Posebej zanimiva pa je razprava o naprstnih preslicah, ki jo je v pričujoči knjigi prispeval G. Konig. V grobu 156 je najdena naprstna preslica, koščen predmet, v rimskodobni ar- heologiji že dolgo znan in na različne načine interpretiran, vendar njegove funkcije nikoli niso zadovoljivo razložili. Avtor nas pouči o razliki med preslico pri kolovratu, namenjeno držanju v rokah, ki ji nemško rečejo »Rocken«, ter pričujočo presli- co, ki so si jo v antiki nataknile žene na prst in jo avtor poimenuje »Kunkel«. Predmet ima v ta namen v spodnjem delu prstanast obro- ček, zgornji del je pa paličast, v tem primeru okrašen s figuro Venere pudicitie. Svoje ugotovitve je podprl s številnimi zna- nimi likovnimi upodobitvami iz nagrobnikov iz Carigrada, Akmonije, Bitinije itd., ter celo z upodobitvami tega predmeta na portalih hiš. Predmet spada med osebne predmete hišne gospodarice in avtor razloži način uporabe tovrstne preslice, ki se je pojavila, kakor se zdi, v času helenizma. V pozni antiki je pred- met postal tudi razpoznavni znak in statusni simbol. S tem zavrača razlage preslice kot prepoznavanje znaka poganstva ali krščan- stva in prepoznavanje germanskega etnikuma po preslici v pozni antiki označi kot špekula- cijo. Preslica iz Zurzacha spada v tipološko sku- pino preslic z upodobitvijo Venere pudicitie ob kronanju in predstavlja utelešenje ženskih kreposti. Preslico je določil v drugo skupino preslic, stilistično umeščenih v drugo pol. 3. st., izvirajočih iz Egipta in s črnomorskim področjem navezanih na Podonavje. Te zveze je avtor podkrepil s številnim epigrafskim gradivom. Publikacijo zaključujejo štiri situacijske karte izkopavanj in profilov. Karte so nadvse jasne in pregledne, brez vsakršnih nepotreb- nih dodatkov. Morda bi za publikacijo lahko rekli, da izpolnjuje Cezarjevo zahtevo, naj tisti, ki ima kaj povedati, govori jasno in kratko. Verena PERKO Romerzeit und fruhes Christcntum in Is- tricn und Kroatien. Herausgegeben von Gun- ther Gottlieb, Wolfgang Kuhoff, Bernhard Overbeck. Lehrstuhl fur Alte Geschichte der Universitat Augsburg, 1984, 8°, 84 str., s foto- grafijami in risbami. Razmnožen tipkopis. Univerza v Augsburgu je pobratena z uni- verzo v Osijeku, zato večkrat prireja študijske ekskurzije v Jugoslavijo, se trudi za strokovne razprave in vzajemno pomoč. Izleti so skrbno Pripravljeni. Vpogled v pripravo in na izobra- zbeno raven študentov nudi navedena brošu- ra, ki so jo ob sodelovanju vzgojiteljev v dokajšnji meri pripravili slušatelji sami. Vsebinska členitev je takšnale: Izčrpen in širok geografski pregled Jugoslavije. Zasedba in uprava Ilirika. Pomen te dežele in t. i. ilirski vladarji. Ilirik v obdobju preseljevanja. Rimske kovnice v Jugoslaviji (Naissus, Siscia, Sirmium, Viminacium). Oris in oznaka rim- skih mest: Pola, Iader, Tragurium, Salonae. Diokletijanova palača. Rimska mejna obram- ba med Batino in Ilokom. Mursa. Starokrščan- ske cerkve v Istri in Dalmaciji (poudarek na poreški baziliki, na starohrvaških cerkvicah, na cerkvah v Zadru, Ninu, Trogirju in na cerkvi sv. Marije v Splitu). Predstavljeno gradivo je tudi preprosto ilu- strirano in bibliografsko opremljeno. Jaroslav ŠAŠEL Milan Sagadin: Kranj - križišče Iskra (ne- kropola iz časa preseljevanja ljudstev in staro- slovanskega obdobja), Kranj - Iskra Cros- sroads (A Cemetery from the Migration Period and the Early Slavic Period). - Katalogi