Tjaša Gorše1*, Tim Jaklič2*, Tjaša Konrad3*, Nina Žunič4*, Melita Bokalič5*
Izzivi v diagnostiki in obravnavi motnje
psihotičnega spektra z izrazitim nihanjem
razpoloženja v mladostništvu – prikaz
primera
Challenges in the Diagnostics and Treatment of Psychotic Spectrum
Disorders with Pronounced Mood Fluctuations in Adolescence –
A Case Study
IZvLEČEK
KLJUČNE BESEDE: bipolarna motnja, shizoafektivna motnja, mladostništvo, psihoza, afektivna motnja,
prikaz primera
Med odraščanjem so nihanja razpoloženja pogosta, kadar pa so le-ta pretirano izrazita
in negativno vplivajo na mladostnikovo življenje, govorimo o bipolarni afektivni mot-
nji. Gre za periodično pojavljanje epizod manije in depresije, ki niso jasno sprožena z zuna-
njimi dejavniki. Njihov nastanek pripisujejo zapletenmu prepletu okoljskih dejavnikov
in genetske nagnjenosti. Za postavitev diagnoze bipolarne afektivne motnje je potrebna
vsaj ena epizoda manije ali hipomanije, ne glede na število depresivnih epizod. Klinična
slika motnje pri mladostnikih ima svoje značilnosti, zaradi pogostega prekrivanja z dru-
gimi duševnimi motnjami je njeno diagnosticiranje pogosto težavno. Zdravljenje vklju-
čuje kombinacijo zdravil, psihoterapije in spremembe življenjskega sloga. Od zdravil se
najpogosteje poslužujemo stabilizatorjev razpoloženja. Redkejša od bipolarne afektivne
motnje je shizoafektivna motnja, ki poteka z epizodami psihotičnih simptomov, ob odsot-
nosti izrazite afektivne simptomatike. Afektivni simptomi prevladujejo v času med posa-
meznimi psihotičnimi epizodami. V razvoj shizoafektivne motnje so domnevno vpleteni
isti genetski dejavniki tveganja kot pri bipolarni afektivni motnji. Za postavitev diagno-
ze sta potrebna vsaj dva od petih simptomov, ki trajata precejšnji del obdobja enega mese-
ca: blodnje, halucinacije, neorganiziran govor, neorganizirano oz. katatonsko vedenje in
negativni simptomi. Zdravljenje shizoafektivne motnje zajema farmakološke in psiho-
terapevtske pristope. Med zdravili izbiramo med antipsihotiki, stabilizatorji razpolože-
nja in antidepresivi. Pričujoči članek povzema klinične značilnosti in zdravljenje obeh
motenj, temelječ na opisu kliničnega primera.
* Avtorji si delijo mesto prvega avtorstva
1 Tjaša Gorše, štud. med., Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana;
2 Tim Jaklič, štud. med., Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana;
3 Tjaša Konrad, štud. med., Medicinska fakulteta, Univerza v Mariboru, Taborska Ulica 8, 2000 Maribor;
4 Nina Žunič, štud. med., Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana; nina.zunic@gmail.com
5 Melita Bokalič, dr. med., Služba za otroško psihiatrijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana,
Bohoričeva ulica 20, 1000 Ljubljana
169Med Razgl. 2024; 63 (3): 169–79 • doi: 10.61300/mr6303333 • Prikaz primera
mr24_3_Mr10_2.qxd  30.9.2024  7:44  Page 169
dostniškem obdobju, saj simptomi pogosto
še niso izraženi v polni meri in se lahko pre-
krivajo z razpoloženjskimi nihanji, tipični-
mi za obdobje odraščanja. S pomočjo teo-
retičnih osnov in kliničnega primera želimo
v nadaljevanju nasloviti to problematiko in
spodbuditi nadaljnje raziskovanje na
področju psihoz in psihotičnih motenj pri
mladostnikih.
BIPOLaRNa aFEKTIvNa MOTNJa
Vsi otroci in mladostniki lahko imajo v raz-
voju krajša obdobja s slabšim počutjem,
povečano razdražljivostjo in jezo, hiper-
aktivnostjo ali uporništvom. V večini pri-
merov gre za razvojno obdobje, ki sponta-
no izzveni z dozorevanjem možganov,
v 1–3% pa se ob zgoraj opisanih simptomih
lahko izrazi kronična duševna motnja, ki ji
170 Tjaša Gorše, Tim Jaklič, Tjaša Konrad, Nina Žunič, Melita Bokalič Izzivi v diagnostiki in obravnavi …
aBSTRaCT
KEY WORDS: bipolar disorder, schizoaffective disorder, adolescence, psychosis, affective disorder, case
study.
Experiencing mood swings while growing up is common, but if these are excessively
expressed and have a negative impact on the adolescent’s life, we speak of bipolar affec-
tive disorder. Bipolar affective disorder is defined by a periodic occurrence of manic and
depressive episodes that are not clearly triggered by external factors. Their development
is attributed to complex interactions between environmental factors and genetic pre-
disposition. A diagnosis of bipolar affective disorder requires at least one manic or hypo-
manic episode, regardless of the number of depressive episodes. The bipolar affective
disorder’s clinical picture in adolescents has its own characteristics and, due to the fre-
quent overlap with other mental disorders, its diagnosis is often difficult. Treatment
involves a combination of medication, psychotherapy and lifestyle changes. The most
commonly used drugs are mood stabilisers. Shizoaffective disorder is less common than
the bipolar affective disorder and is defined by the occurrence of episodes with distinct
psychotic symptoms in the absence of notable affective symptoms. Affective symptoms
are present between individual psychotic episodes. Genetic risk factors are the same as
those for developing bipolar affective disorder. To diagnose a schizoaffective disorder at
least two of the five symptoms, which last for a significant part of the month, are required:
delusions, hallucinations, disorganized speech, disorganized or catatonic behaviour and
negative symptoms. The treatment of schizoaffective disorder includes pharmaceutical
and psychotherapeutic approaches. Pharmaceutical treatment includes antipsychotics,
mood stabilizers and antidepressants. The following article summarizes the clinical char-
acteristics and the treatment of both disorders based on a clinical case study.
