Ljubljana, 9. oktobra 1937. O slovanski državotvornosti obstojati med sociologi in zgodovinarji v glavnem dve teoriji. Eni pravijo, da smo sposobni, medtem ko trde drugi bas nasprotno. Današnje razmere naš silijo da se tudi mi dotaknemo tega vprašanja. S tem še nismo zašli na področje abstakt-ne filozofije, kajti mnogi dogodki v sedanjem kot tudi v polpreteklem času našega političnega življenja so nas že često navajali na razmišljanja o tem problemu. A ko si stvar ogledamo vsaj v glavnih obrisih, vidimo, da odgovor ni tako lahak. Že sama preteklost nam nudi zelo nejasno sliko. Poleg izredne trdoživosti male Srbije, nam zgodovina kaže tudi žalostno usodo Poljske, in kar je za nas še važnejše, nesrečen konec vseh dosedanjih večjih državnih tvorb, ki so bile ustanovljene na Slovanskem jugu. Presojajoč vzroke njihove propasti vidimo poleg močnih zunanjepolitičnih vplivov, ki so z ozirom na važen geografski položaj, na katerem se nahajajo nekaj popolnoma vsakdanjega, kot najmočnejšo v razkrajevalnem smislu delujočo silo notranjo needinost, pomanjkanje vsake samodiscipline. Notranji prepiri so bili običajno tista vaba, ki je poklicala ljubeznive sosede, da si dele naše meso in zemljo. Pomislimo samo na zgodovino Srbije po smrti Cara Dušana Silnega, na prihod Madžarov v Hrvatsko itd. S krvjo in žrtvami, s stoletnim naporom naših največjih in najboljših duhov smo si zopet priborili svobodo. Jugoslovani so si ustvarili lastno državo in s tem dosegli prvi in glavni predpogoj za svojo nadaljno naravno rast. Toda s tem smo si ponovno nadeli nalogo, ustvarjeno tudi obdržati. Zgodovina nas bo sodila in zato ni nič čudnega ako se vprašamo ali bomo na tem izpitu uspeli? Bodo mar tudi danes, kot so to bile v preteklosti, negativne sile močnejše od pozitivnih? Ali se ni njihov medsebojni tnlnos morda izpremenil v našo korist? Lahko je voditi državo ko dela ves narod složno na oživotvoritvi neke velike ideje, kot je bil to slučaj s predvojno Srbijo, ki je bila čemer in torišče jugoslovenškili iredentističnih gibanj, ko se vsak najmanjši del zaveda svoje pri-padnosti k celoti in s tem tudi svoje podrejenosti skupnim interesom, pričakujoč tudi zase zadovoljivo rešitev v trenutku, ko bo zastavljeni smoter dosežen. Šele z dosego smotra nastopijo težave, ki jih ni mogoče premagati niti z oboroženo silo, niti s spretnimi diplomatskimi spletkami, temveč le a gospodarjev. Sem spada jo hvalospevi »rdeči demokraciji« (o čije resničnosti smo hvala bogu že dovolj dobro obveščeni), ki smo jih svoječasno imeli čast slišati iz ust — reci in piši — generalnega tajnika bivše Orjune. In pri tem si taki voditelji celo domišljajo, da velja ploskanje mase njim. Ne zavedajo se, da so zašli na teren, kjer gospodarijo drugi, kjer je njim danes le šilom prilik in radi dobro premišljene taktike vodilnih igralcev, dovoljeno igrati vlogo marionete. Nesporno so zakoni glavni predstavniki državne avtoritete. Naj bodo dobri ali slabi, nihče jih ne sme kršiti vse dokler jih na predpisani način ne izpre-meni ali razveljavi. Kršenje zakona je vedno začetek anarhije, kajti to kar je napravil danes eden bo delal jutri drugi. Kako stojimo v tem pogledu? Vsakdo naj si sam poišče odgitvor in prepričani smo, da se njegovo miši je je ne bo rapzlikovalo od nfišega. To je le par primerov, ki naj dokažejo kako brezglavo se postopa. Vcepljanje S(wraštva in povzročanje nezadovoljstva, ni osnova, na katero bi lahko postavili novo, zdravo politično življenje, ki nam ga vsi poklicani in nepoklicani tako vabljivo obetajo. Sodeč po takih in sličnih znakih bi nekateri rekli, da smo pred zgodotnno že pontnrno dokazali svojo nesposobnost za vodstvo politike širših koncepciji. Toda mi mladi kuj takega ne smemo napraviti. Pred nami je bodočnost. Ona nuj dokaže, da so današnji nezdravi pojavi samo trenutna kriza, ki jo mora preboleti vsaka držat>a. v času, ko preneha s svojo fizično rastjo ter se posveti Večiki kr a C j, prisegamo Ti: tudi če Te bodo vsi izdači, Tvoja mladina Te ne bo nikdar! notranjemu delu in konsolidaciji. To so takorekoč njena pubertetna leta, polna iskanj, nesigurnosti, doživetij in — prvih razočaranj. Ta leta so še težja v današnjih razburkanih časih, ko si celo narodi z že utrjenimi državami težko brez večjih pretresijajev utirajo svojo pot. Toda krizi mora slediti nov polet. Ideja, rta kateri je naša država osnovana, ni tako stara niti tako nerealna, da bi lahko zahtevali njeno odstranitev. Mi še nismo v pravem pomenu besede preživeli ono notranjo, široke plasti naroda zajemajočo narodno revolucijo, lako nam vsaj govore mladi, v poedine skupine, polne poleta in borbenosti, zbrani državljani, isto nam dokazuje neomajno vedno širše plasti naroda zajemajoče prepričanje o nujni potrebi skupne države in vse češče kapitulacije nekdaj še tako ekstremnih političnih grupacij, ki sprejemajo načelo državne skupnosti v svoj novi program. Vse to so dejstva, ki nam vkljub žalostni sedanjosti vlivajo vero, da bomo Jugosloveni končno le v polni meri dokazali svojo sposobnost, pomedli z žalostno preteklostjo in pričeli novo dobo našega javnega življenja, v kateri ne bomo dnevno debatirali in trgovali s tem kar bi moralo biti izven diskusije in sveto. Sveto, ne tako kot malik, temveč kot kos kruha, o katerem lahko sodimo kako naj ga napravimo, nikdar pa ne moremo reči, da nam ni potreben, da bi brez njega lahko živeli. Pri tem ne smemo pozabiti na vlogo, ki jo igrajo redki toda za to tembolj častni predstavniki starejše generacije, kateri pogosto žrtvujoč svoje osebne koristi, stoje na mrtvi straži, čuvajoč narodove interese. S svojim zgledom kažejo narodu, da je obup in negacija svojstvo slabičev, medtem ko močan človek ne sme nikdar dvomiti v dosego in zmago nečesa, za kar je prepričan, da je pošteno, dobro in potrebno* S tem ustvarjajo tisto kontinuiteto in krepko vez, radi katere smo in sigurno tudi bomo brez posledic preživeli nesrečne eksperimente raznih v narodne veličine napihnjenih političnih pigmalionov, zavednih zločincev in defravdantov. To so vprašanja, ki nas mučijo. Nemogoče jih je odpraviti z enim samim člankom ali pa celo samo s tem, da jih zanikamo. V političnih gibanjih igra slepa, ne-omahljiva vera v vodilno idejo glavno vlogo. Tudi mi smo prežeti s tako vero. (Nadaljevanje na drugi strani) Leto m. OMLADINSKI KULTURNO-POLITIČNI LIST šter.i<34). Izhaja štirinajstdnevno V Ljubljani, dne 9. oktobra 1937 Celoletna naročnina znaša 18 Din Devetog oktobra Kolikogod je on d a teško, kada od smrti nema strašnije a od života nema sladje, — valja bar pokušati pre kuka-vičkog begstva u pustinju da se ljudi i stvari pogledaju jasno, i od trenutka nezavisno. Kakovagod okolina ikada bila, re1-flektorno če uvek padati u oči i pre i jače ono, što se izdvaja, što odskače, pa bilo veliko, bilo malo, bilo u dugoj i dosadnoj liniji skroz vodoravno, — ili opet to ali malo drugačije. Sigurno je da u našoj sredini pre-ovladuju pustinjske, jednolične, glatke konture i površine. Glavni ton i karakteristika jeste to dolinsko, plitko nemo, i zamorno. Može zato da bude i ža-lostan i zastrašen pogled naš, kad una-okolo nema nekoga nema nečega, što nas ne obeshrabruje. Postoji navikavanje na naviku, ogu-glavanje, izdajničko popuštanje i predavanje, i sve to naročito uslovljeno novim redom ljudi i stvari, koji još nije jasno vidljiv. U hladnoj, bezodbranskoj patnji opštega neshvatanja, govori se danas: neka deca naše dece budu sret-na —a nama kako bilo ! I može tako da se govori. Jer tek budučnost kad gleda u prošlo može oštro, mirno i jasno da vidi sve, i da tako vidi i sve ovo što je danas u nama, ali ispod površine svesti, sve što tako bezpomočno leži u dubo-kim slojevima sfere emocija, a gde nema nigde moči obuzdavanja. Ma da je sigurno več sada i skroz nezavisno od naše loše subjektivnosti, da postoje prelazi, — ali da postoji i neprekinuti tok, i da je pravac toga toka u absolutno razumnom cilju. Jer istina je i u večnom zakonitom ritmu talasa, i u novim pobudama novih formi talasanja. Postoje energije losih, aktivitet račun-džija, muvanje glupaka. Nije to izne-nadno, jer kadgod orlovi odlete onda se skupljaju i grakču vrane. Ma da ovo šuplje dogadjanje niti ima, niti može da ima opšte vrednosti, ma da od te sumračne vike ne ostaje ništa trajnoga, opet niko živi ne može bez težke muke da se oslobodi svili tili gluvib utisaka. Postoji moralnost nemorala, očenaš fariseja, istinitost prividnosti, uzvišenost kalkulacije, dostojanstvo uspeha, napu-čenost sitosti. Stoji se i može nadrto da se stoji i strmoglavice, — ma da je sva-kome jasno da to tako ne može dugo ostati. Kao što imaju telesne zarazne bolesti, postoji isto tako i kuga mišljenja i duha. Nažalost nisu to samo akutne groz-nice, nego dosta dugotrajna a ponekad kronična stanja, koja onda, bez da je lapidarno opisana savršena slika pojave, odaju duboku karakteristiku odredje-noga vremena i naročitoga pokolenja. Kao što imaju pojedinci, kao što ima-ju mase i kolektivi, tako imaju i nara-štaji, vrste, generacije. Cela vrsta je taj tanini, magloviti, komplikovatii, prelaz- (Nadaljevanje s prve strani) Kot intelektualcem pa nam ne sme biti dovolj, da svoj »čredo« samo poznamo. Ne smemo se. bati kritik in razglabljanj. Hladno, stvarno, presojajoč rezmere in sile našega javnega življenja, imajoč vedno pred očmi zgodovinsko poslanstvo naše generacije bomo najlažje pravilno uravnali svojo pot, delovali v smislu širših, občekoristnih in pomembnih koncepciji. Na ta način bomo vnesli v javno življenje, v katerem vidimo izvor vsega dobrega ali zla, pravo, resno, narodno politiko, ki naj uniči dosedanjo osebnostno in diletantsko. Nikdar ni bila bolj kot danes potreb-beseda izgovorjena brez ozira na lastne beseda, izgovorjena brez ozira na lastne vidne ali skrite egoistične težnje. 