in monografije 24, Ljubljana 1987, 158 str., 64 tabel, 19 prilog. Staroslovanska najdišča v Sloveniji pozna- mo zelo slabo. Še manj jih je raziskanih, še manj objavljenih. Več kot desetletje je minilo od zadnje monografske objave - Knific-Svolj- šakove Vipavske doline. Drugod so bila med tem objavljena ključna gornjeavstrijska naj- dišča, Zminj, Mejica (stara izkopavanja), sedaj se jim je pri nas priključilo grobišče Kranj - križišče Iskra, ki ga je izkopal, narisal in objavil Milan Sagadin. Najdišče obsega del temeljev nekdanje cer- kve Sv. Martina, ostanke šestih zidanih grob- nic, 279 okostnih grobov, od katerih naj bi jih 30 pripadalo staroselcem 6. stoletja, drugi pa staroslovanskemu obdobju. V objavi vidimo tudi obrise nekdanje romanske kostnice in pokopališkega zidu, kajti pokopavanje je na najdišču trajalo vse do 18. stoletja. Srednjeve- ški in novoveški grobovi niso objavljeni. Začetnemu delu knjige, ki vsebuje katalog najdb, sledi obravnava značilnosti grobišča, ki obsega tako način pokopa, smer pokopa, lego rok, lobanje, kot tudi podrobno obravna- vo pridatkov, ki ji avtor namenja največ pro- stora. Pri tem določi osnovne oblike najdb na najdišču in jih po primerjavi z nekaterimi drugimi najdišči časovno opredeljuje. Želja po čim boljši opredelitvi včasih izzveni kot primerjanje zaradi primerjanja, kar pa ne kvari dobrega celotnega vtisa. Najboljši pa je tisti del, kjer Sagadin izhaja iz svojega najdiš- ča. Gre za iskanje notranjih odnosov med pogrebnimi navadami, pokojniki, predmeti, časom v vseh številnih medsebojnih poveza- vah. Prav tu je lahko nakazal številne zelo zanimive povezave, ki pa bodo pravo vrednost dobile šele ob podobni obravnavi drugih gro- bišč karantanskih Slovanov. Šele tedaj bo morebiti mogoča tudi posamezna trdnejša razlaga. Vsekakor pa že pričujoče delo kaže obetavnost tovrstnih raziskav. Vrednost tega spoznanja še podkrepljuje dejstvo, da je bilo pridobljeno na najdišču, ki zaradi svojega krščanskega značaja gotovo ni najbolj primer- no za tovrstne preiskave. Takšna grobišča namreč niso povezana s posamezno vasjo, posamezno družino; poganski običaji izginja- jo. V določenem pogledu so nadprostorska in nadčasovna. Oblikovne in časovne opredelitve predme- tov so pač odraz trenutnega avtorjevega zna- nja, ugotavljanje odnosov pa ima trajnejšo vrednost. Glede tega je Sagadinova knjiga kot dobro vino; čim starejše je, tem boljše je. V zaključku avtor najdbe časovno opredeli in jih postavlja v širši zgodovinski okvir. Za zidane grobnice meni, da verjetno sodijo v prvo polovico 6. st., če dopuščamo možnost, da jih datira zlatnik Justina L, ki je bil najden v vkopu med grobnicama C in D, ter številni ostanki lončenine, ki so bili najgostejši prav na tistem delu grobišča, kjer so bile grobnice. Tej razlagi bi rad dodal še eno, ki pa jo lahko oprem le na morebiti varljiv lastni spomin. V marcu in aprilu 1977 sem tudi sam, tedaj kot študent, pomagal pri izkopavanjih. Omenjeni vkop z zlatnikom sem našel, ko sem čistil ruševino grobnic, kot vkop skozi ruševino. Vkopa nisem izpraznil do konca. To je storil (sedanji kulturnik) Andrej Rozman, ki je na dnu našel omenjeni zlatnik. V vkopu in okolici so bili odlomki lončenine, živalskih kosti: vse je dajalo videz naselbinskega sloja. V bližini se je v produ poznala jama za stojko (iz neznanega časa). Zato bolj verjamem, da so bile v prvi polovici 6. stoletja