77
Izvirni znanstveni članek/Article (1.01)
Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 84 (2024) 1, 77—90
Besedilo prejeto/Received:11/2023; sprejeto/Accepted:07/2024
UDK/UDC: 27-74-1Monald Koprski
DOI: 10.34291/BV2024/01/Zepic
© 2024 Žepič, CC BY 4.0
Vid Žepič 
Monald Koprski in zastavna pogodba  
v delu Summa de iure canonico
Monaldus Iustinopolitanus and the Pledge Contract 
in Summa de iure canonico
Povzetek: Monalda Koprskega (Monaldus Iustinopolitanus) lahko štejemo za prve-
ga učenega pravnika, ki je deloval na današnjem slovenskem ozemlju. V delu 
Summa de iure canonico, ki ga uvrščamo med t. i. spovedniške sume (summae 
confessorum), se ni ukvarjal le s kanonskopravnimi, temveč tudi in predvsem s 
civilnopravnimi vprašanji. Po orisu nastanka, zvrsti in pomena omenjenega dela 
se prispevek vzorčno posveča Monaldovi obravnavi zastavne pogodbe (pignus). 
Ta institut je bil zaradi nadgradnje rimskopravnih temeljev v kanonistični lite-
raturi deležen precejšnje pozornosti. V luči svetopisemske prepovedi oderuštva 
velja izpostaviti prepoved antihreze, to je dogovora, po katerem si sme zastav-
ni upnik prilaščati donose zastavljene stvari, ne da bi njihovo vrednost odšteval 
od vrednosti glavnice. Čeprav Monaldovo delo resda ni prineslo bistvenih vse-
binskih novosti, je bilo zaradi abecedne razporeditve pojmov ter posrečene 
kompilacije starejših in sodobnih pravnih virov dostopnejše in uporabnejše za 
spovednike, ki za poglabljanje v obsežne in logično sistematizirane pravne trak-
tate niso imeli niti časa niti znanja.
Ključne besede: kanonsko pravo, recepcija rimskega prava, spoved, forum internum, 
zastavna pogodba, oderuštvo, antihreza
Abstract: Monaldus of Capodistria (Monaldus Iustinopolitanus) can be considered 
the first learned jurist operating in the territory of present-day Slovenia. In his 
work Summa de iure canonico, he addressed not only issues of canon law but 
also, and more importantly, civil law matters. This work is classified among pe-
nitential sums (summae confessorum). This article provides a detailed exami-
nation of Monaldus' Summa, starting with an overview of its origin, type, and 
significance. It then turns to a specific analysis of how Monaldus addresses the 
pledge contract (pignus). This legal institution attracted significant attention in 
canonical literature due to the enhancement of Roman law foundations. Given 
the biblical prohibition against usury, it is imperative to underscore the prohi-
bition of antichresis: an agreement allowing the pledgee to appropriate the 
income and profits of the pledged item without deducting their value from the 
78 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1
principal. While Monaldus’ work did not introduce substantial new ideas, it 
gained popularity among readers thanks to its clear, alphabetical presentation 
of terms and its effective compilation of legal sources from both the past and 
the present. It was more practical and accessible for confessors, who lacked 
the time or expertise to read lengthy, logically systematised treatises.
Keywords: canon law, reception of Roman law, confession, forum internum, con-
tract of pledge, usury, antichresis
1. Quoniam ignorans ignorabitur1
»Če pogledamo v preteklost, v daljno ali bližnjo, prav do ustanovitve naše univerze 
v Ljubljani, moramo priznati, da ne najdemo na našem slovenskem ozemlju sko-
ro nič tukaj nastalih juridičnih del, ki bi jih mogli prištevati pravnemu znanstvu.« 
Janko Polec (1939, 151), avtor doslej najizčrpnejšega biografskega pregleda na 
današnjem slovenskem ozemlju rojenih oziroma delujočih pravnih učenjakov, začenja 
svoj popis z Martinom Pegijem. Leta 1519 v Polhovem Gradcu rojeni Pegij je v slo-
venski pravnozgodovinski literaturi veljal za prvega (znanega) učenega pravnika z 
današnjega slovenskega ozemlja, ki si je pridobil mednarodni sloves (Kranjc 2007, 
159; 2010, 113). Vladimir Murko (1985, 225) je sicer v pregledu starejših slovenskih 
pravnikov kot prvega znanega jurista z današnjega slovenska ozemlja izpostavil Lo-
vrenca iz Gornjega Grada (Laurentius de Oberburg), ki se kot profesor civilnega prava 
na dunajski univerzi omenja že leta 1462. Preseneča, da so slovenski pravni zgodo-
vinarji – pri čemer Sergij Vilfan ni izjema2 – povsem prezrli pomen v Kopru delujoče-
ga in umrlega Monalda iz 13. stoletja. Da ne gre le za osebnost lokalnozgodovinske-
ga pomena, kažeta zapisa kronistov Janeza Tritemija in Marijana Firenškega iz zgo-
dnjega 16. stoletja. Prvi je navedel, da je bil Monald teolog in eruditski pravnik (iuri-
sta eruditissimus) iz reda manjših bratov, tankočutnega uma, premišljenega znanja, 
učenega jezika, ki je napisal številne pridige za ljudstvo ter za potrebe preprostih 
ljudi izdal delo, ki ga ne bi smeli spregledati niti učenjaki. Pri tem je misil na spis Sum-
ma de iure canonico, ki ga označuje za nepogrešljivo in zelo lepo delo, poleg tega pa 
omenja še štiri zvezke spisa Questiones sententiarum in različne pridige (Sermones 
varii).3 Marijan Firenški navaja, da je bil Monald mož, ki je bil znan po posvečenosti 
1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa „Vključevanje pravnega izrazja evropskega prava 
v slovenski pravni sistem“ (P5-0217), ki ga financirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike 
Slovenije in Univerza v Ljubljani.
2 Vilfan (1994, 74) v popisu slovenskih pravnikov med ljubljanskimi operozi izpostavlja težko doumljivo 
dilemo, kam naj Jurija Andreja Gladiča, doktorja obojega prava (!), sploh prišteva: »Tudi pri kanonistih 
/…/ je /…/ vprašanje, kateri poklicni skupini naj jih prištevamo. Kanonisti so bili v nekem smislu tudi 
pravniki, čeprav so bili v glavnem duhovskega stanu in po glavni izobrazbi teologi.«
3 »Monaldus ordinis fratrum Minorum, theologus & iurista eruditissimus, ingenio subtilis, scientia cautus, 
sermone scholasticus, in declamandis sermonibus ad populum excellentis industriae vir: edidit pro 
vtilitate simplicium etiam doctis non spernenda opuscula, quibus & tunc præsentibus, & longe postea 
futuris vtiliter prouidit. De quibus subiecta feruntur: Necessaria & perpulchra Summa de iuris canonici 
lib. I., Quaestiones sententiarum lib. 4, Sermones varii lib. 1. et alia complura, quae ad notitiam nostram 
minime venerunt.« (Trithemius 1546, 237) Prim. Oreb 1962, 123, ki omenja naslednja Monaldova dela: 
79Vid Žepič - Monald Koprski in zastavna pogodba ...
