—	dr. Janko Lavrič: Začetki urejevanja lovstva po ljudski oblasti. Lovec, št. 8 •— november 1957.
186
22
Prvi novi predpisi o lovu že v času NOB
v. v.
Po zlomu stare Jugoslavije se stari zakon o lovu tudi v Sloveniji praktično ni več izvajal. Zakupniki so sicer res formalno še naprej ostali upravljavci izlicitiranih lovišč, dejansko pa niso več lovili. Okupator je lovcem pobral puške ali pa so jih lovci dali partizanom, oziroma so jih vzeli s seboj, ko so odšli v partizane.
Okupatorji so pustošili po naših loviščih ne glede na lastninsko pravico, zakonska določila in lovne dobe. Vendar pa je bilo takih področij, kjer je okupator lahko lovil, iz dneva v dan vse manj, saj je bilo s stopnjevanjem odpora in z akcijami partizanov osvobojeno ozemlje vse večje.
Na osvobojenem ozemlju se je začela formirati in razvijati nova, ljudska oblast. Njena moč se je stopnjevala, področje dela in pristojnosti pa so se širile. Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS), predhodnik prve slovenske vlade, je imel vso zakonodajno, njegovi odseki pa izvršilno oblast. Odsek za gospodarstvo, v katerega pristojnost je spadalo tudi lovstvo, je takrat vodil ing. Franjo Sevnik, ki je del svojega arhiva iz te dobe odstopil Slovenskemu lovskemu muzeju v Bistri.
Najstarejši izmed teh dokumentov je Sevnikov referat »Gozdarstvo v združeni Sloveniji«, napisan na Brezovi rebri januarja 1944. Točka 9 tega referata ima naslov »Na novo organizirati lovstvo«. Naj navedemo nekaj misli iz te točke:
—	Zakupni sistem lova je boljši od prostega lova. To zaradi možnosti gojitve divjadi, kajti v zakupnem lovišču zakupnik lahko kolikor toliko goji divjad in vzdržuje njen primeren stalež.
—	Lov je deloma pridobitna panoga gospodarstva, deloma pa — po tradiciji — šport in luksus. Privoščili so si ga lahko le bogatejši ljudje, ki se cesto niso ozirali na potrebe poljedelstva in gozdarstva, in so temu primerno uredili gojitev in odstrel divjadi.
—	V bodoči Jugoslaviji bo tudi treba to vprašanje ustrezno rešiti. Mnenja sem, da je najbolje, če se lov izvršuje v lastni režiji in po poklicnem osebju.
Če bo vsa zemlja podržavljena, potem naj bi bil lov v režiji države, če pa ne, potem naj bi se izvajal lov le na državni posesti v režiji države, na posestvih agrarnih združenj pa v režiji njihovih kolektivov kot postranska veja gozdarstva.
Lov bi vodili in divjad gojili poklicni gozdarji oz. lovci. Lov bi se moral izvrševati po določenih smernicah in načrtno v skladu z zahtevami umnega poljedelstva in gozdarstva.
Drugi dokument je okrožnica Odseka za gospodarstvo SNOS z dne 22. avgusta 1944, ki jo je podpisal načelnik ing. Franjo Sevnik, iz katere navajamo samo del, ki govori o lovstvu:
»Vsem okrožnim izvršnim odborom (odborom OF)
Podobno kot z, ribarstvom je z lovom. Lov se je prej izvrševal deloma kot pridobitna panoga, večinoma pa kot šport, po zakonskih določilih glede varstva, gojitve in odstrela divjadi. Vojne razmere pa so ustvarile povsod veliko zmedo in nered glede lova. Izvrševanje lova je bilo sicer po večini prepovedano, v prvi vrsti iz vojaških oziroma varnostnih razlogov, vendar se ta prepoved čestokrat krši. Divjad se pobija, uničuje vsevprek, tako škodljiva kakor tudi koristna. Pomisliti pa je treba, da je tudi lov važna panoga narodnega gospodarstva, ki je v vojnih časih dokaj pomembna tudi za prehrano.
Dolžnost vseh narodnoosvobodilnih odborov je, da uredijo izvrševanje lova na svojem območju z vsemi sredstvi, ki so jim na razpolago. Dokler se razmere ne uredijo dokončno, naj bi se lov izvrševal le v omejenem obsegu, kolikor pride namreč v poštev prehrana vojaštva in zaščita poljedelstva (pred zajci, divjimi prašiči in drugo divjadjo).
Redko divjad je treba zaščititi. Ukrepi naj se izdajajo v smislu splošno veljavnih načel o gojitvi lova, dokler ne bodo sledile nove odredbe oz. ne bo izdan nov zakon, ki bo uredil izvrševanje lova v skladu s koristmi skupnosti.
Izvajanje določil te okrožnice na terenu, v prvi vrsti nadzor nad ribiškimi čuvaji oz. ribiči, kakor tudi nad lovskimi čuvaji oz. lovci, bo izvajala Narodna zaščita.«
Kot rezultat te okrožnice je vsekakor dokument, ki ga je sprejel
Okrožni narodnoosvobodilni odbor za Belo krajino, 29. oktobra 1944:
»Sklep o lovu in ribolovu v območju Okrožnega NOO za Belo krajino
1.	člen
Lov in ribolov sta prosta. Kdor hoče loviti, mora imeti orožni list, ki ga izda NONZ, in lovsko karto, ki jo izda OINOO. Kdor hoče ribariti, mora imeti ribolovnico, ki jo izda OINOO.
2.	člen
Lov se sme izvrševati z lovskim strelnim orožjem. Za pokončevanje roparic v zimskem času z zastrupljanjem je treba imeti posebno dovoljenje. Ribolov se sme izvrševati samo s trnekom. Vsi drugi načini lova, kakor z zankami itd., in ribolov z mrežami, vršami, eksplozivnimi sredstvi, mamili, strupi
i.	dr., so prepovedani.
3.	člen
Do sedaj običajni lovopusti v lovu in ribolovu ostanejo v veljavi. Za lov na srnjad in divjega petelina ter ribolov na postrvi je treba imeti posebno dovoljenje.
4.	člen
Prosti lov posameznika se sme vršiti le za lastno porabo. Prepovedano je prodajanje in poklanjanje plena. OIO je upravičen, da. priredi skupne love na posamezno divjad ali ribolove. V tem primeru pripade plen javnim namenom.
5.	člen
Odškodnine za lovske karte, ribolovni-ce in posamezna dovoljenja določi OIO.
6.	člen
Z denarno kaznijo do 3000 lir se kaznuje: kdor lovi divjad ali ribe v lovopustu, kdor prodaja plen, kdor nima posebnega dovoljenja po določilih tega sklepa, ali nima pri lovu predpisanega orožnega lista in lovske karte ali ribo-iovnice, kdor lovi ali ribari na nedopusten način, kolikor ni to težje kaznivo dejanje. Poleg navedenih kazni se lahko odvzame kršilcu orožni list in lovska karta ali ribolovnica za dobo 1—3 let, mora pa se to izvršiti v primerih, ko kazni izreče pristojni OIO.
7.	člen
Z denarno kaznijo do 5000 lir ali s prisilnim delom do 1 meseca ali z obema kaznima skupno se kaznuje: kdor neupravičeno lovi ali ribari, kdor lovi z zankami, strupi ali mamili, kdor ribari z eksplozivnimi snovmi, strupi ali mamili.
Kazni izreka pristojno okrajno narodno sodišče.
23
187
Iz kočevskih gozdov	Foto P. Vovk
8.	člen
Nadzor nad lovom in ribolovom vrše lovski čuvaji in organi NZ.
9.	člen
Vse denarne kazni in odškodnine za lovske karte, ribolovnice in posebna dovoljenja se stekajo v lovski fond pri OiO.
10.	člen
Ta sklep stopi takoj v veljavo. Črnomelj, 29. 10. 1944
S. F. jjj- S. N.!
Okrožni narodnoosvobodilni odbor za Belo krajino
Tajnik:	Predsednik:
Jože Černe, I. r. Niko Jakofčič, I. r.«
Naslednji dokument je referat ing. Franja Sevnika, ki ga je imel v Črnomlju 15. marca 1945. Iz tega referata navajamo v celoti lil. poglavje, ki ima naslov »Smernice za bodočnost«:
»Pri določevanju smernic za bodočo ureditev lova moramo upoštevati sledeče:
1.	Da ima lov po eni strani pridobitni značaj (divjad daje meso in krzno), po drugi strani pa zaščitni značaj (obramba pred divjadjo, zverjadjo in škodljivo divjadjo). Pridobitni pomen lova običajno lovci precenjujejo, agrarci pa podcenjujejo. Gamsi, kozorogi, planin-
ski zajci, divji petelini, kljunači itd. ne delajo nobene ali le malo škode, medtem ko je škoda po jelenih, srnah, zajcih in drugi zaščiteni divjadi lahko prav velika, če se namreč ta preveč razmnoži. V proizvajalnem pogledu je lov le toliko upravičen, kolikor je korist od divjadi večja od škode, ki jo napravi. S tega vidika je treba razmo-trivati tudi »vprašanja zajca«.
2.	Pri presoji, ali naj uvedemo v bodoče pri nas dominalni ali regalni sistem lova, moramo ločiti državni in privatni sektor. Za državni sektor to vprašanje ni važno, kajti v obeh sistemih so bila' državna lovišča izločena kot lastna lovišča (če so namreč presegala površino 200 ha) in lov se je tu gojil v prvi vrsti kot pridobitna panoga. Na privatnem sektorju lov nima tolikega pridobitnega pomena, in ker je bil proti dosedanjemu načinu zakupnega lova prigovor tudi v socialnem pogledu, bi bilo treba najti način, ki bi ustrezal vsem pogojem. En način bi bil morda ta, da se obdrži zakupni sistem in se lovni predpisi spravijo v sklad z ljudskimi koristmi in ljudsko demokracijo.
3.	Lov se je izvrševal deloma v režiji — po strokovnem osebju ali poklicnih lovcih — deloma pa kot šport po lovskih gostih. Tako bi lahko ostalo tudi v bodoče.
Vprašanja, ki jih je treba glede lova nujno rešiti, so: Kakšne ukrepe je izdati takoj po osvoboditvi vse Slovenije? Jugoslovanski zakon o lovu iz leta 1931 naj se za prvi čas zadrži oz.
primerno prilagodi novim razmeram in raztegne na novo pripojena ozemlja.
V	okviru tega zakona naj bi federativna enota Slovenija izdala posebne ukrepe glede Izvajanja lova, npr.:
a)	Vsi dosedanji zakupi naj se razveljavijo.
b)	Lastna privatna lovišča se odpravijo, kar je v skladu z napovedano agrarno reformo.
c)	Za varstvo lovišč naj skrbijo NOO preko svojih organov Nar. zaščite.
č) Lov naj se do nadaljnjega izvaja tako, da se izdajajo lovne dovolilnice proti primernim taksam, in sicer le neoporečnim osebam, ki so si pridobile pravico nošenja orožja in imeti lovsko karto..
d)	Lovne dovolilnice za državni sektor (državna in sekvestrirana posest) izdajajo uprave državne imovine, za privatni sektor pa okrajni NOO, in sicer le za svoje območje.
e)	Poljski zajec se izvzame iz I. kategorije (zaščitena divjad) in se stavi v
II.	kategorijo (nezaščitena divjad) — dobi v lovskem pogledu torej isti značaj kot npr. lisica.
f)	Lovska škoda se krije iz lovskih taks, kolikor bo to mogoče.
g)	Odškodnino za škodo od divjadi, ki je zaščitena kot naravni spomenik, plača država.
h)	Hajke na divjad, ki se je preveč razmnožila in dela preveliko škodo (npr. divji prašič) odredi okrajni NOO.
Kako naj pride pri novi ureditvi lova do izraza nova upravna razdelitev države in ljudska demokracija?
a)	Čimprej naj bi se izdal nov enoten okvirni zakon o lovu za vso državo.
V	zvezi s tem naj izdajo posamezne federalne enote svoje federalne zakone o lovu, ki bodo podrobno urejali vsa vprašanja lova.
b)	Zakon o lovu federalne enote Slovenije naj bi zadržal dominalni — zakupni sistem lova.
c)	Površine lovišč državnega sektorja, če so manjše od 200 ha, naj se priklopijo sektorju privatnih lovišč.
č) Lovišča naj se ne dajejo več v zakup posameznikom, temveč le združenjem lovcev — lovskim zadrugam — v katere ima pristop vsak neoporečen lovec.
dl Lov naj izvajajo kot doslej tudi v bodoče poklicni lovci in lovski gostje.«
Zadnji dokument iz tega obdobja, s katerim razpolaga arhiv Slovenskega lovskega muzeja — TMS, pa je »Referat k lovskemu zakonu«, ki ga je sestavil Odsek za sodstvo pri
188
24
Predsedstvu SNOS in ima datum 20. april 1945, torej tik pred koncem vojne. Iz tega navajamo nekaj osnovnih misli:
»Najnujnejše in glavne spremembe bi bile v smislu omenjene ankete sledeče:
—	Člen 2 se spremeni toliko, da je zajec nezaščitena divjačina. Ožja anketa, v sporazumu s kmetijci in sad-jerejci, izvedena od Odseka za gozdove pri Predsedstvu SNOS, je prišla do zaključka, naj v načelu ostane zakupni sistem lova, vendarle se proglasi, kot omenjeno, zajec za nezaščiteno divjad.
—	Člen 5 citiranega zakona naj se glasi:
Vsa lovišča, izvzemši državna, se združijo na področju vsakega okraja v okrajna lovišča.
Okrajna lovišča se oddajo v zakup prvenstveno lovskim zadrugam, brž ko se te osnujejo.
Zadrugo je osnovati, čim je v okraju več kot 5 lovskih upravičencev. Delokrog zveze lovskih zadrug bi bilo treba šele določiti. Predvsem bi bile naloge take zveze v precejšnji meri iste, kot jih je Imela bivša zveza lovskih društev.
—	Posamezna lovišča v okraju praviloma ne smejo biti manjša od 2000 ha in je potrebno izjemo od tega pravila posebej utemeljiti, pod 500 ha pa sploh ni lovišča.
—	Lovopust na zajce odpade.
—	Lovske karte naj izdaja pristojni
NOO, lovska karta naj velja 1 leto v mejah federalne edinice Slovenije.
— V čl. 28 naj se vstavi kot pogoj za izdajo lovske karte še polit, zanesljivost, tako da so izključeni vsi oni, ki so nujno sumljivi sodelovanja z okupatorji in njihovimi pomagači, pli Kjer je govor o inozemskih lovcih (člen 29), naj se to omeji le na lovce prijateljskih držav.
JJ- V čl. 51 se določi, da plačata škodo, povzročeno po divjih svinjah, po možnosti zadrugi dveh lovišč, ki mejita druga na drugo, lahko pa se taka škoda celoma ali deloma poravna iz lovskega sklada.
Določbe glede lovskih društev in zveze lovskih društev je treba še s širšo anketo kritično premotriti. Med prvimi ukrepi glede teh društev in zveze lovskih društev pa naj bi bili ukrepi poverjenika za gozdove federalne edinice Slovenije. Takoj se jim postavi komisar, ki ga imenuje poverjenik za gozdove in katerega naloga je, da zavaruje imovino teh društev in se sploh pobriga za interese lovstva. Takemu komisarju se lahko dodeli sosvet, ki naj bi obstajal iz določenega števila lovcev in lovskih strokovnjakov.«
Naj omenimo, da se je Poverjeništvo za gozdove NKOJ v Beogradu (predhodnik jugoslovanske vlade) s svojim dopisom od 31. decembra 1944 postavilo na stališče, da je treba lov kot važno pridobitno panogo narodnega gospodarstva zaščititi in takoj izdati potrebne ukrepe
za zaščito koristne divjadi, predvsem srne, jelena, zajca in fazana. Dalje odreja, da NOO ukrenejo vse potrebno za zaščito lova in izdajo ukrepe proti divjim lovcem.
Zlasti sta zanimivi okrožnici, ki predpisujeta izvajanje lova v Sloveniji. Iz njih se vidi, da so že tudi v tistih težkih vojnih letih mislili na zaščito divjadi in na lovsko pravično izvajanje lova.
Iz teh dokumentov, ki jih navajamo, nedvomno izhaja, da smo na Slovenskem vsekakor prvi v Jugoslaviji in verjetno tudi v Evropi, na relativno majhnem osvobojenem ozemlju, ko je bila še večina Evrope podjarmljena in ko so bile še vsepovsod krvave borbe, dobili prve zakonite predpise o lovstvu. To je dokaz, da je nova, ljudska oblast že v celoti prevzela svoje funkcije in je začela uspešno delovati na vseh področjih, tudi v lovstvu. To je tudi dokaz, da je lovstvo na Slovenskem pomembna dejavnost in divjad posebna kategorija družbenega premoženja, kajti drugače se mlada, porajajoča se ljudska oblast, ob tolikih važnih in nujnih problemih v času NOB, ne bi ukvarjala tudi z njima.
Viri: Arhiv slov. lov. muzeja — TMS.
Jesen na obronku gozda	Foto I. Napotnik
25
189
Slovenski lovci in jugoslovanska lovska organizacija
Veljko Varičak
Z razpadom avstro-ogrske monarhije in z ustanovitvijo države Srbov, Hrvatov in Slovencev sta vzniknili tudi želja in potreba po ustanovitvi osrednje jugoslovanske lovske organizacije.
Lovski sistemi v novi državi so bili z ozirom na različne zgodovinske in geografske pogoje raznovrstni. V Sloveniji in na Hrvaškem je vladal zakupni lovski sistem, v drugih delih mlade države pa še vedno re-galni. Tudi lovska zakonodaja je bila zelo različna. Za uskladitev vseh teh zadev je bila potrebna osrednja lovska organizacija. Slovensko lovsko društvo je bilo pobudnik za sklicanje ustanovne skupščine za 2. 2. 1921 v Ljubljani; vsem lovskim društvom Jugoslavije je poslalo dopis naslednje vsebine:
»Naše ujedinjenje ne sme ostati le politično, ujediniti se moramo tudi ekonomsko in kulturno. Na vseh poljih je potrebno, da strnemo svoje vrste, tudi na polju lova in ri-barstva, ki tvorita zeleno vejico našega narodnega gospodarstva. Siovensko lovsko društvo, ki je centrala vseh lovcev Slovenije, se je odločilo storiti prvi korak in poživlja tem potom vsa lovska društva cele naše mlade, a prelepe kraljevine, da pošljejo dne 2. februarja 1921 svoje delegate na posvetovanje o ustanovitvi .Centralnega sa-veza lovačkih udruženja.'
Naloga »Centralnega saveza« bi bila: zaščita naših celokupnih lovskih interesov pri kompetentnih uradih, organizacija lovcev potom lokalnih lovskih družb (udruženj) in lovskih klubov, izenačenje pokrajinskih lovskih predpisov, širjenje strokovnih lovskih listov, posredovanje pri nabavah municije, nakup žive divjačine, prodaja krzna, skupna rodovna knjiga čistokrvnih psov, tekme psov itd. .itd.
Zborovanje se prične ob 10. uri dopoldne v Narodnem domu. Pristop je sioboden vsem lovcem, le pravica glasovanja je omejena na izkazane delegate.«
Dne 2. februarja 1921 so se sestali v Narodnem domu v Ljubljani predstavniki Slovenskega lovskega društva in »Opčeg hrvatskog društva za gajenje lova i ribolova« iz Zagreba. Pismene pozdrave in opravičila pa so poslali Beogradsko lo-vačko društvo, Lovačka sekcija Bo-sansko-Hercegovskog turističkog kluba iz Sarajeva, Lovački klub iz Broda na Savi in Lovački klub Visoko (BiH).
Posvetovanje v Ljubljani je vodil dr. Ivan Lovrenčič, ki je predlagal ustanovitev osrednje zveze lovskih društev Jugoslavije.
Vsi udeleženci posvetovanja so bili enotni, da je osrednja lovska zveza nujno potrebna. V ožji odbor so izvolili dr. Lovrenčiča, dr. Lokarja in gozdarskega svetnika ing. šivica. Ta odbor je dobil nalogo, da pripravi osnutek pravil osrednje lovske zveze, nakar bodo ponovno sklicana vsa jugoslovanska lovska društva za ustanovitev osrednje zveze.
Vendar se vsaka novost težko prebije. Dr. Lovrenčič je namreč na občnem zboru Slovenskega lovskega društva v Ljubljani, 25. marca 1923, med drugim poročal, kako se je trudil ustanoviti osrednjo lovsko organizacijo. Sestavili so osnutek pravil in se pogajali s predstavniki lovskih društev Hrvatske in Srbije, vendar se zadeva ni re-
šila tako, kakor je predlagalo Slo- | vensko lovsko društvo.
Dalje je poročal, da je jugoslovan- j ski lovski zakon okvirno že izdelan, j da pa bo treba pri zakonodaji upo- j števati sedanje razmere po pokraji- j nah. V Sloveniji se je namreč izka- \ zal zakupni sistem kot dober in -zato ni nobenega razloga, da bi prešli na srbski regalni sistem, j Najbolje bo, je rekel dr. Lovrenčič, j da se doseže sporazum in se pu- j sti, da vsaka pokrajina obdrži svoj J sistem lova. Iz njegovega nadalj- 1 njega poročila izhaja, da so bili ta- 1 krat lovsko organizirani le Sloven- J ci, Hrvatje, Vojvodinci in Srbi, ne- j organizirano pa je bilo lovstvo Bos- I ne In Hercegovine. Nerešeno na- ] cionalno vprašanje v Kraljevini SHS pa je vzrok, da lovske organi- j zaoije Makedonije in Kosmeta sploh niso omenjene.
V Beogradu je bil 1. junija 1924 sestanek, na katerem so bili predstavniki Saveza lovačkih udruženja Srbije, Hrvatskoga društva za ga-janje lova i ribolova, Slovenskega lovskega društva, Saveza lovačkih društava Vojvodine, Saveza lovačkih udruženja za Bosnu i Hercego-vinu in Vukovarskoga lovačkoga udruženja. Na tem sestanku so izdali poseben komunike, v katerem se naglaša:
1.	Ustanovi naj se centralna uprava lovskih društev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev s sedežem v Beogradu, člani te uprave z enakimi pravicami in dolžnostmi postanejo vsa društva, ustanovljena na osnovi takrat veljavnih zakonov o lovu, in sicer: Savez lovačkih udruženja Srbije, Hrvatsko društvo za gajenje lova i ribolova, Slovensko lovsko društvo, Savez lovačkih društava Vojvodine, Savez lovačkih društava za Dalmaciju in Savez lovačkih udruženja za Bosnu i Hercegovinu.
2.	Sklenjeno je bilo, da zaradi razlike med takrat obstoječimi lovskimi zakoni le navedene lovske organizacije lahko organizirajo lovce vsaka na svojem območju.
190
26
Ojstrica v Savinjskih Alpah — lovišče »Kozorog«
Foto I. Napotnik
Črni gori je bilo prepuščeno, da sama odloči, kateremu obstoječemu lovskemu zakonu se hoče podvreči.
3.	Do poenotenja lovskih zakonov so po vseh krajih države lovci in lovske organizacije strogo dolžni izvajati pri njih veljavne zakone in naredbe o lovu.
Iz razprav in poročil pa se čuti tendenca, da lov mora ostati domena mlade, razvijajoče se meščanske družbe in finančno močnejših državljanov.
Končno je bil 18. oktobra 1925 v Beogradu ustanovni' občni zbor osrednje lovske organizacije Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovensko društvo so na njem zastopali dr. Ivan Lovrenčič, Ivan Zupan in dr. J. Kavčič. Na predlog dr. Lovrenčiča so sprejeli tale dnevni red:
1.	Preučevanje in sprejem pravil na Središnju upravu Saveza lovač-kih udruženja Kraljevine SHS. (Na temelju osnutka, ki sta ga sesta-
vila dr. Ivan Lovrenčič in dr. Stanko Erhartič, oba člana Slovenskega lovskega društva.)
2.	Volitve ožjega izvršnega odbora. Po dolgi in izčrpni razpravi so sprejeli dopolnjeni osnutek pravil in izvolili izvršni odbor. Za predsednika so izvolili dr. Stojadinoviča, za sekretarja pa dr. Stanka Erhartiča, člana SLD.
Tako ustanovljena osrednja jugoslovanska lovska organizacija je v skoraj nespremenjeni obliki in s tako vsebino delovala vse do leta 1941, ko je po aprilski vojni in okupaciji Jugoslavije nehala delovati. Po osvoboditvi se je ponovno pokazala potreba po osrednji jugoslovanski lovski organizaciji. Odposlanci vseh republiških in pokrajinskih. lovskih zvez so se 14. 4. 1946 zbrali v Lovskem domu v Beogradu, da se pogovorijo o bodoči jugoslovanski lovski organizaciji, ki naj »bi bila posvetovalni organ najvišjim ljudskim oblastem pri izdajanju in izvajanju lovske zakonodaje
ter skrbi za potrebe lovstva sploh,« kakor navaja v svojem poročilu dr. Janko Lavrič, takratni poslevodeči predsednik Zveze lovskih društev Slovenije.
Predstavniki srbske lovske organizacije so predlagali, da se osrednja jugoslovanska lovska organizacija ustanovi takoj. Pripravili so tudi osnutek pravil, o katerem naj bi delegati takoj diskutirali in pravila sprejeli. Delegati Slovenije pa so ob podpori hrvatskih in makedonskih delegatov predlagali, da se ustanovitev osrednje zveze odloži, ker je potrebno o novih pravilih razpravljati v vseh zainteresiranih lovskih organizacijah, ki naj dajo morebitne spreminjevalne oz. dopolnilne predloge. Slovenski predlog je podprl tudi predstavnik Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo pri vladi FLRJ, nakar so izvolili pripravljalni odbor za ustanovitev Glavne lovske zveze Jugoslavije. Naloga tega odbora je bila zbrati vse dopolnilne in spreminjevalne pred-
27
191
loge k načrtu pravil, izdelati definitiven načrt pravil in sklicati ustanovni občni zbor osrednje jugoslovanske lovske organizacije.
Iz že omenjenega poročila dr. Janka Lavriča tudi izhaja, da so bili slovenski spreminjevalni in dopolnilni predlogi k načrtu pravil sprejeti. Dne 1. septembra 1946 je bil ustanovni občni zbor, na katerem je bila ustanovljena Glavna zveza lovskih združenj FLR Jugoslavije, ki je postala najvišja reprezentativna in posvetovalna lovska organizacija v FLR Jugoslaviji. Za predsednika je bil izvoljen general dr. Vladimir Velebit.
Glavna zveza je delovala in deluje še danes v skoraj nespremenjeni obliki. Nekajkrat je spremenila ime; sedaj se imenuje Lovska zveza Jugoslavije. Seveda so se spreminjale tudi nekatere njene naloge, kar je logična posledica našega družbenega razvoja.
Zveznega zakona o lovstvu v SFR Jugoslaviji nimamo več. (Jugoslovanski temeljni zakon o lovstvu iz leta 19'65. je v SR Sloveniji prenehal veljati 8. dan po objavi Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, tj. 5. 11. 76.) Lovstvo in lovska zakonodaja sta prišla v pristojnost republik in pokrajin. Zato se je pokazala potreba po taki osrednji jugoslovanski lovski zvezi, ki bi na samoupravni osnovi povezovala vse lovske zveze republik in pokrajin, usklajevala njihovo delo ter njihove napore za nadaljnji razvoj lovstva in lovske organizacije v posameznih republikah in pokrajinah ter v vsej Jugoslaviji. Delo slovenskih predstavnikov v Lovski zvezi Jugoslavije je bilo plodno in učinkovito. Ob sodelovanju in podpori vseh jugoslovanskih lovskih organizacij so na konferenci Lovske zveze Jugoslavije v Varaždinu, 15. in 16. novembra 1975, spre-
jeli in podpisali samoupravni sporazum vseh lovskih zvez socialističnih republik in avtonomnih pokrajin. S tem samoupravnim sporazumom je Lovska zveza Jugoslavije dobila novo, samoupravno vsebino dela. Iz tega izhaja:
—	Lovske zveze socialističnih republik in socialističnih avtonomnih pokrajin so se sporazumele, da se bodo združile in organizirale v Lovsko zvezo Jugoslavije, da bi določale skupno politiko in vodile enotno akcijo pri varstvu in gojitvi divjadi, lovu in upravljanju lovišč, enotnem nastopanju v tujini in do raznih mednarodnih organizacij.
—	Medsebojna razmerja lovskih zvez socialističnih republik in socialističnih avtonomnih pokrajin v Lovski zvezi Jugoslavije ureja statut Lovske zveze Jugoslavije in posebni sporazum.
—- Skupna politika in akcija bosta temeljili na naslednjih načelih:
a)	z divjadjo v prosti naravi se enotno ravna kot z družbenim premoženjem,
b)	divjad je treba varovati in ohraniti kot naravno bogastvo ter del zdravega in uravnovešenega človekovega okolja,
cj enakopraven položaj lovskih organizacij temelji na samoupravnih družbeno-ekonomskih odnosih,
d)	dohodek iz lovišč se uporablja edino za gojitev in varstvo divjadi,
e)	delo za ohranitev, varovanje in uporabljanje divjadi temelji na enotnih strokovnih temeljih,
f)	vse lovske organizacije delujejo v mejah zakonov, predpisov in samoupravnih aktov v lovstvu in imajo enotno lovsko statistiko in evidenco,
g)	vse lovske organizacije negujejo in razvijajo lovsko etiko,
h)	lovske zveze socialističnih republik in socialističnih avtonomnih pokrajin zagotavljajo na podlagi sta-
tuta sredstva, ki so potrebna za delo Lovske zveze Jugoslavije.
— Lovske zveze socialističnih republik in socialističnih avtonomnih pokrajin bodo svoje odnose s tujino in mednarodnimi organizacijami urejale enotno in praviloma prek Lovske zveze Jugoslavije v skladu z zunanjo politiko SFRJ.
¡1- Lovska zveza Jugoslavije se včlani v Mednarodni svet za lovstvo in ohranitev divjadi (CIC) kot predstavnik lovskih zvez socialističnih republik in socialističnih avtonomnih pokrajin. Razmerje s CIC in drugimi mednarodnimi organizacijami, ki so pomembne za lovstvo, ureja statut in drugi akti Lovske zveze Jugoslavije in posebni sporazum. Slovenski delegati aktivno sodelujejo v naši osrednji lovski organizaciji. V tej mandatni dobi je predsednik Lovske zveze Jugoslavije ing. Marko Bulc, član Lovske družine Mirna na Dolenjskem. Naši predstavniki imajo še tri mesta v predsedstvu Lovske zveze Jugoslavije, tvorni pa so tudi v številnih strokovnih komisijah in jugoslovanski delegaciji v CIC.
Slovenska lovska organizacija je bila torej pobudnik za ustanovitev osrednje jugoslovanske lovske organizacije, bila pa je tudi njen neutrudni sodelavec že v vseh predvojnih letih. Po osvoboditvi je bila ponovno med aktivnimi in učinkovitimi sodelavci Lovske zveze Jugoslavije. Slovenska lovska organizacija je namreč vedno čutila potrebo povezovanja vseh jugoslovanskih lovskih organizacij, po usklajevanju naših stališč, izmenjavi izkušenj in strokovnih dognanj v jugoslovanskem prostoru. Tega se bomo držali tudi v bodoče, kajti samo tako bomo lahko uspešno delali za napredek slovenskega in jugoslovanskega lovstva.
Slovenska lovska organizacija in mednarodne lovske razstave v. v.
Ob koncu preteklega stoletja, z razpadom fevdalne družbe, je lov v Evropi dobil drugačen pomen. Začeli so izdajati lovske časopise in ustanavljati lovske klube ter društva. Lov ni bil več le zabava in šport, dobil je tudi poseben gospodarski pomen.
Kot rezultat novega gledanja na lov so tudi lovske razstave, od lokalnih do mednarodnih. Trofeje pa so bile že takrat najvažnejši del vsake razstave.
Tedaj še niso poznali formul za ocenjevanje trofej. Ocenjevali so jih po prostem preudarku, po videzu ter jim dodeljevali zlate, srebrne in bronaste medalje.
Do 1. poizkusa, da bi sestavili formulo za ocenjevanje jelenjega rogovja, pride leta 1895, vendar se formule za vse vrste trofej začnejo uporabljati šele po prvi svetovni vojni. Do formul, ki jih le nekoliko spremenjene uporabljamo še danes, pa pride šele na zasedanju generalne skupščine CIC v Pragi leta 1937. Trofeje na razstavah pod pokroviteljstvom mednarodne lovske organizacije (CIC), ocenjene po teh formulah, so mednarodno verificirane in imajo njihove ocene trajno vrednost.
Med nalogami lovskih organizacij, v inozemstvu kakor pri nas, je vsekakor tudi organiziranje lovskih razstav oziroma sodelovanje na njih. Lovska razstava namreč nazorno prikaže razvoj oziroma stanje lovstva v kraju, deželi, državi, hkrati pa tudi stopnjo njegove organiziranosti in strokovnosti. Moč razstavljenih trofej pa vsekakor posredno predstavi kakovost divjadi nekega področja oziroma države.
Tudi slovenska lovska organizacija, ki je nastala v začetku tega stoletja, je pod splošnim vplivom razvoja lovstva v Evropi vključila med svoje naloge organizirati razstave oziroma sodelovati na razstavah. Tri leta po svojem nastanku, leta 1910, je že sodelovala na veliki mednarodni lovski razstavi na Dunaju.
Od takrat naprej je bilo slovensko lovstvo navzoče na vseh pomembnejših mednarodnih lovskih razstavah, bodisi samo ali pa v okviru osrednje jugoslovanske lovske organizacije.
V	nadaljevanju podajamo pregled mednarodnih lovskih razstav in uspehe našega lovstva na njih:
PRVA MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA NA DUNAJU, od 2. maja do 18. julija 1910. Razstavljenih 2900 trofej, v glavnem iz Avstro-Ogrske, Nemčije, Poljske in Romunije.
Med organizatorji paviljona takratne dežele Kranjske je bilo tudi Slovensko lovsko društvo (SLD). V dveh dioramah je bila prikazana divjad triglavskega pogorja in Ljubljanskega barja. Poleg številnih trofej je bila razstavljena tudi bogata in zanimiva zbirka abnormalnega rogovja.
V	posebni dvorani, kjer so bile najmočnejše trofeje v mednarodni kon-
kurenci, pa je bilo med 148 razstavljenimi najmočnejšimi trofejami kar 13 trofej iz Slovenije.
MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA V LEIPZIGU leta .1930. Razstavljenih 3141 trofej iz Avstrije, Bolgarije, češkoslovaške, Danske, Jugoslavije, Madžarske, Nemčije in Poljske.
SLD se je udeležilo razstave v okviru jugoslovanskega lovstva, ki je razstavilo 247 trofej. Zanimivo je, da je v imenu jugoslovanske lovske organizacije oddelek na tej razstavi organiziralo in postavilo Slovensko lovsko društvo.
Iz Slovenije so na to razstavo poslali 21 jelenjih in 106 srnjačjih rogovij ter 78 gamsjih rogljev. Prejeli pa 39 zlatih, 77 srebrnih in 89 bronastih, skupaj 205 medalj.
MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA V BERLINU od 2. do 21. novembra 1937. Razstavljenih 7195 trofej iz Anglije, Avstrije, Belgije, Bolga-
Prvaki na razstavi v Diisseldorfu, med njimi jelenovo rogovje iz Jugoslavije

hkm.jifi5deiim(i Jncjd l Spirrtfiukem °j)metdorf . 76.~31. Okt. 5k
m
29
193
Na drugi mednarodni razstavi v Firencah, leta 1964	Foto V. Varičak
rije, Češkoslovaške, Danske, Finske, Francije, Grčije, Italije, Jugoslavije, Luxemburga, Madžarske, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Poljske, Portugalske, Romunije, Sovjetske zveze, Španije, švedske, Japonske ter iz več držav Amerike, Afrike in Azije.
SLD se je udeležilo razstave v sklopu jugoslovanske lovske organizacije, ki je razstavila skupaj 137 trofej.
Iz Slovenije je bilo razstavljenih: 2 jelenji rogovji, 3 srnjačja rogovja, 1 kozorogovi rogovi, 57 gamsjih rogljev in 1 merjaščevi čekani.
Trofeje iz Slovenije so dobile 6 zlatih, 11 srebrnih in 47 bronastih, skupaj 64 medalj.
Roglji gamsje koze, katero je uplenil ing. Franc Sonnbichler na Košuti, so bili ocenjeni s 127,50 točke in razglašeni za novega jugoslovanskega prvaka. Žal je ta trofeja med zadnjo vojno izginila.
MEDNARODNA LOVSKA IN RIBIŠKA RAZSTAVA V DOSSELDORFU, od 16. do 31. oktobra 1954. Razstavljenih 2639 trofej iz Anglije, Angole, Argentine, Avstrije, Belgije, Danske, Finske, Francije, Italije, Japonske, Jugoslavije, Južne Afrike, Konga, Luxemburga, Nizozemske, Ruande, Švedske, Švice, Urundija, ZDA, ZR Nemčije in Venezuele.
LZ Slovenije se je razstave udeležila v sklopu Lovske zveze Jugoslavije, ki je razstavila 370 trofej.
Iz Slovenije so razstavili 7 jelenjih rogovij, 65 srnjačjih rogovij, 2 kozo-rožjih rogov, 86 gamsjih rogljev, 13
merjaščjih čekanov in prejeli 26 zlatih, 39 srebrnih in 79 bronastih, skupaj 144 medalj.
Na tej razstavi so bili proglašeni za nove jugoslovanske prvake: rogovje srnjaka, ki ga je uplenil Tone Hafner v Goričah, ocenjeno je bilo s 144,30 točke;
rogovi kozoroga, ki ga je uplenil Josip Broz-Tito v gojitvenem lovišču »Karavanke«, ocenjeni so bili s 172,60 točke;
roglji gamsa, ki ga je uplenil Gregor Krivec na Uršlji gori, ocenjeni so bili s 121,50 točke.
MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA V FIRENCAH, od 18. septembra do 2. oktobra 1960. Razstavljenih 205 trofej iz Bolgarije, češkoslovaške, Italije, Jugoslavije, Madžarske in Romunije.
Lovska zveza Slovenije se je udeležila razstave v okviru Lovske zveze Jugoslavije, ki je razstavila 89 trofej. Iz Slovenije so razstavili 12 srnjačjih rogovij, 2 kozorožjih rogov, 12 gamsjih rogljev in 6 merjaščjih čekanov in prejeli 23 zlatih ter 9 srebrnih, skupaj 32 medalj. Na razstavi je bilo proglašeno za novega prvaka Slovenije rogovje srnjaka, ki ga je uplenil Cveto Pršle v gojitvenem lovišču »Rog«, ocenjeno je bilo s 150,60 točke.
DRUGA MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA V FIRENCAH, od 24. oktobra do 8. novembra 19'64. Razstavljenih 396 trofej iz Bolgarije, češkoslovaške, Francije, Italije, Jugoslavije, Madžarske in Romunije.
Lovska zveza Slovenije se je udeležila razstave v okviru Lovske zveze Jugoslavije, ki je razstavila 150 trofej. Od tega je bilo iz Slovenije 2 jelenjih in 13 srnjačjih rogovij, 17 gamsjih rogljev, 2 kozorožjih rogov, 15 merjaščjih čekanov in 1 medvedji kožuh, za kar so prejeli 48 zlatih in 2 srebrni, skupaj 50 medalj.
čekani merjasca, ki ga je uplenil Edo Herman iz Gornjega grada, so bili ocenjeni s 137,20 točke in proglašeni za novega jugoslovanskega prvaka.
MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA V NOVEM SADU, od 22. septembra do 5. oktobra 1967. Razstavljenih 2278 trofej iz Argentine, Avstrije, Belgije, Bolgarije, češkoslovaške, Etiopije, Francije, Irana, Italije, Jugoslavije, Madžarske, Mongolije, Nemške demokratične republike, Poljske, Romunije, Sovjetske zveze, Sudana, švedske, Švice in ZR Nemčije.
Slovenski lovci so razstavljali v okviru Lovske zveze Jugoslavije, ki je predstavila 965 trofej, od tega iz Slovenije 3 jelenjih in 28 srnjačjih rogovij, 3 kozorožje rogove, 37 gamsjih rogljev, 20 merjaščjih čekanov in 3 medvedje kožuhe. Tro-
Simetrija	Foto I. Napotnik
194
30
feje iz Slovenije so bile nagrajene s 54 zlatimi, 24 srebrnimi in 17 bronastimi, skupaj s 95 medaljami.
V Novem Sadu so bili za novega jugoslovanskega prvaka proglašeni: rogovi kozoroga, ki ga je uplenil Josip Broz-Tito v lovišču ZGD Kozorog jj- Kamnik; ocenjeni so bili s 181,70 točke.
Za nove prvake Slovenije so bili proglašeni:
rogovje jelena, ki ga je uplenil Polde Maček v gojitvenem lovišču »Rog«, ocenjeno z 224,09 točke; rogovje srnjaka, ki ga je uplenil Filip Završnik v Polzeli, ocenjeno s 170,92 točke.
MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA V TORINU, od 5. do 15. marca 1970. Razstavljenih 142 trofej iz
Avstrije, češkoslovaške, Italije, Jugoslavije in Madžarske.
Lovska zveza Slovenije se je udeležila razstave v okviru Lovske zveze Jugoslavije, ki je razstavila 128 trofej, od tega iz Slovenije 2 jelenjih in 5 srnjačjih rogovij, 13 gamsjih rogljev, 5 merjaščjih čekanov in 1 medvedov kožuh. Trofeje iz Slove-
nije so prejele 17 zlatih, 4 srebrne in 5 bronastih, skupaj 26 medalj.
DRUGA MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA V TORINU, od 27. februarja do 9. marca 1971. Razstavljenih 498 trofej iz Francije, Italije, Jugoslavije, Madžarske in Poljske. Lovci Slovenije so se je udeležili v okviru Lovske zveze Jugoslavije, ki je razstavila 98 trofej. Iz Slovenije je bilo na razstavi: 1 jelenovo
rogovje, 4 srnjačja rogovja, 6 gamsjih rogljev in 1 merjaščevi čekani. Trofeje iz Slovenije so dobile 11 zlatih in 1 srebrno, skupaj 12 medalj.
MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA V BUDIMPEŠTI, od 27. avgusta do 30. septembra 1971. Razstavljenih 5755 trofej iz Anglije, Avstrije, Belgije, Bolgarije, češkoslovaške, čila, Francije, Indije, Irana, Italije, Jugoslavije, Kameruna, Kenije, Madžarske, Mongolije, NDR, Poljske, Romunije, Sovjetske zveze, Sudana, Španije, Švedske, Švice, Tanzanije, Ugande, Zambije, Združene arabske republike in ZR Nemčije.
Lovska zveza Slovenije je predstavila svoje trofeje v sklopu Lovske zveze Jugoslavije, ki je razstavila 406 trofej. Iz Slovenije je bilo 3 jelenjih in 22 srnjačjih rogovij, 45 gamsjih rogljev, 20 merjaščevih čekanov in 3 medvedji kožuhi, zanje so slovenski lovci prejeli 69 zlatih, 22 srebrnih in 2 bronasti, skupaj 93 medalj.
TRETJA MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA V TORINU, od 24. februarja do 5. marca 1972. Razstavljenih 245 trofej iz Italije, Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Romunije in Švice.
Slovenski lovqi so se je udeležili v sklopu Lovske zveze Jugoslavije, ki je razstavila 35 trofej, od tega iz Slovenije 3 jelenjih in 13 srnjačjih rogovij, 1 kozorogove rogove, 8 gamsjih rogljev, 1 muflonove rogove, 3 merjaščeve čekane in 1 medvedji kožuh. Trofeje iz Slovenije so prejele 8 zlatih, 11 srebrnih in 11 bronastih, skupaj 30 medalj.
SLOVENSKA LOVSKA RAZSTAVA V MARIBORU, od 7. do 15. oktobra 1972. Čeprav je bila razstava le republiškega pomena, je imela značaj mednarodne lovske razstave, ker je Mednarodni svet za lov in ohranitev divjadi (CIC) prevzel po-
31
195
Mednarodna razstava v Novem Sadu, leta 1967	Foto V. Varičak
kroviteljstvo, prvič v svoji zgodovini nad razstavo nacionalnega oz. republiškega pomena. Tako imajo ocene trofej s te razstave mednarodno verifikacijo.
V Mariboru smo razstavili 3841 trofej: 371 jelenjih in 1291 srnjačjih rogovij, 1870 gamsjih rogljev, 12 kozorožjih rogov, 266 merjaščjih čekanov, 26 medvedjih kožuhov, 2 medvedji lobanji, 1 volkov kožuh in
2	volčji lobanji. Za te trofeje je bilo podeljenih 162 zlatih, 450 srebrnih in 1121 bronastih, skupaj 1733 medalj.
ČETRTA MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA V TORINU, od 2. do 12. marca 1973. Razstavljenih 469 trofej iz Bolgarije, Italije, Jugoslavije, Madžarske, Mongolije, Poljske, Romunije, Španije in Švice.
Lovska zveza Slovenije se je predstavila v okviru Lovske zveze Jugoslavije, ki je razstavila 101 trofejo. Iz Slovenije jih je bilo: 14 jelenjih in 12 srnjačjih rogovij, 3 kozorožji rogovi, 21 gamsjih rogljev, 4 muflo-nji rogovi, 12 merjaščjih čekanov,
3	medvedji kožuhi, 1 volčja lobanja in 1 lobanja divje mačke. Slovenski lovci so za trofeje prejeli 17 zlatih, 21 srebrnih in 33 bronastih, skupaj 71 medalj.
Na tej razstavi je bil proglašen za svetovnega prvaka kožuh medveda, ki ga je uplenil Hans Joachim
Schnepp v lovišču ZGD Jelen — Snežnik: ocenjen je bil s 419,50 točke.
MEDNARODNA RAZSTAVA LOVA IN VARSTVA NARAVE V VIDMU (UdineJ, od 3. do 11. aprila 1976. Razstavljenih je bilo 487 trofej iz Julijske krajine (Italija), Koroške (Avstrija) in SR Slovenije.
Lovska zveza Slovenije je v Vidmu razstavila 90 jelenjih in 107 srnjačjih rogovij, 81 gamsjih rogljev, 52 merjaščjih čekanov, 17 muflonjih in 5 kozorožjih rogov, 6 medvedjih kožuhov, 1 medvedovo lobanjo, 1 volkov kožuh, 1 kožuh divje mačke in 1 lobanjo divje mačke, skupaj 363 trofej. Za razstavljene trofeje smo prejeli 38 zlatih, 96 srebrnih in 229 bronastih, skupaj 363 medalj. Omembe vredno je, da je kožuh volka, ki ga je uplenil Rudi Kravanja v lovišču Jelen —- Snežnik in je bil ocenjen s 150,21 točke, postal novi svetovni prvak;
da so rogovi kozoroga, ki ga je odstrelil Josip Broz-Tito v lovišču ZGD Kozorog, Kamnik in so bili ocenjeni z 200,10 točke, postali novi jugoslovanski prvak; da so rogovi muflona, ki ga je odstrelil Jože Pavšič v lovišču LD Most na Soči in so jim prisodili 215,20 točke, postali novi slovenski prvak.
MEDNARODNA LOVSKA RAZSTAVA V ČEŠKIH BUDEJOVICAH, od 28. avgusta do 12. septembra 1976. Razstavljenih 3885 trofej iz Bolgarije, češkoslovaške, Jugoslavije, Madžarske, NDR, Poljske, Romunije in Sovjetske zveze.
Lovska zveza Slovenije se je predstavila v sklopu Lovske zveze Jugoslavije, ki je razstavila 32 trofej, od tega iz Slovenije 4 srnjačjih rogovij, 5 gamsjih rogljev, 5 merjaščjih čekanov in 1 medvedov kožuh. Slovenski lovci so za trofeje prejeli 15 zlatih medalj.
MEDNARODNA RAZSTAVA LOVA IN VARSTVA NARAVE V MARSEILLU v Franciji, od 27. maja do 6. junija 1977. Razstavljenih 749 trofej iz Bolgarije, Francije, Jugoslavije, Romunije, Španije, Švice in nekaterih afriških držav.
Lovska zveza Slovenije se je razstave udeležila v okviru Lovske zveze Jugoslavije, ki je razstavila 304 trofeje, od tega iz Slovenije 17 jelenjih in 55 srnjačjih rogovij, 25 gamsjih rogljev, 1 kozorogove rogove, 11 muflonjih rogov, 15 merjaščjih čekanov, 3 medvedje kožuhe, 1 medvedovo lobanjo, 1 volkov kožuh, 1 kožuh divje mačke in 2 lobanji divje mačke. Za trofeje so slovenski lovci prejeli 20 zlatih, 37 srebrnih in 75 bronastih, skupaj 132 medalj. Kožuh divje mačke, katero je uplenil Blaž Krže v gojitvenem lovišču Žitna gora, je postal novi jugoslovanski prvak. Kožuhu je mednarodna komisija prisodila 57,51 točke.
Zaključimo lahko z ugotovitvijo, da smo z udeležbo na teh razstavah pokazali domači in tuji javnosti, da je naša divjad kakovostna, med boljšimi v Evropi. S številom razstavljenih trofej pa smo dokazali, da sta slovenska in jugoslovanska lovska organizacija močni in dobro organizirani, zavest naših lovcev pa visoka. Za to so vsekakor zasluge tudi v samoupravni organiziranosti našega lovstva.
196
32
Sodelovanje Lovske zveze Slovenije na medpokrajinskih lovskih konferencah
Veljko Varičak
Divjad ne pozna meja. Naše lovstvo je že pred več kot 25 leti prišlo do tega spoznanja in do ugotovitve, da je za uspešno gojitev divjadi ter za reševanje lovskih problemov na obmejnem področju potrebno navezati stike z uradnimi lovskimi organizacijami sosednjih držav Avstrije in Italije. Pokazala se je namreč potreba, da bi se problemi okoli planiranja in odstrela tistih vrst velike divjadi, pri kateri prihaja do občasnih in stalnih migracij z ozirom na letni čas, okoli raznih bolezni divjadi, ki so se pojavile v bližini naše državne meje ter zaradi drugih problemov občasno sestajali predstavniki lovskih organizacij Avstrije, Italije in Slovenije ter o teh in drugih vprašanjih drug drugega seznanili in se — če bi bilo potrebno — tudi dogovorili za skupne ukrepe. Kljub temu, da sodijo stiki z drugimi državami v domeno Lovske zveze Jugoslavije, taki stiki z neposrednimi lovskimi sosedi onstran državnih meja morajo biti v pristojnosti lovskih zvez socialističnih republik oz. socialističnih avtonomnih pokrajin.
Najprej je prišlo do navezave stikov z lovskima organizacijama avstrijske Koroške in avstrijske štajerske, nekaj let kasneje pa tudi s predstavniki lovskih organizacij iz obmejnih provinc Italije. Kasneje so se stiki razširili še na lovske organizacije nekaterih drugih provinc Italije oz. dežel Avstrije.
Kronološko so medpokrajinske lovske konference potekale takole:
Prva konferenca je bila 26. novembra 1952 v Celovcu. Udeležili so se je zastopniki deželnih lovskih zvez Koroške in štajerske ter Lovske zveze Slovenije. Na dnevnem redu je bilo: pojav gamsjih garij v bližini naše meje, koordiniranje od-strelnih planov na obmejnem področju, vprašanja zaščite divjadi redkih vrst ipd.
Med drugim so se dogovorili, da bodo avstrijski lovci popolnoma zaščitili kozoroge, ki bi v Karavankah
prešli državno mejo, mi pa muflone, če bi ti iz Avstrije prišli k nam. Avstrijski predstavniki so tudi nakazali možnost dobave živih muflonov v zamenjavo za srnjad, obljubili pa so tudi svizce za naselitev v naših visokogorskih loviščih.
Druga konferenca je bila 17. oktobra 1953 na Bledu. Udeležili so se je zastopniki lovcev avstrijske Koroške in štajerske ter SR Slovenije. Razpravljali so ponovno o gamsjih garjah blizu naše državne meje, ki so se ustavile tik pred Karavankami. Posamezni primeri te nevarne gamsje bolezni so se pojavili tudi v , bližini italijansko-jugoslovanske meje, kar resno opozarja na največjo budnost. Na to konferenco so bili povabljeni tudi predstavniki italijanskih lovskih organizacij, a se povabilu niso odzvali.
Tretja konferenca je bila 15. novembra 1954 v Gradcu. Udeležili so se je predstavniki lovskih organizacij avstrijske Koroške in štajerske ter Lovske zveze Slovenije. Razpravljali niso le o konkretnih vprašanjih, temveč je vsaka delegacija podala
Igra svetlobe in senc ter — mlakarice
tudi temeljit pregled lovstva na svojem območju ob jugoslovansko-avstrijski meji. Izmenjali so tudi izkušnje in strokovna dognanja v lovstvu. Dogovorili so se, da bodo stike vzdrževali tudi med letom — vse v dobrobit divjadi. Na naslednjo konferenco so sklenii ponovno povabiti tudi predstavnike italijanske lovske organizacije.
Četrta konferenca je bila 19. novembra 1955 v Mariboru. Udeležili so se je predstavniki lovskih organizacij avstrijske Koroške in štajerske ter LR Slovenije. Predstavniki italijanskih lovcev se povabilu na konferenco ponovno niso odzvali. Iz poročil konference izhaja, da je neposredna nevarnost zaradi gamsjih garij minila.
Zastopnik goriške lovske zveze v slovenski delegaciji je poročal o težkih razmerah na jugoslovansko-italijanski meji. Predlagal je, da predstavnike italijanskih lovcev ponovno povabijo na konferenco.
Peta konferenca je bila novembra 1956 v Celovcu. Poleg predstavnikov iz Avstrije in LR Slovenije so
Foto I. Božič
197
33
Na več konferencah so govorili tudi o poginja
bili prvič navzoči tudi predstavniki lovskih organizacij Italije. V delegaciji, ki jo je vodil podpredsednik italijanske lovske federacije, so bili tudi predstavniki lovcev iz Trsta, Vidma in Trbiža. Izjavili so, da so prišli na konferenco v prepričanju, da so osebni stiki najboljši način za reševanje kakršnihkoli problemov ter da je po njihovem mnenju naloga lovcev ob meji zaščita narave, predvsem divjadi. O problemih na jugoslovansko-italijanski meji pa naj bi razpravljali na posebnem sestanku.
Šesta konferenca je bila leta 1957, vendar o njej žal nimamo podatkov.
Sedma konferenca je bila maja 1958 v Trstu. Udeležba je bila običajna, razpravljali pa so v glavnem le o lovu in divjadi na obmejnem področju med Jugoslavijo in Italijo. Italijanski predstavniki so poročali, da so večji problemi le v videmski pokrajini, kjer imajo še vedno regal-ni lovski sistem.
Avstrijski predstavniki so poročali o prvih pojavih kužne gamsje slepote na njihovem ozemlju. Konferenca je tudi sprejela sklep, da se skliče sestanek lovskih predstavnikov vseh alpskih dežel, kjer naj bi v okviru Mednarodnega sveta za lov (CIC) razpravljali o veliki divjadi in lovu nanjo v alpskih deželah.
Osma konferenca je bila 14. novembra 1959 v Ljubljani. Udeležili so se je predstavniki lovskih organizacij
gamsji garjavosti. Na sliki: garjavi gams Foto J. Petkoš
avstrijske Koroške in štajerske, italijanskih pokrajinskih lovskih federacij iz Trsta, Gorice, Vidma in predstavniki Lovske zveze Slovenije. Podali so izčrpna poročila o stanju lovstva in divjadi v njihovih deželah. Sklenilt so, da bodo odslej organizacije, udeleženke teh konferenc, obvezno druga drugi pošiljale v pismeni obliki vse važne podatke, predvsem lovsko statistiko. Razpravljali so tudi o lovskem turizmu in škodi na divjadi, povzročeni v prometu.
Deveta konferenca je bila 11. novembra 1960 v Celovcu. Udeležili so se je predstavniki iz Trsta, Gorice, Vidma (Italija), Koroške in štajerske (Avstrija) in Lovske zveze Slovenije. Domenili so se o posebnem sestanku glede konkretnih obmejnih problemov in o letnih pregledih trofej z obmejnega področja. Deseta konferenca je bila oktobra 1961 v Vidmu. Dnevni red in udeležba sta bila običajna. Predstavniki organizacij udeleženk so izmenjali poročila s statističnimi podatki o števičnosti in odstrelu divjadi na obmejnem področju.
Enajsta konferenca je bila od 23. do 25. novembra 1962 v Gradcu. Predstavniki lovskih organizacij iz Italije, Avstrije in Lovske zveze Slovenije so razpravljali o tekočih lovskih problemih z obmejnega področja ter izmenjali statistične podatke o številčnosti in odsteiu divjadi.
Dvanajsta konferenca je bila 15. septembra 1963 v Gorici (Ita- , lija). Udeležili so se je predstavniki ; lovskih organizacij: Vzhodne Tirolske, Koroške in Štajerske (Avstri- j ja); Trenta, Južne Tirolske, Vidma, Gorice in Trsta ter uprave državnih gozdov iz Trbiža (Italija) — in Lovske zveze Slovenije.
V ospredju je bilo poročilo o kata- | strofalnih izgubah, ki jih je prizadejala divjadi zadnja huda zima. Naši predstavniki so poročali tudi o brucelozi pri zajcih na Koprskem in o ukrepih, ki smo jih storili za preprečevanje te bolezni.
Trinajsta konferenca je bila 5. decembra 1964 v Ljubljani. Udeležili ; so se je zastopniki uradnih lovskih organizacij iz Avstrije in Italije ter Lovske zveze Slovenije, kot opazovalca pa predstavnika Tržaškega lovskega kluba.
Izčrpno so poročali o številčnosti : in odstrelu divjadi na svojih področjih ter o bolezenskih pojavih pri divjadi. Predstavnik koroške deželne lovske zveze iz Celovca je tudi poročal, da so na Koroškem medveda, ki je doslej užival strogo zaščito, zaradi povzročenih škod na drobnici postavili izven zaščite, štirinajsta konferenca je bila v Trstu, 16. januarja 1965. Na njej so poleg Lovske zveze Slovenije sode- j lovali predstavniki avstrijskih lovskih organizacij s Koroške, štajerske in Vzhodne Tirolske ter predstavniki italijanskih lovskih federacij iz Trsta, Gorice, Vidma, Trenta, Južne Tirolske ter uprave državnih gozdov iz Trbiža. Predstavniki LZS so poročali, da je končno premagana zajčja bruceloza na Koprskem. Italijanski predstavniki pa so poročali o naporih italijanskih lovcev za sodobnejšo lovsko zakonodajo.
Tako imenovani sistem prostega lova je praktično uničil divjad po vsej Italiji. Lov je zadovoljivo urejen le na področju Trsta, Gorice, Trenta in Južne Tirolske ter še nekaterih področjih Alp.
Petnajsta konferenca je bila okto- j bra 1966 v Lienzu, Avstrija. S po- j
34
198
Pred ostrim psom postane vroče tudi njej
Foto I. Mikec
datki o udeležencih in poteku konference žal ne razpolagamo, šestnajsta konferenca je bila v Celovcu 23. novembra 1967. Udeležili so se je razen predstavnikov Lovske zveze Slovenije še predstavniki avstrijske koroške in štajerske deželne ter vzhodnotirolske okrajne lovske zveze ter predstavniki italijanskih federacij iz Trsta, Gorice in Južne Tirolske; predstavniki federacije iz Vidma so poslali brzojavno opravičilo.
Obširno so poročali o stanju lovstva na svojih področjih, italijanski predstavniki pa ponovno tudi o prizadevanjih za uveljavitev naprednejše lovske zakonodaje v Italiji. Vodja slovenske delegacije Rado Pehaček je, kot član organizacijskega komiteja za mednarodno lovsko razstavo v Novem Sadu, izročil kot priznanje za posebne zasluge, ki so jih imeli pri organizaciji te mednarodne razstave: zlato plaketo koroškemu deželnemu lovskemu mojstru dr. VVernerju Knausu in štajerskemu deželnemu lovskemu mojstru dr. Richardu von Kaanu; srebrno plaketo pa okrajnemu lovskemu mojstru Gustavu Maierju iz Šmohorja v Ziljski dolini ter Josefu Ju-rigi-Lamutu, gojitvenemu mojstru iz Gradca.
Predsednik Rado Pehaček je imel tudi intervju za slovensko oddajo radia Celovec. Govoril je o stanju lovstva na Slovenskem ter o sodelovanju obmejnih lovskih organizacij.
Sedemnajsta konferenca je bila v Trentu, 22. in 23. novembra 1968. Razpravljali so predvsem o kužni
gamsji slepoti v triglavskem pogorju. Na osnovi izkušenj, ki jih imajo s to epidemijo na Avstrijskem oz. Južnem Tirolskem, je konferenca predlagala konkretne ukrepe.
Osemnajsta konferenca je bila
4.	oktobra 1969 v Ljubljani. Udeležili so se je predstavniki: iz Avstrije koroške in štajerske deželne ter vzhodnotirolske okrajne lovske zveze; iz Italije pokrajinskih lovskih federacij iz Trsta, Vidma, Gorice in Južne Tirolske — ter Lovske zveze Slovenije. Vse zastopane lovske organizacije so konferenci predložile pismena poročila o svojem delu v preteklem obdobju tec o stanju in odstrelu divjadi na njihovih območjih. Koroški predstavnik je poročal tudi o posameznih primerih kužne gamsje slepote na avstrijski strani Karavank ter se zahvalil slovenskim lovcem, da so takoj učinkovito ukrepali za omejitev oz. zatrtje te bolezni. Navzoči so ugodili želji Lovske zveze Madžarske, da bi sprejeli v članstvo konference lokalne madžarske lovske organizacije, ki mejijo s SR Slovenijo in z avstrijsko Štajersko.