UvOD
Psihotične motnje ali motnje psihotične-
ga spektra so hude duševne motnje, pri
katerih je v ospredju izguba stika z real-
nostjo oz. psihoza. Psihoza je termin, ki opi-
suje nabor simptomov, med katerimi so
v ospredju halucinacije in blodnje. Psihoza
se lahko pojavlja pri številnih duševnih in
nevroloških motnjah. Najpogosteje jo pove-
zujemo z motnjami shizofrenskega spektra,
med katere sodita npr. shizofrenija in shi-
zoafektivna motnja (SAM), lahko pa se
pojavlja tudi pri določenih oblikah razpo-
loženjskih motenj, kot je npr. bipolarna
afektivna motnja (BAM). Prekrivanje simp-
tomatike različnih duševnih bolezni lahko
predstavlja hudo oviro pri obravnavanju
bolnika s psihozo (1). Dodatne težave pred-
stavlja nastop bolezni v otroškem ali mla-
mr24_3_Mr10_2.qxd  30.9.2024  7:44  Page 170
pravimo BAM (2, 3). Pri BAM bolnik doživ-
lja ekstremna nihanja v razpoloženju, ki se
odražajo v očitnih spremembah vedenja. Gre
za izmenjevanje obdobij oz. epizod manije
in depresije, ki se pojavljajo periodično ter
niso jasno sprožena z zunanjimi dejavniki.
Posamezna epizoda večinoma traja od nekaj
ur do nekaj mesecev, odvisno od tipa BAM.
V času med posameznimi obdobji se oseba
navadno vrne v evtimno stanje, vendar čez
čas spet nastopi nova epizoda (2–4). Z ustrez-
nim zdravljenjem se lahko nihanja razpo-
loženja omilijo (2). BAM običajno diagno-
sticiramo v mladostništvu ali na začetku
20-ih let, vendar se posamezni simptomi
lahko pojavljajo že v otroštvu (4). Etiološko
gre za kombinacijo bioloških oz. genet-
skih dejavnikov in življenjskih izkušenj,
raziskave pa so pokazale tudi odstopanja
v strukturi in delovanju možganov oseb
z BAM (2, 5).
vrste bipolarne afektivne motnje
in klinična slika
Glede na prisotnost simptomov in njihovo
intenzivnost ločimo več tipov BAM, izmed
katerih sta klinično najpomembnejša tip 1
in tip 2. BAM tipa 1 oz. klasična BAM ima
najizrazitejše simptome. Zanjo so značilne
izrazite manične in/ali mešane epizode, ki
jih po navadi spremljajo hude depresivne
epizode (2). Manični epizodi so lahko pri-
druženi tudi psihotični simptomi (3).
Nadalje ločimo BAM tipa 2, ciklotimijo in
nespecifično obliko BAM, v sklopu katerih
se pojavljajo blažji simptomi BAM (2). 
Za depresivne epizode je značilno zni-
žano razpoloženje – mladostnik je žalo-
sten, obupan, utrujen, neodločen, lahko
doživlja jezo, je razdražljiv, tudi agresiven
(6). To lahko spremljajo občutki praznine,
ničvrednosti ali krivde. Prav tako je lahko
prisotna izguba zanimanja za stvari, ki so
ga v preteklosti veselile. Opazimo lahko
razlike v hranjenju – izguba ali povečanje
teka in posledična nenamerna izguba ali pri-
dobitev telesne mase. Pojavljajo se motnje
spanja – trpi za nespečnostjo ali spi preveč,
raven energije čez dan je zmanjšana.
Mladostnik ima motnje kognitivnih spo-
sobnosti in koncentracije, kar vpliva na nje-
gov šolski uspeh. Depresija lahko bolnika
privede tudi do razmišljanja o samomoru,
načrtovanja poskusa in samega poskusa
samomora (7). Našteti simptomi so med
depresivno epizodo konstantni in vplivajo
na posameznikovo vključevanje v družbo ter
vzdrževanje medosebnih odnosov (6).
Med maničnimi epizodami je posa-
meznik bolj veder in optimističen, celo pre-
tirano zadovoljen, srečen, samozavesten in
vznemirjen, vse do evforije. Običajno je
poln energije, kljub zmanjšani potrebi po in
količini spanca, ima moteno pozornost ter
je lahko nerazsoden, kar se kaže z nepre-
mišljenim in tveganim vedenjem (npr. vklju-
čevanje v tvegane spolne odnose, preko-
merno uživanje alkohola in drog) (3, 6).
Med manično epizodo so bolniki hiper-
aktivni, impulzivni, izrazito razdražljivi, jezni
in včasih celo nasilni ter se na splošno vede-
jo družbeno neprimerno (3). Značilno so mla-
dostniki med manično epizodo izrazito zgo-
vorni, ne pustijo drugim do besede in hitro
menjujejo teme pogovora. Lahko verjame-
jo, da imajo nadnaravne sposobnosti (4).
Epizodam, med katerimi se pojavljajo
simptomi depresivnih in maničnih epizod
hkrati, pravimo mešane epizode (3). 
Etiologija in patogeneza
bipolarne afektivne motnje
Raziskave kažejo, da je vzrok BAM zaple-
ten preplet številnih bioloških in okolj-
skih dejavnikov, ki za mladostnika pred-
stavljajo tveganje za razvoj bolezni (5).
Razvoj BAM (predvsem tipa 1) je pod veli-
kim genetskim vplivom. Tveganje za pojav
BAM pri mladostniku je 10–25 %, kadar
eden izmed staršev trpi za to razpoloženj-
sko motnjo (8). Na pojavnost depresije in
posledično BAM pri mladostniku vplivajo
tudi okoljski in psihosocialni dejavniki,
kot npr. revščina, nasilje v družini ali
171Med Razgl. 2024; 63 (3):
mr24_3_Mr10_2.qxd  30.9.2024  7:44  Page 171
v drugih odnosih, zloraba alkohola in drog
ter družinska anamneza depresije (5). Prav
tako večje tveganje za pojav BAM pred-
stavljajo neuspešnost v doseganju zadanih
ciljev, neprimeren cikel spanja in budnosti
ter slabše soočanje z življenjskimi obre-
menitvami (9).
Raziskave so pokazale, da številne
možganske strukture, kot so prefrontalna
skorja, sprednja cingulatna skorja, hipo-
kampus in amigdala, igrajo poglavitno
vlogo pri učenju, uravnavanju čustev in
vedenju, zato lahko napake v njihovem
delovanju predstavljajo tveganje za pojav
motnje (4). Predvideva se, da možgani mla-
dostnikov z BAM, podobno kot pri ljudeh
s shizofrenijo, rastejo in se razvijajo drugače
od možganov zdravih mladostnikov (5).