'lej misli želimo služiti in s tem upamo, da bo tudi naš list na najdostojnejši in najuspešnejši način izpolnil svojo nalogo. Vsem nam mladim naj služi tudi v bodoče kot najboljša priprava in spremljevalec v našem javnem delovanju in njegova iskrenost naj mu ne brani pokazati v slučaju potrebe tudi na naše lastne napake. ni pojedinac, u kome nije lako razumeti ni ulogu, ni razlog pojedinačno. Tako se dešava, da prividnom isto-rijom ljudi bude za neko vreme samo ono, o čemu se viče i piše. Žurnali pre-uzimaju mesto i zadače dogadaja. Ali niti je to po svojoj vrednosti dogadaj, niti su dogadaj i ono što razroki vide, niti je zuka javnoga mnenja kolo blago-utrobne snage. Postoji sigurno i Hristov božanski, živ i čovečanski junački lik. Neprekid-110 je pred nama. A mi ga ne vodimo. A što vidimo to opet nije ono što jeste. Nameče nam se po varvarskoj asocija-ciji stalno slika starodrevnoga raspeča. Nesretni osecamo da je to izvan našega vremena. Zato ne poznajemo ono što jeste sada naše, i ne vidimo od toga mraka ni prsta pred nosom. Nema razlike u napredeima dela čo-vekovog izmedu unutra i spolja. Postoji herojička glad i junačko pijanstvo i u tehnici. Prevaga uma jeste, mučka i ne-milošrdna zaseda sirotom i dobroin srcu ljudi. Ništa što je zaista dobro ili što je zaista zlo, neče i ne može od isto-rije biti zaboravljeno. Hvaleči prete-rano za života, nismo uštedili ništa snage za ono posle smrti. Lakoumno greši doba kad zamenjuje dve nejednake količine, pa i u najbo-ljoj nameri i čak pod silogizmom, koji je opšte priznat. Niko ne može poreči da svakome doba pripadaju odredeni ljudi sa svojim delima. Ali je sigurno pretiravanje u idučem zaključku, da vreme nravi ljude. Još je lošiji račun da su izvesna razdoblja prošla, da su se ideje potrošile, da su se oduševljenja izživela, i da je nešto sasvim novo, u bitnosti novo, a ne novo u novom ob-liku, nego nešto novo i sasvim deseto od onoga što je pre dva tri decenija bilo, nešto što prosto nema nikakove veze sa onim od pre, — da je to novo nastopilo. Unaša se lažno sudjenje da su jed-ne energije dotrajale, da su uništene. Uzima se osnovanom tvrdnjom ono, što se protivi svima zakonima proste logike. Promena i novi razvoj oblika jedne iste energije izaziva novo krštenje novim imenima, za ono, što je več odavno pre-postojalo. Drugačija forma istoga života proglašava ostali život sahranjenim i mrtvim. Večina slepaca bruji da nema i da ne postoji sunce — zato što ga oni ne vide. Postoji lažno obrazovanje i vaspita-nje, postoji čak negativno obrazovanje i vaspitanje ljudi. Oba ta vaspitanja i obrazovanja su danas aktivni izvori opa-kih energija, koje izazivaju t. zv. nove dogodjaje ... U smernom pokušaju da se ljudi i stvari pogledaju jasno, postoji jedno pitanje i zato jedno iskušenje: treba li verovati, što svi veruju, zato što svi ve-ruju, treba li se bojati, što se svi boje, zato što se svi boje, treba li oboriti glavu, što su ju svi sagnuli, zato što su je svi sagnuli? S jedne Strane strolioviti kontrakci-joni udarci olektiva, da se sve izjednači, da se sve pretvori u jednake delice, da se sve svede na zajednički pa makar najmanj i nazivnik, — i torne nasuprot stara iskra slobode čovekovog duha, ponosit og i neustrašivog. Izjednačenje do mrtvila, bratstvo do prašine, pravednost do gluposti, napre-dak do ništice, podela nezasluženoga na sveopče kamate, bezdušno izravnavanje i bezduhovna jednakost. A ideja — to je demokracija! Niko ne pomišlja da je to samo jedan od drugih sto načina da se ideja ostvaruje i sprovodi. Još Tuki-did je rekao da je trulež demokracije onda, kada svako misli da ne može biti dobro, ako i on ne sudeluje. Kolikngod bi bilo prividno lepo i pravo, da svi savetuju i da kažu svoje mišljenje, ostaje glavno: ko su i kakvi su ti svi? Petde-setjedan p roti v četrdesetdevet na ato, glasanje bez majorizacije, neuračuniv-ljivi veto, ko to norm a lan može da raz-umije? Bilo bi sasvim slepo neznati, da ni jedna demokracija nije ostvarila svoga ustava bez terora, bez despotizma i tiranije. Kakogod se tražio najbolji način da se ideje ostvaruju i sprovode, i kakogod se onda takav način titulisao, način ostaje ono što jeste. Bez izabranoga junaka neče ideja nikada biti ni ostva-rena, ni sprovedena. Treba ideju ose-titi, videti i voleti. To može samo pojedinac, blogorodni i drugačiji od drugih oko sebe. Svejedno je da li je poli-tička struktura sredine tada demokratska ili nije. S druge Strane masa dobro-želatelnih medijokriteta može i sa naj-boljom namerom da uguši sve izabrane, drugačije, bolje, lepše, pozvanije i ple-menitije od sebe. Masa je uvek samo sredstvo i način. Junak je uvek nosilac vatre i poslanik duha. Ideja je uvek predodredena i božanska. Tol je jedano čvrsto kolo gravitacije snaga u celom sistemu istorij-skoga zbivanja i dešavanja ljudi. Ako se junaka i ne voli za života, razumljivo je to usled plastike aktivnosti, samoče ličnosti, tudjine i tajne veli-koga stvaranja, druge dimenzije i mere, sve to što odudara, što deli, odbija i ne izjednačuje. Poverenje mecena ili pučine u bogoduhnovenost heroja važi sve dotle, dok delo nije dovršeno. Onda se strovaljuje val zavidljivosti i demokratski osječaj izjednačenja. Otuda se radjaju svi očaji i patnje izabranib. Ako junak nema očekivanoga uspeha, uvek ima dostojanstvo i ponos svoje borbe i svoje slave. Pobeda pučine razlikuje se od pobede junaka. Jer za junaka ima zaista nešto strašnije od smrti i nešto mnogo slade od života. Po ne-kada je pasti za junaka tek ono što i pobediti i dostiči metu. Ali kad junaka nema, kao što danas u doba bezduhovne jednakosti, onda nema zakonitog i čvrstog kola gravitacije snaga u sistemu istorijskom zbivanja i dešavanja ljudi, pa može da se desi, da se ne zbiva ništa i da se ne dešava ništa. Ideja plove večnim svemirom, a pustinja dole ne odseva više od bleska, nego je nestala u sumraku. Previše rano došao je naš narod u pe-riodu dodira sa drugim narodima, pa čak i sa svetskim i istorijskim narodima. Ali je ova perioda narodnog života uvek poznija i uvek druga, dok je prva perioda obstanka sam taj narod onakav kakav jeste. Mi nismo mogli da izživimo to prvo, nego smo na silil pomešali i ljude i stvari. Mešati znači uvek zabr-ljati i zamutiti. Mi neznamo šta je naše, a šta je tudje! — Razvili se u to i naši medjusobni pri-tisci, unutrašnji sudari, lirvanje udova, tlačenje delova, bitka polovima, sa vru-čom zagušljivošču. Ali i sa nastupanjem novih momenata u statiki i u dinamiki našeg rodenog i individualnog metabolizma. Izgleda sasvim pravedno kad se tvrdi, da je sve to loše, i da sve to ne valja. Ali je naglasak važnosti, ne u neugodnosti koja se oseca, nego u torne, da se u rečenom kaosu traži i stvara jedna stara i nesalomiva unutrašnja struktura. To je ono što če izdržati i što če ostati, i to je ono jedino i danas, što kraj sve kolebljivosti vidljivih formi stalno odnosi pobedu i stalno' uskrsava. I najdemokratskija legenda morače da se obavije oko heroja. Dr. Laza Popovič, univ. prof. Blazni ali zločinsk,,pogledi’ V rokah imamo propagandno brošuro »Naši pogledi«, katero izroča »Slovenski klub« v razmišljanje predvsem najmlajšim visokošolcem, ki letos prvič prestopajo prag Aleksandrove univerze in nato ostali akademski in splošni javnosti. Ta propagandni namen izdajateljev »Naših pogledov« in dejstvo, da se oni lahko neovirano razpečavajo, nam daje pravico, da opozorimo na bolno ali zločinsko miselnost njih avtorjev. Prav na osnovi »duha, ki je vodil« peresa piscev, spoznavamo vso tragiko teh samozvanih in namišljenih stvariteljev nove kritične, realistične generacije s koncepti svojih idej in svoje slovenske politike. Iz istega razloga tudi upravičeno dvomimo, da ustrezajo ti pijonirji »boljše« slovenske kulturne, politične in gospodarske bodočnosti po njih samih predpisanim pogojem, ki zahtevajo od vsake politične osebnosti poleg poštenosti, marljivosti in strokovnosti še posebno visoke lastnosti, kakor »zmožnost, pregledati družbeno dogajanje v vsej njegovi povezanosti in odvisnosti, videti njegove razvojne smeri in posamezne raznolike pojave združevati, usmerjati in oblikovati v višjo življenjsko obliko.