Devetnajsta konferenca je bila 13. in 14. novembra 1970 v Gradcu. Udeležili so se je predstavniki iz SR Slovenije; zastopniki lovskih federacij iz Trsta, Gorice in Južne Tirolske ter državne gozdne uprave iz Trbiža (vsi iz Italije); iz Avstrije pa predstavniki deželnih lovskih zvez Koroške in štajerske ter okrajne lovske zveze Vzhodne Tirolske. Tokrat so konferenci prvič (in edino tokrat) prisostvovali tudi predstavniki obmejnih madžarskih lovskih
organizacij. Na konferenci sta bila nadvse zanimiva in poučna referata: mojster za divjad (Wildmeister) Max Tasch je predaval o gamsji garjavosti v nekaterih štajerskih loviščih, kjer je gostota gamsov prevelika; magister Hans Kapeller pa je obravnaval sodobno gojitev in odstrel srnjadi.
Dvajseta konferenca je bila 23. in 24. oktobra 1971 v Gorici (Italija). Poleg delegacije Lovske zveze Slovenije so se konference udeležili predstavniki italijanskih lovskih organizacij iz Trsta, Gorice in Južne Tirolske, iz Avstrije pa predstavniki lovskih organizacij Koroške, štajerske in Vzhodne Tirolske. Slišali smo poročilo o nevarni steklini, ki se je pojavila v raznih predelih Avstrije in Južne Tirolske (Italija). Avstrijski predstavniki pa so se zavzeli, da se lov na divje race ustavi konec decembra, ker so sredi januarja že v parih.
Enaindvajseta konferenca je bila 28. in 29. oktobra 1972 v vasi Geis pri Bolzanu (Italija). Predstavniki: Lovske zveze Slovenije, deželnih lovskih zvez Koroške, štajerske in Tirolske (Avstrija) ter italijanskih pokrajinskih lovskih federacij iz Trsta, Trenta in Južne Tirolske so razpravljali o gamsih in samoupravi v lovstvu. Glavni referat »Razmišljanje o gojitvi gamsa« je imel namestnik deželnega lovskega mojstra Koroške dipl. ing. :Werner Nieder-eder, na kar so vse delegacije v krajših koreferatih prikazale svoj odnos do gojitve in odstrela gamsov. Drugi referat »Razmišljanja o lovskem samoupravljanju« je imel
35
199
koroški deželni lovski mojster dr. Gerhard Anderluh. Naša delegacija je tudi ob tem referatu dala svoj prispevek. Obrazložila je naša načela o samoupravljanju v lostvu, kar je pri nas v dobri meri že uresničeno.
Dvaindvajseta konferenca je bila 17. novembra 1973 v Lienzu. Udeležili so se je vsi stalni udeleženci konferenc, osrednja tema pa je bila gamsja garjavost in metode preprečevanja te nevarne bolezni. Glavni referat je imel višji gozdarski svetnik dipl. ing. Gerhard Rottler, ki se že več kot dve desetletji bori proti gamsjim garjam na Avstrijskem ter je posredoval navzočim svoje bogate izkušnje. V obširni diskusiji je tudi naš predstavnik prof. dr. Stane Valentinčič podal naše poglede in metode boja proti tej bolezni, ki se skoraj v celoti ujemajo z ing. Rott-lerjevimi.
Triindvajseta konferenca je bila 15. in 16. novembra 1974 v Rivi ob Gardskem jezeru. Njen organizator je bila pokrajinska lovska federacija iz Trenta, udeležili pa so se je predstavniki: iz Avstrije deželnih lovskih zvez Koroške in štajerske ter okrajne lovske zveze Vzhodne Tirolske; iz Italije pokrajinskih lovskih federacij iz Trsta, Vidma in Južne Tirolske — in Lovske zveze Slovenije. Po ustaljeni praksi je bila za konferenco že vnaprej določena tema, tokrat o gozdnih kurah. Glavni referat je imel prof. dr. W. Schro-der, ki vodi inštitut za lovstvo v Oberammergauu na Bavarskem. Svoje izredno zanimivo in poučno predavanje je dokumentiral s slikami, diapozitivi in grafikoni. V izčrpni razpravi so navzoči podali svoje poglede in izkušnje o divjem petelinu.
štiriindvajseta konferenca je bila
14.	in 15. novembra 1975 v gradu Mageregg pri Celovcu. Udeležili so se je predstavniki: pokrajinskih lovskih federacij iz Trsta in Južne Tirolske ter uprave državnih gozdov iz Trbiža (vsi Italija), deželnih lov-
skih zvez Koroške, Štajerske in Tirolske (vsi Avstrija) in Lovske zveze Slovenije. Konferenca je bila namenjena ponovni naselitvi kozorogov v Alpah.
Glavni referat je imel višji gozdarski svetnik dipl. ing. Karl Bauer, ki je strokovno obdelal ponovno naselitev kozorogov v Avstriji (na Tirolskem, štajerskem, Koroškem). Kozoroge na Koroškem so pa resno ogrozile in skoraj povsem uničile gamsje garje. Direktor Triglavskega nacionalnega parka in Zavoda za gojitev divjadi »Triglav« Ivan Fab-jan-Niko je v obširnem koreferatu poročal o naselitvah, razvoju in stanju kozorogov v SR Sloveniji.
Petindvajseta konferenca je bila 4. decembra 1976 v Ljubljani. Udeležili so se je predstavniki: Lovske zveze Slovenije; deželnih lovskih zvez Koroške in štajerske ter okrajne lovske zveze Vzhodne Tirolske iz Avstrije; pokrajinskih lovskih federacij iz Trsta, Gorice, Vidma, Pordenona in Južne Tirolske iz Italije. Na dnevnem redu je bila aktualna tema: Zveri in ujede, njihova vloga v biosistemu ter odnos lovcev do te divjadi. O tem vprašanju sta bila dve referata, oba ponazorjena s pro-jeciranimi diapozitivi. Blaž Krže, ing. gozd., je imel referat »Zveri in ujede v SR Sloveniji«. Drugi referat je imel prof. dr. Antal Festetics z Inštituta za biologijo divjadi in lovstva na Univerzi v Gottingenu, ZRN, pod naslovom »Lovec in preganjani oz. o tako imenovanem razmerju roparic do plena«. Obema izredno poučnima referatoma, ki sta bila na strokovni višini, je sledila zanimiva razprava.
Petindvajsetletno sodelovanje lovskih organizacij obmejnih področij sosednjih držav je pokazalo lepe uspehe. Konkretno lahko navedemo naslednje:
Uspešno je bilo zlasti sodelovanje sosednjih lovskih organizacij ob izbruhu kužne gamsje slepote; skupno smo dve leti zaščitili divjega petelina; zaščitili kozoroge, ki bi
prešli državno mejo; sodelovali smo in skupno ukrepali ob pojavu gamsjih garij; skupno smo začeli urejati spolno in starostno strukturo ter gostoto jelenjadi v Karavankah. Ustanovili smo celo skupno gojitveno komisijo, ki planira odstrel jelenjadi v Karavankah, prireja skupne preglede rogovja uplenjenih jelenov in tudi stalno sodeluje v akciji za preprečevanje gamsje garjavosti v Karavankah.
Medpokrajinske lovske konference so postale več kot samo izmenjava informacij in izkušenj, postale so pobudnik za razne skupne akcije na obmejnem področju. Dokazale pa so tudi našim sosedom, da je slovensko lovstvo na samoupravni osnovi močna organizacija in da sta tudi naša lovska strokovnost in znanost na visoki ravni.
Konference so pa tudi pripomogle, da smo navezali s sosednimi lovci in lovskimi organizacijami dobre in prijateljske stike, kar je vsekakor v skladu z aktivno in miroljubno politiko neuvrščenosti in koeksistence SFR Jugoslavije. Zato bomo to pot tudi nadaljevali.
Sliki na strani 37 — 201
—	zgoraj: Ris, naslikal Josip Gorup,
(f 1926)
—	spodaj: Lovišča Jelovice
in Pokljuke, naslikal Franc Bergant
Sliki na strani 38 — 202
—	zgoraj: Kozorog v mladeniških letih, foto Vojko Bizjak, DIANA
—	spodaj: Gamsi v Iški, foto Tomaž Kočar, DIANA
36
200
ISMBBMMKa« H


mmm
rSvlfe
• ".. . •■•- ■■'"• '	-i-,,-'.
■yTT*R¿aggMB
itüll
&«fi
■Er, A4!
':,#á
p-f:^i¿LÍL
■HNSSsM&bI
¡M3íjt|aL
v,I1É
wMmm
wÊÊMÊÈÊÊÊmm
mm
'gmäm. '»
ten)
■W
v JBBW
■■■IB
im$-ä
I
I	-, ■>' ’•■
ÈÊmMmÆÊÊm
'#1«- d
Naš učitelj in ponos
Ernest Petrič
Ko slovenski lovci slavimo svoj veliki jubilej — 70-letnico delovanja slovenske lovske organizacije — se na vseh področjih našega dela oziramo na prehojeno pot. Med velike dosežke in uspehe naše organizacije moramo brez dvoma šteti tudi obnovo in razširitev lovskega oddelka v Tehničnem muzeju Slovenije, ki je lovcem in širši slovenski javnosti znan kot Slovenski lovski muzej.
Slovensko lovstvo je od svojih prvih dni bilo slovensko in lahko tudi rečemo, da je prav s to narodnoobrambno funkcijo, ki si jo je postavilo, bilo tudi napredno. Po narodni osvoboditvi in po zmagi revolucije se je v koreninah spremenil položaj lovstva v naši družbi, saj je bil dosledno porušen v svojem bistvu kapitalistični in izkoriščevalski odnos do lova. Uveljavila se je takoj po letu 1945 v svojem jedru že samoupravna organizacija našega lova.
Gotovo tako slovensko lovstvo ni moglo ostati usmerjeno samo k ozki lovski problematiki, pač pa je že zelo zgodaj sprejelo nalogo, da deluje kot aktivni činitelj na vseh področjih življenja in dela v naši družbi. Poleg tega, da so lovci prav z delovanjem svoje organizacije kul-
Slike na strani 39 — 203
—	zgoraj: Poljski zajec,
foto Bajko Marenčič, DIANA
—	zgoraj: Svizec,
foto Franc Jensterle, DIANA
—	spodaj: Redek prizor, foto Janez Černač, DIANA
Slike na strani 40 — 204
—	zgoraj: Medved,
foto Janez Černač, DIANA
—	zgoraj: Ko se zmrači, foto Jože Markizeti
—	spodaj: Čar večera, foto Konrad Mlinar
—	spodaj: Presenečen na nočnem pohodu, foto Tomaž Kočar, DIANA
tivirali svoj odnos do narave in divjadi in vse bolj postajali varuhi narave, ne le »lovci«, se je korak za korakom v slovenskem lovstvu uveljavilo spoznanje, da je možno in potrebno opravljati tudi širša kulturna poslanstva.
Ena konkretnih oblik delovanja slovenske lovske organizacije na kul-
turnem področju je bilo prizadevanje za obnovo in razširitev Slovenskega lovskega muzeja. Večletni delovni in materialni napori lovske organizacije, pri čemer sta bila izjemno pomembna pomoč in razumevanje vse naše družbe, so bili kronani z otvoritvijo prenovljenega lovskega muzeja, maja 1975, v okvi-
41
205
Otvoritev lovskega muzeja v Bistri, 10. 5. 1975. Pionirji pozdravljajo Staneta Dolanca, Franceta Popita in Miho Marinka
ru proslav 30-Ietnice narodne osvoboditve.
Od takrat naprej je Slovenski lovski muzej v Bistri pri Vrhniki postal s svojimi dvaindvajsetimi sobami ena pomembnejših muzejskih ustanov v slovenskem prostoru. To ne nazadnje dokazuje obisk našega muzeja. Vse kaže, da bomo letos fj- tretje leto njegovega obstoja ■— pri čemer pa je obisk v nekaterih zimskih mesecih skorajda nemogoč, sprejeli že stotisočega obiskovalca. Leta 1975 je muzej obiskalo 45 000 ljudi, leta 1976 35 000, letos pa, praktično le v dveh mesecih (maj—junij) že 18 336, od tega 12 000 otrok in mladine. Slednjim je poleg lovcem naš muzej še posebno namenjen. V muzeju se zlasti najmlajši seznanijo z živalmi naših gozdov, polj in gora. O teh živalih slišijo pripovedovati, v našem muzeju pa jih vidijo v naravnem okolju; v našem muzeju naj bi se krepil pravilen odnos mladine do narave in divjadi še posebej.
Prav zaradi pozornosti, ki jo namenja mladina našemu muzeju, moremo nedvomno ugotoviti, da smo uresničili enega izmed ciljev, ki smo si ga postavili, da naj bi s pomočjo lovskega muzeja širša slo-
venska javnost spoznala divjad in lovstvo. Muzej naj bi bil namenjen ne le lovcem, temveč vsakomur, ki mu je naš živalski svet pri srcu, še posebej pa mladini.
Dosegli smo seveda tudi drugi postavljeni cilj, to je, da naj bi bil naš muzej eno izmed sredstev za strokovno usposabljanje slovenskih lovcev. O tem pač ni dvoma. Skorajda bi lahko zapisali, da moremo na prste prešteti tiste slovenske lovske družine, ki še niso na skupinskem izletu obiskale našega — svojega muzeja, in strokovni izlet v Bistro združile tudi z obiskom drugih znamenitosti iz naše preteklosti, zlasti iz NOB.
Omenjenima temeljnima ciljema je bila od vsega začetka podrejena zasnova muzeja, ki si ga lahko ogledamo na dva načina. Po njem se je moč sprehoditi, se v kaki urici seznaniti z glavnimi živalmi, ki žive pri nas, z glavnimi vrstami divjadi in z njihovim okoljem, z njihovim življenjem, a tudi z delovnimi uspehi slovenske lovske organizacije. Lovci si seveda muzej ogledujemo natančno, če to storimo, potem bi skorajda lahko rekli, da je naš lovski muzej dopolnilo knjigi — Slovenskemu lovskemu priročniku.
Med mnogimi muzeji v svetu, lovskimi seveda, je težko najti muzej, ki bi bil do te mere strokoven, utemeljen na biološki znanosti in lovski stroki, kot je naš. To so izjavili ob svojem obisku v Slovenskem lovskemu muzeju tudi najbolj ugledni predstavniki svetovne lovske javnosti in ugledni funkcionarji Mednarodnega sveta za lov in ohranitev divjadi. Vse to smo dosegli z lastnimi močmi, s svojimi strokovnjaki — poznavalci lovstva, s svojimi oblikovalci, preparatorji in drugimi sodelavci. Tudi v tem pogledu je naš muzej torej zares slovenski! A ne le to, vseskozi smo hoteli, naj bi bil naš muzej pristen izraz našega, slovenskega lovstva, kakršno je bilo včeraj in kakršno je danes. Zato v njem skorajda ni najti ničesar takega, česar ni uporabljal slovenski človek pri tem, ko je lovil. Bogatih zbirk dragocenega orožja, lovskega okrasja in podobnega v našem muzeju ni, saj naš človek tega ni imel. S tem se je košatil tuji, predvsem fevdalni izkoriščevalec.
Ne le slovenski lovci, temveč tudi širša družbena javnost priznava, da je Slovenski lovski muzej skorajda edini, enkratni primer uspešnega sodelovanja prostovoljne organizacije, kakršna je lovska, s poklicno kulturno ustanovo, konkretno s Tehničnim muzejem Slovenije. Nedvomno je prav to sodelovanje dalo lep prispevek v zakladnico slovenskih kulturnih dobrin. Seveda želimo lovci s tem sodelovanjem nadaljevati. Skupno s Tehničnim muzejem snujemo kratkoročne in dolgoročne načrte. Letos, v letu našega lovskega jubileja in v letu jubilejev prvega našega lovca, predsednika Tita, bomo dosedanjim dvaindvajsetim sobam v muzeju dodali še tri nove, v katerih bodo našli svoje mesto: polh, svizec, belka, planinski zajec in nekatere zveri. Pripravljamo ustrezno oblikovan vodič po muzeju in izdajo plakata. Seveda želimo v sedanji postavitvi muzeja tudi marsikaj popraviti in
206
42
dopolniti in se pri tem opiramo na pomoč vseh naših lovskih organizacij, a ne le njih. Upamo, da nam bo v jubilejnem letu dokončno uspelo sistemsko urediti tudi financiranje tekočega poslovanja Slovenskega lovskega muzeja. Prav tako upamo, da bomo že letos mogli urediti nekatere prostore ob muzeju, zlasti dvorano, da bo služila tudi za strokovna lovska predavanja.
Za nekoliko daljše obdobje stoje pred nami izzivajoči in daljnosežni načrti. Razmišljamo o nadaljnji razširitvi muzeja v sodelovanju z Ribiško zvezo Slovenije, negujemo celo misel o obori, v kateri naj bi zlasti naši malčki videli tudi živo divjad.
To je seveda zahtevna naloga, saj ne želimo ustvariti novega muči-lišča za divjad v večji ali manjši kletki, temveč zagotoviti take pogoje za življenje živali v obori, ki bi bili kar najbolj podobni naravnim. To so torej nekateri naši načrti v zvezi s Slovenskim lovskim muzejem, ki jih snujemo na temelju doseženega ob jubileju naše organizacije. Naš temeljni cilj je bil in seveda ostane: na vseh možnih področjih kultivirati odnos slovenskega človeka, lovca še posebej, do narave, v kateri živimo in ustvarjamo. In Seveda smo slovenski lovci, ko slavimo svoj jubilej, na naš lovski muzej ponosni.
Sandi Leskovec: Lovčeve sanje, lesorez
O puškarstvu na Slovenskem
Jože Hlebanja
Puškarstvo, o katerem bomo govorili, bo v glavnem omejeno na lovske potrebe. Morda ne bo odveč, če najprej rečemo nekaj besed o odnosu lovca do puške. Po funkciji, ki jo puška opravlja, bi zadoščala najenostavnejša, cenena konstrukcija z železnim kopitom. Vendar sem prepričan, da bi tako puško malokateri lovec želel imeti. Puška, ki je skoraj intimna last lovca, mora biti nekaj posebnega, saj so skoraj vsi lovčevi doživljaji vezani na puško. To je razlog, da so lovsko orožje skozi stoletja, od prve uporabe pa do današnjih dni, izdelovali5 posebno skrbno in ga krasili. Okrasje pušk predstavlja svojevrstno umetnost. Muzeji hranijo tako orožje, ter je poseben predmet umetnostnih zgodovinarjev. Intimen odnos lovca do puške se je ohranil do današnjih dni, zato lovci uporabljamo za lov orožje, ki se razlikuje od nelovskega, predvsem po izdelavi.
Razvoj pušk se je začel v 14. stoletju, zatem ko so Evropejci dobili
lunta (vžigalna vrvica stenj) je bila pritrjena na poseben vzvod — petelin, ki jo je strelec prek prožil-nega vzvoda približal ponvici s smodnikom. Seveda je moral strelec lunto predhodno prižgati, vendar pa je s to puško strelec sam meril in prožil. Nadaljnji razvoj puške predstavlja v začetku 16. stoletja celin na kolesce (slika 3). Namesto lunte je bilo v petelinu pritrjeno kresilo (FeS2), skozi ponvico s smodnikom je teklo nazobčano kolesce, ki je imelo pogon na vzmet. Ko je strelec hotel streljati, je napel kolesce, pritisnil petelina s kresilom h kolescu ter kolesce sprožil (podobno kakor vžigalnik). Nastala iskra je zanetila smodnik. Temu izumu je kmalu sledil celin na kresilo (slika 4). Tudi pri celinu
komora za smodnik
v 13. stoletju smodnik od Kitajcev in Arabcev. Najstarejše še ohranjeno strelno orožje je tanneberška puška iz 14. stoletja (slika 1), katere glavni del je bronasta osmero-oglata lita cev. S tako puško sta navadno ravnala dva človeka, eden je meril, drugi prižigal. V primerjavi z lokostrelci, ki so izstrelili do 12 puščic v minuti, je bila ta puška, s katero so potrebovali za en strel 10 do 15 minut, uporabna le za posebne vojaške namene. V 15. stoletju je nastal (slika 2) celin na lunto (celin = celotni mehanizem za vžig smodnika -4- nem. Schloss),
Slika 1
43
207
je bilo kresilo vpeto v petelina, ki je po sprožitvi udaril ob udarno ploščo nad ponvico s smodnikom ter povzročil iskro, ki je vžgala smodnik v ponvici. Merilna naprava na puški (muha in kobilica) je iz leta 1498, prva risana cev z lahnim zavojem pa iz leta 1560 (A. Kuttnar iz Niirnberga).
Nov napredek je prinesel leta 1807 Škot Aleks Forsyth, ki je izumil živosrebrni fulminât in z njim omogočil izdelavo netilne kapice — netilke. S tem se prične razvoj perku-sijskega celina (slika 5), pri katerem je strelec nataknil netilko na prevrtan nastavek na puški (piston). Ko je sprožil petelina, je ta udaril
ponvica s
smodnikom
boj je imel papirnati tulec, vstavljen v medeninasto dno z vgrajeno netilko. Netilka se je vnela z udarcem petelina na vžigalno iglo. Prva dobro uporabna prelamača je bila izum francoskega puškarja Lafau-cheuxa (1852). Z izumom prelamač so nastali razni sistemi zaklepov. Leta 1863 je Schneider izumil naboj na centralni vžig, ki je povzročil nadaljnje izpopolnjevanje pušk. A. Nobel je leta 1866 izumil dinamit in 20 let pozneje (1886) se je pojavil brezdimni smodnik, ki ima v bistvu iste sestavine kakor dinamit. V tem obdobju so nastali tudi zaklepi Peabody, Synder, Flobert, Werndl itd. Repetirke (Mauser,
petelin
nazobčano
\ štirirob za ^ïapënjânjer
Slika 3
na netilko, ki se je vnela in iskra je skozi luknjico vžgala smodnik. V tem času (začetek 19. stoletja) so se pojavile tudi puške, ki so se polnile od zadaj (zadnjače). Take puške se niso mogle pojaviti prej, preden puškarji niso obvladali izdelovanja ustreznih zaklepov.
Z izumom enotnega naboja (patro-ne) leta 1827 (Nicolaus v. Dreyse), ki je združeval kroglo, smodnik in netilko (slika 6), je nastopil čas, ko so zamenjale puške zadnjače dotedanje puške prednjače. Enoten na-
Mannlicher, Krag, Schönauer itd.) so nastale po letu 1884.
Za začetek vzpona puškarstva na Slovenskem imamo lahko leto 1558, ko je cesar Ferdinand I. poklical iz Liega (Belgija) kakih 100 puškarjev, da so uvedli puškarstvo med žele-zarji v Borovljah. V Borovljah je bilo železarstvo že pred tem dobro razvito. J. F. Hayward navaja, da je bilo leta 1632 s puškarstvom zaposlenih 232 prebivalcev Borovelj, da je bil leta 1633 ustanovljen puškarski ceh ter da so takrat izdelovali
v Borovljah puške na kresilni kamen, ki so jih izvažali tudi v Italijo (Brescia) in v Benetke. V tistem času (1628) je bila v Borovljah izdelana tudi puška za kneza Leopolda V., ki se je ohranila in je eden najdragocenejših eksponatov v umetnostno-zgodovinskem muzeju na Dunaju. Prikazuje jo slika 7. J. V. Valvasor (1631—1693) opisuje v znameniti knjigi »Slava Vojvodine Kranjske« poleg puškarstva v Borovljah tudi puškarja Bottija na Stari Savi na Jesenicah. Takole pravi: »V tem kraju prebiva imeniten puškarski mojster, ki se imenuje Peter Botti. Zaradi spretnega dela zasluži, da se ga na tem mestu spomnimo, zakaj v izdelavi čednega in lepega orožja mu ni nihče kos, nihče ga ne prekaša, tekmuje z najboljšimi mojstri tako v Brescii v Italiji, kakor tudi na Francoskem in Nizozemskem ...«
V 18. stoletju so bili boroveljski puškarji veliki dobavitelji vojaškega orožja za avstrijsko vojsko. J. F. Hayward posebej omenja puškarje J. Kulniga (= Kulnika), M. Scheini-ga (= šajnika), J. Mischnitza (= Mišnica) in T. Hamerlitza (= Ha-merliča), ki so delovali v letih 1698 do 1766. Par pištol (slika 8), izdelek Tomaža Hamerliča, ki imata cevi, plošči celina in okovje iz pozlačenega brona, ročaj pa iz orehovine, hrani Clay Bedford Collection v Oaclandu, Kalifornija (USA). Izdelava teh pištol je svojevrstna in se razlikuje od drugih, ki so jih takrat izdelovali v Evropi.
Puškarstvo v Borovljah je doseglo višek konec 18. stoletja, za časa sedemletne vojne (1756—63) in avstrijsko-turške vojne (1787—91), ko so Boroveljčani oskrbovali avstrijsko cesarsko vojsko. Ko so leta 1841 zgradili na Dunaju veliko tovarno orožja in je leta 1867 Werndl (pri nas poznan pod Bendi) v Ste-yerju uspel s svojo puško, je puškarstvo v Borovljah naglo nazadovalo. Tedaj so Boroveljčani začeli izdelovati posebne puške za privatnike — lovce. Najeli so izurjene
208
44
netilka
mojstre iz Prage in Dunaja. Leta 1878 so ustanovili puškarsko šolo, leta 1883 preizkuševalnico za puške in leta 1886 puškarsko zadrugo. S tem se pričenja nova doba boroveljskega puškarstva. Omembe vreden je podatek, da je bilo v letih 1885 do 1903 v puškarski šoli poprečno komaj 15% Nemcev, a 85% Slovencev. Tik pred prvo svetovno vojno se je delež Nemcev hitro večal. Po njej in pred plebiscitom sta bili v šol. letu 1919/20 puškarska šola in puškarska zadruga v Borovljah v slovenskih rokah, upravitelj pa major dr. ing. V. Jeločnik.
Novo obdobje puškarstva v ožjem slovenskem prostoru je prineslo leto 1920, ko je bila s plebiscitom Koroška odcepljena od matične dežele. Zaradi močnega pritiska Nemcev na zavedne slovenske puškarje v Borovljah je po plebiscitu veliko puškarjev prišlo v Slovenijo, med drugimi tudi skoraj celotna puškarska šola. Koroški puškarji v Kranju so se lotili ustanavljanja puškarske zadruge, ki bi delala in bila opremljena po vzoru Suhlskih tovarn. Tedanja vlada jim je bila naklonjena in jim je odobrila 500 000 din brezobrestnega posojila. Takratni kranjski finančniki so slutili dober zaslužek, zato so prevzeli pobudo za ustanovitev zadruge v svoje roke. Tako je bila zadruga »Puškar-na« ustanovljena 23. 5. 1922 brez
sodelovanja koroških puškarjev, ki so bili tudi iz vodstva Puškarne odrinjeni. Na ustanovnem občnem zboru zadruge so puškarjem dobesedno rekli: »Vi kar tiho bodite in pridno delajte, prodajali bomo že mi.«
Koroški puškarji, ki so medtem že optirali za Jugoslavijo, so se morali ukloniti in sprejeti zaposlitev za skromno plačilo. Nesporazumi, ki so nastali zaradi želje po velikih zaslužkih na eni strani ter zahteve po soodločanju puškarjev na drugi strani, so zavrli nemoten razvoj puškarstva in mu vsilili siromašno životarjenje. V delo Puškarne se je leta 1924 s kapitalom (stroji za vrtanje cevi) in z osebjem (Gosner in Navratil) vključila tudi češka Zbrojevka; toda podjetje kljub temu ni uspevalo. To je bil razlog, da je prešla Puškama leta 1925 v zasebne roke industrijalca Pošingerja. Pošinger je takrat na račun reparacij Puškarno poceni dobro opremil. Začel je izdelovati municijo in predelovati vojaške puške iz reparacij za jugoslovansko vojsko. Tako je nastala dobro obetajoča tovarna. Toda leta 1928 je tedanja vojaška
Slika 5
uprava zahtevala, da se mora tovarna orožja preseliti v notranjost države. Za nov kraj tovarne so izbrali Užice. Selitvene stroške Puškarne je plačala država in ji dodelila zgradbo kasarne »Štefan Nemanja«. S tovarno se je preselilo v Užice 15 do 20 puškarjev, 5 do 10 delavk iz patronarne in kakih 8 vajencev. To je predstavljalo strokovni temelj nove tovarne, ki je dobila ime »Fabrika oružja i municije Užice« (FOMU). Tovarna je leta 1930 zaposlovala približno 150 delavcev. Iz koristolovstva je lastnik FOMU, Pošinger, uprizoril leta 1932 stečaj tovarne, kljub temu da je imel denar za plačilo dolgov. Na sodni obravnavi je dosegel, da je plačal samo 40 % dolga, ki je izviral še iz Kranja, ter z dobičkom zgradil novo tovarno. Ta je imela leta 1937 že 600 delavcev in letno zmogljivost 50 tisoč pušk, 10 milijonov nabojev kal. 7,9 in okoli 600 lovskih pušk. Tik pred vojno se je stari Pošinger umaknil in izročil tovarno sinu, ki pa se je ob prihodu Nemcev priglasil za »folksdojčerja«, tovarno pa prepustil Nemcem. Nemci so izdelane puške in municijo odpeljali
Slika 4
Slika 6 Prerez A-A
udarna
45
209
itki 'mmi
ter predvideli selitev tovarne v Nemčijo, zaradi česar tovarna ni obratovala. Tovarna FOMU je ponovno zaživela za časa Užiške republike (24. 9. 1941 do 29. 11. 1941).
V	tem času so izdelali 21 tisoč znamenitih pušk »Partizank«, 3 milijone nabojev, 18 tisoč ročnih bomb, 300 tromblonk in popravili 500 mitraljezov, kar je brez dvoma predstavljalo pomemben del partizanske oborožitve. Zaradi nenehnih nemških zračnih napadov na Užice in FOMU so tovarno preselili v trezorje (podzemeljske rove) Narodne banke. Tu je 22. novembra 1941 zaradi sabotaže prišlo do velike eksplozije, v kateri je bilo ubitih okoli 160 ljudi in uničen velik del tovarniške opreme. Preostali del opreme so užiški puškarji ob umiku iz Užic odpeljali. To je bila prva partizanska tovarna orožja v srcu Evrope, ko je bil Hitler na višku svoje moči. S propadom Užiške republike je bilo tudi konec FOMU. Po vojni je v njenih zgradbah nastala tovarna »Prvi partizan«.
V	obdobju tridesetih let je puškar Bratina v FOMU izdelal prvo doma strojno obdelano glavo za lovsko puško dvocevko (slika 9).
Manjše število koroških puškarjev se ni priključilo Puškami v Kranju. Lastne delavnice so odprli Janko Mišič v Kranju, A. Rutar v Celju in Borovnik v Zagrebu.
Omenili smo že, da se je po plebiscitu skoraj kompletna slovenska puškarska šola iz Borovelj preselila v Kranj. Nastala je »Državna strokovna šola za puškarstvo v Kranju« in pričela s poukom oktobra 1921. Učence prve generacije te šole in njihove učitelje kaže slika 10. Kljub slabim uspehom Puškame Kranj je pa puškarska šola dobro uspevala. Tako je na mednarodni razstavi za dekorativno umetnost v Parizu leta 1925 dobila za razstavljene izdelke zlato medaljo. Nemški časopis za
graverstvo je leta 1928 o puškarski šoli med drugim zapisal tole: »...Treba je pozdraviti, da nova strokovna šola ne deluje s posnemanjem drugih, temveč skuša gojiti motive, ki izhajajo iz domače ljudske umetnosti. Izdelki dajejo odličen vtis, so z vidnim občutkom prilagojeni posebni graverski tehniki in so v ornamentalnem lepotnem učinku enkratni. To je ponoven dokaz, da mora biti pristna ljudska umetnost vezana na zemljo, od koder izvira. Lahko samo želimo, da bi bila ta resnica povsod upoštevana ...«
Motivi, ki so jih v kranjski puškarski šoli gravirali na lovske puške, so prikazani na sliki 11, njihov avtor pa je prof. Janez Sajevic.
Kljub uspehom puškarske šole je občinski odbor mesta Kranj na svoji seji 18. 7. 1928 sklenil zaprositi nadrejeno oblast, da puškarsko šolo v korist tekstilne šole ukine. Takratno ministrstvo trgovine in indu-
strije je Kranjčanom ustreglo ter 14. 5. 1929 izdalo odlok, po katerem se je morala tudi puškarska šola, septembra 1929, preseliti v Užice, graverski oddelek puškarske šole pa je bil priključen Moški obrtni šoli v Ljubljani. Puškarska šola v Užicah je pričela s poukom febr. 1930 in je delovala do I. 1935, ko je bil njen kompletni inventar dodeljen Tehniški srednji šoli v Sarajevu, kar predstavlja njen konec.
Po odselitvi Pošingerjeve puškame iz Kranja je Viktor Omersa ustanovil v Kranju novo tovarno za lovsko municijo, ki je začela delati leta 1931. Njen tehnični vodja je bil koroški puškar Avgust Smole. Patronarna je bila zelo uspešna in so njeni izdelki v kratkem času dosegli najboljšo kvaliteto.
K prizadevanjem na področju pu-škarstva pri nas je treba šteti tudi oddelek za preizkušanje orožja pri puškarski šoli. Delovati je začel okt. 1924; prvi jugoslovanski patent iz puškarstva je prijavil A. Rutar, to je bil nov celin za brezpetelinke (slika 12).
Slika 8
210
46
Od vseh prizadevanj na področju puškarstva v Kranju sta osvoboditev dočakali le Mišičeva puškarska delavnica in Omersova tovarna za lovsko municijo. Prva je prišla leta 1947, druga pa leta 1948 v upravo Invalidskih gospodarskih podjetij in je oboje dobilo staro ime »Puškama Kranj«. Leta 1951 je bila zopet ustanovljena puškarska šola. Vse je lepo kazalo in Janko Ravnik, direktor šole, je v »Novi proizvodnji«, št. 4/5 — 1952, takole zapisal: »... (Puškama) je odslej z modernimi stroji, pripravami in orodjem dobro opremljena, v najlepšem razvoju, ter obeta postati eden najuspešnejših obratov v novi Jugo-
Slika 10: Prvi letnik državne puškarske šole v Kranju. Učitelji spredaj z leve: Janko Mišič, Janko Ravnik, Ivan Košnik, Rudolf Užnik, Anton čop. Učenci zadaj z leve: R. Majnik, M. Engelman, I. Mišič, M. Srakar, S. Bratina, S. Kokalj, I.
Strmole, I. Štirn
Slika 9
slaviji«. Toda zmotil se je. Leta 1957, ko je podjetje štelo že ca. 200 delavcev, se je Puškama združila s podjetjem Kovinar. Po letu dni skupnega dela sta se podjetji razšli. Ob odcepitvi leta 1958 so ostala vsa osnovna sredstva Pu-škarne Kovinarju, kakih 20 puškarjev pa je začelo srečo zopet na novo. Tega leta je bila tudi puškarska šola priključena šolskemu centru v iskri in je s tem svojo kratko življenjsko pot po osvoboditvi zaključila. Toda majhen kolektiv puškarjev se je s pridnostjo zopet opomogel in je leta 1962, ko se je preselil v nove prostore na Jerše-tovi cesti v Kranju, štel kakih 90 delavcev. V novih prostorih je kolektiv dobro napredoval, adaptiral delavnice, sezidal upravno poslopje
in nakupil nekaj opreme. Do leta 1970 se je povečal na okoli 140 delavcev, ko je zopet prišlo slabo obdobje. Tista leta je jugoslovanska trgovina uvažala, predvsem z vzhoda, po več 10 000 lovskih pušk letno po zelo nizkih cenah. Kolektiv je zato po letu 1972 iskal dopolnilno delo k puškarstvu in uvedel izdelavo orodij. S tem so tudi prekvalificirali večje število puškarjev v orodjarje. Orodjarstvo spada danes med najbolj donosno stroko v ko-vinarsko-predelovalni industriji. Ta dopolnilna dejavnost je privedla Puškarno neverjetno hitro do tega, da je delavski svet Puškarne že leta 1974 sklenil puškarstvo opustiti in naprej razvijati le orodjarstvo. Temu je že leta 1975 sledil referendum, ki je s skromno večino odločil, da
se Puškama priključi s kompletnim inventarjem gumarskemu kombinatu SAVA v Kranju. Glede na to, da tovarna Sava potrebuje veliko orodij za izdelavo svojih proizvodov, se je seveda zavzela za priključitev Puškarne, ki je bila izvedena leta 1976. »Puškama Kranj« je dobila novo ime: »SAVA — Kranj, TOZD orodjarna, embalaža In lovski material.« Sklep delavskega Sveta Puškarne o ukinitvi puškarstva iz leta 1974 je bil skoraj v celoti izveden; na pobudo vodstva Save so ostali le 4 puškarji, ki v svojih bivših prostorih nadaljujejo puškarsko delo. Taka situacija je danes, čeprav so mnogi menili, da je Kranj pravo mesto za puškarstvo, zgodovina vendarle kaže, da vodilni Kranjčani puškarstvu niso bili naklonjeni. Na osnovi obstoječe dokumentacije lahko ugotovimo, da so imeli koroški puškarji, ki jih je plebiscit leta 1920 pognal čez Karavanke, neizčrpno voljo, da bi puškarsko dejavnost prenesli na kranjska tla, toda kaže, da Kranjci puškarstva ne sprejmemo.
V uvodniku prve številke »Lovca« (1910) med drugim piše: »Prav tako važno za lovca je dobro orožje. Tudi tega ,Lovec' ne bo pustil z oči in bo seznanjal čitatelje z vsemi pridobitvami in napredkom orožar-stva.« Kdor prelistuje »Lovca« nazaj
47
211
Slika 11
stvo, ki ga je slovensko lovstvo že ob nastanku sprejelo. Toda kljub vsem prizadevanjem rezultati niso spodbudni. Očitno je, da je za slovensko puškarstvo s tem, da so ostali od Puškarne Kranj štirje puškarji, poleg njih pa se ukvarja po vsej Sloveniji še 10 ljudi s puškarstvom, nastopil čas, ko se puškarstvo na Slovenskem ne more več samo od sebe obdržati. Ostane samo še vprašanje, ali Lovska zveza Slovenije s svojimi ca. 17 000 člani more pomagati puškarstvu zopet na noge.
do prve številke, lahko ugotovi, da je bilo puškarstvu, balistiki in strelstvu v »Lovcu« namenjene precej pozornosti. Problem puškarstva je bil obravnavan tudi na skupščini Lovske zveze Slovenije leta 1976 v Novi Gorici. Sprejet je bil sklep, da naj izvršni odbor LZS med drugim pripravi do naslednje skupščine tudi predlog za izboljšanje oskrbe tržišča z lovskimi naboji in za izboljšanje puškarstva v Sloveniji.
Vidi se torej, da so »Lovec«, Lovska zveza Slovenije kakor mnogi posamezni lovci izpolnjevali poslan-
Rožička sta za srnjaka lanščaka premalo visoka. Kaj pa telesna teža?
Foto T. Kočar
212
48
Založniška dejavnost slovenske lovske organizacije
Lovstvo je veda, ki zahteva tudi globoko strokovno znanje. Zavedajoč se tega, je slovenska lovska organizacija vedno težila k temu, da bi svojemu članstvu to znanje pomagala pridobiti. Pisana beseda naj bi k temu največ pripomogla, vendar se je pokazalo, da je posredovanje znanja le z našo strokovno revijo LOVEC premalo. Zato je naša lovska organizacija začela izdajati strokovne publikacije.
Svojo založniško dejavnost je začela s knjigo Naš lov — prva izdaja, ki je zagledala luč sveta pred zadnjo vojno. Po vojni je izšla drucja, razširjena izdaja te knjige, kar v dveh delih. Ti knjigi sta opravili pionirsko delo pri izobraževanju naših lovcev po osvoboditvi, zlasti ko je zakonodajalec predpisal obvezen lovski izpit. Vsem prvim generacijam, ki so opravljale lovski izpit, sta bili ti knjigi dragocen pripomoček.
čas je tekel dalje, knjigi sta bili kmalu razprodani. Toda sodobnejše gospodarjenje z divjadjo in lovišči, kamor se je vključeval vse večji krog občanov z vstopanjem v lovske družine, je zahtevalo obsežnejše in temeljitejše strokovno znanje. To je bil razlog, da se je Lovska zveza Slovenije odločila za organizirano založniško dejavnost oz. za izdajo vrste strokovnih, v manjši meri pa tudi leposlovnih knjig z lovsko tematiko. Nastala je Zlatorogova knjižnica, ki je sedaj poleg revije LOVEC glavni nosilec strokovnega izobraževanja in vzgajanja lovskega članstva. Program Zlatorogove knjižnice je obsežen in je znan iz člankov, objavljenih v LOVCU. Naslednji pregled nam predstavlja založniško dejavnost slovenske lovske organizacije v vsem času njenega obstoja:
LOVEC OB 25-LETNICI SLOVENSKEGA LOVSKEGA DRUŠTVA, uredil Vladimir Kapus, posebna izdaja glasila, izdalo Slovensko lovsko društvo leta 1932.
NAŠ LOV — po sklepu Slovenskega lovskega društva priredil ing. Mir-
ko Šušteršič, izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celju leta 1934, naklada 6000 izvodov. LOVSKO-RIBIŠKI SLOVAR — avtor dr. Janko Lokar — založila Zveza lovskih društev v Dravski banovini leta 1937.
LOVSKI VODIČ — avtor dr. Stanko Bevk, založila Zveza lovskih društev v Dravski banovini leta 1937. NAŠI PSI Sr avtor dr. Janko Lokar, izdal in založil Lovski svet LR Slovenije leta 1948.
NAŠ LOV I. del v priredbi ing. Mirka Šušteršiča — izdala in založila Lovska zveza Slovenije leta 1951, naklada 7000 izvodov.
NAŠ LOV II. del — v priredbi ing. Mirka Šušteršiča, izdala in založila Lovska zveza LR Slovenije leta 1953, naklada 6957 izvodov.
LOVSKI KOLEDAR 1956 — sestavil in uredil dr. Milan Dular — izdala in založila Republiška lovska zveza, naklada 2000.
OCENJEVANJE LOVSKIH TROFEJ — sestavili člani Republiške komisije za ocenjevanje lovskih trofej, Cene Kranjc, Boris Lovrenčič, Bogdan Sežun, Veljko Varičak in dr. Gjuka Vrbanič. Izdala ob 50-letnici SLD Republiška lovska zveza Slovenije, leta 1957, naklada 1000 izvodov.
STVARNO KAZALO LOVCA od leta 1910 do vključno 1956/57, sestavil ing. Anton šivic, izdala Republiška lovska zveza Slovenije ob 50-letnici delovanja slovenske lovske organizacije — leta 1957.
LOVSKI KOLEDAR 1957 — sestavil in uredil dr. Milan Dular — izdala in založila Republiška lovska zveza, naklada 2000.
LOVSKI KOLEDAR 1958 — uredil dr. Milan Dular — izdala in založila Republiška lovska zveza, naklada 2050.
LOVSKI KOLEDAR 1959 — uredil dr. Milan Dular — izdala in založila Republiška lovska zveza, naklada 2000.
ZLATOROGOVA
KNJIŽNICA
LOVSKI KOLEDAR 1960 — uredil dr. Milan Dular — izdala in založila Republiška lovska zveza, naklada 2000.
NAVODILA ZA BONITIRANJE LOVIŠČ — sestavila Ljuban Zadnik in ing. Mirko Šušteršič — izdala Republiška lovska zveza Slovenije leta 1961, naklada 1000 izvodov. MEDVED V SLOVENIJI — avtor Lado Švigelj, izdala ‘Mladinska knjiga v sodelovanju z Lovsko zvezo Slovenije leta 1961, naklada 2000. PRIROČNIK ZA LOVSKE IZPITE —• uredil ing. Mirko Šušteršič, izdala Lovska zveza Slovenije leta 1962.
LISICA — avtor Alexander Schmo-ok, izdala Mladinska knjiga v sodelovanju z Lovsko zvezo Slovenije leta 19'62, naklada 2000 izvodov.
BIOLOŠKA IN TEHNIČNA ZAŠČITA GOZDA PRED ŠKODO PO VELIKI DIVJADI, avtorja Janez Čop in Anton Simonič, izdal IGLG v sodelovanju z LZS leta 1962, naklada 500.
LOVSKI ŠPANJEL1 — avtor Julij Koder, izdala Lovska zveza Slovenije leta 1964, naklada 2000 izvodov.
SLOVENSKI LOVSKI PRIROČNIK — sestavili France Cvenkei, Alojz Černe, Vlado Jenko, Slavko Kovač, Blaž Krže, Milan Ramšak, Vjekoslav Simčič, Anton Simonič, Franjo Sok, Mirko Šušteršič, Stane Valentinčič, Veljko Varičak, Ljuban ZTidnil izdala Lovska zveza Slovenije leta 1971 kot prvo knjigo Zlatorogove knjižnice, naklada 3000 izvodov.
SLOVENSKI LOVSKI PRIROČNIK — druga dopolnjena izdaja — sestavili France Cvenkei, Alojz Černe, Hinko Hribar, Vlado Jenko, Slavko Kovač, Blaž Krže, Milan Ramšak, Vjekoslav Simčič, Anton Simonič, Franjo Sok, 'Mirko Šušteršič, Stane Valentinčič, Veljko Varičak, Ljuban Zadnik, izdala Lovska zveza Slovenije leta 1974 kot 1/1 knjigo Zlatorogove knjižnice, naklada 10 000.
PO MOJIH LOVSKIH STEZAH — avtor ing. Mirko Šušteršič, izdala založba Lipa v sodelovanju z Lovsko
49
213
zvezo Slovenije leta 1972 kot drugo knjigo Zlatorogove knjižnice, naklada 3000 izvodov.
LOVSKE TROFEJE NA SLOVENSKEM — avtorji Milan Berger, Ado Makarovič, Anton Simonič, Tone Svetina, Veljko Varičak, izdala Lovska zveza Slovenije leta 1972 kot tretjo knjigo Zlatorogove knjižnice, naklada 8000 izvodov.
LOVČEVA ŽENA — avtor Marianne Mertens v prevodu Lilijane Avčin, izdala Mladinska knjiga v sodelovanju z Lovsko zvezo Slovenije leta 1973 kot četrto knjigo Zlatorogove knjižnice, naklada 5000 izvodov.
SRNJAD — avtor Anton Simonič, izdala Lovska zveza Slovenije leta
1976	kot peto knjigo Zlatorogove knjižnice, naklada 13 000 izvodov.
OCENJEVANJE MUFLONOV IN DIVJIH PRAŠIČEV V NARAVI — avtorji Manfred Fischer, Heinz Lamster, Hans-Georg Schumann, prevod in priredba Blaž Krže — izdala Lovska zveza Slovenije leta 1976 kot šesto knjigo Zlatorogove knjižnice, naklada 13 000 izvodov.
MOJ PES — avtor Janko Lavrič, pregledal in dopolnil Slavko Kovač — izdala Lovska zveza Slovenije leta
1977	kot sedmo knjigo Zlatorogove knjižnice, naklada 10 000 izvodov.
ZELENE STEČINE — pisatelji in pisci Josip Jurčič, Rado Murnik, Hinko Dolenec, Franc Šaleški Finžgar, Ivan Tavčar, Cvetko Golar, Fr. Ro-jina, Fr. Starovaški, Srečko Kosovel, Janez Jalen, Andrej Trkman, Janko Lokar, Joža Herfort, Mirko Šušteršič, Ivan Matičič, Cene Kranjc, Ivan Ferlež, Marička Žnidaršič, Jelo Gašperšič, Rado čenčič, Jože Šmit, France Cvenkel, Rado Bordon, France Avčin, Dane Zajc, Matevž Hace, Tone Svetina, Gregor Strniša, Janko Perat, Ciril Zlobec. Zbral in uredil Janko Perat — izdala Lovska zveza Slovenije ob 70-letnici Slovenskega lovskega društva leta 1977 kot osmo knjigo Zlatorogove knjižnice, naklada 20 000 Izvodov.
Razveseljivo je, da je v zadnjih šestih letih izšlo v založbi Zlatorogove knjižnice Lovske zveze Slovenije kar 9 knjig: 6 strokovnih in 3 leposlovne, za slovenske razmere v velikih nakladah. Skupščina Lovske zveze Slovenije se je odločila, da bo v bodoče vsak slovenski lovec naročnik Zlatorogove knjižnice, zato je zadnja knjiga izšla že v nakladi 20 000 izvodov.
Tudi več naših področnih zvez in lovskih družin je za razne prilož-
nosti (obletnice ipd.) izdalo razne knjige in knjižice, zbornike in druge edicije. Zanimivo bi bilo zbrati podatke tudi o teh izdajah.
Založniška dejavnost naše lovske organizacije se bo nadaljevala. Vsako leto bo Zlatorogova knjižnica LZS izdala knjigo ali dve, v glavnem strokovne^ vsebine, kar bo vsekakor pripomoglo k nadaljnjemu izobraževanju in povečanju strokovnosti naših lovcev v korist gospodarjenju z divjadjo v naših loviščih.
Dopisna šola za lovske tehnike
Stane Valentinčič
Občni zbor Lovske zveze Slovenije, marca 1971 v Radencih, je v enem svojih sklepov določil, da se lovska organizacija načrtno posveti tudi strokovnemu izobraževanju lovcev. Upravni odbor LZS pa je na svoji seji spomladi 1972 sprejel program o strokovnem izobraževanju nižjega, srednjega in višjega lovskega kadra.
Biotehniška fakulteta v Ljubljani — njen Inštitut za zoohigieno in patologijo divjadi — je že leta 1971 začela pripravljati dopolnilni izobraževalni tečaj za lovce, na ravni srednje šole. Predlog je bil poslan Lovski zvezi Slovenije, ki ga je načelno sprejela. Dogovorjeno je bilo, da se prične z izobraževanjem lovskih kadrov kot dopolnilnim strokovnim izobraževanjem na bazi dovršene srednje šole, in sicer v dopisni obliki.
Biotehniška fakulteta je prevzela vsebinski del dopisne šole: izdelavo programa, izbiro predavateljev, organizacijo in realizacijo seminarjev, opravljanje zaključnega izpita. Dopisna delavska univerza v Ljubljani je prevzela tehnični del programa: pogodbe s pisci predavanj, prevajanje neslovenskih tekstov v slovenščino, lektoriranje, tisk in raz-
pošiljanje skript kandidatom. Lovska zveza Slovenije pa je — poleg ustanoviteljskega bremena — prevzela financiranje šole (kandidati sami ali njihove lovske organizacije so bili dolžni plačati le letno šolnino v znesku 300 din), skrb za razpis vpisa v šolo, določitev načel za izbor in samo izbiro kandidatov ter določitev naziva in statusa absolventov šole.
Zamisel strokovnega programa šole In izvedba le-tega je bila izvirna, v bistvu nova. Pouk se ni pričenjal z opisovanjem divjadi, ampak z učenjem »ekologije«, zatem o »populaciji«, nato šele so sledili predmeti »divjad«, »gojitev divjadi in upravljanje lovišč« ter »lov«. S takim razporedom programa je šola hotela v temelju spremeniti dotedanji način izobraževanja lovcev oziroma preusmeriti njihovo pojmovanje o divjadi, to je, da divjad ni bitje samo zase, temveč je vključena v okolje, v ekosistem oziroma v ekosisteme z medsebojnimi vplivi. Kategoriji divjad — okolje sta vzročno povezani in divjad spoznavati ter gojiti pomeni predvsem skrbeti za njeno okolje, to je za ekosisteme v celoti. S tem
214
50
Na lovu v Prekmurju
Foto P. Adamič
je šola prvenstveno težila k vzgoji lovcev — varuhov narave, potem šele lovcev v ožjem smislu. Podobno vlogo ima tudi predmet »populacija«, ki naj lovce pouči, da divjad ni preprost seštevek posameznih živali iste vrste in več vrst, temveč da osebki žive v točno določenih in medsebojno povezanih organiziranih starostnih in spolnih formacijah, da so tudi določene vrste v medsebojnih medvrstnih odnosih. Gre torej za izredno močno notranje in medsebojno značilno urejeno združbo živalskih vrst.
Pri pisanju predavanj oziroma skript, ki jih bodo oziroma so jih po pošti prejemali kandidati, je vplivalo dejstvo, da je pred nedavnim gojitveno lovišče »Jelen« — Belje, organiziralo za svoje strokovno osebje predavanja pod naslovom »Biološke osnove lovnog gazdova-nja«. Pisce teh predavanj smo povabili, naj pripravijo določena predavanja tudi za dopisno šolo za lovske tehnike. To so bili magistri lovstva ing. Jan Brna, ing. Djuro Nikolandič in dipl. vet. Stojan Popovič, dalje ing. Ivan Isakovič ter biolog Josef Mikuška. V Ljubljani so bili za pisanje določenih predavanj povabljeni strokovni delavci: ing. Miha Adamič, ing. Lojze Černe, biolog Janez čop, ing. Anton Simonič ter z Biotehniške fakultete
prof. dr. Kazimir Tarman in avtor tega članka. Za predavanje o medvedu smo naprosili Lada Šviglja, pisca knjige »Medved«, za predavanje o odnosu plen—roparica pa dr. W. Schroderja iz ZRN.
Napisanih je bilo 46 predavanj in to —
Predmet »Ekologija« 5 (skupaj 117 strani): Ekosistemi, Ekologija in njen pomen za gojitev divjadi, Biotični sistemi biosfere, Organizem in okolje, Vloga in pomen ekoloških faktorjev v življenju divjadi. Predmet »Populacija« 7 (148 strani); Populacija in njene osnovne značilnosti, Prostorska razporeditev vrste, teritorialnost in črednost, Pojem socialnosti in osnove socialnega obnašanja, Migracije, Dejavniki rasti živalskih populacij, Usmerjanje dinamike in strukture populacije, Odnos roparica — plen. Predmet »Divjad« 12 (221 strani): Splošni del — sistematika divjadi, morfologija in fiziologija ter reprodukcija, Jeleni, Roparji, Divji prašič, Zveri, Zajec, Fazan, Jerebica, Ujede, Race, Vodna perjad, Selitev ptic.
Predmet »Gojitev divjadi in upravljanje lovišča« 16 (175 strani): Splošna načela prirodne gojitve divjadi, Gojitev posameznih vrst div-
jadi — jelen, srna, gams, muflon, zajec, fazan, jerebica, divji prašič, medved, gozdne kure, Umetna gojitev divjadi, Lovske škode in škode na divjadi, Lovišče in lovskogospo-darski načrt, Lovstvo in Varstvo narave, Bolezni divjadi.
Predmet »Lov« pa je obsegal 6 predavanj (60 strani): Lovsko orožje in balistika, lokostrelstvo, Lov, lovska disciplina, lovska etika, Lovske trofeje, Ravnanje z uplenjeno divjadjo, Divjačjna, Lovska kinologija.
Na prvi razpis enoletne dopisne šole za lovske tehnike v julijskem Lovcu 1972 se je priglasilo 161 kandidatov, ki so ustrezali pogojem. Zaradi omejenih možnosti ni bilo mogoče sprejeti vseh hkrati, ampak postopno.
O tem je predsednik Lovske zveze Slovenije Lojze Briški v svojem nagovoru diplomantom druge skupine povedal: »Zanimanje za vpis je bilo nad vsemi pričakovanji, saj se je sprva prijavilo skoraj 200 kandidatov. Zaradi posebnega načina šolanja, z omejenim številom slušateljev, je bilo v letu 1972/73 sprejetih 60 interesentov, od katerih jih je zaključni izpit uspešno opravilo 51. Slušatelji so bili izbrani v sodelovanju s področnimi lovskimi zvezami, in sicer tako, da bi kar najbolj
enakomerno zadostili željam in potrebam celotnega slovenskega prostora. Enako načelo je bilo upoštevano pri sprejemu slušateljev vaše generacije, saj smo v letu 1973/74 sprejeli 62 kandidatov, od katerih jih danes in jutri k zaključnemu izpitu pristopa 53. Za študijsko leto 1974/75 pa smo sprejeli preostalih 50 kandidatov, ki so dve leti vztrajno čakali na sprejem, tako da razpisa sploh nismo obnovili. Kasneje pa želimo omogočiti, na podlagi posebnih sprejemnih izpitov, vpis tudi vsem tistim, ki nimajo formalne predizobrazbe, vendar jim poznavanje lovstva omogoča slediti predavanjem. — Snov, ki ste jo v tem letu obravnavali, je dokaj zahtevna. Verjetno je naša skupna ugotovitev da ste v tem času spoznali vrsta novih dognanj. Prepričani smo, da boste pridobljeno znanje uspešno prenašali v vaše vsakdanje delo, tako v lovskih družinah kakor drugih lovskih organizacijah.«
Kandidati so skripta po zvezkih prejemali na dom, skupaj 21 zvezkov. Potem, ko so prejeli vsa predavanja enega predmeta, je bil o njegovi snovi seminar. Seminarji so bili enodnevni in v dveh skupinah, v Ljubljani in v Celju ali Mariboru.
Na vsakem seminarju so slušatelji pisali seminarsko nalogo, zatem pa je bila o isti tematiki razprava. Udeležba na seminarjih je bila obvezna in hkrati pogoj za pripustitev h končnemu izpitu; posameznik je lahko manjkal največ na enem seminarju. Na koncu prvih treh letnikov je bila med absolventi šole izvedena anketa o programu šole. V zvezi z rezultati te ankete so od
3.	skupine slušateljev dalje seminarji dvodnevni (na Biotehniški fakulteti v Ljubljani), snov predavanj pa je bila v skladu s predlogi dopolnjena in preurejena: začenši s
5.	skupino so pričela izhajati prečiščena skripta, najprej iz ekologije, za temi še druga. Sicer pa je bila snov, glede na najnovejša dognanja, posodobljena. Pogoji za spre-
jem v šolo so bili: dovršena srednja šola (šola 2. stopnje) z zaključnim izpitom, opravljen lovski izpit in članstvo v lovski organizaciji. Začenši s 4. skupino (leta 1975), sledeč besedam predsednika Lojzeta Briškija, je bilo merilo za sprejem v dopisno enoletno šolo za lovske tehnike spremenjeno toliko, da je bilo šolanje omogočeno tudi lovcem brez srednje šole, vendar s pogojem, da so zadovoljivo opravili izpit iz biologije in slovenščine, predpisani za srednje šole.
Po 5. seminarju (iz predmeta »Lov«) se kandidati pripravijo na zaključni izpit konec oktobra ali v začetku novembra. Izpit se opravlja pred komisijo, ki jo določi Lovska zveza Slovenije; predsednik komisije je član izvršnega odbora LZS.
Poleg odgovorov na vprašanja se pri končni oceni upoštevajo tudi ocene seminarskih nalog. Pogojem za pripustitev k izpitu zadosti okrog 85 % vpisanih. Od teh jih zadovoljivo opravi končni izpit poprečno 90%.
Tisti, ki končnega izpita ne opravijo, ga lahko ponavljajo v izrednem izpitnem roku (navadno v januarju). Lovska zveza Slovenije je glede izobraževanja lovcev izdelala predlog samoupravnega sporazuma o zasnovi, uresničevanju in verifikaciji izobraževalnega programa in ga predložila lovskim organizacijam v razpravo in sprejetje. Le-te so ga sprejele in podpisale. Predloženi program izobraževanja je bil sprejet in overovljen v lov. letu 1976/77. Dne 15. novembra 1976 je bila v Ljubljani slovesna podelitev diplom 183 lovskim tehnikom, ki so šolo opravili v štirih skupinah (letnikih) 1972/73, 1973/74, 1974/75, 1975/76. Diploma daje absolventu šole naziv »lovski tehnik« in kvalifikacijo višje lovske izobrazbe. Skupaj z diplomo so absolventi prejeli značko »lovski tehnik«.
Diplome jim je izročil predsednik izvršnega odbora Lovske zveze Slovenije Rado Pehaček, ki je ob tej priložnosti spregovoril o pomenu in
nujnosti izobraževanja lovcev v lovskih organizacijah, o poglabljanju samoupravljanja v lovskih družinah in razvijanju našega lovskega gospodarstva.
Navzoče je spomnil, da se je LZS svoje naloge za strokovno izpopolnjevanje članstva dobro zavedala že pred desetletjem in prej, ko je začela s sistematičnim izobraževanjem svojega članstva. Najprej so bili organizirani strnjeni tečaji za lovske čuvaje. Kmalu pa se je pokazala potreba po višji stopnji strokovnosti v lovskih vrstah, ki bi omogočala strokovnejše in sodobnejše reševanje zapletenih vprašanj o varstvu, gojitvi in odstrelu divjadi. Sprožena je bila pobuda za ustanovitev posebne dopisne šole s primerno zahtevnim učnim programom. Predsednik Pehaček se je še posebej zahvalil pobudniku za to šolo, njenemu mentorju in znanstveniku prof. dr. Stanetu Valentinčiču, ki je lovski organizaciji in njenim kadrom tako nesebično dal na voljo svoje veliko strokovno in pedagoško znanje.
Posebej je poudaril, da je bil tak proces v razvoju našega lovstva logična posledica stremljenj lovske organizacije: korakati v duhu časa, tako v strokovnem kakor v družbenopolitičnem pogledu. Slovenska lovska organizacija, ki sedaj združuje že nad 17 000 lovcev, čvrsto povezanih v lovskih družinah, v letu 1977 praznuje že svojo 70-let-nico obstoja, stalne rasti in dinamike.
Dejal je tudi: »Ponosen sem, da je naša lovska organizacija napravila tak razvoj, da podeljujemo kar 183 diplom lovcem, ki so se prizadevno usposabljali z učenjem, predvsem s ciljem, da bodo svoje pridobljeno znanje prenašali na druge lovce, ga uporabljali v našem lovskem gospodarstvu, pri upravljanju lovišč, hkrati pa sodelovali pri naših znan-stveno-raziskovalnlh programih.« Dopisna šola za lovske tehnike nadaljuje z delom; leta 1976 se je v 5. letnik vpisalo 47 slušateljev.