Pomembno vlogo v patogenezi BAM se je
pripisovalo tudi monoaminskim živčnim
prenašalcem. Največ pozornosti v raziska-
vah so prejeli noradrenalin, dopamin in
serotonin. Prvotni model teorije o živčnih
prenašalcih je predlagal povezavo depre-
sivnih epizod z nizko ravnjo noradrenalina
in dopamina, medtem ko naj bi bile manične
epizode povezane z visoko ravnjo noradre-
nalina in dopamina. Pri obeh stanjih naj bi
bila raven serotonina znižana. Vendar prak-
tični dokazi ne podpirajo opisanega modela,
zato so raziskave usmerjene na širše razu-
mevanje delovanja sistema živčnih prena-
šalcev (8).
Razlike v značilnostih bipolarne
afektivne motnje med različnimi
starostnimi skupinami
BAM se v otroštvu in mladostništvu izrazi
drugače kot v odraslosti. Odrasli z BAM
imajo v večini primerov jasno ločene epizode
depresije in manije, ki lahko trajajo tedne ali
celo dlje. Pri otrocih in najstnikih so meje
med epizodami pogosto zabrisane, presko-
ki iz ene skrajnosti v drugo pa so tipično
hitrejši. Mladostnik lahko npr. doživi evfo-
rijo, izbruhe jeze, hipobulijo in napade joka
vse v enem dnevu. BAM se razlikuje od tipi-
čnih nihanj razpoloženja, značilnih za otro-
štvo in mladostništvo. Nihanja razpoloženja
pri BAM so bolj ekstremna, pogosto neizz-
vana z zunanjimi dejavniki in vključujejo
skrajne spremembe v energetski opremlje-
nosti, vzorcih spanja ter težave s koncen-
tracijo in spominom. Simptomi BAM mla-
dostnike ovirajo pri šolskih obveznostih ter
predstavljajo veliko oviro za vzpostavljanje
zdravih medosebnih odnosov (10). Zgodnje
prepoznavanje in zdravljenje sta izrednega
pomena, saj so ljudje, katerih BAM se začne
zgodaj, bolj nagnjeni k težjemu poteku
bolezni, zlorabi substanc, hujšim epizodam
v odraslosti in samomoru (11). Pomanjkanje
ustreznih ukrepov je povezano ne le z več-
jim številom ponovitev bolezni, temveč tudi
s socialnimi in šolskimi težavami ter kogni-
tivnim upadom (12).
Diagnostični kriteriji bipolarne
afektivne motnje
Za postavitev diagnoze BAM tipa 1 je
potrebna prisotnost vsaj ene epizode mani-
je, ki lahko nastopi pred epizodami hipo-
manije ali po njih, ter hude depresivne
epizode. Za postavitev diagnoze BAM tipa 2
je potrebna prisotnost vsaj ene epizode
hipomanije ter vsaj ene hude depresivne
epizode (3, 10). Diagnosticiranje je lahko
zapleteno in dolgotrajno. Poteka predvsem
na podlagi psihiatričnega ovrednotenja
bolnika s pomočjo podatkov staršev in uči-
teljev. Prvi korak sta natančna anamneza in
psihični status s poudarkom na zgoraj opi-
sanih simptomih in njihovem trajanju,
v povezavi z bolnikovo preteklo anamnezo
in družinsko anamnezo. Treba je izpeljati
tudi določene laboratorijske preiskave za
izključitev organskih in iatrogenih vzro-
kov – med drugim testi na droge, določitev
alkohola v krvi, vrednost ščitničnih hor-
monov ter pregled zdravil, ki jih bolnik
jemlje (8). Postavitev diagnoze BAM pri mla-
dostnikih je dodatno otežena zaradi prekri-
vanja s simptomi, ki so značilni za druge
duševne motnje, ki se pojavljajo v tem sta-
172 Tjaša Gorše, Tim Jaklič, Tjaša Konrad, Nina Žunič, Melita Bokalič Izzivi v diagnostiki in obravnavi …
mr24_3_Mr10_2.qxd  30.9.2024  7:44  Page 172
rostnem obdobju, kot npr. motnja pozornosti
in hiperaktivnosti (angl. attention deficit
hyperacitivity disorder, ADHD), depresija,
opozicionalno-kljubovalna vedenjska mot-
nja in anksiozne motnje (10).
Zdravljenje bipolarne afektivne
motnje
Zdravljenje BAM je zapleteno in dolgo-
trajno. Uspešen načrt zdravljenja največkrat
vključuje kombinacijo zdravil, psihoterapije
in spremembe življenjskega sloga (10).
Različni dejavniki vplivajo na izbiro far-
makološkega in psihološkega zdravljenja,
med drugim pridružene duševne motnje,
preteklo zdravljenje ter znani neželeni učin-
ki in komplianca pri jemanju zdravil (8).
Stabilizatorji razpoloženja in antipsihotiki
so zdravilo izbora za obvladovanje akutne
epizode manije ali depresije (13). Litij, naj-
starejši predstavnik stabilizatorjev razpo-
loženja, je zlati standard zdravljenja BAM.
Je izredno učinkovit pri obvladovanju posa-
meznih epizod tako depresije kot manije in
zmanjšuje tveganje za ponovitve bolezni.
Kot alternativa litiju se lahko poslužujemo
tudi določenih antikonvulzivov, kot so
valproat, lamotrigin ali karbamazepin (4).
Atipični antipsihotiki, kot so olanzapin,
kvetiapin in risperidon, so indicirani kot
monoterapija ali v kombinaciji s stabiliza-
torji razpoloženja. Kombinacija stabilizatorja
razpoloženja in atipičnega antipsihotika
ima boljši učinek kot monoterapija z enim
od obeh zdravil (14, 15). Ob akutni depre-
sivni epizodi pri BAM je strogo kontra-
indicirana uporaba antidepresivov v obliki
monoterapije. Antidepresivi namreč lahko
sprožijo nastop manične epizode, zato jih
pri ljudeh z BAM predpisujemo le v kom-
binaciji s stabilizatorji razpoloženja ali ati-
pičnimi antipsihotiki (16). Cilj dolgotrajnega
zdravljenja je povrnitev zmožnosti delova-
nja in preprečevanje ponovitev epizod.