« Namerno izogibanje teh teoretičnih spoznanj ali nesposobnost izkoristiti jih v praksi, je privedlo do njih miselnih in programskih izrodkov, ki razvrednotijo dozdevno zdravje v bolezen, poštenost v politično zločinstvo, realnost v fantastično irealnost, kriticizem v zablodo in koristnost v škodljivost. Mi bi poskušali končno doumeti, na kak način te ljudi, če bi se proglasili za nosilce nečesa povsem novega, izvirnega, nečesa, kar se je izneverilo naši zgodovinski prošlosti, našemu narodnemu duhu, tendenci našega naravnega razvoja in smislu, ki opravičuje naše nacijonalno in politično življenje v mednarodni družbi, l ako pa piscev, če jih nočemo proglasiti za neodgovorne ali zločinske, ne moremo razumeti, ka jti utemel jenost svo j itn nazorom in opravičilo svojemu delu poskušajo najti v naši zgodovini in življenjskem poslanstvu. Samo dva vidika sta torej, s katerih moremo oceniti »Naše poglede«: z vidika neodgovornosti ali z yidika nepoštenosti njih avtorjev. Z vidiku neodgovornosti predvsem zato, ker zopet živimo v eni tistih od časa do časa ponavljajočih se dol), v katerih vladajo , paradoksi in gospodarijo nad duševnostjo mnogih težka epidemična bremena, ki jim za- meglujejo normalne pojme in odvzemajo sposobnost spoštovati absolutne vrednote. V vsakem slučaju je potrebno, da se zdravi in pošteni uspešno zavarujemo pred norci ali zločinci. Mislimo, da storimo v tem obrambnem smislu že mnogo, če seznanimo tudi naše čitatelje z gorostasno in zaprepaščujočo miselnostjo enega dela naše visokošolske mladine. Predvsem pa smo prepričani, da bo zlasti spontana in odločna reakcija jugoslo-venskih nacijonalnih omladincev povrnila mnogim razumnost in poštenost. Osnovni niti, ki se dosledno vlečeta skozi vse članke »Naših pogledov«, sta: mestoma odkrita, mestoma več ali manj prikrita negacija naše nacijonalne države in težnja po popolnoma politično, kulturno in gospodarsko samostojni Sloveniji. Že naslovna stran razodeva duha, tendenco in koncepcijo Nikjer ne zasledimo, da bi ta nova »realistična politična generacija« reševala svoje zamisli v v kakršnemkoli odnosu do naše države. Povrnila se je k svoji izhodni točki: v leto 1848., ki naj bi dalo najrealnejši slovenski politični program. »Združena Slovenija« ni tem propovednikom samo trenutna faza v našem nacionalnem razvoju in prizadevanju, povsem skladna z mnogo širšimi in globljimi jugosloven-skimi nacijonalnimi in političnimi cilji, nego vsaj v bistvenem zaključni program in končna zahteva. Nadalje ugotavljaj o, da se naše poznejše politično življenje ni nikdar povzpelo nad meje »dnevnih medsebojnh strankarskih bojev«, in da se ni vsled občutka podrejenosti nobeno strankino vodstvo drznilo sanjati »najprirodnejše sanje...: kaj, če nam enkrat pripade naloga, da organiziramo sami svoje življenje po smernicah, ki so za naš narod naravne? ... Le redki posamezniki so videli, da je naš osrednji problem, problem malega naroda, ki mora biti svoj narodnostni boj samostojno in na vse strani, kjerkoli ga ogrožajo.« V zvezi s tem pomilovalno sodijo o »zanešenjakih,« ki so kot edina uporna in revoluci jonarna sila Slovencev verovali v »fiksno idejo«, da je rešitev slovenstva v jugosloven-stvu. Po njihovem so tvorci naše svobode živeli v blodnji, »da bodo organizirali v življenja sposobno politično enoto obenem več slovanskih narodov, a niso znali iskati življenjskih možnosti in organizirati niti svojega«. Razumljivo jim je, da nas je spričo tega dohitel prevrat nepripravljene z vsemi težkimi po- sledicami, ko »so nam razdelili narodnostno ozemlje med štiri države in nam določilo usodo najnesrečnejšega naroda v Evropi.« Sedaj doseže naivnost velikih »realistov« vrhunec, ko ponavljajo idejo o nekaki Etat tampons, idejo, ki jo je naš narod že ob prevratu zatrl tako, da je ostala do danes skrita, najintimnejša svojina enega ali dveh posameznikov. Po njihovem bi se mi morali povrniti leta 1918. v leto 1848. in tako predložiti v najusodnejšem in najugodnejšem trenutku zapadnim silam najnaravnejšo formulo za ureditev enega najbolj izpostavljenih in najvažnejših gospodarskih križišč severa in juga, vzhoda in zahoda. »Kdo more za trdno reči, da bi bile stari, kot so,« modrujejo dalje, če bi prišel takrat slovenski politik, njihovega realističnega kova, na mirovno konferenco s pojasnili, da smo Slovenci civiliziran, trgovsko zanesljiv narod, brez imperialističnih teženj, da bi bilo to važno ozemlje v naših rokah skoraj nevtralno in za vse enako dostopno. Popolnoma prepričani pa so, da bi takrat Slovenci uspeli, če bi položili na zeleno mizo še zemljevide in statistike, če bi ». . . obudili v Francozih spomin na Napoleona (!), v Angležih, da so imeli v Trstu pred vojno kolonijo bogatih trgovcev ( H).« Poleg vsega tega držijo nad njihovo zamislijo blagoslavljajočo roko višje sile. Za varnost Slovenske države, pravijo namreč, da bi ne bilo treba imeti nobene ». . . skrbi, ker bi imela Evropa v svoji težnji po ravnovesju interese, da ne bi izginila z geografske karte in ker bi bila politično tesno navezana na svoje slovanske sosede (!!) . . .« Tako si zamišlja mali Janezek ali ta novi sproščeni, kritični in stvariteljski rod, ki se zbira v »Slovenskem klubu« in okoli lista »1551«, veliki svet in v njem na najnaravnejši način, ob upoštevanju vseh »povezanosti, odvisnosti in razvojnih smeri«, rešen »osrednji slovenski problem«. Skozi to prizmo ocenjujejo ti ljudje brez pameti ali poštenosti našo zgodovino in sedanjost in predvsem našo državo, ki jim je kljub temu, da sta jo gradila naš nacionalni genij in junaštvo neprirodna tvorba in v enakem odnosu, kakor vse druge države, med katere smo razdeljeni Slovenci. Povsod smo po njih občutku manjšina, povsod v enakem, težkem in ogroženem položaju. Bolj kot jugoslovenstvu in Jugoslaviji verujejo komponentam evropskega ravnovesja, pod katerega »zaščito« izumira prav tisto slovensko ljudstvo, ki neposredno poseduje ključ Jadranskega morja. Če jim življenje ob Soči in onstran Karavank ni zadostno svarilo in dokaz, naj jih prepriča, da uživajo brezmejno nacionalno svobodo vsaj to, ko smejo v Jugoslaviji neodgovorno pisati in izražati celo tako cinične in goro-stasne nazore. Mi globoko obžalujemo, da je bil letos poskusen tako nizkoten in žaljiv napad na nacionalno čustvo, poštenost in razum akademikov-novincev. Prepričani smo, da bo le malokateri zašel na razgledno točko, s katere segajo »pogledi« do tako zelo majhnih obzorij. Najboljši dokaz za to nam je izredno velik dotok najmlajših visokošolcev v nacionalna društva. Prav spoznanje »duha, ki je vodil peresa« piscem »Naših pogledov«, služi kot najboljša propaganda nam, ki vidimo, da so jugoslovenski ideali skladni s slovensko zgodovino, ki čutimo naš manjšinski problem kot jugoslovensko vprašanje in ki verujemo, da je samo v , jugoslovenski nacionalni in državni enotnosti največja moč, varnost, ravno-pravnost in napredek nas svobodnih in največje upanje zasužnjenih. Bolj kot kdaj je »na mestu pesimizem« realistov, kajti »uplali volje in dejanja« Samoslovencev nista trenuten ali slučajen pojav, nego posledica spontane aktivnosti zdrave nacionalne mladine, ki se je sredi duševnega in moralnega razsula še trdnejše oprijela našega narodnega duha in jugoslovenske grude, da izpolni veliko delo, ki ji je odkazano. Tem osnovnim idejam, ki so, kakor izrecno priznavajo, plod skupnega razmišljanja vseli, ki stoje v ozadju »Naših pogledov« in po njih spoznanju edino prava pot, slede velike besede o de- mokraciji in akademski svobodi. Vsi, ki poznamo ljudi in imamo vpogled tudi v ozadje- vemo, da tu ne gre za demokracijo radi demokracije, nego za demokracijo, ki naj omogoči njih razdiralno delo, katerega idejne osnove in cilji so z njo v popolnem nasprotju. Ravno tako je z akademsko svobodo. Tudi njo ne razumejo, kot svobodo, ki temelji na načelu neoviranega znanstvenega udejstvovanja, tradiciji in visokošolskem dostojanstvu, nego kot svobodo, ki naj zanese na univerzitetna tla anarhijo in jih oprosti splošnega pravnega in moralnega reda. Poleg gornjega nas upravičujejo k tej sodbi dogodki mnogih let nazaj, ki dokazujejo veliko neskladnost med teorijo in prakso. Tako prozorno početje ne moremo imenovati več — taktika, nego ga smemo že — neumnost. Na poglavje, posvečeno akademskemu kulturnemu in političnemu življenju, ne čutimo potrebe odgovarjati. Kakor prikazujejo v njem klerikalne in marksistične visokošolce ha osnovi »Straže v viharju« in »1551«, tako »poskušajo« označiti tudi nacionalne s citati iz »Naše misli«. Prizadeti pisec dokazuje, da sam ne razpolaga z lastnostmi, ki jih odreka drugim. Istočasno, ko toži nad načinom boja, moralo razpravljanja in objektivnostjo prikazovanja drugih, ravnodušno gazi svoja lastna pravila. S posameznimi stavki, ki jih je iztrgal iz kake sredine in jim s komentarjem dal drug smisel, skuša spačiti in potvoriti celotnega duha in vsebino našega lista in z njim jugoslovenske mladine. Naj zaključimo: čeprav ne priznavajo disciplinirane demokracije in ne verujejo, da bi tudi kmet poljubljal pravično roko, ki bi mu jih naložila petindvajset zaradi kraje in goljufije prav tako, kakor gospodu nadsvetniku iz mesta, vendar dokazujejo s svojimi miselnimi izrodki in dejanji, da so ravno oni najbolj zreli samo za »demokracijo batine«. Na velikega človeka, misleca in državnika T. G. Masari/ka bo nacionalna mladma gojila lep in hvaležen spomin. Nikdar ne bomo pozabili, kaj je dal Češkoslovaškemu narodu, vsemu človeštvu in se posebej, kaj je dal kof učitelj jugosloven-ski mladini in jugoslovenskemu narodu za uresničenje nacionalnega in državnega ujedinjenja. NejunaČkom vremenu uprkos .. Mnogo hrabrosti; mnogo snage treba da ima jugoslovenska omladina u ovoin mutnom i teškom današnjem vremenu, da bi izašla čista i neokaljana vi bu-dučnost i lepsu i bol ju i svetliju. 