življenja in po izjemni učenosti ter da je veljal za vodilnega pravnika svojega časa 
(omnium iuristarum suae aetatis princeps). Posebej tudi poudarja, da je pripravil 
pregled zakonov in dekretalov, ki se po njem imenuje (Summa) Monaldina.4 
V prispevku predstavljam lik in delo Monalda Koprskega, njegovo pravniško 
ustvarjanje pa želim ponazoriti na primeru obravnave instituta zastavne pogodbe 
v delu Summa de iure canonico.
2. Summa de iure canonico kot summa confessorum
Čeprav koprski škof Naldini (1700, 468) omenja, da je bil Monald rojen v Kopru, 
podatek o rojstnem kraju ni podprt s primarnimi viri. Po antropološki in paleopa-
tološki analizi Monaldovih posmrtnih ostankov, ki je bila izvedena v osemdesetih 
letih 20. stoletja, je mogoče oceniti, da je bil rojen med leti 1208 in 1210 (Busoni 
1982, 101). Vstopil je v minoritski red, postal predstojnik frančiškanske pokrajine 
Slavonije s sedežem v Zadru in pred letom 1285 umrl v koprskem samostanu sv. 
Frančiška, kjer je bil tudi pokopan (De Pisa 1906, 302).5 Preostali Monaldovi bio-
grafski podatki – tudi kraj njegovega univerzitetnega študija – so nezanesljivi, saj 
so istočasno in praktično na istem geografskem območju živeli kar štirje frančiška-
ni z istim imenom.6 Naldini (1700, 339) je v Cerkvenem krajepisu koprske škofije 
omenil, da so Monaldove relikvije izpostavljali javnemu češčenju na prvi in drugi 
avgust; medtem ko se po frančiškanskem izročilu njegov god obeležuje 9. novem-
bra (Evangelisti 2011, 568). Lokalna skupnost slavi Monalda Koprskega kot blaže-
nega, Koprska škofija pa si prizadeva za njegovo uradno beatifikacijo. 
Monaldovo delo Summa de iure canonico, ki je v literaturi znano pod naslovi 
Summa juris canonici, Summa casuum sive iuris canonici, Summa in utroque iure, 
Summa juris, Summa casuum conscientiae, Summa aurea, Summa de jure tractans 
et expediens multas materias secundum ordinem alphabeticum ali na kratko Sum-
ma Monaldina, je nastalo po letu 1254 in pred letom 1274.7 V njem se navajajo 
Commentarii in quatuor libros Sententiarum, Tractatus de tribus Magis, Carmina de mysteriis Missae, 
Homilia de Assumptione B. V. Mariae in Sermones varii.
4 »Monaldus, vir vitae sanctitate et scientia praeclarus, omnium iuristarum suae aetatis princeps, et 
etiam magnus theologus. Qui summam fecit in legibus et decretalibus per ordinem Alphabeti, que 
Monaldina dicitur.« (Marianus de Florentia 1909, 630). Prim. tudi Eysengrein 1565, 135: »Monaldus, 
ordinis minorum, sacrae paginae Doctor atque Jurisconsultus celeberrimus vir doctissimus & humanis-
simus, non minus vita quam conuersatione praeclarus, quatuor libros Sententiarum Lombardi expo-
suit. Sermones plures in honorem Sanctorum habitos scripsit.«
5 Monaldovi posmrtni ostanki počivajo v tržaški cerkvi Marije Velike (Santa Maria Maggiore), kamor so 
bile iz koprskega samostana Sv. Ane prenesene leta 1949. 
6 O biografskih podatkih gl. Bartholomeo de Pisa 1906, 303; 341; 528; Trithemius 1546, 237; Naldini 1700, 
338; Sbaralea 1806, 547; Dietterle 1904, 248; Repič 1908, 231–234; Rosato 1982, 57; Decarli 1982, 85; 
Langholm 2003, 103; Korošak 2009; Evangelisti 2011, 566; Jenko 2016, 190.
7 Uporabljal sem lyonsko izdajo z naslovom Summa perutilis atque aurea venerabilis fratris Monaldi in 
utroque iure tam civili quam canonico fundata (1516). Opozoriti velja, da je v tej izdaji najti številne 
interpolacije. Tako denimo omenja nauke kanonistov Joannesa Andreae (umrl 1348), Rafaela Fulgo-
siusa (umrl 1427) in Angela Carlettija (umrl 1495).
80 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1
papeški dekretali do vključno novel Inocenca IV. (1243–1254), medtem ko sklepi 
lyonskega koncila (1274) niso bili upoštevani (Schulte 1877, 417). 
Z izrazom summa se v teološkem in filozofskem okviru visoke sholastike ozna-
čuje celostno obravnavo nekega nauka, pa tudi pregledna in didaktično zasnova-
na dela (Lange in Kriechbaum 2007, 412). Monaldovo delo lahko po namenu uvr-
ščamo med spovedniške (penitencialne) sume (summae confesorum, tudi summae 
conscientiae oziroma casuum) (Trusen 1971, 87; Tentler 1977, 31). Ta literarna 
zvrst je postala posebej razširjena po četrtem lateranskem koncilu, ko je papež 
Inocenc III. za vse odrasle kristjane predpisal obveznost tajnega spovedovanja pred 
krajevnim duhovnikom vsaj enkrat letno.8 Spovednik je imel kot dušni sodnik (iu-
dex animarum) razsodniško in svetovalno funkcijo (Dietterle 1893, 2), pri čemer 
pri podeljevanju zakramenta pokore in sprave ni bil soočen le z moralnoteološki-
mi, temveč tudi pravnimi vprašanji. Spoved, odveza in pokora so v vse bolj juridi-
zirani moralni teologiji predstavljale ustreznice sojenju, sodbi in sankciji posvetne-
ga kazenskega postopka (Endemann 1874, 17; Trusen 1971, 85; Bergfeld 1977, 
1000). Pogosto pomanjkljivo pravno znanje spovednikov je skušala zapolnjevati 
spovedniška literatura, ki je vsebovala smernice za presojo življenjskih primerov 
spovedancev (casus conscientiae)9 in predpisovala oblike individualizirane poko-
re, ki je morala predvsem odsevati stopnjo spovedančeve krivde in okoliščine 
konkretnega primera (circumstantiae), ki so spovedanca vodile v greh (Dietterle 
1893, 2).10
Vsebina spovedniških sum se ni omejevala le na področje vesti (t. i. forum in-
ternum), temveč se je širila tudi na izvajanja o sodni upravi, procesnih udeležencih 
in postopku (forum externum). Forum internum (tudi forum poenitentiale, forum 
poenitentiae, forum conscientiae) je označeval področje človekove vesti, forum 
externum (tudi forum iudiciale, forum contentiosum) pa pristojnost cerkvenih so-
dišč (Bergfeld 1977, 999). Medtem ko je forum internum obravnaval navzven ne-
zaznavne prestopke in grehe zoper Boga, bližnjega in sebe, je forum externum 
procesiral javne in očitne prestopke zoper cerkveno in Božje pravo. Oba foruma 
sta sicer delovala po načelih kanonskega prava in v svojem tesnem prepletu pred-
8 X. 5, 38, 12: »Omnis utriusque sexus fidelis, postquam ad annos discretionis pervenerit, omnia sua 
solus peccata confiteatur fideliter, saltem semel in anno proprio sacerdoti, et iniunctam sibi poeniten-
tiam studeat pro viribus adimplere.« Leta 1237 je papež Gregor IX. z bulo Quoniam abundavit pravico 
do spovedovanja podelil frančiškanom, Aleksander IV. leta 1254 z bulo Nec insolitum pa dominikancem 
(Stintzing 1867, 495; Brett 2005, 426, op. 16; Trusen 1971, 106). Stinztingovo stališče (1867, 504), da je 
nastanek Monaldove Summe plod rivalstva med frančiškanskim in dominikanskim redom (ki mu je 
pripadal tudi Rajmund Peñafortski), velja za preseženo (Dietterle 1904, 253).