Farmakološko zdravljenje največkrat vklju-
čuje stabilizator razpoloženja, ki je bil učin-
kovit v akutni fazi, v obliki monoterapije ali
v kombinaciji z atipičnim antipsihotikom
oz. antidepresivom (17). Čeprav so psiho-
farmakološki ukrepi pojmovani kot uspešni
pri mladostnikih, večina spoznanj, ki so nam
na voljo, temelji na raziskavah, narejenih na
odrasli populaciji (4).
Poleg farmakoloških pristopov se pri
zdravljenju BAM poslužujemo tudi psiho-
terapevtskih in psihosocialnih ukrepov. Prvi
korak nefarmakoloških pristopov je psiho-
edukacija. Njen namen je nasloviti bolezen
in izobraziti bolnike ter njihove svojce o nara-
vi bolezni, možnih zapletih, oblikah zdrav-
ljenja in o prepoznavanju zgodnjih simpto-
mov poslabšanja. Izredno uspešna je tudi
kognitivno-vedenjska terapija. Zavestno pro-
cesiranje čustev, misli in vedenjskih vzorcev
namreč igra pomembno vlogo pri obvlado-
vanju stisk in preprečevanju zapletov mot-
nje. Poseben poudarek psihoterapevtskega
pristopa je tudi na učenju zdravega spora-
zumevanja in primernega odzivanja na vsa-
kodnevne stresorje ter ureditvi higiene spa-
nja. Najbolj učinkovite terapevtske tehnike
so tiste, ki uspejo nasloviti težave, ki so za
otroka oz. mladostnika najpomembnejše (4).
Kombinacija farmakoloških in nefarmako-
loških oblik zdravljenja zmanjša pogostost
ponovitev bolezni, izboljša terapevtsko adhe-
renco in zniža število ter trajanje bolnišni-
čnih sprejemov (18).
Dejavniki, ki napovedujejo slabšo pro-
gnozo, so moški spol, pridružena psihoti-
čna simptomatika, huda depresivna epizoda,
medepizodna depresija in odvisnost od
različnih psihoaktivnih substanc. BAM ima
velik vpliv na bolnikovo kognicijo in zmož-
nost delovanja v vsakodnevnem življenju
(8). Poleg kognicije in splošne zmogljivo-
sti je prizadeto tudi telesno zdravje. Glavna
vzroka smrti pri ljudeh z BAM sta srčno-
-žilne bolezni in samomor (19).
vRSTE SHIZOaFEKTIvNE
MOTNJE IN KLINIČNa SLIKa
SAM je redkejša kot BAM (ocenjena preva-
lenca 0,3 %) in se podobno kot BAM izraža
173Med Razgl. 2024; 63 (3):
mr24_3_Mr10_2.qxd  30.9.2024  7:44  Page 173
z epizodami, med katerimi pa se, za razli-
ko od BAM, izražajo samo simptomi psihoze
z odsotnostjo simptomov razpoloženjske
motnje (18, 19). Slednji naj bi prevladova-
li večino časa med dvema epizodama raz-
položenjske neuravnovešenosti, kar se
razlikuje od BAM, pri kateri se oseba v tem
intervalu navadno vrne v evtimno stanje brez
psihotičnih simptomov (20). Posamezne epi-
zode pri tej motnji trajajo vsaj dva tedna
(trajanje se pogosto razlikuje od bolnika do
bolnika) in se lahko ponavljajo (18, 19).
Motnja je pogostejša pri ženskah, navadno
v srednjih letih, s prevlado depresivnih
simptomov, BAM pa je značilnejša za mlaj-
še bolnike. Simptomi SAM se navadno
začnejo v zgodnji odraslosti (21).
Ločimo več tipov SAM. Pri maničnem
tipu so izraženi simptomi manije, pri depre-
sivnem tipu simptomi depresije, pri meša-
nem tipu pa prihaja do hitrih preklopov med
simptomi, ki so značilni za manični in
depresivni tip, simptomi so bolj nepred-
vidljivi (19, 21). Mešani tip SAM po mnenju
nekaterih strokovnjakov šteje za najhujšo
obliko motnje – bolniki se pogosteje upo-
kojijo prej v primerjavi z drugimi oblikami
SAM ali BAM (22).
Depresija in manija pri SAM se kažeta
s podobnimi simptomi kot depresivne in
manične epizode BAM (19). V primerjavi
z BAM se pri posameznikih s SAM pojav-
ljajo še psihotične epizode s halucinacijami
in motnjami mišljenja, kot so blodnje, para-
noja, zmedenost ter dezorientirane misli (23).
Ob psihotičnih epizodah so posamezniki
lahko prepričani v to, da nekdo upravlja
z njihovim mišljenjem in da okolica lahko
sliši njihove misli. Lahko mislijo, da jih
drugi ljudje ali izvenzemeljska bitja nad-
zirajo. Pogosto imajo na splošno občutek,
da nimajo nadzora nad lastnimi mislimi
in vedenjem, kar v njih vzbuja stisko.
Izoblikujejo se blodnje – ideje in prepriča-
nja, v katera so trdno in nedvomno prepri-
čani, ki jih ne sprejema nihče drug in niso
povezani s kulturnimi, verskimi in etni-
čnimi prepričanji ter niso dobro sprejeti
v družbi. Pogosto mislijo, da jim želi nekdo
škodovati, da nekdo vohuni za njimi, jih
preganja, zaradi česar so zelo prestrašeni,
paranoični. Posledično se umikajo osebi, na
katero so vezana ta prepričanja, ali pa se
celo osamijo od celotne družbe. Blodnje se
lahko začnejo iznenada in se nato obliku-
jejo skozi tedne ali mesece. V nekaterih pri-
merih si lahko bolnik z blodnjami razlaga
halucinacije (21).
Etiologija in patogeneza
shizoafektivne motnje
Razvoj SAM, prav tako kot BAM, povezu-
jejo z genetskimi dejavniki in dejavniki oko-
lja (24). Raziskave kažejo, da so v razvoj
SAM vpleteni isti genetski dejavniki tve-
ganja kot pri BAM, shizofreniji in unipolarni
depresiji. Stres in travmatični življenjski
dogodki (kot npr. fizične bolezni, nesreče,
nasilje, izguba bližnje osebe, socialna osa-
mitev, finančne težave ipd.) prispevajo
k začetku epizode SAM. Še poseben dejav-
nik tveganja predstavljajo travmatične
izkušnje v otroštvu (21).