216
52
Delovanje odseka za lovstvo pri Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo
Janez čop
Raziskovalna dejavnost na področju lovstva je v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji zaživela šele po drugi svetovni vojni. Prej so se le posamezniki ali biološke ustanove ukvarjali s proučevanjem nekaterih vrst divjadi. Organiziran začetek je šele po
I.	1945, ko so nekatere ustanove na ravni republik formirale lovske oddelke, sektorje, grupe, ki so se boij poglobljeno in s strokovnim kadrom, lotile raziskovanja naše divjadi.
V Sloveniji se je to zgodilo jeseni
I.	1955, ko je bil ustanovljen sektor za lovstvo pri Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani. Ob udeležbi predstavnikov gozdarstva, lovstva in kmetijstva je bil sprejet sklep o intenzivnejšem preučevanju na področju lovstva v Sloveniji in da financiranje te dejavnosti prevzamejo Republiška uprava za gozdarstvo, Republiška lovska zveza in Uprava gojitvenih lovišč LRS. Strokovni kolegij Inštituta je na seji junija 1956 izbral dr. S. Valentinčiča za starešino sektorja, ki je bil tudi iniciator in organizator raziskovalnega dela v lovstvu Slovenije. Do tedaj se je lovstvo deloma obravnavalo v inštitutovem sektorju za varstvo gozdov, katerega predstojnik je bil prof. J. Šlander. Odsek za lovstvo pri IGLG je sprva kot sektor za lovstvo domoval na veterinarskem oddelku FAGV v Mestnem logu, ob reorganizaciji
I.	1958 pa se je preselil v zgradbo matične ustanove na Večni poti v Ljubljani.
Sektor za lovstvo je mora! sprva rešiti organizacijske naloge in med drugim izbrati sodelavce, formirati mrežo zunanjih, terenskih sodelavcev iz vrst družinskih in poklicnih lovcev tedanjih gojitvenih lovišč, začeti opremljati lasten laboratorij itd. Kadrovska zasedba je bila spočetka številna. Angažiranih je bilo precejšnje število honorarnih sodelavcev iz vrst veterinarjev, biologov, patologov, gozdarjev. Še I. 1957 so v sektorju delovali veterinarji dr. S. Valentinčič, dr. L. Šenk, dr.
J. Batis, biologi dr. J. Matjašič, dr. R. Rakovec, J. čop in gozdar ing. A. Simonič.
Program je bil zastavljen takole:
1.	Proučevati naseljevanje divjadi v Sloveniji (fazan, jerebica).
2.	Okrepiti umetno zrejo fazanov, kar terja proizvodnjo briketne hrane, uporabo inkubatorjev za valjenje in druge zrejne naprave.
3.	Proučevanje naše divjadi iz biološkega, patološkega, parazitolo-škega in ekonomskega vidika.
4.	Proučevanje škod od jelenjadi z obgrizanjem in lupljenjem drevja.
5.	Pregledi poginule divjadi.
6.	Strokovni nasveti in napotila lovskim organizacijam.
7.	Sodelovanje z domačimi in tujimi raziskovalnimi ustanovami, ki se ukvarjajo z lovstvom.
Navedeni program odraža problematiko lovstva (in gozdarstva) izpred dobrih 20 let, večina tematike pa je še danes aktualna. Veliko zastav-
ljenih nalog je bilo izvršenih in mnoge izsledke so uporabili tudi »potrošniki« izven meja Slovenije. Naj naštejem le nekaj pomembnih tem, katere je sektor za lovstvo tedaj proučeval in izdelal elaborate za Lovsko zvezo Slovenije:
1.	Intenzifikacija in modernizacija umetne gojitve fazanov.
2.	Rajonlzaeija male divjadi v lovskih zvezah Kranj, Ljubljana in Novo mesto.
3.	Patološka diagnostika poginule divjadi.
4.	Eksperimentalno proučevanje toksičnosti agrokemičnih sredstev na divjad.
5.	Rezultati povojnih naseljevanj divjadi v Sloveniji.
Dr. Valentinčiču in njegovim sodelavcem gre zasluga, da je v Jugoslaviji prišlo do »revolucije« v tehnologiji umetne gojitve fazanov. Prejšnji klasični način zreje fazanov se je sprva kombiniral z novim, mo-
Inštitutove voljere, kjer je bila prva poskusna umetna vzreja poljskih jerebic v Sloveniji	Foto J. Čop
53
217
Škoda od jelenjadi, obgrizanje in lupljenje	Foto J. Čop
dernejšim sistemom (inkubatorji, grelci, briketna hrana), kar je omogočalo večjo proizvodnjo. Današnja industrijska zreja v fazanerijah je dejansko rezultat prizadevanj sektorja, ki je znal izsledke študij prenesti neposredno v prakso. Fazanerija Vurberg je bila ena prvih v Jugoslaviji in je služila za eksperimentiranje pri iskanju novih, ustreznejših metod vzreje.
Pomembna študija sektorja za lovstvo je bila tudi »Raziskovanje srnjadi v gojitvenih loviščih UGL«. V tej nalogi je s pomočjo poklicnih lovskih čuvajev zbranih ogromno dragocenih podatkov o biologiji te divjadi. Sektor je kmalu po ustanovitvi začel raziskovati problematiko škod, važno zlasti za gozdarstvo, in iskati ustrezne metode za preprečevanje le-teh v nalogah: »Proučevanje škod od jelenjadi v gozdovih Slovenije« ter »Eksperimentalni poizkus preprečevanja škod v gozdu od jelenjadi«. S postavitvijo ograde (5600 ha) v Kokri in Jelen-dolu se je del te tematike prenesel v Karavanke, kjer je bila škoda tudi največja.
Raziskovalna in instruktažna dejavnost sektorja je bila pestra in menim, da je opravičila svoje poslanstvo. Sektor za lovstvo je organizi-
ral številna predavanja, posvete v lovskih družinah in gojitvenih loviščih, dalje tečaje za lovske čuvaje, objavljal strokovne članke itd. Sodelovanje z inozemskimi sorodnimi institucijami je pripomoglo, da smo marsikateri tuj izsledek v lovstvu koristno prenesli na naša tla. Program raziskovalnih nalog je bil sprejet vsako leto sproti in ta praksa se nadaljuje še sedaj. Nekatere naloge so bile kratkoročne, druge dolgoročne in so terjale več študija, teamskega dela, eksperimentiranja, poskusne objekte itd. Vse naloge, ki jih je financirala lovska organizacija, je vedno proučila in tudi osvojila Gospodarska komisija LRS. Pobude za določene naloge so dajali tako sektor kakor tudi lovske zveze, lovske družine, gozdna gospodarstva in posamezniki. Prednost so imele aktualne, predvsem kratkoročne naloge, ekspertize, obseg dela pa je večinoma krojil finančni plan. Sredstev pa ni bilo vedno v zadostni meri na razpolago. Število sodelavcev se je kasneje zmanjšalo in leta 1958 je prišlo do
kadrovskih in organizacijskih sprememb.
Tega leta je bil pri Veterinarski fakulteti formiran Inštitut za zoo-higieno in patologijo divjadi. Tedaj je prišlo do delitve dela — patologija je prešla na novi inštitut, v gozdarskem inštitutu pa se je program raziskovalnega dela nadaljeval v ožji specializaciji — problematika škod od velike divjadi in njih preprečevanje po tehnični in biološki poti ter intenzivna gojitev in gospodarjenje z malo divjadjo. Pomembno delo in prispevek lovski praksi je bila dolgoletna nalpga »Eksperimentalna umetna zreja poljskih jerebic«. Leta 1964 je še nikjer v Jugoslaviji ni bilo. Vsi objekti so bili postavljeni na zemljišču Inštituta. Rezultati naših poskusov so bili povod, da so se formirali novi zrejni centri — jerebičarne. Vzporedno je bilo tudi rdečenogi jerebici odmerjenega precej časa in sredstev.
Nadalje so se zvrstile študije, ki so terjale dolgoročno raziskovalno delo:
Prve poljske jerebice, vzrejene v Inštitutovih voljerah
Foto J. Čop
218
54
1.	Rajonizacija male divjadi (zajca, fazana, jerebice) z ozirom na naravne (klimatične in pedološke) pogoje v Sloveniji.
2.	Naravna prehrana fazanov v Sloveniji.
3.	Remize.
Izdelanih je bilo več idejnih projektov za večje in manjše fazanerije ter jerebičarne. Vrsto let je odsek za lovstvo sodeloval z lovskimi družinami, zvezami in posamezniki pri reševanju problematike male divjadi. Pri bonitiranju lovišč je odsek opravljal usklajevalno vlogo med posameznimi komisijami lovskih zvez. Leta 1962 je bil v založbi Inštituta natisnjen priročnik »Biološka in tehnična zaščita pred škodami od velike divjadi«, avtorja J. čop in A. Simonič.
Leta 1970 so bile raziskave na področju male divjadi prekinjene. Odsek se je usmeril izključno na problematiko velike divjadi, ki obravnava kompleks gozd—divjad. To sicer ni bila nikaka novost, saj je bila leta 1955, ob ustanovitvi odseka, velika divjad predmet prvih študij in kasnejših raziskovanj. Delo se je omejilo na področje, ki vrsto let ustvarja konfliktno situacijo med gozdarstvom in lovstvom, to so škode.
Ko upravičeno tarnamo in prirejamo posvete, simpozije glede ogroženosti določenih vrst divjadi, katerih številčnost iz leta v leto upada (zajec, poljska jerebica, kotoma, prepelica, veliki petelin) in iščemo rešitve v raznih gojitvenih ukrepih, se na drugi strani srečujemo pri nekaterih vrstah velike divjadi z obratno situacijo, ko njihova prekomerna številčnost in ekspanzija ustvarjata neželene posledice tako v okolju — večinoma v gozdu — kakor tudi znotraj populacij samih (bolezni, manjšanje telesne teže in trofejne vrednosti). Tako smo prisiljeni to vprašanje reševati s povečanjem odstrela, podaljševanjem lovnih dob, tehnično zaščito
itd. Pri tem prednjači jelenjad, dalje srnjad in kar preseneča — tu in tam tudi gams. številčnost navedene velike divjadi je v porastu, deloma pa tudi odstrel, toda kljub temu se stopnjujejo tudi škode. Vrsto let je bil odsek zaradi kritičnih razmer v odnosu gozd—divjad močneje angažiran pri raziskavah metod in praktičnih načinov za preprečevanje škod, katere povzroča velika divjad z objedanjem, obgri-zanjem, lupljenjem ter drgnjenjem gozdnega drevja. Ob specifičnem reševanju problematike škod v Karavankah po letu 1955, smo se pričeli intenzivneje ukvarjati s tako imenovano tehnično zaščito , v kateri smo videli prvi ukrep, ki sicer ne trajno, vendar pa začasno preprečuje škode. Take škode so se pričele pojavljati tudi na novih gozdnatih območjih Slovenije. Sprva v blagem obsegu. Lovska organizacija je precej tolerantno spremljala negodovanje gozdarjev; sodelovanje med lovstvom in gozdarstvom se je razhajalo prav zaradi škod od divjadi. Do leta 1962, ko smo pričeli s prvimi poskusi mehanične in kemične zaščite, gozdarji le z redkimi izjemami niso načrtno vsako leto zavarovali drevesnih kultur pred škodami.
V sodelovanju z nekaterimi gozdnimi gospodarstvi, kjer so bile škode najhujše, smo z leti uspeli dokazati, da je možno z individualno zaščito obvarovati mladje pred poškodbami od divjadi.. Ta oblika preventive se danes prakticira povsod, kjer se pričakuje, da bo divjad objedala terminalne poganjke. Menimo, da je cilj raziskav dosežen, ker je gozdarska operativa osvojila zavarovanje z zaščitnimi sredstvi (repelenti). Brez pravočasne in strokovne zaščite je na nekaterih gozdnih področjih vsako pogozdovanje brez upa na uspeh. Takšna zaščita pa terja precejšnjo angažiranost delovne sile in sredstev gozdnih gospodarstev, blaži pa razkorak med gozdarstvom in lovstvom.
Odsek nadaljuje raziskave na področju tehnične zaščite in to v smeri novih repelentov, ekonomičnosti, načinov nanašanja itd. Trajnejša rešitev bodo vendarle ostale biološke zaščitne metode in te želimo še v večji meri prenesti v raziskovalno delo odseka. S tem smo startali v letu 1976. Raziskovalna skupnost je odobrila novo nalogo »Biološki ukrepi za ravnotežje v kompleksu gozd — divjad«. Sofinancerja sta Poslovno združenje gozdno-gospodarskih organizacij ter Lovska zveza Slovenije. Naloga je usmerjena v cilj, da se z biološkimi ukrepi, ki trajnejše preprečujejo škode od divjadi, ustvari stanje, ki bo pogoj zdravemu razvoju gozda in divjadi ter njunemu sožitju. Odsek za lovstvo, z dvema strokovnima močema, biologom in gozdarjem, ter ob angažiranju številnih zunanjih sodelavcev, ima v letu 1977 tale raziskovalni program;
1.	Tehnična zaščita gozda pred škodami od divjadi.
2.	Sodelovanje gozdarstva in lovstva na območju GG Kranj.
3.	Programiranje lovskega gospodarjenja na območju GG Maribor.
4.	Biološki ukrepi za ravnotežje v kompleksu gozd — divjad.
5.	Spremljanje naselitve risa na Kočevskem.
V tem kratkem prikazu ni bilo možno zajeti vsega opravljenega ali zastavljenega raziskovalnega dela odseka oziroma sprva sektorja za lovstvo IGLG. Lovska znanost se naglo razvija, predvsem v zadnjih desetletjih. Gre v korak z evolucijo bioloških ved, tehničnega napredka in novega vrednotenja okolja, katerega sestavni del je tudi divjad. Gospodarjenje z divjadjo mora temeljiti na bioloških, ekoloških temeljih. Dinamika današnjega časa terja vse več strokovnega dela v lovstvu in temu ob strani mora stati načrtno proučevanje naše divjadi in okolja.
55
219
Marsikaj na kratko iz naše lovske zgodovine po osvoboditvi
(Kronološko)
Po vojni začnejo delovati v Sloveniji po skoraj vseh večjih krajih lovska društva, npr. lovsko društvo v Kamniku, Ribnici, Slov. Bistrici, Kranju itd.
Ministrstvo za notranje zadeve LRS je 12. septembra 1945 dovolilo delovanje Zveze lovskih društev Slovenije v Ljubljani in odobrilo njena pravila. Častni predsednik Zveze lovskih društev Slovenije je bil dr. Ivan Lovrenčič, poslo-vodeči predsednik Zveze lovskih društev Slovenije pa dr. Janko Lavrič.
Prva številka glasila Lovec po vojni je izšla januarja 1946.
Prezidij Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta je 23. julija 1946 sprejel Začasni zakon o lovu, ki predpisuje »lovske družine, ki so povezane po okrajnih lovskih svetih z Lovskim svetom LR Slovenije«. Začasni zakon o lovu je bil priložen Lovcu, avgust 1946.
Bivši znak Slovenskega lovskega društva (SLD) je potrdil kot znak Zveze lovskih društev Slovenije odbor Zveze na razširjeni seji 4. 8. 1946. (SLD pomeni odslej Slovenske Lovske Družine.)
Lovska zadruga r. z. o. j. je bila oživljena na izrednem občnem zboru 4. 8. 1946, sicer pa je bila Lovska zadruga ustanovljena 15. 5. 1924.
Ustanovni občni zbor Kinološkega udru-ženja za LR Slovenijo (sedanja Kinološka zveza Slovenije) je bil 19. 9. 1946.
Na osnovi Začasnega zakona o lovu je bil 16. 3. 1947 v Ljubljani na zboru starešin lovskih družin in predsednikov okrajnih lovskih svetov ustanovljen in izvoljen Lovski svet LR Slovenije. Predsednik je postal Ivan Maček-Matija, generalmajor, podpredsednik slovenske vlade in minister za gradnje; namestnik predsednika in poročevalec za organizacijo pa dr. Janko Lavrič.
14. aprila 1949 je ministrstvo za notranje zadeve FLRJ odobrilo obstoj in delovanje Kinološke zveze FLRJ (Kinološki savez FNRJ), s sedežem v Ljubljani.
Drugi zakon o lovu po osvoboditvi (Zakon o lovu) je sprejela Ljudska skupščina LRS, razglasil pa ga je prezidij te skupščine 11. maja 1949.
Med drugim pravi, da so »temeljne lovske organizacije lovske družine«, lovske družine enega okraja sestavljajo lovsko podzvezo, lovske podzveze pa sestavljajo Lovsko zvezo Ljudske republike Slovenije.
15.	oktobra 1949 je Kinološka zveza FLRJ imela občni zbor v Makedoniji, v Skopju. Za predsednika Zveze je bil izvoljen dr. Ivan Lovrenčič, za enega izmed treh podpredsednikov pa Ljuban Zadnik.
16.	oktobra 1949 je bila v Skopju skupščina Glavne lovske zveze FLRJ. Za predsednika GLZ je bil ponovno izvoljen dr. Vladimir Velebit, za enega izmed šestih podpredsednikov pa •dr. Janko Lavrič.
12. februarja 1950 je bil na občnem zboru Kinološke zveze FLRJ dr. Ivan Lovrenčič izvoljen za dosmrtnega častnega predsednika Kinološke zveze FLRJ.
28. maja 1950 je bil lovski zbor LR Slovenije, namenjen reorganizaciji lovstva. Takrat je bilo v LR Sloveniji 27 pod-zvez in 345 lovskih družin. Izvoljen je bil nov upravni odbor, ki se je na seji
6.	junija 1950 konstituiral. Za predsednika Lovske zveze LRS je bil izvoljen dr. Jože Benigar. Lovske podzveze se preimenujejo v okrajne lovske zveze.
21. septembra 1951 je plenum Lovske zveze LRS sklenil, da se vsi organizirani lovci včlanijo v Lovsko zadrugo.
26. junija 1952 Lovska zveza LRS ustanovi lovsko odlikovanje »znak za zasluge«.
17.	maja 1953 je občni zbor LZ LRS sklenil, da poslovanje lovskih organizacij preide na lovsko leto, ki traja od 1. aprila do 31. marca. Prav tako je sklenil uvesti obvezne letne preglede in ocenjevanje lovskih trofej ter predpisal enoten lovski kroj.
8. julija 1954 je bil v Uradnem listu LRS objavljen novi Zakon o lovu. Ta med drugim predpisuje obvezno združevanje LD v OLZ, te pa v RLZ. Zakon je bil objavljen tudi v Lovcu, št. 8 — avgust 1954.
V Lovcu, št. 1 — 1955/56, je bil objavljen apel za zbiranje sredstev za zgraditev »Zlatoroga« — skupnega doma lovcev, ribičev in planincev.
14. maja 1955 otvoritev prve jugoslovanske lovsko-ribiške razstave v Ljubljani. 21. maja jo obišče maršal Jugoslavije Josip Broz-Tito.
10. julija 1955 je UO RLZ Slovenije sklenil, da bo odslej 11 okrajnih lovskih zvez, meje lovišč pa ostanejo nespremenjene.
10. septembra 1955 sprejet pravilnik o lovskih odlikovanjih — poleg znaka za zasluge sta ustanovljena še red za lovske zasluge II. in red za lovske zasluge I. stopnje.
29. junija 1958 je občni zbor Republiške lovske zveze Slovenije odobril nakup Hiše v Ljubljani, Župančičeva 9, namesto zidave posebne stavbe, kot Dom lovcev »Zlatorog«.
13. septembra 1958 Republiško lovsko zvezo Slovenije na konferenci preimenujejo v Lovsko zvezo Slovenije.
19. oktobra 1958 je bila v Bistri pri Vrhniki otvoritev lovskega in ribiškega muzeja.
28. februarja 1959 je bila slovesna otvoritev Doma lovcev »Zlatorog«.
Slika na strani 57 — 221
Počitek po lovu,
naslikal Maksim Gaspari
Slike na strani 58 — 222
—	zgoraj levo: Na urnih nogah, foto Tomaž Kočar, DIANA
—	zgoraj desno: Radovedni gams, foto Rajko Marenčič, DIANA
—	v sredini levo: Siva vrana, nezaščitena, a tako številna, foto Konrad Mlinar
—	spodaj levo: Velika uharica — nič več vabnik za vrane in ujede, foto Ciril Pogačar
—	spodaj desno: Na poljskem lovu, foto Joco Žnidaršič
220
56

m-


WSmMà



Hh
j ;
H


31. marca 1961 Izvršni svet Ljudske skupščine LRS ustanovi »Strokovni svet Izvršnega sveta za lovstvo« kot posvetovalni organ Izvršnega sveta.
18. novembra 1961 je občni zbor LZS sklenil, da se bonitiranje lovišč izvede do 30. septembra 1962 ter da se fond za plačevanje škode od divjih prašičev in medvedov prenese na področne lovske zveze.
25. septembra 1962 je Izvršni svet Ljudske skupščine LRS izdal uredbo, s katero prepoveduje uporabo cianovo-dika za lov.
25. januarja 1963 izda Zvezni sekretariat za notranje zadeve »Pravilnik o lovu v obmejnem pasu in državnem mejnem pasu«.
23. avgusta 1963 je otvoritev novega strelišča za streljanje na umetne golobe, ki ga je zgradila LZS v Tomačevem pri Ljubljani.
15. decembra 1963 je pričela s poukom poklicna preparatorska šola pri Centru strokovnih šol v Ljubljani, osnovana na pobudo in s pomočjo LZS.
31. maja 1964 je bil ustanovljen v Celovcu »Klub prijateljev lova«, ki združuje lovce slovenske narodnosti na avstrijskem Koroškem.
23. decembra 1964 je Ustavno sodišče v Ljubljani na javni obnavnavi odločilo, da se odpravi odredba Republi-
Slika na strani 59 — 223
Gonjač — lovčev sin, naslikal Jože Svetina
Slike na strani 60 — 224
—	zgoraj levo: Jazbec se vrača k jazbini, foto Ivo Napotnik
—	zgoraj desno: Velika podlasica ali hermelin v beli zimski suknjiči, foto Konrad Mlinar
Velika sinica, pridna obiravka mrčesa, foto Janez Papež
—	spodaj: Lisička, foto Janez Černač, DIANA
škega sekretarja za kmetijstvo in gozdarstvo o izločitvi določenih površin na območju občin Ptuj, Maribor-Tezno in Slovenska Bistrica za gojitveno lovišče.
20. februarja 1965 je upravni odbor LZS sprejel v članstvo Lovske zveze Slovenije na njuni prošnji Zavod za gojitev divjadi (ZGD) Kozorog-Kamnik in ZGD Triglav-Bled. Na isti seji je UO LZS sklenil, da LZS prevzame patronat nad lovskim muzejem v Bistri, ki naj se v celoti prenovi.
31. marca 1965 je bil republiški zakon o lovstvu usklajen z Ustavo SR Slovenije.
2. aprila 1965 je bil sprejet Temeljni zakon o lovstvu SFRJ.
27. in 28. septembra 1965 je bil v Ljubljani VII. kongres Mednarodne zveze znanstvenikov s področja lovstva.
11. junija 1966 je upravni odbor LZS sklenil, da se devizni račun pri LZS decentralizira in se devizni računi formirajo pri področnih lovskih zvezah.
30. junija 1966 je Skupščina SR Slovenije sprejela nov republiški zakon o lovstvu.
17. junija 1967 je občni zbor Lovske zveze Slovenije — pod novimi pogoji, saj je članstvo v LZS in PLZ prostovoljno. Le 7 LD se odloči, da še ne včlani v področne lovske zveze in Področna lovska zveza Pomurje ne pristopi k LZS.
Za novega predsednika LZS je izvoljen generalpolkovnik Rado Pehaček.
25. marca 1968 LZ Prekmurje sporoči, da ponovno vstopa v LZS, ustanovi pa se tudi nova področna LZ Gornja Radgona. V SR Sloveniji je 18 področnih lovskih zvez s 408 lov. družinami.
UO LZS sprejme program za rekonstrukcijo lovskega muzeja v Bistri.
16. maja 1968 IO LZS ugotovi, da so vsi zavodi za gojitev divjadi in gojitvena lovišča v SR Sloveniji prijavili svoj vstop v članstvo Lovske zveze Slovenije.
7.	marca 1970 je UO LZS sprejel pravilnik o organizaciji strokovne službe ter sistematizaciji delovnih mest pri LZS in Pravilnik o pravicah in dolžno-
stih delovnih organizacij in zavodov, včlanjenih v LZS.
6.	marca 1971 je občni zbor LZS prvenstveno obravnaval vključevanje slovenskega lovstva v naš družbeni sistem, v vsestranske priprave na splošni ljudski odpor, v zaščito človekovega okolja, pospeševanje vzgojno-propagandne dejavnosti in razvoj lovske znanosti in stroke.
Za predsednika je bil ponovno izvoljen Rado Pehaček.’
20. maja 1971 se na ustanovnem občnem zboru Skupnosti za varstvo okolja v Sloveniji Lovska zveza Slovenije vključi v to skupnost.
6.	novembra 1971 je UO LZS sprejel program Zlatorogove knjižnice. Decembra 1971 je izšla prva knjiga Zlatorogove knjižnice — Slovenski lovski priročnik.
5. febr. 1972 je bil v prostorih LZS enodnevni seminar o kategorizaciji in ocenjevanju trofej, na katerem je bilo 56 udeležencev iz vseh področnih lovskih zvez.
7.	oktobra 1972 je bila odprta slovenska lovska razstava v Mariboru.
14.	oktobra 1972 je bila v Mariboru konferenca Lovske zveze Jugoslavije. Za predsednika LZJ je bil izbran ing. Marko Bulc.
11. decembra 1972 je delegacijo Lovske zveze Slovenije v sestavi Rado Pehaček, Lojze Briški, Ive Krevs in Stane Dolanc sprejel v Ljubljani predsednik SFRJ Josip Broz Tito. Ob tej priložnosti so mu izročili red za lovske zasluge I. stopnje.
20. januarja 1973 je občni zbor LZS v Kopru med drugim sklenil, da se LZS včlani v Gospodarsko zbornico SRS, določil je lovno dobo na divje prašiče od
15.	7. do 31. 1., lovno dobo na divjo raco pa od 1. 9. do 31. 1., preneha pa se tudi z izplačevanjem nagrad za uplenjene volkove.
Za predsednika LZS je bil izbran Lojze Briški.
9. februarja 1973 je bil ustanovni zbor Fotokino kluba DIANA. Spodbudo za ustanovitev je dala Lovska zveza Slovenije. Za predsednika DIANE je bil
61
225
I
Lojze Briški, predsednik skupščine LZS, govori na prvem srečanju predstavnikov LZS s člani Društva slovenskih lovcev Julijske krajine'»Doberdob«, 4. 11. 1976. Desno Evgen Pahor, predsednik društva »Doberdob«
izvoljen Ivan Mikec-Mitja. Klub je član LZS in Fotokino zveze Slovenije.
18. aprila 1973 je Skupščina SR Slovenije sprejela odlok o razglasitvi najmočnejših lovskih trofej za naravni spomenik.
15. in 16. marca 1975 je bila v Varaždinu konferenca Lovske zveze Jugoslavije, na kateri je bil podpisan samoupravni sporazum, da se vse republiške in pokrajinske lovske zveze združijo in organizirajo v Lovski zvezi Jugoslavije.
10. maja 1975 je bil slovesno odprt prenovljeni Slovenski lovski muzej v Bistri pri Vrhniki.
28. junija 1975 je UO LZS sprejel samoupravni sporazum o izobraževanju, s katerim se poenotijo in vsebinsko povežejo vse oblike izobraževanja, od lovskih izpitov, tečajev za lovske čuvaje do dopisne šole za lovske tehnike.
10. aprila 1976 je skupščina LZS sprejela nova pravila Lovske zveze Slovenije. Za predsednika skupščine LZS je bil izvoljen Lojze Briški, za predsednika izvršnega odbora LZS pa Rado Pe-haček.
20. aprila 1976 je Skupščina SR Slovenije sprejela Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč.
4. novembra 1976 je bilo v Jamljah pri Trstu prvo srečanje članov novoustanovljenega Društva slovenskih lovcev Julijske krajine »Doberdob« s predstavniki Lovske zveze Slovenije.
22. in 23. novembra 1976 je zasedala v Ljubljani Komisija CIC za veliko divjad Evrope In Azije.
Lov je bil prvi razlog
za sodelovanje
med človekom in psom
Polde Maček, predsednik Kinološke zveze Slovenije
4. oktobra 1973 je Republiški sekretariat za kmetijstvo in gozdarstvo izdal odločbo o dveletni zaščiti divjih rac na območju ZLD Ljubljana.
10. oktobra 1973 je Republ. sekretariat za urbanizem z odlokom imenoval stalno strokovno komisijo za ocenjevanje vrhunskih lovskih trofej, ki je pooblaščena, da predlaga, katere trofeje se ne smejo izvoziti iz SFRJ.
19. oktobra 1973 je pričel veljati nov republiški zakon o orožju, po katerem imajo praviloma lahko lovsko orožje samo člani LD.
15. in 16. novembra 1973 je opravila zaključni izpit prva skupina lovskih tehnikov.
15. in 16, aprila 1974 je bila v Portorožu konferenca mednarodne organizacije za raziskovanje vodne perjadi.
6. julija 1974 je upravni odbor LZS na svoji seji sprejel sklep, da se kot posebna priznanja za zasluge v lovstvu uvedejo Zlatorogova plaketa in Plaketa revije LOVEC I. in II. stopnje.
Ko praznujemo 70-letnico slovenskega lovstva, razvoja lovske organizacije, ko govorimo o človeku lovcu, ne moremo mimo psa, ki mu je vseskozi zvest prijatelj in spremljevalec, pomočnik in tudi tako rekoč član njegove ožje družine. Prav gotovo je, da je bil lov prvi in glavni razlog za sodelovanje človeka in psa. človeka lovca je pri zasledovanju divjadi spremljal pes, ki je po svojem bistvu tudi sam lovec. Slovenska kinologija je leta 1970 praznovala svoj 50-letni jubilej. To pa ne pomeni, da se pes v Sloveniji pred tem za lov ni uporabljal. Po-
meni le, da se je začela slovenska kinologija prebujati in se organizirati po I. svetovni vojni. Tedaj so nastale prve kinološke pasemske organizacije: Društvo ljubiteljev ptičarjev, Klub ljubiteljev športnih psov, Klub ljubiteljev brakov, Klub ljubiteljev jamarjev in druge. Leta 1924 je bila v Sloveniji ustanovljena Jugoslovanska kinološka zveza s sedežem v Ljubljani.
Jedro kinoloških društev po I. svetovni vojni so sestavljali ljubljanski lovski ter nelovski kinologi, tudi prva kinološka društva so bila ustanovljena v Ljubljani. Dejstvo
226
62
je, da so bila po številu članstva majhna, kajti lov in lovski pes sta bila v času bivše Jugoslavije privilegij posameznikov. Osnovni namen društev oziroma klubov je bil zbrati ljubitelje lovskih in nelovskih psov, skrbeti za razvoj čistih pasem, skrbeti za smotrno zrejo in skrbeti za vzgojo psa, da bi bil kar najbolj koristen in uporaben, že pred II. svetovno vojno je izšlo nekaj kinološke literature, organizirani so bili tečaji in tekme. Lovski pes pa je bil neglede na organizacijske oblike in povezanost stalni spremljevalec lovcev.
Velik razmah je naredila slovenska kinologija po zmagi naše socialistične revolucije. Ko je bila naša lovska organizacija postavljena na nove temelje, z novo strukturo članstva, s širino in številčnostjo, z novim odnosom do divjadi in narave, je vzporedno rastla in se razvijala tudi lovska kinologija. Vedno bolj je prevladovalo spoznanje, da ni lova brez psa. Težko bi bilo našteti vse prednosti lova z uporabnim psom in težko vse pomanjkljivosti lova brez takega psa. Tudi v organizacijskem pogledu se je kinologija raz-
Lovski terier	Foto I. Napotnik
Ostrodlaki ptičar	Foto C. Pogačar
vijala, sicer na starih osnovah (pasemskih organizacijah), vendar pa se je v jugoslovanskem merilu organizirala v Jugoslovanski kinološki zvezi, v republiških in pokrajinskih kinoloških zvezah,-društvih in klubih kot temeljnih celicah.
Sedaj je v Sloveniji registriranih ca. 6000 lovskih in 3000 nelovskih (športnih) psov. Vsako leto število naraste, še posebej hitro pa se veča število nelovskih psov. Tako veliko psov in njihovih vodnikov narekuje nove organizacijske oblike, športna kinologija je povezana v klubih po teritorialnem načelu in je vsak lastnik čistopasemskega nelovskega psa tudi član kluba. Lovska kinologija je do sedaj povezovala članstvo na tradicionalnih predvojnih organizacijskih oblikah (pasemskih organizacijah). Povsem jasno je, da tako organizirani nismo mogli pritegniti v članstvo vseh lastnikov in ljubiteljev lovskih psov.
Ne glede na vrsto uspehov, ki jih je slovenska kinologija dosegla doma in v svetu pri vzreji in vzgoji psov, na kinoloških prireditvah, tekmah doma in v mednarodnem merilu, na razstavah itd., stoji pred slo-
venskimi kinologi vrsta nalog, o katerih je razpravljala tudi zadnja skupščina Kinološke zveze Slovenije, junija 1977, v Ljubljani. Ko govorimo o kinologiji, njenem mestu v družbi, izhajamo iz dejstva, da imamo več tisoč čistopasemskih psov in da gre za organizirano dejavnost, ki ima svoje mesto v vrsti društvenih dejavnosti naše samoupravne socialistične družbe. Lovski ali nelovski pes ni in ne more biti le »hobi« posameznika. Naša društva in klubi niso ustanovljeni zgolj zaradi ljubiteljstva do psov, naloga kinologije je, da vzrejamo in vzgajamo čistopasemske lovske in nelovske pse v uporabne pomočnike lovca oziroma nelovca. Zakon o lovu govori danes o čistopasemskem preizkušenem (uporabnem) psu, ki je sestavni del gospodarjenja v lovišču. Le uporaben lovski pes nam pomaga in omogoča loviti športno, gospodarsko koristno in lovsko etično. S tem pa se tudi bistveno menja odnos lovske organizacije do psov in njihovih vodnikov oz. do kinologije nasploh.
Tudi nelovski psi so potrebni in koristni za opravljanje različnih del in nalog. Potrebni so za specialne na-
63
227
Foto B. Krže
za dogovorno, sporazumno razreševanje materialnih potreb slovenske kinologije. Tudi materialno vprašanje nelovske kinologije bi morali rešiti dogovorno z zainteresiranimi organizacijami in subjekti.
Pred slovenskimi kinologi stoji še vrsta drugih nalog: vzgoja članstva, zreja psov, vzgoja vodnikov, sodnikov itd. Tudi brez kinološke literature ne more biti napredka, zato je pred nami osrednja naloga: širiti kinološko literaturo in kvalitetno raz-
Kratkodlaki istrski gonič
vijati revijo »Kinolog«, katere naročnik naj bi postal vsak kinolog oziroma ljubitelj psov. Naj zaključim z zadnjim sklepom, sprejetim na skupščini KZS: »Za dosledno uresničitev sklepov, stališč in smernic je potrebna enotnost vseh naših članov. Zato je treba posebno pozornost posvetiti tudi idejni in samoupravni naravnanosti članstva. V naše vrste vključujmo občane, ki so pripravljeni boriti se za hitrejši razvoj kinologije, ki se bore za pridobitve naše samoupravne socialistične družbe, za platformo SZDL, za članstvo, ki je dejavno predvsem iz navdušenja in ljubezni do kinologije in psov. Boriti se moramo za tovariške odnose, proti birokraciji in uradniški miselnosti, forumske-mu delu in malikovanju posameznikov. Boriti se moramo za lik socialističnega kinologa in temu cilju naj bi bili v bodoče nenehno namenjeni naša skrb in usmeritev«.
Ob 70-letnici slovenske lovske organizacije se tudi vsi slovenski kinologi in ljubitelji psov pridružujemo čestitkam z željo za še hitrejši napredek slovenske lovske orga-
Foto P. Adamič
loge organov za notranje zadeve, v JLA, oboroženih enotah SLO, za čuvanje premoženja, reševanje ljudi, za spremstvo slepih in za vrsto drugih nalog. Torej gre za jasne, konkretne naloge in cilje, ki jih kinološko članstvo uresničuje v svojih osnovnih, temeljnih celicah, v svojih klubih oziroma društvih. Da bi naloge in cilje lahko uresničili, je skupščina KZS sprejela sklep o ustanovitvi kinoloških društev po teritorialnem načelu, torej povsod tam, kjer je članstvo, lovci in ne-Iovci, in da začnemo v društvih organizirano uresničevati naloge, ki stoje pred slovensko kinologijo. Pred nami je torej ena izmed nalog, da povežemo v kinološka društva vse lastnike-vodnike psov, vse lovce kinologe in kinofile, da načrtno uresničimo naloge iz zakona o lovstvu ter naloge In cilje, ki stoje pred kinologijo v širšem pomenu. Za nadaljnji razvoj kinologije je zelo pomembna že večkrat podčrtana ugotovitev, da je kinologija samo ena in da zato ne more biti nikakršnih pregraj med lovsko in športno kinologijo. Brez enotnega reševanja strokovnih vprašanj ne more biti kinološkega napredka. Druga zadeva je uporabnost posamezne pasemske vrste oz. uporabnost psov. Skupščina KZS se je ponovno zavzela za še tesnejše sodelovanje z lovsko organizacijo na vseh ravneh in
Brak-jazbečar
228
64
nizacije in z željo za še tesnejše sodelovanje kinološke in lovske zveze.
Nekaj kinoloških podatkov za SRS
V	letu 1975 je bilo mladičev psov lovskih pasem skupno 1667, od tega goničev 573, brakov in barvarjev 299, jamarjev 347, šarivcev 166, ptičarjev 282. Ocenjenih in v rodovno knjigo vpisanih psov je bilo 701. Preizkušnjo naravnih zasnov je opravilo 373 psov.
V	letu 1976 je bilo mladičev lovskih pasem skupno 1414, od tega goničev 565, brakov in barvarjev 295, jamarjev 256, šarivcev 126, ptičarjev 172. Ocenjenih in v rodovno knjigo vpisanih psov je bilo 704. Preizkušnjo naravnih zasnov je uspešno opravilo 460 psov.
Pri Kinološki zvezi Slovenije deluje 87 kinoloških sodnikov, od tega usposobljenih za ocenjevanje zunanjosti in dela psov — 70, le za ocenjevanje zunanjosti 13 ter samo za ocenjevanje dela 4.
Pripravnikov za kinološke sodnike je skupno 69, od tega za ocenjevanje zunanjosti in dela 49, za ocenjevanje zunanjosti 16, za ocenjevanje dela 4.
Lovske kinološke pasemske organizacije oziroma društva in klubi so; Društvo ljubiteljev psov ptičarjev in šarivcev (DLPŠ) ima 2 sekciji in skupno 402 člana. Klub ljubiteljev goničev (KLG) ima 458 članov. Klub ljubiteljev psov jamarjev (KLPJ) ima 380 članov. Društvo brak-jazbečar in barvar (DBJB) ima 356 članov. Društvo prepeličar (DPr) ima 198 članov in Društvo ljubiteljev ostrodlakih ptičarjev (DLOP) 83 članov.
V	letu 1976 je bilo v Sloveniji: 49 preizkušenj naravnih zasnov (nastopila 402 psa), 25 telesnih ocenjevanj (ocenjeni 704 psi), 14 republiških tekem (nastopilo 85 psov), 1 mednarodna tekma (nastopilo 18 psov).
V	3 letih, od 1974 do 1976, je doseglo vpis v knjigo šolanih psov skupno 67 psov: 28 goničev, 23 jamarjev, 6 pre-peličarjev, 6 ptičarjev in 4 brak-jazbe-čarji.
Lovstvo in varstvo okolja
Stanko Brumec
že ob ustanovitvi je Slovensko lovsko društvo sprejelo v svoj program dve usmeritvi, ki sta še danes sestavni del varstva okolja, narave in divjadi: smotrno gospodariti z divjadjo in hkrati s tem tudi varovati naravo.
Neposredna lovska prizadevanja imajo historično naslednje zaporedje: varstvo gospodarsko pomembnih lovnih vrst; varstvo redkih ali ogroženih živalskih vrst (tako imenovanih naravnih spomenikov); varstvo vseh živalskih vrst, varstvo biotopov, biocenoz in ekosistemov (tako imenovano kompleksno varstvo narave); varstva okolja, ki poleg varstva narave vključuje tudi varstvo z
delom pridobljenih vrednot za obstoj in razvoj človeka oz. družbe. Navedena prizadevanja so sedaj sestavni del aktivnega varstva divjadi. Doslej je bilo lovstvo uspešno predvsem: pri varstvu gospodarsko pomembnih vrst divjadi, pri varstvu nekaterih ogroženih vrst in pri vzgojno-izobraževalnem delu, ki presega zgolj strokovno usposabljanje lovcev.
Varstvo gospodarsko pomembnih lovnih vrst predstavlja izhodišče in temelj varstva divjega živalstva na sploh. Prva določila o lovopustih zasledimo že konec 15. oz. v 16. stoletju. Od takrat pa do danes nam zgodovinski viri pričajo o različnih usmeritvah, ki se kažejo: v lovski
zakonodaji, v spreminjanju lovnih dob in dovoljenih načinih lova, v etičnem pojmovanju lova in lovske pravičnosti, v lovskih običajih in nagradah za prizadevnost, v izboljševanju življenjskih pogojev za divjad, v povečanju števila lovnih vrst divjadi, v ustanavljanju rezervatov za divjad itd. Nimamo namena podrobneje obravnavati vsako od navedenih dejstev. Na osnovi številnih člankov v glasilu Lovec in drugih virov lahko ugotovimo, da je bilo delo lovske organizacije pri tem vsestransko in uspešno. Opozoriti velja le na to, da so lovci v skrbi za varstvo divjadi nekaterih vrst razdelili divjad v zaščiteno in nezaščiteno, v škodljivo in koristno. Pri tem je bil sestavni del lovskega udejstvovanja uničevanje roparic — zveri in ujed. Ta usmeritev je prevladovala skoraj šestdeset let in je močno vplivala na vlogo lovstva. Temu ustrezni so bili tudi: lovska zakonodaja (do leta 1966); etično in strokovno sporni načini lova (strupljenje, uporaba pasti, jamar-jenje); ustanavljanje odborov za po-končevanje roparic (leta 1922); navodila Lovske zveze Slovenije, da mora vsak član doseči pri pokonče-vanju roparic najmanj 20 točk (leta 1952); sklep občnega zbora Lovske zveze Slovenije (leta 1953), da je potrebno pokončevanju roparic nameniti večjo pozornost. Vse to spremlja pojmovanje, da je uničevanje roparic lovsko etično, ker lovec s tem varuje zaščiteno divjad. Za uspeh pri lovu na roparice so lovci dobivali priznanja oz. značke. V ta namen pa so za dokaz zbirali kremplje in repe pokončanih roparic.
Nekateri varstveniki narave skušajo na osnovi takih in podobnih dejstev oceniti lov in lovstvo kot negativen dejavnik pri varstvu narave. Lovcem očitajo, češ da se brigajo le za varstvo lovsko pomembnih vrst divjadi, za varstvo drugih živalskih vrst pa niso storili ničesar. K temu je treba nujno pripomniti, da je prispevek lovstva za varstv > divjih živali, ki
65
229
Zastopniki republiških lovskih zvez podpisujejo samoupravni sporazum o varstvu ptic selivk in drugih ogroženih vrst ptic, 20. decembra 1976, v Beogradu. Tretji z desne: Rado Pehaček, predsednik izvršnega odbora LZS
jih opredeljujemo kot divjad zelo velik in še zdaleč ne tako ozek, kakor nekateri mislijo. Najboljši dokaz za to trditev je prizadevanje lovcev oz. njihovih organizacij pri varstvu redkih ali ogroženih živalskih vrst. Lovci niso bili samo pobudniki varstva teh živalskih vrst, ampak so bili tudi nosilci uspešnih nalog, npr. naseljevanj avtohtonih vrst (kozorog, ris).
Značilno je, da so bili prvi pobudniki in organizatorji varstva ogroženih živalskih vrst, s tem pa tudi varstva narave v širšem pomenu prav iz lovskih vrst (Lovrenčič, Bevk, Ponebšek, Hafner, Her-fort). Kasneje je skrb za varstvo ogroženih vrst prevzela lovska organizacija. Ta skrb je cela desetletja obsegala predvsem pasivno zaščito: prepoved lova, podaljšanje lovopustov, začasno zaščito divjadi in podobno. Varstvo ogroženih vrst postane aktivno šele v zadnjih desetletjih, ko prve naselitve avtohtonih vrst spremljajo tudi skrbna proučevanja življenjskih pogojev za posamezne vrste divjadi.
Sestavni del prizadevanj za varstvo ogroženih vrst je tudi ustanavljanje lovskih rezervatov, lovišč s posebnim namenom, nacionalnih parkov in podobno. Tako so se lovci, zbrani na jugoslovanskem lovskem kongresu, že leta 1925 zavzeli za osnovanje rezervatov, »ker bi se na ta način zaščitile tudi redke vrste divjačine, kot spomeniki prirode, ki bi sicer izumrle«. Po osvoboditvi je Lovski svet LRS med prvimi navodili priporočil lovskim družinam, naj po uvidevnosti določijo del lovišča kot
rezervat za varstvo divjadi. Med zadnje pomembnejše dokumente, ki nakazujejo varstvo divjadi, sodijo: Ratifikacija mednarodne konvencije za varstvo ptic (1973). Določilo ustave, da je živalski svet pod posebnim družbenim varstvom (1974). Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (1976), ki skoraj za vse vrste divjadi določa lovopust. Odlok o zavarovanju redkih ali ogroženih živalskih vrst ter njihovih razvojnih oblik (1976). Jugoslovanski samoupravni sporazum o usklajevanju lova in ohranitvi ptic selivk ter nekaterih ogroženih lovnih ptic (1976).
Lovec je zaščitnik in gojitelj divjadi, vsak lovec pa naj bo tudi varuh narave v širšem pomenu. Značilno za vzgojno-izobraževalna prizadevanja lovstva je, da sledi sodobnim tokovom in sprejema usmeritve varstva narave oz. okolja. Danes praktično ni dejavnosti, v kateri lovec ne bi mogel zastopati in zagovarjati interesov lovstva na področju varstva narave oz. okolja. Dokazila za to zasledimo npr. v glasilu Lovec, v katerem že od samega začetka njegovega izhajanja najdemo pomembne prispevke o varstvu divjadi in narave sploh, članki v Lovcu so leta ali celo desetletja vnaprej pripravljali uradna stališča, odloke, ukrepe za varstvo divjadi in divjega živalstva sploh (okolja).
Glede odnosa slovenskega lovstva do varstva okolja je pomembno: Leta 1907 je bilo utemeljeno poslanstvo slovenskega lovstva. Leta 1954 je bil ustanovljen koordinacijski odbor Gorske straže. Enote var-
stva narave — Gorska straža — v lovskih vrstah še sedaj opravljajo pomembno poslanstvo in vzgajajo ljudi v pravilnem odnosu do narave. Leta 1971 je lovska organizacija sodelovala pri ustanovitvi Skupnosti za varstvo okolja v Sloveniji, s ciljem, da se tudi ona z vsem svojim članstvom vključi v široka družbena prizadevanja pri varstvu okolja. Menimo, da so uspehi vzgojno-izo-braževalnega dela pri oblikovanju odnosa lovcev do narave med največjimi. Pomen tega dela je toliko večji, ker se na vseh področjih našega udejstvovanja vse bolj zavedamo, da sta pravilna vzgoja in ustrezna izobrazba temelj uspešnemu načrtovanju in urejanju okolja. Letošnje jubilejno leto bo utrdilo vlogo in pomen lovstva pri varstvu divjadi in okolja, še posebno zato, ker je Zvezna skupščina razglasila leto 1977 za leto varstva okolja in ker je Republiška skupščina sprejela pomemben dokument: Stališča, sklepi in priporočila za reševanje problematike varstva dobrin splošnega pomena in vrednot človekovega okolja.
230
66
Velika divjad na Slovenskem
Blaž Krže
Za Slovenijo so značilne geografska in klimatska pestrost in iz tega izhajajoča raznolikost živalskih ter rastlinskih vrst. Na njenem ozemlju se stikajo Alpe, Dinarsko gorstvo in Panonska nižina; prepletajo se alpsko, celinsko ter sredozemsko podnebje. Različne naravne enote pogojujejo življenje divjadi; na našem ozemlju so ohranjene skoraj vse prvobitne živalske vrste od zveri in ujed do rastlinojedov, še več, prav po zaslugi lovske organizacije so nekatere, v nedavni preteklosti iztrebljene ali izumrle vrste, ponovno uspešno naseljene.
MEDVED
Menimo, da medved zasluženo nosi naziv pradivjad. V vseh zahodnejših državah Evrope je praktično že izumrl, predvsem zaradi spremenjenih naravnih pogojev. V preteklosti je bil na našem ozemlju že večkrat ogrožen; verjetno je ohranjen tudi po zaslugi veleposestniških lovišč, kjer je bil, predvsem v kritičnem obdobju med obema vojnama, popolnoma zaščiten. Leta 1939 so število medvedov na ozemlju takratne Slovenije (brez pretežnega dela snežniškega masiva) cenili na 50, v povojnem obdobju pa je bil medved vse do leta 1966 trajno zavarovan. V zadnjih letih je bil odstrel nekako uravnovešen s prirastom, čeprav je bil strukturno povsem nepravilen. Vprašanje pa je, koliko časa nam bo, zaradi vseh oblik trajnega prodiranja človeka v naravo, uspelo medveda obdržati v številu, ki zagotavlja njegovo ohranitev. Ta divjad potrebuje namreč za nemoten obstoj in razmnoževanje obsežne površine prvobitnih, nevznemir-jenih gozdov.
Naloga —- ohraniti okolje medveda — pa vsekakor ni samo naloga lovske organizacije, pač pa širše družbe oz. vseh dejavnikov, ki lahko in ki morajo prispevati k pogojem za ohranitev medveda kot živalske vrste in naravnega spomenika.
VOLK
Vse do pred nekaj leti je bila to ena najzloglasnejših in preganjenih vrst divjadi v svetu in pri nas. Novejša raziskovanja pa so potrdila, da v naravi ni absolutno škodljivih členov oz. živali ter da ima vsaka vrsta določeno biocenotsko funkcijo. človek — lovec je sicer prevzel nalogo uravnavanja števila rastlinojede divjadi, kar je bila nekoč naloga zveri, vendar pa jih enakovredno ne more nadomestiti. Zaradi
tega je obstoj in ohranitev volka, v ustreznem številu seveda, ena temeljnih nalog lovstva.
RIS
Po ohranjenih virih je bil ris v Sloveniji iztrebljen ob izteku 19. stoletja, poizkus ponovne naselitve v Sloveniji pa je uresničevanje hotenj, s katerimi si sodobno lovstvo prizadeva popraviti napake v preteklosti.
čeprav od ponovne naselitve poteka
Številčnost in odstrel divjadi nekaterih vrst v Sloveniji
Leto	MEDVED		JELENJAD		SRNJAD		GAMS	
	Ocena staleža	Odstrel	Ocena staleža	Odstrel	Ocena staleža	Odstrel	Ocena staleža	Odstrel
1934 (Dravska banovina)	50	3	?	106	?	3 188	?	451
1949 LD	119	—	740	21	24 000	1 160	2 020	124
1959 LD	137	4	1760	233	53 000	7915	4 350	384
1971 vsa Slovenija	280	35	4650	1232	62 000	13 900	10 800	1098
1975 vsa Slovenija	300	39	5500	1700	77 800	20 500	13 300	1730
Leto	DIVJI PRAŠIČ		DIVJI PETELIN		RUŠEVEC		KOZOROG	
	Ocena staleža	Odstrel	Ocena staleža	Odstrel	Ocena staleža	Odstrel	Ocena staleža	Odstrel
1934 (Dravska banovina)	?	70	?	333	?	144	?	1
1949 LD	?	182	1400	478	433	13	?	—
1959 LD	?	574	1644	137	498	58	?	—
1971 vsa Slovenija	1240	569	1360	105	1124	126	93	1
1975 vsa Slovenija	3400	1200	1167	73	1169	128	266	7
Leto	DAMJEK		MUFLON		VOLK		SVIZEC	
	Ocena staleža	Odstrel	Ocena staleža	Odstrel	Ocena staleža	Odstrel	Ocena staleža	Odstrel
1934 (Dravska banovina)					?	1		
1949 LD	—	—	—	—	?	7	—	—
1959 LD	—	—	—	—	?	8	—	— .
1971 vsa Slovenija	95	—	621	26	?	9	100	—
1975 vsa Slovenija	370	21	2096	232	15	—	100	—
? = ni podatka
67
231
mmm
Ob luninem svitu
Naslikal R. F.
šele peto leto, že lahko rečemo, da je naselitev uspela in da je ris ponovno postal divjad naših gozdov. Ta akcija je dobila tudi polno priznanje ekologov in lovcev tistih evropskih držav, ki si prizadevajo za ponovno naselitev risa na svojem področju.
JELENJAD
Pred drugo svetovno vojno je jelenjad na ozemlju Slovenije naseljevala predvsem gozdove veleposestniških lovišč na Notranjskem, v Je-lendolu, Kokri in na Kočevskem. Znano je, da je bilo leto 1848 oz. takratno obdobje »lovskega brezvladja« usodno za avtohtono jelenjad, ki je bila skoraj iztrebljena. Ob koncu 19. stoletja so jo ponovno naselili na Snežniku, Gorenjskem in Pohorju, od koder se je potem razširila tudi na širša področja. V Prek-muije pa je že takrat občasno prehajala iz sosednje Madžarske.
Med drugo svetovno vojno se je število jelenjadi močno zmanjšalo, po vojni pa se je številčno, še zlasti pa prostorsko močno razširila. Danes je jelenjad stalna divjad na
Dolenjskem, Notranjskem, Beli krajini, Pohorju, širšem področju Hrušice in Nanosa, v nekaterih predelih Gorenjske in gozdnatih področjih Prekmurja.
SRNJAD
Naša najpriljubljenejša divjad je že od nekdaj prebivalec slovenskih gozdov in polj. Z zmanjšanjem števila zveri in razmeroma majhnim odstrelom se je, zlasti v zadnjih tridesetih letih, število srnjadi močno povečalo. Sedaj naseljuje vsa lovišča v Sloveniji, od zgornje drevesne meje pa do morja, in skoraj ni lovca, ki se ne bi ukvarjal z vprašanji gojitve srnjadi.
Seveda pa moramo srnjad aktivneje spremljati predvsem z ustreznejšo gojitveno politiko, s smotrnim usklajevanjem pogojev okolja in interesov lovske organizacije.
KOZOROG
Kozorog sodi med naše iztrebljene ter ponovno uspešno naseljene vrste divjadi, čeprav so ti dogodki časovno že dokaj odmaknjeni.
Na obronkih Begunjščice so kozoroge naselili ob koncu 19. stoletja (1890); kolonija se je kljub hudim preizkušnjam ohranila vse do danes.
V	povojnem obdobju je sledilo več uspešnih naselitev tako v Trenti (1964), Bohinjskih gorah (1971, 1972) in Kamniški Bistrici (1965), s tem pa je večina primernih življenjskih prostorov za to visoko-alpsko divjad v Sloveniji pokritih.
DIVJI PRAŠIČ
»O številu in velikosti« divjih prašičev na ozemlju takratne Kranjske poroča že Valvasor. Znano je tudi, da so bili s posebnim cesarskim ukazom iz leta 1770 vsi lovski upravičenci dolžni divje prašiče v prosti naravi iztrebiti; dovoljeno jih je bilo gojiti le v oborah. Z izvajanjem tega ukaza so bili divji prašiči v drugi polovici 18. stoletja skoraj povsem iztrebljeni.
V	začetku tega stoletja pa je, po približno 150 letih, divji prašič zopet postal stalna divjad naših gozdov, ki so jih naselili potomci div-
232
68
jih prašičev, pobeglih iz veleposestniške obore na Gorjancih. V kasnejših letih se je številnost divjih prašičev v Sloveniji močno spreminjala, povečala pa zlasti v zadnjih letih, ko lovske organizacije sprejemajo vse več takih gojitvenih ukrepov, s katerimi je večni problem škod možno rešiti skoraj povsem ustrezno.
GAMS
Kot velja za večino parkljaste divjadi, tudi pri tej vrsti ugotavljamo močan številčen porast in širjenje, ponekod celo v škodo vrste same. Poleg prvotnega življenjskega prostora v Julijcih, Karavankah, na Pohorju in v koroških gorah so gamse med vojnama naselili na Snežniku (1926), po osvoboditvi pa tudi na Nanosu (1959). Gams je sedaj že tudi stalna divjad širšega idrijskega področja, vse do obronkov nad Vipavsko dolino in v nekaterih predelih Kočevske, v soteski Iške in nad Borovnico.
MUFLON
Povečana skrb za varstvo in gojitev divjadi je v lovskih organizacijah zbudila tudi željo po obogatitvi lovišč. Tako lahko na kratko ocenimo prve akcije naseljevanja muflonov v naša lovišča, ki so, čeprav neavtohtona vrsta, dobili domovinsko pravico tudi v več drugih evropskih državah. Prve naselitve pri nas so bile že pred skoraj 25 leti, največ novih kolonij pa je bilo osnovanih okrog leta 1970 (1953 — Kokra, 1965 — Šmohor, 1966 — Podgorje, 1970 — Most na Soči, 1970 — Selca, Škofja Loka, 1971 — Polhov Gradec, 1972 — Trnovski gozd, Boč, 1973 — Tolmin).
S svojo ekološko prilagodljivostjo je muflon postal ekonomsko pomembna divjad, s katero pa je nujno potrebno gospodariti ob polnem upoštevanju življenjskih potreb avtohtonih vrst.
DAMJEK
Z razliko od muflona je damjek, kot druga najpomembnejša neavtohtona vrsta divjadi, zahtevnejši glede življenjskih pogojev. To nam potrjujejo tudi vse naselitve v neustrezna okolja, ki niso povsem uspele. Danes so najmočnejše kolonije damjekov v okolici Velenja (1973), Brežic (1970), na Pohorju (1962), še zlasti pa na Primorskem (1970). Glede bodoče gojitve te divjadi mora veljati isto temeljno pravilo kakor za muflona.
SVIZEC
Slovenski alpski prostor je geološko mlad, zato so ustrezni življenjski prostori za naselitev in obstoj svizcev (dovolj globoka plast zemlje) dokaj omejeni.
Kljub temu pa so dosedanje naselitve svizcev že dosegle osnovni namen, da imamo namreč med našo planinsko divjadjo tudi svizce. Prva naselitev je bila leta 1960 v lovišču ZGD Triglav (Tosc, Draški vrh).
DIVJI PETELIN
Uvrščamo ga med tiste vrste divjadi, katerih obstoj nas najbolj skrbi. Prepoved lova na divjega petelina oziroma na minimum zmanjšan odstrel te divjadi bi morali združiti s celovitim zavarovanjem rastišč, še zlasti z vidika potrebnega miru in ustrezne prehrane, da bi bilo naše prizadevanje uspešno, čeprav gre za splet negativnih dejavnikov, ki vplivajo na izginevanje divjega petelina v srednji Evropi, tako seveda tudi pri nas, je verjetno edina rešitev v združenih naporih vseh uporabnikov gozda, tj. gozdarstva, lovstva in turizma.
RUŠEVEC
Z razliko od divjega petelina ruševec zaradi svojevrstnega življenjskega prostora ni tako podvržen neposrednim vplivom človeka, pred-
Foto 1. Napotnik
vsem turizma, zato se je do danes ohranil v zadovoljivem številu.
Ko se v letošnjem, jubilejnem letu slovenske lovske organizacije ozremo tudi na prehojeno pot gojitve, s ponosom ugotavljamo, da je bila ta pot sicer težavna, strma in ovinkasta, večkrat tudi preslabo označena, vendar uspešno prehojena. Zlasti očitni so uspehi v zadnjih tridesetih letih, ko je z razvojem socialističnih družbenih odnosov lovska organizacija uspela omogočiti sodelovanje vseh zainteresiranih delovnih ljudi in občanov, poleg tega pa prva pričela razvijati in krepiti resnične samoupravne odnose. Zaradi tega smo lahko ponosni tudi na priznanje širše družbene skupnosti, ki nam je zaupala divjad kot neločljivi del celovite narave. Tako kot doslej, si bomo tudi v bodoče prizadevali, ravnati se po načelu, da je odnos do narave ogledalo kulture naroda.
69
233
Človekov odnos do medveda v Sloveniji skozi stoletja
Lado Švigelj
Na slovenskem ozemlju je medved živel od nekdaj in ni bil nikoli iztrebljen kakor v zahodni Evropi. Iz prazgodovinskih časov imamo za to dokaze: izkopana okostja, za zadnje tisočletje pa zapisane vire.
Za temno preteklost v bronasti dobi, kameni dobi in še prej si lahko samo mislimo, kako sta se sporazumevala mogočna zver in umsko vedno bolj razvijajoči se dvonožec. Verjetno je imel medvedovo meso že pračlovek večkrat na jedilnem listu. Zlasti nedorasle živali je lahko izbezal iz zimskega brloga in jih pričakal s kijem ali kamnito sekiro.
V	tisti dobi se je človek neprestano boril za obstanek in medved mu je bil deloma konkurent pri iskanju hrane, deloma dobrodošel plen. Brez dvoma so tudi rimski vojščaki v naših krajih lovili medvede z mečem in sulico. Legije so bile razporejene v utrjenih ostrogih in v mirnih časih je bilo dovolj priložnosti za lov.
