Spomini iz otročjih let.
(Piše L. Černej.)
24. Na vseh svetnikov dan.
^mtlM' svojih otročjih letih nisem bil menda nikoli tako resen, kakor vsikdar PoŠ) na ^an vseh svetnikov. Pa to je že tak praznik, ki vpliva nekako ^50=   posebno resnobno na človeško srce in bodi si še tako mlado.
Tamkaj gori na hribčku pod goro je nasproti razvalinam starega gradu velik, z zidovjern obdan vrt, v katerem je mnogo mnogo različnih gred in gredic. Pod njimi počivajo zemeljski ostanki — umrlih. Na ta vrt, naše župnijsko pokopališče, sem zahajal že od svoje najranejše mladosti leto za letom na dan vseh svetnikov s svojim očetom. — Molče sem stopal vštric njih sredi dolge procesije, ki se je pomikala počasi navzgor po belopeščeni poti. In ko smo prišli na pokopališče, so poiskali oče vsikdar isto mesto, kjer sva se ustavila. Blizu velikega križa je bil pozabljen grob. Spominjal je nanj samo železen križ na precej visoki in široki kameni podstavi. Na ta kamen so me postavljali oče, da sem ložje videl po pokopališču.
Zvesto sem poslušal pridigo, ki mi je segala globoko v srce, dasi je nisem umel. Ko sem videl blesteti v toliko očeh solze, obrisal sem si jih tudi jaz z lica. — Po pridigi in molitvah sva šla z očetom k našemu pri-prosto okinčanemu grobu, kjer so počivali dedek in mamica po očetu, pa moji bratci, ki jih nisem nikdar poznal Prišli so tudi mati in drugi domači, kolikor jih je bilo na pokopališču, in molili smo za naše rajne. Potem smo si še ogledali razne ozaljšane grobove in se vrnili domov.
Zamolčati ne morem še nekaj prav otročjega, najsi se ne vjema dobro s tem popisom: po večerji smo imeli — kostanje. To je bila pri nas po-sebna navada, da so morali biti na dan vseh svetnikov kostanji. Naj so bili še tako redki in dragi, za ta dan so jih oče vsikdar gotovo preskrbeli.
Ko se je stemnilo, smo šli h kuhinjskemu oknu ali na hodnik, od koder se je prav lepo videlo na pokopališče, kjer je brlelo sto in sto lučic v spomin pokopanim. Meni so se zdele te lučice zvezdice rajnih. Ž njimi vred — je vtripalo nekako čudno moje srce.
Ko smo odmolili navadno večerno molitev in posebej za verne duše v vicah, so položili oče na mizo pol hleba kruha, nož in kupo vina ,,za verne duše". Bilo me je skoraj strah in vendar ne, ko sem se stisnil pod odejo. —
-*3    183    &*-
Vse to se je globoko vtisnilo v moj spomin, in kakor vabi in vleče človeka, bivajočega v tujini, posebno o nekaterih prilikah, recimo o božiču, z neko večjo silo domov v očetovo hišo, tako je vleklo vsikdar tudi mene o vseh svetnikih. Ko mi prvokrat ni bilo mogoče pokoriti se tej sili, ko sem moral ostati na tujem, sem bridko jokal. In še sedaj, ko obhajam praznik vseh svetnikov in vernih duš navadno v kraju, kjer službujem, me popelje vsikdar spomin domov na naše vaško pokopališče na tisti kamen in k na-šemu grobu. Zvečer pa sem združen v molitvi s svojimi dragimi domačimi, od katerih ne manjka — hvala Bogu — od mojih detinskih let še nobenega. Oj, da bi še pač dolgo ne zmanjkalo nobenega!