9. ok-tobar, dan kada je pao največi naš junak, dan je razmišljanja, dan je i boli i tuge, ali i dubokog verovanja u besmrt-nost naših nacionalnih ideala i u nji-hovu konačnu pobedu koja mora da d ode prosto zato što pobečtuje uvek svetlo nad tamom i dobro nad zlim. Našavši se u jednom čudnovatom vremenu, mučnome i teškome, ne po žrtvama koje bi se tražile, več po tolikim sumnjivim vrednotama; našavši se u jednom nejunačkom vremenu, učmova-lom duhovno, rastrojenom moralno, unazadenom materijalno — jugoslovenska omladina najdublje je osetila svu jadost našega življenja i svu gorčinu izpraznosti lažnih proroka i veličina koji posijale širom našu zemlju. Čudno-vato je to vreriie, u kome su istinski ideali, i stare vrednote, bačeni sa svojih oltara i na mesta njihova postavljeni bezvredni idioti, sakrpljeni na brzu ruku, za trenutačne potrebe jedne velike zablude koja hoče da otruje stari naš duh i divnu sadržinu njegovu. I omladina je tu na bespucu — oko nje je tužan mrak današnjice naše i skoro nigde nema nijedne svetle luči —-kao da su se pogasile ili’ povukle u ne-poznate samoče; zamandaljena su vrata naše nacionalne istine i hotimično se ruše njeni hramovi. Strašna je duhovna pustoš i nestade pravog junaštva, i rasu-še se sitni i mali, neugledni i lukavi, istraživači pega i nekadanji brisači pra-šine sa obuče velikih, bivše sluge i otre-sine, a danas vojvode, laskavci i mame-luči — kao iz Skrinjice Pandorisa pro-kuljaše i zauzeše sva mesta — i sad caruju i gospodare celokupnim našim življenjem i udari še na nj svoj bedni i žalosni pečal. Jedan težak i zloliud pokrov nosi nacionalna jugoslovenska omladina i gleda kako se ruše njeni i nacionalni ideali, kako se obara ono što nosi duboko usadeno u svojim mladim i toplim srci-ma; gleda gde se blatom nabacuje na svetinje nacionalne, gde sluge gluposti skidaju Heroje i na njihova mesta dižu prazne mešine i snopove izmlačene slame. Gleda gde se sve posunovratilo, dge je skoro sve prekrenulo verom, gleda i vidi kako se dobar deo naše zemlje vas-pitava u zabludama i pogreškama, gde je kamenom zatrpan istočnik bratske ljub a vi, a širokim i debelim mlazom izbija ogaj mržnje i gluposti. Slušamo gde se sve smije našoj nacio-nalnoj etici i gde o moralu govore kockan i po6tavljaju dogme. Svud beda i mrak i ni u koga se ugledati — nema primera, nema ugovora, nema koga slediti, ostavljeni smo na bespucu — nema ko da vaspitava ni nas ni naciju i oni koji hoče nemočni su, jer su zakovani, jer su sami. Stojimo sami, mi omladina jugoslovenska i na najdublje i najbolnije osečamo svu ovu gorkii jadnost našega živ-ljenja. I kad govorimo o našim ideali-ma, čistim i neokaljenima, kada govorimo o našoj nacionalnoj istini — tada uvek jedna neorganizovana povika, jedan ludački histerični smeh — zagraja i hoče da ugusi naš glas. Mi znamo da nas ne vole što smo omladina jugoslovenska i nacionalna — što su nas naši stari učili da takovi budemo i što mi drugačije ne možemo da budemo, jer smo vaspitani u duhu naše stare i če-stite nacionalne etike koja kaže da je najgori čovek onaj čovek koji izneveri i prevari veru svoju. Stojimo na bespucu ali nismo ni klo-nuli ni malaksali; živimo u mraku i duliovnoj gadosti, ali nisu i naše oči zamračile, jer mi nosimo sjajne i velike luči, koje nisu ugasle u našim srcima več tu planite i gore večnim plamenom neuništivoga idealizma. Zato što verujemo nismo klonuli i ne bojimo se svog nejunačkog vremena, premda ga mi najbolnije osečamo, jer kao omladina najiskrenije osečamo. Verovati nepokolebivo u čiste ideale i ne dati se smesti u svome verovanju znači biti hrabar i mi hočemo da budemo hrabri, da budemo konačno jedini i pravi pobednici. Mi želimo svetla i sunca in zato vapi-jemo iz ovoga mraka za istinom, za modrim nebom i toplotom iskrene ljubavi, hočemo da vaskrsnemo ideale koje danas čuvamo u sebi i da ih dignemo visoko, u ono nase čisto plavetilo, gde su vekovima carovali nad zemljom i narodom našim; hočemo da utvrdimo po-ljuljana verovanja, ali da ukažemo i na uzroke njihova pada; hočemo da raz-gonimo mrak kako bi pod mlazovima novoga svetla svi likovi i sve stvari dobile meru svoje prave vrednosti. Hočemo da se vratimo našim ideali-ma; da se vratimo našoj staro j nacionalnoj etici, da vaskrsnemo u junaštvu i čojstvu, da otresemo sa sebe blato i prašinu što nam ga nalepjše lažni pro-roci i učitelji — hočemo da se vaspita-mo i da vaspitamo u duhu našeg nacio-nalnog humanizma, u pravoj i istinskoj sJobodi duhovnoj i materijalnoj, u čvr-stini moralnih načela što ponikoše vi surim planinama našim, u širokoj i top-loj ljubavi bratskoj. Hočemo za učitelje naše Heroie, naše junake velike i male, imene i bezimene, vekove izgaranja i pregaranja, žrtve bezbrojne — hočemo da razgonimo mrak da bismo videli i upoznali pravu svoju zemlju i Otadž-binu i vaspitali se u toplom krilu nje-liom. Dižemo glas svoj ovom nejunačkom vremenu u prkos, mi omladina ostav-ljena, ali puna vere u sebe, pravi i če-stiti narod naš i zemlju nasu. Nosimo, rekbi sami, zastavu starog idealizma i okupljamo se pod njom. Oko nas viču i trguju, prodaju vrednote naše i licituju, sitan je i bedan ta j dnevni život nas zavijen u mrak i glu-post. Raskidaju nam zemlju i narod kaoi vojnici Hristove haljine i dele me-dusobno. I zar u njih da se ugledamo, zar ove da sledimo, da li oni nose luci svetlosti i verovanja ... Dižemo glas svoj ovom nejunačkom i kukavnom vremenu u prkos ... Ne pozabimo! 10. oktobra smo bili ocfo- 17. oktobra je bil poniže-Ijufani za Korotan. $ „ple- valno ustreljen v hrbet biscitom to vprašanje za istrski junak in mučenik nas še ni rešeno! Vladimir Gortan Zvesti sebi Ob pričetku novega letnika »Naše misli« ne moremo mimo ogabnega dogodka, ki se je izvršil v času našega počitniškega presledka. Spominu hočemo ohraniti grd napad našega klerikalizma na Sokolstvo in »Družbo sv. Cirila in Metoda«, katerih narodno - obrambno manifestacijo v Kočevju je prikazal kot krinko, pod katero se skriva »Heil —* Zdravo!« bratstvo. Ob tem partizanskem cinizmu pa hočemo dati obenem izraza našemu ogorčenju, a tudi spoštovanju, ki ga mladi gojimo do iskrenega, doslednega in uspešnega dela naših najodličnejših nacionalnih ustanov. Mi bi šli lahko s prezirom mimo take zlobe in pokvarjenosti, če bi v njej ne videli zvestobo, ki jo goji do sebe naš klerikalizem s tem, da vzdržuje do »Družbe sv. Cirila in Metoda« predvojnemu enak, pr> izključno strankarskih vidiki uravnavan sovražni odnos. Kar je bilo možno pred prevratom, nismo mogli verjeti, da se bo ponovilo v nacionalni državi. Zopet smo se uverili, da sta bila prevarana naša sentimentalnost in naš optimizem. Mi moramo spoznati in priti enkrat na čisto, da imamo posla z zakrknjenim nasprotnikom, ki lahko menja zunanjost, a nikdar dušo, ki v svoji politični totalnosti ne pozna nobenih obzirov, nobenega sramu in nobenega sodelovanja. Njegovo morda trenutno drugačno ponašanje je le taktičnega značaja; 7,a njim tiči vedno končni cilj: podrediti in usužnjiti vse svoji stranki in njeni disciplini, izven katerih ni ničesar vrednega spoštovanja in priznanja. Le tako moramo razumeti tudi poslednji napad na »Družbo sv. Cirila 111 Metoda«, v kateri je naložen izključ- no naš nacionalni kapital, naš najgloblji 'idealizem in največjai požrtvovalnost. Ravno tako moremo razumeti le s tega vidika tudi ugotovitev, da stranki podrejena »Slovenska straža« nima in ne more imeti nič skupnega z drugimi narodno - obrambnimi društvi in grožnja, e .j ' . . n r ‘ ' J : • - ' .1- ' kdor bi s svojo prisotnostjo na skupščini v Kočevju izkazal hvaležnosti tistim, ki se najidealnejše, najširokogrudnejše in najbolj stvarno zanimajo za njegov nacionalni in socialni blagor. Ta slučaj nam je najzgovornejši dokaz o narodno - obrambnem udejstvovanju enih in »narodno - obrambnem« udejstvovanju drugih. Kakor je to po eni strani težko in žalostno, pa vendar ima tudi svojo dobro stran. Kakor smo že rekli, je ta dogodek le ponovitev številnih v naši prošlosti. Na vsakega izmed njih je reagirala tista naša javnost, ki je znala in hotela podrediti vse ostale interese nacionalnemu, na edino zdrav in uspešen način: še bolj se je oklenila svojih narodno -obrambnih ustanov ter vidno dvignila njih moralno in predvsem materialno zmogljivost. Vsak atentat na matico našega narodnega odpora je torej zaznamovan v njeni zgodovini tudi kot pozitiven mejnik. Kakor je ostalo vse tisto, kar je grdega, ozkosrčnega, reakcionarnega in anacionalnega zvesto sebi tudi v sedanjem položaju, prav tako smo še bolj dolžni, da ohranimo zvestobo vsemu tistemu lepemu, plemenitemu, razumnemu in požrtvovalnemu, kar je vedno o pravem času in na prav način reagiralo. Ougoslovenski študenti na inozemskih univerzah in poglavje o štipendijah Praga, Dunaj, Pariz! Sem naša nadebudna mladina že od nekdaj rada zahaja na svoje visookšolsl^e študije. Ostale inozemske .univerze so mnogo manj obiskane. V obzir pridejo še: Berlin, Miinchen, Graz, Waršava. Razkropljeni so naši študentje tudi po nekaterih drugih evropskih mestih, vendarle v zelo majhnem številu. Kakor smo pa že po-vdarili v začetku, najmočnejše kolonije jugoslovenskih študentov imajo Praga, Dunaj in Pariz. Zakaj? Predvsem, to so kulturna sre* dišča prvega reda z najstarejšimi univerzami. Tu je doma tradicija. Premnoga imena najslavnejših učenjakov preteklosti in sedanjosti so vezana ravno na omenjene univerze. Poedine katedre in fakultete uživajo svetovni sloves. Potem pa: Ljubljana je svojo univerzo dobila šele po vojni 111 Zagreb tudi ne mnogo preje. Tako je naša predvojna ukaželj-na mladina bila prisiljena na »romanje« na Dunaj in v Graz, ki nam je bil najbližji po oddaljenosti in v Prago, ki nam je bila najbližja po duši in srcu. Ne smemo pozabiti, da se je v Pragi in na Dunaju (tudi v Grazu) vzgojilo veliko število pomembnih in slavnih imen naše predvojne generacije, ki so našemu kulturnemu in političnemu življenju dajali ton in obiležje, a v borbah za narodni preporod in osvobojen j e odigrali najvažnejšo vlogo. V kratkem: univerze na Dunaju, v