V	zgodnjem srednjem veku je še veljalo načelo, da je medved velik škodljivec in človekov sovražnik, tako da ga je smel vsakdo pokonče-vati. V 16., 17. in 18. stoletju si je plemstvo postopoma prilastilo izključno pravico lova na medveda. Kmet pa je moral za ta namen rediti močne, napadalne pse medve-darje, ali pa dajati pridelke za njihovo prehrano. Seveda se je to, da tlačani niso smeli loviti medvedov, odražalo v številčnosti te divjadi. Staiež medvedov je tako porastel, da je bilo za časa avstrijske cesarice Marije Terezije, konec 18. stoletja, znova dovoljeno pobijati medvede vsakomur in ob vsakem času. Po končani Napoleonovi zasedbi naših krajev je bil leta 1822 objavljen odlok dunajske dvorne pisarne, naj se staiež medvedov zmanjša. Določal je ne le, da sme medvede vsakdo pobijati, temveč je celo določil premije: za medvedko 40 forintov, za medveda 30 forintov, za mladiča do enega leta pa 20 forintov. Premije na medvedovo glavo so
bile do konca 19. stoletja razpisane še večkrat in so veljale vse do konca prve svetovne vojne. Seveda je zato število medvedov močno upadlo, saj so kmetje vedeli za vsak brlog, in zlasti v zimskem času marsikaterega spravili na svetlo ter ga še vsega vrtoglavega in oslepljenega pokončali.
Tako je bil medved na Slovenskem do začetka našega stoletja postopoma iztrebljen, razen na Dolenjskem in Notranjskem, kjer mu še priznavamo življenjski prostor.
Po prvi svetovni vojni sicer ni bilo več nagrade za ubitega medveda, vendar tudi zaščite ni užival. Splošna miselnost je bila, da je medved škodljiva in nevarna zver, ki jo je treba iztrebiti.
Prve omejitve, nekako zaščito, so uvedli nekateri veleposestniki, ki so prepovedali svojemu čuvajskemu osebju zastrupljanje, lovljenje in streljanje medvedov. To pa je se-
Foto L. Švigelj
veda veljalo samo na območju njihovih posesti.
Prelomnica je nastala leta 1935, ko je bil na posredovanje lovcev Izdan odlok, da »se medveda ne sme ne streljati, ne loviti in pobijati, ne prodajati in ne kupovati«. To je veljalo za dobo 5 let — do leta 1940, v okrajih Kočevje, Črnomelj, Novo mesto, Logatec in Ljubljana. Praktično torej za vsa glavna nahajališča.
Sledila je omejitev lova po osvoboditvi. šele naša ljudska oblast in naša lovska organizacija sta priznali medvedu zaščitno dobo in s tem kategorijo redne lovne divjadi. Uspeh te odločitve se je kmalu pokazal. Tik pred drugo svetovno vojno je bilo v Sloveniji okrog 50 medvedov, trideset let pozneje — okrog leta 1970 — pa že 300. Ker je letni odstrel medvedov zadnje čase v višini prirastka, je staiež že kakšno desetletje približno enak.
To je v redu. človekova in še posebno lovčeva miselnost se je v zadnjih desetletjih tako spremenila, da gleda na medveda kot na del narave, ki smo jo podedovali od naših prednikov in ki jo moramo čim manj okrnjeno zapustiti potomcem. Zavedamo se, da ima tudi medved svoje poslanstvo v naravi, čeprav — kratkoročno gledano — vsako njegovo dejanje ni hvale vredno. Brez dvoma pa v svojem življenjskem okolju velikokrat manj greši kakor — človek!
Storili smo torej najvažnejši korak. Medved kot živalska vrsta pri nas ni več ogrožen. Nasprotno — morda medvede celo premalo odstrelju-jemo, ker se jih sleherno leto nekaj izseli v alpske predele, celo čez državno mejo.
Ko smo si že zagotovili medvedov obstoj, poskrbimo, da se bo ta pra-bitna divjad v naših gozdovih dobro počutila, da bo telesno zdrava in krepka. To bomo dosegli z načrtovanjem pri odstrelu. Z njim uredimo pravilno starostno in spolno zgradbo staleža. Pri parkljarjih je to
234
70
Medvedji kožuhi na Slovenski lovski razstavi Maribor 1972
Foto D. Škofič
samo po sebi umevno in smo ga domala uresničili. Medved pa je bil dolga stoletja človekov sovražnik in je zato tako miselnost težko izkoreniniti.
Vedno so medvede streljali kar od kraja. Zadnja leta pa se je obrnilo še na slabše. Lovec je postal izbirčen: išče vrhunske trofeje. Posledica tega »točkolovstva« je, da je v naših loviščih sicer dovolj medvedov, vendar pretežno drobiž — mladina. Videti zrelega medveda je vedno težje.
Pri številčnem stanju 300 medvedov bi moralo biti kakih 40 do 50 doraslih samcev. Ali jih je deset?! Premalo se še zavedamo, da z nepravilnim odstrelom porušimo socialno zgradbo populacije. To pa slabo deluje na počutje divjadi, na njen telesni razvoj in seveda tudi na kakovost trofeje.
Dosegli smo prepričljive uspehe glede medvedjega staleža, zato sem prepričan, da bo naši lovski organizaciji uspelo tudi uvesti sodobno načrtovanje pri gojitvi in odstrelu te veledivjadi. Vso pomoč nam daje novi, napredni zakon o lovstvu, ki je predpisal lovskogojitvena območja. V okviru ie-teh se bomo sporazumevali o novih načelih gojitve. Pri tem je bistvenega pomena, da
se območja izoblikujejo po mejah življenjskega prostora glavnih vrst divjadi. Ker imajo medvedi, jelenjad in prašiči velik okoliš za svoje gibanje in časovne premike, so tudi lovskogojitvena območja temu ustrezno velika.
Menim, da bi bilo treba za začetek zrele medvede tri leta popolnoma zaščititi. Za naprej pa odstreljavati po starostnih razredih, ki jih je možno pri odstrelu v praksi razlikovati in oceniti:
medvedi do 3 let, medvedi od 3 do 6 let, medvedi nad 6 let.
Pri mladih medvedih ocenitev lahko še razčlenimo, ker mladiče in eno-letnike lahko razločimo. Tudi sicer se lahko dogovorimo za nekoliko drugačne starostne razrede. Vendar pa mora biti težišče vedno na odstrelu mlajših medvedov. Pri doraslih medvedih natančnejše razlikovanje ni mogoče, ker pri njih starost ocenjujemo zgolj po velikosti, ne pa po drugih telesnih znakih. Upoštevati je namreč, da se domala ves odstrel izvrši ponoči pri luni, ko je ocenitev še dosti težja, negotova.
Na prvi starostni razred, na mladiče, bi moralo odpasti 50 % odstrela, na
drugi razred, srednje stare medvede, 25% in na tretji razred, stare medvede, 25%.
Drugi ukrep naj bi bil, da bi vodeče medvedke odstreljevali samo jeseni, in le tiste, ki vodijo leto in pol stare mladiče, ki so takrat že toliko samostojni, da zmorejo skrbeti sami zase.
Tretja naloga lovcev bi bila redno krmljenje medvedov. Mrhovišč bi moralo biti manj, a redno založena. Glavni uravnalec krmljenja ne bi smel biti ekonomski račun. Vedeti moramo, da od medveda ni pričakovati dobičkov. Četudi prodamo odstrel inozemskemu lovcu, stroški za krmljenje po pravilu presegajo dohodek odstrelne takse.
Sicer se v zadnjem času vnovčuje tudi medvedje meso, vendar to bistveno ne spremeni razmerja med dohodki in stroški. S krmljenjem tudi zmanjšamo škodo na poljskih pridelkih, popolnoma pa jo preprečimo na domači živini. To ugotavljajo tudi v Bosni, v okolici Bugojna. Odkar zadnja leta redno krmijo medvede, ni več škode na ovcah, konjih in govedi.
Če bomo v tem smislu spremenili naš odnos do medveda, bomo lahko kmalu spet segli s trofejami te divjadi v svetovni vrh.
Naselitev risa v Sloveniji
Ciril štrumbelj
Naseljevanje divjih živali v nova okolja je že stara praksa. Damjeka so na primer naselili v Evropi že v starem veku. Samo v Evropi so naselili z različnim uspehom 47 vrst sesalcev in 85 vrst ptičev (Niethammer/1963). Tudi v Sloveniji smo bili v preteklih dveh desetletjih priče naselitvi več vrst živali (damjek, muflon, svizec, kozorog]. Iz zgodovine naseljevanja vidimo, da je šlo skoraj v vseh primerih za naselitev tuje (neavtohtone] vrste v novo okolje. Manj primerov je znanih, ko je imela naselitev namen vrniti naravi domačo (avtohtono] vrsto, nekoč prej iztrebljeno. Zaradi spremenjenega okolja ali pa vraževerja, pomanjkanja znanja, pri-dobitništva itd. je marsikje izginilo več vrst divjih živali.
Zlasti so bile preganjane mesojede vrste, v katerih je človek-lovec videl konkurenta ali njihovo »krvoločnost« in »škodljivost« v naravi. Tako gledanje je pripomoglo, da je bil pred približno 100 leti v Sloveniji iztrebljen ris (Lynx Iynx L.]. Ni bila kriva sprememba okolja, ampak zgolj preganjanje na vse mogoče načine! Danes lahko zanesljivo rečemo, da so obsežni strnjeni gozdovi visokega Krasa v Sloveniji še ohranili svojo prvobitnost v taki meri, da je obstoj risa še možen. Ideja o ponovnem naseljevanju mesojedih divjih živali se je lahko uveljavila šele v novejšem času, ko je spoznanje o naravi kot celoti pripomoglo k temu, da ni koristnih in nekoristnih živali; ta delitev je umetna — človekova.
Prva znana naselitev risa je bila leta 1938 v Romintenu v Vzhodni Prusiji (Niethammer), ki je uspela, saj je poročilo o risih kot tamkaj stalni divjadi še iz leta 1960. Naključna naselitev je bila leta-1936, ko so iz živalskega vrta Hellabrunn v Miinchnu pobegnili 3 risi; tam v okolici so se risi pojavljali še leta 1950. Veliko je bilo slišati o risih v Bavarskem gozdu v Nemčiji. Tudi tam ne gre za umetno naselitev; risi so se tam pojavili leta 1970.
Ris se je vrnil v kočevske gozdove
Načrtno so naselili rise leta 1971 v kantonu Obwalden v Švici. Leta 1973 pa smo jih naselili tudi v Sloveniji, v Rogu pri Kočevju. Torej je naselitev risa pri nas tretja znana načrtna naselitev. Kasneje so rise naselili še v Italiji v nacionalnem parku Gran Paradiso. Pripravljajo pa naselitve v Avstriji, Nemčiji in Franciji.
Predlog o naselitvi risa v Sloveniji se je porodil 27. junija 1972 v Rogu na Kočevskem. To je predlagal lovec in planinec, soustanovitelj fonda za raziskovanje Alp, Švicar, doma iz Ziiricha, Karel Weber. Dal je tudi potrebna sredstva za nabavo risov. Zato gre tudi prva javna za-
Foto J. Černač
hvala temu velikemu ljubitelju narave, zdaj že pokojnemu Karlu We-bru, ki je znal dojemati in občudovati naravo celo v vseh njenih majhnih vsakdanjostih, pa četudi na tujih tleh.
Kako bi uresničili zamisel o naselitvi risa pri nas, smo se spraševali. Bodrilo in spodbujalo nas je dejstvo, da je ris naša avtohtona divjad in da bi ga bilo treba vrniti v okolje, kjer je bil pred 100 leti iztrebljen. To nam je bil tudi kažipot pri premagovanju vseh nasprotovanj in težav, ki so se ob tem pojavile. Elaborat o naselitvi je izdelal Janez Čop, diplomirani biolog, predstojnik odseka za lovstvo na Inštitutu za
236
72
gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani. On je tudi navezal stike z zoološkim vrtom v Ostravi na češkoslovaškem, kjer je bilo edino možno dobiti v prirodi odlovljene rise, primerne za naselitev. Karpatski ris iz Beskidov pripada tisti vrsti risa, ki je bil pri nas iztrebljen, oziroma ki še sedaj živi v Jugoslaviji na območju Šar planine in Prokletij. Zračna razdalja od Kočevja do Beskidov, kjer so bili risi odlovljeni, je 560 km, kar je le 20 km več, kolikor je od Kočevja oddaljeno najbližje nahajališče risov v Jugoslaviji na Prokletijah (540 km).
Za naselitev je bilo treba postaviti karanteno. Pri lovski hiši v Trnovcu pod Rogom smo zgradili tri kietke iz žičnega pletiva 3 X 3 X 10 m, kamor smo v noči od 15. na 16. januar 1973 pripeljali 3 pare risov (3 samice in 3 samce). Pred izpustom v karanteno so bili cepljeni proti steklini. V karanteni so ostali do 2. marca 1973, ko smo jih, po 46 dneh, izpustili v prostost. Dostop do karantene je bil omejen, ker smo se bali, da bi se risi preveč privadili ljudem in bi se na prostem v naravi ne znašli, če se jim je približal tuj človek, so postali nemirni in so renčali, medtem ko so se Konečnikove Cilke, ki jih je ves čas krmila, privadili in bili povsem mirni, ko jim je dajala hrano. Krmila jih je z živimi domačimi kunci, kokošmi, pa tudi z mesom domačih in divjih prašičev, z govedino, konjskim in jelenjim mesom.
Da bi naselitev risa mogli zasledovati, je odsek za lovstvo Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani prevzel nalogo, da bo pet let spremljal naselitev. Nalogo financirata Gozdno gospodarstvo Kočevje in Svetovna organizacija za zaščito prirode (World Wildlife Found). Naloga še ni pri kraju, vendar po štirih letih že lahko podamo nekatere ugotovitve, zbrane s posebnimi anketnimi listi. Po opažanjih je bilo v novi domovini na Slovenskem skotenih že 18 mladičev (1973 — 4, 1974 — 1, 1975 — 4 in
1976 — 9), kar je dokaj zanesljivo potrdilo, da je naselitev uspela, če k 18 mladičem prištejemo še 5 izpuščenih risov (1 ris se je ujel v past in poginil), lahko računamo, da imamo skupaj 23 risov in to brez prirastka v letu 1977. Do sedaj so se risi naselili na območju Roga, Kočevske Male gore in Ribniške Male gore, Ribniške Velike gore, Stojne, Krempe, opazili pa so jih tudi v Gorskem kotarju.
Vse kaže, da se od mesta, kjer so bili izpuščeni naseljujejo proti zahodu in jugu. Sodimo, da je v tem delu Slovenije, zaradi obsežnih strnjenih gozdov, najprimernejše sta-nišče za to največjo evropsko mačko.
O prehrani risa v našem okolju bi bilo sedaj v celoti težko govoriti, ker še ni za to potrebnih izsledkov. Vendar pa lahko na podlagi najdenih živali, ki so jih zadavili risi, rečemo, da je bilo med temi največ srnjadi. Kaže, da ris srnjad zlahka obvlada. Lovci pa so našli tudi teleta jelenjadi, ki jih je raztrgal ris, divjadi drugih vrst pa manj. Največ je bilo najdb pozimi, poleti prav malo. Strah, ki je nastal ob naselitvi risa in ga imajo
Ivan Fabjan
Do 17. stoletja je alpski kozorog (Capra aegagrus ibex ibex L.) živel v Alpah na ozemlju sedanje Slovenije kot avtohtona divjad, kar potrjujejo izkopanine. Potem je bil iztrebljen. Ob koncu 19. stoletja so ga prvič ponovno naselili na območju Podljubelja in v 20. stoletju še na dveh območjih v Sloveniji. Vse tri naselitve so uspele.
marsikje še sedaj, da bo namreč ris pospravil vse, »kar leze in gre«, ni utemeljen, če se zavzemamo za neokrnjeno naravo, potem moramo priznati mesto v njej tudi risu in mu zato zavestno žrtvovati, kar potrebuje. Znano je namreč, da je ris selektor med živalstvom v naravi in pretežno pobira slabše, šibkejše živali. S tako izbiro se ohranjajo živalski rodovi zdravi in krepki. To se zlasti odraža pri srnjadi, če ji je ris »pastir«.
Največja pridobitev z naselitvijo risa pa je njegova vrnitev v naše okolje. Uspehi naselitve risa pri nas so torej že vidni. Porok za obstoj te divjadi v naših največjih gozdovih pa je tudi zakon, ki risa uvršča med popolnoma zaščiteno divjad. Če bo ris zavzpl večji življenjski prostor in bo naseljenost dosegla tako stopnjo, da njegov obstoj ne bo ogrožen, ga bomo seveda uvrstili tudi med lovno divjad.
Literatura:
Günther Niethammer: Die Einbürgerung von Säugetieren und Vögeln in Europa
Populacija kozorogov: Begunjščica
Najstarejša je torej naselitev nad Podljubeljem (bivša Sv. Ana) v Karavankah, Begunjščica (nm. višina 1997 m). Kozoroge je tja naselil J. von Born, takratni lastnik tamkajšnjega fevdalnega posestva.
V letih 1889 do 1896 je v Lausanne
Naselitev, razvoj in stanje kozorogov v Sloveniji
73
237
V domovanju gorske divjadi
Foto 1. Napotnik
nabavil 20 kozorogov po 1500 Sfr. Kakor drugi alpski kozorogi, ki so jih takrat naseljevali po Evropi, so tudi za Podljubelj nabavljeni kozorogi po poreklu iz italijanskega kraljevskega lovskega rezervata Gran Paradiso, Aosta. Kasneje so J. Born in nasledniki še dvakrat dokupili kozoroge in jih izpustili v Begunjščico. Baje so ljubeljski kozorogi imeli tudi lastnosti domače koze (Capra domestica); lastniki lovišča so se trudili, z izbirnim odstrelom izločiti vse živali, ki so po fenotipu kazale znake domače koze.
V letih od 1950 do 1960 sta te kozoroge ločeno preučevala znana in sedaj že pokojna prof. R. Videsott, bivši upravnik Gran Paradisa, in dr. M. Couturier, avtor obsežne monografije o alpskem kozorogu. V svojih poročilih ugotavljata, da je ljubeljska naselbina kozorogov »očiščena« lastnosti domače koze, ali da jih nikoli ni imela.
Do leta 1902 so bili kozorogi v večji obori, tedaj pa so sinovi J. Borna veleli oboro podreti in kozoroge izpustiti.
Prva leta po tem sta bila prsk kozorogov in s tem tudi poleganje mladičev prezgodnja za cel mesec; zato je večina mladičev poginila. Po nekaj letih se je prsk pomaknil za mesec naprej; populacija kozorogov se je prilagodila pogojem tamkajšnjega okolja.
Kozorogi so se množili in leta 1918 jih je bilo 65 do 70; v obeh vojnah pa je bilo njihovo število močno prizadeto. Po prvi svetovni vojni jih je bilo le še 10, a se je njihova številčnost potem povzpela na 70 do 80. Po drugi svetovni vojni pa jih je ostalo zopet le kakih deset. V letih 1953, 1956 in 1970 so populacijo pomnožili s 14 kozorogi, kupljenimi v Graubunden-u (8), Švica, in v Hellabrunn-u (6), Zahodna Nemčija. Leta 1975 so na Begunjšči-ci našteli '60 kozorogov. Pogin pa je pri teh kozorogih precej velik, predvsem zaradi terena, kjer so pogosti plazovi (begunjski plaz). Kako zimo najdejo 1 do 2 poginula kozoroga, zlasti mladiče, kdaj pa tudi več; v letih od 1966 do 1974 so ugotovili 27 poginov. Večkrat botruje pri tem tudi starost živali, saj niso redke kozorožje koze, stare po 18 let. Značilno za to kolonijo je, da se ob prvem snegu in nastopu zime večji del živali preseli iz visokih predelov v nižje, kjer so dnevno oskrbovana krmišča. Divjad krmijo s planinskim senom in mladim ovsom. Zadnja leta pa nekatere skupine že tudi čez zimo ostajajo na gorskih grebenih oz. terasah. Kozorogi, ki prihajajo na krmišče ob cesti pod Ljubeljem, so pozimi zelo domači in puste ljudi povsem blizu. Mnogokrat jih potniki fotografirajo iz avtomobilov, celo iz razdalje okoli 15 m! Njihov
oskrbnik Dane Kokalj se ob krmljenju sprehaja med njimi kakor med ovcami. Z vedno enakim glasom jih celo prikliče iz stene k sebi. Vendar to ne drži za vso kolonijo.
Z nastopom poletja se živali premaknejo najviše v goro in postanejo divje in plašne, kot gamsi. Manjši trop pride izjemoma v dolino k cesti tudi poleti in jeseni. Kozoroge so začeli obstreljevati leta 1953. Odstreljujejo le stare, skoraj onemogle kozle; odšteti moramo le 3 mlade kozoroge, ki so jih odstrelili zaradi poškodb oziroma bolezni. Pri 17 kozlih iz rednega odstrela je bila poprečna starost 13 let. V času od 1953 do 1966 so odstrelili le 3 kozle, potem pa je bil odstrel večji. V 10 letih, od 1964 do 1974, je bilo uplenjenih 17 kozlov, letno 1 do 4, koza pa nobena. Rogovi kozorogov so močne trofeje. Po mednarodnem obrazcu za ocenjevanje lovskih trofej je vseh 17 trofej doseglo visoko uvrstitev. Poprečna ocena je 170,20 točke (vsi zlate medalje). Najboljši med njimi ima 200,10 točke. Dolžina levega roga je 93,7 in desnega 97,3 cm. S tem se je uvrstil v svetovni vrh kozorogov in je v katalogu svetovne lovske razstave leta 1971 v Budimpešti naveden kot šesti na svetu! Liplenitelj te trofeje je naš predsednik, maršal Jugoslavije Josip Broz-Tito.
238
74
Populacija kozorogov: Brana
Kakor kozorogi na Begunjščici tudi kozorogi na Brani pripadajo Zavodu za gojitev divjadi »Kozorog«, s sedežem v Kamniku. Brana je eden izmed vrhov v Kamniških oz. Savinjskih Alpah, dosega 2300 m nm/v. Po ugotovitvah so na Brani dobri prehrambeni pogoji za kozoroge, pač pa je teren zelo težak.
Prvi poskus naselitve je bil v letu 1953. Tedaj nam je švicarska vlada poklonila 3 živali — kozla, starega 7 let, In kozi v starosti 3 in 5 let. Morali bi jih izpustiti h koloniji pod Ljubeljem, vendar so končno določili, da jih izpuste v Kamniški Bistrici. Kozel in starejša koza sta po nekaj letih izginila, mlajša koza pa je ostala na terenih Brane. Po zatrjevanju lovca Jurija Romšaka je dočakala druščino v maju 1961. Tedaj so pripeljali iz »Wildpark Peter und Paul, Sankt Gallen« v Švici 4 kozoroge — 2 kozla v starosti dveh oziroma treh let in kozi, stari po 2 oz. 3 leta. Izpustili so jih tam, kjer so opažali kozo. Leta 1965 so naselbino pomnožili še s 4 kozorogi (2 samca in 2 samici). Populacija zadovoljivo napreduje. Verjetno pa pride vanjo tudi kak kozorog iz skupine na Begunjščici, kajti gorski greben Karavank se zdržema nadaljuje v Kamniških Alpah. Do Brane je zračna razdalja le kakih 23 km. Kozorogi v Brani so zelo plahi. Pozimi sicer pridejo niže, v delno sončne, strme konte, na krmišča pa tudi v slabih zimskih razmerah ne pridejo.
številčnost populacije kozorogov na Brani je po letih naslednja:
1963 — 6, 1965 — 11 1969 — 13, 1970 — 18, 1971 — 17, 1972 — 25, 1973 — 23, 1974 — 28, 1975 — 35. Doslej je bil odstreljen kozel, star 10 let. Trofeja je dobila 169,10 točke. Doslej ugotovljeni pogin je ena koza (vzrok: visoka starost) in 3 mladiči. To pa verjetno niso vse izgube, saj so tereni Brane težko pristopni in nepregledni.
Populacija kozorogov: Julijske Alpe
Proučevanje ekoloških pogojev za naselitev kozorogov v Julijskih Alpah se je začelo leta 1963. Vsekakor gre zahvala in zasluga za to profesorju Renzu Videsottu, sedaj že pokojnemu ravnatelju NP Gran Paradiso v Italiji. Osebno si je želel ogledati biotop v Julijskih Alpah. S sodelavci je oktobra 1963 prehodil velik del Julijcev. Iskali smo ustrezne predele, ki bi prišli v poštev za naselitev kozorogov. Osnovi za izbiro sta bili: ustrezna ekspozicija in ustrezna vrsta travne rastlinske združbe kot krmne baze. Predvsem smo po strmih travnatih predelih iskali posebno, skoraj zimzeleno travo Festuco (v Trenti imenovana »leška«). To smo na večjih površinah našli šele četrti dan v predelih med Doličem in Luknjo. Povsem pa je z njo pokrit predel Pihavca (2414 m), Luknje in Kriških podov (2410 m). Ti predeli so strmi, z največ sončnimi dnevi in najmanj padavinami v Julijcih. Te ugotovitve so prof. Videsotta zelo razveselile in navdušil se je za naselitev kozorogov v tem predelu Julijcev. Spomladi 1964 smo z istim namenom povabili lovsko-ribiškega inšpektorja iz kantona Graubunden, dr. Rattija. Kot znan strokovnjak, ki je formiral več uspelih kozorožjih kolonij v Švici, nam je tudi on uspešno pomagal pri iskanju ugodnega biotopa za kozoroge v Julijskih Alpah. Po ugodnem poročilu prof. dr. Videsotta na seji upravnega odbora Nacionalnega parka Gran Paradiso v Torinu je odbor odobril odlov, izvoz in naselitev kozorogov na Triglavu. Kozoroge smo dobili v zamenjavo za srnjad in jelenjad, ki so ju Italijani naselili v Piemontu. Kozoroge smo spustili v 3 ha veliko oboro v dolini Zadnjice (Trenta), v kraju, Imenovanem Tunovo brdo. Ograja je bila visoka 4 m, teren delno gozdnat, večji del skalnat, s terasami in podmoli pod steno. Tu smo prvo skupino kozorogov imeli
3 mesece, da so koze polegle. V prosto naravo smo jih izpustili 22. julija 19'65. Kasneje smo tudi še dve manjši skupini po dva do tri mesece držali v obori. Vse naslednje skupine kozorogov pa smo spustili neposredno v lovišče. Naselbina kozorogov v Zadnjici je precej dobro napredovala. Potem ko jih je bilo leta 1965 izpuščenih 19, je bil njihov stalež leta 1972 že 55, leta 1974 pa že 101 in leta 1976 160. Kozorogi so doslej že močno razširili svoj življenjski prostor; pojavljajo se že tudi na Velem polju in v območju sedmerih Triglavskih jezer. V navedenih letih smo naselili kozorogov:
1965 — 6, 1967 — 8, 1972 — 10, 1973 — 12, 1974 — 6, 1975 — 12. Skupaj torej 54 in sicer 28 kozlov, 26 koz.
V	letih od 1964 do 1972 je bilo ugotovljenih 14 poginov. Med poginulimi je bilo 7 kozličev, drugi pa so v glavnem podlegli zaradi starosti. Naj dodamo, da je leta 1968 strela ubila kozi z mladičema. Seveda so to le ugotovljene izgube. Lahko pa domnevamo, da so dejanske izgube večje.
Odstrel kozorogov se je pričel leta 1972. Kako leto pred tem smo namreč začeli ugotavljati, da so kozo-rogi že začeli poginjati zaradi starosti; v Gran Paradisu cenijo 12 let starega kozla za dozorelega oz. opažajo, da redko kateri preživi 15 let.
V	letih 1972 (2), 1973 (3) in 1974 (3) je bilo uplenjenih 8 kozlov, koza pa nobena. Dolžina rogov odstreljenih kozorogov je med 71 in 92 cm, teže (stehtani so bili le 4) iztrebljenih kozorogov pa so bile 72, 81, 83 in 89 kg. Kozel, ki je iztrebljen tehtal 72 kg, je imel neiztrebljen 98 kg. Kozorog z 81 kg je imel neiztrebljen 105 kg, oni s 83 kg pa 111 kg. Stari so bili od 8 do 17 let, poprečno nekaj čez 13 let. Vrednost trofej od 157,50 do 182,76 točke, poprečno 171,66 točke.
V	vseh treh populacijah te mogočne divjadi v Sloveniji je bilo leta 1976 skupno nad 250 kozorogov.
75
239
Poljska divjad nekdaj in danes
Lojze Čeme
Ko pregledujemo podatke o razširjenosti in številčnosti divjadi, se nam postavlja vprašanje, kakšni so bili pogoji za divjad in kako je človek v posameznih obdobjih z njo ravnal. Vemo, da je bila poljska divjad še do pred kratkim zelo številna, da pa je bilo nekaterih vrst velike divjadi manj. Danes je stanje nasprotno. Število poljske divjadi pada, medtem ko nekatere vrste velike divjadi širijo svoj življenjski prostor in njih število je iz leta v leto večje. Kateri so vzroki za tako stanje? Zanima nas predvsem poljska divjad, zlasti zajec in jerebica, ki sta bila najštevilnejša divjad, sedaj pa je zajcev že manj kot srnjadi, jerebic pa komaj nekaj več kot gamsov.
če hočemo pojasniti vzroke, ki so privedli do tega, da številčnost zajca in jerebice upada, moramo poznati razvojno pot te divjadi in to, kakšne pogoje zahteva za uspešno razmnoževanje.
Poljska divjad je po naravi stepska divjad, taka je še danes. Obsežnih večjih gozdov se izogiblje ali v njih sploh ne živi, kar velja npr. za poljsko jerebico in fazana, človek je tej divjadi v preteklosti z obdelavo zemlje zelo povečal življenjski prostor. Ker je kmet poljedelec v začetnem obdobju in skozi ves srednji vek sejal v glavnem žito, je ustvaril za divjad pravzaprav nova »stepna« področja ali »kulturno stepo«. Poljska divjad, posebno jerebica, se je novim pogojem, ki se niso menjali več stoletij, povsem prilagodila.
Jerebica je postala izključno divjad obdelanega sveta ali divjad žitnih polj. Enako tudi prepelica. Jerebica je ves način svojega življenja prilagodila razvoju žit. V žitu je našla kritje, hrano, mesto za gnezdenje in vzgojo kebčkov. Tudi v zimskem času je našla glavno hrano v žitu, saj se v tem letnem času hrani z zelenimi listi žit in to prek 90-odstotno.
Pogoji za poljsko divjad se niso spremenili niti z nastopom okopa-
vin in krmnih rastlin v začetku 18. stoletja. Kmetje so sejali še vedno več kot dve tretjini žit, tretjino pa druge kmetijske rastline. S strniščnimi posevki ajde, prosa, repe in korenja so pogoje za poljsko divjad celo izboljšali. Tako so gospodarili pri nas vse do nekaj let po drugi svetovni vojni.
Za primerjavo z današnjim stanjem ne bo odveč, če omenimo nekaj ugodnih vplivov, ki so omogočali, da se je poljska divjad v tem obdobju uspešno množila. Košnja za seno je bila zelo pozna, pričela se je šele po 15. juniju, ko je bilo že konec valjenja pernate divjadi. Obdelava zemlje je bila ročna in z vprego, divjad je pri poljskih delih utrpela zelo majhne izgube. Kmetje jeseni njiv niso preoravali, na polju so ostala številna strnišča, kjer se je divjad skrila in hranila. Na polju so bile številne žive meje, grmi, grmišča in gozdiči, vse to so bila pomembna zatočišča poljski divjadi v zimskem času. Najbolj pomembno za razvoj poljske divjadi pa je bilo, da se zelo ugodni pogoji v bistvu niso spremenili več kot tisoč let. Poljska divjad v tem dolgem obdobju ni bila nikdar ogrožena. Kljub temu, da so jo prizadejale razne vremenske katastrofe, hude zime in deževna leta ali prevelika razmno-žitev mesojedih vrst divjadi, se je v naslednjih letih v ugodnih življenjskih razmerah spet hitro razmnožila. Biološka nihanja, upadanje in naraščanje števila so si sledila v enakomernih časovnih razdobjih. Podatkov o razvoju in številu poljske divjadi od takrat nimamo. Na podlagi ugodnih razmer pa lahko sklepamo, da je bila zelo številna že od 9. stoletja naprej, ko so kmetje uvedli žitni kolobar. Takrat je potreba po hrani že tako narastla, da je človek obdeloval že ves rodovitni svet. Prvi zapisani podatki o odstrelu poljske divjadi iz 17. in 18. stoletja tudi niso merilo za oceno številčnosti divjadi v tem obdobju. Poljsko divjad takrat nišo lovili tako množično, razen tega pa tudi podatki o
odstrelu niso bili zbrani tako sistematično kot sedaj.
V začetku 18. stoletja so začeli pri nas resneje gojiti tudi fazana. Znani so sicer podatki, da so v okolici Celja za cesarja Maksimiljana (vladal je od 1493. do 1519. leta) gojili v obori za jelenjad in divje prašiče tudi fazane. V 17. stoletju je bila večja fazanerija pri gradu Goričane pri Medvodah. Vendar pa se fazan od tu ni razširil, saj je bil na Kranjskem zabeležen prvi odstrel fazanov — in sicer šestih — leta 1877. Po statističnih podatkih je bil odstrel jerebic pred I 1900 in v prvih letih po I. 1900 zelo majhen, kar pa ni merilo za tedanjo številčnost te poljske kure, saj za lov ni bila zanimiva. Bolj je bil privlačen zajec, saj so ga v vsem tem obdobju precej streljali, zlasti še po letu 1920. Pomembnejši odstrel fazana beležimo šele po letu 1930.
Statističnih podatkov o številčnosti in odstrelu divjadi za obdobje druge svetovne vojne nimamo. Podatki iz leta 1949 pa kažejo, da zajec med vojno ni bil prizadet, saj so v Sloveniji v tem letu ustrelili 17 795 zajcev. Izredno malo pa je bilo v tem letu ustreljenih jerebic, po podatkih samo 6, kar pa spet ni dokaz, da jerebic ni bilo; dobro se še spominjamo, da jih je bilo v tem
Slike na strani 77 — 241
—	zgoraj levo: Polh se ozira za novim grižljajem, foto lija Popit
—	zgoraj desno: Navadna kanja ali mišar, foto Janez Černač, DIANA
—	spodaj: Divji merjasec na pohodu, foto Janez Černač, DIANA
Sliki na strani 78 — 242
—	zgoraj: Jelenov okras in orožje, foto Janez Černač, DIANA
—	spodaj: Balet na vodi, foto Janez Černač, DIANA
240
76

/
- I i
gig
iiü
mm
mr.f .. ■ -v --
liiiP




času mnogo. Razmeroma malo je bilo ustreljenih tudi fazanov, le 1174. Fazan je bil med vojno bolj prizadet, saj zanj nihče ni skrbel. Iz nekaterih predelov je med vojno popolnoma izginil (Primorska, Kras, kjer je bil naseljen od 1828. leta). Zanimanje za gojitev fazanov je na-rastlo kmalu po drugi svetovni vojni. že leta 1948 je začela delovati fazanerija Lovske zveze Slovenije v Vurbergu pri Ptuju. V tem začetnem obdobju je nastalo tudi nekaj manjših fazanerij lovskih družin. Kljub temu, da so bile te fazanerije še zelo primitivne in majhne, so pri naselitvi in razširitvi fazana pri nas imele pionirsko vlogo. Ker so potrebe po naseljevanju fazanov neprestano naraščale, so v letih od 1960 do 1970 nastale velike moderne fazanerije: Fazan — Beltinci, Kozorog — Kamnik, Kompas — Petrovci, Vurberg, Koper in Sežana. Manjše družinske fazanerije so postopoma ukinjali, ker niso bile ustrezno opremljene.
Skupna zmogljivost vseh fazanerij v Sloveniji preseže danes 100 000 fazanjih kebčkov na leto.
Odstrel poljske divjadi je po letu 1949 hitro naraščal. Največji odstrel zajca smo dosegli leta 1961, in sicer 49 343. Jerebic smo ustrelili največ
Sliki na strani 79 — 243
—	zgoraj: Gams v poletni dlaki, foto Franc Jensterle, DIANA
—	spodaj: Jelen preizkuša svoje orožje, naslikal Janko Skale, (1893—1968)
Sliki na strani 80 — 244
—	zgoraj: Pred lovom, foto Peter Adamič
—	spodaj: Tudi damjeki so postali naša divjad, foto Franc Gyuran
leto dni prej, 18 622. Odstrel fazanov je po zaslugi stalnega vlaganja naraščal iz leta v leto. Največji odstrel je bil 1971. leta, 94 403, to leto smo vložili v lovišča 74 000 fazanov.
Usodna za poljsko divjad je bila huda zima 1962/63. Snežna skorja je ležala ves mesec. Jerebica je bila zdesetkana. Po tej zimi je padel tudi odstrel zajca in fazana, vendar pa je začel odstrel poljske divjadi kmalu spet naglo naraščati. Jerebica se pa po katastrofalni zimi na nekaterih področjih ni več opomogla. Redke preostale kite so postopoma izginile, deloma zaradi premajhnega števila, deloma pa že zaradi močno poslabšanih življenjskih razmer. Do danes je jerebica že skoraj povsem izginila s Primorske, Notranjske, Ljubljanske kotline, Zasavja, pretežnega dela Dolenjske, Štajerske in Koroške.
Številčnost poljske divjadi je začela upadati že po letu 1956, čeprav statistika tega ne izkazuje. Posebno prizadeti so bili lovci na območjih, kjer so nastajala družbena posestva. Združevanje zemljišč v velike njiv-
ske površine je popolnoma spremenilo prejšnji način obdelave. S polj so izginile drobne kmečke njivice, poljske žive meje in grmišča. žito so zamenjale krmne rastline in pašniki, število poljske divjadi je na teh površinah močno upadlo. V tem začetnem obdobju je bilo prizadetih v Sloveniji le 11 % poljedelskih površin, druge površine so obdelovali v glavnem na prejšnji način, le da so začeli tudi kmetje sejati manj žita; po družbenem planu je bilo predvideno, da postane Slovenija živinorejska dežela. Kljub spremembam pogojev in že občutnemu zmanjšanju številčnosti poljske divjadi pa lovci odstrela niso znižali. Temu je botrovalo neplansko gospodarjenje z malo divjadjo in želja po čim večjem iztržku od divjadi, saj se je v tem času začel množični lovski turizem. Še leta 1968 smo ustrelili 43 338 zajcev, toliko kot npr. 1.1959. Razen velikega odstrela sov posameznih predelih zajce tudi odlavljali in prodajali v inozemstvo. Verjetno pa ne zato, ker jih je bilo preveč. Da je število zajcev upadlo že po 1960. letu, so v dokaz številni članki v LOVCU in dejstvo, da smo leta 1963 začeli zajca vlagati v ne-
katera prazna lovišča. V lovišča je bilo spuščenih v nekaj letih prek 3000 zajcev, nabavljenih v ČSSR in Vojvodini.
Vlaganja niso uresničila pričakovanih upov. Sama akcija pod geslom »osvežitev krvi« je bila zelo nestrokovna in neutemeljena, zajca pa smo prenehali vlagati, številčni izpad zajca in jerebice smo začeli nadomeščati s povečanim vlaga-
81
245
Okras nižinskih lovišč
Foto Fr. Gyuran
njem fazanov. Od leta 1966 smo izpustili v lovišča vsako leto od 30 do 50 tisoč fazančkov, največ pa leta 1971, kar 74 500, ko je bil tudi največji odstrel. Da bi povečali številčnost jerebic, smo se že leta 1964 začeli ukvarjati z voljersko zrejo jerebic. Zreja pa ni doživela takega razmaha kot zreja fazanov. Vzrok ni v nekoliko večjih težavah pri zreji jerebic, pač pa je zanimanje za vlaganje te poljske kure kmalu upadlo. Lovci so izpuščali jerebice v predele, kjer zanje ni bilo več pogojev, zato se vlaganja niso obnesla. V predelih, kjer je bilo še mesto za jerebico, pa so lovci raje vlagali že preizkušenega fazana. Fazanerije so zrejo jerebic skoraj povsem opustile. čeprav se je začelo novo obdobje v razvoju kmetijstva pri nas že leta 1955, so se posledice pokazale šele zadnjih 10 let, ko so kmetje začeli gospodariti z zemljo po sodobnih načelih. Spremembe so zelo občutne. V nekaterih predelih se je prvotna krajina tako spreme-nila, da za poljsko divjad ni več ustreznih pogojev. Spremembe lahko združimo v nekaj osnovnih ugotovitev:
— Preusmerjanje kmetijstva v živinorejo in plantažništvo; povsod tam, kjer se je kmetijstvo preusmerilo v živinorejo in plantažni način pridelovanja (hmelja, sadja in grozdja],
ni več njivskih površin. Pokrajina brez njiv, zlasti še brez žita, je za poljsko divjad izgubljena. Ne nudi ji več ustreznih pogojev, saj se, stoletja prilagojena na njivsko obdelani svet, v tako kratkem času ni mogla prilagoditi novim pogojem.
—	Opuščanje obdelave njiv in zaraščanje kmetijskih površin. Posledica naglega industrijskega razvoja naše dežele je, da številni manjši kmetje opuščajo obdelavo, zemlja pa se zarašča v grmišča in nato v gozd. Tako se krči življenjski prostor za poljsko divjad, veča ali širi pa se za veliko divjad, zlasti za srnjad. Opuščanje in zaraščanje prej obdelanih površin je vidno zlasti na Koprskem, Goriškem, Krasu in Notranjskem, a tudi drugod, predvsem v hribovitih predelih.
—	Zgodnje košnje. Seno kose prav tedaj, ko gnezdi pernata divjad. Skoraj vsa gnezda, ki so na travnikih in njivah s krmnimi rastlinami, propadejo, največkrat s samicami vred, saj na vseh površinah kosijo s stroji.
—	Uporaba kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Danes že ni več kmetije, ki ne bi uporabljala raznih kemičnih sredstev za varstvo kmetijskih rastlin. Da so vsa ta sredstva strupena in da zaradi njih poginja poljska divjad vseh vrst, je znano. Zaradi teh sredstev so se pogoji za
poljsko divjad močno poslabšali tudi v predelih, ki so doslej ostali na videz skoraj nespremenjeni.
Krčenje poljskih živih meja in grmišč. Odkar so kmetje začeli obdelovati zemljo s stroji, hočejo povečati in zaokrožiti zemljišča. Tako na poljih ni več številnih živih mej, grmišč in gozdičev. Poljska divjad tako izgublja prepotrebno kritje.
—	Preoravanje njiv v jesenskem času. Po pravilu, da se preorana zemlja čez zimo bolje ugodi, kmetje domala vse njive preorjejo že jeseni. S polj so tako izginila strniš-ča, ki so nudila pomembno kritje in hrano poljski divjadi.
—	Hkrati s spremembami v kmetijstvu sta se pojavila zlasti urbanizacija in cestni promet. Urbanizacija je zajela ogromno najboljših kmetijskih zemljišč. Nenačrtna gradnja stanovanjskih hiš in vikendov je še nadalje poslabšala pogoje za poljsko divjad. Zelo veliko površin se je na ta način za divjad zmanjšalo ali poslabšalo. Koliko zajcev nam poberejo ceste, ni treba posebej poudarjati. Statistika v zadnjih letih izkazuje, da konča pod avtomobili vsako leto okoli 2000 zajcev. To pa ni vse, ker za vse povožene zajce nihče ne ve.
K vsem naštetim spremembam moramo dodati še vreme zadnjih dvajsetih let, ki je za razmnoževanje
246
82
Tudi sneg z ledeno skorjo je hud sovražnik poljske jerebice	Foto J. Černač
poljske divjadi zelo neugodno. Zaradi poslabšanja in usihanja pogojev je poljska divjad izgubila tudi na populacijski moči. Populacijska moč poljske divjadi je namreč v njeni številčnosti in razširjenosti. Prej je bila razširjena po vsej Sloveniji in bila v stalnem stiku med seboj, sedaj so te zveze pretrgane, če lovci nismo sledili spremembam v kmetijstvu v začetnem obdobju tako, da bi jim prilagodili gojitev, tega ne moremo trditi od 1970. leta naprej. Prelomnica gospodarjenja s poljsko divjadjo v spreminjajočem se okolju je občni zbor LZS v Radencih leta 1971 in nato še občni zbor LZS v Kppru leta 1973. Oba zbora sta obširno razpravljala o poslabšanju pogojev za poljsko divjad in o ukrepih, ki so potrebni za izboljšanje. Razen skrajšane lovne dobe na zajca je bil sprejet sklep, da se v boljših loviščih ustreli le 50% zajcev spomladanskega staleža, v slabših pa 20 do 30 %. Enake zaščite je bila deležna tudi jerebica. Mnoge lovske družine pa so jerebico popolnoma zaščitile že pred tem. Po sklepih in priporočilih občnih zborov so se ravnale skoraj vse lovske družine, saj so same uvidele, da je najpomembnejši gojitveni ukrep pravilno planirati odstrel, torej le v mejah vsakoletnega prirastka, številčnost zajca se je po letu 1971 vidno popravila po vsej Sloveniji. Povečal se je tudi stalež jerebic v predelih, kjer so zanje razmere še ugodne. Občna zbora v Radencih in Kopru
sta dala ustrezno zaščito tudi raci mlakarici, ki do takrat ni uživala nobenega varstva. V nekaj letih zaščite, vlaganja in planskega gospodarjenja je število rac od prejšnjih kritičnih 1600 poraslo v letu 1976 na 16 000. Z nadaljnjo gojitvijo pa upravičeno pričakujemo, da bo raca mlakarica spet ena najpomembnejših lovnih vrst male divjadi.
Zaradi poslabšanja razmer za poljsko divjad smo skušali lani ponovno bonitirati lovišča (prvo bonitiranje je bilo leta 1962, nato dopolnjeno leta 1968). Vendar bonitiranja niso opravile vse lovske zveze, nekatere pa so bonitirale namerno nepravilno, v bojazni, da ne bi plačevale prevelikih prispevkov. V lovskih zvezah, ki so bonitirale realno, so se bonitirane površine skrčile skoraj za tretjino, razen tega so prišle ra-jonizirane površine v nižje bonitetne razrede.
Ko primerjamo vpliv spremenjenega okolja na stalež in odstrel divjadi, nas zanima, kakšne so možnosti za gojitev male divjadi v bodoče. Smo v prehodnem obdobju razvoja kmetijstva in verjetno bo preteklo še 50 ali več let, preden se bo gospo-
darjenje z zemljišči ustalilo za daljše obdobje. Opuščanje obdelave njiv se bo v naslednjih letih nadaljevalo, to pa predvsem v predelih, kjer ni možna celotna strojna obdelava. V predelih, ugodnejših za kmetijstvo, pa pričakujemo, da se bodo zemljišča združevala in nadaljeval se bo industrijski način pridelovanja. Za poljsko divjad se bo na ta način okolje še poslabšalo. Veliko možnosti za gojitev divjadi obeta novi lovski zakon, ki postavlja na prvo mesto varstvo in ohranitev divjadi ter zavarovanje njenega življenjskega okolja. Lovstvo se mora zato vključiti v prostorski načrt gospodarjenja z zemljišči, ki naj bi upošteval tudi varovanje okolja za divjad. Določene pomembne površine, remize, mlake ipd. bo potrebno zavarovati in ohraniti kot trajne rezervate za divjad. Ker zahteva poljska divjad posebne pogoje — obdelan njivski svet— je jasno, da je povsod ne bo možno gojiti ali vsaj ne vseh vrst. Gojitev bomo morali zato v bodoče usmerjati na tiste vrste, ki jih je možno gojiti v razmerah, ki so na novo nastale. Od male divjadi predvsem fazana in raco mlakarico.
83
247
Koroški lov
Karel Prušnik-Gašper, predsednik Kluba prijateljev lova v Celovcu
Pred menoj na mizi ležita dve lični lovski knjigi. Prva je stara oseminpetdeset let, druga dve leti. Prva je VI. letnik Lovca, glasila Slovenskega lovskega društva v Ljubljani, ki ga je uredil dr. Janko Lokar in natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Ta zgodovinski Lovec iz leta 1919 je lično vezan v trde platnice. Na čelni strani je risba ponosnega slovenskega lovca s karabinko ob nogi. Risanico drži z desno roko, medtem ko mu leva dlan počiva na nahrbtnikovi naramnici. V kratkih irhovicah dokolenkah je in obut v težke okovane gorske čevlje. Pred lovcem leži uplenjen gams. Tega »Lovca« sem podedoval od svojega očeta in čudno se mi zdi, da se je ohranil, saj je bil naš dom leta 1942 popolnoma izropan. Zaradi tega je ta knjiga še toliko bolj spoštovana dediščina, edino kar mi je zapustil oče, ki je bil tudi lovec. Pred šestinštiridesetimi leti sem pri Veglnovem kostnu v Lobniku uplenil prvega gamsa. Z njim sem se dal fotografirati. Spomnil sem se naslovne slike v »Lovcu 1919« in fotografu sem poziral po tem vzorcu.
Druga knjiga, ki leži poleg »Lovca 1919«, je »Deset let prve slovenske lovske organizacije na avstrijskem Koroškem«, katero je Klub prijateljev lova v Celovcu izdal leta 1975, za deseto obletnico svojega obstoja. Natisnila jo je slovenska tiskarna v Podljubelju na avstrijskem Koroškem.
Med rojstvom prve in druge knjige je minilo šestinpetdeset let. V teh letih se je zgodilo marsikaj in tudi marsikaj družbeno spremenilo. Za slovenske lovce v svobodni domovini več, za nas v drugi državi, v republiki Avstriji, manj. Toda tudi za nas slovenske lovce na avstrijskem Koroškem se je nekaj le spremenilo tudi v dobro, čeprav enakopravnost spada še vedno med redkosti. Sicer pa to obdobje pomeni za koroške Slovence grozovito nehumanost in spomini mi uhajajo nazaj.
Poskušal jih bom obuditi. V mojem rojstnem kraju je bilo v prvih letih po prvi svetovni vojni tudi med lovci precej razburkanosti in v naših gozdovih se je odigrala marsikatera krvava drama. V Obirski, Lobniku, Lepeni, Remšeniku, Beli in Rutah ter Rebrci so živeli izključno Slovenci. To so bili delavci in kmetje. Med njimi je bilo mnogo vnetih lovcev, lovcev brez lovišč. Med grajskimi lovci pa so bili samo Nemci, ki so imeli službo kot lovski čuvaji in gozdarji pri nemških graščakih, grofih in knezih. Priselili so se v naše kraje iz zgornje Koroške, Tirolske pa tudi iz gornje in nižje Avstrije. Med slovenskimi lovci, ki so bili po večini divji lovci, in nemškimi graščinskimi lovci je vladala trda, kruta napetost. Že med prvo svetovno vojno, leta 1916, so divji lovci ustrelili grajskega lovca Urbasa v Bistričnikovih pečeh na Obir-skem. S streli so ga zvabili v lovišče, ko je ravno sušil seno. Takrat in še več let pozneje se je govorilo, da je Urbas, ko je zaslišal strele, vrgel vile od sebe in dejal: »Danes bo pa tekla kri.« Urbas je bil navdušen in oster čuvaj grajskih pravic, pri slovenskih delavcih pa nič kaj priljubljen tujec. Kri je res tekla, a ne tistih, katere je imel v mislih grajski lovec, ko se je s travnika podal v sobo, se oborožil in šel nad divje lovce.
Drugi obračun med domačimi in grajskim lovcem je bil kmalu po prvi svetovni vojni, ko je bil ubit grajski lovec VVressnig. To se je zgodilo v grajskih gmajnah ob meji Solčava in železna Kapla—Bela. Zakaj? Na šentlenartskem vrhu je VVressnig nekaj let prej ustrelil drvarja iz Solčave, ko je šel nekega ponedeljka na delo. Ni imel puške, oprtan je bil le s košem, v katerem je imel hrano za čez teden in sekiro ter žago. Divji lovci, prijatelji ubitega drvarja, so zvabili grajskega lovca v bližino koroško-štajerske meje in ga ustrelili. Oblasti so hotele ta dogodek zamolčati. Razglasile so storijo, da je VVressnig umrl,
ker so se mu »zmešala čreva«. Ljudje pa so govorili in šušljali: »Wressniga so divji lovci ustrelili v trebuh, z drobnimi šibrami. Prinesli so ga v okrvavljeni rjuhi iz gmajne.«
Leto ali dve po jWressnigovi smrti so divji lovci ustrelili Amlacherja, lovca kneza Lichtensteina. Našli so ga pod Belo pečjo. V Beli nad Železno Kaplo je na isti način storil smrt grajski lovec Sagmeister. V Obirju pa je poklicni lovec H. Schober v dvoboju, tako so uradno razglasili, ustrelil divjega lovca Lojza. Schobra, tako je bilo slišati, je njegov delodajalec dr. Grassi »okregal«, ker je ustrelil nedolžnega, lačnega človeka. Pri obdukciji Lojza, ki je bil za »furmana« pri vozniškem podjetju šimana Orožeta v železni Kapli, se je izkazalo, da je Lojz imel prazen želodec, v nahrbtniku pa le nekaj suhih kruhovih skorij.
Pri vseh teh in podobnih obračunih v gozdovih okoli Železne Kaple pa je nekaj zelo značilnega. Oblasti nikoli niso izsledile storilcev. Sicer je bilo nekaj domačinov v preiskovalnem zaporu, pred sodiščem obsojen pa nikoli ni bil nobeden.
Taki in podobni dogodki pa niso bili samo v mojem domačem kraju, v gozdovih Pece, Olševe in Obirja. Spopadi med poklicnimi lovci Nemci in divjimi lovci Slovenci so se dogajali tudi drugod na območju koroških Karavank, kjer prebivajo Slovenci in kjer je bil Nemec vedno tisti, ki je ukazoval, nadzoroval in priganjal slovenskega človeka. Iz tega dejstva je skoraj razumljiv krut odpor, ki se je mnogokrat izoblikoval v zločin, v kriminalno dejanje, in oblasti nikoli ni uspelo, da bi ga preprečila ali krivce kaznovala. Nihče vsega tega ni registriral. Kako pa! Sodišča so bila brez moči, ker je ljudstvo molčalo. Medsebojno mržnjo je še posebej pod-netll plebiscit leta 1920. V dobi po propadlem plebiscitu je bilo krvavih spopadov med lovci Nemci in lovci Slovenci največ.
248
84
V letih trde in neusmiljene gospodarske krize — bila je velika brezposelnost in družine lačne — so matere iskale hrano tudi po grajskih gozdovih. Mnogokrat se je zgodilo, da je grajski lovec ves dan opazoval žene delavcev, ki so nabirale maline, brusnice, borovnice ali druge gozdne sadeže. Zvečer, ko so bile posode polne gozdnih dobrot, žene pa do kraja utrujene, je stopil lovec iz svoje zasede, zvrnil nabrane sadeže in jih pohodil. Zgodilo se je, da je grofov lovec postrelil kmečke ovce, ki so zašle v grajske gmajne. Lahko si mislimo, kakšen srd se je zaradi takih dejanj porajal v srcu revnih delavskih žena. Jeza na brezsrčne čuvaje grajskih gozdov pa se je presadila tudi v srca brezposelnih mož in kmečkih fantov. Pogumno so šli s svojimi manlihericami, ki so jih hranili še iz vojne, v grajske gmajne po meso za svoje lačne družine. Podobni dogodki so iz Sel in drugih krajev okrog Borovelj. Tam je Ro-nachar, lovec veleposestnika Fojta, do smrti ustrelil Tomkovega sina, Valentina Maleja. Ustrelil ga je v skalah ob Mali ravni. Valentin, smrtno zadet, se je valil po skalah v globino in je bil na dnu tako razbit, da so ga lahko prepoznali samo še po obleki, čez leto dni pa so selski divji lovci napadli Ronacharja. Z več strani so streljali nanj In ga tako prestrašili, da je za vedno odšel iz selskih lovišč.
Druga svetovna vojna. Nemški hit-lerizem je uspel v naših krajih še huje zabiti klin med nemške lovce ter čuvaje in slovenske lovce, ki so
bili v vrstah slovenskih partizanov. Humanost se je popolnoma umaknila bohotnemu sovraštvu in preziru. Leta 1942 so bili nemški lovski čuvaji gosposkih veleposestnikov, lastnikov ogromnih gozdov, še vladarji svojega poklica. Vneto so preganjali poleg divjih lovcev tudi partizane in služili Hitlerjevi sol-dateski kot vohljači po lovskih stezah in gozdovih.
Že 10. oktobra 1942 je bila prva žrtev takih tipov čevhov sin iz Zgornjih Bajdiš, Maks Kelih, ko je šel na »vezo« s partizani. Ustrelil ga je lovski čuvaj Rohr, uslužben pri veleposestniku Marešu v Holm-burgu. Zločin se je zgodil na sedlu med Javornikom in Setičami v selski občini. Lovec Rohr je stanoval pri Babucjeku, nedaleč pod Javornikom, in bil stalno na preži in iskanju sledi za partizani. Ko se je znesel nad Maksom, je prijavil še njegovo ženo Marijo, da ima zveze s partizani. Gestapovci so jo zaprli. Zapustila je sina Maksa, ko je imel komaj tri leta. Marija, rojena Ogris, žena ubitega Maksa, je zaradi tega prebila več let v nemških zaporih in okusila tudi grozote koncentracijskega taborišča Stadelheim pri Miinchnu. Ko je Rohr zagrešil ta zločin, ubil Maksa Keliha, njegovo ženo pa spravil v zapor, se je s strahom v kosteh preselil v drugo lovišče, v Medvedji dol nad Bistrico v Rožu. Tam pa ga je doletela zaslužena kazen. Partizanska enota ga je obsodila na smrt.
Med drugo svetovno vojno je storil zločin tudi »civilni« lovec N. N. v
hribih nad Podroščico. Avstrijska protifašista, Vincenc Mosar in njegov tovariš Janez N., sta zapustila nemško vojsko z namenom, da se priključita slovenskim partizanom. Prebila sta se že skoraj do jugo-slovansko-avstrijske meje nad Podroščico. Tam pa ju je 14. julija 1943 zahrbtno ustrelil ta lovec, vnet pristaš nemškega nacionalsocializma, predan Hitlerjev hlapec.
Spomladi 1943 je partizanska patrulja obiskala pri Maloveršniku na Obirskem grajskega lovca Huga, ki je bil sin Urbasa, ustreljenega leta 1916. Tudi mladi Hugo Urbas je služil grofu Thurnu. Ob obisku se je partizanom postavil po robu z orožjem v roki. Imel je slabo vest. Nekaj let pred drugo svetovno vojno je namreč v Potoku v Kortah brez vzroka ubil tri Gorenjce. V Borovljah so kupili nekaj flobertov in jih nameravali pretihotapiti čez mejo. Ko jih je Urbas srečal na stezi v Potoku, ko so počivali, je brez pomisleka začel nanje streljati. Krogle iz njegove službene pištole so bile smrtonosne. Toda eden izmed štirih Gorenjcev je ostal živ, priča tega žalostnega dogodka. Ko se je Urbas, ob obisku, vedel sovražno proti partizanom, je padel, zadet od partizanske krogle.
Poglejmo pa še drugo stran zgodovinske medalje dogajanj v koroških gozdovih med drugo svetovno vojno: Tudi med grajskimi lovci, nemškega jezika, smo namreč imeli partizani dobre in iskrene prijatelje. Prav pri Maloveršniku, v hiši, kjer je padel Urbas, smo imeli dobre
85
249
zveze in prijateljske odnose z grajskim lovcem Kalcherjem. Ta avstrijski tovariš, saj ga tako smem imenovati,- nas je oskrboval z municijo in sanitetnimi potrebščinami. Nekoč nam je prinesel kar dvanajst odevk.
V	njegovem revirju smo partizani imeli malo »osvobojeno ozemlje«. Kalcher nas je tudi redno in zanesljivo obveščal o sovražnikovih premikih. Sporazumno z njim smo v njegovem revirju streljali gamse. Meni osebno je Kalcher preskrbel popolnoma novo maniiherico, v zameno za star Mannlicher-Schönauer, za katerega nisem imel municije. Podobno se je vedel tudi pri grofu Thurnu nastavljeni lovec Albin Janšek, stanujoč v središču lovišča, v belskih gmajnah pri Miečniku. Janšek, po rodu Slovenec, ni bil sicer tako radodaren kot Kalcher, bil pa je do partizanske vojske popolnoma nevtralen. Tudi v njegovem revirju smo imeli partizani mir, kar je bilo z ozirom na bližino železne Kaple izrednega pomena.
V	Svinji planini je bil položaj za partizansko vojsko izredno težak. Našli pa so se tudi tam poklicni lovci, s katerimi smo se sporazumeli, da niso brskali po loviščih za nami in da smo imeli mir pred njimi. Pri nekom od njih je bila več mesecev celo zanesljiva javka za naše enote in politične delavce. Da, tudi prijatelje med poklicnimi lovci nemškega jezika smo imeli, ko je bilo partizanstvo razširjeno po vsem ozemlju, kjer bivajo Slovenci na Koroškem.
To naj bi bil moj prispevek za jubilejno številko priljubljene revije Lovec, za sedemdesetletnico organiziranega slovenskega lovstva. Naj bo za zgodovino teh sedemdesetih let zapisano tudi to, čeprav je bilo to obdobje nečloveško, kruto. Preživeti smo morali dve svetovni vojni. Vsaka vojna pa prinaša hude preizkušnje. Prirodni ohranjevalni nagon pa zbudi v vojnem času tudi silno surovost. Zato naj tudi lovci vedno mislijo na Titove besede, da
Planinska kavka Foto R. Marenčič
je najslabši mir še vedno boljši kakor najboljša vojna.
