V caroiini zcmati. (Dalje.) »Ah! Zdaj mi ne boš ušla, vražja žival!« je rekel, ter je stisnil živalico tako močno, da je bolestno zacvilila. »Oh! Marko! Pusti jo, prosim te! Pusti jo!« je prosila Marica. »Ona se je hotela samo igrati b teboj. Ce bi bila vedela, da je ne boš izpustil, ne bi se bila dala niti prijeti. Pusti jo!« »Nisem neumen!« je odgovorilMarko. »Zdaj bom poiskal kletko, pa jo bom vanjo zaprl.« In res, nekoliko korakov dalje je ležala na tleh kletka. Spravil je veverico notri in potem je odnesel kletko proti potoku. Marica pa je jokajoč sledila. »Kaj ti je? Cemu se joceš? Nič hudega ne nameravam z njo. Dajal ji bom dovolj hrane.« »Pa ona noče biti zaprta, ker je vajena tekati po svoji volji. Ti si res hudobnež, Marko!« Marko ni odgovoril nič, ampak je stopal 'dalje. »Prosim te«, je zopet začela Marica, »pusti jo na prosto. Strašno težko ji mora biti v tak'o tesni kletki.« »Ti si pa res neumna«, je odgovoril Marko jezno. Komaj pa je to izustil, kar se je pojavil nad otrokoma čuden, temen oblak, ki je bil podoben ogromni roki. Naglo kakor blisk se je oblak spuBtil do Marka, ga je zgrabil in odnesel v višave. Kletka mu je izpadla iz rok in ie ostala na tleh. Marica je ostala od začudenja kakor iz kamna. Nato je udarila v jok. Nazadnje, ko je opazila kletko, je rekla: »Revica, uboga! Čeprav je Marku zlo, ni treba, da bi se še ti mučila.« Odprla je kletko in živalica je skočila iz nje. Dekfica se je vrnila. Niti sama ni vedela, kako je zopet prispela do velikih vrat. Vsa v solzah se je povzpela na svoje drevo ter je legla v postelj med vejami. IV. Za zore se je Marica prebudila. Blizu nje je čepela na veji ista veverica ter se je umivala. »O, dobra živalica! Veš li, kje je moj brat?« jo je vprašala. Zdelo se je, kakor da bi bila veverica z očmi pritrdila. Marica je skočila s postelje, se je oblekla, zgrabila punčko ter se brzo podala po lestvici dol. Mislila je samo na brata. Veverica je pred njo skakljala in kazala pot, Marica pa ji je hitro sledila. Stopila je za živalico v gozd in je dolgo časa hodila po njem. Nazadnje jo je veverica privedla na kraj, kjer so stala drevesa bolj poredko, tako da so solnčni žarki prodirali do zemlje. Tu je visela na debeli veji kletka in v njej je v enem kotu spal Marko. »Marko! Marko!« ga je poklicala Marica. Marko jo hitro vstal ter je začel tresti ograjo na svoji ječi. »Oh, Marica! Reši me od tod! Cclo noč sem tu prebil.« »Kako si pa prišel notri?« »Velikanova deca me je tu zaprla. Dolgo so me tepli s palico, da bi skakal okoli te kletke. Zanje je to bila vcsela zabava, pa so se samo smejali. Potem so me potisnili v kletko in so jo zaprli. Oh, Marica, če bi ti vedela, kako strašno je to bilo!« jc zaključil Marko svoje pripovedovanje in se je bridko razjokal. »Moram te spraviti odtod«, je rekla Marica. Ogledala si je kletko od vseh strani in je komaj našla zelo spretno skrita vratca. Lahko jih je bilo odpreti in Marko se je spustil na tla. Tedaj ga je prijela za roko, rekoč: »Beživa! Beživa! Veverica vodi naju!« Veverica je zopet skakljala pred njima. Vča* sih se je tudi povzpela na kako vejo, največ pa se je podila po tleh. Ko so dospeli do kraj gozda, so malodane popadali od utrujenosti. »Lokomotiva! Pridi in odvedi nas na kak si-« guren kraj«, je zaklical Marko z zadnjimi močmi. »Tf! tf! ti!« Lokomotiva je že stala tu. Hitro sta skočila otroka v en vagon. Vlak je začel brzeti in se je ustavil šele pred velikimi, z rožami pokritimi vrati. Izstopila sta, da povečerjata in odideta spat. Po par minutah sta otroka že trdno spala. V. Drugega jutra je rekel Marko po zajtrku: »Lokomotiva! Pridi, pa naju odvozi v kraj, kjer še nisva bila!« »Tf! tf! tf!« je odgovorila lokomotiva iz da« ljave. Ko sta vstopila, ju je vlak hitro ponesel skozi neznane jim zelene livade. Kmalu sta prispela na obalo velikega jezera. Na vodi se je zibala ladjica. Otroka sta šla črez ozek most in sta vstopila v ladjico. Marko je sedel takoj h krmilu. Lahko je bilo z njim ravnati. (Dalje prihodnjič.)