9 Summae confesorum so nasledile stare penitencialne knjige (libri poenitentiales), ki so za grehe določale 
cerkvene kazni (zlasti npr. post) brez upoštevanja posameznikovih osebnih okoliščin (Bergfeld 1977, 
1000).
10 X. 5, 39, 12: »Sacerdos autem sit discretus et cautus, ut more periti medici superinfundat vinum et 
oleum vulneribus sauciati, diligenter inquirens et peccatoris circumstantias et peccati, quibus prudent-
er intelligat, quale debeat ei praebere consilium, et cuiusmodi remedium adhibere, diversis experimen-
tis utendo ad salvandum aegrotum.« (»Duhovnik pa naj bo diskreten in previden, ko kot vešč zdravnik 
nanaša vino in olje na rane poškodovanih, skrbno naj preiskuje okoliščine tako grešnika kot greha, da 
bo modro preudaril, kakšen nasvet naj da in kakšno zdravilo naj uporabi, pri čemer naj uporablja različne 
načine, da bi rešil bolnega.«)
81Vid Žepič - Monald Koprski in zastavna pogodba ...
stavlja področje cerkvene jurisdikcije (iurisdictio ecclesiastica). Z obravnavo gesel, 
ki so se dotikala obeh forumov, se je vsebina spovedniških sum razširila do te mere, 
da so postajale kompendiji ne le kanonskega, temveč v tedanji Cerkvi subsidiarno 
veljavnega rimskega prava (Trusen 1971, 96). Kot je ugotavljal Tentler (1974, 103), 
je med leti 1215 in 1520 nastalo okrog dvajset do petindvajset primerkov spove-
dniških sum. Monaldova Summa naj bi nastala takoj za znamenito sumo Rajmun-
da Peñafortskega (Summa de poenitentia et matrimonio), znanega kot kompila-
torja cerkvene kodifikacije Liber Extra in svetniškega zavetnika kanonistov.11
Monald je priročni geslovnik, ki bi ga lahko šteli tudi za malo enciklopedijo, pri-
pravil v abecednem in ne do tedaj uveljavljenem tematskem vrstnem redu. Kot je 
zapisal v predgovoru, nepoznavanje prava nikogar ne opravičuje. Še posebej je to 
veljalo za spovednike, ki spričo obsežnosti in zapletenosti primerov, ki so jih pre-
sojali, v obsežnih tematsko sistemiziranih sumah niso zlahka našli odgovorov na 
svoja številna vprašanja.12 
Iz Monaldovega načina pisanja bi izhajalo, da je imel univerzitetno izobrazbo iz 
kanonskega prava, teologije ter tudi rimskega prava, ki se je v tistem času vse bolj 
prepletalo s kanonskim pravom (Žepič 2021, 273).13 Pogoste so alegacije rimsko-
pravnih virov, tako Justinijanovega kodeksa, Institucij, Digest kot tudi Novel. Temu 
se pridružujejo navedki iz Gracijanovega Dekreta in najobsežnejše srednjeveške 
kodifikacije cerkvenega prava – Liber Extra (Schulte 1877, 416; Ott 1889, 27; Stin-
tzing 1867, 505) ter njima pripadajočih glos. Monaldov namen ni bilo posredova-
nje dokončnega in avtoritativnega mnenja posameznih pravniških kontroverz, saj 
je želel izbiro najustreznejšega stališča prepustiti bralčevi preudarnosti (Schuessler 
2019, 259).14 Na priljubljenost Monaldovega dela kaže že številčnost ohranjenih 
rokopisov.15 Da so ga brali še v začetku 16. stoletja, kaže lyonska tiskana izdaja, ki 
11 Po Decarlijevem mnenju (1982, 131) naj bi Monaldovi sumi predhajala vsaj še Summa super titulos 
decretalium, ki jo je okoli leta 1241 napisal Goffredus de Trano.
12 »Quoniam ignora(n)s ignorabitur, sicut ait Paulus, egregius praedicator, et h(a)b(en)tes iuris ignorantiam, 
qu[a]e nullum excusat, casus necessarios circa iudicium et co(n)silium animarum in foro p[a]enitenti[a]
e ob ipsorum prolixitates, perplexitatem (et) difficultatem multiplicem in propriis titulis leviter invenire 
non possunt, [propter] q(uo)d errant graviter in pr[a]edictis. Ne ignorare periculose contingat iuris 
peritias non habe(n)tes, ego, frater Monaldus, minimus inter parvos, ad honorem dei (et) sanctissim[a]
e matris su[a]e atq(ue) beatissimi patris nostri Francisci necnon ad utilitatem simplicium maxime, quos-
dam casus utiles ab antiquis magistris (et) doctoribus approbatos sub singulis l(itte)ris alphabeti 
s(ecundu)m mei parvitatem ingenii co(m)pilare studui, ordinare, ut simplices q(uo)d qu[a]erunt vale[ant] 
facilius invenire.« (Monaldus 1516, fol. 2)
13 Langholm (2003, 104): »Like many other authors of penitential handbooks, Monaldus was clearly a 
jurist with some additional training in theology.«
14 »Opiniones itaq(ue) antiquorum doctoru(m) et et(iam) aliquorum modernorum humiliter prosecutus, 
quamvis plura diversimode sint ab ipsis notata, qu[a]e inter se varietatem ostendere videantur; no(n) 
tamen ausus sum scripta tantorum viroru(m) p(rae)sumptuose respuere, sed ea licet diversa circa una(m) 
(et) eanda(m) materiam in pr[a]esenti opusculo studiose conscribens duxi h[o]c discretis lectoribus 
relinquendum, ut illam opinionem accipiant, qu[a]e ipsis videtur esse magis consona rationi, quia non 
credo posse pr[a]eiudicium aliquod erga veritatis sententiam generari qu[a]ecu[m]q(ue) accipiatur ex 
eis, cum qu[a]elibet sit a magistris et a[p]probatis doctoribus in scriptis autenticis studiosius annotata.« 
(Monaldus 1516, fol. 2) 
15 Brancale (1982, 65) jih omenja okoli petinšestdeset. Med najpomembnejše pravne spomenike, ki jih 
hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, sodi rokopis Monaldove Summe. Nastal je v prvi 
82 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1
je na predlog Celsa-Huguesa Descousa, profesorja prava na univerzi v Montpelli-
erju, izšla s posebnim privilegijem francoskega kralja Franca I.16 Tiskana izdaja 
Monaldove Summe, ki je izšla slabo stoletje pred tiskano izdajo Raymundine 
(1603), je med pravniki 16. stoletja sicer vzbudila malo zanimanja, kar najbrž so-
vpada z uničujočimi Luthrovimi kritikami katoliškega sistema podeljevanja zakra-
menta pokore in sprave.