Od konca prve do začetka druge svetovne vojne je bilo kratko, ko-
Rojstvo slovenske lovske organizacije pred 70 leti in novo pojmovanje lovstva sta privedla slovenske lovce iz vrst divjih lovcev, kamor jih je potisnil tedanji družbeni red, na trdno, pravilno lovsko pot na svoji, podedovani zemlji. Iz vrst gonjačev in lovskih nosačev je bil rojen lovec, ki dojema spremembe časa in nova načela. V času naših dedov in pradedov je lov predvsem pomenil priboljšek k skopi vsakdanji hrani v obliki kosa divjačine, medtem ko je danes poudarek na ohranitvi divjadi in njenega življenjskega prostora, s tem pa tudi življenjskega okolja človeka samega.
maj dvajsetletno obdobje. Pa še v tem času smo živeli v trajni napetosti. Vladala sta lakota in brezposelnost ob spremljavi političnih pu-čev in sprememb v vodstvih držav, toda pri koritih so ostali vedno tisti, ki so imeli zemljo in delovno silo. Samo gozdovi in gore so bili na naši strani. Nesebično so dajali zavetje tistim, ki so ga bili najbolj potrebni. Gozdovom naših Karavank bomo zlasti slovenski lovci-partiza-ni vedno hvaležni, saj so nam nesebično pomagali do zmage. Sedaj so svobode deležni eni več, drugi manj.
Teh dvaintrideset let po drugi svetovni vojni se spreminja v dobro tudi lovstvu. Veliko zemlje in gozdov je osvobojenih nečloveškega izkoriščanja. V velikih predelih gozdov že lovi in goji divjad svoboden človek, ne da bi se moral bati zemljiške gospode. Pri vas je to že uresničeno dejstvo, pri nas se moramo za to še boriti. Toda z zaupanjem gledamo v bodočnost.
S tem jubilejem začenja slovensko lovstvo nov korak v smer nepopačenega odnosa do narave. Novi, sedanjosti ustrezen lovski zakon v SR Sloveniji, poudarja predvsem varstvo in gojitev divjadi, nazadnje šele lov. To je vsekakor velik napredek za nadaljnje pojmovanje lovstva in lovskega udejstvovanja. Kulturna zrelost človeka v odnosu do narave je tudi predpogoj za pravilen odnos do sočloveka. Toda Slovenci na avstrijskem Koroškem okušamo nasprotje tega vsak dan v vseh fazah družbenopolitičnega življenja. Skrajni čas bi že bil, da bi po 22 letih podpisa državne pogodbe
70 let slovenskega lovstva
tudi praznik slovenskih koroških lovcev
250
86
m-—'"
H». I
Prvi skoki iz loža
Foto B. Galjot
in neštetih pozivih ter spomenicah avstrijska zvezna vlada uresničila, kar je v zaščito slovenske narodne skupnosti na Avstrijskem dolžna storiti. Toda vsa naša prizadevanja, vsi naši napori v tej smeri so zaman.
Ob tem dejstvu smo se tudi slovenski lovci v Avstriji prebudili in začutili potrebo po lastnem slovenskem lovskem društvu. Prišlo je do prvih povojnih stikov avstrijskih koroških lovcev partizanov z bratskimi lovci v matični Sloveniji. Prišlo je do prvega skupinskega obiska naših lovcev v Kočevju z udeležbo na lovu na divje prašiče. Po nekaj sejah našega pripravljalnega odbora konec leta 1963 je prišlo do ustanovnega občnega zbora, 31. 5. 1964, v Celovcu. Minilo je torej 13 let, odkar so se koroški slovenski lovci organizirali v lastnem »Klubu prijateljev lova«. Od 28 ustanovnih članov je do danes članstvo kluba naraslo že na 90. V klub so včlanjeni slovenski lovci iz vsega južnega dela Koroške: iz Zilje, Beljaka, Roža, Gur, Kostanja, Trga, Celovca in iz obširne Podjune. Skupno iz 54 vasi in mest. Ob ustanovitvi je bil namen našega kluba povezati domače koroške lovce, med njimi skrbeti za strokovno lovsko izobraževanje, za kvaliteten lovski naraščaj, gojiti lovsko tradicijo, predvsem pa krepiti zvezo z lovci v matični Sloveniji. Poudarek je bil pa tudi na socialni plati: omogočiti namreč lov tudi tistim koroškim Slovencem, ki so finančno prešibki, da bi se ob pogojih v Av-
Komatar ali planinski kos
striji lahko lovsko izživljali. Dalje omogočiti lov tudi tistim, ki so zaradi svoje narodne zavednosti brezpogojno izključeni iz praktičnega udejstvovanja v avstrijskih loviščih.
Pri naših prizadevanjih dosegamo napredek in za uspešno delovanje se moramo v veliki meri zahvaliti lovcem in lovskim družinam v okrilju Lovske zveze Slovenije, ki so nam nudili in nam še nudijo vsestransko pomoč. Na tem mestu bi tudi radi poudarili velik pomen slovenske lovske besede, ki v tako kvalitetni obliki prek revije Lovec in Zlatorogove knjižnice prihaja tudi do nas. Za velik del znanja v lovstvu in za strokovno izražanje v našem materinem jeziku se moramo zahvaliti prav slovenski lovski literaturi. Pripomnimo naj, da koroški Slovenci opravljamo lovske izpite pri Koroški lovski zvezi (Kärntner Jägerschaft) v jeziku naroda soseda, torej v nemščini. Zato nas morate razumeti, da za protiutež še kako potrebujemo naš slovenski lovski jezik, naše slovensko lovsko izrazje, da lahko dokažemo, da smo tudi po izrazni moči jezika enakovredni Nemcem. Razgledani in pripravljeni se bomo tudi lažje vključili v pojmovanje jutrišnjih zahtev kultiviranega lova in lovstva.
Člani Kluba prijateljev lova pa se tudi hvaležno poslužujemo ugodnosti, ki nam jih nudijo lovske organizacije v SR Sloveniji pri praktičnem izvajanju lova. Tako imajo naši člani odstrel razne divjadi po ceniku, ki velja za lovce
domačine v SR Sloveniji. Generalni konzulat SFRJ v Celovcu je našim članom omogočil prenos lovskega orožja v Jugoslavijo s poenostavljenim vpisom na meji. Kadar so naši člani povabljeni na lov kot gostje katere koli lovske družine ali druge lovske organizacije v SR Sloveniji, so vedno toplo sprejeti. Ob vsem tem še počutijo, ko da je naš klub ena izmed'lovskih družin, vključen v Lovsko zvezo Slovenije.
Ob tolikšnih prijateljskih, bratskih odnosih med lovci Lovske zveze Slovenije ter člani Kluba prijateljev lova na avstrijskem Koroškem je samo po sebi umevno, da se tudi mi vključujemo v praznovanje 70-letnice slovenskega lovstva. Nagradno lovsko streljanje julija letos v Pliberku; je bilo že izvedeno v počastitev tega jubileja. Pripravljamo pa tudi druge prireditve in lovske oddaje v celovškem radiu. Najbolje pa želimo počastiti vaš in hkrati tudi naš jubilej s svojim nadaljnjim delom in uspehi na lovskem področju. S slovenskimi brati v svobodni domovini SR Sloveniji hočemo tesno povezani nadaljevati pot za uresničitev ciljev sodobnega lovstva in tudi skupno nadaljevati boj za pravičnejše odnose med ljudmi. Ob spoštovanju drugih narodov in drugih kultur pa se nikoli ne bomo odrekli ljubezni do svojega slovenskega naroda.
Mirko Kelih, tajnik Kluba prijateljev lova v Celovcu
87
251

1. ZLD Bela krajina
Zveza lovskih družin Bela krajina: skupna površina lovišč 51 538 ha, skupno članov 483, združuje 10 lovskih družin: Adlešiči, Črnomelj, Dragatuš, Gradac, Loka, Metlika, Sinji vrh, Smuk, Suhor in Vinica.
Pred nedavnim sem se oglasil pri znancu — lovcu. Živi na robu Bele krajine, tam kjer je reka Kolpa zarezala med hribe globok kanjon.
»Naš rod je tu že stoletja — od turških vpadov,« pravi znanec. »Pri hiši smo imeli zmeraj orožje. Orožje je ponos hiše. Raje umrem, ko da bi bil brez puške. Si misliš, da bi kar tako, s palico v roki hodil v goro.«
Mož je s temi besedami odkril resnico, ne le o sebi — o vsej stari Beli krajini. Tu na tem kršu so naši pradedje prestajali najhujše viharje človeškega zla in nasilja. Tu so z orožjem v roki obdelovali skopo zemljo, se zatekali pred močnejšim sovražnikom v gozdove in vztrajali. Neizmerna ljubezen do rodne zemlje, svobodoljubnost in osebni ponos so tiste lastnosti, ki potrjujejo pravega Belokranjca. Če tak značaj prenesemo na področje lovskega udejstvovanja, lahko kaj hitro ugotovimo, da je bil Belokranjec bolj kot katerikoli drug Slovenec lovec-svobod-njak. Za pretekla stoletja lahko samo ugibamo na podlagi skromnih izročil, za rajnko Avstrijo pa vemo, da so bila v Beli krajini občinska lovišča. To pa pomeni, da je praktično lahko »jagal« vsak, ki je imel željo in smisel za lov. Seveda so imeli Belokranjci tudi divjad. Iz starih zapiskov in pripovedi lovskih očakov zvemo, da je bilo največ pernate divjadi, zajcev in srn. So pa imeli Belokranjci tudi lovske senzacije, v kožuhih medvedov, divjih prašičev in volkov. Prav le-ti so se nekajkrat
pojavili v takih množinah, da je prebivalstvo zajela prava volčja histerija. Razlog za to je bil verjetno tudi ta, ker je bila za kožo tega nepridiprava vedno razpisana visoka nagrada. Je pa tudi res, tako navajajo stari zapisi, da so iznajdljivi Belokranjci marsikatero volčjo kožo »prešvercali« prek Kolpe in tako že mrtvemu požeruhu spremenili »državljanstvo«. To pa je bil donosen posel.
Preselimo se tja v leto 1910. Vasice kot na platnu kakega naivca. Lesene hišice, s slamo krite, krog in krog obdane z ograjo iz prepletenega šibja. Koder seže oko, polja, vinogradi, stelj-niki, košenice. Po gmajnah se pasejo črede ovac in goved, tam proti vrhovom temnijo gozdovi. Seveda so tu tudi lovci. Nosijo stara belokranjska oblačila, le tu in tam opaziš po mest-
Kmet Peter Horvat, izrazit belokranjski lovec, iz Kota pri Sinjem vrhu. Dolga leta je bil lovozakupnik. Leta 1919 se je vključil v skupino, ki je oklicala Vini-ško republiko.
Leta 1929 izgubi na licitaciji lov, žan-darji mu zapečatijo orožje.
nem vzoru kak jopič z lesenimi gumbi. Na nogah imajo — domače črape, za pasom jim bingljajo nepogrešljivi ba-rilčki vina. in puške! Prava poslastica za zbiralca orožja — kratke turške, dolge francoske, v glavnem pa dvocevke prednjače. Okrog nog se jim motajo braki presenetljivo čistega videza. Pa ne zato, ker so naši znanci navdušeni ljubitelji psov, temveč iz preprostega razloga, ker so življenjsko dokaj dobro povezani s Primorjem in Istro, z domovino teh psov. Med vso to pisano druščino izstopa mlad študent prava Fran Lokar iz Doblič. Od očeta, vzornega lovca, se je navzel ljubezni do narave in lova. Prav on — poln energije in idealizma — nam je zapustil skromen, pa vendar tako vsebinsko poln zapis o takratnem lovu. Citiram: »Splošno je lov v Beli krajini na zelo nizki stopnji. Zato se vedno bolj manjša število živali, kakor zajcev in srn. Na povzdigo lovišč ne misli nihče, pač pa na pokončavanje živali. Lovi vsakdo, komur visi v hiši na klinu kak zarjavel pihalnik, bogve iz katerih časov. Love večidel v snegu, ko zasledujejo žival po sledu, zato pa streljajo tudi v svečanu srne in zajce, ako prej ni snega. Če jih vprašaš, zakaj tako delajo, ti odgovore, da je treba streljati, ko se lahko dobi.«
Seveda je to posplošena ocena stanja. Povsem razumljivo je, da so bili med Belokranjci tudi nekateri zavestni, pravi lovci, kar pa Lokarjeve ocene v bistvu ne spremeni.
Nato mine prva svetovna vojna. Duhovnik šašelj [dolga leta je služboval v Adlešičih, v lovstvu pa znan po svojih ornitoloških zapiskih) napiše za Lovca kratko oceno stanja. Trdi, da je bilo pred 15 leti veliko več divjadi. Meni, da so se preveč razmnožili kragulji in divje mačke. Njegova ocena se nanaša verjetno samo na ozko območje Adlešičev in bližnje okolice, vendar po mojem ni razloga, da te ocene ne bi mogli sprejeti za celotno Belo krajino.
252
88
Leta 1924 je objavljena dražba lovišč. Najemnine so visoke. Prvič po dolgih desetletjih mnogim grozi izguba lova. Nastane pravi socialni konflikt. Po vaseh se širi geslo: »Kmetje, združimo se, gospoda ne bo streljala pri nas! Nabijajmo!« Cene so rasle, člani lovskih družb so odstopali. Marsikje je moral gospodar prodati kravo — tako visoka je bila cena lova. Kdor je zdržal prvo licitacijo, druge čez 5 let ni več. Lovišča so prehajala v roke bogatih trgovcev, gostilničarjev... Seveda, večina lova željnih Belokranjcev ni kar tako odvrgla puške. Za to obdobje so značilni številni »raubšici«. Največ jih je imela Poljanska gora.
Hudo zimo v letu 1928 je divjad v Beli krajini po splošni oceni dobro prestala. Anonimno mnenje je takrat najbrž podal A. Čebular, učitelj iz Tačlega vrha. Večkrat je objavil kako lovsko novico, pa menim, da je tudi to: »V črnomaljskem srezu so lovske prilike na splošno slabe. Srnjadi je malo. Nahaja se le na obronkih Roga v občinah Čeplje, Podgora, Planina (Poljanska gora], zato tudi škoda v zimi ni bila velika.«
Med vojnama je bil lov politično razdeljen na srez Črnomelj in srez Metliko. Zato leta 1933 zasledimo ločen statistični podatek o odstrelu. To je zanimivo v prvi vrsti zato, ker lahko primerjamo populacijo divjadi po posameznih področjih. Tako ugotovimo, da v tem letu ni bil prijavljen v srezu Metlika niti en kos uplenjene srnjadi. Tudi danes so na tem koncu lovske razmere še slabe.
Pač pa v tem času bode v oči 22 ustreljenih divjih prašičev. Ta podatek verjetno bistveno ne odstopa od resnice, ker je bil odstrel te divjadi za lovce izredna atrakcija in tudi z ozirom na škodljivost divjih prašičev zakupniki niso imeli razloga, da bi odstrel prikrivali. Od kod so prišli divji prašiči, so mnenja deljena. Najverjetneje so se priklatili neposredno po hudi zimi iz kočevsko-notranjske smeri. Tam je bila zima divjadi najmanj naklonjena. V Poljanski gori in v nižinskem adlešičkem
področju pa so črnuhi prišli na dobre življenjske pogoje (kostanjevi in hrastovi gozdovi, bližina polj, primeren kraški teren). Od takrat je kljub nenehnemu preganjanju divji prašič v Beli krajini vseskozi prisoten.
Leta 1941 nastopi okupacija. Italijanski oficirji sprva tu in tam organizirajo pogone, v spremstvu nekaterih domačih lovcev. Toda zaradi vse večjega odpora s to prakso prenehajo in se zapirajo v utrjene postojanke.
V oktobru I. 1943 zaseda v Kočevju prvi slovenski parlament.
S Kočevskega zbora so tudi prve direktive za gospodarjenje z gozdovi in divjadjo. Komisija za gospodarstvo posreduje svobodni Beli krajini okrožnico, v kateri do nadaljnjega prepoveduje sečnjo gozdov in izvajanje lova. Jasno je, da se tega ukaza niso povsod dosledno držali. Vedeti moramo, da je bila takrat Bela krajina ena sama velika delavnica, pravi partizanski servis s številnimi delavci. Marsikje v odmaknjenih zaselkih so ti ljudje večkrat trpeli lakoto. Ni čudno potem, da so nekateri lova vešči, kljub prepovedi, vzeli v naravi ponudeno jim meso. Seveda so bili to izjemni primeri, zato lahko trdimo, da je bilo vojno stanje v Beli krajini divjadi zelo naklonjeno. Toda na zasedanju SNOS 1944. leta v Črnomlju že zasledimo med sklepi o načrtni graditvi ljudske oblasti tudi na odstavek o lovu. Na osnovi tega sklepa so lahko izdajali zaupnim osebam lovne dovolilnice, seveda v skladu z gojitvenimi normami (dokumente hrani v svojem arhivu Metliški muzej). Verjetno se ne motim, če trdim, da je bil takrat v okupirani Evropi to edinstveni primer lovske zakonodaje.
Ako že Iščemo tistega, ki je vojno v Beli krajini najbolje prestal, potem je to vsekakor divjad. Toda ne zavidajmo ji, toliko bolj grenka je bila zanjo svoboda. Nova socialistična ureditev je dala vsem enako pravico do lova ih gojitve divjadi. Iz prijavljenega odstrela v letu 1952 ugotovimo, da je padlo v Beli krajini omenjenega leta
na ca. 54 000 ha lovne površine in pod puškami 275 lovcev 30 srnjadi, 688 zajcev, 44 prašičev, 231 lisic... Na prvi pogled je ta podatek sila spodbuden, češ lovci so se zavestno odrekli prevelikemu odstrelu. Pa ni tako. Pogovarjal sem se s številnimi lovci, ki jim je povojno obdobje še v svežem spominu. Skoraj brez izjeme so mnenja, da takrat ni bilo govora o varstvu in gojitvi divjadi. Veljalo je načelo: Če ne bom streljal jaz, bo kdo drug, za koga naj bi čuval divjad? Prvi zakon o lovu celo vsebuje člen, ki pooblašča LD, da sama odloči, komu gre plen, posamezniku ali družini. Jasno je, da se je večina izrekla sebi v prid. Tudi na skupnih lovih je vladal zakon delitve plena. Za to obstajajo nenapisana pravila, kako se deli srna, prašič, zajec na tri, štiri, pet in več delov. Tudi skoraj niso upoštevali varstvene dobe, zato so padali srnjaki s kosmatim rogovjem in zajca so streljali praktično skozi vse leto. V tem obdobju je bil največji razpon med prikazanim in dejanskim odstrelom.
Da bi bila nesreča še večja, je povojna leta preplavilo Belo krajino krdelo volkov. Lovci govore o številnih pokončanih srnah, podavljenih ovcah in psih. Na Kočevskem je bila osnovana posebna ekipa, ki je hodila tudi po Beli krajini, dajala navodila za zatiranje volkov in organizirala pogone. Podatek o 231 uplenjenih lisicah dokazuje, da se je tudi ta divjad močno razmnožila. Cena kožuhovini pa je padla. Prej je lovec pustil vso drugo divjad ob strani in se posvetil lovu na lisice. Sedaj zvitorepko poči le tako mimogrede.
Tam nekje od leta 1950 dalje se življenjski pogoji za divjad začno močno spreminjati. Kakor v Poljanski gori tudi drugod po Beli krajini kmetje opuščajo košnjo košenic. Dolga desetletja in celo stoletja so praktično brili višinske pašnike in krmo spravljali v stoge. Samo na pobočjih Poljanske gore se je dnevno paslo po steljnikih prek 2000 goved. Sedaj je paša povsem opuščena. Steljnike in košenice
89
253
Poljanska gora, najbogatejše lovno območje Bele krajine. V ospredju Črnomelj
zarašča podrast, prej kultivirane širne planjave postajajo neprehodna divjina. Poljskemu zajcu je bil s tem, poleg nesmotrnega streljanja, zadan tudi ekološki udarec. Isto velja za srnjad. Pač pa so novi pogoji kot nalašč za divjad drugih vrst — to so jelen, medved, divji prašič. Pravzaprav se je ta ekološka revolucija pričela že med vojno, z odhodom Kočevarjev. Velika prostranstva prej obdelane zemlje so praktično čez noč postala idealen prostor za življenje in razmnoževanje velike divjadi. Ustvarjen je bil širok naravni most med Kočevskim Rogom, notranjsko-snežniškim območjem in Poljansko goro do viniško-adlešičkega območja. Tako je nastal ogromen kompleks strnjenega gozda, kar je osnovni pogoj za razvoj jelenjadi in medvedov. Naravnost presenetljiva je ekspanzija jelenov. Poljanska gora je prva sprejela nove goste. Resno se je pričelo govoriti o jelenih okrog leta 1960. Lani je ta gora na ca. 17 000 ha površine prenesla odstrel prek 100 jelenjadi. (Tako velik odstrel je vzročno povezan s škodo na obdelovalnih površinah.)
Po drugi svetovni vojni so bile lovske družine združene v Bazenski lovski odbor Črnomelj, v sklopu Okrajne lovske zveze Novo mesto. Kakšno je bilo poslovanje nekaterih LD pod okriljem Bazenskega odbora, zgovorno priča objava okrajne LZ v Lovcu leta 1956. Citiram: »Upravni odbor LZ izključuje iz svojega članstva LD Sinji vrh, ker nima svojega poslovnika, ni poslala nobenega zapisnika o sejah in posve-
tih, nobenih statističnih poročil in ne lovskogospodarskega načrta. Ni se udeleževala sestankov in konferenc, ki jih je sklicevala okrajna LZ.«
Sedaj, dvajset let kasneje, sodi LD Sinji vrh med boljše članice v zvezi, prednjači z zalogami deviz, pridobljenimi z lovskim turizmom, in prikazuje pomemben letni odstrel divjadi. Da se stvari v vsej lovski Beli krajini obračajo na bolje, Ima poleg vsesplošnega kulturnega napredka nemalo zaslug tudi na novo osnovana Lovska zveza Bela krajina. Minilo je 10 let, odkar so njeno krmilo vzeli v roke Janez Žu-nič, kot predsednik, Ivan Biček kot tajnik, Janez Plut kot blagajnik. Čeprav so že vsi trije upokojeni, prizadevno opravljajo vsak svojo odgovorno funkcijo. Lahko trdimo, da so zaorali novo ledino v belokranjskem lovstvu. Po mnenju mnogih je lovstvo v Beli krajini preveč razdrobljeno. Preveč vztrajamo na tradiciji. Najneznosnejše stanje je na področju Poljanske gore. Njena bogata pobočja si lasti natanko 6 LD, z različnimi pogledi na lov in gojitev divjadi. Za vse pa velja eno, to je pretirano izkoriščanje staležev in slaba kontrola lovišč. Z nenehnim opuščanjem tradicionalnih oblik kmetijstva se zaenkrat res še večajo lovne gozdnate površine, vprašanje pa je, kako bo v bodoče. Urbanizacija Bele krajine poteka v trikotu Črnomelj— Metlika—Semič, nakazuje se pa še nova smer proti Vinici in Staremu trgu. Upoštevati pa moramo tudi turistično rekreativno urbanizacijo Bele krajine. Pobočja tja do Tanče gore, preko Dob-
lič, Semiča pa vse do Metlike, imajo iz leta v leto več »vikend zidanic«. Jasno, da tu ne bo mesta za divjad. Edina predela, ki lahko še dolgo ostaneta neokrnjena, sta Poljanska gora in adlešičko območje (sem štejem Veliko ih Malo Bukovje, z vmesnimi hribi, pre-loške, ziljske in viniške šume, ki postajajo vedno bolj strnjen gozd). Seveda tudi ne smem izločiti višinskega dela lovišča LD Smuk, ki pa po mnenju nekaterih že sodi v dolenjsko lovno območje.
M. Koce
2. ZLD Celje
Zveza, lovskih družin Celje: skupna površina lovišč 205 297 ha, skupno članov 1761, združuje 48 lovskih družin: Bistrica ob Sotli, Boč, Bohor, Braslovče, Dobrna, Dramlje, Dreta-Nazarje, Gornji grad, Grmada, Griže, Handil, Hum, Jurklošter, Kajuh, Kozje, Laško, Ljubno ob Savinji, Loče, Log, Loka pri žusmu, Luče, Mozirje, Oljka, Podsreda, Podčetrtek, Polzela, Ponikva, Prebold, Pristava, Rečica pri Laškem, Rečica ob Savinji, Rogaška Slatina, Rogatec, Slovenske Konjice, Smrekovec, Solčava, Šentjur, Šlca-le, Šmarje pri Jelšah, Štore, Tabor v Savinjski dolini, Velenje, Velunja, Vitanje, Vojnik, Vransko, Zreče, Žalec.
Lovci na celjskem območju so ustanovili podružnico Slovenskega lovskega društva s sedežem v Celju leta 1923. Podružnica je zajemala isto področje, kot ga ima sedaj Zveza lovskih družin (ZLD) Celje. Prva leta ji je predsedoval Fran Roblek, podpredsednik je bil Robert DiehI, tajnik Ludvik Černej, blagajnik Ivan Erhartič, člani odbora pa Fric Confidenti, Drago Bernardi, Vilko Kukec in dr. Josip Kar-lovšek.
Slovenski lovci so bili kot posamezniki finančno prešibki, da bi se lahko
254
90
Del trofej na razstavi Lovske zveze Celje, leta 1961	Foto S. Kovač
pri dražbanju lovišč kosali s finančnimi mogotci nemškega rodu. Le z združenimi močmi so uspeli izdražiti nekatera občinska lovišča ter jih v teku let zaokrožiti tako, da so postala pomemben činitelj v družbenem, narodnem in tudi gospodarskem oziru.
V ustanovljenih lovskih družbah se je lahko udejstvoval vsakdo, ne glede na stan ali poklic. Na celjskem področju je delovalo več takšnih družb, npr. v Mozirju, Šmartnem ob Paki, Gornjem gradu. Taboru, Štorah, najstarejša pa je bila v Celju, ustanovljena leta 1924, ki je razpadla šele ob nemški okupaciji. Ta družba je štela 12 članov. Imela je vzorna pravila, v njih določbe o vnovčevanju plena, izvajanju lova in upravljanju lovišča. Izdražila je lovišča Šentjur, Lovrenc, Štore, Teharje, Svetino, Dramlje in Mestne hoste, skupno 10 000 ha. Lovišča je nadzorovalo 27 pomožnih in 1 poklicni lovski čuvaj. Člani celjske lovske družbe so bili tudi med najagilnejšimi v odboru podružnice Slovenskega lovskega društva v Celju. Podružnica je tudi skrbela, da se je čim bolj uveljavila v javnosti. V celjskem narodnem domu je vsako leto priredila lovski ples, ki je bil vedno številno obiskan. Vidno je bilo tudi njeno društveno in strokovno delo, njen kasnejši predsednik prof. Franjo Mravljak je bil tudi načelnik organizacijskega odbora SLD v Ljubljani. Pri vseh kasnejših reorganizacijah, pa tudi proti težnjam za cepljenje slovenske lovske organizacije, je celjska podružnica odigrala vidno pozitivno vlogo. Konec društvenemu delu je napravila druga svetovna vojna, ki Je uničila tudi bogato strokovno društveno knjižnico, ki jo je dolga leta vodil sedaj najstarejši celjski lovec prof. Franko Cilenšek.
Po osvoboditvi prvi občni zbor Slovenskega lovskega društva v Celju je bil 5. decembra 1945. Kljub regalnemu sistemu lova, ki je bil uveden z odlokom o začasnem izvajanju lova od 3. 11. 1945, so bile na pobudo Slovenskega lovskega društva in. nekaterih naprednih lovcev formirane prve lovske družine, čeprav v tedanjih lovskih predpisih za to ni bilo osnove. Kot
prve so zaživele lovske družine v Celju, Žalcu, Rečici pri Laškem, Škofji vasi, Mozirju, Gornjem gradu, Grižah, Šentvidu pri Grobelnem, Podčetrtku, Rogatcu in Rogaški Slatini. Dne 31. 12. 1945 je ministrstvo za gozdarstvo izdalo odlok o odmejitvi in razmejitvi okrajnih zakupnih lovišč; Slovensko lovsko društvo v Celju je pri tem sodelovalo kot posvetovalni organ. Kmalu nato je začasni zakon o lovstvu dal osnovo za formiranje lovskih družin, kar je bilo v letu 1946 tudi izvedeno. Dne 30. novembra 1946 je bil ustanovljen Okrajni lovski svet za okraj Celje. Prvi predsednik je bil prof. Franjo Mravljak, tajnik pa Anton Zorko.
Povojna lovska organizacija je bila upravno vezana na okraje. Zato sta prva povojna leta delovala na sedanjem območju ZLD okrajna lovska sveta v Celju in Šoštanju, del družin šmarskega območja pa je pripadal okrajema Poljčane in Krško. Leta 1955 so se s celjsko zvezo združile, zaradi razformiranja okrajev, šoštanjska zveza in del poljčanske ter krške zveze. Lovska zveza Celje je imela za svojo prvenstveno nalogo okrepitev lovskih družin, ki naj bi upravljale dovolj velika, gospodarsko zaokrožena lovišča. Skupno z upravnimi organi so bila formirana večja lovišča in razpuščene vse družine, ki so slabo gospodarile. V številnih primerih je prišlo do združitev lovskih družin, ker so le-te same uvidele, da v majhnih, razdrobljenih loviščih, tako imenovanih ohišnicah, ni možno načrtno gospodariti.
Organizacijsko in strokovno delo celjske zveze je bilo izredno pestro:
—	v letu 1948 so bili izdelani prvi petletni gojitveni načrti za vsa lovišča, ki so jim v določenih časovnih obdobjih, poleg katastra in bonitiranja, sledili še drugi srednjeročni gojitveni načrti;
—	v letu 1948 je občni zbor sprejel sklep o obvezni uporabi krogel iz gladke ali risane cevi za odstrel divjih prašičev;
—	formiran je bil solidarnostni sklad za pomoč pri plačilu škode od divjadi;
—	leta 1952 je zveza pričela z rednimi letnimi pregledi trofej;
—	leta 1957 so bili formirani gojitveni bazeni za načrtno gospodarjenje z divjadjo;
—	uvedeno je bilo meddružinsko tekmovanje, ki je zajemalo celotno gospodarjenje z loviščem in društveno življenje.
Vsa povojna leta se je tudi v lovstvu bilo treba stalno spopadati s staro lastniško in zakupniško miselnostjo in dosledno vztrajati na načelu, da je vsa uplenjena divjad last lovske družine,
Število in vrsta lovišč na celjskem območju
Leto	Lastno lovišče	Občinsko lovišče	Lovišče v upravi zavoda oz. podjetja
1923	63	92	.
1946	- 	■	62	5
1977	—	48	2
91
255
ki jo je dolžna vnovčevati po dnevnih cenah in izkupičke vračati v lovišče. Lovska organizacija na celjskem območju je svoje uspehe prikazala javnosti na številnih javnih prireditvah:
Na prvi lovski razstavi leta 1948 v Celju,
na lovskem taboru leta 1955 pri Pe-tričku, kjer so prvič nastopili tudi lovski pevski zbori,
na drugi lovski razstavi leta 1958 v Celju,
na razstavi lovskih trofej leta 1961 v Celju,
na prvi razstavi lovske umetniške fotografije leta 1963 v Celju, na drugi razstavi lovske umetniške fotografije leta 1965 v Laškem in Dobrni,
na številnih drugih prireditvah.
Hiter razvoj lovstva, ki mu zakonodaja ni mogla slediti, je v skladu z razvojem celotne družbe zahteval tudi iskanje novih poti. Tako je bil leta 1971 pripravljen prvi samoupravni sporazum v lovstvu in dan v razpravo lovskim družinam celjske zveze, ki so ga po daljšem obravnavanju in sodelovanju celotnega članstva podpisale na občnem zboru zveze leta 1972.
Med vojno, pa tudi v prvem povojnem letu z regalnim sistemom lova,
so bila lovišča precej opustošena. Zato je bila osnovna naloga lovske organizacije, s pravilnim gospodarjenjem povečati stalež divjadi vseh vrst. Uspehi so vidni iz tabele, ki prikazuje količino odstrela na enako velikem območju v letih 1923, 1940, 1946 in 1976. Primerjava je prav zanimiva. Jelenjad se je v loviščih celjske zveze pričela pojavljati že kmalu po zadnji vojni, saj naše območje leži med pohorskim in karavanškim območjem, kjer je dokajšen stalež jelenjadi. Damjeke so leta 1923 odstrelili v samolastnem lovišču blizu Slov. Konjic, kasneje pa je tam kolonija te divjadi ugasnila.
Močno so se razširili gamsi. Pred vojno je bil stalež v zgornji Savinjski dolini zelo skromen, danes držijo ta lovišča korak z najboljšimi gamsjimi lovišči Slovenije. Še več! Gamsi so se razširili v hribovje in se pojavljajo v vseh loviščih, ki jim nudijo količkaj ugodne pogoje. Manjše kolonije so celo na skrajni vzhodni meji zveze, na Donački gori pri Rogatcu ter Gorah oz. Orlici pri Bistrici ob Sotli oziroma Podsredi.
Veliko skrb povzroča stalno in nezadržno izginjanje velikega petelina. Ugasnila so številna rastišča, kjer je bil takoj po vojni še dober stalež. Ta
Število odstreljene divjadi v posameznih letih na celjskem območju
Divjad	1923	1940	1946	1976
jelenjad							24
damjeki	24	—	—	15
gamsi	44	37	2	114
srnjad	224	371	5	2946
mufloni	—	—	• —ifs	35
divji prašiči	—	6	17	157
divji petelin	35	34	28	13
ruševec	18	10	20	4
gozdni jereb	108	336	—	75
poljski zajci	1820	3782	836	505
poljske jerebice	113	400	—	29
fazani	9	58	2100	1282
lisice	180	258	132	1097
jazbeci	39	57	37	95
kune	26	21		54
divjad zelo občutljivo reagira na. vsako spremembo življenjskega okolja. Vsa zaščita in skrb, ki jo nudimo divjemu petelinu, kaže le lokalne uspehe in je verjetno, da je izumiranje te živalske vrste neustavljivo.
Podatek o odstrelu zajcev v letu 1976 ni za primerjavo. V tem letu je večina lovskih družin zajca popolnoma zaščitila. Odstrel je bil izvršen v omejenem številu le v nekaterih hribskih predelih lovišč, predvsem za šolanje lovskih psov. Povprečen odstrel v zadnjih letih pred zaščito je bil ca. 3000 zajcev.
Modernizacija kmetijstva je najhuje prizadela poljsko jerebico. Savinjska dolina, ki sicer nudi idealne pogoje tej divjadi, je zaradi intenzivne in moderne pridelave hmelja na žičnicah ter močne uporabe izredno strupenih škropiv onemogočila obstoj te poljske perjadi. Le na robovih te plodne doline še životari nekaj kit jerebic. Zanimiva je primerjava razmeroma majhnega predvojnega odstrela kožu-harjev (lisic, kun) s sedanjim plenom. Očitno je, da so tedanji lovozakupniki zaradi izredno visokih cen kožuhovine močno zmanjšali število te divjadi. Še živeči stari lovci povedo, da so se tudi mnogi divji lovci ukvarjali skoraj izključno z donosnim lovom na kožu-harje.
Od divjadi, ki v tabeli ni prikazana, je omeniti še medveda, ki je vsa povojna leta reden gost lovišč v zgornji Savinjski dolini, zadnja leta pa tudi na Kozjanskem.
Lovska zveza Celje je vsa leta svojega obstoja posvetila veliko skrb gojitvi divjadi in je skupno z družinami in s pomočjo močnega gojitvenega sklada, ki ga je formirala, izvedla naslednje gojitvene akcije:
— leta 1951 nabavo in izpust 400 zajcev iz češkoslovaške:
leta 1959 in 1960 naselitev 4000 fazanov v vseh za to divjad primernih loviščih:
—Meta 1961 izpust 250 poljskih jerebic;
’'•¿fileta 1959 tiskanih 10 000 propagandnih brošur o vlogi fazana in poljske jerebice v naravi, ki so bile raz-
256
92
poslane oz. razdeljene šolam In prebivalstvu;
—	leta 1965 in 1966 zamenjava žive srnjadi za muflone v Italiji, ureditev obore in izpust muflonov na Šmohorju;
—	leta 1967 osvežitev krvi kolonije muflonov v Solčavi z mufloni iz Italije;
—	leta 1969 nabavili oz. zamenjali živo srnjad za svizce v Gran Paradisu in jih izpustili v loviščih Luče, Ljubno in Mozirje;
—	leta 1968 in 1969 izpustili 800 zajcev, nabavljenih na Češkoslovaškem;
—	leta 1970 izpustili 200 poljskih jerebic;
—	leta 1973 naselili muflone na Boču, skupno z LZ Maribor in lovskimi družinami, ki upravljajo lovišča na masivu Boča;
—	leta 1974 naselili damjeke v revirju Ležen (LD Škale, LD Velunja);
—	od leta 1970 do 1976 izpustili na vodnih površinah 1100 rac mlakaric.
Precejšen del svojega dela je lovska zveza posvetila strokovnemu znanju članstva. Z rednimi strokovnimi predavanji in seminarji ter lovskimi izpiti je pričela leta 1952. V vseh letih je bilo na območju lovskih družin prek tisoč strokovnih predavanj. Do leta 1976 je uspešno opravilo lovski izpit 1885 pripravnikov, lovskočuvajski izpit 37 lovcev, šolo za lovske tehnike pa 19 lovcev.
Lovski kinologiji posvečajo na območju Lovske zveze Celje veliko pozornost. ZLD sama ima zaščiteno psarno, ki je v preteklih letih pomanjkanja čistokrvnih lovskih psov opravila svojo vlogo, saj je vzredila številna legla dobrih lovskih psov čiste pasme. Psarne ima tudi 29 lovskih družin in 10 lovcev; na območju ZLD je 40 zaščitenih psarn.
S formiranjem kinološkega sklada, ki obstaja že skoraj 25 let, so zagotovljena sredstva za redno kinološko delo. V vseh 48 lov. družinah je okrog 800 psov.
V vseh letih obstoja zveze je bilo izvedenih 138 kinoloških prireditev za delo psov in na njih pozitivno ocenjenih 698 psov.
• •...........I
Damjeka ali jelena lopatarja v lovišču LD
Vsako leto so bili organizirani tudi pregledi lovskih psov vseh pasem. Prva leta po vojni je bilo teh pregledov več, ker je bilo treba popisati in oceniti vse pse, ki so zaradi vojne ostali brez rodovnikov. Na 38 pregledih je bilo pregledanih in ocenjenih skupno 3040 psov.
Za kinološko strokovno izpopolnjevanje je bilo izvedenih 68 predavanj in vodniških tečajev. Na območju zveze je bil izšolan lasten kinološki kader 7 sodnikov, ki vsi aktivno delajo v kinološki komisiji. Pri lovskem domu Rinka — Žalec je zgrajen umetni rov za šolanje jamarjev in obora za lisico in jazbeca, ki sta stalno na razpolago za šolanje in preizkušnjo psov jamarjev.
Lovsko strelstvo je razmeroma mlada panoga. Prvo strelsko tekmovanje lovskih ekip je bilo leta 1955 na lovskem taboru pri Petričku. Leta 1958 se prič-no redna strelska prvenstva zveze z udeležbo družinskih ekip. Rezultati ne izostanejo. Ekipa zveze, ki sodeluje na vseh republiških prvenstvih, je dosegla vidne uspehe: leta 1967 drugo mesto v streljanju z MK puško,
leta 1968 tretje mesto v streljanju ž MK puško,
§§ '-A’J i lipi ppf	
ÉÉlpii l ■ n	
¡II	
V1	%Si
	PpMp:; V
	1 ; p vjjf
	
, .'¿risar e,# *

ff
' mm
Velunja, območje ZLD Celje
Foto K. Mlinar
leta 1969 ponovno drugo mesto v streljanju s kroglo,
leta 1974 zasede prvo mesto v streljanju na umetne golobe in drugo mesto v kombinaciji, leta 1975 drugo mesto z MK puško in tretje v kombinaciji, leta 1976 drugo mesto z MK puško in prvo mesto v kombinaciji.
Končno naj omenim nekatere lovce, ki so dolga leta požrtvovalno delali v lovski organizaciji in prejeli za to visoka lovska odlikovanja. Med najstarejšimi lovskimi delavci, nekateri so že pokojni, ki so delali v predvojni in tudi v povojni lovski organizaciji, so: prof. Franjo Mravljak, Anton Zorko, prof. Franko Cilenšek, Fric Confidenti, Lojze Kovač, Ivan Dolinar, dr. Franjo Roš, Rihard Kraupner, Mirko Hočevar, Štefan Avguštin, Tone Korošec, Mirko Zdolšek, Milan Vončina in Vojteh Kar-če. Po vojni pa: Franjo Sok, Jože An-čik, Jože Kuntarič, Ciril Vezjak, Zvone Vidic, Slavko Kovač, ing. Milan Dečko, Anton Dirnbek, Ivan Ferlež, Jože Golt-nik, ing. Tone Jureš, Bojan Karče, Franc Križnik, Alfonz Koser, Franc Medvešek, Konrad Pevec, Slavko Pocajt, Ivan Rojc, Oskar Ratej, Milan Repen-šek, Karl Stagoj, Janko Strahovnik, Franc Štucin, Vinko Trupej, Anton Zupan in Rudi Žugelj.	g. «.
93
257
3.	ZLD Gorenjske
Zveza, lovskih družin za Gorenjsko: skupna površina lovišč 121395 ha, skupno članov 1485, združuje 28 lovskih družin: Be-gunjščica, Bled, Bohinjska Bistrica, Dovje, Gorenja vas, Jelovica, Jesenice, Jezersko, Jošt, Kovor, Kranjska gora, Križna gora, Kropa, Nomenj, Poljane, Selca, Sorica, Sorško polje, Sovodenj, Stara Fužina, Stol, Storžič, Šenčur, Škofja Loka, Tržič, »Udenboršt«, Železniki, Žiri.
Pripravljalni sestanek za ustanovitev gorenjske podružnice SLD je bil na pobudo Alojza Langusa 13. 3. 1921 na Jesenicah, ustanovni občni zbor pa 10.
4.	1921, tudi na Jesenicah. Za načelnika je bil izvoljen ing. Cvetko Božič. Sedež podružnice je bil prvotno na Jesenicah. Na 2. občnem zboru, 12. 2. 1922, ki je bil v Mojstrani, ob navzočnosti predsednika SLD dr. Lovrenčiča, je bila za sedež podružnice določena Radovljica, njen okoliš pa so bili sodni okraji Radovljica, Tržič in Kranj. Za načelnika podružnice je bil izvoljen Leon Matajc iz Stražišča, ki jo je vodil 4 leta. Leta 1926 je podružnica štela okoli 250 članov. Sprva je dobro delovala, pozneje pa je delo zastalo.
Poleti 1930 je podružnica ponovno zaživela. Sedež je postal Kranj, njen okoliš pa sodni okraji Kranjska gora, Radovljica, Kranj, Tržič in Škofja Loka. Za načelnika je bil izvoljen dr. igo Janc iz Kranja. Podružnica je štela okoli 500 članov; bila je ena izmed najmočnejših. Aprila 1941 je Hitlerjeva Nemčija napadla in zasedla Jugoslavijo. Tudi na Gorenjskem so Nemci v prvem času okupacije močno praznili lovišča, z večanjem števila partizanov po naših gozdovih pa so morali lov skoraj opustiti. Partizanom se moramo zahvaliti, ker so nam čuvali naše gozdove in divjad. Okupator je bil premagan in spomladi leta 1945 izgnan iz dežele. Zopet smo začeli misliti na lov, na varstvo divjadi in na našo lovsko organizacijo. Bilo je jasno: lovstvo je treba reorganizirati skladno s socialističnim družbenim
razvojem; bogatim posameznikom-lovo-zakupnikom je odklenkalo; upravljanje lovišč morajo prevzeti lovski kolektivi. Še preden je v Ljubljani (septembra 1945) zaživela Zveza lovskih društev v LR Sloveniji, so se sestali lovci radovljiškega okoliša in kot prvo obliko lovske družine ustanovili »Lovsko zadrugo za radovljiški okoliš«. To ni bila zadruga v tem smislu, kakor npr. »Lovska zadruga v Ljubljani«, ustanovljena leta 1924, katere osnovni namen je bil preskrba lovcev z lovskimi potrebščinami ter odkup uplenjene divjadi in kožuhovine. Za načelnika radovljiške lovske zadruge so izbrali Slavka Šušteršiča. Člani zadruge so imeli pravico loviti na »zadružnem teritoriju«, kar je pomenilo na območju predvojnih zakupnih lovišč radovljiškega okoliša, ki je bilo manjše kakor nekdanji radovljiški srez oziroma okraj. Takoj po osvoboditvi je namreč začasno obveljal na celotnem ozemlju FLR Jugoslavije, torej tudi v LR Sloveniji, regalni lovski sistem. Lovske dovolilnice so izdajali okrajni ljudski odbori za katero koli bivše zakupno lovišče svojega območja. »Lovska zadruga« v Radovljici je torej imela namen urediti razmere na radovljiškem območju. Lovske zadruge v tem smislu so ustanovili tudi sem in tja drugod, a niso zaživele.
LOVSKA ZADRUGA ZA RADOVLJIŠKI OKOLIŠ
_______RADOVLJICA__________
Začasna članska izkaznica št. si.,
za lov. CLT e n k e 1 J....s'ran0.._
.	.	27,XI.192o.»Lubno
rojen dne .|.*.*..... ................
v _	" Lubno, stv.6 ______	_____:
sedanji poklic............................
ki je član podpisane lovske zadruge za radovljiški okoliš, sedež Radovljica
Radovljica, dne .1».. .Pktpbra lS45,....................
Precej so se razmere izboljšale z začasnim zakonom o lovu, ki ga je izdal Prezidij Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta julija 1946, na katerega osnovi so se začele ustanavljati LD. Skladno z začasnim zakonom je na Gorenjskem prenehalo obstajati »Lovsko društvo za Gorenjsko« v Kranju. Na območju gorenjskih okrajev so lovci ustanovili v drugi polovici leta 1946 okrajne lovske svete (OLS). Predsednik OLS Kranj je postal Ciril Mohar, predsednik OLS Jesenice-Radovljica Jule Vobič, predsednik OLS Škofja Loka Drago Vraničar.
Decembra 1947 je stopil v veljavo v celotni FLR Jugoslaviji splošni zakon o lovu. Na podlagi le-tega so potem posamezne ljudske republike, skladno z lovskimi razmerami na njihovem območju, izdale vsaka svoj republiški zakon. Ljudska skupščina LR Slovenije je sprejela zakon o lovu 6. 5. 1949. Pravilnik za izvajanje zakona o lovu pa je izšel v letu 1950. Vseboval je tudi predpis o lovskem izpitu, ki ga mora opraviti vsak lovec, ki nima pogojev, da bi bil izpita oproščen.
Februarja 1952 je zapadlo ogromno snega, ki je pokončal mnogo srnjadi, gamsov in druge divjadi. Po nalogu so takrat lovci in tudi drugi lovili srnjad ter jo zapirali v hleve in kleti, da bi jo rešili. A se je zgodilo nasprotno: zaradi takega »reševanja« je na Gorenjskem poginilo na stotine živali. Stalež gamsov je v tej zimi padel na polovico, zato je bil tudi odstrel v naslednjem letu za polovico manjši.
Avgusta 1953 je okrajna lovska pod-zveza priredila v Kranju večjo lovsko razstavo. (Okrajni lovski sveti so se po letu 1949 preimenovali v lovske podzveze, te pa po letu 1954 v okrajne lovske zveze — OLZ).
Z novo upravno-teritorialno razdelitvijo leta 1955 se na Gorenjskem združijo okraji Kranj, Radovljica in Škofja Loka v novi okraj Kranj. Temu sledi tudi reorganizacija okrajnih lovskih zvez. V »Lovsko zvezo za Gorenjsko«, s sedežem v Kranju, se združijo OLZ Kranj, OLZ Škofja Loka in OLZ Radovljica. Leta 1957 in 1958 je lovska zveza orga-
258
94
nizirala prvo veliko nabavo in izpust fazanov. Samo LD Bled je takrat izpustila v svoje lovišče 650 odraslih fazanov. Leta 1960 gorenjska LZ zgradi za zrejo fazanov lastno voijero s 6 boksi. Leta 1962 je zveza voijero opustila, ker je gojitveno lovišče »Kozorog« zgradilo fazanerijo v neposredni bližini Cerkelj. Iz te fazanerije so pozneje gorenjske LD nabavljale fazane. Večje količine fazanov (100 do 150) letno so naročale LD: Sorško polje, »Udenboršt«, Stol, Bled in Škofja Loka. Tudi druge LD: Boh. Bistrica, Jošt, Poljane, Križna gora in celo Žiri so poskušale naseliti fazane, kar pa se radi slabših terenskih in klimatskih pogojev ni obneslo.
Leta 1959 je gojitveno lovišče »Triglav« lovski zvezi v Kranju odstopilo svoje revirje na Jelovici in Martinčku. Zveza je te revirje razdelila med lovske družine Boh. Bistrica, Nomenj, Jelovica, Kropa, Jošt in Selca.
Zima 1960/61 je bila zaradi veliko zapadlega snega katastrofalna, zlasti za gamse, ki so jih zdesetkali plazovi. Spomladi istega leta smo prvič nabavili in izpustili poljske jerebice, vzrejene v fazaneriji pri Cerkljah. Največ jerebic je bilo vloženih v lovišče LD Bled (58), ki pa so se v glavnem preselile v sosednje lovišče LD Stol, kjer so našle boljše življenjske pogoje.
Leta 1962 je gorenjska lovska zveza opravila veliko delo. Za vsako lovišče sta bila izdelana kataster in boniti-ranje. Po 2 izvoda je dobila vsaka LD, po en izvod pa tudi področne občine. Na osnovi predloženega so občine lovskim družinam izdale nove odločbe o upravljanju lovišč.
Zavoda za gojitev divjadi Triglav in Kozorog sta včlanjena v gorenjsko lovsko zvezo, ker večji del njunih površin spada v območje te zveze: Triglav z 18 katastrskimi občinami oziroma z lovno površino 45 431 ha, Kozorog pa s
30	kat. obč. oziroma z lovno površino
31	634 ha.
Leta 1966 je maršal Tito gorenjski zvezi podaril 8 muflonov z Brionov: izpuščeni so bili v lovišče LD Selca. Leta 1967 se lovske družine Stol, Be-gunjščica in Jelovica niso včlanile v
LZ za Gorenjsko je razvila svoj prapor leta 1970 v Ribnem. Tedanji predsednik zveze Miloš Kelih sprejema čestitke ob tem prazniku gorenjskih lovcev
Lovsko zvezo za Gorenjsko; hotele so ustanoviti radovljiško občinsko lovsko zvezo. LD Begunjščica in LD Jelovica sta se po dveh letih zopet vključili v zvezo v Kranju, LD Stol pa po 4 letih. Gorenjska lovska zveza je razvila svoj prapor na zboru gorenjskih lovcev v Ribnem pri Bledu, 21. 6. 1970. Kot zastopnika LZS sta se zbora udeležila predsednik LZS Rado Pehaček in tajnik LZS Ive Krevs.
Na -lovski razstavi oktobra 1972 v Mariboru je bilo izmed 189 trofej z Gorenjske 132 nagrajenih z medaljami, v glavnem gamsji roglji.
To leto je tudi značilno po večji naselitvi velike divjadi; izpuščeni so bili: 4 mufloni v lovišče LD »Udenboršt«, 14 v lovišče Jošt, 6 v lovišče Kovor, 8 v lovišče Škofja Loka, 8 v lovišče Selca; 21 svizcev v lovišče LD Kranjska gora; 10 damjekov v lovišče LD
95
259
Bled in 8 v lovišče LD Jelovica. Naselitve so uspele, razen damjekov, ki so izginili.
Na območju LD Kranjska gora, na tromeji . Jugoslavija-ltalija-Avstrija, so v letu 1973 izbruhnile gamsje garje, medtem ko se je gamsja slepota pojavila leta 1966.
V Kranju je bil februarja in marca 1975 tečaj za lovske čuvaje, ki ga je organizirala gorenjska LZ, financirala pa LZS. Obiskovalo ga je 38 tečajnikov iz 13 gorenjskih LD. V tem letu se gamsja garjavost širi; na meji lovišč LD Kranjska gora in LD Dovje je močan izbruh epidemije. Sprejet je bil sklep o totalnem odstrelu gamsov na okuženih območjih, vendar so glede tega različna mnenja.
Odstrel divjadi glavnih vrst na območju vseh (28) lovskih družin Gorenjske
Divjad	V letu 1956	V letu ,1966	V letu 1976
srnjad	579	684	1736
gamsi	112	201	397
jelenjad	13	44	62
mufloni	—	—	26
poljski zajci	1039	993	564
divji petelin	31	27	16
ruševec	20	22	28
fazani	119	609	508
poljske jerebice	287	207	72
Če naj po višini odstrela divjadi sklepamo o višini staleža, potem predvsem napredujejo: srna, gams, jelen; nazadujejo pa zlasti: poljski zajec, poljska jerebica in divji petelin.
Z letom 1976 se »Lovska zveza za Gorenjsko« preimenuje v »Zvezo lovskih družin (ZLD) Gorenjske«, ZLD Gorenjske povezuje lovske družine na območju občin Jesenice, Kranj, Radovljica, Škofja Loka in Tržič.
Za lovski izpit je bilo v obdobju od 1957 do leta 1976 prijavljenih skupaj, vštevši tudi tiste, ki so izpit ponavljali, 1210 lovskih pripravnikov, od katerih je izpit opravilo le 705 ali 58%. Skupno število članstva gorenjskih lovskih družin se je gibalo takole: leta
1957 — 901, leta 1967 £■ 1135 in leta 1977 — 1485.
V obdobju od leta 1956 do 1976 so bili predsedniki Lovske zveze za Gorenjsko: Tone Hafner od 1956 do 1598, Stane Bernik od 1959 do 1961, Tone Hafner od 1962 do 1964, Ivan Cvar od 1965 do 1967, Miloš Kelih od 1968 do 1970, od leta 1970 častni predsednik zveze, Metod Balderman od 1971 do 1973, ing Bruno Skumavc od 1974 dalje.
Miloš Kelih
4.	ZLD Gorica
Zveza lovskih družin Gorica: skupna površina lovišč 175 860 ha, skupno članov 1609, združuje 36 lovskih družin: Anhovo, Bovec, Col, Čaven, Čepovan, Čezsoča, Dobrovo, Drežnica, Fajti hrib, Gorica, Grgar, Hubelj, Jezero, Kanal, Kobarid, Kozja stena, Lijak, Ljubinj, Log pod Mangartom, Most na Soči, Nanos, Planota, Podbrdo, Sabotin, Smast, Soča, Školj, Ta-bor-Dornberk, Tabor-Erzelj, Tolmin, Trebuša, Trnovski gozd, Trst el j, Vipava, Vojkovo, Volče.
Najprej si oglejmo svet, kjer se razprostirajo lovišča goriških lovcev! Mesto Gorica leži že izven hribovja, ob stiku Soške in Vipavske doline. Proti jugu, jugozahodu in ob briških gričih se odpira svet proti morju, tja na levo pa se povzpne na kamniti, razjedeni kraški svet, poln vrtač, jam in kriven-častih, kržljavih grmov. Od tam se spusti proti severu v prelepo zeleno Vipavsko dolino in se že po pičlih desetih kilometrih zopet požene kvišku na visoko planoto Trnovskega gozda. Še skok navzdol v dolino Idrijce, kjer se začenja ozek pas predalpskega hribovja, nakar se pri Tolminu hitro dvigne mogočni zid krnskega pogorja od 145 metrov nadmorske višine na 2000 in več metrov. Tu se začenja tolminsko visokogorje, kjer kipi v nebo nad 25 vrhov, ki presegajo 2000 m. V ta
Goriška lovska zveza 1948—1977
Leto	Naziv	Število lovskih družin
1948*	Lovska podzveza	
	Gorica	20
1954	Okrajna lovska zveza	
	Gorica	44
1967**	Lovska zveza Gorica	36
1971	Zveza lovskih družin	
	Gorica	36
* Ločeno sta tedaj delovali podzveza Idrija in Tolmin, od leta 1951 do 1954 pa sta bili dve zvezi združeni.
** Lovske družine občine Idrija se odcepijo in se organizirajo v lastni zvezi.
svet se zajedajo globoke gorske kotline: Baška grapa, Pološka dolina, dolina Trente in dolina Možnice. To je svet, kjer uspeva samo gorsko rastlinstvo in živi divjad po mili volji. Tu je izvor pripovedke o Zlatorogu, domovina lovcev, ki jim ni treba oponašati, da so bili njihovi očetje in dedje divji lovci. Lep je ta svet, ves razgiban od gorskih velikanov, razklan s tesnimi debrmi in z globokimi prepadi. Drevesna meja se tu povzpne do 1700 metrov. Posebnost tega kraja so tudi velike temperaturne razlike in nagle vremenske spremembe. Topli tokovi z juga se namreč dvigajo ob mogočnih stenah vzhodnih Julijcev, kjer se srečajo z mrzlim dahom alpskega sveta, se ohladijo in spremenijo v padavine. Tu je svet večnih snegov in svet, koder zorijo breskve in smokve.
Takšna je torej Goriška. V malem je tukaj zbrana vsa lepota Sredozemlja in veličastja gorskega sveta.
V takem svetu je bogata pestrost divjadi in tudi primerno velika številčnost. Vendar moramo posebej poudariti, da je današnja številčnost divjadi v veliki
Medved — gozdni sanitejec Naslikal Janko Skale, (1893—1968)
260
96

meri rezultat gojitvenih naporov in skrbi goriških lovcev, ki so šele v naši socialistični, samoupravni družbi dobili zakonite pravice do lova, in hkrati z njimi tudi pravice in dolžnosti upravljanja lovišč. V ponazoritev tabela prikazuje odstrele v obdobju od 1951 do 1975, ker prav iz odstrela najobjektiv-neje lahko sklepamo tudi o gibanju sta-leža divjadi.
Tabela nazorno prikazuje večanje odstrela (in seveda staleža) srnjadi, jelenjadi in gamsov ter upadanje odstrela zajcev, jerebic in predvsem kotorn, ki so že postale ogrožene kot vrsta. Omenimo naj le, da so nastale v obdobju zadnjih 30 let globoke spremem-
be v gospodarski in urbanistični podobi Goriške, ki so zelo vplivale na strukturo lovišč. Nova Gorica se je razvila v mesto; tudi po drugih večjih in manjših centrih so se močno razširile gradbene površine; opuščanje planin in gorskih senožeti; zaraščanje (ponekod stihijsko) gozda čez opuščene površine itd. Vse to je vplivalo na številčnost populacij vseh vrst divjadi. Naj k temu dodamo še silen porast motorizacije, in kot posledica tega vznemirjanje lovišč; kar vse vpliva na spremembe biotopa.
Kljub navedenim oviram in težavam je napredek vendarle očiten. To je vsekakor dokaz visoke zavesti in nesebične-
Goriška lovska zveza 1958—1977
Občina	število LD	Površina lovišč	število članstva leta	
		(lovna in nelovna) v ha	1958	1977
Ajdovščina	9	32 406	193	370
Nova Gorica	12	62 961	318	702
Sežana	1	3 600	23	34
Tolmin	14	78 210	238	503
Skupaj	36	177177	772	1609
Petletna poprečja odstrelov v loviščih lovskih družin goriške zveze
	1951—1955	1956—1960	1961—1965	1966—1970	1971—1975
jelen	1,4	0,4	5,4	8,4	11,2
gams	33,2	84,8	156,6	177	263,4
srnjad	125,4	440	996,2	1534	2059,4
muflon	—	— -	Sljljggs	0,6	5,2
d. prašič	31	24,2	32,8	20,8	84,4
vel. petel.	8,8	8,2	5,2	8,6	5,4
ruševec	10,2	12,4	8,6	21,6	25,4
zajec	3682,4	4271,2	3185,8	2817	1932,6
fazan	424,2	1492,2	2266,8	2983,6	2798,6
jerebica	245,8	589,2	374,2	324	133,8
kotoma	74	57,8	24	29	13
jereb	102	21	15,6	23,6	25
lisica	434,2	509,6	628,6	779	766,6
d. mačka	15,8	19,8	35,4	65,4	43,2
kuna bel.	57,2	47,4	78,4	110,8	138,6
jazbec	169,8	158,2	224,2	196,2	175,8
dihur	21,4	40,8	39,6	25,6	19,2
ga dela goriških lovcev, ki jim Je družba zaupala upravljanje lovišč. Nekdaj opustošena in izčrpana lovišča zopet naseljuje divjad kot živi okras naše Goriške.
Vrednost doseženih uspehov bomo znali bolj ceniti, če upoštevamo, da je Goriška na križišču slovenskega zahoda, italijanskega vzhoda in germanskega juga. Zato so se tod valile vse vojske, počenši od rimskih legionarjev, Atilovih hord in Napoleonovih vojska. Izid prve svetovne vojne se je odločal predvsem po vrhovih Julijskih Alp in med kamenjem goričkega krasa — in zadnje bitke druge svetovne vojne so se zopet končale na teh tleh. In posledica je bila vsakokrat tudi zdesetkana divjad.
Avstro-Ogrska monarhija je zapustila sicer dokaj izdelan sistem, ki je slonel na načelu lastnine do uplenjene divjadi. To pravico pa si je pridobil le, kdor je imel denar, pa tudi ugled ter naklonjenost odločujočih.