Pragi in Grazu, odnosno akademska društva naših študentov na teh univerzah so bila vedno žarišča kul- turnega in nacionalnega dela izviri mladih sil in intelektualcev, bodočih učiteljev in vodij naroda, ki — ne samo da so ga razumeli, nego so bili z njim tudi stalno v kontaktu, za njega dobrobit delovali in še več žrtvovali... Danes? Od predvojnih tradicij je ostalo samo, da naši študentje še vedno zelo radi zahajajo na svoje študije na Dunaj, v Prago, Graz in Pariz. Vse dru. go je prestalo — se je preokrenilo ! Svetovna vojna' in dogodki, ki so ji sledili, so tudi tu pustili svoje sledove. Na ža* lost — negativne in destruktivne! Med tem, ko so nam pred vojno Praga in Dunaj iz vrst naše mladine dajala odlične narodne vzgojitelje, elito našega kulturnega 111 političnega življenja, graditelje velike Jugoslavije — nam po vojni z istih univerz prihajajo ljudje najmanj zaželjeni, zastrupljeni nečim, kar je našemu narodu tuje in po svojih posledicah skozi in skozi negativno in destruktivno. Akademska društva naših študentov v Pragi, na Dunaju in v Parizu so postala nevarna torišča komunizma in separatizma, katera prevzemajo v mnogih slučajih tudi vlogo posrednika med komunističnimi centralami, ki se nahajajo v teh mestih in njihovimi ekspoziturami pri nas. Moramo seveda izvzeti študente in organizacije, o katerih ne moremo kaj takega trditi, na žalost so pa te častne izjeme tako redke in zraven lega neaktivne, da obči sliki razmer med našimi štu- denti in njihovimi organizacijami o inozemstvu ne dajejo nikakega posebnega tona. Nekoliko primerov nam najbolje prikaže škandalozno sliko razmer. Poglejmo si samo prilike v Pragi. Jugosloven-ski študentje imajo tu prekrasen študentski dom, ki nosi ime pokojnega kralja Aleksandra. Po svoji ureditvi, čistoči in prekrasni legi se lahko kosa z marsikaterim modernim hotelom najnovejšega datuma. Našim študentom so v tein domu na razpolago res prekrasna, in kar je glavno, zelo cenena stanovanja. Med ostalim je šla uprava doma v svoji liberalnosti tako daleč, da dopušča enkrat na teden vstop ženskam v študentovske sobe. In naši študentje? Oni niso zadovoljni! Zahtevajo, da jim ta pravica ne bo omejena in da se jim dovoli v tem popolna »svoboda«. In okoli tega, se pri-rodno vodijo velike borbe! Uprava doma je pa med tem zavzela mišljenje: ali tako kot je, ali pa se bo z doma moralo zbrisati kraljevo ime in s tem bi seveda odpadla vsa pomoč naše in čeho-slovaške vlade domu. Take so torej »skrbi«, tako »delo« in »borbe« enega dela naših študentov v Pragi. A njih ideali? Ko je izbruhnila meščanska vojna v Španiji, jih je 25 iz študentskega doma spakiralo stvari in odpotovalo direktno v — Valencijo! (do junija je bila polovico teh že mrtva!). Kaj bi ti ljudje počeli, da jih je pod orožje poklicala Jugoslavija, to sam Bog zna! Za ilustracijo prilik med našimi študenti v bratski Čehoslovaški naj posluži tudi sledeči primer, ali bolje: kurio- zum: Pot me je v neki stvari akademske Male Antante nanesla v Prago ter sem pri tej priliki moral obiskati tudi našega poslanika pri čehoslovaški vladi. Bilo je med drugim tudi govora o študentih, organizacijah in prilikah pri nas doma in v Pragi. Ves razburjen in nevoljen mi začne gospod poslanik pripovedovati sledeči dogodek, s katerim je imel opravka pred nekoliko dnevi: »Zamislite si, dragi gospod, drznost! Ne vem, če je kaj takega še kje mogoče. Sramota! Društvo naših študentov v Brnu si je izbralo pri zadnjem občnem zboru jugoslovensko-nacionalno orijen-tirano upravo. To vam izzove pri njihovih praških tovariših strahovito revolto 111 zaprepaščenje. Kaj da naredijo? Pomislite! Napišejo svojim tovarišem v Brnu pismo, v katerem se najprej zgražajo nad tem, kako je bilo mogoče, »da zaplovejo v tako motne vode«, zabelijo pismo s celo vrsto protestov in nato au-toritativno zagroze, da jih bodo dali pregnani preko meje, ker ne morejo trpeti, da jih njihovi tovariši v Brnu s takimi ,postopki' in slučaji sramotijo pred demokratsko javnost jo Čehoslovaške.« Kako so si zamišljali to pregnan je, na kateri način in kdo bi ga imel izvesti, to si seveda nikakor nisem mogel predstavljati in čisto sigurno bi posumjal v obstoj takega »protesta« praške komunistične kabarile, da mi gospod poslanik ni pokazal pritožbe brnskega društva naših študentov na jugoslovensko poslaništvo, kateri je bil priložen tudi prepis famoznega protesta njihovih praških tovarišev. Da za ta slučaj čehoslovaška javnost najbrže ni zvedela, ali je zato par dni pozneje vsa Praga govorila o aretaciji dvajsetoriee študentov — jugoslovenskih državljanov — komunistov. Kakšno je moralo biti dejo in nevarnost teh ljudi, more biti vsakomur jasno, če ima pred očmi dejstvo, da so čehoslovaške oblasti zelo liberalne in da je komunistična stranka v ČSR dovoljena. Prostor nanj ne dopušča iznašanja ostalih žalostnih in škandaloznih nriine-rov ne samo iz Prage, nego tudi iz Dunaja in Pariza, kjer je vsa gniloba društvenega življenja velikega dela naših študentov potencirana še s separatizmom. Nastane vprašanje krivde za tako škandalozno stanje med našimi študenti v inozemstvu, od katerih niti narod, niti država ne more pričakovali nobenih koristi. Pri tej priliki moramo ugotoviti skrajno malomarnost merodajnih faktorjev, ki za tako stanje nosijo največjo odgovornost. Ironično namreč zveni, da največji del te »zlate mladine« vzdržuje s štipendijami naša in čehoslovaška država. Tu začne drugo žalostno poglavje: Naše in tuje štipendije za študij jugoslovenskih visokošolcev na inozemskih univerzah. Kdo vse lahko dobi , pri nas štipendijo? Vsi, samo ne jugoslovanski nacionalisti! Vprašate zakaj: Tudi na to znajo merodajni faktorji »modro« odgovoriti: »Nezadovoljni element moramo namreč zadovoljiti!« Kar se pa tiče raznih francoskih, čehoslovaških. in nemških štipendij, za katere vršijo izbiro same prosvetne oblasti dotičnih držav, mislimo, da bi se tudi dala doseči kontrola naših oblasti. Nikakor si namreč ne moremo predstavljati, kaj bi rekla Nemčija, da na primer naša vlada razpiše jugoslovenske štipendije za nemške študente, dodeli jih pa sicer nemškim državljanom, ali »oboževatelju« kake druge ideje, kakor je nacionalsoci-jalizem. Trdno smo uverjeni, da protestna nota nemške vlade ne bi izostala. Mislimo, da je skrajni čas, da se temu vprašanju posveti potrebna pozornost. Na vsak način je treba doseči, da bodo postali tisti, ki jih pošiljamo v inozemstvo strokovnjaki v predmetu, zaradi katerega so deležni podpore in ne strokovnjaki raznih anacionalnili in protidržavnih idej. Zagreb. R. S. raZ DOMAČIH JN TUJIH NIVERZ AKADEMSKI ODSEK JUGOSLOVENSKO - BOLGARSKE LIGE Akademski odsek Jugoslovensko - bolgarske lige je najmlajša organizacija na naši univerzi, ki pa radi vzvišene ideje, ki jo zastopa, spada na čelo vsem sličnim in drugim organizacijam. Kajti, akademski odsek JBL zastopa in širi idejo bratskega sporazuma med obema južnoslovanskima narodoma, t. j. nro-poveda bratsko ljubezen med dvema sosednjima slovanskima narodoma. Nezdravo razmerje, ki je trajalo desetletja in stoletja, večkrat prekinjeno z vmesnim prijateljskim sožitjem s srbskim plemenom, da takoj nato vzplamti v novo sovraštvo, sovraštvo, ki ga moreta gojiti le dva rodna brata drug na-pram drugemu, je škodovalo obema. Ljudje, ki so to izprevideli, so žal ostali v manjšini. Morala je priti balkanska vojna in njen žalostni zaključek, morala je priti svetovna vojna in ji slediti tragična povojna leta, da so končno izprevideli tudi poslednji zapeljanci in se priključili onim, ki so bili daleko-vidnejši in m že zdavnaj spoznali, da je gojitev sovraštva med dvema bratskima narodoma, služba onemu inozemstvu, kateremu je se balkanska zveza na poli, kaj pa šele močan slovanski narod, ki naj bi zdlužen postal odločujoči čini-t el j na Balkanu. 1 oda kljub vsem spletkam ih vsemu nam sovražnemu inozemstvu, smo prišli do sporazuma in dne 24. januarja t. I. je bil tudi formalno podpisan pakt o večnem prijateljstvu z Bolgarijo. Vsi , smo priče, s kakim navdušenjem je bil pakt sprejet v našem narodu. Nič manjše ni bilo bolgarsko veselje. Še vedno nam je živo v spominu sprejem, ki ga je doživela l jubl janska J BI, v Bolgari ji. To je bila triumfalna pot med gostim špalirjem šest milijonov sovraštva naveličanih bratov! Isto so doživljali pri nas bratje Bolgari. Vse te manifestacije pa so najbolj zgovoren dokaz, da smo na pravi poti in ponovilo smo se mogli'prepričati, kako globoko je razumel blagopokojni Kralj Zedinitelj svoj narod .. . Novo ustanovljeni akademski odsek JBL je torej iz popolnoma' razumljivih vzrokov naletel pri akademikih na polno razumevanje. Odbor je v polni meri izvršil poverjeno nalogo. Njegova dva največja uspeha sta brez dvoma, priredba letovanja v Varni in izmenjave počitniške prakse. Kdor je imel priliko razgovarjati s 13. srečnimi letoviščarji, je izvedel od njih same superlative o Bolgariji, bolgarskem narodu, Varni, sprejemih itd. Odbor si je marljivo prizadeval izvršiti tudi druge naloge kot: prirediti predavanja, tečaj bolgarskega jezika i. dr., kar pa mu ni uspelo radi tehničnih ovir, ki jih ni bilo mogoče premostiti. Sedaj pa, ko imamo med lastnimi vrstami 13 mladih, navdušenih »Bolgarov«, imamo tudi kader predavateljev, ki bodo v tem semestru nastopili in tako nadoknadili, kar je bilo zamujeno. Istočasno pa se bodo oddolžili bratom, do katerih je sedaj tako lahko priti, kajti žična meja je danes za vedno odstranjena. Munja Prva studentska