Natančno patofiziološko ozadje bolezni
tako kot pri BAM ni najbolje znano. Tudi
pri tej motnji so ugotovili strukturne spre-
membe in spremembe v delovanju možga-
nov, nekateri strokovnjaki celo menijo, da
bi zaradi tega SAM lahko šteli za podtip shi-
zofrenije (24). Bolniki s SAM imajo pogo-
sto večji upad kognitivnih zmožnosti kot
bolniki z BAM (23, 25).
Diagnostični kriteriji
shizoafektivne motnje
Za postavitev diagnoze SAM je treba izpol-
niti naslednje kriterije (3):
• prisotnost dveh ali več izmed naštetih
simptomov, ki so prisotni večino časa zno-
traj obdobja enega meseca:
• blodnje,
• halucinacije (predvsem slušne),
• neorganiziran govor (disociacije, ne-
ustreznost, novotvorjenke),
174 Tjaša Gorše, Tim Jaklič, Tjaša Konrad, Nina Žunič, Melita Bokalič Izzivi v diagnostiki in obravnavi …
mr24_3_Mr10_2.qxd  30.9.2024  7:44  Page 174
• neorganizirano oz. katatonsko vedenje,
• negativni simptomi (apatija, socialni
umik, neustrezni čustveni odzivi),
• vsaj dva tedna so prisotni samo psihoti-
čni simptomi, brez razpoloženjske simp-
tomatike,
• večino časa trajanja psihotične epizode so
izpolnjeni tudi kriteriji za manično ali
hudo depresivno epizodo in
• stanje ni posledica zlorabe zdravil ali
psihoaktivnih substanc.
Fizični pregled bolnika ter klinični in labo-
ratorijski testi pomagajo pri izključevanju
drugih vzrokov (20).
Zdravljenje shizoafektivne motnje
Zdravljenje SAM zajema farmakološke in
psihoterapevtske pristope. Med zdravili
izbiramo med antipsihotiki, stabilizatorji raz-
položenja in antidepresivi. V primerjavi
z BAM je pri zdravljenju SAM večji pouda-
rek predvsem na uporabi antipsihotikov, ki
so učinkoviti za zdravljenje psihotičnih
epizod in agresivnega vedenja, nekoliko pa
vplivajo tudi na razpoloženje. Poznamo
več različnih antipsihotikov, najpogosteje
predpisovani so paliperidon, risperidon,
olanzapin, kvetiapin, aripiprazol in halope-
ridol. Stabilizatorje razpoloženja uporablja-
mo ob ponavljajočih se maničnih epizodah,
največkrat v kombinaciji z antipsihotiki.
Med stabilizatorje razpoloženja spadajo
zdravila, kot so litij, valprojska kislina, kar-
bamazepin, okskarbazepin in lamotrigin.
Antidepresive uporabljamo za zdravljenje
depresivnih simptomov pri SAM, vedno le
v kombinaciji z antipsihotikom ali stabili-
zatorjem razpoloženja. Selektivni zaviralci
ponovnega privzema serotonina (angl. selec-
tive serotonin reuptake inhibitors, SSRI) so anti-
depresivi izbora. Med pogosteje uporablje-
nimi SSRI so fluoksetin, sertralin, citalopram,
escitalopram in paroksetin. Pred začetkom
jemanja antidepresiva je bistvenega pomena,
da izključimo manično epizodo in s tem pre-
prečimo tveganje za njeno poslabšanje (22).
Psihoterapija zajema terapijo posa-
meznika, družinsko terapijo in psiho-
izobraževalne programe. Njen cilj je raz-
viti bolnikove socialne veščine in izboljšati
njihovo kognitivno delovanje, da bi pre-
prečili ponovitev simptomov in morebitno
ponovno bolnišnično zdravljenje. V sklopu
terapijo posameznika želimo normalizira-
ti bolnikove miselne procese, mu pomagati
razumeti motnjo in zmanjšati pojavnost
simptomov. Pri tem je zelo uspešna kogni-
tivno-vedenjska terapija. Ključnega pome-
na pri zdravljenju SAM je vključevanje
družine. Vključenost družine v terapijo
namreč pomaga bolniku pri doslednem
jemanju zdravil in rednem obisku terapij,
obenem pa daje možnost naslavljanja težav
celotne družine (22).
Diagnostična merila SAM se občasno
spreminjajo, zato je prognostične raziska-
ve težje izvesti. Glede na izvedene raziskave
se v približno 50 % primerov ob rednem
jemanju predpisanih zdravil lahko doseže
(delno) remisijo z minimalnimi simptomi ali
brez njih in bolniki lahko opravljajo delo (22).
PRIKaZ PRIMERa
V prikazu primera je predstavljeno 18-letno
dekle, ki je od 14. leta vključeno v (pedo)psi-
hiatrično obravnavo zaradi suma na mot-
njo psihotičnega spektra. 
V mamini družini so prisotne duševne
motnje – babica ima BAM in multiplo skle-
rozo, babičin polbrat ima epilepsijo, stric
ima anksiozno motnjo. Mama je sicer izobra-
žena, vendar nezaposlena. Dekličin oče je
redno zaposlen, ima pa občasne panične
napade. Družina nima finančnih težav.
Nosečnost in porod sta potekala brez poseb-
nosti, prav tako zgodnji razvoj, vse mejni-
ke je dosegla v predvidenem časovnem
okviru, brez pomembnejših stresnih dogod-
kov v zgodnjem otroštvu. Od telesnih težav
ima znano alergijsko astmo in rinitis, vča-
sih potrebuje zdravljenje po potrebi z lora-
tadinom in salbutamolom. Pri devetih letih
je imela zaradi prehodnega dvojnega vida
175Med Razgl. 2024; 63 (3):
mr24_3_Mr10_2.qxd  30.9.2024  7:44  Page 175
in motenj ravnotežja opravljen MRI glave,
ki razen pinealne ciste ni pokazal poseb-
nosti, ugotovljena je bila daljnovidnost,
dobila je očala. Pri desetih letih je imela
odstranjen slepič, eno leto kasneje je imela
kirurški poseg na meniskusu. Živi s starejšo
sestro, ki ima femoralno displazijo, sicer je
zdrava, ter mamo in očetom, s katerimi ima
dober in zaupen odnos. Osnovno šolo je
zaključila z odličnim uspehom, udeleževa-
la se je šolskih tekmovanj iz matematike in
logike, kjer je dobivala priznanja, trenira-
la je plezanje. Šolanje je nadaljevala na gim-
naziji, ki pa ga je v prvem letniku zaradi
težav z duševnim zdravjem opustila.