3. Summa de iure canonico kot pravno delo
V ospredju Monaldove obravnave je v vseh delih Summe Monaldina pravo, teolo-
gija pa se v primerjavi s starejšimi penitencialnimi kompendiji umika v ozadje (Di-
etterle 1904, 252). Med civilnopravnimi nauki, ki v prikazu posebej izstopata, sta 
predvsem prikaza oderuštva v vseh njegovih pojavnih oblikah in povrnitve škode 
v naravi (t. i. naravna restitucija). 
V tem prispevku se bom vzorčno posvetil zgolj Monaldovi obravnavi zastavne 
pogodbe (pignus) oziroma zastavne pravice s posebnim poudarkom na oderuških 
položajih. Ti so bili pri tem pogodbenem razmerju pogosti, saj je vanj vtkana eko-
nomska podrejenost pogodbenih strank. Zastavni upnik je bil tisti, ki je običajno 
narekoval vsebino zastavne pogodbe. Posojilojemalec, ki je bil lahko hkrati tudi za-
stavitelj, je moral za pridobitev posojila sprejemati ekonomsko neugodne, neredko 
celo oderuške pogodbene pogoje (Žepič 2022a, 258; 2022b, 24). Institut zastavne 
pogodbe, kjer je – drugače kot pri sinalagmatskih pogodbah – položaj upnika in dol-
žnika mogoče ločiti, je v tem smislu posebej primeren za proučevanje razvoja var-
stvenih norm v korist šibkejše stranke obligacijskega razmerja (Žepič 2024, 152).
Zastavna pogodba (pignus) je bila v občepravnem izročilu, ki je v celoti sledilo 
Justinijanovem rimskemu pravu, realni kontrakt. Nastala je s prepustitvijo zasta-
vljene stvarni v nelastniško posest zastavnemu upniku, ki je bil pooblaščen, da jo 
proda in da se poplača z izkupičkom, če zavarovana terjatev ob zapadlosti ni bila 
(v celoti) izpolnjena (Coing 1985, 319).17 Zastavni upnik ob odsotnosti posebnega 
dogovora zastavljene stvari ni smel uporabljati, je uživati ali z njo – razen ob neiz-
polnitvi zavarovane obveznosti – pravno razpolagati. V nasprotnem primeru je 
odgovarjal za tatvino. Že rimsko postklasično pravo je za zaščito dolžnikov pred 
oderuškimi praksami vzpostavilo kogentno prepoved komisornega dogovora, po 
katerem bi smel zastavni upnik – in to ne glede na vrednost zavarovane terjatve 
tretjini 14. stoletja na severovzhodu Francije in zgodaj prišel v kartuzijo Bistra. Za kodikološko analizo 
gl. Golob (2010, 177; 2013, 39).
16 Gl. izsek iz privilegijske listine: »Francois par la grace de Dieu Roy de France au prevost de Paris bally de 
mascon. seneschal de lyon. et a tous nos autres iusticiers et officiers ou a leurs lieu tenans salut. Repceu 
auons l’humble supplication de nostre bien ayme maistre hugues descousu docteur en tous droits 
contenant que despuys certain temps en ca il sest applique a additioner et a metre en droit vng livre 
nomme Summa iohannis monaldi auquel il a prins grant cure et solicitude tant en composition, que en 
la correction /…/« (Monaldus 1516, fol. 296)
17 S prepustitvijo ročno zastavljene stvari v posest zastavnega upnika je nastala ročna zastavna pravica 
(pignus), ki je stvarna pravica. 
83Vid Žepič - Monald Koprski in zastavna pogodba ...
ali morebitnih delnih izpolnitev – ob neizpolnitvi na zastavljeni stvari pridobiti la-
stninsko pravico (Žepič 2022b, 278). Drugih kogentnih pravil, ki bi varovala zasta-
vitelja, denimo omejevanje antihreze, rimsko pravo še ni predvidelo.
3.1 Monaldova obravnava zastavitve (De pignore)
Monald po uvodnem etimološkem argumentu, ki je značilen za tedanje pravne 
traktate (Žepič 2022c, 140), in po opisu namena instituta, obravnavo zastavitve 
nadaljuje s primerjavo med ročno zastavo (pignus) in neposestno (hipotečno) za-
stavno pravico (hypotheca) (Monaldus 1516, 150). Zastavna pravica lahko nastane 
tiho (tacite) ali izrecno (expresse). Njen predmet je lahko posamična premoženjska 
pravica ali skupek premoženjskih pravic (splošna zastavna pravica). Med temelji 
zastavitve omenja pogodbeno zastavo (pignus conventionale) in oblastveno od-
redbo (pignus praetorium, pignus iudiciale). Zastaviti je mogoče vse, kar je mogo-
če prodati – sedanje in bodoče, telesne in netelesne stvari oziroma premoženjske 
pravice. Monald poudarja, da je prodaja tuje nepremične stvari sicer lahko ve-
ljavna, zastavitev pa ne (151).18 Didaktično poudari, da v tem primeru sicer resda 
nastane obligacijsko razmerje realnega kontrakta, ne more pa nastati zastavna 
pravica. Med nezastavljivimi stvarmi omenja posvečene stvari (res sacrae), t. j. 
cerkvene nepremičnine in premičnine, zlasti knjige, liturgične predmete in okras-
je (vasa sacra, ornamenta). Te je bilo mogoče zastaviti zgolj, če je bila katera od 
njih odvečna, zastavitvi pa je morala botrovati posebna nuja (151; prim. zlasti X. 
3, 21: De pignoribus et aliis cautionibus).19 V zadnjem razdelku (Monaldus 1516, 
151) pojasnjuje obveznosti pogodbenih strank in vsebino zastavne pravice. Zasta-
vitelj je moral dolg poplačati tudi, če je zastavljena stvar propadla brez upnikove 
krivde, razen v primeru izrecnega dogovora, po katerem je uničenje zastavljene 
stvari osvobajalo dolžnika (C. 4, 24, 6). Zastavitelj je bil zavezan povrniti zmerne 
stroške, ki so zastavnemu upniku v dobri veri nastali z vzdrževanjem zastavljene 
stvari. Zastavitelj ni smel iste stvari zastaviti večkrat, če njena vrednost ni zado-
ščala za zavarovanje vseh terjatev. V nasprotnem primeru je zastavitelj odgovarjal 
na temelju kaznivega dejanja goljufije (stellionatus) enako, kot če bi vedé zastavil 
tujo stvar. Če je bila zavarovana terjatev izpolnjena le delno, je smel zastavni upnik 
zastavljeno stvar obdržati v posesti do poplačila. Zastavni upnik je moral zastavi-
telju po poplačilu zavarovane terjatve stvar vrniti v stanju, v kakršnem je bila ob 
sklenitvi zastavne pogodbe, t. j. neposlabšano in neobremenjeno (C. 4, 24, 7 pr.). 
Če je na zastavljeni stvari nastala škoda, mu te ni bilo treba povrniti, če je do po-
slabšanja ali uničenja prišlo zaradi višje sile (casus fortuitus) (C. 4, 24, 5; 6; 8). Če 
18 »Item q(uon)dam ve(n)di possunt qu[a]e pignori obligari non possunt, ut qu(a)r(e) re(m) aliena(m) 
qua(m) posse ve(n)di, nulla dubitatio est /…/ Q(uod) dixi rem alienam vendi posse, veru(m) est de im-
mobili, quia si mobilis res aliena vendatur furtum co(m)mittitur: (et) ideo nec exemptio nec venditio 
contrahitur.«
19 »Item res sacr[a]e obligari non possunt, ut vasa sacra (et) orname(n)ta /…/ nisi ecclesia habeat superflua 
vasa (et) debitum urgeat /…/ Hoc ius vel in aliis causis necessariis in quibus rem ec(clesiasticam) oblig-
ari non possunt /…/ Item ecclesi[a]e non possunt pignori obligari /…/ Item non licet pr[a]esbitero libros 
et alia ornamenta ecclesiastica la[i]cis pignori obligare absq(ue) summa necessitate /…/.« O pravni 
ureditvi svetih stvari (res sacrae) v rimskem in kanonskem pravnem izročilu gl. Held 2022, 131.