Tudi na območju sedanje goriške lovske zveze se je v začetku tega stoletja začela prebujati slovenska lovska zavest. Tudi tod so tedaj nastali prvi lovski klubi slovenskih lovcev. To dokazuje npr. članek v prvem letniku LOVCA (1910) »Lovske razmere v tolminskih gorah«, kjer tolminski lovec, ki se je podpisal le s črko »M«, član Tolminskega lovskega kluba, dovolj natančno opisuje tedanje razmere na Tolminskem. Nato Je čez te kraje zdivjala prva svetovna vojna in po njej je slovenska Primorska prišla z rapall-sko mirovno pogodbo pod kraljevino Italijo.
Italijanska fašistična okupacija Primorske tudi glede lova ni prinesla nič dobrega. Zanimivo pa je, da se je na Primorskem ohranil tudi pod Italijo zakupni lovski sistem, kljub hudim pritiskom, da bi se uveljavil »prosti lov« (caccia libera), kot je bil tedaj in je še sedaj v veljavi na ostalem ozemlju Italije. Zakupna lovišča so bila v mejah katastrskih občin. Seveda so lovišča dobili v zakup denarno močnejši ponudniki. Tudi pri tem je režim podpiral italijanske priseljence, čeprav ne bi mogli reči, da noben naš človek ni
262
98
......................................j
Nad Baško grapo lovec obuja spomine na svoje partizanstvo
Foto P. Adamič
prišel do lova. Veliko zakupnikov je stremelo za tem, da bi iz lovišča v času nekajletne zakupne dobe odnesli čim več. Divjad je bila zelo razredčena. Vendar so bili le nekateri lovci, tudi Italijani (npr. Bois de Chesne iz Trsta), ki so veliko naredili za lov in ohranitev divjadi. Zasluga Boisa je, da so se ohranili tropi gamsov v bovškem pogorju.
Pri obravnavanju zgodovine lovstva na Primorskem ne moremo mimo posebne vrste divjega lova, značilnega za Tolminsko visokogorje in za tamkajšnje razmere. Že pod Avstrijo, še bolj pa pod Italijo, je bil tam divji lov močno razširjen. Svoje korenine je imel v tradiciji, a tudi v posebnih lovskih pravicah, ki so jih imela nekatera gorska naselja na Tolminskem že v času oglejskih patriarhov in kasneje avstrijskih cesarjev, ki pa so jim bile sredi prejšnjega stoletja ukinjene.
Divji lov se je ohranjal tudi iž življenjske nuje tamkajšnjih ljudi. Pod fašizmom pa je bil oblika odpora proti italijanskemu zavojevalcu. Divji lovci so bili takrat v očeh ljudstva junaki. Vendar bi napačno ravnal tisti, ki bi divje lovce iz tolminskih hribov obsojal. Imeli so svojevrstno etiko lova, ki je vsebovala tudi čuvanje in ohranjanje divjadi. Niso lovili za prodajo, saj so bile takrat tudi daljave do mest (Gorica, Videm, Celovec) prevelike. Lov jim je pomenil doživetje — in morda občasno
tudi košček mesa zase in njihovo družino.
Prvi poskusi vzpostavitve lovske organizacije po zmagoviti narodnoosvobodilni vojni so bili že v letu 1945, ko je imela v Gorici besedo naša ljudska oblast pod okriljem naših osvobodilnih sil in kasneje anglo-ameriške uprave. Takrat sta Franc Ivančič in Marijan Šebenik pri Okrožnem odboru OF (SIAU) v Gorici dala pobudo za ustanovitev lovske organizacije v tedanji coni A. Kmalu pa se je morala naša oblast umakniti iz Gorice oziroma iz vse tedanje cone A, pod pritiskom anglo-ameriške vojaške uprave. Potem o organizaciji lovstva na Goriškem v coni A ni bilo več govora. V coni B Slovenskega primorja, ki jo je upravljalo poverjeništvo pokrajinskega NOO, s sedežem v Ajdovščini, pa so se lovci organizirali že leta 1946, ko je poverjeništvo NOO izdalo prve orožne liste. Vendar trdnejše lovske organizacije še ni bilo.
Šele 11. junija 1947 je bil sklican okrajni lovski zbor v Ajdovščini. Predsednik zbora je bil Miloš Rustja. Nekaj mesecev kasneje (po priključitvi Primorske k Jugoslaviji — septembra 1976) pa novi zbor v Solkanu odloči, da se sedež okrajnega lovskega sveta prenese na sedež goriškega okraja, v Solkan. (Lovstvo je vse do leta 1948 organizirano po okrajih.) Z letom 1948 se oblikuje lovska podzveza, ki obsega te-
ritorij okrajev Gorica in Ajdovščina. Vzporedno je potekalo ustanavljanje lovskih družin.
Okrajni lovski zbor goriške podzveze je bil, kot že rečeno, v začetku leta 1948 v Solkanu. Za predsednika je bil izvoljen Ivan Stepančič, prvi tajnik je bil Anton Jerončič. Sedež podzveze je bil v Volčji dragi, pozneje v Solkanu, šele leta 1956 pa v Novi Gorici. Sočasno, vendar ločeno, je potekala organizacija v tedanjem okraju Tolmin. Organizatorji in pobudniki ustanavljanja lovske organizacije na Tolminskem v svobodi, ki jih je treba omeniti, so: Andrej Kavčič — Kovač, Ivan Kavčič — Mojšč, Franc Ivančič, Janko Perat in Jakob Gerželj. Leta 1951 sta se okraja Idrija in Tolmin združila v okraj Tolmin, prav tako sta se spojili okrajni lovski zvezi. A že leta 1954 sta se spojila okraja Gorica in Tolmin v okraj Gorica ter hkrati tudi lovski zvezi.
Z letom 1954 se področje goriške okrajne lovske zveze razširi na Tolminsko in Idrijsko. Leta 1967 se lovske družine z območja občine Idrija na lastno željo odcepijo od Lovske zveze Gorica in ustanovijo lastno Lovsko zvezo Idrija. Medtem ko tolminska ostane v skupni lovski zvezi s sedežem v Novi Gorici.
Uspehi vsake organizacije so prav gotovo povezani z osebo, ki organizacijo predstavlja, tj. s predsednikom. Zato
99
263
je prav, če vse predsednike goriške lovske zveze po vrstnem redu mandatnih dob vsaj Imenujemo: Ivan Stepančič, Lado Kerševan, Janko Perat, Karel Jurečič, Rudi Čubrilo, ing. Vitomir Mikuletič, Lovro šuler, Janko Razpet.
Lovci Goriške so za potrebe svoje zveze z lastnimi sredstvi zgradili svoj lovski dom v Novi Gorici. Slovesno so ga odprli 8. 12. 1963. Mnogo zaslug za dograditev imajo: Ivan Bizjak, Zdravko Okroglic, Hubert Jenčič, Rudi Čubrilo, Zdravko Breščak, Edvard Rehar In številni drugi. Denar so zbrale lovske družine, vključno z lovskimi družinami sedanje ZLD Idrija.
J. Perat — M. Šebenik
5.	ZLD Gornja Radgona
Zveza, lovskih družin Gornja Radgona: skupna površina lovišč 21 756 ha, skupno članov 245, združuje 5 lovskih družin: Apače, Gornja Radgona, Radenci, Negova, Videm ob Ščavnici.
Pred in med prvo svetovno vojno Je bil zakupnik največjega dela lovišč od Apaške kotline do Radencev in tudi drugih predelov — grof Jurij Hilde-brand, lastnik zdravilišča Radenci. Vendar pa je že takrat tudi obstajala manjša skupina lovcev — slovenskih rodoljubov, med katerimi so imena: Ivan Kreft, Matija Domanjko, Ferdinand Jurjovič in druga.
Po prvi svetovni vojni, po razpadu Avstro-Ogrske, od ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov In Slovencev (SHSJ oziroma stare Jugoslavije pa nekako do leta 1925 je obveljal še stari lovski režim. Lovišča so bila uničena, divjad iztrebljena, to zlasti zaradi divjega lova in krivolova. Divjad
so pobijali z vsemi sredstvi, s kakršnim koli orožjem.
Tedaj je lovstvo sedanjega območja občine Gornja Radgona spadalo v sklop podružnice Slovenskega lovskega društva [SLDJ v Ljutomeru. Takrat sta bili na območju Ijutomersko-radgon-skega sreza dve zasebni lovišči s 483 ha lovne površine in 67 občinskih lovišč s skupno lovno površino 42 063 hektarov. V letu 1924 je bilo v teh loviščih uplenjenih 3524 tako imenovane »koristne divjadi« in 3797 »roparic« oziroma škodljivcev.
Takrat vsi lovci še niso bili člani SLD. Po letu 1930 pa je bil sprejet sklep, da lovec, ki ni član SLD, ne more več na lov. Tako je že v letu 1932 podružnica SLD Ljutomer štela 259 članov. Toliko zato, ker sta se v letu 1930 združili podružnici SLD Murska Sobota in Ljutomer; sedež podružnice so prenesli v Ljutomer. Na občnem zboru, 17. julija 1930, so izvolili tudi nov odbor podružnice, ki ji je predsedoval dr. Marko Stajnko, odvetnik v Ljutomeru, za podpredsednika pa so izvolili dr. Slavka Šumenjaka iz (Murske Sobote.
Pod vodstvom tega odbora se je lovstvo tudi na območju Gornje Radgone začelo lepo razvijati. Lovišča so postala bogatejša; celo s Češkoslovaškega so uvažali poljske zajce in Jerebice ter jih izpuščali v lovišča.
Toda narava se je v letih 1925 in 1936 kruto poigrala: Mura in Ščavnica sta prestopili bregove in uničili večino poljske divjadi, ker je povodenj nastopila v času valjenja. Z dobrim gospodarjenjem pa se je stalež divjadi v nekaj letih zadovoljivo popravil. Zopet je bilo veliko vse male divjadi, a srnjad je bila pred prvo svetovno vojno zelo redka. V manjših nižinskih gozdičih je sploh ni bilo, zadrževala se je le globoko v večjih gozdovih.
Po vpadu Nemcev aprila 1941 in njihovi zasedbi Jugoslavije so na Ijuto-mersko-radgonskem okraju ustanovili nemško lovsko organizacijo. V njej so dobili zraven Nemcev besedo tudi njim naklonjeni domačini. V letu 1944 je v naše kraje prišlo veliko nemške vojske, sestavljene iz vojakov raznih narodnosti, ki so dobesedno mesarili po na-
ših loviščih. Že leta 1941 pa so Nemci uničili celotni arhiv podružnice SLD Ljutomer in seveda zavednim slovenskim lovcem pobrali lovske puške.
Naše lovstvo, ki se je po vojni začelo organizirati na novih temeljih, je od poraženega okupatorja dobilo nerazveseljivo dediščino. Leta 1946 je izšel začasni zakon o lovu. Skladno z njim je tudi Okrajni ljudski odbor Gor. Radgona formiral več ali manj zaokrožena lovišča, ki jih je prevzelo v upravljanje 5 lov. družin. Te so na zboru lovcev, 13. 4. 1967, izvolile okrajni lovski svet, katerega prvi predsednik je bil tovariš Klančar. V okrajnem lovskem svetu je bilo včlanjenih 138 lovcev. OLS je deloval le do 5. 5. 1950, ko se je preimenoval v lovsko pod-zvezo okraja Gor. Radgona. Leta 1952 je prišlo do večje reorganizacije lovstva. Okraj Gor. Radgona Je bil pred razformiranjem, kakor tedaj več okrajev v LR Sloveniji. Na občnem zboru 9. marca 1952 sta se okrajna pod-zveza Ljutomer in okrajna podzveza Gor. Radgona združili v novo okrajno lovsko zvezo Ljutomer, s skupno 14 lovskimi družinami in 336 člani. Za predsednika nove okrajne LZ je bil izvoljen Alojz Holc. Novi upravni odbor je deloval zelo plodno, kar se je odražalo tudi v staležih divjadi.
UO republiške LZ. je 10. junija 1955 sklenil, da se združita OLZ Ljutomer in OLZ Murska Sobota zaradi ukinitve okraja Ljutomer. Združitev je bila Izvedena 3. 8. 1955, ko je bil izvoljen tudi upravni odbor povečane OLZ, s predsednikom Karlom Jugom na čelu. S tem je bilo tudi sedanje območje občine Gor. Radgona vključeno v veliko Okrajno lovsko zvezo (OLZ) Murska Sobota, pozneje LZ Pomurje. OLZ Murska Sobota oziroma LZ Pomurje je delovala zelo dobro. Vanjo je bilo področje Gor. Radgone vključeno do leta 1967. Gornjeradgonsko lovstvo so v OLZ Mur. Sobota zastopali: Jože Farič, Franc Baligač, Franc Dunaj in drugi. V tem obdobju so prav gor-njeradgonske lovske družine veliko pripomogle, da so se spremenije meje lovišč še iz časov Avstro-Ogrske. Naše
264
100
Jate divjih rac se pozimi odločijo za daljši polet v kraje, kjer reke in potoki niso pokriti z ledom
Foto J, Černač
lovske družine so bile privržene ideji o pomurskem lovstvu, zato so tudi veliko pripomogle pri gradnji lovskega doma v Murski Soboti.
Odstrel na območju ZLD Gor. Radgona
Leto	Fazan	Zajec	Jerebica	Srnjad
1970	2531	677	95	144
1976	1468	420	90	311
Zaradi nesoglasja med člani UO murskosoboškega in ljutomerskega območja je v letu 1967 prišlo do razdelitve LZ Pomurje; ljutomersko področje se je odcepilo, nekoliko kasneje pa tudi območje občine Gor. Radgona. Ustanovljena je bila Lovska zveza Gor. Radgona. Na ustanovnem občnem zboru januarja 1968 je bil tudi izvoljen njen upravni odbor, s predsednikom Francem Erlihom na čelu.
Pomembna divjad na gornjeradgonskem območju so: srnjad, poljski zajec, fazan in nekoliko še poljska jerebica. Stalež pa ni tako zadovoljiv, kakor bi želeli. Kajti življenjski prostor divjadi se iz dneva v dan krči. Kljub temu, da so si LD zadale nalogo smotrno gospodariti z divjadjo, ni bilo posebnega, uspeha. Vzrok so strojna, obdelava zemljišč, agrokemijska sredstva, občasne poplave, promet, urbanizacija itd. Le stalež srnjadi je kljub velikemu odstre-
lu v porastu. Po odstrelu lahko sklepamo tudi o številčnosti drugih vrst divjadi.
Sedanje vodstvo ZLD je bilo izvoljeno 29. 4. 1976: skupščini predseduje Franc Dunaj, izvršnemu odboru pa Stane Ribič.
Lovska zveza Gor. Radgona je vsako leto, od 1968. s pomočjo svojih LD in občine Gor. Radgona pripravila na Pomurskem sejmu v Gor. Radgoni lovsko razstavo. Z razstavo je sodelovala tudi na Veseli jeseni v Mariboru 1970 in dosegla denarno nagrado ter zlato kolajno.
(Iz brošure »10 let ZLD Gor. Radgona«, izdane v letu 1977)
6.	ZLD Idrija
Zveza lovskih družin Idrija: skupna površina lovišč 41141 ha, skupno članov 385, združuje 1 lovskih družin: Dole, Idrija, Javornik, Jelenk, Krekovše, Otavnik, Porezen-Cerkno.
Na območju sedanje ZLD Idrija je, kolikor vemo, v prejšnjem stoletju ža časa Avstro-Ogrske obstajalo le državno (domensko) lovišče, deset samolastnih
lovišč in pet občinskih lovišč. Toda leta 1905 je bilo ustanovljeno Delavsko lovsko društvo Idrija, ki je imelo v zakupu lovišča na območju Idrije, Spodnje Idrije, vseh treh Kanomelj, Masor-ja in Otaleža. Leta 1908 je društvo štelo 27 članov. Leta 1913 so trgovci in uslužbenci ustanovili Lovski klub Diana. Med 13 ustanovnimi člani Je bil tudi takratni ravnatelj idrijske realke dr. Stanko Bevk, pozneje znan lovski pisec in tudi urednik Lovca. Klub Diana Je imel v zakupu lovišče Godovič— —Črni vrh.
Po prvi svetovni vojni so italijanske okupacijske oblasti šele leta 1920 dovolile ustanovitev Lovskega društva Idrija, ki je imelo v zakupu dvoje lovišč: območje Dole—Zavratec in Je-lični vrh ter območje šebrelje in Idrijske Krnice. Na območju vasi šebrelje, okrog Jagršč, Jazen itd. Je bilo po prvi vojni še zelo veliko kotorn. Tu je dolga leta opravljal lovskočuvajsko službo Andrej Črnilogar iz Idrijskih Krnic. Pri Črnologarjevih so bili lovci pet zaporednih rodov.
Na območju sosednjega lovišča LD Otavnik sta bili v tistem času dve lovišči: Žabče in Bukovo.
Počasi so si vse funkcije v idrijskem lovskem društvu, še bolj pa v Lovskem društvu Cerkno, prilastili Italijanski priseljenci.
Lovska zakonodaja iz časov Avstro-Ogrske se kasneje pod italijansko okupacijo bistveno ni spremenila, še vedno so tisti s 115 ha oziroma 200 orali
101
865
Čez reko, tudi če bo treba plavati	Foto J. Lavtižar
strnjenega zemljišča lahko imeli svoje — samolastno lovišče. Takrat je bilo na območju sedanje občine Idrija 9 sa-molastnih lovišč, s skupno površino 2316 ha. Poprečna površina takih lovišč je bila torej le 257 ha. Taka lovišča, ki so nastala po uveljavitvi lovskega patenta iz leta 1849 in z zakonom za Istro in Kranjsko leta 1887, so bila zelo neustrezna (premajhna! za obstoj in gojitev velike divjadi. Odstrel je bil navadno večji od dejanskega prirastka. Italijansko ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo v Rimu pa je 15. januarja 1931 izdalo zakon, ki v svojem 43. členu ni dovoljeval lovišč izpod 300 ha površine. S tem so na Idrijskem prenehala obstajati — razen enega — vsa samo-lastna lovišča, ki so jih priključili zakupnim.
Po osvoboditvi je lovstvo na Primorskem kot prvi urejal Odlok o začasnem izvrševanju lova za lovno sezono 1945/46, ki ga je izdalo Poverjeništvo narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje, avgusta 1945. Na podlagi 2. člena tega odloka je lahko lovil le lovec, včlanjen v okrajno lovsko združenje. Odsek za lovstvo pri ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani je tedaj tudi razposlal osnutek bodoče lovske organizacije na Slovenskem. Osnovna lovska enota naj bi bila »lovska zadruga«, ki naj bi postala zakupnik lovišča oziroma več lovišč. Oktobra 1945 smo razpravljali v Idriji o osnutku pravil »lovske zadruge«, ki je bil izdelan za »lovsko zadrugo« v Postojni. Toda lovska organizacija se ni izoblikovala na zadružni osnovi, temveč na društveni. Začele so se ustanavljati lovske
družine, ki jih je uzakonil začasni zakon o lovu julija 1946.
Lovska družina Idrija je nastala že konec leta 1945 In njeno lovišče je merilo 11 000 ha. Nekdanje državno (domensko) lovišče je po osvoboditvi s svojimi gozdovi s ca. 7300 ha prišlo v upravo Notranjsko-goriškega gozdnega gospodarstva v Postojni, ki je imelo tudi svoj oddelek za lovstvo. Toda leta 1949 je LD Idrija dobila tudi to lovišče in si povečala površino na 18 300 ha. Iz tega združenega lovišča so leta 1954 nastala 3 lovišča, ki so jih prevzele lov. družine: Idrija, Spodnja Idrija in Krekovše. Lovišče Šebrelje je bilo leta 1963 priključeno lovišču Sp. Idrija, ki se je leta 1971 preimenovalo v lovišče oziroma LD Jelenk. Lovišče Črni vrh je bilo ustanovljeno leta 1946. Takrat je bilo znatno večje od sedanjega (14 000 ha), ker so bili sestavni del tega lovišča tudi Hotedršica, Medvedje brdo in Vodice. Lovišče Cerkno se je leta 1969 preimenovalo v Porezen, oziroma Lovska družina Cerkno v Lovska družina Porezen. Leta 1946 nastala LD Bukovo se je pozneje preimenovala v LD Otavnik. Lovišče Dole je bilo pred drugo svetovno vojno in še po njej razdeljeno na dolski in ledinski predel. Leta 1948 sta se oba predela združila v eno lovišče, ki ga upravlja LD Dole.
Po sprejemu začasnega zakona o lovu leta 1946 vodi lovstvo v Idriji Okrajni lovski svet Idrija, ki se po sprejemu drugega zakona o lovu leta 1949 preimenuje v Lovsko podzvezo Idrija. Le-ta se leta 1952 priključi Lovski podzvezi Tolmin, nato pa leta 1956 Okrajni lovski
zvezi Gorica. Na pobudo občinske SZDL Idrija pa je leta 1967 prišlo do ustanovitve Zveze lovskih družin Idrija, ki je začela samostojno poslovati 1. 4. 1967.
Članstvo lov. družin je v zadnjem desetletju naraslo od 280 na 385. Leta 1973 je bil socialni sestav članstva: 49,2 % delavcev, 11,7 % kmetov, 14,8 % uslužbencev, 18% upokojencev, 2,8 % obrtnikov, 0,6 % študentov, 0,3 % pripadnikov JLA in 2,6 % ostalih. Zelo pomembno je bilo sodelovanje lovcev v NOB. Leta 1973 je bilo v ZZB NOV včlanjenih 109 lovcev. Lovci sodelujejo na družinskih, meddružin-skih in republiških strelskih tekmovanjih, s čimer se usposabljajo ne nazadnje tudi za splošni ljudski odpor. Leta 1973 so idrijski strelci na republiškem tekmovanju v Ljubljani dosegli z malokalibrsko puško drugo mesto. Lepo napreduje tudi zreja in vzgoja lovskih psov.
Največje lovišče na Idrijskem meri 8000 ha, najmanjše pa 3200 ha. V lov. letu 1974/75 so vse LD imele 150 846 din dohodkov od uplenjene divjadi, 25 354 din od lovskega turizma, vrednost neplačanega dela v loviščih pa je znašala 82 574 din.
Prvi gamsi so se pojavili na Idrijskem okrog leta 1905, ko so začeli graditi železniško progo Podbrdo—Most na Soči. Neprestano pokanje min je pregnalo gamse v Zapoško in Drnovo; v okrilju njunih pečin je med osvobodilno vojno nastala partizanska bolnišnica Franja. Tukaj so gamsi ob zalezovanju lovcev in preganjanju s psi vztrajali kakih 20 let. Ponovno so se gamsi priselili na Idrijsko leta 1962, in sicer v lovišče LD Otavnik. Lovci so jih zaščitili in danes je ta divjad na območju vseh 7 LD že tako številna, da ?e izseljuje na nova stanišča izven območja ZLD Idrija.
Leta 1930 je bil v Čekovniku uplenjen srnjak, katerega rogovje je na mednarodni lovski razstavi v Diisseldorfu leta 1954 dobilo bronasto medaljo za doseženih 113 točk. Na Slabetovem vrhu pa je bil leta 1941 odstreljen srnjak, ki je iztrebljen tehtal 32 kg, njegovo rogovje pa ni doseglo 100 točk. Najtežja ustre-
266
102
Ijena, iztrebljena srna je tehtala 28 kg, sicer je pa teža iztrebljene, srnjadi na Idrijskem od 18 do 22 kg.
Če primerjamo odstrel srnjadi in gamsov leta 1953 v združenem lovišču Idrija, Krekovše, Jelenk z odstrelom leta 1972, ugotovimo, da se je povečal desetkrat. Po letu 1972 pa še za nadaljnjih 16%. Razmeroma šibak stalež zajcev se je po letu 1968 rahlo povečal, odstrel pa rahlo nazadoval, predvsem zaradi planirano zmanjšanega odstrela. Po preteku več kakor 50 let je bila na Idrijskem v zadnjem desetletju uplenjena zopet jelenjad: 3 jeleni in košuta. Isto velja za medvede; uplenjeni so bili 3 medvedi.
Zelo so prizadejale divjad zime v letih 1951/52, 1967/68, 1968/69 in 1975/76. Hude poledice, nizke temperature In visok sneg so zlasti zmanjšale številčnost srnjadi, tudi za 20 %.
LD Krekovše se je pridružila lovskima družinama Kozja stena in Trnovski gozd v ZLD Gorica in tudi ona zaščitila divjega petelina do leta 1980.
Se razume, da je to le delen prikaz razvoja lovstva na Idrijskem, ki je od osvoboditve do danes rastlo in se razvijalo skladno z zakonitimi predpisi in samoupravnimi dogovori.
Venčeslav Štraus
7.	ZLD Kočevje
Zveza, lovskih družin Kočevje: skupna površina lovišč 58 908 ha, skupno članov 618, združuje 14 lovskih družin: Banja loka, Dolenja vas, Draga-Trava, Kočevje, Loški potok, Mala gora, Osilnica, Predgrad, Ribnica, Sodražica, Struge, Turjak, Velike Lašče, Velike Poljane.
Jubilej slovenskega lovstva je za kočevsko območje še posebej pomemben, saj je tesno povezan z imenom ustanovitelja Slovenskega lovskega društva, sodraškega rojaka, velikega lovca in kinologa dr. Ivana Lovrenčiča.
Območje ZLD Kočevje je Jugovzhodni predel Slovenije, ki ob Kolpi in nadalje ob Čabranki meji na SR Hrvatsko, na severnem in severozahodnem delu v Suhi krajini z ZLD Novo mesto, nadalje z ZLD Ljubljano in proti jugozahodu z ZLD Notranjske. Zajema celotni občini Kočevje in Ribnica ter del občin Črnomelj in Vič-Rudnik.
Na razvoj slovenskega lovstva med obema vojnama in še pred prvo svetovno vojno je na velikem delu tega območja vplivalo dvoje: Prvič kočevske narodnostne in jezikovne razmere. Tu je bil sredi slovenskega ozemlja nemški narodnostni otok, potomci v 14. stoletju semkaj pregnanih in sredi nepreglednih kočevskih gozdov naseljenih turinških in frankovskih upornih kmetov, ki so kljub stoletjem obdržali svojo nacionalnost in svoj jezik. Po drugi strani pa je bil velik osrednji del kočevskih lovišč v posesti knezov Auerspergov, kar je bila zlasti na ožjem Kočevskem druga zavora slovenskemu lovstvu.
Iz člankov pokojnega sodnika Antona Šavlja je razvidno, da so se razmere po prvi svetovni vojni sicer precej spremenile, tudi glede lovstva. Čeprav je bila večina kočevskih lovišč v rokah Kočevarjev, so vendarle slovenski lovci postajali vse pogostejši, dobrodošli gostje lovskih zakupnikov. Postopoma so tudi posamezni revirji prešli v slovenske roke. Toda še vedno ni bilo pogojev za razvoj slovenske lovske organizacije.
Povsem drugačne razmere pa so bile na ribniškem območju. Tu je bilo v tem času že veliko lovišč v slovenskih rokah, manjkalo pa tudi ni lovskih entuziastov in strokovnjakov, a tudi ne narodnostno zavednih Slovencev. Tu je bil ustanovitelj SLD dr. Ivan Lovrenčič in njegovi lovski tovariši, prijatelji, sodelavci: Ivan Klun, Kosler, Rudež, Pakiž, dr. Janko Lavrič, brata Ivanc iz Sodražice in drugi. Zato ni slučaj, da je bil sedež podružnice SLD na našem območju prav v Ribnici. To podružnico so ustanovili leta 1930, v kateri je bilo naslednje leto včlanjenih 59 lovcev, leta 1932 pa že 240. Število Članstva se pozneje ni več povečalo. Toda že leta 1894 je obstajal v Ribnici lovski klub,
Foto J. Konečnik
ki je bil po ustanovitvi Slovenskega lovskega kluba v Ljubljani z le-tem organizacijsko povezan, saj je bil v njegov odbor leta 1907, kot zastopnik za Dolenjsko, izvoljen tudi član lovskega kluba v Ribnici — Ivan Rus iz Brež. Podružnica SLD v Ribnici je uradno prenehala obstajati 27. februarja 1942, zaradi okupacije.
Osvoboditev je dala nove možnosti za razvoj lovske organizacije, še posebej na Kočevskem, kjer so nastale nove razmere: Kočevarje, ki so tu živeli 500 let in imeli v svojih rokah večino lovišč, je Hitler že leta 1942 preselil v »njihovo obljubljeno deželo — tisočletni Reich«, ogromne gozdne površine in lovišča kneza Auersperga pa je zasegla ljudska oblast. Nastala je tudi velika organizacijska praznina, ki jo je bilo potrebno hitro izpolniti.
Pet mesecev po vojni, 14. 10. 1945, je bila pri Podboju v Ribnici 1. seja odbornikov bivše podružnice SLD. Ustanovili so ribniško lovsko društvo. Že četrti dan po tem je bila 2. seja odbora lovskega društva. V odbor so pritegnili tudi nekaj članov iz Kočevja ter sprejeli že prve lovskogospodarske ukrepe: prepovedali so odstrel srnjadi za dobo treh let, zmanjšali odstrel že tako redke jelenjadi in medveda popolnoma zaščitili še nadalje.
Prvi občni zbor lovskega društva v Ribnici je bil 18. 11. 1945. Za predsednika je bil ponovno izvoljen Ivan Klun iz Ribnice, za podpredsednika pa Ivan Dolar iz Kočevja. V letu 1947 so bili po
103
2'67
Upravni odbor Lovske zveze Kočevje, v letu 1961
Sloveniji ustanovljeni okrajni lovski sveti (OLS). OLS Ribnica je deloval do ustanovnega občnega zbora Lovske podzveze v Kočevju, do 10. maja 1950. Prvi predsednik Lovske podzveze Kočevje je postal Franc Grebenc, ki je opravljal to funkcijo vse do formiranja Okrajne lovske zveze Kočevje leta 1954. Pod tem imenom je delovala do leta 1958, ko je. bila ustanovljena Lovska zveza Kočevje. Lovske družine, ki so združene v sedanji Zvezi lovskih družin Kočevje, so bile večinoma ustanovljene v letu 1946.
Ko se oziroma v preteklost s pozicij samoupravnih socialističnih odnosov znotraj lov. družin in odnosov med lov. družinami, nehote pozabljamo na dolgo, pogosto zelo težavno pot, ki smo jo prehodili, od prvih zarodkov naše lovske organizacije pa do danes, ko se lahko pohvalimo z lovsko-etičnimi, strokovnimi in moralno-političnimi uspehi. Na pravi poti smo in na njej moramo brezkompromisno vztrajati, če hočemo upravičiti zaupanje naše družbe, ki nam je dala lovišča v upravljanje. Lovska zveza Kočevje je s pomočjo lovskih družin opravila v letih po osvoboditvi pa do danes veliko delo. Proces konsolidacije lovske organizacije je potekal v več fazah. Dostikrat se je bilo treba boriti s konservativnostjo, vendar je prihajalo vedno več novih, mladih lovcev, neobremenjenih s preteklostjo in z zastarelimi nazori, ki so delo olajševali, sedaj so pa jamstvo za nadaljnji napredek. Razveseljivo je, da je v lovskih vrstah veliko delav-
cev, še posebno med mlajšimi lovci, ter tudi zelo veliko aktivnih udeležencev NOB, med njimi kar štirje narodni heroji, ki so tudi aktivni lovski funkcionarji.
Posebej moramo poudariti uspehe v kinologiji, ki so neločljivo povezani z imenom pokojnega Adolfa Ivanca iz Sodražice. Predvsem je njegova zasluga in sodraških lovcev sploh: veliko število odličnih kratkodlakih istrskih goničev. Cela vrsta kinoloških priznanj in odlikovanj kočevski lovski zvezi, do najvišjega odlikovanja, je povezana z Adolfom Ivancem.
Za uspehe v lovstvu je zaslužnih mnogo lovcev, posebej pa moramo omeniti že pokojne: Draga Bižala, ki si je že med vojnama prizadeval za zaščito takrat resno ogroženega medveda in je z delom nadaljeval tudi po osvoboditvi; dr. Janka Lavriča, člana LD Sodražica, predsednika Zveze lovskih društev Slovenije po osvoboditvi, pisca knjige Moj pes in odločilnega sodelavca pri prvem povojnem lovskem zakonu; Toneta Ožbolta, predsednika in večletnega tajnika LZ Kočevje, in Jožeta Kalana ter Fridla Henigmana.
Za dolgoletno prizadevanje za napredek lovstva pa je LZ Slovenije odlikovala z najvišjim lovskim odlikovanjem, z redom za lovske zasluge h stopnje, dr. Janka Lavriča, Adolfa Ivanca in dr. Mirana Cilenška, dolgoletnega predsednika LZ Kočevje.
Kočevsko-ribniška lovišča so že od nekdaj slovela po pestrosti, a tudi po bogastvu velike divjadi. Razumljivo je,
da je stalež posameznih vrst divjadi v 70 letih bolj ali manj nihal. Prva svetovna vojna je močno posegla v stalež vse divjadi, vendar so se ohranile vse avtohtone vrste: srna, medved, volk, divji prašič, veliki petelin, gams, gozdni jereb, lisica, kuni, divja mačka, jazbec itd. ter celo jelenjad. Pri tem ne smemo prezreti nadvse pozitivne vloge, ki jo je v obdobju med obema vojnama imelo lovišče knezov Auerspergov. Lov v svojih velikih loviščih so izvajali lovsko pravično, tako da so ta osrednja lovišča predstavljala neusahljiv vir divjadi tudi za obrobna manjša občinska lovišča. Posebno velik ugled kot lovec in ljubitelj narave je užival leta 1927 umrli Karl Auersperg, ki je npr. v svojem življenju ustrelil le enega samega medveda, kljub številnim priložnostim za lov.
Volčja nadloga je sicer redčila divjad, zlasti srnjad, a njen stalež se je med vojnama nenehno večal. A tega ne moremo trditi za jelenjad, kateri je bil življenjski prostor, zaradi takratne relativno velike naseljenosti ljudi, precej skopo odmerjen v najbolj odročnih predelih kočevsko-ribniških gozdov. Žal nimamo zanesljivih podatkov o staležu divjadi posameznih vrst v tem razdobju, niti ne podatkov o odstrelu. Seveda tudi podatkov o kakovosti trofej ni. A po več sto srnjačjih rogovjih lahko sodimo, da je bilo poprečje zelo dobro. Tudi primerki jelenjih rogovij pričajo o dobri kakovosti te divjadi, kar je zaradi takratnega majhnega staleža razumljivo.
Tudi druga svetovna vojna je korenito posegla v stalež divjadi, v negativnem oziroma pozitivnem smislu. Srnjad je bila skoraj iztrebljena, močno je tudi upadel že tako majhen stalež jelenjadi. Medvedi so bili zelo redki. Močno pa se je opomogel pred vojno že skoraj iztrebljeni volk. Tudi številčnost divjih prašičev se je povečala. Zaradi tega je bil na že omenjeni seji lovskega društva v Ribnici, 18. 10. 1945, sprejet sklep o uvedbi premij za pokončevanje volkov (in divjih prašičev). Za današnje pojmovanje morda čuden sklep, vendar za takratne razmere, upoštevajoč izredno majhen stalež srnjadi in
268
104
jelenjadi, nujen ukrep. Čas je pokazal, da je bil sklep o »pokončevanju« volkov pravilen, saj se je stalež srnjadi, še zlasti pa jelenjadi, naglo povečal, volkovi pa kljub temu niso bili iztrebljeni. V desetletju od 1945 do 1955 so volkovi zanesljivo uničili 30 jelenjadi in prek 600 srnjadi. Zaradi tega so leta 1954 na pobudo Draga Bižala in upravnika državnega lovišča »Rog«, Lada Šviglja, osnovali pri LZS v Ljubljani odbor za pokončevanje volkov, s pododborom v Kočevju. V letih 1946 do 1966 (po evidenci LZ Kočevje) je bilo pokončanih 128 volkov. Pri lovu na volkove je bil na Kočevskem najuspešnejši nadlovec Ivan Grajš. Kljub intenzivnemu lovu na to zver pa ni bilo nevarnosti, da bi bila iztrebljena.
S preselitvijo Kočevarjev in s požigom mnogih kočevarskih vasi je nastala velika praznina, s tem pa idealni pogoji za obstoj in razvoj doslej razmeroma redke jelenjadi. Res se je jelenjad po osvoboditvi pričela močno razmnoževati in širiti. Leta 1950 je bil v loviščih kočevskih lovskih družin pomladanski stalež jelenjadi ocenjen na 140, leta 1960 na 280, leta 1970 na 660, leta 1976 pa na 1200. V večjem predelu naših lovišč smo jelenjad predvideli kot prioritetno divjad, zato smo odstrel le-te vse do leta 1959 močno omejevali. Leta 1950 uplenjeno 6, leta 1954 — 8, leta 1956 — 14, leta 1959 pa že 34. Nato je odstrel jelenjadi strmo rasteh leta 1960 — 66, leta 1961 — 102, leta 1962 — 87, leta 1976 pa kar 305. Tako telesno kot trofejno je jelenjad v poprečju močna, najmočnejši jelen iz družinskih lovišč je bil ocenjen z 210,43 točke. Jelen, uplenjen v goj. lovišču »Rog« (sedaj »Medved«) pa z 224,09 točke; le-ta je prvak Slovenije in krasi lovski muzej v Bistri. V zadnjih letih pa opažamo, da jelenjad telesno kakor tudi trofejno nazaduje, gotovo zaradi tega, ker je je preveč.
Stalež srnjadi se je po osvoboditvi hitro popravljal in dosegel svoj višek leta 1960, ko je bil ocenjen (pomladanski) na ca. 4035. Tedaj smo odstrelili 721 srnjadi. Tako velikega staleža in tudi odstrela pa lovske družine niso več dosegle. V zadnjem času letni od-
strel niha med 500—590. To je povsem razumljivo: če narašča stalež jelenjadi in se slabšajo življenjski pogoji srnjadi, kakovost te divjadi nazaduje, čemur pa ne more biti vzrok številčno stanje, ki ni preveliko. Kolikor lahko ugotavljamo, je bil najmočnejši srnjak v družinskih loviščih Kočevske uplenjen leta 1962, s 130,12 točke. Sicer je bil pa najmočnejši srnjak na celotnem Kočevskem uplenjen v goj. lovišču Rog (sedaj Medved), s 150,60 točke.
Medved, ta značilna veledivjad kočev-sko-ribniških gozdov, ni v nevarnosti, da bi bil iztrebljen. Kljub naraščajočemu odstrelu se je njegov stalež povečal. Prvi medved po vojni je padel v loviščih kočevskih lov. družin šele leta 1957 in nato vsako leto po 1 medved vse do leta 1962, ko sta bila uplenjena prvič 2 medveda. Nato pa je odstrel naraščal, tako da je bilo v lovskem letu 1976/77 uplenjenih že 20 medvedov.
Ob tej priložnosti naj omenim, da smo pred leti imeli v lovišču LD Kočevje »privezanega« kapitalnega medveda. Bil je štalen obiskovalec mrhovišča, navadno je prišel že pred mrakom. Na medveda smo povabili predsednika Tita. Imel sem čast, da sem ga spremljal. Toda kakor nalašč, tista dva večera, ki ju je maršal imel na razpolago, medveda ni bilo. Več »lovskega uspeha« pa sta čez nekaj dni imela na glavni cesti Ljubljana—Kočevje osebna avtomobila, ki sta povozila po moji oceni — medveda, ki smo ga namenili predsedniku Titu. Imel je krasen kožuh, tehtal pa je točno 300 kg.
Tudi divji petelin je še divjad nekaterih naših družinskih lovišč. Žal pa tudi pri nas njegov stalež upada. A zdi se, da se je stanje v zadnjih 3 letih le nekoliko popravilo; morda je le
nekaj pripomogel triletni popolni lovopust na tega tajinstvenega lepotca, kar smo si lovci sami predpisali.
Naj ob koncu omenim, da so se zaradi novega gosta naših lovišč B- oziroma nekoč iztrebljenega povratnika -»e risa naši lovci kljub začetnemu nezaupanju in nasprotovanju pomirili. Spoznali so, da ris ni resneje posegel v stalež divjadi, da je nov okras naših lovišč in da smo lovci končno, ob veliki pomoči lovišča »Rog«, odseka za lovstvo IGLG ter drugih, z naselitvijo največje evropske mačke poplačali dolg naših prednikov.
M. Cilenšek
8.	ZLD Koper
Zveza lovskih družin Koper: skupna površina lovišč 77 975 ha, skupno članov 847, združuje 14 lovskih družin: Dekani, Gaberk-Divača, Izola, Kojnik, Koper, Marezige, Rižana, Slavnik-Materija, Slov. Gračišče, Strunjan, Šmarje, Timav, Videž-Kozina, Žabnik-Obrov.
Na Koprskem so Slovenci ustanovili svoje prvo lovsko društvo v Dekanih. Tedaj je bila Primorska skupaj z drugimi deli Slovenije sestavni del avstro-ogrskega cesarstva. »Lovsko in strelsko društvo za Istro v Dekanih« je bilo ustanovljeno 16. oktobra 1910 in kmalu tudi pri oblasti registrirano. Društvo je imelo 35 rednih članov in 25 stalnih gostov. Stalni gost je bil poseben status člana, ki je prebival izven občine Dekani. Največ stalnih gostov je bilo iz Trsta in nekaj iz Kopra ter okolice. Med vsemi je bilo le 6 Italijanov, drugi so bili Slovenci — med njimi tudi nekaj učiteljev in drugih izobražencev, v glavnem pa kmetovalci in vinogradniki. Leta 1911 si je društvo izlicitiralo občinsko lovišče tedanje občine Dekani.
105
269
Z razpadom Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni, I. 1918, je Primorska prišla pod Italijo. Naraščajoči fašistični teror ni pustil ob strani niti tega društva. Člani so se v iskanju izhoda zatekli k zvijači. Na »izrednem kongresu društva«, kakor so imenovali zbor, ki je bil 11. aprila 1926, so spremenili pravila in društvo preimenovali v »Lovski krožek Dekani«. Tako se je društvo sicer ohranilo do druge svetovne vojne, vendar pa so iz njega zaradi fašističnega preganjanja vedno bolj izpadali Slovenci. Tako je društvo postajalo vedno bolj italijansko in njegovi člani so morali biti včlanjeni tudi v fašistični organizaciji, če so hoteli sploh loviti In imeti orožje. Med njimi je bilo le nekaj Slovencev, ki jim je nekako uspelo obdržati se v društvu do začetka druge vojne. Ti so skoraj vsi, poleg drugih nekdanjih članov tega društva, tudi kot borci sodelovali v NOB in bili po vojni med pobudniki za oživitev lovske organizacije na južnem Primorskem.
Po vojni se je takoj pokazala pri primorskih ljudeh močna težnja organizirati tudi lovstvo. Vendar pa se je do sklenitve mirovne pogodbe leta 1947 oziroma do Londonskega sporazuma leta 1954 v posameznih predelih dokaj različno razvijalo. Drugače na Postojnskem in Bistriškem, drugače na Krasu pod anglo-ameriško vojaško upravo, drugače spet v coni B STO na Koprskem pod vojaško upravo JLA. Za Kras in Brkine je nastajala organizacija s središčem v Kozini, ker je v Sežani okupacijske oblasti niso dovolile. Svobodneje je delovala na Koprskem, kjer so že leta 1946 ustanovili lovsko organizacijo po vzoru slovenske v svobodni domovini.
Prelomnica je bila uveljavitev Londonskega sporazuma jeseni 1954, ko je bila slovenska obala praktično priklju-
čena Jugoslaviji in njeni ljudje glede vseh pravic in dolžnosti izenačeni z državljani Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ). Tako je leta 1955 že nastala lovska zveza s sedežem v Kopru, ki je obsegala območje vse južne Primorske, ves Kras, Brkine in Postojnsko. Začelo se je organizacijsko utrjevanje že prej formiranih lovskih družin in urejanje njihovih lovišč v skladu z osrednjo slovensko lovsko politiko. Začela se je velika akcija za napolnitev popolnoma izropanih lovišč z ustreznim staležem divjadi, predvsem zajci in fazani.
Leto 1954 je bilo še prav posebnega pomena za razvoj lovstva na obalnem območju, ki so ga spričo iredentistične politike CLN tedaj zapustili domala vsi istrski Italijani in za seboj pustili prazna kmetijska posestva. Ta so postala odlične naravne remize zlasti za fazana, ki se je zato po naselitvi zelo naglo širil in dosegel zavidljiv stalež. Naglo se je popravil tudi stalež divjega zajca in jerebice in takrat je bilo tudi še precej kotorn.
Toda uspehi pri gojitvi divjadi še niso pomenili, da je tudi sicer v lovski organizacije vse v redu. Treba je bilo urediti meje lovišč in odnose med lovskimi družinami, ki marsikje niso bili dobri. Med članstvom je bilo treba uvesti lovsko disciplino in ga vsaj za silo strokovno izobraziti, saj so bili domala vsi lovci, zlasti na obalnem območju, še brez lovskega izpita. Začel se je boj za izločitev nepasemskih psov, za uvedbo dobrih lovskih običajev, za strokovno in tudi idejno vzgojo članstva, za pravilen odnos do divjadi kot družbene lastnine, za uvedbo čuvajske službe Itd. Skratka, začel se je boj za preoblikovanje primorskega lovca in lovstva.
Okrajna lovska zveza v Kopru ni bila več kos vsem nalogam na tako obsež-
nem območju, zato je bila leta 1958 razdeljena na področni lovski zvezi Koper in Postojna. V koprski lovski zvezi je ostalo 14 lovskih družin z okrog 700 člani. Za tisti čas je značilno množično strokovno in idejno usposabljanje članstva ter nagel razvoj inozemskega lovskega turizma, ki je vnesel v poslovanje lovskih družin in lovske organizacije številne ugodne spremembe. Lovci so razen strokovnega znanja iz lovstva pridobili z izpiti tudi osnovne pojme o politični ekonomiji in družbenopolitični ureditvi naše države, o samoupravnem socialističnem razvoju naše dežele in o vlogi lovca pri splošnem ljudskem odporu ter družbeni samozaščiti.
Lovci koprske področne lovske zveze so se dokaj hitro približali stanju lovstva v drugih delih Slovenije, medtem ko so ga v lovskem turizmu celo prehiteli. Turizem je postal posebna postavka v poslovanju in gospodarjenju lovskih družin na Koprskem, v Brkinih in na delu Krasa. Prednjačila je seveda obala z izrednim staležem male divjadi, ki je predvsem privlačna za lovske goste Iz Italije. Turizem je oplemenitil celotno lovsko gospodarstvo in omogočil vsakoletno nabavo žive divjadi za razplod in dopolnitev staleža, omogočil je uvedbo poklicne čuvajske službe In kmalu predstavljal bistveni del finančnih in gospodarskih načrtov v razvoju lovstva na Koprskem.
Poslej gre lovska organizacija na Koprskem v korak z razvojem lovstva po vsej Sloveniji. Napreduje tudi na kulturnem področju. V Dekanih ustanovijo lovski pevski zbor, lov. družine razvijajo prapore, gradijo lovske koče in domove ter prirejajo razne prireditve.
V povojnem obdobju so se lovci oziroma lovske družine tega območja tudi pri gojitvi divjadi morali spopadati s številnimi težavami.
270
106
Odstrel v loviščih LD koprske zveze leta 1957
Leta 1957 je Okrajna lovska zveza Koper združevala 33 lovskih družin s površino lovišč 163 577 ha. Skupni odstrel divjadi glavnih vrst na tem območju je bil:
srnjad — 253, jelenjad — 21, divji prašiči — 34, zajci — 4196, jerebice in kotorne — 1522, fazani — 194, lisice ■— 409, d. mačke — 23.
Odstrel v loviščih LD koprske zveze v razponu 10 let —
1967 : 1976
Ob reorganizaciji OLZ Koper leta 1959 velik del njenega območja preide v organizacijsko povezanost z Lovsko zvezo Postojna in Lovsko zvezo Gorica. Od tedaj Lovska zveza Koper povezuje 14 LD s površino lovišč 77 975 ha.
Divjad	V letu 1967	V letu 1976
jelenjad			8
srnjad	267	682
divji prašiči	36	40
zajci	3503	1603
fazani	5643	6471
jerebice	540	123
kotorne	100	—
divje race	588	680
lisice	360	136
jazbeci	103	29
divje mačke	39	— :.
kune	46	43
Velike spremembe v škodo divjadi nastajajo spričo civilizacije na vseh področjih človekovega udejstvovanja. Ko-munalno-urbanistlčni razvoj še posebno na obali izdatno krči površine lovišč. Toda srnjad je naselila vsa lovišča do morja. Obdržita se fazan in poljski zajec kot osnovna divjad, izginevata pa jerebica in kotoma. Zaradi bruceloze so morali skoraj povsem iztrebiti in nato ponovno naseliti poljskega zajca, kar je bil uspešen poseg. »Proč vržen«
pa je bil denar za ca. tisoč izpuščenih jerebic v obalna lovišča. Ponesrečil se je tudi poskus vložitve kolink, a tudi damjeki z Brionov se niso obnesli. V brkinska lovišča pa je pritisnil navadni jelen, tam je postal stalna divjad tudi divji prašič. Srnjad se predvsem širi na obalnem območju, a kakovostno močno nazaduje — tako v rogovju kakor tudi telesno.
Glavna divjad v loviščih koprske zveze je nedvomno fazan. Kaj nam o njem povedo statistični in drugi podatki?
Po vojni so prve fazane, nabavljene v Vurbergu leta 1952, spustili v lovišča LD Strunjan, LD Izola, LD Koper in LD Dekani. Kasneje so jih nabavljali v fazanerijah Surčin in Beltinci, vedno v manjših količinah, kajti na Koprskem so odlični naravni pogoji za to divjad. V lovišča so spuščali 8—10-tedenske in odrasle fazane.
V letu 1956 so odstrelili le 76 fazanov, ob pomladanskem staležu ca. 350. Naslednje leto je bil odstrel že 194. V letu 1959 ocenijo stalež že na ca. 1500 in jih v tem letu odstrelijo že 915, nadalje jih odstrelijo v letu 1967 — 5643 in v letu 1976 — 6471.
Prvi poskusi lastne zreje fazanov so bili na farmi nutrij v Rižarn. Toda rezultati so bili skromni. Leta 1971 pa je koprska zveza usposobila na območju LD Koper, 7 km iz Kopra, v Boninih, lastno fazanerijo, v kateri vzredijo letno po ca. 1000 fazanov. Leta 1973 so v fazaneriji vzredili tudi 755 jerebic in 235 rdečenogih jerebic. Jerebice so spustili v obmorska lovišča. Rezultat je bil, kakor že omenjeno, negativen.
Koprska lovska zveza ima za strelsko usposabljanje in preverjanje strelskih sposobnosti lovcev lastno strelišče v Šmarju.
Lovci na Koprskem so postali sestavni del splošnih prizadevanj Titove Jugoslavije pri graditvi samoupravnih socialističnih odnosov in marsikje v tem celo prednjačijo.
R. B.
9.	ZLD Ljubljana
Zveza lovskih družin Ljubljana: skupna površina lovišč 211493 ha, skupno članov 2205, združuje 49 lovskih družin: Borovnica, Brdo, Brezovica, Dobrepolje, Dobrova, Domžale, Gabrovka, Grosuplje, Horjul, Hotedršica, Ig, Ivančna gorica, Kamnik, Komenda, Kresnice, Krka, Laze, Litija, Logatec, Lukovica, Medvode, Mengeš, Mokre, Moravče, Motnik, Polhov Gradec, Pšata, Pugled, Rakitna, Rakovnik, Rovte, Sela pri Kamniku, Stahovica, Suha krajina, Šentjošt, Šentvid-Stična, Škofljica, Šmarna gora, Šmartno pri Litiji, Taborska jama, Tomišelj, Toško čelo, Trojane, Tuhinj, Vače, Vič, Višnja gora, Vodice, Vrhnika.
Pred 70 leti je bil v Ljubljani ustanovni občni zbor »Slovenskega lovskega kluba«, ki se je po dveh letih preimenoval v »Slovensko lovsko društvo«. Pravi razvoj pa je Slovensko lovsko društvo [SLD) doživelo po prvi svetovni vojni, ko se je članstvo povečalo in so po več krajih oziroma mestih ustanovili podružnice SLD ter so tudi občinska zakupna lovišča začela prehajati v roke Slovencev. Ker so bile zakupnine sorazmerno visoke, niso mogli biti zakupniki mali ljudje, kakor kmet, delavec, uradnik. Izjeme so bili manjši lovski klubi oziroma družbe na Vrhniki, Logatcu in Dragomlju, ki so združevali lovce po srcu, da so z združenimi sredstvi pri licitirahju za lovišča lahko kljubovali bogatim posameznikom. Lovske družbe so bile pravzaprav prvi zametki sedanjih lovskih družin, toda še daleč je bil čas, da bi vsakdo, ki želi gojiti in loviti divjad, lahko po-
107
271
Fazan in fazanka na krmišču	Foto J. Ivanjšič
stal lovec. Širok razvoj je lovstvo zabeležilo nekaj let po drugi svetovni vojni, ko je revolucija pomedla z zakupnim sistemom in so lovci oziroma lovske družine dobile lovišča v upravljanje. Takrat je ljubljanska lovska zveza imela že sedanji obseg, ki se je povečal z lovskimi družinami Notranjske le za nekaj let; združevala je kar 62 lovskih družin. Po odcepitvi notranjskih lovskih družin je v Zvezi lovskih družin Ljubljana včlanjenih 49 lovskih družin in dve gojitveni lovišči. V lovskih družinah ljubljanske zveze je sedaj včlanjenih 2205 lovcev, torej toliko, kolikor jih je imela celotna slovenska lovska organizacija leta 1940. Samo mesto Ljubljana ima prek 900 lovcev, drugi pa prebivajo od Kamnika do Krima, od Medvod do Trojan.
Z lovom nista spojena le užitek in zabava, ampak tudi varstvo divjadi in skrb zanjo, je rekel pred 70 leti nestor
slovenskega lovstva dr. Ivan Lovrenčič. Da so se te besede lahko uresničile, se je moral spremeniti lovec, za kar ni bilo pogojev v zakupnem sistemu, temveč šele po osvoboditvi, ko so lovci postali kolektivni upravljavci lovišč, kakor so delavci postali upravljavci tovarn, skratka — v socialističnem samoupravljanju.
Lovišča lovskih družin v ljubljanski zvezi so sorazmerno revna, saj malo divjad pestijo vedno slabši življenjski pogoji. Nekoliko bolje je za veliko divjad.
Po vojni so bila lovišča prazna, opu-stošena od okupatorja, nekaj smo pa še sami pripomogli z regalnim sistemom lova takoj po vojni. Tako ni moglo več naprej! Rešitev je prišla z ustanovitvijo lovskih družin jeseni leta 1946. Po desetih letih gospodarjenja so se pokazali izredni uspehi, kljub nazadovanju pri mali divjadi, česar pa
Odstrel divjadi v loviščih lovskih družin ljubljanske zveze
Leto	Medvedi	Jelenjad	Srnjad	Zajci	Fazani	Jerebice
1957	_	43	918	2038	1231	1401
1960	1	46	1108	3175	2700.	3988
1963	2	118	1130	2801	2418	14 (zapora)
1966	1	67	1291	2750	3412	728
1970	5	92	1157	1587	3637	404
1973	8	104	1473	1611	3713	340
1976	7	157	2510	874	3165	134
lovske družine ne morejo spremeniti. Najboljši kazalec glede staleža divjadi je odstrel divjadi. Pa si oglejmo tabelo spodaj!
Tabela nam torej posredno prikazuje večanje števila medvedov, jelenjadi in srnjadi, pri jerebicah in zajcu pa upadanje. Stalež fazanov se rešuje z vsakoletnim izpustom okoli 4000 dolgore-pih lepotcev. Monokulture in pretirana uporaba herbicidov ter pesticidov pa je zlo, proti kateremu lovci bistveno ne morejo vplivati. Ko bodo ljudje nasploh spoznali, da so prav divje živali (in ribe) najboljši kazalec zdravstvenega stanja narave kot celote, se bo stanje morda le izboljšalo. Zdajšnji vik in krik lovcev ter ribičev je pa še glas vpijočega v puščavi.
Ljubljanska zveza je naredila ogromno za povečanje staleža rac mlakaric, saj je bila ta divjad popolnoma zaščitena dve leti (1973/74 in 1974/75). Tudi sedaj, kljub bogatemu staležu, odstrel premišljeno načrtujemo. Pri zaščiti sta z našo zvezo sodelovali tudi novomeška in notranjska zveza, medtem ko je bil odziv iz drugih ZLD zelo slab.
Pred 12 leti je ljubljanska zveza ustanovila 7 bazenskih skupnosti, ki so zametek sedaj nastajajočih lovskogojitve-nih območij, ki jih predvideva sedanji lovski zakon iz leta 1976. V bazenskih skupnostih lovske družine, z lovišči približno enakih življenjskih pogojev za divjad, načrtujejo in izvajajo gojitev, zaščito in odstrel. ZLD ni več nadrejeni organ v določenem pomenu besede, temveč le koordinator med bazeni in lovskimi družinami. Ta sistem dela, ki sloni na samoupravnem dogovarjanju, je pokazal lepe uspehe.
Od leta 1907 do danes so se v lovski organizaciji Ljubljane že zvrstile tri generacije lovcev. Vsaka je delala po svojih močeh, po svojem strokovnem znanju, vsaka za dobrobit divjadi. Današnja lovska organizacija ima poleg svoje osnovne naloge pri varstvu in gojitvi divjadi tudi naloge pri zaščiti okolja, pri ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, tako postaja važen dejavnik v naši samoupravni socialistični družbi.
L. Zadnik
272
108
10.	ZLD Ljutomer
Zveza lovskih družin Ljutomer: skupna površina lovišč 17 534 ha, skupno članov 227, združuje 3 lovske družine: Bučkovci, Križevci pri Ljutomeru, Ljutomer.
V	severovzhodnem delu Slovenskih goric In na dobršnem delu Murskega polja leži občina Ljutomer, na skupni površini 17 870 ha. Pretežni del kmetijskih površin, 6923 ha, so njive. Nekdanje majhne njive, kjer so se nekoč pestro menjavale različne kulture, se spreminjajo v velike monokulture. Gozdov, v večjih in manjših kompleksih, Je 4140 ha. V ravninskem predelu je le malo gozdov (18 0/0D- Pokrivajo močvirna tla, ki so vzdolž vodnih tokov izpostavljena pogostim poplavam. Tu uspevajo mehki listavci. Gozdove na terasah in blago dvignjenem svetu Ljutomerskih goric pa sestavljajo bor, hrast, bukev, gaber, manj pa smreka, kostanj, brest In drugo.
Travnatih površin je 3673 ha, kar znaša 20% celotne površine. Večina travnikov je med njivami, razen v ščavniški dolini. Sadovnjaki, 1164 ha, in vinogradi, 605 ha, pokrivajo močno razčlenjen gričevnat svet, kjer pa so se življenjski pogoji mali divjadi posebno korenito spremenili; tu so začeli vzgajati vinsko trto na umetnih terasah in obdelava je povsem mehanizirana.
V	severnem predelu ob reki Muri in med njenimi rokavi je še v neokrnjeni velikosti 913 ha nerodovitne površine. Površine ribnikov so se zaradi regulacije potoka Ščavnice povečale na 116 hektarov.
Karakteristična slika izrazito nižinskih lovišč, ki so bila nekoč polna poljskih jerebic, zajcev in delno fazanov, se je popolnoma spremenila. Srnjad, ki je bila pred zadnjo svetovno vojno tukaj zelo redka, pa je sedaj zelo številna. Odstrel srnjadi se je v zadnjih petih letih povečal za 200 % in sedaj znaša že 300 kosov (brez izgub, ki niso majhne), ali 1,6 kosa na 100 ha; absolutne
Upravni odbor Okrajne lov. zveze Ljutomer, leta 1953. Spredaj z leve: Mirko Rajh, Vlado Porekar, Alojz Holc, Vekoslav Španger. Zadaj: Anton Ritonja, Alojz Zmazek, Ciril Grosičar, ing. Alojz Jureš, Jože Farič, Gustek Janežič
površine. Pred vojno so lovci streljali srnjad s šibrami in je kak srnjak iztrebljen tehtal tudi 30 kg. Sedaj je poprečna teža iztrebljene dveletne in starejše srnjadi 18 kg ter srednja teža rogovja 311 g.
Druga najpomembnejša divjad je fazan, ki naseljuje domala vse predele naših lovišč. Najugodnejši pogoji zanj so v nižinskem svetu, kjer pa so cesto katastrofalne poplave reke Mure, ki na populaciji povzročijo tudi do 90 % izgub. Po I. svetovni vojni je bila populacija maloštevilna. Takrat je prevladoval češki fazan (colchicus), ki je zelo odporen tudi v ostrih zimah. Po letu 1930 so izpustili fazane grivnjače (tor-quatus). Fazani so postajali vedno številnejši in sedaj cenimo njihovo spomladansko številčnost na ca. 2800. Odstrel fazanov je do 3000 letno. Sedaj prevladuje fazan grivnjač-križanec, kot posledica spuščanja umetno zrejenih fazanov različnih podvrst. Vedno bolj se opušča naseljevanje umetno zrejenih fazanov. Škoda, ki Jo povzročajo fazani, je najbolj občutna jeseni v vinogradih, manjšo škodo tudi naredijo spomladi v ravninskem predelu na kaleči koruzi.