Že iz zgodnjega otroštva ima fobijo
pred žuželkami. V nižjih razredih osnovne
šole je bila izključena iz vrstniške skupine,
kar je doživela kot zelo stresno. Eno leto
pred prvim sprejemom na pedopsihiatrični
oddelek je imela prvo depresivno epizodo,
več mesecev je bila slabo razpoložena in
brez energije, vse se ji je zdelo brezsmiselno.
V najslabših dneh ni mogla vstati iz poste-
lje, v ničemer ni uživala, pogosto ji je šlo
na jok. Prisotne so bile misli na smrt ter
samopoškodbeno vedenje, sprva s praska-
njem, kasneje tudi z rezanjem. Po približno
pol leta je prvič nastopilo obdobje poviša-
ne razpoloženjske lege, ki se je v istem letu
ponovilo štirikrat. Imela je veliko idej, pri-
sotno je bilo nenavadno vedenje. Skoraj nič
ni spala, ni se mogla zbrati ali vzdrževati
pozornost, imela je neizvedljive načrte in
ideje ter preveč misli naenkrat. Med zadnjo
manično epizodo pred prvo hospitalizaci-
jo je sumila, da ji želijo družinski člani ško-
dovati. Imela je občutek, da jo zasledujejo
trikotniki, imela je prisluhe, slišala je zvok
iz omare, kot da je nekdo notri. Na steno je
risala trikotnike. Po enem tednu se je spet
pojavilo znižano razpoloženje z intenziv-
nimi mislimi na smrt, naredila je samo-
morilni načrt in napisala poslovilno pismo. 
Pri 14 letih je bila prvič sprejeta v bol-
nišnično oskrbo na oddelku za otroško psi-
hiatrijo, kjer je bila postavljena diagnoza
BAM. Ob sprejemu je navajala ekstremna
nihanja razpoloženja. Depresivno razpolo-
ženje, ki je bilo prisotno ob prihodu, je po
uvedbi zdravljenja z zdravilom aripiprazo-
lom hitro prešlo, navajala je dobro počutje
in željo po vrnitvi domov in v matično šolo. 
V naslednjem letu je bilo v ospredju
predvsem znižano razpoloženje z upadom
energije in intenzivnimi mislimi na smrt.
Občasno je navajala kratkotrajne občutke
ogroženosti in zasledovanja, imela je obču-
tek, da bi ji lahko mama škodovala, opiso-
vala je, da vidi kroge, ki so jo hoteli opozoriti,
da jo nekdo zasleduje in jo opazuje in ji hoče
škodovati. V sklopu ambulantnega vodenja
je bil prilagojen odmerek aripiprazola,
dodatno je bil uveden sertralin, ki je bil nato
zaradi pomanjkljivega učinka zamenjan za
fluoksetin. Ob prehodni psihotični epizodi
je bil dodan antipsihotik olanzapin, ki ga je
zaradi povečanega teka in občutkov megle
v glavi odklanjala. Po potrebi ob agitaciji
ali nespečnosti je prejemala klonazepam.
Zaradi samomorilne ogroženosti so imela
popoln nadzor nad zdravili starši, sama
dostopa ni imela.
V eni od depresivnih epizod ob poveča-
nih obremenitvah v šoli je s samomorilnim
namenom zaužila večje količine analgeti-
kov, ki si jih je kupila sama v lekarni. Po
poskusu samomora je bila ponovno sprejeta
v bolnišnico. Po začetni stabilizaciji stanja
je želela domov, zavrnila je bolnišnično
oskrbo na psihoterapevtskem oddelku.
Odpuščena je bila s trotirnim farmakolo-
škim zdravljenjem s fluoksetinom, aripi-
prazolom in risperidonom. Vodenje je
ponovno nadaljevala ambulantno. Redno
šolanje je prekinila in se vpisala v program
šolanja za odrasle, ki je bil manj obreme-
njujoč.
Med ambulantnim vodenjem se je v kli-
nični sliki ves čas, kljub minimalnim stres-
nim dejavnikom iz okolja in ob farmako-
loškem zdravljenju z ustrezno komplianco,
prepletala različna simptomatika. Prisotno
je bilo znižano razpoloženje, brez jasnih
176 Tjaša Gorše, Tim Jaklič, Tjaša Konrad, Nina Žunič, Melita Bokalič Izzivi v diagnostiki in obravnavi …
mr24_3_Mr10_2.qxd  30.9.2024  7:44  Page 176
maničnih epizod, izstopala je izrazita social-
na anksioznost z izogibanjem odhodom iz
hiše. Občasno so bili prisotni krajši para-
noidni preboji, ko je imela občutek, da jo
nekdo zasleduje, imela je občutek, da se
žuželke združujejo v mafijske združbe in želi-
jo škoditi njej in njeni družini. Imela je tudi
prehodno epizodo restriktivne motnje hra-
njenja z izogibanjem hrani in želji po huj-
šanju ter občasna obdobja spolne disforije
z nesprejemanjem svojih prsi in ženskega
spola. Vedno pogosteje je poročala o zastr-
mitvah, ob katerih je popolnoma ohrome-
la ali pa je potresavala s celim telesom, kar
je spominjalo na epileptične napade.
Z namenom izključitve epileptičnih
napadov je bila sprejeta v bolnišnično oskr-
bo na nevrološkem oddelku pediatrične
klinike, opravila je elektroencefalogram in
MRI glave, ki sta bila brez posebnosti,
napade so opredelili kot konverzivne, nada-
ljevala je z ambulantno obravnavo, še
naprej je prejemala zdravila – venlafaksin,
kariprazin in klonazepam po potrebi ob agi-
taciji.
V naslednjih dneh je imela pogoste
nenadzorovane zgibke celotnega telesa, ob
tem je bila agresivna do sebe in domačih.
Opisala je občutek izgube nadzora, kot da
bi jo prevzelo nekaj drugega, svojih dejanj
se je zavedala, vendar nanje ni imela vpli-
va. Bila je kot ujetnik – misli in deli oseb-
nosti so se ji želele vsiliti in jo nadvladati,
ni imela več občutka, da je res ona. Sprejeta
je bila v nujno bolnišnično oskrbo na enoti
intenzivne otroške in mladostniške psihia-
trije. Med bolnišnično oskrbo so predlaga-
li uvedbo litijevega karbonata, kar je zara-
di potrebe po daljši bolnišnični oskrbi na
terapevtskem oddelku skupaj z več mla-
dostniki zavrnila. Odpuščena je bila z eno-
tirnim zdravljenjem z risperidonom, anti-
depresiv je bil ukinjen.