84 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1
zavarovana terjatev ob zapadlosti ni bila poplačana, je zastavni upnik – glede na 
dogovor – zastavljeno stvar smel prodati. Če sta stranki sklenili dogovor o prodaji 
(pactum de vendendo) oziroma se glede tega vprašanja nista dogovorili ničesar, 
je moral zastavni upnik zastavitelja o nameravani prodaji obvestiti. Če sta se do-
govorila o neprodaji (pactum de non vendendo), je smel upnik zastavljeno stvar 
prodati le po predhodnem trikratnem opominu. Po naznanitvi je moral zastavni 
upnik na izvedbo prodaje počakati dve leti (C. 8, 33, 3, 1).20
Monald se je zastavitve dotaknil tudi v ločenem geslu de usura pignorum (Mo-
naldus 1516, 291), kjer je obravnaval tako splošna pravila o obrestovanju oziroma 
oderuštvu kot tudi njihove posebne primere, ki utegnejo nastati pri zastavitvi.21 
Zastavni upnik je smel od zastavitelja zahtevati oziroma zoper njegovo terjatev 
pobotati le v dobri veri nastale stroške, nastale ob pobiranju plodov zastavljene 
stvari, in (nujne) obratovalne stroške (npr. stroški paše zastavljene živine) (C. 4, 
24, 7, 1). Če je zastavni upnik v dobri veri sprejel v zastavo stvar, ki je imela nižjo 
vrednost od zavarovane terjatve, je smel terjati poplačilo razlike. Če mu je po pro-
daji zastavljene stvari ostalo več, kot je znašala zavarovana terjatev, je moral pre-
sežek vrniti zastavitelju (C. 8, 29, 5). Če je upnik ali njegov dedič stvar, ki mu je bila 
(ročno) zastavljena, zastavil tretjemu, je bil posestnik zavezan od glavnice odbiti 
ne le vrednost plodov (oziroma donosov), ki jih je pobral sam, ampak tudi vrednost 
plodov, ki so jih pridobili posestni predniki. Vrednost pridobljenih plodov je mo-
rala zniževati vrednost glavnice (fructuum perceptio ipso facto sortem attenuat). 
To pravilo, ki je preprečevalo neupravičeno obogatitev zastavnega upnika, je Mo-
nald povzel po dekretalu X. 3, 21, 6, ki je določal, da so morali tudi dediči zastav-
nega upnika, potem ko se glavnica zaradi vračunanja plodov zmanjša na minimum, 
zastavitelju zastavljeno stvar vrniti brez odlašanja.22 Monald opozarja na vrsto 
primerov, ko da je prejemanje plodov zastavljene stvari izjemoma dopustno, če-
prav se ti v glavnico niso vštevali. Pri tem se sklicuje na X. 5, 19, 8, kjer papež po-
udarja, da se plodovi v glavnico morajo vštevati in da je treba zastavljeno stvar, ko 
vsota prejetih plodov doseže njeno vrednost, nemudoma vrniti.
3.2 Kanonskopravna prepoved antihreze
V geslu de usura pignorum se je Monald dotaknil prepovedi antihreze, ki jo štejemo 
za eno bistvenih kanonističnih nadgradenj rimskopravne teorije o zastavni pravici. 
Beseda antihreza je grška sestavljanka iz ἀντί in χρῆσις, kar označuje proti-upora-
bo, contrarius usus (Roedenbeck 1874, 5). Pactum antichreticum je bil brezoblični 
dodatni dogovor (pactum adiectum) med zastaviteljem in zastavnim upnikom, na 
temelju katerega je smel zastavni upnik zastavljeno stvar uporabljati in uživati njene 
plodove, pri čemer so se z njuno protivrednostjo pokrivale ali obresti ali glavnica ali 
20 O navedenih rimskopravnih pravilih unovčenja zastavne pravice gl. Žepič (2022a, 286).
21 Geslo deluje zmedeno, saj se v prvem delu osredotoča na oderuške položaje pri zastavljanju, nato pa 
nadaljuje s splošno teorijo o oderuštvu. Monald vsebinsko in formalno sledi Rajmundu Peñafortskemu 
(340, § 13), ki pa je to vprašanje obravnaval v notranje sicer koherentnem poglavju de usuris et pignoribus. 
22 X. 3, 21, 6: »Si creditor vel is, qui ab eo causam habet, tot fructus percepit ex pignore, quod satisfactum 
est sorti, debet pignus restitui debitori.«
85Vid Žepič - Monald Koprski in zastavna pogodba ...
oboje (Kaser 1982, 81 s).23 Kadar je bila plodonosna stvar zastavljena za neodplačno 
posojilo, si je smel zastavni upnik pridržati plodove do višine zakonitih obresti celo 
brez izrecnega dogovora (antichresis tacita).24 Dogovor o antihrezi po rimskem ce-
sarskem pravu ni bil podvržen omejitvam obrestnih mer,25 saj je zaradi hipotetičnega 
nastanka plodov pomenil za upnika nekakšno aleatorno pogodbo (Kohler 1822, 73).
Srednjeveško kanonsko pravo se je pri urejanju problematike obrestovanja do-
sledno naslonilo na svetopisemske zapovedi. Stara zaveza je jemanje obresti pre-
povedovala le med pripadniki judovskega ljudstva;26 s sklicevanjem na ljubezen 
do bližnjega (ἀγάπη) pa je evangelij prepovedal vsako odplačno posojanje denar-
ja.27 Prepoved obrestovanja so srednjeveški kanonisti razumeli dokaj široko. Do-
govor o antihrezi, kadar ta ni predvideval odštevanja protivrednosti uporabe za-
stavljene stvari in prejetih plodov od glavnice, je papež Evgen III. (1145−1153) 
obravnaval kot obliko protipravnega obrestovanja (PL 180, 1567):
»Glede tega, kar nas sprašuje tvoja bratovščina, namreč, ali izvršujejo zlo-
čin oderuštva tisti, ki iz zastavljene stvari, ki jim je prepuščena v posest, 
pridobivajo plodove, in nato še glavnico, ti na kratko povem: zaradi ode-
ruštva so zavezani vsi, ki pridobivajo več kot znaša glavnica. Kar je namreč 
več od glavnice, je oderuštvo.«28
To pravilo je posebej zanimivo, saj je Cerkev kot veleposestnica pogosto preje-
mala zemljišča svojih dolžnikov v zastavo, jih uporabljala in uživala do odplačila 
glavnice, pri čemer vštevanje protivrednosti prejetih plodov in nadomestila za 
uporabo ni bilo v navadi (Böhmer 1744, 343; Gilomen 2018, 414).29 Na koncilu v 
Toursu (1163) so škofje potrdili vsebino Evgenovega pisma. Če je klerik zavarova-
23 Gl. npr. omembe dogovora o antihrezi, kjer se vrednost pridobljenih plodov odšteva od obresti C. 4, 32, 
17; odštevanje zgolj od glavnice je omenjeno pri neobrestovanih posojilih – C. 4, 24, 1; C. 4, 24, 2 in 3; C. 