Zaskrbljujoče je nenehno upadanje številčnosti zajcev. V isti meri in z isto naglico upada tudi stalež poljskih jerebic. Verjetno je vzrok v obeh primerih isti, ker se nazadovanje obeh populacij časovno ujema. Okrog leta 1920 so bila naša lovišča za današnje razmere prepolna zajcev in jerebic. Odstrel je bil 1 zajec na 5 ha površine, to bi bilo danes na našem območju
3400 zajcev letno. Zadnji čas pa odstrelimo letno v normalnih pogojih le po 800 zajcev, kar pomeni 4,5 zajca na 100 ha ali le 23% nekdanjega odstrela. Korenite spremembe so nastale z nastopom intenziviranega kmetijstva. V najboljših predelih je krajina spremenila podoba na 1000 ha poljskih površin, kjer so sedaj kompleksi monokultur v velikosti do 30 ha, ki jih obdelujejo z najtežjo kmetijsko mehanizacijo. Plevel in insekte zatirajo samo s kemičnimi sredstvi. V vinorodnem predelu spomladi s hudimi strupi zatirajo rdečega pajka, ki ga pred 20 leti pri nas še ni bilo. Vsi ti moderni ukrepi se pri nas drastično odražajo na prirastku male divjadi. Na območju sedanje LD Bučkovci so pred vojno odstrelili letno do 200 jerebic, medtem ko zadnja leta te divjadi ne lovijo več.
LD Križevci je imela najboljše lovišče za poljskega zajca, sedaj so v tem biotopu takšne spremembe, da bodo odstrel zajcev v letu 1977 popolnoma opustili.
Najmanj je še prizadet biotop velike race — mlakarice. LD Ljutomer vlaga mlade race na ribnike v Gresovščaku vse od leta 1972 naprej in ima lepe uspehe. Gojitveno lovišče FAZAN v Beltincih prav tako spušča mlade race na desnem bregu reke Mure v njene rokave. Ob ugodnih vremenskih razmerah in kadar reka Mura ne poplavi, odstrelijo letno na tem območju do 800 rac. Žal nimamo podatkov iz časa med obema vojnama.
Jeleni se prvič pojavijo v ljutomerskih loviščih leta 1973. Pri nas se od takrat
109
273
Fazančki v fazaneriji LD Ljutomer
Foto P. Adamič
zadržujejo vsako leto, navadno od aprila do septembra. Pred štirimi leti so se v naših predelih prvič pojavili divji prašiči in se zadrževali v velikih kompleksih koruze vse do spravila te kulture. Pojav divjih prašičev in jelenov je razumljiv, saj smo v neposredni bližini velikega biotopa te divjadi, povsem nerazumljiv pa je bil pojav medveda. Nekaj pred 6. uro zjutraj, 24. aprila 1975, je prečka! glavno cesto med Ljutomerom in Križevci ter povzročil preplah med delavci, ki so hiteli na delo.
Pod Avstro-Ogrsko je bil lov tudi pri nas domena nemških plemenitašev, veleposestnikov in visokih uradnikov. O tem zgovorno pričajo imena takratnih zakupnikov oz. lastnikov lovišč: Hildebrand, Thurn, Schmidt itd. Toda v osemdesetih letih prejšnjega stoletja se že pojavijo manjše skupine slovenskih lovcev, ki postanejo toliko močne, da z združenimi sredstvi izlicitirajo manjša lovišča. V teh slovenskih skupinah so na našem območju vidno sodelovali: Jožko Rajh, Josip Mursa, Ivan Kreft, Anton Mišja in drugi. Anton Mišja je s skupino domačih lovcev, večinoma kmetov, ustanovil lovsko družbo, ki je vzela v zakup del lovišča sedanje LD Križevci in z »lovskimi pravili« v slovenščini, ki nosijo datum 7. avgust 1898, uredila svoj odnos do lova, lovišča in divjadi tako, da so imeli vsi enake pravice in dolžnosti. Ta pravila se hranijo v Slovenskem lovskem muzeju v Bistri in -so zelo verjetno najstarejši tovrstni dokument na Slovenskem.
Za čas po prvi svetovni vojni so značilna majhna občinska lovišča. Leta 1922 je bilo na območju ljutomerskega sreza na 36 000 ha površine kar 70 lovišč, od tega 68 občinskih in 2 samo-lastni, s povprečno velikostjo okrog 500 ha. Podatki o plenu za to leto povedo, da je bilo takrat še veliko jerebic, najštevilnjša divjad pa so bili zajci, zelo redki so bili fazani, srnjadi pa skorajda ni bilo. Število lovcev se je od leta 1920 naprej stalno večalo, lovišča pa so pridobivali tudi ljudje, ki za varstvo divjadi niso imeli smisla. Vse to in še močno razširjen divji lov so razlogi, da je bilo divjadi kljub naporom nekaterih pravih lovcev, organiziranih v Slovenskem lovskem društvu, vsako leto manj. Skoraj popolnoma pa jo je uničil izredno hud mraz pozimi 1928/29.
Ugodnejše obdobje za gojitev divjadi in utrditev lovske organizacije je nastopilo po letu 1930. Ljutomer je 17. julija 1930 postal sedež podružnice SLD. Odbor nove podružnice, ki mu je predsedoval odvetnik dr. Marko Stajnko, je bil zelo delaven. Po zaslugi člana mg. Franja Tučka, Čeha po rodu, je tudi uvažal zajce, fazane in jerebice iz Češke za osvežitev krvi pri nas. Obdobje do leta 1935 lahko označimo kot čas intenzivne gojitve ter utrjevanje pravilnega odnosa do divjadi,
V letu 1936 je bila podružnica ukinjena in ustanovljeno Lovsko društvo Ljutomer. V tem letu so se formirale velike občine, kar je imelo za lovstvo ugodne posledice, ker so se manjša lovišča združila v večje lovske
enote. V Ljutomeru in Križevcih so se prejšnji zakupniki manjših lovišč združili in ustanovili lovske družbe. Komasirana lovišča so se oddala v zakup za dobo 12 let. Ob teh ugodnih činiteljih je postal stalež divjadi — razen srnjadi — izredno zadovoljiv.
Po vdoru v Jugoslavijo so Nemci leta 1941 večino zavednih slovenskih lovcev izselili. Lovišča so prevzeli nacisti, v lovske družbe so sprejeli le nekaj domačinov. Predvsem po zaslugi lovskih čuvajev domačinov, ki so bili tudi v veliki večini sodelavci narodnoosvobodilnega gibanja, lovišča vse do leta 1944 niso bila preveč izropana. Tembolj pa so bila prizadeta ob prihodu in umiku kvislinških ter nemških vojaških enot, ki so neusmiljeno mesarile tudi divjad.
Na ruševinah je zrasla nova Jugoslavija in vzniknila je tudi naša nova lovska organizacija. Prvi občni zbor ljutomerske področne lovske organizacije je bil že v novembru 1945. Potem, ko se je zbor oddolžil spominu padlih lovcev — borcev za svobodo, je bil izvoljen prvi odbor. Za predsednika in tajnika sta bila izvoljena dr. Marko Stajnko in Mirko Rajh. Leta 1946 je bilo na podlagi začasnega zakona o lovu ustanovljenih 8 lovskih družin, namesto lovskega društva pa Okrajni lovski svet Ljutomer.
Leta 1947 je bil po smrti dr. Marka Stajnka, za predsednika izvoljen Mirko Rajh, za tajnika pa Vlado Porekar. Takratni odbor se je zelo zavzemal za pravilno gospodarjenje v loviščih In za načrtno izvajanje lova, za krmljenje divjadi in za povečanje njenega staleža. To je bilo tembolj pomembno tudi zato, ker so lovske družine morale takrat loviti žive fazane in zajce za naselitev v drugih loviščih Slovenije.
Čez tri leta se je OLS preimenoval v lovsko podzvezo, kmalu zatem pa v Okrajno lovsko zvezo Ljutomer. Leta 1951 je bil za predsednika izvoljen Alojz Holc, ki se je močno zavzemal za disciplino v lovskih vrstah, za napredek kinologije in sploh za poglobljeno udejstvovanje v lovstvu.
Zaradi nove upravne razdelitve Slovenije sta se v letu 1955 reorganizirali
274
110
tudi OLZ Ljutomer in OLZ Murska Sobota. Spojili sta se v novo OLZ Murska Sobota oz. poznejšo LZ Pomurje. Vsi vidni predstavniki ljutomerskega lovstva so v novi zvezi zelo aktivno sodelovali in prispevali svoj delež k napredku lovstva na obeh straneh Mure. Leta 1967 pa so lovske družine ljutomerske občine ustanovile svojo, čeprav majhno, področno lovsko zvezo. Le-ta je ob dveletnem predsedovanju Rudija Tomažiča, potem pa ob ponovnem vodstvu Mirka Rajha, ki je opravljal predsedniško funkcijo vse do lanskega leta, uspešno delovala za nadaljnji napredek ljutomerskega lovstva. Tudi uspešno delovanje kinologije na območju ZLD Ljutomer sega daleč v preteklost. Takoj po prvi svetovni vojni sta pričela z rejo nemških kratkodlakih ptičarjev Alojz Jureš iz Križevec in Jakec Vaupotič iz Lukavec. V letih okrog 1930 moramo spet omeniti veterana Franja Tučka kot naprednega rejca in usmerjevalca kinologije, ki je skrbel za dovoljno število psov čiste pasme. V naša lovišča je za vodno delo uvedel grifone.
Kinologija je dobila velik vzpon šele po osvoboditvi. V Ljutomeru sta bili po osvoboditvi prva »smotra« in jesenska tekma ptičarjev 13. oktobra 1946. Zaradi vedno večjega števila psov se je pokazala potreba po lastni področni kinološki organizaciji. Podružnica Društva ljubiteljev ptičarjev za Pomurje je bila ustanovljena 16. 6. 1958 in bila leta 1973 preimenovana v podružnico Društva prijateljev ptičarjev za Pomurje in Podravje, s sedežem v Ljutomeru. ZLD Ljutomer ima svojo skupščino, katere predsednik je ing. Alojz Jureš, in sedemčlanski izvršni odbor pod predsedstvom Alojza Špindlerja. V okviru 10 deluje 5 komisij. Komisija za gojitev in varstvo divjadi tudi tesno sodeluje s Skupnostjo za varstvo narave in človekovega okolja v Pomurju in s komisijo za varstvo narave občinske skupščine Ljutomer, prek katerih smo uspeli zaščititi z občinskim odlokom spomenik — naravni gozd s kolonijo sivih čapelj v katastrski občini Mota.
A. JBA. H.'.—£ M. Š.
11.	ZLD Maribor
Zveza, lovskih družin Maribor: skupna površina lovišč 205 354 ha, skupno članov 2654, združuje 61 lovskih družin: Bistra, Boč, Bukovje, Cigonca, Črešnjevec, Gola-vabuka, Dobrava, Dolič, Dravograd, Drvanja, Duplek, Fram, Gaj, Gradišče, Hoče, Jamnica, Janžev vrh, Jurovski dol, Kamnica, Kapla, Koprivna, Košaki, Kungota, Laporje, Lenart, Libeliče, Makole, Malečnik, Mislinja, Muta, Oplotnica, Orlica, Peca, Pernica, Pesnica, Pobrežje, Podgorje, Podvelka, Pogorevc, Poljčane, Poljskava, Prežihovo, Puščava, Rače, Radlje, Radvanje, Remšnik, Ruše, Sladki vrh, Slov. Bistrica, Slovenj Gradec, Starše, Strojna, Šentilj, Šmartno, Velka, Voličina, Vurmat, Zeleni vrh, Zg. Ščavnica, Jakob.
Po prvi svetovni vojni, leta 1921, se je pod okriljem Slovenskega lovskega društva v Ljubljani, zbralo na ustanovnem občnem zboru v Mariboru skromno število ljubiteljev lova in ustanovilo podružnico SLD Maribor. Pobudo za ustanovitev podružnice je dal eden izmed soustanoviteljev SLD in njegov odbornik Dragotin Klobučar, ki je bil tudi prvi predsednik podružnice SLD v Mariboru.
Podružnica je začela delovati z majhnim številom lovcev — Slovencev. Takratni imenik izkazuje 80 imen. Iz dokumentov ob 10-letnici njenega delovanja (torej leta 1931) pa lahko vidimo, da je takratna lovska organizacija v Mariboru s svojimi podružničnimi odseki v Lenartu, Slov. Bistrici in Slovenj Gradcu štela že blizu 800 članov.
Slovenska lovska organizacija v Mariboru si je s svojimi podružničnimi odseki v prvih letih obstoja prizadevala obnoviti nekdaj bogat stalež divjadi na prostranem Pohorju, Dravskem polju in v vinorodnih Slovenskih goricah. Podružnica SLD v Mariboru je v prvih letih delovanja imela tudi pomembno narodno poslanstvo, ki ga je opravljala
na najrazličnejše načine. Najbolj priljubljeni stiki članstva so bili »lovski dnevi«, dopolnjeni z narodno-kulturnimi programi, kar je bilo za ta del Slovenije še posebej pomembno.
V obdobju med leti 1930 do 1940 se je delo lovske organizacije v Mariboru bistveno razširilo in zajelo tudi nekatera pomembna strokovna področja. Delovali so odsek za kinologijo, odsek za strelstvo, gospodarski odsek in tajništvo.
Dejavnost podružnice ilustrira tudi nekaj pomembnih lovskih prireditev v Mariboru med obema vojnama:
Leta 1932 —..strelska tekma, leta 1933 Ar,..' prva velika lovska razstava, leta 1938 pa druga, leta 1938 — skupščina osrednjega lovskega združenja Jugoslavije v Mariboru.
Podružnici SLD Maribor, oziroma Lovskemu društvu Maribor, v katerega se je medtem podružnica preimenovala, so od njene ustanovitve pa do druge svetovne vojne predsedovali: za Dragom Klobučarjem je predsedstvo prevzel primarij dr. Hugon Robič, sledila sta mu primarij dr. Mirko Černič in dr. Bogdan Pogačnik, ki je uspešno vodil organizacijo dolga leta. Bil je tudi podpredsednik centralnega odbora SLD v Ljubljani.
Zadnji občni zbor Lovskega društva Maribor je bil 23. 2. 1941. Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, je Lovsko društvo Maribor prenehalo delovati.
Po osvoboditvi leta 1945 je bila v pogojih nove, svobodne Jugoslavije ustanovljena nova lovska organizacija. Ustanovni občni zbor Lovskega društva Maribor je bil 1. 12. 1945. Za predsednika društvo je bil znova izvoljen znan in izkušen društveni delavec v lovstvu — dr. Bogdan Pogačnik.
Lovska organizacija v Mariboru si je postavila za prva povojna leta osrednji nalogi: — obnoviti in povečati stalež divjadi, kajti medvojno obdobje je domala opustošilo lovišča severovzhodne Slovenije — boj proti težnjam in praksi privatizacije lova pod okriljem lovskih organizacij.
Ti nalogi sta bili dolgoročni in preteklo je nekaj let, da smo zabeležili prve
111
275
Odbor mariborske podružnice SLD leta 1926. Spredaj z leve: Rajko Baltavzar, blagajnik; Gvido Sparovvitz; dr. Hugo Robič, predsednik; dr. Mirko Černič, podpredsednik; Drago Klobučar. V drugi vrsti: Vlado Klasič, gospodar; Adolf Schaup, tajnik; Ivo Mohorko; Fran Pišek; Bogdan Pogačnik; Vlado Jezovšek.
Odstrel srnjadi v loviščih mariborske zveze
Leto	%	Skupno odstre- ljenih	Srnjaki		Srne		%	
			starejši	mlajši	starejše	mlajše	srnjaki	sme
1961	100	1487	430	361	400	296	53	47
1976	238	3548	875	769	815	1089	46	54
Odstrel gamsov v loviščih mariborske zveze
Leto	%	Skupno odstre- ljenih	Kozli	Koze	Kozliči
1965	100	51	30	16	5
1976	329	168	87	CD	17
uspehe. Šele novi samoupravni odnosi, ko je divjad postala splošno ljudsko bogastvo in lovec v okviru lovske organizacije njegov upravljavec, so spremenili miselnost in zakoreninjeno prakso, po kateri je bil lov privilegij posameznikov.
Tako kot so se razvijali družbeni odnosi, se je razvijala in spreminjala tudi lovska organizacija. Nekaj strnjenih podatkov nam lahko vsaj bežno osvetli ta razvoj:
— Leta 1947, po smrti predsednika Okr. lovskega sveta Maribor, dr. Bogdana Pogačnika, je dobil mandat za sklic okrajnega lovskega zbora Otmar Cvirn. Naročilo za sklic zbora je izdal Lovski svet LR Slovenije. Po prvem
sklicu zbor zaradi nesklepčnosti ni uspel, pač pa pri drugem sklicu, 9. 5. 1947. Za predsednika Okrajnega lovskega sveta Maribor je bil izvoljen Otmar Cvirn.
—	Leta 1950 so bile ustanovljene okrajne lovske podzveze. Mariborski podzvezi je predsedoval Otmar Cvirn, slovenjgraški pa Tone Černač, ki ga je leto kasneje zamenjal Ivo Skerlovnik. Mariborska podzveza je v 44 lovskih družinah takrat združevala okrog 1500 članov, slovenjgraška podzveza pa je imela 14 LD s 405 člani.
—	Avgusta 1955 je bil občni zbor, na katerem sta se združili lovski organizaciji okrajev Maribor in Slovenj Gradec v novo Okrajno lovsko zvezo Maribor.
Nova združena OLZ Maribor je takrat povezovala 59 LD s 1702 članoma. Za predsednika združene OLZ Maribor je bil ponovno izvoljen Otmar Cvirn.
:— V nadaljnjem obdobju do danes se formalna organizacijska oblika mariborske lovske zveze ni spremenila. V tem obdobju so bili njeni predsedniki: — Miro Dobrilovič — 1962—1963, Lojze Briški — 1963—1967, Ivo Skerlovnik — 1967—1969, Lojze Briški — 1969—1973, Franjo Ledinek — 1973—1976.
Maja 1976 se je lovstvo, skladno z oktobra 1976 sprejetim zakonom o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč, organiziralo po načelih samoupravljanja in po delegatskem principu.
Skupščina Zveze lovskih družin Maribor predseduje Franjo Ledinek, izvršnemu odboru ZLD pa Tone Kropušek. Izvršni odbor je sestavljen po načelu funkcionalnosti, saj ga sestavljajo poleg predsednika, podpredsednika in tajnika tudi predsedniki komisij, kar zagotavlja strokovno in delovno kontinuiteto pri izvajanju nalog skupščine ZLD.
Gojitev divjadi in gospodarjenje z njo v povojnih letih moramo razdeliti na tri obdobja:
Obdobje do nekako leta 1955 je značilno po pretežno administrativnem poseganju takratnih lovskih svetov in lovskih podzvez v delo lovskih družin. Formiranje gojitvene komisije pri Okrajni lovski zvezi Maribor leta 1955 pa že predstavlja jasno organizirano dejavnost pri gojitvi oz. gospodarjenju z divjadjo na združenem območju bivše mariborske in koroške lovske zveze. Osnovna značilnost tega drugega obdobja je odobravanje odstrelnih načrtov lovskih družin. Lovišča so bila skrbno bonitirana v letih 1960 do 1962. Vlaganje fazanov v lovišča je postala stalna
Peruti, ki jo vsako leto ponesejo od nas čez morje v Afriko
Foto Mirko Hain, DIANA
276
112


naloga lovskih družin do danes. Ne lahka borba je bila za popolno odpravo bonitet pri odkupu divjačine, za odpravo pristopnin v lovskih družinah in privatizacije lovstva sploh. Za dosego zastavljenih ciljev je bila nujna strokovna in družbena vzgoja članstva, kar smo začeli uresničevati s predavanji po lovskih družinah.
Tretje obdobje, nekako od leta 1967 do danes, je gotovo najplodnejše glede gojitve divjadi in gospodarjenja ž njo. Začetek predstavlja ustanovitev odbora za gojitev gamsa na področju Koroške leta 1968. Odlični uspehi tega odbora, ki je v kratkem prerastel v telo, ki je uspešno obravnavalo in usklajevalo problematiko glavnih vrst divjadi koroškega območja, so bili spodbuda za ustanovitev gojitvenih bazenov, ne da bi le-ti predstavljali novo obliko organizacije. V okviru Lovske zveze Maribor je bilo v letu 1973 ustanovljenih 12 gojitvenih bazenov (lovskogojitvenih območij). Vanje se je vključilo tudi gojitveno lovišče »Pohorje« oziroma GG Maribor.
Leto 1970 lahko označimo kot pričetek organizirane in sistematične uporabe statističnih podatkov. Zbrani za daljše obdobje dajejo možnost analiziranja premikov v gospodarjenju z divjadjo in na osnovi analitičnih ugotovitev omogočajo ukrepanje. Tako zastavljena politika gospodarjenja z divjadjo je pokazala, poleg stalnega in intenzivnega strokovnega usposabljanja lovcev, neoporečne rezultate, ki se kažejo zlasti v naslednjem:
Gojitev jelenjadi pohorskega območja lovske družine kakor tudi lovišče »Pohorje« (GG Maribor) usmerjajo iz kvantitete v kvaliteto; kljub intenzivnemu odstrelu (zaradi škod na gozdnih kul-
»Strel« na fazanko v zraku Foto Mirko Hain, DIANA
turah) ohranjajo v populaciji ustrezno starostno strukturo in razmerje spolov. Zlasti močne kakovostne premike je pokazalo gospodarjenje s srnjadjo. Iz leta v leto se zlasti povečuje odstrel živali mlajšega starostnega razreda. Pri tem se usklaja spolno razmerje in upošteva faktorje izbirnega (gojitvenega) odstrela, s poudarkom na telesno težo. Enotni kriteriji gospodarjenja z gamsom in naraščajoči odstrel mladih je v zadnjih letih okrepil starejši starostni razred. Odstrel po spolu je še vedno nepravilen.
Veliki petelin je bil na območju ZLD in Gozd. gospodarstva Maribor popolnoma zaščiten v letih 1970 in 1971. Odstrel te izumirajoče pradivjadi je bil v zadnjih letih zgolj simboličen. Misel o stalni popolni zaščiti divjega petelina je pri lovcih vse bolj prisotna, vendar je rezultat odvisen od dogovora o zaščiti po vsej Sloveniji.
Naselitve damjeka na Pohorju in muflona na Koroškem so nedvomno izraz hotenja lovcev za obogatitev in popestritev lovišč, čeprav so s strokovnega stališča nedognane, zlasti glede na bogato zasedbo vseh lovišč z avtohtono divjadjo.
Stalno vlaganje fazanov in že desetletna vzdržnost pri odstrelu zajcev in jerebic ohranjata številčnost te male divjadi na zadovoljivi ravni. Upoštevajoč pri tem biotehnična dela, zlasti obdelovanje njiv za divjad, ki ji vsaj delno vračajo ustrezne življenjske pogoje. Pomembno je tudi izobraževanje lovskih pripravnikov s predavanji ža lovski izpit; letno opravlja lovski izpit okrog 150 pripravnikov, od katerih je uspešnih ca. 80'%. Letno ocenjevanje trofej imamo že desetletje na bazenskih razstavah trofej.
Slovenska lovska razstava Maribor 1972 je tudi doprinesla svoj delež k strokovnosti našega članstva in hkrati potrdila prizadevnost naših lovcev. Organizirali smo dva tečaja, na katerih je pridobilo kvalifikacijo lovskega čuvaja 96 lovcev, katerih večina to nalogo tudi opravlja v svojih lovskih družinah. 19 članov naših lovskih družin si je pridobilo naziv lovskega tehnika.
Jelenjad na Pohorju (skupno z GG Maribor)
Leto	Stalež	Odstrel
1965	103	3
1976	167	103
Stalež divjih petelinov (petelini in kokoši) ter odstrel
Leto	Stalež	Odstrel
	prijavljeni	izvršeni
1964	362	51
1976	189	9
Število odstreljene divjadi v loviščih mariborske zveze
Leto	Poljski zajec	Fazan	Jerebica
1961	7355	6745	1121
1976	2841	7696	181
Posebno mesto v gospodarjenju naše ZLD ima fazanerija Vurberg. Ustanovila jo je Lovska zveza Slovenije, Lovska zveza Maribor pa jo je prevzela v upravljanje 18. 1. 1964. »Staro« fazanerijo je skoraj vsako leto poplavila Drava, zato jo je mariborska zveza leta 1966 premestila na novo lokacijo pod grad Vurberg. »Nova« fazanerija daje 6000 fazanskih kebčkov letno In s tem zadovoljuje vse potrebe lovskih družin mariborske zveze ter lastnega lovišča Vurberg, kjer so tudi učno-vzgojni lovski objekti (vzorne lovske naprave — krmne njive itd.).
Ob pomembnem jubileju naše lovske organizacije ugotavljamo, da je bila prehojena pot uspešna. Za to gre zahvala vsem našim lovcem in družbi, ki je ustvarila pogoje, da lahko vsak občan tvorno deluje pri tako pomembnem poslanstvu, kot je varstvo naravnega okolja in divjadi.
T. Kropušek — V. Podgornik
115
279
Košute navadnega jelena
Foto J. Černač
12.	ZLD Notranjske
Zveza, lovskih družin Notranjske: skupna površina lovišč 41185 ha, skuppo elanov 420, združuje 11 lovskih družin: Babno polje, Begunje, Cajnarje, Cerknica, Gornje jezero, Grahovo, Iga vas, Lož-Stari trg, Nova vas, Rakek, Žilce.
Sedaj, ko slovensko lovstvo praznuje svojo 70-letnico, je prav, da se ozremo nazaj, kolikor nam dovoljujejo zgodovinski podatki.
Ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko lovsko društvo, se v njegovem okrilju pojavi leta 1913 tudi prvi odbor za celotno Notranjsko. V odboru so bili: Ivan Inocente iz Postojne in Milan Lah iz Loža, Arnoš Serko iz Cerknice, Miroslav Martinčič iz Ilirske Bistrice in drugi. Kmalu po ustanovitvi tega odbora se je začela prva svetovna vojna in točnih podatkov o njegovem delovanju ni.
V stari Jugoslaviji, ki je nastala leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske, vse do leta 1931 ne zasledimo kake višje organizacije, ki bi združevala lovske klube na Notranjskem. Šele 15. januarja 1931 so ustanovili notranjsko podružnico Slovenskega lovskega društva (SLD). Ustanovni občni zbor je bil v Starem trgu pri Ložu, v restavraciji Kovač. SLD je kot njegov predstavnik na tem zboru zastopal Ivan Zupan. Ustanovnega občnega zbora se je udeležilo 50 notranjskih lovcev iz raznih klubov cerkniškega in logaškega sodnega okraja. Podružnica je dobila svoj sedež v Starem trgu pri Ložu in je štela 118 članov iz: starotrškega okoliša 63, cerkniškega 50 in prezidsko-čabranskega 5. Za predsednika podružnice je bil izvoljen Karel Kovač, industrialec iz Starega trga, za tajnika in blagajnika pa Ivan Benčina iz Starega trga. Za druge člane odbora so se spo-
razumeli tako, da sta bila oba sodna okraja v odboru primerno zastopana. Podružnica SLD za Notranjsko je delovala vse do razpada stare Jugoslavije. Po osvoboditvi, posebno leta 1946, so se začele ustanavljati lovske družine. Na območju takratnega okraja Rakek so se lovske družine na okrajnem zboru lovcev, 7. marca 1947, povezale v Okrajnem lovskem svetu Rakek. Ustanovni občni zbor sveta je bil v gostilni Gabrenja na Rakeku. Za prvega predsednika je bil izvoljen Alojz Lavrenčič iz Cerknice, za tajnika pa Davorin Kogej z Rakeka. Oba sta bila lovca že pred vojno. Lovski svet LR Slovenije je kot njegov delegat zastopal na okrajnem zboru nam. tajnika sveta, podpolkovnik Tone Bavec-Cene.
V Okrajni lovski svet Rakek so izvolili 14 članov. Posebej je svet imel še upravitelja lovskega sklada, člana centralne komisije za cenitev lovske škode, poročevalca za kinologijo in poročevalca za prosveto in propagando ter dva preglednika računov.
Svet je združeval 9 lovskih družin s ca. 150 člani. J
Ob ukinitvi okraja Rakek leta 1950 je bil razformirarrtudi okrajni lovski svet, lovske družine pa vključene v okvir Lovske podzveze Postojna. Kasneje, po ukinitvi tudi postojnskega okraja, se je območje bivšega okraja Rakek priključilo okraju Ljubljana-okolica, hkrati pa so se tudi lovske družine tega območja vključile v ljubljansko lovsko zvezo, in sicer kot notranjski lovski bazen. Leta 1965 so na pobudo tega bazena oziroma notranjskih LD ponovno ustanovili Lovsko zvezo Notranjske, s sedežem v Cerknici. Meje zveze so ostale iste kot leta 1947, ki se skoraj v celoti pokrivajo z mejo občine Cerknica. Za prvega predsednika je bil izvoljen dotedanji predsednik bazena Tone Bavec-Cene, za tajnika pa gozdarski tehnik Mlinar iz Cerknice. Zveza je imela ustrezne organe in komisije ter je kljub
začetnim težavam kmalu zaživela v lovskem kakor tudi politično-gospodar-skem pogledu.
Lovišča notranjskih lovskih družin spadajo v javorniško-snežniško lovsko območje.
Le nekaj lovišč LD meji z lovišči krimskega območja, lovišče LD Babno polje pa s čabranskim loviščem.
Notranjska lovišča spadajo v visoko-kraški fitoklimatski teritorij. Največ površine zajema strnjen gozd jelke in bukve, z bujno grmovno in talno podrastjo. Med gozdovi je mnogo zaraščajočih se pašnikov. Razen kakovostne paše v poletnem in zimskem času je divjadi, posebno jelenjadi, v teh gozdovih zagotovljeno tudi nemoteno gibanje na velikih površinah.
Značilnost celotnega območja zveze je, da se število jelenjadi in srnjadi sorazmerno naglo povečuje. Na osnovi odstrela zadnjih nekoliko let lahko sklepamo tudi o staležu jelenjadi in srnjadi.
Odstrel na območju ZLD Notranjske
Lovsko leto	Jelenjad	Srnjad
1966/67	97	285
1970/71	139	235
1975/76	226	610
Načrt za odstrel v lov. letu 1977/78 predvideva 304 jelenjadi in 650 srnjadi. Zelo hitro upada stalež kakor tudi odstrel zajca.
Cerkniško jezero je že v dobi Valvasorja slovelo zaradi bogastva z ribami in vodno perjadjo. O lovih na Cerkniškem jezeru beremo lahko v Valvasorjevi »Slavi Vojvodine Kranjske«. Posebno zanimivo pa opisuje love na Cerkniškem jezeru in v okolici Cerknice Franc Anton pl. Steinberg, rojen leta 1684 na Kalcu pri Zagorju na Kra-
280
116
su, umrl v Ljubljani I. 1765. Pred 250 leti, ko si je gospoda drugod prilaščala vse pravice do lova, so na Cerkniškem jezeru lovili že tudi kmetje. Planinski knez VVindischgraetz je dovoljeval lov proti odškodnini 10 kron tudi lovcem domačinom. A so leta 1912 te licence ukinili, ker se je pojavilo krivolovstvo oziroma prikrivanje odstrelov. Po starem pripovedovanju so bile nekoč na jezeru takšne jate vodne perjadi, da so zatemnile sonce, ko so vzletele. Danes je na jezeru sorazmerno malo rac, zato so nekatere lovske družine že vložile precejšnje število mlakaric in jih še vlagajo. Pozitivni rezultati vlaganja so vidni.
Tudi ris, ki je bil tod iztrebljen v prejšnjem stoletju, se je po izpustitvi v kočevskih gozdovih ponovno pojavil na območju LD Iga vas in LD Gornje jezero. Uradna statistika navaja uple-nitev treh risov v gozdovih okoli Snežnika v letih 1874—1882. Na Primorskem pa sta bila ustreljena 2 risa še leta 1901. Za naše območje je ohranjen zapis, da je neki Žnidaršič iz Dolenje vasi pri Cerknici 24. decembra 1822 v kmečkih gozdovih ustrelil risa, ki je bil v tem predelu verjetno zadnji. V loviščih okoli Starega trga pri Ložu pa so rise ustrelili še okoli 1840. Pisatelj Fran Erjavec pa je leta 1869 napisal, »da so na Slovenskem menda risi v notranjskih gozdovih še dandanes stalna zver, kajti ne mine leto, da ne bi kakega ustrelili«.
Skoraj popolnoma pa je v naših loviščih izginil divji petelin, ki je še pred nedavnim krasil naše gozdove. Kaj je temu vzrok, je še vedno veliko vprašanje. Po starih zapisih je prvega divjega petelina na našem območju, na Javorniku, na višini 1270 m, ustrelil 12. 4. 1910 ravnatelj meščanske šole v Postojni Josip Brinar.
Lovišča lovskih družin Notranjske so primerno vzdrževana. Vse LD imajo urejena in dobro oskrbovana krmišča za veliko divjad in mrhovišča za medvede. Posebna skrb jim je tudi preprečevanje škode od divjadi. V ta namen družine nudijo vso pomoč kmetom s postavljanjem električnih pastirjev in z nočno čuvajsko službo. Lov-
ske družine se striktno držijo določil družbenega dogovora o gospodarjenju z jelenjadjo na notranjskem lovskogo-spodarskem območju, ki trenutno zahteva občutno znižanje populacije te divjadi. Namen tega ukrepa je izboljšati kakovost jelenjadi in zavarovati njeno življenjsko okolje. ZLD Notranjske vsestransko skrbi in se zavzema za povzdig lovstva, gojitev in razmnožitev divjadi ter izvrševanje lova po načelih lovske pravičnosti, zakona o lovu in samoupravnih dogovorih.
T. B.
13.	ZLD Novo mesto
Zveza lovskih družin Novo mesto: skupna površina lovišč 106 484 ha, skupno članov 905, združuje 22 lovskih družin: Brusnice, Dobrnič, Dolenjske Toplice, Gorjanci, Lazina-Hinje, Mirna, Mirna peč, Mokronog, Novo mesto, Orehovica, Otočec, Padež, Plešivica, Šentjanž, Šentjernej, Šentrupert, Škocjan, Trebelno, Trebnje, Tržišče, Velika Loka, Veliki Gaber.
Prvi zapisi o lovstvu na Dolenjskem so v znani Valvasorjevi »Slavi Vojvodine Kranjske«. Podatki, ki jih je ohranil znani dolenjski lovec dr. Dušan Grom, pa nas pouče, da je tudi Dolenjska, tipična pokrajina fevdalne gosposke, tlačanstva in redkih kmetov svobodnjakov, v lovstvu delila usodo z drugimi deželami tedanjega avstro-ogrskega cesarstva. Lovska pravica je temeljila na lastništvu zemlje. Pravico do lova so torej imeli le zemljiški gospodje. Lovski patent cesarice Marije Terezije iz 1750. leta, po katerem so lovišča morali oddajati v zakup, ni prinesel bistvenih sprememb. Na prvi dražbi poljskih lovišč v zgodovini Dolenjske, 26. 2. in 26. 3. 1753, so lovišča izdražili fevdalni gospodje in cerkvena gosposka. Že tedaj je bilo določeno, da v visoki lov spadajo jeleni, košute, divji prašiči in gamsi, da je prepovedano loviti jelene
Šilarje in Vilarje, košute, teleta ter gamsje koze. Odrejena je bila lovna doba na divje prašiče, jelene in gamse, odrejen seznam divjadi poljskega lova. Lov na lisice, medvede, rise, divje mačke in volkove pa je bil dovoljen skozi vse leto. Že tedaj je bilo prepovedano loviti z zankami, podvezom in pregradami, pobirati jajca in mlade ptice iz gnezd.
Razmere se v lovstvu na Dolenjskem dolgo niso spremenile. Šele leta 1848 je pod vplivom francoske revolucije tudi avstro-ogrska zakonodaja doživela spremembe. Lovišča so bila razdeljena v zasebna in občinska. Lastnik strnjenega posestva, ki je merilo najmanj 200 oralov (115 ha), je imel lahko zasebno lovišče. Vsa manjša lovišča pa so prevzele občine in ustanovile občinska lovišča — ter jih oddajale v zakup na javnih dražbah.
Leta 1883 je bila v Novem mestu osnovana »Lovska družba Novo mesto«, ki je delovala do leta 1889. To je bila prva lovska organizacija na Dolenjskem. Imela je 16 članov. Med njimi so bili veleposestniki, trgovci in uradniki. Družba je imela za 5 let v zakupu lovišča: Stopiče, Šmihel, Jurka vas, Prečna, Šentjurij, Mirna peč, Bršljin z Daljnim vrhom, Dobindol, Draganja sela. Nekatera lovišča je družba dala v podnajem. Imela je 13 čuvajev, razdeljenih po loviščih. Člani družbe so lovili posamič in skupno z lovskimi čuvaji ter na brakadah. Izdatke za lov so krili z izkupičkom za prodano divjačino in kože. Dobiček in primanjkljaj so si člani družbe enako porazdelili. Vsak član je moral imeti lovskega psa.
Leta 1907 so v Ljubljani ustanovili »Slovenski lovski klub«, ki se je leta 1909 preimenoval v »Slovensko lovsko društvo«. Tudi nekateri dolenjski lovci so bili že spočetka njegovi člani, npr. J. Vozelj in Adolf Grom iz Novega mesta.
Prizadevanje za ustanovitev podružnice Slov. lovskega društva tudi na Dolenjskem je (I. 1914) s prvo svetovno vojno zamrlo. Dne 7. 6. 1921 pa je bil v Novem mestu ustanovljen prvi slovenski »Klub deseterice lovcev v Novem mestu«. Imel je 10 članov z nekako dedno
117
281
Lovska zveza Novo mesto je prva izmed lovskih organizacij v Sloveniji razvila svoj lovski prapor
pravico, kajti za umrlim članom je lahko postal član pokojnikov sorodnik. Zanimiva so nekatera še ohranjena klubova določila, npr. obvezna reja sposobnega psa braka ali pa na vsaki brakadi plačilo brakirjem na roko, škodo od divjadi poravnavajo člani kluba solidarno oziroma iz izkupičkov za kožuhovino in divjačino.
Število interesentov za lov se je povečalo in klub deseterice se je preimenoval v »Lovski klub Hubert v Novem mestu«, s 15 člani. Dopolnjena so bila tudi določila kluba. Klub je imel gospodarja, blagajnika in tajnika. Za vključitev novega člana ali sprejem kakršnegakoli sklepa je bil potreben »za« dveh tretjin članov. Zanimivo je določilo, da mora vsak član kluba gospodarju naznaniti in plačati vsako ujeto divjačino (to so začetki lovske evidence), da je imel uplenitelj prednost pri odkupu divjačine in da cvrček ter trofeja pripadata uplenitelju.
Na osnovi zakupnega lovskega sistema v stari Jugoslaviji se je tudi na Dolenjskem zakupništvo dalje razvilo. Srez je na javnih dražbah dajal v zakup za tri, pet ali dvajset let. Družbo zakupnikov je lahko sestavljalo do 6 članov in je morala biti potrjena od sreskega glavarja. V zakupnih pogodbah je bilo zapisano, da mora zakupnik prirejati pogone na volkove in divje prašiče ter da divjih prašičev ne sme gojiti; da mora imeti lovskega čuvaja in dajati občini podatke o uplenjeni divjačini. Zaradi določila, da mora biti vsak za-
kupnik član Slovenskega lovskega društva ali kateregakoli drugega, ki je registrirano pri zvezi lovskih združenj v Beogradu, so po srezih in mestih začeli organizirati lovska društva. Tako je začelo svojo pot »Lovsko društvo za srez Novo mesto«, ki je združevalo vse lovce, zakupnike, sozakupnike iri podza-kupnike novomeškega sreza. Delovalo je vse do druge svetovne vojne oziroma točneje do leta 1942. Mnogo lovcev, posebno lovskih čuvajev, je odšlo v partizane. Kot odlični poznavalci terena so bili nenadomestljivi aktivisti, vodniki, kurirji in borci NOB.
Po osvoboditvi leta 1945 so okrajni ljudski odbori na Dolenjskem — Novo mesto, Trebnje, Brežice, Krško, Sevnica, Črnomelj :— izdajali na prošnjo po-sameznikom-lovcem orožne liste in dovolilnice za lov brez omejitve na lovišče, kajti področja okrajev na lovišča še niso bila razdeljena. V letu 1946 so bile ustanovljene prve lovske družine, kakor Novo mesto, Mirna, Mokronog, Trebnje, Črnomelj itd. Meje lovišč so določili najčešče po mejah bivših občin oziroma krajevnih ljudskih odborov. Članstvo v prvih družinah je bilo maloštevilno. Novomeška LD je imela npr. 12 članov, mirenska 7. Stalež divjadi je bil majhen in lovišča slabo opremljena. Orožje je bilo staro lovsko ali trofejno — vojaški karabink Tudi pravila prvih lovskih družin, ki so jih sicer potrjevali okrajni ljudski odbori, so vsebovala le osnovne pravice in dolžnosti članov ter opis lovišča.
Pogoste reorganizacije okrajev in občin so vnašale mnoge spremembe tudi v organizacijsko podobo lovstva na Dolenjskem. Vse do leta 1951, ko so se v lovsko podzvezo Novo mesto vključile tudi zveze okrajev Trebnje, Novo mesto in Črnomelj; kasneje so se črnomaljske oz. belokranjske lovske družine odcepile in ustanovile samostojno belokranjsko lovsko zvezo. Nekako v istem času, ko se je začelo uveljavljati samoupravljanje v tovarnah na osnovi načela »tovarne delavcem«, se je ta proces začel tudi v lovstvu. Lovske družine niso več odvajale prispevkov za upravljanje lovišč okrajem oziroma občinam. Lovci smo sami začeli gospodariti z lovišči. Zagotavljali smo potrebna sredstva s plačevanjem članarine, pristopnine, z izkupičkom za prodano divjačino in kože ter s prostovoljnim delom.
Novi socialistični in samoupravni odnosi, sodoben način lova, temelječ na zaščiti narave, lovska pravičnost in etika, gledanje na divjad kot nujni del človekovega okolja, na nujnost biološkega ravnotežja itd., se niso hitro uveljavili. Lovci novega čašo so postali delavci in uslužbenci porajajoče se industrije na Dolenjskem ter kmetje. V mnogih je bilo globoko zasidrano gledanje na divjad kot na dovčerajšnjo lastnino graščaka in veleposestnika. Zato za mnoge ni bil greh ustreliti, skriti in ne prijaviti uplenjeno divjad. Zato so morali biti ukrepi zoper to cesto zelo ostri. Spominjam se, ko smo pred zborom prek 100 lovcev na vzorni brakadi izključili lovca, ki je divjemu lovcu pomagal skriti uplenjenega medveda. Še danes se pri nekaterih in ponekod v praksi še ni uveljavilo načelo, da je divjad družbena lastnina, da je plen, tudi zajec ali jerebica, če si ga prisvojiš, treba posebej plačati. Kolikor vzameš iz lovišča, moraš vanj tudi vrniti, s plačilom ali z delom! Potrebno je bilo mnogo spodbud in akcij, da lovstvo Dolenjske ni zaostajalo za vsesplošnim razvojem. Lovska zveza Novo mesto je v tekmovanju okrajnih lovskih zvez trikrat osvojila prehodno zastavo Lovske zveze Slovenije. Člani upravnih odborov novo-
282
118
meške lovske zveze so skozi veliko let žrtvovali mnogo ur časa in kot lovski aktivisti hodili na posvete lovskih družin, za katere so bili zadolženi. Zbori starešin lovskih družin ali tajnikov so bili oblika vplivanja in demokratičnega dogovarjanja za akcije.
Zavedali smo se, da lovstvo ne sme biti samo sebi namen, tudi širši javnosti je treba pokazati, kaj delamo. Zato smo leta 1951 pripravili okrajno lovsko razstavo v Trebnjem, leta 1953 pa v Novem mestu. Prikazali smo odnos lovca do narave, način lova in gojitve, razstavili pa tudi lovske trofeje. Svojevrsten delež v bitki za novo so prispevale tako imenovane vzorne bra-kade na Frati in drugod, združene s proslavami dneva republike — 29. novembra. Vzorne brakade prirejamo že od leta 1950.
V mnogih lovskih družinah niso znali organizirati brakad, ki so najstarejša oblika kolektivnega lova pri nas. Na vzornih brakadah naj bi se poučili. Glavni namen vzornih brakad pa je obujanje svetlih tradicij NOB. Prav zato smo si izbrali partizansko Frato, sredi lovišča LD Novo mesto, kjer je tudi primeren dom. Leta 1954 je novomeška lovska zveza na Frati, ob vzorni bra-kadi, odkrila lovcem partizanom spomenik, h kateremu so zastopniki lovskih organizacij prinesli prst s Primorske, Koroške, Štajerske in Gorenjske, kar simbolizira skupni boj in delo lov-cev-partizanov v NOB in v miru. Novomeška lovska zveza je leta 1958 na vzorni brakadi na Frati razvila svoj lovski prapor, ki je prvi lovski prapor ne samo na Dolenjskem, ampak na Slovenskem sploh. Danes ima že svoj lovski prapor približno tri četrtine lovskih družin v Sloveniji, v Zvezi lovskih družin Novo mesto pa sta brez prapora le 2 LD izmed 22.
Največji delež povojnega dela v lovstvu na Dolenjskem je slonelo na lovcih udeležencih NOB. Toda tudi marsikatero politično akcijo, npr. priprave na volitve, so speljali lovci tako odgovorno kot politične organizacije. Zato je novomeška lovska zveza podelila prek 200 lovcem udeležencem NOB posebne diplome.
Dr. Jože Benigar, takratni predsednik Lovske zveze Slovenije, in Franjo Bulc, predsednik Okrajne lovske zveze Novo mesto, na slovesnosti novomeške zveze leta 1959. Dr. Benigar je predsedoval LZS 17 let. Fr. Bulc je postal predsednik
novomeške zveze leta 1950 in ji predseduje še sedaj
Prvo bonitiranje lovišč novomeške zveze je bilo izvedeno v letih 1953, 1954. Lovci novomeške zveze so uspešno naselili fazane v številnih loviščih in večkrat tudi poizkusili osvežiti kri pri zajcih, kar pa žal ni uspelo.
Leta 1952, odkar je urejena statistika novomeške zveze, je 434 lovcev 22 družin imelo v loviščih le nekaj medvedov, komaj kakšnega jelena, okoli 100 divjih prašičev, 1000 srnjadi in 6000 zajcev, Sedaj je v teh loviščih, s katerimi gospodari 905 lovcev Zveze lovskih družin Novo mesto, nad 30 medvedov, okoli 400 divjih prašičev, prek 200 jelenjadi, nekaj damjakov, okoli 2500 srnjadi in 2500 fazanov (vse pomladanski stalež). Ob tem lahko rečemo, da dolenjski lovci divjadi niso le ohranili, temveč so jo tudi pomnožili. Ne samo to: v loviščih so številne solnice, preže, krmišča. Svojo lovsko kočo ima 18 lov. družin. Članstvo se hitro pomlajuje, strokovnost in vzgojenost napredujeta. Osnova vsemu pa je delo in veselje do lova in narave, česar vsega lovcem na Dolenjskem ne manjka. Ob tako pomembnem jubileju slovenskega lovstva smo ponosni na prehojeno pot. Prepričani smo, da so položeni čvrsti temelji socialistične samoupravne dejavnosti mlajših lovcev in novih lovskih generacij sploh.
Franjo Bulc
14.	ZLD Posavje — Krško
Zveza lovskih družin Posavje: skupna površina lovišč 78 145 ha, skupno članov 912, združuje 24 lovskih družin: Artiče, Bizeljsko, Boštanj, Brestanica, Brežice, Bučka, Cerklje, Čatež, Dobova, Globoko, Kapele, Kostanjevica, Krško, Mokrice, Pišece, Podbočje, Raka, Senovo, Sevnica, Studenec, Vel. Kamen, Vel. Podlog, Videm, Zabukovje.
Ta zveza povezuje lovske družine občin Brežice, Krško in Sevnica. Meja poteka na severu od najvišjega vrha spodnjega Posavja, od znane Lisce, po Bohorju do Bizeljskega in Sotle, mejne reke s Hrvatsko, po njej do Gorjancev in po njihovem hrbtu do Šentjerneja. Na zahodu meji po Dolenjskem gričevju do Bučke, Malkovca in Save. Značilnost našega področja sta reki Sava in Krka, obe bogati z racami mla-karicami. Zal sta obe že močno onesnaženi.
Značilnost področja je Krško-Brežiško polje s poljskim zajcem, jerebico in fazanom. Znan je tudi Krakovski gozd s stoletnimi hrasti, tudi bogat z divjadjo. V tem gozdu še sedaj gnezdi ne-
119
283
kaj črnih štorkelj, kar je edinstven primer v Sloveniji.
Poletja so tukaj zelo vroča z malo padavinami. Velik vpliv na klimo ima močna struja suhega zraka, ki veje z vzhoda ob Savi navzgor do Sevnice in Zidanega mosta.
Zime so blage z razmeroma malo padavinami oziroma snega.
Pred 70 leti šele so tod graščaki izgubili izključno pravico do lova. Bivali so na gradovih, med katerimi so največji brežiški, leskovški in grad v Mokricah. V Mokricah in pozneje v Leskovcu sta delovala brata Gagerna, ki jima je pokrajina prirasla k srcu in sta jo ovekovečila v umetnosti. Friderik
s svojim romanom »Cesta in ljudstvo«, Hans z uspelimi šaljivimi slikami iz lovskega življenja, izmed katerih so bile številne objavljene v LOVCU.
Na pobudo Franceta Langerja, uslužbenca na sodišču v Krškem, je bil januarja 1934 v Krškem ustanovni občni zbor podružnice SLD v Krškem, katerega se je udeležil tudi predsednik SLD dr. Ivan Lovrenčič. Podružnica je zajemala okraja Krško in Brežice. Prvi odbor so sestavljali: Franc Žnideršič, predsednik: France Langer, tajnik; Štefan Praznik, blagajnik; odborniki pa: ing. Otmar Miklav, Ivan Vidmar, Henrik Lazarini, Ivan Gajšek, Branko Medved. Na področju Krakovega je uprava ver-
Izvršni odbor Zveze lovskih družin Posavje, oktober 1976
skega zaklada organizirala zrejo fazanov oziroma prvo manjšo fazanerijo v letih od 1930 do 1936. Pobudnik je bil upravnik verskega zaklada Kozjek. Za upravljanje fazanerije pa sta odgovarjala gozdarja Cunk in Lekše iz Kalce-Naklega. Jerebičji stalež na Krškem polju je bil tedaj na višku.
Na področju Krakovega in Dobrave pa je bilo veliko srnjadi v času od 1946 do 1955, nakar je stalež začel hitro upadati. Iskali so vzroke tako hitremu upadanju številčnosti, vendar niso prišli do kraja. Divji lov ni bil glavni krivec, čeprav je bil precej razvit.
Prišla je druga svetovna vojna in z njo boj za obstanek slovenskega oziroma jugoslovanskih narodov. Med prvimi borci tega področja so bili tudi lovci, npr. Žan Jordan, Jože Rakoše, Karel Vene, Janez Božič, Alojz Colarič, Jože Štefanič. Slovence domačine je okupator preselil, lovišča pa v največji možni meri izkoriščal.
Po osvoboditvi so se lotili obnove in reorganizacije lovstva v socialistični smeri v glavnem isti ljudje, ki so na tem območju ustanovili prvo slovensko lovsko društvo. Leta 1946 so bile organizirane lovske družine in za bivši okraj Krško so ustanovili okrajni lovski svet, katerega prvi predsednik je bil Branko Medved, podpredsednik Lojze Colarič, tajnik Slavko Župevc, člani pa Ivan Zagode, Oto Oršanič in ing. Cajnko. Lovski svet si je med drugim zadal nalogo: gojiti divjad, predvsem zajca, saj je bil med vojno skoraj Iztrebljen. V letih 1946 in 1947 so zajca na Krškem polju popolnoma zaščitili.
Leta 1948 se je Okrajni lovski svet preimenoval v Okrajno lovsko zvezo, s sedežem v Krškem, njen prvi predsednik je bil Lojze Colarič, tajnik pa Slavko Župevc. Odbor je svoje delo usmeril tudi v kinologijo, kajti do tedaj je bilo v precejšnji meri razširjeno mnenje, da so najboljši lovski psi križanci. Sprejet je bil sklep o prepovedi lova z nelovskimi in nepasemskimi psi. V tem času so bili prvič po vojni v velikem številu izpuščeni fazani, ki so se izredno razmnožili in razširili do
284
120
sili
Črna štorklja. Ta močvirnik gnezdi v Sloveniji edino še v Krakovskem gozdu, na območju ZLD Posavje	Foto Fr. Cvenkel
obrobja gozdov Dolenjskega gričevja. Spričo reorganiziranja oziroma združevanja okrajev sta .se združili tudi Okrajna lovska zveza Krško in Okrajna lovska zveza Trbovlje. Predsednik združene zveze je še nadalje ostal Lojze Colarič. Nekaj let kasneje je prišlo do ponovne reorganizacije, ko se je trboveljska zveza odcepila. Tedaj so prišli mlajši lovci v odbor Lovske zveze Krško. Posebej naj omenimo Jožeta Jurečiča, ki je prevzel blagajniške posle. Zelo prizadevno pa je deloval tudi na drugih področjih: bil je odličen kinolog, organizator strelstva in graditelj prvega strelišča na umetne golobe na Trški gori pri Krškem ter organizator inozemskega lovskega turizma pri nas. S turizmom so še vse lovske organizacije pri nas finančno močno okrepile. Prišlo je do izpuščanja fazanov v večjih množinah, tako da se je odstrel te perjadi tudi početveril. Zaradi velikega povpraševanja po živih fazanih in jerebicah je bila osnovana jerebicama, katere ustanoviteljice so bile Lovska zveza Krško in lovske družine: Brežice, Krško, Cerklje, Dobova, Vel. Podlog, Videm in Kapele. V tem obdobju je bilo na Krško polje vloženih tudi več sto poljskih zajcev. V letih od 1959 do 1970 je v naša lovišča prihajalo veliko lovskih gostov iz inozemstva, po letu 1970 pa turizem začne upadati.
Od 24 lovskih družin naše zveze jih ima 17 svoj lovski dom, svoj lovski prapor pa jih je razvilo 15.
Vzporedno se je razvijalo tudi lovsko športno strelstvo. Imamo štiri strelišča. Na vsa prvenstva LZS smo poslali svoje ekipe, ki so se uvrstile tudi v sam vrh v republiškem merilu. Posebej naj omenimo strelca Janeza Šekoranjo in Lojzeta Miheva.
Sedanjo Zvezo lovskih družin Posavje vodita skupščina in izvršni odbor. Predsednik skupščine je Vinko Jurkas, tajnik dr. Jurij Pesjak. Predsednik izvršnega odbora je ing. Vlado Jenko, tajnik Alojz Arko, blagajnik Gvido Ko-stevc. IO ima svoje komisije z zelo pestro dejavnostjo.
Prvo srečanje lovskih pevskih zborov v Sloveniji leta 1974 je organizirala LD Globoko pri Brežicah oziroma njen pev-
ski zbor. Od tedaj je tako srečanje vsako leto v drugem kraju Slovenije.
V loviščih naših lovskih družin je številna zlasti srnjad, fazani in divji prašiči. Stalež divjih prašičev se je v zadnjem času močno popravil. V Gorjancih se je pojavila tudi jelenjad. Kolonijo gamsov imamo na Orlici.
Na področju Dobrave, Krakovskega gozda in v okolici Boštanja so lovske družine naselile jelene lopatarje ali damjeke. V revirju Dobrava so leta 1970 damjeke naselile LD Brežice, Globoko, Dobova in Kapele. Izpustile so 8 damjekov. V Krakovskem gozdu so financirale naselitev lov. družine Bučka, Krško, Kostanjevica, Vel. Podlog, Raka in Škocjan. Tu so izpustili leta 1974 15 damjekov. V letih 1975 in 1977 so izpustili tudi v lovišče Boštanj 30 damjekov, kjer so naselitev financirale lov. družine Boštanj, Studenec in Šentjanž. Prvi naselitvi sta uspeli in kolo-
Odstrel v loviščih na območju ZLD Posavje
Divjad	Leto 1971	Leto 1976 '
zajci	2420	658
jerebice	658	412
srnjad	343	543
d. prašiči	19	41 .
niji dobro uspevata, tretja na območju Boštanja pa ni uspela; jeleni so se razšli na območje Novega mesta in drugam.
V zadnjem času nazaduje številčnost poljskega zajca in jerebice. Statistika o odstrelu to dokazuje!
Srnjad je po rogovju srednje dobra, medtem ko so čekani več divjih prar šičev dobili na razstavah bronasto, srebrno ali zlato medaljo. V letu 1977 je lovec Jože Plazar, član LD Boštanj, uplenil merjasca, katerega čekane so ocenili s 129,20 točke.
L. Arko
15.	ZLD Postojna
Zveza lovskih družin Postojna: skupna površina lovišč 102 097 ha, skupno članov 1021, združuje 22 lovskih družin: Brkini, Bukovca, Bukovje, Črna jama, Dolce-Ko-men, Hrenovice, Javornik, Gradi-šče-Košana, Kozlek-Il. Bistrica, Kras-Dutovlje, Pivka, Planina, Prem, Prestranek, Raša-štorje, Senožeče, Štanjel, Tabor-Sežana, Tabor-Zagorje, Trnovo, Vrhe-Vrabče, Zemon.
121
285
V sivem jesenskem gozdu še ostro lovčevo oko težko odkrije srnjad v njeni sivi varovalni barvi	Foto J. Kocijančič
Leta 1895 je postojnska lovišča izdra-žil knez VVindischgratz iz Planine pri Postojni, lastnik ca. 11 000 ha gozdov. Izlicitirane revirje je razdelil na polovici, na dve lovišči — delila ju je glavna cesta Ljubljana—Trst. Pod zelo strogimi, lovsko pravičnimi pogoji je oddal obe lovišči v podzakup. Severno lovišče je dobil veleposestnik Josip Dekleva, zaveden slovenski lovec, ki je bil na 2. občnem zboru SLD v Ljubljani I. 1909 izvoljen v upravni odbor društva, kot predstavnik notranjskih lovcev. Južno polovico lovišča oziroma južno lovišče pa je dobilo Lovsko društvo Hubertus, katerega člani so bili v glavnem višji uradniki, le nekaj je bilo domačih lovcev.
Po smrti J. Dekleve leta 1910 je prevzel njegovo lovišče veleposestnik Adolf Jurca. Le-ta kakor tudi Lovsko društvo Hubertus sta skrbela za popoln red v loviščih, vse do konca prve svetovne vojne. Pripomniti je treba, da je del severnega lovišča imela v pod-zakupu »Družba postojnskih lovcev«, katere člani so bili sami Postojnčani. »Zabeležnica čakališč in zalezovališč« iz leta 1921 imenoma navaja 11 članov Družbe postojnskih lovcev.
Med najstarejšimi lovskimi društvi na Primorskem oz. na postojnskem območju je bilo nedvomno »Lovsko društvo Pivka«, ustanovljeno leta 1898, sprva s sedežem v Št. Petru na Krasu, kasneje pa v Pivki. Člani društva so
bili v glavnem zakupniki majhnih vaških lovišč, v velikosti katastrskih občin. Leta 1901 je društvo štelo 11 članov. Najdlje in prav od ustanovitve je Lovskemu društvu Pivka predsedoval Bratuš iz Petelinj. Društvo je prenehalo delovati leta 1929, ko so Italijani vsem slovenskim lovcem odvzeli orožje. Dolgoletnega predsednika Lovskega društva Pivka so Italijani ustrelili v drugi vojni leta 1943.
Sprva je društvo imelo v zakupu samo poljski lov, lov v gozdovih pa si je obdržal veleposestnik VVindischgratz. Leta 1904 so vaščani vasi Klenik uveljavili pravico do lastnega lova na območju svoje vasi. Domačin Bergoč je vzel lovišče v najem in se vključil v društvo Pivka. Na ta način je društvo prišlo tudi do lova v gozdu. Po prvi vojni pa je Oton Bittner izposloval pravico do lova še vasi Trnje, za kar so mu vaščani odstopili lovišče. Tudi ta revir se je pripojil območju društva Pivka. Društvo si je na ta način večalo lovišče, ki je ob svojem razpadu leta 1929 imelo približno tak obseg kakor po osvoboditvi lovišče LD Pivka.
Pred prvo svetovno vojno so bili tudi na ilirskobistriškem območju zakupniki lovišč na splošno premožni gospodarji močnih kmetij in višji uradniki. Revnejši kmetje in drugi pa so se lovsko mogli predvsem udejstvovati kot gonjači in varuhi lovišč. Za protiuslugo jim je bilo dovoljeno loviti malo divjad
nekaterih vrst, zlasti zajce in lisice, toda tudi del uplenjene divjadi te vrste so morali oddajati zakupnikom.
Prvo lovsko družbo, ki je v letu 1912 izdražlla lovišče takratne občine Jel-šane, pa so sestavljali predvsem mali kmetje. Ta lovska družba oziroma lovišče se je imenovalo »Ješevski kon-fin«. Leta 1917, pred koncem prve svetovne vojne, pa so tudi lovci Ilirske Bistrice ustanovili lovsko društvo, ki je izdražilo občinsko lovišče Ilirska Bistrica, tako imenovani »Bistriški kon-fin«. »Lovsko društvo Ilirska Bistrica« je delovalo še tudi po razsulu Avstro-Ogrske, ko so ti kraji prišli pod italijansko okupacijo. Italijani so društvu le nekaj časa pustili določene svoboščine. Slovenskih lovcev je bilo v društvu vedno manj, vedno več pa italijanskih uradnikov. Že okrog leta 1920 je italijanska oblast društvo preimenovala v (lovski klub) Dopolavoro »Arte-mis« in njegov sedež prenesla na Reko. Število članov je kmalu naraslo na 135, to je do določenega maksimuma. Lovišču tega kluba je bil priključen še »Ješevski konfin« in skupna površina lovišča je bila 35 000 ha. Kmalu so članstvo sestavljali italijanski uradniki na naših tleh ter lovci iz Reke, Trsta in Opatije. Domačih lovcev je ostala le še peščica, ki pa v »klubu« ni imela nobene besede.
