68
Ivan Petrovič: Entree.
Vezalo me je v vratu in tiščalo v prsih, tako čudno je bilo vse to. Noč, zvezde, mesečina, vse tiho, samo otožna pesem za gozdom in tam pred tabo klečeč starec, ki se pojemajoče oglaša in prosi milosti.
»Štiri mi je dal Bog, a nobenega ti nisem pripeljal. Domača žemljica, ti zlata, sveta, edina ... odpusti, odpusti! Sinčki, vi sinčki moji . . . izgubljenčki ..."
Odplazil sem se domov, odprl sem okno, stal kakor kip in gledal po svetli noči. In kakor bi bila vsrkala v sebe starčkov glas, se mi je zdelo, da šušti po njej: Žemljica sveta . . . sinčki, izgubljenčki . . .
§S%?3i

Ivan Petrovič:
Entree.
Otopila predme je podoba daljnih sanj Pozdravljena mi sredi zlatih dni! Zanos moj gre prek črnega sveta, odkar objem je naju združil nem.
Z menoj resnica živa, ne fantom več praznih iluzij . . . Ko srce s srcem druži se iskanim, umre ves strah preteklih dni.
Na ustnih smeh in smeh v očeh — to pot bo najina, pravljica sreče . . . Pa če se zgrne tema nad menoj: kdor je življenje živel, ne trepeče.