8, 27, 1; vštevanje od obrestnih obresti in glavnice omenjajo D. 36, 4, 5, 21; D. 20, 5, 12, 1; C. 8, 24, 2. 
24 D. 20, 2, 8: »Cum debitor gratuita pecunia utatur, potest creditor de fructibus rei sibi pigneratae ad 
modum legitimum usuras retinere.« O tem Kaser 1982, 85, op. 308.
25 C. 4, 32, 17: »Si ea lege possessionem mater tua apud creditorem tuum obligavit, ut fructus in vicem 
usurarum consequeretur, obtentu maioris percepti emolumenti propter incertum fructuum eventum 
rescindi placita non possunt.« (»Če je tvoja mati zastavnemu upniku zastavila v posest (neko stvar), da 
zasleduje plodove namesto obresti, te pogodbe ni mogoče razveljaviti pod pretvezo, da je vrednost 
pridelkov presegla vrednost obresti zaradi njihove nedoločenosti.«)
26 5 Mz 23,20-21: »Ne jemlji obresti od svojega brata: obresti za denar, obresti za hrano, obresti za kakršno 
koli reč, ki se posoja na obresti! Tujcu smeš posojati na obresti, bratu pa ne, da te blagoslovi Gospod, 
tvoj Bog, v vsem, česar se loti tvoja roka v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last!« Prim. 3 Mz 25,35; 
Ezk 22,12 in Ps 15,5: »Gospod, kdo sme biti gost v tvojem šotoru, kdo sme prebivati na tvoji sveti gori? 
Kdor /…/ [s]vojega denarja ne daje za obresti /…/«.
27 Lk 6,34-35: »In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki 
posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da 
bi za to kaj pričakovali.« Prim. Mt 5,42-48.
28 »Ad Joannem episcopum Patavinum. De usuris. Super eo quod a nobis tua fraternitas requisivit, scilicet 
an illi crimen usurarum (committant) qui ex possessionibus sibi pignore obligatis fructus percipiunt, et 
postmodum recipiunt capitale, breviter tibi dixerim eos omnes usurarum criminibus obligari, qui plus 
recipiant quam fuerit capitale; quidquid enim sorti accidit, usura est.« 
29 V francoščini so prepovedano (oderuško) zastavno pogodbo imenovali (za dolžnika) ‚mrtva‘ zastava 
86 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1
no terjatev dobil poplačano že z vrednostjo plodov, je moral zastavljeno stvar ne-
mudoma vrniti zastavitelju.30 Papež Aleksander III. je prepoved antihreze s klerikov 
razširil na laike (X. 5, 19, 2). 
Kanonisti so kot oderuški poseg v dolžnikovo lastninsko pravico šteli vse prime-
re neodplačne uporabe zastavljene stvari, in sicer opustitev vračila zastavljene 
stvari po poplačilu zavarovane terjatve, nevračunanje donosov v glavnico in zah-
tevke po plačilu zneska, ki je presegal glavnico (Neumann 1865, 13). Sem sodijo 
tudi primeri povračila posojenega novega s starim žitom, povračila denarnega 
posojila z dragocenejšo stvarjo, obljube posojilojemalca, da bo posojilojemalcu 
povrnil v storitvah, različne geste pozornosti31 oziroma malenkostna darila, ki bi 
sledila odplačilu glavnice.32 Dosledno so se držali Gracijanovega nauka, da so pre-
povedane obresti vse, kar preseže višino glavnice – usura est, quidquid sorti acce-
dit.33
4. Sklep
Čeprav Monaldovo delo večjih vsebinskih novosti ni prineslo, je bilo zaradi svoje 
pionirske abecedne sistematike dostopnejše in uporabnejše za spovednike, ki niso 
imeli ne časa ne znanja za poglabljanje v obsežne pravne traktate (Bergfeld 1977, 
1004). Pastoralno primeren metodološki pristop je Monaldovemu delu omogočal 
široko uporabo v krogu pravno neizobraženega nižjega klera, kar je prispevalo h 
kontinuiteti oziroma k zgodnji recepciji rimskega prava. Na to kaže predvsem dej-
stvo, da se je v evropskih knjižnicah ohranilo kar petinšestdeset rokopisov Monal-
dove Summe iz obdobja, ko se je prepisovanje Rajmundove Summe že opuščalo 
(Brancale 1982, 65; Langholm 1992, 447).
Monald je vsebinsko v pretežni meri sledil pisanju Rajmunda Peñafortskega 
(prim. zlasti njegovo geslo de usuris et pignoribus, 313, zlasti § 13). Iz primerjave 
med miselnima tokoma obeh avtorjev pa je razvidno, da je imel Monald pri pre-
(mortgage, mortuum vadium) kot nasprotje ‚žive‘ zastave (vifgage, lat. vivum vadium, nem. Ewigsatzung) 
(Endemann 1874, 335; Neumann 1865, 13).
30 X. 5, 19, 1: »Plures clericorum /…/ dum communes usuras, quasi manifestius damnatas, exhorrent, 
commodata pecunia indigentibus possessiones eorum in pignus accipiunt, et provenientes fructus per-
cipiunt ultra sortem. Idcirco generalis Concilii decrevit auctoritas, ut nullus amodo constitutus in clero 
vel hoc vel aliud genus usurae exercere praesumat. Et si quis (hactenus) alicuius possessionem data 
pecunia sub hac specie vel condicione in pignus acceperit, si sortem suam, deductis expensis, de fruc-
tibus iam perceperit, absolute possessionem restituat debitori. /…/«
31 C.14, qu. 3, c. 3: Ȥ 1 Esca usura est, et uestis usura est, et quodcumque sorti accidit usura est; et 
quodcumque uelis ei nomen inponas, usura est. Item: § 2. Si quis instaurandumconuiuium putet, ad 
negociatorem mittit, ut absinthiati cupellam sibi gratis deferat, ad cauponem dirigit, ut Picenum uinum 
aut Tiriacum requirat; ad lanium, ut uuluam sibi procuret; ad alium, ut sibi poma adornet.«
32 C.14, qu. 3, c. 2: »/…/ Alii pro pecunia fenerata solent munuscula diuersi generis accipere, et non intel-
ligunt scripturam usuram appellare /…/«
33 C.14, qu. 3, c. 1: »Qui plus quam dederit expetit usuras accipit. Si feneraueris hominem, id est si tu 
mutuum dederis pecuniam tuam, a quo plus quam dedisti expectes, non pecuniam solam, sed aliquid 
plus quam dedisti /…/ expectes accipere, fenerator es, et in hoc inprobandus, non laudandus.«
87Vid Žepič - Monald Koprski in zastavna pogodba ...