Po odpustu je navajala globoko depre-
sivno simptomatiko, bila je popolnoma
brez volje in energije, tudi skrb za osebno
higieno ji je predstavljala velik napor.
Razvila je neželene stranske učinke ob rispe-
ridonu v smislu okulogirnih kriz in laktaci-
je iz ene dojke, izgubila je menstruacijo.
Zdravljenje z risperidonom je bilo ukinjeno,
uveden je bil stabilizator razpoloženja
lamotrigin ter še dodatno olanzapin zara-
di rezidualnih paranoidnih občutkov in
motenj spanja. Ob vztrajanju laktacije smo
dodali aripiprazol, ob čemer so laktacije pre-
nehale, ponovno se je vzpostavil redni
mesečni cikel.
Ob dvotirnem antipsihotičnem zdrav-
ljenju (olanzapin in aripiprazol) se para-
noidni občutki niso več pojavljali, je pa ves
čas tožila za depresivnim razpoloženjem in
nespečnostjo. V zdravljenje smo še dodat-
no uvedli antidepresiv mirtazapin. Ob tem
se je spanje uredilo, razpoloženje se je
malenkost izboljšalo in je nihalo med blago
do zmerno znižanim, misli na smrt je zani-
kala, konverzivni napadi se niso več poja-
vljali. Od stranskih učinkov je bil v ospredju
povišan tek s povečano željo po sladkem in
pridobivanje telesne mase, kar je sprejela
zaradi boljšega razpoloženja, simptomi
motnje hranjenja se niso ponovili.
RaZPRava
Med obravnavo smo se srečali s številnimi
izzivi pri diagnostiki in zdravljenju. Prvi
izziv je predstavljala sama postavitev dia-
gnoze, ki tako pri BAM kot tudi pri SAM in
shizofreniji temelji na kliničnem opazova-
nju. Pri bolnici smo priča zelo pestri klini-
čni sliki z izrazitimi nihanji razpoloženja od
globoke depresije do manične epizode s psi-
hotičnimi simptomi ter z mnogimi pri-
druženimi motnjami – socialna anksioznost,
specifična fobija pred žuželkami, konverzi-
vni napadi, občutki depersonalizacije, restri-
ktivna motnja hranjenja ter spolna disforija.
Vmes so se prehodno pojavljale tudi prave
psihotične epizode izven obdobij manije
s skrhanim resničnostnim nadzorom.
Med zdravljenjem smo se tudi soočali
z mnogimi izzivi. Bolnica je sicer naveza-
la dober in zaupen odnos s pedopsihiatrom,
177Med Razgl. 2024; 63 (3):
mr24_3_Mr10_2.qxd  30.9.2024  7:44  Page 177
izkazovala je uvid v svoje stanje, zavedala
se je potrebe po zdravljenju z zdravili in jih
je tudi redno jemala. Se je pa večina anti-
depresivov izkazala za slabo učinkovite
(sertralin, fluoksetin) oz. slabo prenosljive
(venlafaksin) ali z jasnimi neželenimi stran-
skimi učinki (mirtazapin). Za neželenimi
stranskimi učinki je tožila tudi pri uvajanju
zdravljenja z antipsihotiki – ekstrapira-
midna simptomatika in laktacija po rispe-
ridonu, povišan tek in nezmožnost miselnih
procesov po olanzapinu. Dobro je prenaša-
la aripiprazol in kariprazin, ki pa sta se izka-
zala za premalo učinkovita v preventivi pred
psihotičnimi epizodami. Velik izziv je pred-
stavljalo tudi odklanjanje bolnišničnega
zdravljenja, kjer bi lahko podrobneje sprem-
ljali bolničino stanje in objektivizirali pri-
sotnost stranskih učinkov, morda bi bila
smiselna tudi uvedba litija v nadzorovanem
okolju.
Za optimizacijo zdravljenja bi bilo treba
povečati toleranco na neprijetne telesne
občutke in na stresne dejavnike iz okolja.
Obravnava je veliko pozornost in upanje
usmerjala na iskanje ustreznega zdravlje-
nja z zdravili, manj pa je bila osredotoče-
na na nefarmakološke ukrepe. Bolnico bi
morali bolj spodbujati oz. ji pomagati pri
učenju socialnih veščin in pri postopni
ponovni vključiti med vrstnike. Ustrezno
pomoč vidimo v daljšem bolnišničnem
zdravljenju na psihoterapevtskem oddelku,
prilagojenem za mladostnike s psihotični-
mi motnjami, kjer bi se krepile zgoraj ome-
njene veščine sočasno z varnim prilagaja-
njem farmakološkega zdravljenja. Vendar
v Sloveniji takšnega oddelka za mladolet-
ne bolnike nimamo. Bolnišnični oskrbi na
psihoterapevtskem oddelku za mladostni-
ke se je mladostnica izogibala, saj se na
oddelku obravnavajo predvsem mladostniki
s težavami razvijajočih se osebnostnih
motenj, med katerimi se ni počutila dobro
in kar je v svetu tudi uradna kontraindika-
cija.
Dolgoročna cilja zdravljenja ostajata
čim daljša remisija psihotične simptoma-
tike ter čim boljša stabilizacija razpolože-
nja. Vzpostaviti želimo primerno raven
kritičnosti do pomoči, ki jo nudi zdravlje-
nje z zdravili, in krepiti motivacijo za dalj-
še bolnišnično zdravljenje, ki ji bo omogo-
čalo krepitev socialnih spretnosti v varnem
okolju, kar bo pomemben korak v vrnitev
zmožnosti normalnega delovanja in nada-
ljevanje šolanja.
ZaKLJUČEK
Diagnostika in obravnava psihotičnih in/ali
razpoloženjskih motenj v mladostniškem
obdobju predstavlja svojevrsten izziv, saj
simptomi pogosto še niso polno izraženi in
se med seboj prikrivajo tudi z mladostni-
ško problematiko iskanja lastne osebnosti.