radna četa — 1937 Ne da je potreban idealizem za ovaj naš rad za narod nego je potrebna vera i to fanatična vera. Ovo je leto, eto, bilo četvrto koje smo proveli u teškom i zamornom radu pod udarcima nemi-losrdnog sunca, to je, eto., bilo četvrto leto kojega je oznaka bila ne plando-vanje nego krvavi žuljevi po dlanovima. Posle toliko godina, mislimo da je vreme da povučemo neku bilansu, da se zapitamo kakva je uspeha imao ovaj naš rad, da ispitamo kakvirn je zanimanjem javnost pratila naša nastojanja. Jer, ako mi i ne radimo za slavu, ako smo i svi mi radnici na tom našem delu bezimeni, ipak mi ne kopamo bunare, ne gradimo škole i puteve negde na Marsu nego tu, u ovoj našoj zemlji. Pa, kad je tako, šta misli ta zemlja o nama, zna li uopšte za nas? Toliko se u nas govori o »nesebičnom radu za narod«, o »konstruktivnom radu«, o »davanju primera«, o »podizanju sela« i još o bar stopetdeset sličnih idealnih poslova da je, mislimo, opravdana želja da do-znamo šta upravo ta blagoglagoljiva sredina misli o studentima koji svoj go-dišnji odmor provode po zabačenim se-lima u neprijatnom i napornom fizič-kom radu — i to ne za sebe nego u pravom i bukvalnom »radu za narod«. Bolje je za to i ne pitati. Jer, koliko-god čovek i bio ravnodušan, ne može ostati hladan kada vidi na šta je usret-sredeno zanimanje naše javnosti. U škole koje smo mi podigli po podravskim močvarama več davno idu deca, nebro-jeno je ljudi več prošlo putem što smo ga izgradili u Fruškoj gori šest naših velikih česama opskrbljuje več godina-nia i mesečima nekoliko bezvodnih lier-cegovačkih sela — niti ko zna za to niti to koga zanima. Naša velika štampa ima preča posla nego da se pozabavi grupom »nekih ludili studenata«, njoj je mnogo interesantnije kada može pisati o studentskim štrajkovima, o razbijanju univerzitetskog nameštaja itd. Kopamo mi tako te bunare, gradimo škole, čistimo odvodne kanale i pitamo se najzad: »Pa, dobro, vraga, za koga mi to upravo radimo, ima li koga što bar misli na nas kad se pečemo po ovom suncu, stojimo do pojasa u smm-ljivoj žabokrečini zapuštenog kanala, pijemo malaričnu vodu?« Narod? Eh, tužno je to pitanje, tužno kada vidimo ono nejasno nepoverenje kada dolazi-mo, kada dižemo logor, čak i kada več udarimo pijukom. Pa da, ko če to verovati da to dolaze daci sa velikih škola, fina gospoda, u ovo naše zabačeno i siromašno selo samo zato da bi nam podigli česmu? Tu su neki dublji računi, to je neki naročiti interes, bogzna neče li nam posle porez povisiti? Nismo se mi ni upuštali u neke dugačke razgovore da razbijemo ove sumnje. Kako i dato razbijemo kada u naše selo niko i ne dolazi sem ako mu je ono potrebno pred izbore! Radili smo svoj posao mirno i hladnokrvno i, kad je bio završen, spremili svoj alat s tim da dogodine opet podemo u kraj gde je naša pomoč potrebna. Zato velim da je za taj naš rad potrebna fanatična vera. Mi fanatično verujemo u poslanstvo našeg rada, verujemo da preporod naše zemlje i naroda zavisi od tri ju uslova, to su: rad, rad i rad. Zaboravljeni i »neinteresant-ni«, zakopani u nekom zabačenom selu, ta nas vera drži — i čini nas gordim. Jer, ma koliko hilansa bila naoko ža-losna, znamo mi vrlo dobro da ce bas ta omladina, omladina radna i požrt-vovna, povesti naš narod boljim pute-vima. Kao što smo javili u jednom od poslednjih brojeva prošlog godišta, treba-lo je ove godine da radimo u selu Čele-bičima, u bližini Konjiča. Medutim, kada je onamo stigla skupina od pet ljudi (koja je imala dužnost da do dolaska »glavnine« ureda logor), videlo se da posao u tom selu daleko prelazi snage Prve studentske radne čete: tu je, ustvari, trebalo izgraditi kompletan vodovod. Kako to nije moguče, odlučeno je da se ovog leta radi na Bijelom Polju i to u njegovom severoistočnom delu koji je ceo bez vode. Izbor je pao na selo Že-ljušu dok je logor smešten u selu Poto-cima. Bijelo Polje je ravnica na desetak kilometara severno od Mostara. Veličina iznosi, otprilike, dvadesetpet kvadratnih kilometara, najveca dužina deset i največa širina pet kilometara. Je-dina veča voda je Neretva ali ta pro-tiče Poljem sasvim na zapadnom rubu tako da pojedina sela leže od nje po sat hoda daleko. Tako i Željuša koja se sve do ovog leta snabdevala vodom iz jedne javne čatmje i nekolicine privatnih. Te privatne čatmje su toliko male da ne zadovoljavaju ni potrebe u vodi za pice, o pranju ili, čak, zalivanju duvana (koji je onde glavni proizvod) da i ne govorimo — dok se javna čatrnja ovog proleča srušila. Nismo se mnogo dvoumili kad je pao predlog da u Željuši izgradimo potpuno novu čatr-nju. Potreba je bila toliko jasna da nije trebalo mnogo ispitivanja, pa je uskoro u Potocima »Svetosavski dom« (sokol a-na i, do poslednjih opštinskib izbora, sedište opštine) bio spreman da dočeka »glavninu«. Udešavanje nije trajalo du-go: kupili smo slame, napunili trideset slamarica i poredali ili u lepom redu po dvorani, a pred domom podigli jar-bol na koji se svakog jutra podizala trobojnica. Rad je trajao od 6 jul a do 18 avgusta. Četa je brojala oko trideset ljudi, od toga deset iz Ljubljane, šest iz Zagreba, toliko iz Splita, trojica iz Srajeva, dvojica iz Beograda; dalje, imali smo ove godine i prvog inostranog gosta, druga iz Švicarske, i, zatim, trojicu mladih Seljaka iz raznih krajeva države (jedan iz okolice Sunje, drugi iz okolice Kragujevca i treči iz okolice Novog Sada). Potonji su bili pozvani u našu Četu da bi se upoznali sa duhom našeg pokreta te postali pioniri jednog novog shvata-nja saradnje grada i sela, inteligencije i naroda. Naravno — izlišno je i govoriti —- svi su bili ravnopravni u duž-nostima i pravima. Rad je bio težak. Prvo zato što je zemljište bilo vanredno tvrdo. Čatrnja se gradila na velikoj poljani koja se, u loku vekova, stvorila od nanosa. Taj kru-pan šljunak i pesak bio se pretvorio u toliko tvrd konglomerat da je često iz-gledao kao da radimo u živom kamenu. Krvavi žuljevi su trajali jedno četrna-est dana a onda su nam ruke več bile otvrdle pa je rad napredovao bolje. Drugu veliku tegobu rada je pretstav-ljalo sunce. Nije, mislim, potrebno govoriti o njegovoj jačini u Hercegovini, u bližini Mostara. U Sahari več ne može biti mnogo gore. A najgore bilo to što je radilište bilo na potpuno otvorenoj poljani gde o nekom hladu nije moglo biti ni govora. Pisac ovoga je radio u jednom od najtoplijih čeških uglenoko-pa: a može se zakleti da ni u Željuši nije bilo manje znoja. Taj nam u opšte nije kapao nego je tekao u kaskadam«. Prijatelj Švicarac bio mišljenja da je to mnogo »južnačkog sunca« odjedanput. Čatrnja je veličine 4X5 m, dubine do pet metara, filtrom i posebnim crp- nim bunarom. Gradena je sva od betona i utrošen je vagon cementa. To daje najbolji pojam o njenoj veličini. A o kakvoči možemo reči to: toliko je dobro izabrano mesto i toliko je dobro izveden posao da smo pri mešanju betona za poslednje radove (gornju plo-ču) mogli da uzimamo vodu več iz same čatrnje: to samo jedna jaka kisa bila pala. Sam rad bio podeljen na pre i posle podne: naizmenično je jedna skupina radila pre a druga posle podne. Naročite naporna bila poslepodnevna jer se tu nije mogla iskoristiti jutranja kakva-takva svežina; jara je poslepodne bila neizdržljiva. Kako da nije bilo nijed-nog slučaja sunčanice, tome se još i danas čudimo. Isto tako, sem slučajeva poremečene probave, nije bilo nikako-vih težili oboljenja. To bi, u glavnom, bilo sve šta ima da se kaže o našem ovogodišnjem, radu. O kakvoj razonodi ne mogu da pričam jer razonode nije bilo. Imali smo samo radio - aparat i oko njega bi se odvijao »nočni život« koji se, prema Pravilniku, završavao u deset sati. Ustajanje bilo u pet, početak rada u šest. Zato tek u šest jer smo od Potoka do Željuše imali tri kilometara da pešačimo. E da, provod to nije bio. Sve drugo pre nego to. Ali, mi se nadamo da če naš boravak u ka-menitoj Hercegovini ostaviti i drugih tragova nego što su česme i čatmje. Evo drugih tragova: Kdor nacionalist, ta Sokol! »Bijelo Polje, 21. Vlil. 1937. Mnogopoštovani Gospodine Profesore!* Javljam Vam da su na sv. Preobraže-nje Hristovo svečano od naroda ispra-čeni i otputovali naši dragi gosti, a Vaši čestiti študenti. Uoči sv. Preobraženja, t. j. na 18 tek. m j., pri svršetku rada na čatrnji, seljaci i mjesna Sokolska četa priredili su našim dragim studentima u selu kod napravljene čatrnje skromnu večeru i si-jelo, a najprije, razumije se, bilo je isvečenje i govor. Na sijelo su došli i odlični gosti i delegati Sokolske župe Mostar. Održano je više zahvalmjeh govora Radnoj studentskoj četi, a najviše nji-hovu organizatoru. Što mi je najmiUje, Gospodine. Profesore, da Vas izvijestim o ovim ljudima što nam ih amo poslaste, a to je da su svi izanrednog odličnog ponašanja bili. Nikad i ni jedan ni najmanjim gestom nije pokazao ni najmatiju nepristojnost. Ovu uspomenu na ove čestite momke mi više cijenimo, nego onu čatrnju što z je oni podigoše u selu Željuši. Zato smo ih zavoljeli kao bracu kao djecu svoju. Koliko smo zavoljeli mi njih a oni nas, to su zasvjedočile obojih suze pri rostanku našem. U ime svoje, u ime naše Sokolske čete i u ime mojijeh parohijana, ja Vam se zahvaljujem, Gospodine Doktor e, što ste spremili u našu sredinu ovake inteligentne, čestite i vri jedne narodne rad-nike. Mnogo Vas postu je i pozdravlja Vaš udani Protojerej - stavrofor Stevan Šinikovič, paroh bjelopoljski.