tvorbi logično zasnovane in sistematizirane Rajmundove razprave v abecedni ge-
slovnik kar nekaj zadreg. Nekatera izvajanja v posameznih geslih (npr. De usura 
pignorum), ki jih že zaradi samega obsega ne moremo pripisovati ekdotičnim na-
pakam, vsebinsko vanje ne sodijo. Tako je npr. pod geslom de usura pignorum 
razložena problematika obrestovanja na splošno, le v manjšem delu pa je obrav-
nava osredotočena na problematiko oderuštva pri zastavitvi. Kot kaže vzorčni pre-
gled obravnavane snovi v okviru zastavitve, se je Summa de iure canonico omeje-
vala na posredovanje temeljnih pravnih naukov, ki pa so večinoma ostajali na 
abstraktni ravni brez primerov iz vsakdanjega življenja. Redke konkretizacije je 
Monald povzemal po rimski kazuistiki, kar kaže na avtorjevo zadržanost – lahko bi 
rekli ‚frančiškansko ponižnost‘. Na to kaže tudi uvod Monaldove razprave, v kate-
rem bralca naproša, da naj bolj kot način razporeditve snovi upošteva avtorjevo 
dobronamernost. Če bi dobronamerni bralec v delu vendarle našel kaj uporabne-
ga, naj to pripiše Božji uvidevnosti. Tisto kar je neuporabno ali zloženo brez reda, 
pa naj popravi in izboljša z bratsko ljubeznijo in marljivo skrbnostjo.34 
Kratice
 PL 180 – Migne 1855 [Patrologia Latina 180].
 X. – Liber Extra.
 C. – Codex Iustinianus.
 D. – Digesta Iustiniani.
 C.14 – Decretum Gratiani (causa 14).
Reference
34 »Quare, lector mi, precor esto benivolens (et) intentionem meam magis quam ipsum moduum agendi, 
si placet, attendens; si qua utilia forsan inveneris, tribuas soli deo, inutilia vero (et) inordinate posita 
caritate fraterna (et) diligenti sol[l]icitudine corrigas et emendes.« (Monaldus 1516, fol. 2)
Bergfeld, Christoph. 1977. Katholische Moraltheo-
logie und Naturrechtslehre. V: Helmut Coing, 
ur. Handbuch der Quellen und Literatur der 
neueren europäischen Privatrechtsgeschichte. 
Zv. 2, Neure Zeit (1500-1800): Das Zeitalter des 
gemeinen Rechts. Erster Teilband: Wissen-
schaft, 999–1033. München: C. H. Beck.
Böhmer, Iustus Henningius. 1744. Ius ecclesiasti-
cum protestantium vsum hodiernum iuris 
canonici iuxta seriem Decretalium ostendens et 
ipsis rerum argumentis illustrans. Zv. 5. Halle: 
Orphanotropheus
Brencale, Giuseppe. 1982. Indice analitico dei 
codici contenuti la Summa del B. Monaldo. V: 
Beato Monaldo da Giustinopoli: 1210–1280 Ca, 
65–80. Trst: Stella.
Brett, Annabel, ur. 2005. Marsilius of Padua: The 
Defender of the Peace. Cambridge: Cambridge 
University Press. 
Coing, Helmut. 1985. Europäisches Privatrecht. Zv. 
1, Älteres Gemeines Recht (1500 bis 1800). 
München: C. H. Beck.
De Pisa, Bartholomaeo. 1906. De conformitate 
vitae beati Francisci ad vitam domini Iesu, lib. I, 
fructus VIII, parte secunda. V: Analecta Franci-
scana sive chronica aliaque varia documenta 
ad Historiam fratrum minorum spectantia. 
Firence: Collegium S. Bonaventurae.
Decarli, L. 1982. Saggio di bibliografia Monaldina. 
V: Beato Monaldo da Giustinopoli 1210 – 1280 
ca., 131–160. Trst: Provincia Veneta dei Frati 
Minori e Comitato Capodistriano per le cele-
brazioni.
88 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1
– – –. 1982. Un precursore dell`umanesimo. V: 
Beato Monaldo da Giustinopoli 1210 – 1280 
ca., 81–90. Trst: Provincia Veneta dei Frati 
Minori e Comitato Capodistriano per le cele-
brazioni.
Dietterle, Johann, A. 1893. Die franziskanischen 
»Summae confessorum« und ihre Bestimmun-
gen über den »Ablass«. Döbeln: Thallwitz.
– – –. 1904. Die Summae confessorum (Forts.). 
Zeitschrift für Kirchengeschichte 25, št. 
2:248−272.
Endemann, Wilhelm. 1874. Romanisch-kanonisti-
schen Wirtschafts- und Rechtslehre bis gegen 
Ende des siebenzehnten Jahrhunderts. Zv. 1. 
Berlin: Guttentag.
Evangelisti, Paolo. 2011. Monaldo da Capodistria 
(Monadus Iustinopolitanus). V: Dizionario 
Biografico degli Italiani. Zv. 75, 566–568. Rim: 
Istituto della Enciclopedia italiana.
Gilomen, Hans-Jörg. 2018. Das kanonische Zins-
verbot und seine theoretische und praktische 
Überwindung? Mitte 12. bis frühes 14. Jahr-
hundert. V: Werner Maleczek, ur.  Die römische 
Kurie und das Geld: Von der Mitte des 12. 
Jahrhunderts bis zum frühen 14. Jahrhundert, 
405–49. Vorträge und Forschungen 85. Mem-
mingen: Jan Thorbecke Verlag.
Goering, Joseph. 2008. The Internal Forum and 
the Literature of Penance and Confession. V: 
Wilfried Hartmann in Kenneth Pennington, ur. 
The History of Medieval Canon Law in the 
Classical Period, 1140–1234: From Gratian to 
the Decretals of Pope Gregory IX., 379−428. 
Washington D.C.: The Catholic University of 
America Press. 
Golob, Nataša. 2010. Manuscripta: Knjižno sli-
karstvo v srednjeveških rokopisih iz Narodne in 
univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Ljubljana: 
Narodna galerija.
– – –. 2013. Monaldova pravna enciklopedija kot 
rokopisna umetnina. V: Peter Štoka in Ivan 
Markovič, ur. Beatus Monaldus Iustinopolita-
nus. Summa de iure canonico, 39−58. Koper: 
Osrednja knjižnica Srečka Vilharja.
Grison, Roberto. 1989. Nota in margine ad un 
testo penitenziale francescano: la »summa 
confessorum« di Monaldo da Capodistria. Le 
Venezie francescane 6:335−344.
Held, Henrik-Riko. 2022. Res sacrae in Romano-Ca-
nonical Legal Tradition: Vicissitudes of a Roman 
Legal Concept in Canon Law and Contemporary 
Legal Systems. V: Marko Falcon in Matia Milani, 
ur. A New Role for Roman Taxonomies in the 
Future of Goods, 121–144. Padova: Jovene.
Jenko, Ana. 2016. Opombe k življenju in delovanju 
blaženega Monalda. Acta Histriae 24, št. 
2:189–202.
Kaser, Max. 1982. Studien zum römischen Pfand-
recht. Neapelj: Jovene.
Kohler, Joseph. 1822. Pfandrechtliche Forschun-
gen. Jena: Fischer.
Korošak, Bruno J. 2009. Božji služabnik brat Mo-
nald Koprski Frančiškan. Nova Gorica: Založba 
Branko.
– – –. 2011. Il servo di Dio: Monaldo di Capodistria: 
Frate Francescano. Zv. 2, La documentazione. 
Nova Gorica: Edizione Branko.
Kranjc, Janez. 2007. Martin Pegius in njegova 
razprava o služnostih. Zbornik Pravne fakultete 
Univerze v Mariboru 3, št. 2:159−197.