Poleg tega so mladostniki tudi bolj dovze-
tni za predloge ter slabše prepoznavajo in
izražajo svoje občutke. Pri predpisovanju
zdravil smo previdnejši, saj večino zdravil,
ki jih uporabljamo, predpisujemo nena-
mensko (angl. off-label use), poleg tega so
mladostniki bolj nagnjeni k stranskih učin-
kom. 
S prispevkom smo želeli opozoriti na
opisane dileme na konkretnem primeru in
tako spodbuditi k nadaljnjim raziskavam in
objavam na področju motenj psihotičnega
spektra pri mladostnikih. 
178 Tjaša Gorše, Tim Jaklič, Tjaša Konrad, Nina Žunič, Melita Bokalič Izzivi v diagnostiki in obravnavi …
mr24_3_Mr10_2.qxd  30.9.2024  7:44  Page 178
LITERaTURa
1. Arciniegas DB. Psychosis. Continuum (Minneap Minn). 2015; 21 (3): 715–36. doi: 10.1212/01.CON.0000466662.89908.e7
2. Frangeš T, Dernovšek MZ. Bipolarna motnja razpoloženja. Med razgl. 2013; 52 (1): 79–92.
3. American Psychiatric Association. DSM-V: Diagnostic and statistical manual of mental disorders, 5th
Edition. 5th ed. Philadelphia: American Psychiartic Association. 2013.
4. Renk K, White R, Lauer BA, et al. Bipolar disorder in children. Psychiatry J. 2014; 2014: 928685. doi: 10.1155/
2014/928685 
5. Nierenberg AA, Agustini B, Köhler-Forsberg O, et al. Diagnosis and treatment of bipolar disorder: A Review.
JAMA. 2023; 330 (14): 1370–80. doi: 10.1001/jama.2023.18588
6. Malhi GS, Jadidi M, Bell E. The diagnosis of bipolar disorder in children and adolescents: Past, present and
future. Bipolar Disord. 2023; 25 (6): 469–77. doi: 10.1111/bdi.13367 
7. Dome P, Rihmer Z, Gonda X. Suicide risk in bipolar disorder: A Brief Review. Medicina (Kaunas). 2019; 55 (8):
403. doi: 10.3390/medicina55080403
8. Miklowitz DJ, Johnson SL. The psychopathology and treatment of bipolar disorder. Annu Rev Clin Psychol.
2006; 2: 199–235. doi: 10.1146/annurev.clinpsy.2.022305.095332
9. Post RM, Leverich GS, Kupka RW, et al. Early-onset bipolar disorder and treatment delay are risk factors for
poor outcome in adulthood. J Clin Psychiatry.. 2010; 71 (7): 864–72. doi: 10.4088/JCP.08m04994yel
10. Post RM, Grunze H. The challenges of children with bipolar disorder. Medicina (Kaunas). 2021; 57 (6): 601. doi:
10.3390/medicina57060601
11. Grande I, Vieta E. Pharmacotherapy of acute mania: Monotherapy or combination therapy with mood
stabilizers and antipsychotics? CNS Drugs. 2015; 29 (3): 221–7. doi: 10.1007/s40263-015-0235-1 
12. Malhi GS, Tanious M, Berk M. Mania: Diagnosis and treatment recommendations. Curr Psychiatry Rep. 2012;
14 (6): 676–86. doi: 10.1007/s11920-012-0324-5
13. Grande I, Hidalgo-Mazzei D, Nieto E, et al. Asenapine prescribing patterns in the treatment of manic in- and
outpatients: results from the MANACOR study. Eur Psychiatry. 2015; 30 (4): 528–34. doi: 10.1016/
j.eurpsy.2015.01.003
14. Vieta E. Antidepressants in bipolar I disorder: Never as monotherapy. Am J Psychiatry. 2014; 171 (10): 1023–6.
doi: 10.1176/appi.ajp.2014.14070826
15. Vieta E, Langosch JM, Figueira ML, et al. Clinical management and burden of bipolar disorder: Results from
a multinational longitudinal study (WAVE-bd). Int J Neuropsychopharmacol. 2013; 16 (8): 1719–32. doi: 10.1017/
S1461145713000278
16. Colom F, Vieta E, Martínez A, et al. What is the role of psychotherapy in the treatment of bipolar disorder?
Psychother psychosom. 1998; 67 (1): 3–9. doi: 10.1159/000012252
17. Angst F, Stassen HH, Clayton PJ, et al. Mortality of patients with mood disorders: Follow-up over 34-38 years.
J Affect Disord. 2002; 68 (2-3): 167–81. doi: 10.1016/s0165-0327(01)00377-9
18. Wy TJP, Saadabadi A: Schizoaffective disorder [internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; c2023
[citirano 2023 Jul 22]. Dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK541012/
19. Harris A. Approach to schizophrenia. Intern Med J. 2023; 53 (4): 473–480. doi: 10.1111/imj.16068
20. Paul T, Javed S, Karam A, et al. A misdiagnosed case of schizoaffective disorder with bipolar manifestations.
Cureus. 2021; 13 (7): e16686. doi: 10.7759/cureus.16686
21. Cuesta MJ. First-episode psychosis: Current research and future developments. Span J Psychiatry Ment Health.
2023; 16 (3): 133–134. doi: 10.1016/j.sjpmh.2023.11.002
22. Marneros A. Schizoaffective disorder: Clinical aspects, differential diagnosis, and treatment. Curr Psychiatry
Rep. 2003; 5 (3): 202–5. doi: 10.1007/s11920-003-0043-z 
23. Mancuso SG, Morgan VA, Mitchell PB, et al. A comparison of schizophrenia, schizoaffective disorder, and bipo-
lar disorder: Results from the Second Australian national psychosis survey. J Affect Disord. 2015; 172: 30–7.
doi: 10.1016/j.jad.2014.09.035 
24. Azorin J-M, Kaladjian A, Fakra E. Aspects actuels du trouble schizo-affectif [Current issues on shizoaffective
disorder]. Encephale. 2005; 31 (3): 359–65. doi: 10.1016/s0013-7006(05)82401-7 
25. Madre M, Canales-Rodríguez EJ, Ortiz-Gil J, et al. Neuropsychological and neuroimaging underpinnings of schizo-
affective disorder: A systematic review. Acta Psychiatr Scand. 2016; 134 (1): 16–30. doi: 10.1111/acps.12564
Prispelo 15. 8. 2023
179Med Razgl. 2024; 63 (3):
mr24_3_Mr10_2.qxd  30.9.2024  7:44  Page 179