« * Dr. Laza Popovič. Dadranašice vta delu med narodom »Delo med narodom in za narod« je kaj lepo geslo in ne najdemo skoro akademske organizacije, ki si ga ne bi že kedaj napisala na svoj prapor. Posebno v volilnib bojih so te besede redno vpo-rabljene kot uspešno agitacijsko sredstvo. Žalibog se običajno ostane samo pri besedah, kajti nekateri mislijo, da je preveč ako se obljubo tudi izpolni. A me mlade nismo hotele slediti takim zgledom. Že dolgo od tega smo članice »Jadrana« sklenile, da poskusimo uresničiti to točko našega programa, ki smo ji do tedaj posvečale vse premalo pozornosti. Ko smo zbirali podatke in nasvete pri ljudeh, ki so imeli že izkušnje v podobnih stvareh smo videle, da imamo prav malo dobrih zgledov, po katerih bi se lahko ravnale. Morda Studentske radne čete in Delavne tabore skavtinj v Prekmurju. Vse druge slične akcije pa so se že ob površnem pogledu pokazale kot propaganda za to ali ono politično skupino. Zato v njih nismo mogle iskati svojih vzorov. Namenile smo se, da od blizu spoznamo križe in težave našega kmeta ter mu po svojih skromnih močeh ptrnia-gamo. Svojo pomoč pa smo želele nuditi onemu delu našega naroda, ki ga v že itak slabih gospodarskih in higijen-skih razmerah teži še tretja skrb: nevarnost potujčenja. Sedaj najbrže mislite, da smo se napotile na mejo. Toda motite se. Žalostni kraji kamor nas je vodila naša pot, leže prav v osrčju naše zemlje. To so kraji, v katerih se ogromna večina naših dan za dnem bori za skorjo kruha, za ped zemlje in za svojo besedo s peščico tujcev, ki imajo stvarno vso oblast v rokah. Bile smo na Kočevskem. Prvi poskus, naš lanski tabor v Slovenski vasi pri Stari Cerkvi se je popolnoma posrečil in tako smo šle letos že z večjim samozaupanjem na delo. Priskrbele smo si projekcijski aparat in filme, zbrale tri polne kovčeke knjig in precej obsežno domačo lekarno. Banovina nas je razen « knjigami tudi gmotno podprla. Pri Ciril Metodovi družbi smo dobile še statistiko Slovencev v okoliših, ki »mo si ga letos izbrale, povrhu pa še cel kup dobrih nasvetov in želja. Sredi julija smo se pripeljale v visoko naloženem poštnem vozu — kot v dobrih starih časih — v središče našega precej obširnega delovnega področja, v Kočevsko Reko. Idilična lepota vasi nas je presenetila. Že od daleč nas je pozdravila bela cerkev na griču sredi vasi. Pred njo se košatijo stoletne lipe, a župnišče je kar cela graščina z okni polnimi rož. Ob široki beli cesti se v solncu blešče velike bele hiše. Tembolj smo bile razočarane, ko smo pogledale nekoliko za kulise in videle vso idilo v popolnoma novi luči: Odkar stoji vas pa do letošnje pomladi je slovenska beseda zaman trkala na cerkvena vrata, pod slovenskimi lipami so nemški študentje razvijali svoje zastave in prinašali »zasužnjenim bratom« nov evangelij, trdni zidovi župnišča so varna trdnjava koče-varske zagrizenosti in v malokaterih ponosnih domovih ob široki cesti domujejo Slovenci. . Vse to in še marsikaj drugega nam je odkril že prvi večer, ko so nas obiskali najzavednejši Slovenci v vasi. Ogledati so si prišli naravnost neverjeten čudež: iz daljne Ljubljane so prišla dekleta, da bi se na lastne oči prepričale o njihovih težavah, da bi jim z besedo m zgledom dale novega poguma, pozvale jih naj vztrajajo. Sedeli smo v našem novem domu, veliki kmečki izbi, po klopeh okrog mize v kotu, sveča je metala trepetajoče odseve po od sonca porjavelih in skrbi razoranih obrazih, ter prižigala svetle luči v trudnih očeh. Vse je šlo brez ceremonij: stisnile smo žu-ljave dlani in že smo bile sprejete v vaško občestvo. Razvil se je priprost in prisrčen razgovor. Odkrivali so nam svoje težave, nas vpraševali za svet in prosili pomoči. Beseda je tekla o tern kar nas je najbolj zanimalo: o njihovem razmerju do*Kočevarjev. Star kmet je nam pripovedoval kako mirno so včasih živeli v dobrih prijateljskih od-nošajih. Šele ko je pričel novi nemški borbeni režim pošiljati sem vedno več svojih apostolov, so postali Kočevarji tako silno zagrizeni. Toda vkljub temu ima to vsaj eno dobro stran: prejšnja narodna mlačnost je izginila, tabora sta ločena in Slovenci so vsaj videli kdo od njihovih se je izneveril svoji krvi in šel Stran 6 »NAŠ A M I S E L « Štev. 1. I/ ostalem pa smatramo, da je treba korupcijo uničiti! hlapčevat tujcu. Domačini so se dokaj pozno spomnili, da so Kočevarji prav za prav njihovi gostje, kateri bi se sedaj radi zaigrali vlogo ježa v lisičjem brlogu. Med resne pogovore je padla šaljivka v najpristnejsi ribniščini. Smeh je razvedril obraze, me pa smo opozorjene po takih jezikovnih odtenkih povprašale nase obiskovalce odkod izvira njihov rod. Začudile smo se, ko smo slišale, da še nihče od njih ni delj v teh krajih kot samo dobo ene ali kvečjemu dveh generacij. »Kaj pa tisti Slovenci, ki so bili pred vami tu, saj so vendar bili, ne?« »Vsi so se izpridili« — je glasil odgovor. Naštevali so nam družine, ki so šele pred desetimi, petnajstimi leti prišle iz popolnoma slovenskih krajev, pa so danes najhujši nemčurji. Navedli so nam vas, kjer pred eno generacijo ni bilo niti ene kočevarske hiše, medtem ko se danes vsi štejejo za Kočevske Nemce, čeprav so potomci samih slovenskih staršev. V Kočevski Reki, so pravili, lahko naštejemo vse prave nemške družine na prste na roke, vas pa kaže čisto kočevarsko lice. Prav za prav moramo občudovati življenjsko silo teh nemških drobcev, ki so stoletja in stoletja mešali svojo kri s slovensko in imajo še vedno pogum trkati se na svoja prsa sklicujoč se na svoje čisto german-stvo. Čim delj je tekel pogovor vedno več nujnega zdravila potrebnih ran se je odkrivalo našim očem. Pred nami so grmadili problemi, ki jim vkljub vsej svoji dobri volji s skromnimi sredstvi in izkušnjami, s katerimi smo razpolagale, nismo mogle najti rešitve. Videle smo, da bo vse to kar bomo lahko napravile le kapljica v žejni puščavski pesek. Daruj jim nekaj živil — vseeno bodo stradali, kajti Kočevar Slovencu ne da zaslužka; uči matere higijenskih pravil —-otroci jim bodo vseeno bolehali v temnih vlažnih bajtah; daj otroku slovensko knjigo — v nemški šoli kamor ga pošiliaio nezavedni starši1 bo mesto ene naše dobil pet tujih. Kočevarji znajo skrbeti za svoje --- reveža med njimi skoro ni najti, učiteljstvo je zavedno in borbeno, dočiin je naše često mlačno in indiferentno. Pa ni čuda! Saj se smatrajo službena mesta na Kočevskem po večini kot kazenska in skoro ne moremo zameriti majhne vneme človeku, ki so ga radi njegovega prepričanja postavili za kazen v kot. Dobe se pa tudi častne izjeme, ki vkljub temu ne izgube veselja do dela za dobro stvar. A takih je malo. Čas je že, da bi se odgovorni činitelji zavedli škode, ki jo povzročajo s takimi ukrepi in da bi potem postavili na tako izpostavljena mesta mlade navdušene borce ter jih za težko delo še posebej nagradili. Načela sem tu le nekaj najbolj perečih problemov in nakazala nekaj misli, okrog katerih so se vsakega večera sukali naši pogovori z obiskovalci, ki so prihajali v vedno večjem in večjem številu. Če bi pa hotela samo našteti vse v nebo vpijoče krivice, ki se gode tam doli našim ljudem in katere so nam zaupali na naših večernih zborovanjih ali pa smo izvedele zanje ob priliki naših obiskov po okoliških vaseh, potem bi lahko napolnila ves list. Vse te žalostne vesti nam niso mogle vzeti volje in poguma. Že prvi dan po prihodu smo si napravile delovni načrt. V vasi smo sklenile ostati 14 dni in v tem času smo morale obiskati še dober ducat okoliških vasi, ki leže često po ure daleč skrite v obširnih gozdovih. Časa nam torej ni preostajalo. Naša prva skrb je veljala predavanju, ki smo ga napovedale za nedeljo popoldne v šoli. Precej križev in težav smo imele, predno smo zlepa in zgrda pripravile filmski aparat do funkcijonira-nja. Nič manj se ni mučila naša predavateljica, ki je cela dva dneva ni bilo videti izza ogromnega kupa higijenskih knjig, iz katerih je do zadnjega hipa, vestno kol za diplomski izpit, ponavljala obširno snov. Zato so je potem tudi dobro izkazala in žela obilne sadove svojega truda. Ko smo namreč naslednjega jutra pričele z obiski po sosednjih vaseh in smo prišle v gorsko vasico, nam je žena, ki je bila prejšnje popoldne s svojimi otroci na predavanju, takoj povedala, da se otroci že od jutra neprestano hodijo umivati, ker nam hočejo dokazati, kako dobro so si zapomnili naše nauke. Po tem predavanju so se ljudje zatekli k nam po nasvete za vse svoje bolezni in me smo pridno zdravile zobobole, glavobole in potolčena kolena* Več pač nismo mogle, čeprav so nam pripisovali vprav zdravniške sposobnosti. Naše dneve so skoro popolnoma izpolnili obiski od vasi do vasi, od hiše do hiše. Zjutraj smo pustile doma le po eno, da je skrbela za lonce, druge pa smo si naložile polne nahrbtnike knjig in šle s statistiko s specialko iskati onih, ki jim je bilo čtivo namenjeno. Včasih smo jih takoj našle, često pa smo šele po dolgih ovinkih uzrle par rdečih streh, napol skritih med drevjem v kaki gubi valovite gozdne pokrajine. Povsod so nas prijazno sprejemali, a navadno so šele po dolgi razlagi razumeli, zakaj smo prišle. Tako neverjetno se jim je zdelo, da se kdo zanima za njihovo bedo. V očeh smo jim brale hvaležnost za knjige, ki smo jim jih poklonile, čeprav niso izgubljali radi nje mnogo besedi. Naši ljudje pač niso prijatelji besedičenja, več ti pove ena sama njihova kretnja kot cel dolg govor. V zahvalo bi nam bili povsod radi postregli, s čemer so pač mogli. Stara ženica v bajti je obrisala za nas edini majavi stol. Kjer je bila