– – –. 2010. Die romanistische Forschung in Slowe-
nien. Belgrade Law Review 58, št. 3:108–120.
Lange, Hermann, in Maximiliane Kriechbaum. 
2007. Römisches Recht im Mittelalter: Die 
Kommentatoren. München: C. H. Beck.
Langholm, Odd. 1992. Economics in the Medieval 
Schools: Wealth, Exchange, Value, Money and 
Usury according to the Paris Theological Tradi-
tion 1200-1350. Leiden: Brill.
– – –. 2003. The Merchants in the Confessional: 
Trade and Price in the Pre-Reformation Peni-
tential Handbooks. Leiden: Brill.
Migne, Jean Paul, ur. 1855. Eugenii III Romani pon-
tificis epistolae et privilegia. Patrologia latina 
85. Pariz: D`Enfer. 
Monaldus. 1516. Summa perutilis atque aurea 
venerabilis viri fratris Monaldi. Lugduni: Baleti.
Murko, Vladimir. 1985. O starejših slovensklh 
pravnikih I. Pravnik 40:221−240.
Naldini, Paolo. 1700. Coreografia ecclesiastica ò sia 
descrittione della cità, e della diocesi di Givstino-
poli. Benetke. Slovenki prevod: Darko Darovec, 
Pavel Naldini: Cerkevni Krajepis ali opis mesta in 
škofije Justinopolis, ljudsko Koper (Koper: Zgodo-
vinsko društvo za južno Primorsko, 2023).
Neumann, Max. 1865. Geschichte des Wuchers in 
Deutschland bis zur Begründung der heutigen 
Zinsgesetze. Halle: Verlag der Buchhandlung 
des Waisenhauses.
Ott, Emil. 1889. Die Tabula juris der Klosterbiblio-
thek zu Raygern. Ein Beitrag zur Literaturge-
schichte des canonischen Rechtes im 13. Jahr-
hundert. V: Sitzungsberichte der philosopisch-
historischen Classe der kaiserlichen Akademie 
der Wissenschaften. Band 117. Dunaj: Tempsky.
Polec, Janko. 1939. Slovenski pravni znanstveniki 
pretekle dobe v tujini. 151–205. V: Rudolf 
Sajovic, ur. Pol stoletja društva »Pravnik«, 
151–205. Ljubljana: Društvo Pravnik.
Raymund de Peñafort. 1715. Summa Sancti Ray-
mundi de Peniafort ordinis praedicatorum cum 
glossis Joannis de Friburgo. Aveninone: Mal-
lard.
89Vid Žepič - Monald Koprski in zastavna pogodba ...
Repič, Hyacinthus. 1908. Monaldo de Justinopoli 
(Capodistria). Archivum franciscanum histori-
cum 1, št. 1:231–234.
Roedenbeck, Siegfried. 1874. Die antichresis. 
Halle: Otto Hendel.
Rosato, L. 1982. Spiritualità del B. Monaldo di 
Capodistria dell`ordine dei frati minori. V: 
Beato Monaldo da Giustinopoli: 1210–1280 Ca, 
57–63. Trst: Stella.
Sbaralea, Hyacinthus. 1806. Supplementum et 
castigatio ad scriptores trium ordinum S. Fran-
cisci a Waddingo, aliisve descriptos cum adno-
tationibus ad Syllabum martyrum eorundem 
ordinum. Rim: S. Michaelis ad Ripam apud 
Linum Contedini.
Schuessler, Rudolf. 2019. The Debate on Probable 
Opinions in the Scholastic Tradition. Leiden: 
Brill.
Schulte, Johann Friedrich. 1877. Die Geschichte 
der Quellen und Literatur des Canonischen 
Rechts von Gratian bis auf die Gegenwart. Zv. 
2, Die Geschichte der Quellen und Literatur von 
Papst Gregor IX. bis zum Concil von Trient. 
Stuttgart: Ferdinand Enke.
Stintzing, Roderich. 1867. Geschichte der populä-
ren Literatur des römisch - kanonischen Rechts 
in Deutschland am Ende des fünfzehnten und 
im Anfang des sechszehnten Jahrhunderts. 
Leipzig: Hirzel.
Tentler, Thomas N. 1977. Sin and Confession on 
the Eve of the Reformation. Princeton: Prince-
ton University Press.
Trithemius, Johannes. 1531. Catalogus scriptorum 
ecclesiasticorum. Köln: Petrus Quentel.
Trusen, Winfried. 1971. Forum internum und 
gelehrtes Recht im Spätmittelalter. Zeitschrift 
der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: 
Kanonistische Abteilung 57, št. 1:83–126.
– – –. 1973. Die gelehrte Gerichtsbarkeit der 
Kirche. V: Helmut Coing, ur. Handbuch der 
Quellen und Literatur der neueren europä-
ischen Privatrechtsgeschichte. Zv. 1, Mittelalter 
(1100-1500): Die gelehrten Rechte und die 
Gesetzgebung, 467–504. München: C. H. Beck.
– – –. 1990. Zur Bedeutung des geistlichen Forum 
internum und externum für die spätmittelalter-
liche Gesellschaft. Zeitschrift der Savigny-Stif-
tung für Rechtsgeschichte. Kanonistische Abtei-
lung 76, št. 1:254–285.
Vilfan, Sergij. 1994. Pravniki med operozi. V: 
Kajetan Gantar, ur. Academia operosorum: 
Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici 
ustanovitve, 73−90. Ljubljana: Slovenska aka-
demija znanosti in umetnosti. 
Von Meibom, Viktor. 1867. Das deutsche Pfand-
recht. Marburg: Elwert.
Žepič, Vid. 2021. Corpus iuris canonici – nastanek 
in pomen srednjeveške zbirke cerkvenega 
prava v klasični dobi kanonistike. Pravnik 
76:273–306.
– – –. 2022a. Interesno ravnotežje med zastavitel-
jem in zastavnim upnikom v rimskem pravu. 
Ljubljana Law Review 82:257–305.
– – –. 2022b. Non-pledgeable Property in Ancient 
Law – A Reflection of favor debitoris? V: Jarom-
ir Tauchen in David Kolumber, Edge of Tomor-
row: the Next Generation of Legal Historians 
and Romanists, 34–41. Brno: Masaryk Univer-
sity.
– – –. 2022c. Etimologija kot argumentacijski topos 
v rimski pravni literaturi. Keria, Studia latina et 
graeca 24, št. 2:113–152.
– – –. 2024. Schuldnervorzug als Wesensmerkmal 
der postklassischen römischen Pfandrechtsor-
dnung. V: Acta Maceratensia. Perspektiven 
vom XVI. Jahrestreffen der Jungen Romanistin-
nen und Romanisten (11. bis 13. Mai 2022) a 
cura di Julia Katharina Horn e Francesco Ver-
rico. Opvscula. Quaderni di studi romanistici, III 
serie, n. 3. Macerata: Eum, 151–178.
90 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1
Slika 1: Prva stran bistriškega rokopisa spisa Summa de iuris canonico. Levo spodaj upodobi-
tev Monalda v kuti frančiškanskega reda s kodeksom v roki. Desno spodaj primer 
psoglavca, enega od več kot 1600 fantazijskih bitij, ki krasijo margine kodeksa na 
skupno 324 folijih. Summa de iure canonico. Narodna in univerzitetna knjižnica v 
Ljubljani. Ms 33, fol. 1.