Po prvi svetovni vojni je potekala ita-lijansko-jugoslovanska meja čez najboljša postojnska lovišča. Italijanske oborožene sile, ki so stražile ob meji, so si dovoljevale marsikaj, predvsem pa italijanski lovci. Trpela sta predvsem jelenjad in srnjad. Močno izčrpana so
286
122
postojnska lovišča dočakala leto 1945 — osvoboditev.
Takoj po vojni so v Postojni organizirali »Društvo postojnskih lovcev«, delujoče po pravilih, ki so jih sestavili soglasno z Okrajnim ljudskim odborom (OLO) Postojna, oddelkom za notranje zadeve. V pravilih je bila zapisana kot prva naloga vseh lovcev: zaščititi divjad in v sodelovanju z Ljudsko milico preganjati zankarje ter krlvolovce. Društvo je imelo 36 članov, od tega je bilo kar 13 članov upravnega odbora. Predsednik je bil Elo Garzarolli, tajnik Maks Šeber, blagajnik Anton Turk, gospodar Franc Vilhar.
Društvo se je takoj povezalo z »Zvezo lovskih društev Slovenije« v Ljubljani. Potem ko je septembra 1945 ižšel odlok o začasnem izvrševanju lova in uvedel lovne dovolilnice, je odbor društva prizadevno sodeloval z referentom za lov pri OLO in referentom za notranje zadeve pri izdajanju lovnih dovolilnic. Po izidu začasnega zakona o lovu leta 1946, ko je lovska organizacija postala posvetovalni organ ljudske oblasti v lovskih zadevah, je bilo največ dela z določanjem meja lovišč. Vzporedno so se organizirale lovske družine, ki so od OLO prevzemale lovišča v zakup za dobo petih let. Na območju OLO Postojna je nastalo 10 lovišč in 10 lovskih družin.
V Postojni je bil 7. 2. 1947 okrajni lovski zbor, na katerega so bili kot
Odstrel divjadi nekaterih vrst v loviščih lov. družin postojnske zveze
Divjad	Leto 1955	Leto 1965	,■ Leto 1975
jelenjad	23	61	120
srnjad	289	431	1072
gamsi	—	—	16
poljski zajci	1326	821	456
poljske jerebice	452	205	49
fazani	58	106	374
divji prašiči	38	67	48
Toliko divjadi je bilo odstreljene v loviščih vseh 22 lov. družin, na skupni lovni površini 102 097 ha, na, območju občin Ilir. Bistrica, Postojna, Sežana.
člani tega zbora povabljeni vsi člani postojnskih lovskih družin. Zbor je b|l ob polnoštevilni udeležbi prva manifestacija postojnskih lovcev v svobodni domovini. Izvolili so 11-članski Okrajni lovski svet Postojna, s predsednikom Elom Garzarollijem na čelu. Le-ta je bil na zboru starešin in predsednikov okrajnih lovskih svetov v Ljubljani, 16. 3. 1947, izvoljen tudi v izvršilni odbor Lovskega sveta LR Slovenije.
S sprejetjem zakona o upravni razdelitvi LR Slovenije, od 17. 2. 1948, je bil OLO Rakek ukinjen in njegovo območje priključeno OLO Postojna. S tem je bil ukinjen tudi Okrajni lovski svet Rakek in nekateri člani tega sveta vključeni v Okrajni lovski svet Postojna. Le-ti so bili: dr. Stanko Pušenjak, Jože Kristen, Alojz Lavrenčič, Janez Razdrih, Matija Matičič, Jože Semič. Število lovskih družin povečanega postojnskega okraja se je s tem povečalo od 10 na 20. Okrajni lovski svet Postojna se po izidu novega zakona o lovu leta 1950 preimenuje v Lovsko podzvezo Postojna. Za predsednika je ponovno izvoljen Elo Garzarolli, za podpredsednika pa Anton Čehovin.
S sprejetjem novega zakona o upravni razdelitvi LR Slovenije, od 12. 2. 1952, je bil ukinjen tudi OLO Ilirska Bistrica in njegovo območje priključeno OLO Postojna. V zvezi s tem je bila tudi ukinjena Lovska podzveza Ilirska Bistrica. V upravni odbor postojnske zveze so bili vključeni tile člani upravnega odbora ukinjene podzveze: Franc De-renčin, Alojzij Volk in Josip Ujčič. Na ta način se je število lovskih družin postojnske podzveze pomnožilo na 25 oziroma 24, ker je LD Senožeče prešla v sestav Lovske podzveze Sežana; to območje je bilo namreč priključeno OLO Sežana.
Prvo komisijo za lovske izpite na Postojnskem je imenoval OLO Postojna 26. 8 1952, njen predsednik je bil ing. Saša Bleiweis, referent za gozdarstvo OLO Postojna. Ko so lovci prvič opravljali izpit, je bilo uspešnih 63 kandidatov, od skupno 93.
Leta 1955 je bil ukinjen OLO Postojna in priključen OLO Koper. S tem je bila ukinjena tudi Okrajna lovska zveza Po-
stojna, (Naziv »lovska podzveza« se spremeni v naziv »okrajna lovska zve-za« po izidu republiškega zakona o lovu leta 1954.) Lovske družine z območja Rakeka se vključijo v Okrajno lovsko zvezo Ljubljana-okolica, lovske družine postojnskega in ilirsko-bistriškega območja pa v sestav Okrajne lovske zveze Koper. Elo Garzarolli je bil na prvem občnem zboru koprske okrajne zveze izvoljen za podpredsednika OLZ.
Dne 10. 11. 1959 OLO Koper, tajništvo za notranje zadeve, ustanovi sedanjo postojnsko lovsko zvezo, katere ustanovni občni zbor je bil 7. 6. 1959. Odslej se do leta 1976 imenuje »Lovska zveza Postojna«. Vanjo je včlanjenih iz postojnskega območja 9 LD, iz sežanskega območja 6 LD in iz ilirskobistri-škega 6 LD. V enajstčlanskem upravnem odboru postanejo: Franc Bittner — predsednik, Artur Knežaurek — tajnik, Franc Šegec S- gospodar, Franc Zupan — blagajnik, ing. Dušan Šušteršič — referent za kinologijo.
Na osnovi odstrela nekaterih vrst divjadi, kar prikazujemo v tabeli, lahko sklepamo o staležu teh vrst. Močan razmah je naredila srnjad, zlasti na področju, kjer je še pred 30 leti skoraj ni bilo, to je na kraški planoti v okolici Sežane. Opuščanje kmetijske dejavnosti v teh krajih ter obraščanje površin z grmičevjem in drevjem je ustvarilo pogoje za razvoj te divjadi. V zadnjih 20 letih je tudi zelo naraslo število jelenjadi. Odstrel v letu 1975 je v primerjavi z letom 1955 narasel petkratno.
Na Nanos smo gamse naselili v letu 1959. V lovišče LD Hrenovice je bilo izpuščenih 7 gamsov: 2 kozla in 5 koz.
V	tem lovišču je bilo 1975. leta 168 gamsov, odstreljenih pa le 16. Precej gamsov se je tudi odselilo na območje goriške lovske zveze, to je v sosednja lovišča lov. družin: Vipava, Nanos, Vojkovo.
V	nasprotju z naraščanjem števila velike divjadi pa je v stalnem upadanju število male divjadi — poljskega zajca in poljske jerebice. Kljub gojitvenim ukrepom (omejitev odstrela, izpust zajcev v lovišča) se stanje ne izboljšuje.
F. V. — E. G.
123
287
16.	ZLD Prekmurje — Murska Sobota
Zveza lovskih družin Prekmurje: skupna površina lovišč 61568 ha, skupno članov 720, združuje 20 lovskih družin: Bogojina, Brezovci, Cankova, Dolina, Dobrovnik, Grad-Kuzma, Ivanovci, Križevci, Lendava, Mlajtinci, Moravci, Murska Sobota, Pečarovci, Petišovci, Prosenjakovci, Radovci, Rankov-ci, Rogaš ovci, Tišina, Velika Polana.
Pred prvo svetovno vojno je bilo Prekmurje, ta najsevernejši del naše domovine med Muro in Rabo, dežela Miška Kranjca, pravi raj za divjad. Tu je bilo na stotine jelenjadi in srnjadi ter na tisoče male divjadi, z izjemo fazana, ki je bil redek. Lov je bil domena grofov, le redki premožni domačini so v hribovitem predelu Prekmurja prišli do lovišč. Grofje so prirejali velike krožne love, kjer je dnevno padlo tudi tisoč ali še več zajcev. Na takih lovih je grof streljal vsaj z dvema puškama, ki mu jih je sproti polnil nosač. Gonjači so bili revni prekmurski ljudje. Kljub vzorno urejeni lovsko-čuvajski službi in kljub madžarskim orožnikom, strah in trepet vseh, pa je bilo precej divjega lova.
Neglede na lovopust si je revno in zatirano prekmursko ljudstvo samo jemalo svoj delež iz bogatih grofovskih lovišč. Lovske organizacije ni bilo.
Prekmurje je bilo tisoč let pod Avstro-Ogrsko vladavino, šele 12. avgusta 1919 je bilo priključeno h Kraljevini SHS oziroma k Jugoslaviji. Ob razsulu Av-stro-Ogrske leta 1918 so se mnogi polastili vojaškega orožja, s katerim so potem izvrševali divji lov. V kratkem sta bili skoraj povsem iztrebljeni jelenjad in srnjad, prav tako fazani, ki so v nekaterih predelih Pomurja povsem izginili. Tudi po priključitvi Prekmurja k matici se stanje ni bistveno izboljšalo. Septembra 1920 pa zasledimo v »Prekmurskem glasniku« ostro opozorilo, da
Upravni odbor Okrajne lovske zveze Murska Sobota v lovskem letu 1957/58
je lov dovoljen le lovozakupnikom in njihovim gostom, oboji pa morajo imeti lovsko karto in orožni list, ki ju izdaja civilni komisar za Prekmurje v Murski Soboti.
Slovenski lovci v Prekmurju so prvič v zgodovini ustanovili slovensko lovsko organizacijo leta 1922. Pri tem pa sta se pojavili dve skupini: prva za popolnoma samostojno »Prekmursko lovsko društvo« (PLD), druga pa za podružnico Slovenskega lovskega društva (SLD) v Murski Soboti. Prvi poskus za ustanovitev podružnice se je izjalovil. Uspeh pa je imel lastnik tovarne mesnih izdelkov Josip Benko, ki je vodil prizadevanje za ustanovitev PLD. Oddelek za notranje zadeve Pokrajinske uprave v Ljubljani je 7. 3. 1922 odobril pravila PLD, ki je imelo ustanovni občni zbor 8. 11. 1922. Za predsednika je bil izvoljen Jožef Vezer, za podpredsednika pa Josip Benko.
Šele 5. 10. 1924 je bila v prostorih iniciativnega odbora, v Turkovi gostilni v Murski Soboti, ustanovljena podružnica SLD. Z namenom, da bi PLD prešlo v vrste SLD, je bil za načelnika podružnice izvoljen Josip Benko. Ustanovnemu občnemu zboru podružnice SLD v M. Soboti je med drugimi prisostvoval tudi predsednik dr. Ivan Lovrenčič. Prekmurska podružnica SLD je januarja 1925 štela 100 članov, PLD pa leto prej že 134. Josip Benko, hkrati tudi podpredsednik PLD, naloge za spojitev obeh lovskih društev v Prekmurju ni opravil. Trenja so bila celo vedno več-
ja, tako da je podružnica pri zveznem poglavarstvu v Murski Soboti vložila zahtevo za likvidiranje PLD, ki je 20. 11. 1926 prenehalo obstajati. Josip Benko je potem kot predsednik dokaj uspešno vodil podružnico SLD do 26. 2. 1928, ko je na 6. občnem zboru odstopil. V podružnici SLD je zavladalo mrtvilo do 17. 7. 1930, ko je na izrednem občnem zboru prevzel predsedstvo dr. Marko Stajnko. Sedež podružnice so prenesli v Ljutomer.
Dne 13. marca 1935 je dobil v Dravski banovini (Sloveniji) jugoslovanski zakon o lovu obvezno moč. V smislu določil tega zakona so se podružnice SLD likvidirale in se ustanovila lovska društva, ki jih je povezovala Zveza lovskih društev v Ljubljani. 26. 7. 1936 je bilo za murskosoboški in dole-njelendavski srez ustanovljeno novo »Prekmursko lovsko društvo (PLD)« in za njenega predsednika je bil izvoljen Josip Benko.
Do leta 1936 je bilo v Prekmurju manjše število samolastnih in večje število občinskih lovišč, leta 1936 pa so se po formiranju velikih občin manjša lovišča združila v velika občinska lovišča, ki so jih oddajali v zakup za dobo 12 let, kar je pozitivno vplivalo na gojitev divjadi. Zakupnik lovišča je bila lahko lovska družba ali posamezen lovec, ki pa je lahko dal del lovišča v podzakup. Lovišče je bilo oddano na javni dražbi, zakupna pogodba pa podpisana na sodišču. Ob podpisu pogodbe je moral zakupnik lovišča položiti
288
124
Otvoritev Doma pomurskih lovcev v Murski Soboti, leta 1960
kavcijo, varščino za lovišče v višini enoletne zakupnine. V letu 1920 zaradi-težkih obmejnih razmer ni bilo oddanih v zakup v soboškem srezu 51 občinskih lovišč s 25 320 ha, v lendavskem srezu pa 1 občinsko lovišče s 615 ha.
Leta 1924 je srez M. Sobota obsegal 20 samolastnih lovišč s 5726 ha in 121 občinskih lovišč s 53 573 ha, srez D. Lendava pa 12 samolastnih lovišč s 13 588 ha površine in 38 občinskih lovišč s 14 815 ha. Letna zakupnina občinskih lovišč v soboškem srezu (okraju) je znašala 108 183,75 din, v lendavskem pa 16 605 din. Istega leta je bilo izdanih v murskosoboškem srezu 371 lovskih kart, v dolnjelendavskem pa 76.
Leta 1939 je bilo v srezu M. Sobota uplenjeno: 44 srnjadi, 6002 zajca, 1612 fazanov in 2264 jerebic, v srezu D. Lendava pa 3 jelenjadi, 47 srnjadi, 2088 zajcev, 1235 fazanov in 2189 jerebic. Orumeneli listi prekmurske lovske zgodovine dokazujejo, da so bili med obema vojnama v Prekmurju zaslužni lovci: Josip Benko, Anton Koder, Jožef Vezer, Ivan Škrinjar, Franc Vlaj, Franc Jelovšek, Franjo Košir, Edmund Krivic, Anton Dolenc, Riko Koller, Ivan Sečko, dr. Slavko Šumenjak, Jurij Vogler, Gašper Lipovšek, Vladimir Jezovšek, Avgust Jauk, ing. Radovan Zupančič, Ferdo Celec, Aleš Benkovič, Kolman Fe-rencek.
Dne 6. aprila 1941 so Nemci zasedli Prekmurje. Imetnike orožja so takoj pozvali, da .ga nemudoma oddajo. Večino orožja so odpeljali v Avstrijo, brez kakršnekoli odškodnine in potrdila o odvzemu.
Dne 15. aprila 1941 je Prekmurje prešlo pod madžarsko okupacijo. Orožnega lista in lovne dovolilnice slovenski lovci domačini niso dobili. Slovenska lovska organizacija je bila prepovedana, madžarske pa ni bilo. Na love je prihajala madžarska gospoda. Lovišča pa so bila zlasti prizadeta spomladi 1945, ko so se čez Prekmurje valile armade umikajočih se Nemcev, Madžarov in Vranglavcev, ki so streljali na vse, kar je letelo in bežalo.
Končno je prišla težko pričakovana svoboda. Nastopilo je obdobje obnove
in napredka. Prvi občni zbor PLD po osvoboditvi je bil 25. novembra 1945 v grajski kino dvorani. V PLD sta bila takrat včlanjena 102 lovca. Za predsednika novega odbora PLD je bil izvoljen arh. Franc Novak.
Leta 1946 je izšel začasni zakon o lovu in jeseni tega leta so ustanovili v Prekmurju temeljne lovske organizacije — lovske družine. V lovskih družinah murskosoboškega področja je bilo leta 1947 včlanjenih 240 lovcev, v lovskih družinah dolnjelendavskega področja pa 72.
Lov je postal dostopen širokim množicam, zakupni lovski sistem je postal preteklost. Toda v začetku je bilo mnogo napak, težave so bile predvsem zaradi nepravilnega odnosa do divjadi kot skupne družbene lastnine. Pomanjkanje prave lovske zavesti ter discipliniranosti posameznih lovcev je zaviralo hitrejši razvoj organizacije. Toda stanje se je počasi izboljšalo.
V M. Soboti je bil 5. marca 1947 likvidacijski občni zbor PLD, nato pa ustanovni občni zbor Okrajnega lovskega sveta (OLS) M. Sobota. Za predsednika so izbrali Karla Juga. Tudi Okrajni lovski svet v Dolnji Lendavi je bil ustanovljen leta 1947. Za predsednika je bil izvoljen Ivan Kranjec.
Leta 1949 se je formiralo državno lovišče »Prekmurje«, predhodnik današnjega gojitvenega lovišča »Fazan«, s sedežem v Beltincih.
Leta 1949 je izšel nov zakon o lovu in okrajni lovski sveti so se preimenovali v lovske podzveze. Takrat je bilo na področju Lovske podzveze M. Sobota 26 lovskih družin z 254 člani, na
področju Lovske podzveze Dolnja Lendava pa 7 lovskih družin s 70 člani. Leta 1952 so se lovske podzveze preimenovale v okrajne lovske zveze. Dne 5. aprila se je Lovska podzveza M. Sobota preimenovala v Okrajno lovsko zvezo M, Sobota in 30. aprila istega leta se je OLZ Lendava priključila Okrajni lovski zvezi M. Sobota. V 33 prekmurskih lovskih družinah je bilo tedaj 338 članov. Tega leta je bilo v Prekmurju 70 lovskih psov z rodovnikom: 56 nemških kratkodlakih ptičarjev, 11 lovskih terierjev in 2 jazbečarja.
Na podlagi zakona o lovu iz leta 1954 je bila izvedena nova razmejitev lovišč; število lovskih družin se je od prvotnih 33 znižalo na 30. Leta 1954 je pričela v M. Soboti poslovati komisijska prodajalna Lovske zadruge, ki jo je vodil Karel Poredoš.
Z novo upravno-teritorialno razdelitvijo Slovenije sta se leta 1955 združili OLZ M. Sobota in OLZ Ljutomer v novo OLZ M. Sobota, ki je združevala 38 pomurskih lovskih družin.
Dne 28. oktobra 1955 je upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije zaradi določenih napak razrešil upravni odbor OLZ M. Sobota in imenoval začasno upravo v sestavi Lojze Briški, Ivan Janežič, Vlado Kreft, Vlado Jezovšek in Vlado Porekar. Dne 26. novembra istega leta je bil v M. Soboti izredni občni zbor OLZ, ki je pomenil prelomnico v lovstvu Pomurja. Novoizvoljeni upravni odbor (predsednik Lojze Briški, tajnik Evgen Cug, blagajnik Vlado Porekar) je pričel temeljito odpravljati napake, ki so se v večji ali
125
289
LZS je bila pokrovitelj praznovanja 50-letnice Prekmurskega lovskega društva leta 1972. Predsednik LZS, generalpolkovnik Rado Pehaček, pripenja na prapor prekmurske lovske zveze spominski trak, na »lovskem taboru« v Murski Soboti
manjši meri pojavile v posameznih lovskih družinah.
Ob praznovanju 50-letnice SLD leta 1957 je pomursko lovstvo praznovalo 35-letnico ustanovitve PLD. OLZ je v počastitev tega jubileja organizirala veliko lovsko razstavo, največjo do tedaj v Pomurju, veliko nagradno streljanje na umetne golobe in na »bežečega zajca«, v soboški fazaneriji pa priredila veliko lovsko zabavo in izdala brošuro »Lovstvo Pomurja 1922-—1957«. Leta 1958 so pomurski lovci na občnem zboru OLZ sklenili, da bodo v M. Soboti kot sedežu zveze zgradili dom pomurskih lovcev in novo strelišče na umetne golobe. Priprave za gradnjo doma je vodil tovariš Zrim, samo gradnjo pa tovariš Bergles. Na istem občnem zboru se Okrajna lovska zveza M. Sobota preimenuje v Lovsko zvezo M. Sobota.
Leta 1958 je v analih pomurskega lovstva zabeleženo kot leto pričetka inozemskega lovskega turizma, ki je po materialni plati sicer doprinesel k finančni krepitvi pomurskih lovskih družin, zelo pa škodoval medsebojnim odnosom članstva in lovskemu tovarištvu ter sožitju nasploh. Vzrok za tako stanje je iskati predvsem v raznih nepravilnostih pri izvajanju lovskega turizma.
Na prvi dan (1. aprila) novega lovskega leta 1959/60 so člani LD Slatina Radenci pričeli kopati temelje Doma pomurskih lovcev in novembra 1959 je bil dom pod streho.
Leta 1959 se je Lovska zveza M. Sobota preimenovala v Lovsko zvezo (LZ) Pomurje.
Dne 4. septembra 1960 je predsednik RLZS, dr. Jože Benigar, v prisotnosti članov UO RLZS, predstavnikov družbenopolitičnih organizacij in množice lovcev iz obeh bregov Mure slovesno odprl dom pomurskih lovcev.
Leta 1963 so s soglasjem tedanjega UO LZP člani lovskih družin Križevci, Šalovci, Markovci in Boreča izročili lovišča teh LD obratu »Lovec« KZ Petrovci in se včlanili v ta obrat pod pogojem, da bodo imeli v bodoče iste pravice in iste dolžnosti kot člani lovskih družin.
Leta 1965 je nastala sprememba v vodstvu LZP, za predsednika je bil izvoljen Janez Drvarič. Pri LZP je bil ustanovljen sklad za kritje škode od divjih prašičev, ki so se začeli pojavljati v večjem številu zlasti ob jugo-slovansko-madžarski meji. Petrovska zadeva se je vse bolj zaostrovala, člani obrata »Lovec« niso zadovoljni in želijo nazaj v lovsko organizacijo. Ustanovili so dve lovski družini: Kri-ževci-Boreča in Šalovci-Markovci, vendar nista dolgo obstajali, ker sta bili pač brez lovišč.
Zaradi nedoslednosti pri bonitiranju lovišč so pomurske lovske družine plačevale v lovski sklad LZS prispevek, ki ni bil v sorazmerju s prispevki drugih lovskih zvez v Sloveniji. Na prošnje, da se zadeva pravično uredi, LZS ni reagirala, zato je LZP leta 1966 Iz-
stopila iz LZS in bila izven celo lovsko leto 1966/67.
Leto 1972 je znano po katastrofalni poplavi, ki je v juliju uničila divjad v večini najboljših prekmurskih lovišč, in pa po veličastnem praznovanju 50-letnice ustanovitve PLD (Prekmurskega lovskega društva).
Leta 1972 je bila na iniciativo LZP v M. Soboti ustanovljena Skupnost za varstvo okolja v Pomurju, katere prvi predsednik je bil dr. Nikolaj Lanščak, starešina LD M. Sobota.
Da bi popravili škodo na divjadi v poplavljenih predelih, so se lovci dogovorili za obvezno večje naseljevanje fazanov in za popolno zaščito zajcev v letu 1973. Leto 1973 je znano po pojavu stekline, ki je trajala dve leti in napravila ogromno škodo pomurski kinologiji.
Leta 1974 je Prekmurje prejelo iz solidarnostnega sklada LZS 80 000 din pomoči za sanacijo poplavljenih lovišč. Tega leta je bilo na izrednem občnem zboru LZP izvoljeno novo vodstvo zveze z ing. Francem Lanščakom na čelu. Leta 1976 so bila na občnem zboru Lovske zveze Prekmurje (LZP) sprejeta nova pravila. LZP se preimenuje v Zvezo lovskih družin (ZLD) Prekmurje, pod vodstvom skupščine in izvršnega odbora. Za predsednika skupščine je bil izvoljen Ladislav Ivanec, za predsednika IO pa ing. Franc Lanščak.
ZLD Prekmurje združuje 16 LD občine M. Sobota, v katerih je sedaj včlanjenih 540 lovcev in ki gospodarijo na 50 000 hektarih površine, ter 4 LD občine Lendava, v katerih je sedaj včlanjenih 180 lovcev in ki gospodarijo na 17 000 ha površine. V lov. letu 1976/77 so v loviščih prekmurskih lovskih družin odstrelili 15 jelenjadi, 657 srnjadi, 47 divjih prašičev, 1807 zajcev, 2782 fazanov in 1448 jerebic.
Ob 70-letnici ustanovitve Slovenskega lovskega kluba se prekmurski lovci oziramo tudi na 55 let dolgo pot slovenskega lovstva v Prekmurju, katerega uspehi in napake naj bodo kažipot pri nadaljnjih naporih za napredek lovstva v deželi med Muro in Rabo.
Feri Poredoš
290
126
Odlov živih divjih zajcev. Na Ptujskem in drugod po Sloveniji je bil odlov zajcev za razplod v domačih loviščih in tudi za izvoz na višku pred dvajsetimi leti.
Foto Fr. Kersnik
17.	ZLD Ptuj
Zveza, lovskih družin Ptuj: skupna površina lovišč 70 150 ha, združuje 23 lovskih družin, skupno 768 članov: »Boris Kidrič«, Bre-snica, Cirkovce, Cirkulane, De-sternik, Dravinja-Majšperk, Ivanjkovci, »Jože Lacko« — Ptuj, Jur-šinci, Kog, Leskovec, Ormož, Podlehnik, Ptuj, Spodnje Ptujsko polje, Središče ob Dravi, Stoperce, Tomaž pri Ormožu, Trnovska vas, Velika Nedelja, Vinski vrhovi, Zavrč, Žetale.
Ustanovni občni zbor podružnice Slov. lovskega društva za okraj (srez) Ptuj je bil 15. maja 1921 v ptujskem Narodnem domu. Zborovalci so izvolili za načelnika podružnice dr. Lj. Jenka, za tajnika M. Majcna, za blagajnika A. Princa, dva odbornika in dva preglednika (računov). Glavna naloga podružnice je onemogočiti lovske tatvine in mrhar-stvo, je med drugim rekel dr. Janko Lokar, ki je na zboru zastopal osrednje SLD iz Ljubljane. V letih po vojni so si namreč divji lovci prilastili velike količine vojaškega orožja in municije. Tekma ptičarjev oktobra 1921 v Pod-vincih in na Bregu pa je bila tako rekoč prvi javni nastop podružnice.
Leta 1924 je bil načelnik podružnice dr. F. Šalamun. Ptujski lovci so se v letih 1924—1926 predvsem prizadevali povečati stalež divjadi v tedaj zakupnih loviščih. Na 4. občnem zboru, 30. 5. 1926, so npr. sprejeli sklep o celotni zapori lova na srne in fazanke.
Prvi lovski ples v Ptuju je bil 18. 5. 1927; njegov namen je bil uveljaviti lovstvo tudi v širši javnosti.
Iz poročil je razvidno, da se je zastopnik ptujske podružnice redno udeleževal sej osrednjega SLD v Ljubljani. Od leta 1931 dalje prosvetni odsek podružnice prireja lovske dneve in tedenska srečanja lovcev, s streljanjem z zračno puško.
Novembra 1935 je podružnica priredila v Ptuju lepo in poučno lovsko razstavo.
Ogledalo si jo je veliko meščanov, okoličanov in številne šole.
Ko je leta 1941 okupator zasedel našo domovino, je zaplenil tudi ves inventar podružnice oziroma društva ter uničil skoraj vso dokumentacijo. Slovenskim lovcem na ptujskem območju so seveda Nemci tudi takoj pobrali orožje. Slovenska beseda je morala utihniti. Večino slovenskih lovcev so internirali ali izgnali.
»Svoboda, svoboda!« so vzklikala srca naših ljudi v maju 1945, ko je premagana krvoločna zver bežala iz naše opustošene domovine. Tudi ptujski vodilni lovci so se vračali: dr. F. Šalamun iz Srbije, Alfonz Mazlu iz Hrvat-ske, Martin Klemenčič iz NOV itd. Pobegla nemška vojska je odvrgla precej orožja. Zopet je prišlo v roke nepoklicanih, ki niso prizanašali divjadi. Stalež, ki so ga zdesetkali že Nemci, se je še zmanjševal. Prizadevni ptujski lovci so zato prirejali sestanke po raznih krajih in nastopali proti »črnemu« lovu. Po vojni so tudi v LR Sloveniji približno leto dni uvedli regalni lovski sistem. Vsak, kdor je dobil pri okrajnem ljudskem odboru lovno dovolilnico, je smel loviti. Ta način lova je obveljal le do 24. julija 1946, ko je izšel začasni zakon o lovu, ki je uzakonil lovske družine.
Prvi občni zbor podružnice SLD v Ptuju po'vojni je bil 18. 11. 1945. Začenja se reorganizacija lovstva pod ponov-
nim predsedstvom ptujskega odvetnika dr. Šalamuna.
Podružnica oziroma ptujsko lovsko društvo se 17. novembra 1947 skladno z začasnim zakonom o lovu preimenuje v Okrajni lovski svet (OLS) Ptuj in predsednik sveta postane F. Kirbiš. OLS Ptuj povezuje 54 lovskih družin, ki imajo v zakupu manjša lovišča.
V letu 1951 so poplave in nevihta s točo uničile zarod zajcev, fazanov in jerebic v več ptujskih loviščih.
Okrajni ljudski odbor Ptuj je vsako leto do svoje ukinitve priredil gospodarsko razstavo. Na vseh teh razstavah je sodelovalo tudi ptujsko lovstvo. Razstavljalo je vse s področja lovstva, celo živo divjad v oborah. Te lovske razstave so zbujale veliko pozornost in so vzgojno in propagandno popolnoma uspele.
Zelo pomembno za ptujsko lovstvo je bilo leto 1961. Ptujska lovska zveza se je sporazumela s članstvom lovskih družin za nakup lovskega doma. Člani so se obvezali, da bodo tri leta zapored prispevali za dom letno po 1000 din. Pogodba o prodaji — nakupu hiše na Potrčevi cesti je bila podpisana 22. 3. 1961.
Hudo so bili prizadeti ptujski lovci leta 1963, ko je tamkajšnje gozdno gospodarstvo hotelo odvzeti lov. družinam štiri lovišča. Kljub pritožbi lovske zveze mu je sekretariat za kmetijstvo in gozdarstvo lovišča dodelil. Na ustavnem sodišču pa je lovska or-
127
291
ganizacija dosegla, da so lovišča lovskim družinam vrnili.
Leta 1968 je LD Podlehnik kot prva lovska družina ptujskega območja dobila svoj lovski prapor. Razvil ga je njen častni član dr. J. Benigar. Vrhovna organizacija ptujskega lovstva je, kakor tudi drugi taki lovski forumi v Sloveniji, imel v teku časa različne nazive: podružnica, društvo, okrajni lovski svet, podzveza, zveza, zveza lovskih družin — ki so ‘v določenem času skladno z razvojem lovstva v našem družbenem sistemu najbolje ustrezali. Marca 1972 je Zveza lov. družin (ZLD) Ptuj v prostorih svojega doma priredila veliko lovsko razstavo, ki jo je obiskalo nad 3000 ljudi. Razstavo je ob otvoritvi predstavil predsednik ZLD Drago Klobučar. Bila je poučna in zanimiva za lovce in nelovce, za odrasle in šolsko mladino.
V naslednjih letih si ZLD prizadeva izboljšati gospodarjenje v loviščih z razdelitvijo celotnega območja na haloški, podravski in slovenjegoriški »bazen«. Namen teh lovskogojitvenih območij je predvsem odpraviti negativne posledice pri gojitvi divjadi v ozkih mejah posameznih lovišč.
Predsednik ZLD ing. Milan Trafela je na občnem zboru leta 1976 med drugim takole ocenil tamkajšnje stanje v lovstvu: »Po odpravi nekaterih nepravilnosti je prišlo do idejne in politične urejenosti, tako da je lovstvo v celoti vključeno v naš družbeni sistem. LD so z visoko stopnjo zavesti svojih članov trden člen SZDL, krajevnih skupnosti, ljudske obrambe in družbene samozaščite Divjad je družbena lastnina, zato (skoraj povsod) dohodke iz lovišča vračamo družbi ali neposredno nazaj v lovišče. Gospodarjenje po »bazenih« je prineslo določene uspehe. Posameznike, ki so krivi za nedosledno izvajanje programov, bomo morali klicati na odgovornost, tiste, ki uspešno gospodarijo, pa pohvaliti. Delegatsko konstituiranje skupščine bo pomembno vplivalo na utrditev vloge temeljnih organizacij — lovskih družin, ki bodo prek svojih delegatov odločale o usmerjanju in vodenju lovske politike.«
Streljanje na Ptujskem je zaživelo že v predaprilski Jugoslaviji. Tedaj so imeli še preproste stroje za metanje glinastih golobov. Po osvoboditvi pa je bilo nekaj let težko za munlcijo, zato so ta lovsko-strelski šport začasno opustili. Leta 1957 pa so ob Pacinjskem ribniku zabili kol, na katerega so zopet postavili stroj za metanje umetnih golobov. Naslednje leto so že priredili meddružinsko tekmovanje v Budini. Enako naslednji dve leti. Trikrat zapored je kot posameznik osvojil prvenstvo znani strelec Franc Rakuša.
Leta 1961, na dan borca, je predsednik LZS dr. Jože Benigar odprl na Ptujskem do takrat največje strelišče v Sloveniji. Od tedaj je ZLD Ptuj redno vsako leto za 1. maj priredila meddružinsko strelsko tekmovanje.
Menda je v Sloveniji sedaj strelski šport najbolj razvit na območju ptujske lovske zveze. Letos 1. maja je bilo pri Hajdošah tudi odprto novo, olimpijsko strelišče na umetne golobe.
Na območju ptujske zveze sta po osvoboditvi pobudnika za napredek kinologije Franc Rakuša in Alfonz Mazlu. Predvsem je naraščalo zanimanje za vodenje psov ptičarjev. Jesenske in spomladanske tekme so prirejali vsako leto. Kot posebno dobri zdajšnji vodniki psov so npr. Milan Hlupič, Milan Ivezič, Martin Klemenčič, Mirko Čurin in Mirko Korošec, ki je s svojim kratkodlakim ptičarjem Asom na mednarodni preizkušnji psov te pasme v ZR Nemčiji med 94 tekmovalci dosegel tretji nagradni razred.
Ptujsko lovsko zvezo so od njenega nastanka do sedaj vodili predsedniki: L. Jenko, od 1921 do 1923; dr. F. Šalamun, od 1923 do 1940 ter od 1946 do 1948; L. Kifbiš', od 1948 do 1950; J. Vogrinec, od 1950 do 1965; D. Klobučar, od 1965 do-1973; ing. M. Trafela, od 1973 do 1976. Vodstvo ZLD v tej mandatni dobi pa je poverjeno Mihi Kolariču.
Podatki iz brošure »70 let slovenskega lovstva in 56 let lovstva v Ptuju«, izdala ZLD Ptuj maja 1977
18.	ZLD Zasavje — Trbovlje
Zveza, lovskih družin Zasavje: skupna površina lovišč 47 078 ha, skupno članov 614, združuje 14 lovskih družin: Čemšenik, Dobovec, Dol pri Hrastniku, Dole pri Litiji, Hrastnik, Izlake, Loka pri Zidanem mostu, Mlinše, Podkum, Polšnik, Radeče, Senožeti, Trbovlje, Zagorje.
Začetek organiziranega slovenskega lovstva v Zasavju zasledimo v letu 1910, ko je bilo 12. februarja ustanovljeno lovsko društvo hrastniške in trboveljske doline. Imenovalo se je »Jelenca«, s prvotnim središčem v Hrastniku, pozneje pa v Trbovljah. Pobudnik za ustanovitev in prvi predsednik društva je bil znani slovenski narodnjak, učitelj Ferdinand Roš. Glavni cilj društva je bil zbrati napredne slovenske lovce obeh dolin in omogočiti lovsko udejstvovanje tudi socialno šibkim, lovstvu predanim domačinom. Lovišče, ki ga je društvo imelo v zakupu, je obsegalo takratne občine Trbovlje, Dol pri Hrastniku in Marija Reka, torej sedanji lovišči lovskih družin Prebold in Tabor.
Podobno kakor na levem bregu Save so se pričeli zbirati tudi lovci desnega brega, ki so leta 1922 ustanovili Lovsko društvo »Kum«, katerega prvi predsednik je bil Alojz Fric iz Trbovelj. Kasneje je prevzel predsedniške posle znani gostilničar Franc Sušnik. Skoraj vsi njegovi člani so bili delavci-rudarji. Društvo je vzgajalo svoje člane v naprednem lovskem in narodnostno zavednem duhu. Le-ti so tudi v obdobju po osvoboditvi zastavili vse sile za novo, naprednejšo lovsko ureditev. Med člani tega društva velja omeniti Stanka Dolanca iz Hrastnika, ki je v vsem obdobju slovenskega lovstva v Zasavju opravljal v njem pomembne funkcije in jih opravlja še sedaj kot predsednik skupščine Zveze lovskih družin Zasavje.
V predvojnem obdobju je tudi delovalo,
292
128
■
sil
Foto J. Papež
s sedežem v Hrastniku, Lovsko društvo »Draga«. Ker so imeli lovišča okrog Hrastnika v zakupu denarno močnejši, je LD »Draga« imelo v zakupu lovske revirje v okolici St. Janža na Dolenjskem. Društvu je predsedoval gostilničar Vinko Dimitrovič, članstvo pa so sestavljali po večini rudarji hrastniške doline.
Predvojna lovska društva, z značajem lovskih družb, so bila v revirjih za razvoj lovstva izrednega pomena. Njihov osnovni namen pa je bil, z združenimi močmi na licitacijah priti do občinskih lovišč.
Po osvoboditvi je lovstvo v revirjih ponovno zaživelo. Ustanovljene lovske družine je povezovala lovska zveza s sedežem v Trbovljah. Pozneje je bil sedež zveze premeščen v Krško. Z odločbami Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje, v letu 1954, je bila ustvarjena osnova današnjim loviščem in lovskim družinam.
V	letu 1959 je bila Okrajna lovska zveza Trbovlje razformlrana. Dne 7. julija tega leta sta bili na ustanovnih občnih zborih ustanovljeni Lovska zveza Krško, ki je povezala lovske družine Posavja (Krškega) s 14 lovskimi družinami bivše Lovske zveze Trbovlje.
V	letu 1967 so se trboveljske LD odcepile od krške LZ in na izrednem občnem zboru, 15. aprila, preimenovale Lovsko zvezo Trbovlje v Lovsko zvezo Zasavje, s sedežem v Trbovljah.
V	obdobju po osvoboditvi do danes se je število skoraj potrojilo. Iz arhivskih podatkov ugotovimo, da je lovska zveza v Trbovljah v začetnem obdobju povezovala le 13 lovskih družin. V letu 1954 pa se je priključila še LD Polšnik. Od začetka delovanja lovske zveze v Trbovljah, od leta 1947, je število članstva (13 LD) naraslo od 233 na 609 (14 LD) v začetku leta 1977, ko je bil njegov socialni sestav takle:
delavci (265) 43%, kmetje (44) 8%, uslužbenci (113) 19 %, upokojenci (141) 23 %, obrtniki (33) 5 %, ostali poklici (13) 2%.
Pred petnajstimi leti je bila poprečna lovna površina na člana preko 100 ha, danes le še 65,2 ha. Od takrat pa do danes se je število članstva skoraj
Srnjad gre na pašo
podvojilo. Lovne površine se zmanjšujejo zlasti na industrijskih območjih ob hitrem širjenju naselij in industrije v naravno okolje. Kljub tem za lovstvo negativnim pojavom pa je lovskim družinam uspelo ohraniti stalež divjadi na ravni, ki zagotavlja njen nadaljnji obstoj in tudi razvoj.
Številnost članstva v lovskih družinah omejuje sicer na eni strani posameznike pri izvajanju lova, na drugi strani pa ima pozitiven odraz v društveni dejavnosti, ki je v vseh lovskih družinah zelo razvita. To dokazujejo npr. številni lovski domovi in koče, zgrajeni večji del s prostovoljnim delom in prispevki članstva. Pri nas ni lovske družine, ki si ne bi zgradila lovske koče oziroma doma. Prav tako so vse lovske družine razvile svoje prapore. Poseben pomen ima aktivno delovanje družine v odročnejših predelih, kjer se velik del njihove dejavnosti povezuje na drugih področjih aktivnosti v krajevnih skupnostih.
Če primerjamo odstrel divjadi glavnih vrst v določenem razdobju na celotnem območju naše zveze, si lahko ustvarimo tudi približno sliko o sedanjem staležu divjadi. Poglejmo tabelo! V zasavskih loviščih so se v zadnjem obdobju ponovno pojavili jelenjad in gamsi. Predvsem gamsom velja določena zaščita, z namenom, da bi ponovno naselili skalnate strmine obeh bregov Save. V zadnjem 17-letnem obdobju se pojavijo na našem območju mufloni, najprej v lovišču LD Radeče. Več let jih zaščitijo in pozimi prizadevno krmijo. Razmnožijo se do tolikšnega števila, da se začnejo preseljevati tudi v sosednji lovišči LD Dobovec in LD Podkum. LD Hrastnik dobi muflone z Brionov in jih spusti v svoje lovišče.
Odstrel divjadi glavnih vrst v loviščih trboveljske zveze — ZLD Zasavje
Vrsta divjadi	Leto 1959	Leto 1976
jelenjad			5
srnjad	176	544
gamsi	—	1
mufloni	MUB	14
divji prašiči	23	21
gozdni jerebi	110	39
fazani	77	130
poljski zajci	1132	396
poljske jerebice	34	—
lisice	242	348
divje mačke	6	1
kune zlatice	13	20
kune belice	1	5
jazbeci	46	35
Tudi ta kolonija, na začetku 8 živali, hitro napreduje; sedaj imajo že 37 muflonov. Mufloni pomenijo za skromna zasavska lovišča zanimivo poživitev in tudi dohodek.
Srnjad je v vseh loviščih glavna vrsta, ki sicer številčno v zadnjem obdobju bistveno ni napredovala. Način gospodarjenja z njo smo tako spremenili, da obstoječi stalež načrtneje in bolje izkoriščamo s povečanim odstrelom, kar se odraža v boljši kvaliteti trofej in povečanju telesne teže. Kakor drugod, se je stalež zajca tudi v Zasavju močno zmanjšal, zato pa tudi odstrel. Sicer pa zajec uživa v zasavskih loviščih že daljše obdobje posebno delno zaščito. Zasavskim lovskim družinam je s svojim gospodarjenjem in zaščitnimi ukrepi uspelo ohraniti tudi stalež divjih petelinov na enaki višini, kakor je bil še pred letom 1960.
J. Lapornik
129
293
Skupnost OZD za varstvo, gojitev divjadi, lov in ribolov
Janez Nečimer
Napredni ljubitelji narave so že v začetku našega stoletja zaradi vedno večje industrializacije in oženja nedotaknjene narave ugotavljali potrebo, da bi vsaj na določenih nenaseljenih predelih naše ožje domovine ohranili favno in floro bodočim rodovom čim manj okrnjeni.
Izhajajoč iz takšnega gledanja v prihodnost, je že leta 1920 v spomenici o varstvu prirode in naravnih spomenikov, ki jo je izdalo Muzejsko društvo v Ljubljani, predlog, da se ustanovijo posebni varstveni parki. Ti naj bi bili povečini na istih površinah, kjer so kasneje nastala gojitvena lovišča.
Šele po revoluciji, ko je oblast prevzelo ljudstvo, ko smo začeli smotrneje gospodariti z družbeno lastnino, je bilo možno uresničiti ideje o ohranitvi prvobitne narave na določenih področjih. Leta 1948 so bila po sklepu vlade LR Slovenije ustanovljena gojitvena lovišča in ribištvo LRS, v glavnem v obliki in velikosti, kot so še danes.
V teku razvoja našega družbenega sistema so sicer doživljala razne statusne spremembe, ker sta ustanova kot uprava lovišč morali ustrezati našemu družbeno-političnemu sistemu. Zato se konec leta 1960 ustanovijo zavodi za gojitev divjadi: »Triglav«, »Kozorog«, »Rog«-»Medved«, »Fazan«,
V članku ni obdelana DO Zavod za ribištvo v Ljubljani, ki je tudi sestavni del obravnavane skupnosti OZD.
»Jelen« in Zavod za ribištvo. Poleg teh so se formirala v okviru gozdnih gospodarstev še posebna gojitvena lovišča »Pohorje« in »Prodi« v Soški dolini. Vsa ta gojitvena lovišča obstajajo še danes kot samostojne OZD oz. DO in TOZD, združene v Skupnosti OZD za varstvo, gojitev divjadi, lov in ribolov. Ustanovitev takšnih lovišč je predvsem narekoval ogrožen obstoj nekaterih vrst divjadi oziroma utesnjen njihov življenjski prostor.
Zato skušajo gojitvena lovišča v okviru možnosti ohraniti naravno zdravo okolje in skrbijo, da bi bila divjad čimbolj zdrava, močna in odporna proti vplivom spreminjanja okolja in pogojev sploh. Nesporno je, da je v majhnih loviščih gojitev divjadi manj kvalitetna in uspešna kot na velikih združenih površinah. To velja predvsem za veliko divjad, ki ima velik življenjski prostor.
Gojitvena lovišča so razdeljena na: visokogorski (»Triglav« in »Kozorog«), hribska (»Medved«, »Jelen«, »Pohorje«) in nižinsko (»Fazan«),
Vsako gojitveno lovišče je imelo in ima svojo karakteristično vrsto divjadi, kateri posveča posebno pozornost. V visokogorskih loviščih gojijo in ščitijo predvsem gamse, kozoroge, velikega in malega petelina; v srednje-gorskih (hribskih) medvede, divje prašiče, jelenjad, srnjad in velikega petelina; v nižinskem pa zajca, fazana in
jerebico. Seveda pa pri tem niso zanemarjene tudi druge vrste avtohtone divjadi, kot so: planinski zajec, belka, planinski orel in druge živali.
Gojitvena lovišča so dobila ob svoji ustanovitvi predvsem določene osnovne naloge, ki so bile dosledno izpolnjene oz. se izpolnjujejo v korist družbe, lovstva in ljubiteljev narave sploh. Te naloge so: vzorna gojitev vseh avtohtonih vrst divjadi, ohranitev razredčenih vrst divjadi (medved, divja mačka, planinski orel, krokar ipd.), ponovna naselitev izumrlih vrst avtohtone divjadi (kozorog, ris) in poizkusi z naselitvijo novih divjadi (muflon, damjek, svizec) ter sodelovanje s strokovnimi institucijami, ki se znanstveno ukvarjajo z varstvom in gojitvijo divjadi. Gojitvena lovišča so v polni meri izpolnila in izpolnjujejo svoje naloge. V prvih desetletjih po osvoboditvi je bil predvsem poudarek na ohranitvi in pomnožitvi razredčenih vrst divjadi. Ko pa se je divjad ponovno razmnožila in razširila tudi izven meja gojitvenih lovišč, se je poudarek prenesel s kvantitete na kvaliteto divjadi.
Sedanja osnovna naloga teh lovišč je gojiti ob strokovni selekciji optimalno število divjadi, ki je po telesni kondiciji in trofeji čim močnejša. Glede na znanstveno dognanje, da ima vsaka živalska vrsta svojo vlogo za ohranitev ravnotežja v naravi, so gojitvena lovišča prva zaščitila predvsem planinskega orla, volka in druge mesojede živali ter naselila risa.
Poglejmo nekoliko konkretnih uspehov posameznih gojitvenih lovišč, ki jih lahko štejemo med vrhunske uspehe pri gojitvi divjadi v tem delu Evrope. Nedvomno je uspešna naselitev kozo-
rogov v gojitvenih loviščih »Kozorog« in »Triglav« ena izmed najpomembnejših uspehov. Po vojni smo imeli le manjšo kolonijo ca. 40 kozorogov na območju Podljubelja In Begunjščice, medtem ko imamo danes kozoroge v večjem številu na tem območju, nadalje v Kamniških planinah na Brani in Planjavi ter na področju Velega polja, Kriških podov in Trente, to je v osrčju Julijskih Alp. Sedaj je kozorogov v Sloveniji nad 250. Dejansko je ta divjad razširjena pri nas povsod tam, kjer ima življenjske pogoje. Za ti dve lovišči pa je značilen predvsem gams, ki se je ob skrbnem čuvanju in minimalnem odstrelu v letih po vojni, ko je bil stalež te divjadi na teh področjih ocenjen komaj na 900, povzpel do danes na ca. 4500 gamsov. To je skromna divjad in okras naših gora, ki ne povzroča nobene gospodarske škode. O gojitvi in številčnosti gamsa so v lovskem svetu razne dileme; prepuščamo presoji zgodovine, ali smo ravnali pravilno, da smo ga tako zelo zaščitili. Dejstvo je, da je gamsa danes najti na področjih, kjer ga v polpretekli dobi še ni bilo in da smo z odlov-Ijenimi gamsi iz teh lovišč naselili razne predele naše domovine od Nanosa, Pohorja, Snežnika — tja do bosanskih in črnogorskih gora. V teh dveh loviščih so najprej pri nas uspešno naselili muflona, ki se je kasneje razširil tudi izven meja teh lovišč. Tako je bila ustvarjena osnova za gojitev te sicer neavtohtone divjadi v Sloveniji. Tudi naselitev svizca v teh loviščih je dokaj uspela, kljub temu, da se njegov stalež bistveno ne zvišuje. Danes cenimo število te divjadi na ca. 100.
Ob tem je omeniti, da je bilo prav gojitveno lovišče »Triglav« osnova za ustanovitev Triglavskega narodnega parka, ki obsega 3000 ha, in kamor ne posega lovčeva puška. Danes je svetovno znan, na kar smo lahko ponosni vsi slovenski lovci. Tudi v okviru gojitvenega lovišča »Kozorog« so pogoji za drugi narodni park, na področju Kamniške Bistrice. Sicer pa zavod »Kozorog« praktično že vodi takšno politiko in je samo še vprašanje časa,
da se takšen režim tudi formalno-prav-no prizna.
Če se spustimo iz visokogorskih gojitvenih lovišč na hribska, kot so »Jelen« — Snežnik, »Medved« — Kočevje in »Pohorsko«, ugotovimo v gojitveni politiki in ciljih ista izhodišča in prav tako odlične uspehe. Predvsem pri gojitvi jelenjadi, ki se je v prvi vrsti iz kočevskih In snežniških gozdov razširila po Notranjski, Posavju in širši Dolenjski. Da ne govorimo o divjih prašičih in medvedih, ki jih je bilo pred drugo svetovno vojno v Slovenlij zelo malo. Danes pa skoraj ni lovišča, kjer divjih prašičev ni oz. se vsaj občasno ne bi pojavili. Po oceni je v teh gojitvenih loviščih sedaj ca. 1200 jelenjadi, 60 medvedov, 350 divjih prašičev (pomladanskega staleža). Posebnost je nedvomno obora za zrejo divjih prašičev, damjakov in muflonov v gojitvenem lovišču »Medved«, na površini 2000 ha, kjer je gojitev posebno intenzivna. Rezultati se kažejo v zelo majhni škodi od divjadi, v izvažanju žive divjadi v druge kraje in v gospodarskih uspehih za prodano odlovljeno
in trofejno zrelo ustreljeno divjad. Značilno za to lovišče je ustvarjanje naravnega ravnovesja z naselitvijo risa. Nižinska gojitvena lovišča, kot so »Fazan« — Beltinci, »Kompas« — Petrovci in delno »Kozorog« — Kamnik«, že vrsto let uspešno umetno vzrejajo v svojih fazanerijah fazane, race mlaka-rice in jerebice. Že precej časa je namreč lov na divjad teh vrst v veliki meri odvisen od umetne zreje in izpuščanja v prosto naravo. Ti obrati vzredijo letno znatno število kebčkov, s katerimi zalagajo svoje lastne revirje, v pretežni meri pa tudi druga lovišča v Sloveniji, v drugih republikah in tudi v inozemstvu. Samo v letu 1976 je bilo v teh fazanerijah vzrejenih prek 90 000 fazančkov, 6—8 tednov starih, od katerih so jih v lastna lovišča izpustili 22 000, 15 000 so jih odkupile lovske družine v Sloveniji, v druge republike jih je šlo 30 000 In v Avstrijo 15 000. Posebnost je »Fazan« — Beltinci, ki vzredi letno ca. 3500 rac mlakaric in je z intenzivno naravno gojitvijo in umnim gospodarjenjem presegel na svoji površini (14 500 ha] odstrel Jere-
131
295
Na jaso je izstopila damjekova košuta	Foto B. Krce
blc na celotni lovni površini Slovenije. Podatek nam to zgovorno kaže: leta 1960 je bilo v loviščih lov. družin Slovenije odstreljenih 18 622 jerebic, v lovišču »Fazan« — Beltinci pa 2177 — leta 1975 v loviščih LD SRS 4295, v lovišču »Fazan« — Beltinci pa 5515.
Pri obravnavanju rezultatov dela gojitvenih lovišč v SR Sloveniji, sedaj združenih v Skupnost OZD za varstvo, gojitev divjadi, lov in ribolov, kot organizacij združenega dela, ki se profesionalno ukvarjajo, posplošeno rečeno, z dejavnostjo lova in ribolova, ne moremo mimo ekonomskega pomena. Vsi člani Skupnosti so v letu 1976 ustvarili iz naslova odstrelnih taks, prodaje divjačine in zreje divjadi 30 milijonov din celotnega dohodka, kar vsekakor ni
Triglavski svizec Foto R. Marenčič
majhen uspeh, ki ga je realiziralo poprečno 180 delavcev teh OZD.
Kako se porabijo pridobljena sredstva? Lahko ugotovimo, da 22 % odpade na krmo, 10% na vzdrževanje lovskih in ribiških objektov, 37 % na čuvajsko službo, 3 % za lovske škode, 28 % za pokrivanje družbenih obveznosti, skupno in splošno porabo. Jasno je, da le takšno vlaganje v lovišče rodi uspehe. Še en podatek, ki bo zanimiv predvsem za domače lovce, med katerimi večkrat kroži mnenje o komercializaciji gojitvenih lovišč in prodajanju tujcem našega naravnega bogastva. V gojitvenih loviščih je razmerje med lovom inozemskih gostov in domačih lovcev 60 : 40. Seveda je pri tem treba vedeti, da morajo gojitvena lovišča poslovati kot vse organizacije združenega dela, to je na osnovi ustvarjenega dohodka na eni strani, na drugi strani pa velika vlaganja, vzorna čuvajska služba in kvalitetno izvajanje lova zahtevajo visoke stroške, ki jih je možno pokriti z visokimi cenami za inozemske goste. Pri vsem tem bi lahko navedli še celo vrsto statističnih stvarnih dejstev. V teh loviščih je prek 1000 km lovskih steza, prek 4000 solnic, senikov, prež itd. Za navajanje vsega tega pa tu ni prostora. Šele skupaj z vsem tem bi dalo popolno sliko o gojitvenih loviščih in njihovih marljivih, tihih delavcih, ki noč in dan bedijo nad našim živim naravnim bogastvom, zavedajoč se kot samoupravljavci odgovornosti, do družbe.
Izredno pomembna naloga gojitvenih lovišč je razvijanje lovske znanosti in eksperimentiranje v zvezi z gojitvijo in vzrejo divjadi. Lovišča nimajo svojega raziskovalnega inštituta, zato sodelujejo pri raziskovalnih temah z drugimi strokovnimi organizacijami in inštituti, predvsem z naslednjimi: Mednarodni svet za lov in ohranitev divjadi (preko LZS in LZJ), World Wildlife Fund (WWF), Odsek za lovstvo inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani, Inštitut za zoohigieno in patologijo divjih živali pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani, Verein österreichischer Wildgehege, Europäische Stiftung für Naturschutz — Bern, Nacionalni park Gran Paradiso, Lovska zveza Slovenije in Lovska zveza Jugoslavije. Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč, predvsem pa Zakon o združenem delu sta dala nove vsebinsko kvalitetnejše pogoje za še uspešnejšo dejavnost poklicnega lovstva in ribištva, združenega v skupnosti organizacij združenega dela. Skupnost sklepa samoupravni sporazum z Lovsko zvezo Slovenije.
S tem sporazumom bodo postavljeni osnovni cilji Skupnosti, ki slonijo predvsem na enotnih programih varstva, gojitve in ohranjevanja divjadi ter ribjega življa, s tem da Skupnost sodeluje z vsemi lovskimi organizacijami, predvsem pa z Lovsko zvezo Slovenije. S tem so nedvomno dani vsi pogoji za nadaljnje uspešno in programsko jasno sodelovanje, ker se interesi lovstva — tako poklicnega kot amaterskega — v celoti pokrivajo.
To je le kratek prerez skozi uspehe gojitvenih lovišč v SR Sloveniji, ki nedvomno upravičujejo svoj obstoj tako iz družbenega vidika kot iz vidika nalog pri varstvu in gojitvi divjadi, za kar so bila ustanovljena.
Iskanje v prsku
Foto Mirko Hain, DIANA
296
132

Večkrat po krivici osovraženi dihur
Foto Rajko Marenčič, DIANA
Fotokino klub DIANA
Svoje sekcije ima v: Ljubljani, Cerknem, Kočevju, Kopru, Mariboru, Murski Soboti, Nazarjin, Slovenj Gradcu in Škofji Loki. Vseh članov je nad 500, med njimi je veliko mladih.
V času od ustanovitve, 9. 2. 1973, je Diana priredila tri samostojne razstave: dve v Ljubljani, eno v Slovenj Gradcu. Sodelovala pa je na več razstavah, zlasti pri Razstavi naravoslovne fotografije 76, na Chassexpo v Marseillu in na srečanju slovenskih lovcev SR Slovenije, Koroške in Goriške, od 1. do 3. sept. 1977 v Gorici v Italiji, ki ga je pripravilo Društvo slovenskih lovcev Julijske krajine »Doberdob«. Tudi sekcije, razen koprske in cerkljanske, so priredile vsaka najmanj po eno razstavo.
Klub je razvil tudi bogato založniško dejavnost. Do zdaj je. izdal: 3 stenske koledarje z motivi divjadi; brošuri »Lovska fotografija« in »Ptice na gnezdu«; lepak s posnetki ptičev ob 50-let-nici slovenske ornltologlje — leta 1975; tri različne naklade razglednic z motivi divjadi; dve seriji značk z motivi divjadi [prva: kozorog, štorklja, ris; druga: medved, divji petelin, planinski orel). Tretja serija, ki je tik pred izidom, pa bo predstavljala: vidro, volka in ruševca.
Klub stalno tudi sodeluje pri slikovni opremi revije LOVEC.
Smotri in cilji DIANE so: razvijati naravoslovno fotografijo in film; pridobiti čimveč lovcev, da bi zraven puške oziroma brez nje vedno bolj uporabljali fotokamero; pritegniti v svoje vrste čimveč lovskega naraščaja in v njem razvijati etične in estetske vrednote v odnosu do narave.
Velika naloga, na katero se DIANA že pripravlja, je svetovna razstava lovske in naravoslovne fotografije, ki bo prihodnje leto v Slovenj Gradcu.
J. P.
298
134
Kazalo
Lojze Briški Rado Pehaček Tone Svetina
France Cvenkel Peter šuler V. V.
Veljko Varičak
Veljko Varičak
Veljko Varičak
Ernest Petrič Jože Hlebanja C. F. — V. V.
Stane Valentinčič Janez Čop
C. F. — V. V.
Polde Maček
C. F.
Stanko Brumec Blaž Krže Lado Švigelj
Ciril štrumbelj Ivan Fabjan
Lojze Černe Karel Prušnik Mirko Kelih
Ob 70-letnici slovenske lovske organizacije .	3 — 167
Brez družbene lastnine ni samoupravljanja	.	.	4	—	168
Človek, ki ne vzdržuje ravnovesjav prirodi, ga
izgubi tudi v sebi!.......................... 6 — 170
(Razgovor s tovarišem Edvardom Kardeljem na Velem polju, avgusta 1977)
Pogled v zgodovino slovenskega lovstva	.	.	13	—	177
Razvoj lovske zakonodaje v Sloveniji .	.	.	18	—	182
Prvi novi predpisi o lovu že v času NOB	.	.	23	—	187
Slovenski lovci in jugoslovanska lovska organizacija ....................................26	—-	190
Slovenska lovska organizacija in mednarodne
lovske razstave..............................29	—	193
Sodelovanje Lovske zveze Slovenije na med-pokrajinskih lovskih konferencah.............33	—	197
Naš učitelj in ponos.........................41	—	205
O puškarstvu na Slovenskem................... 43	—	207
Založniška dejavnost slovenske lovske organizacije ...................................... 49	—	213
Dopisna šola za lovske tehnike...............50	--^	214
Delovanje odseka za lovstvo pri Inštitutu za
gozdno in lesno gospodarstvo.................53;—	217
Marsikaj na kratko iz naše lovske zgodovine po osvoboditvi............................... 56	—	220
Lov je bil prvi razlog za sodelovanje med člo-
kom in psom..................................62	226
Nekaj kinoloških podatkov za SRS .	.	.	.	■ 65	—	229
Lovstvo in varstvo okolja.................... 65	—	229
Velika divjad na Slovenskem.................. 67	—	231
Človekov odnos do medveda v Sloveniji skozi
stoletja..................................... 70	—	234
Naselitev risa v Sloveniji................... 72	—	236
Naselitev, razvoj in stanje kozorogov v Sloveniji ...................................... 73	—	237
Poljska divjad nekdaj in danes................ 76	—	240
Koroški lov.................................. 84	—	248
70 let slovenskega lovstva tudi praznik slovenskih koroških lovcev ..................... 86 — 250