revščina manj kričeča, so nam vsilili vsaj kako jajce, čeprav smo se branile, otroci pa so nam žarečih lic prinašali gob in malin kot zahvalo za pisane slikanice, ki smo jim jih darovale. Trudne, lačne in srečne smo se navadno vračale šele pozno popoldne domov, kjer nas je čakalo drugo delo. Treba je bilo prepisati za ves cerkveni zbor tekste cerkvenih pesmi, treba je bilo izpraševati dekleta - deklamatorice za bližnjo veselico. Če ni bilo drugega dela, smo se šle ponujati našim prijateljem na vasi za grabljice. In veseli so nas bili. Saj je bilo še dosti sena in vedno premalo rok. Kar ponosne smo bile na prve žulje. Bliskoma so riiinevali dnevi. Zadnja nedelja našega bivanja je bil velik vaški praznik. Bila je zadnja nedelja v mesecu, edina, ki ima slovensko mašo. Da bi ibilo čim slovesneje, smo tudi me pomagale na koru in s skupnimi močmi smo se kar dobro odrezali. Tako so nam vsaj govorile solzne oči prisotnih vernikov, ki so tega dne šele drugič v cerkvi slišali slovensko pesem. Popoldne smo priredile veselico. Obiskali so nas Slovenci iz Kočevja in s s voj o igro ter pevskim zborom pripomogli skromni prireditvi do večjega učinka, zlasti v očeh Kočevarjev, ki so nas ves dan le skrivoma opazovali. Veselica je bila obenem naše slovo. Koliko rok smo morale stisniti, koliko pozdravov smo morale izmenjati! Skoro smo se sramovale velike hvaležnosti, ki smo jo prejemale za tako malo truda in dobre volje. Vedele smo, da se nam v glavnem ne zahvaljujejo za darovane knjige in živila, temveč za vzpodbudo, sočutje in zavest, ki smo jim jo dale. Dokazale smo jim, da niso popolnoma zapuščeni, da so še drugod ljudje, ki cenijo njihove napore in kateri se bodo skupno z njimi veselili njihovih uspehov. Nekaj misli o razmerju med cerkvijo in državo Problem razmerja med cerkvijo in državo je eden izmed najtežjih 111 naj-delikatnejših problemov našega državnega življenja. Zato mislimo, da ne bo odveč, če se nekoliko pomudimo pri njem in da podamo nekaj misli o tem, kakšno naj bo v bodoče pri nas razmerje med cerkvijo in državo. Problem razmerja med cerkvijo in državo ni novega datuma, temveč je nastal že s prihodom krščanstva v Evropo. Pred krščanstvom Evropa ni poznala cerkve, t. j. organizacije, ki ne bi bila identična z državo in v skladu z njenimi interesi. Znano nam je, da v stari rimski državi ni bilo cerkve, temveč je država sama vršila vse one funkcije, ki so se tikale vere. Duhovništvo je bila državna ustanova, rimski cesar je bil vrhovni svečenik, verski obredi pa so spadali v javno pravo, kamor 11. pr. danes spadajo državno, kazensko in uradniško pravo. Šele krščanstvo je prineslo v socialno življenje cerkev, t. j. organizacijo, ki ni bila identična z državno organizacijo. Tedaj je nastal problem, ali je država nad cerkvijo, ali je cerkev nad državo, ali pa sta obe enakovredni, koordinirani. Ta problem so različno reševale različne cerkve in države, različno v raznih časovnih razdobjih. Na vzhodu Evrope se je smatralo, da sta si cerkev in država enakovredni. Zato sta sodelovali in obstojala je takozvana »simfonija« med cerkvijo in državo. Na zapatlu Evrope se je v srednjem veku razvilo nazi-ranje, da je cerkev iznad države. Ostanki tega naziranja so se ohranili še do danes v obliki katoliškega klerikalizma. Protestantska cerkev pa se je podredila državi. Med tem, ko sta katoliška in pravoslavna cerkev organizaciji s svojim posebnim pravom, različnim od državnega, protestantska cerkev nima svojega prava in živi po državnih predpisih. Razmerje med cerkvijo in državo, kot ga poznamo danes, je plod dolgega zgodovinskega razvoja. Nastajalo in razvi- 11 - ■ jalo se je počasi, včasih mirno, včasih pa je bilo plod dolgotrajnih in krvavih bojev. Moderna država ne prizna nika-ke vrhovnosti cerkve, temveč smatra, da je država nad cerkvijo. Drugo načelo, ki ga izvaja država v svoji politiki, je priznanje svobode vesti in verske strpnosti, t. j. vsakdo ima pravico menjati in izbrati veroizpoved ali biti celo brez veroizpovedi. Moderna država ne zanika obstoja, niti pomembnosti cerkve. Kolikor pa ji pripisuje pomembnosti za socialno življenje, ločimo dva sistema, in sicer sistem državne podpore cerkvi in sistem ločitve cerkve od države. Po prvem sistemu smatra država, da ni dovolj, ako ščiti verske pravice svojih državljanov po načelu svobode vesti in verske strpljivosti, temveč daje verskim združenjem državljanov, t. j, cerkvam, podpore. Misli namreč, da ima cerkev velik pomen za socialno življenje. Cerkev vzgaja državljane v veri in morali, kar ni brez vrednosti za državo. Država meni, da je moralna vzgoja prebivalstva osnova in edini trdni temelj države. Zato se država ne omeji na to, da dopušča versko svobodo svojim državljanom, temveč tudi pospešuje delovanje cerkve. Cerkev dobiva od države denarne prispevke, duhovniki se smatrajo za državne uradnike, ki dobivajo plačo, država skrbi za izvedbo cerkvenih odredb event. s silo, ker cerkev ne razpolaga s prisilnimi sredstvi. Pri vsem tem pa se država ne vtika v cerkvene dogme in kanone, čuva pa si pravico nadzora nad zunanjo stranjo cerkvenega življenja. V okviru sistema državne podpore cerkvi ločimo sistem prvenstvene (državne) cerkve in paritetni sistem. Po prvem daje država podporo le eni cerkvi, ki jo prizna za državno. Po drugem sistemu pa vse cerkve v državi uživajo enako podporo po potrebah poedinih cerkva. Sistem ločitve cerkve od države znači popolno priznanje svobode vesti in verske strpnosti in ne nudi državne pomoči cerkvam. Pri tem sistemu sledi država zvesto načelom liberalizma, smatrajoč pri tem, da je vsakemu poedincu dovolj, ako uživa javne pravice, med njimi tudi verske. Cerkvene organizacije in delovanje cerkva v državi je vezano edino na državno društveno pravo. Država ne daje cerkvam nikakega pomena za socialno življenje, ker prizna le, da je vera stvar vsakega posameznika, ne pa, da je verska moralna vzgoja prebivalstva edina osnova trdnega pravnega reda v državi. Oba sistema, sistem državne podpore cerkvam in sistem ločitve cerkve od države, imata mnogo pristašev in mnogo nasprotnikov. Zanimivo je, da ima dragi sistem pristaše i med svetovnjaki i med klerikalci. Zlasti slednji mislijo, da je pri njem zasigurana cerkvi večja svoboda delovanja in da zato more cerkev vplivati tem bolj na socialno in državno življenje. Tudi za nas ni brez pomena, ako si razjasnimo, kakšno naj bo razmerje med cerkvijo in državo. Pri tem je zlasti važno vpoštevati naše razmere in postaviti taka načela in program, ki bo odgovarjal našim potrebam. Pokazati hočemo problem s stališča nacionalizma in podati na kratko nekaj misli. * Pri nas gledajo na ta problem različne skupine skozi svoja idejna očala. Ene so za sistem državne nadrejenosti in podpore, medtem ko so druge za strogo ločitev. Neredko pa vpliva na razpoloženje posameznih grup tudi ponašanje in odnosi posameznih verskih organizacij do naše države in do našega javnega življenja. -— Mi stojimo na stališču, da mora država za vsako ceno ohraniti nedotakljivost svoje suverenosti nasproti vsem mednarodnim, kakor tudi samo na njen delokrog omejenim organizacijam. Za nas se ta problem ne postavlja torej kot problem prvenstva države ali cerkve, temveč kot problem, kakšen odnos naj zavzame naša država do raznih verskih organizacij. Spričo verske raznoličnosti našega naroda moramo obravnavati to vprašanje z največjo previdnostjo. Predvsem ne smemo pozabiti, da so nekatere verske organizacije tesno povezane s celokupnim organskim razvojem našega naroda in da niso one nikdar prišle v nasprotje z našo nacionalno in državno idejo. Da se ne bi verska razcepljenost našega naroda izkori* ščala v razkrajajoče separatistične svr-he, ne sme biti nobene cerkve, ki bi imela pred drugimi kake predpravice. Le tako je mogoče, da se očuva medverski mir in strpljivost. Ta nadrejeni in do vseh ver in veroizpovedi enak odnos države ne dopušča klavzule o največjih ugodnostih, ker ona, če se ji ne postavijo določene meje, nujno konkurira na škodo države. . Da se očuvajo lojalni odnošaji med cerkvami in državo na eni in med verskimi organizacijami na drugi strani, pa mora država paziti, da se verska čuvstva državljanov ne izkoriščajo v strankarske politične namene. V tem slučaju zdrkne cerkvena organizacija s svoje vzvišene vloge na sredstvo političnih činiteljev. Politično udejstvovanje verskih organizacij nikakor ne odgovarja tudi načelom svobode vesti in verske strpnosti. Podali smo nekoliko misli o problemu razmerja med cerkvijo in državo. Iz njih jasno sledi, da je za našo državo najkoristnejši sistem državne nadrejenosti in enake podpore verskim organizacijam. Naša država mora ob upoštevanju vseh pozitivnih strani verskih organizacij in religioznega čuvstvovanja državljanov paziti na harmonično sožitje. Pri tem ne sme nikdar pozabiti na delokrog modeme države, ki zlasti vsebuje vzgojo mladine. Samo v skladu s kompetencami sodobne države in sodobne vloge verskih organizacij bo mogoče, da uredimo trajno odnosa je med državo in cerkvijo, kakor tudi med verskimi organizacijami samimi. Prav tako bo samo na tej podlagi mogoče spraviti v sklad državne in nacion. interese z verskimi. Lastnik in izdajatelj; Konzorcij >NaSe misli*.— Uredništvo in uprava: Ljubljana, Groharjeva čista 211.; tek. raiun itev. 17.120. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Stane Klemenc, cand. tur. Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z., Kamnik (Vodnik in Knez).