zidane grobnice že porušene, da so torej starejše. Hkrati bi rad navedel možnost razlage, da je na njihovih ruševinah v prvi polovici 6. st. stala ena ali več stavb. S tem v zvezi se mi tudi razlaga, da so že zidane grobnice nastale ob cerkvi, ne zdi povsem prepričljiva. Nekaj metrov zahodno od grobnic leži skupinica nedvomno staroselskih grobov, ki pa je hkrati kar precej oddaljena od temeljev cerkve Sv. Martina. Ali so grobovi pripadali ljudem v stavbah na mestu zidanih grobnic? Tudi naj- starejši grobovi v severnem, odkopanem delu grobišča se ne tiščijo cerkvenih zidov. Ali ni mogoča razlaga, da je bila cerkev postavljena šele v staroslovanskem obdobju? Pri tem trči- mo ob dejstvo, da je bilo grobišče le delno raziskano, po mnenju avtorja morda samo ena tretjina. Morda bi celota odgovorila na ugan- ke, ki se mi še zastavljajo. Sagadin delno po pridatkih, predvsem pa po načinu pokopa (prekrižane roke, kamen za glavo) določa 30 staroselskih grobov 6. stole- tja. Drugi grobovi se začno šele v drugi četrti- ni 9. stoletja, ko se pri nas začno uveljavljati krščanska pokopališča kot vidni izraz družbe- nega razslojevanja, kar je avtor prvi tako nazorno prikazal. Med staroselskimi in staro- slovanskimi grobovi je tako praznina dveh stoletij. Mar res? Avtor pošteno opozarja, da številni staroselski grobovi sestavljajo smisel- ne vrste in skupine s staroslovanskimi grobo- vi. Če temu prištejemo podatek, da smo v nekaterih staroslovanskih grobovih na Žalah pri Zasipu, ki pa so bili odkriti, ko je bila obravnavana knjiga že napisana, odkrili za glavami namerno položene kamne. Če vemo, da so nesklenjene zapestnice s kijasto odebe- ljenima koncema nosile ženske še v drugi polovici 8. st., če si uhan iz gr. 236 razložimo kot uhan s pločevinastimi jagodami 8. stoletja (»Bommelohrring«), se končno vprašamo, ali niso nekateri staroselcem pripisani grobovi v resnici iz staroslovanskega obdobja, vsaj 8., morda pa celo 7. stoletja. Res pa je, da bi potem pričakovali bolj izraženo tvarno kultu- ro tega časa, bodisi takšno, kakršno poznamo s Pristave pri Bledu, bodisi na grobiščih Zgor- nje Avstrije. Gre za grobove enklave starosel- cev? - Zgornje vrstice nimajo namena zmanj- ševati vrednosti Sagadinovih izvajanj, ampak želijo opozoriti na bogastvo vprašanj, ki jih grobišče postavlja. Morda bodo na ta vpraša- nja odgovorila bodoča izkopavanja na njem. Knjiga je dvojezična (slovensko-angleška) in s tem dosega ideal naših znanstvenih del. Ko sem prelistal angleški del, mi je padla v oči pražupa (na mestu pražupnije), v angle- škem prevodu »early parish«. Morda je bila to nerodnost pri prevajanju. Župa je seveda ne- kaj povsem drugega kot župnija. Prva je po- svetna ozemeljsko-upravna enota, druga je cerkvena, ozemeljska enota verskega življe- nja. Hkrati se nam postavi zanimivo vpraša- nje, ali lahko že v 9. in 10. st. govorimo o pražupnijah na Slovenskem. Vsaj po opredeli- tvi pražupnije, kot jo je razvil Janez Hofler v svoji knjižici O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem (Ljubljana 1986), to ne bi bilo mogoče. Early parish gotovo ni niti pražupa niti pražupnija, je pa verjetno zaenkrat naj- boljši izraz za to, kar bi Sv. Martin v 9. in 10. st. lahko bil. Knjigo zaključuje antropološko poročilo, ki ga je napisala Tatjana Tomazo-Ravnik. Obse- ga le terenske meritve, zato nima analize lobanjskih in drugih oblik, ki bi lahko ovred- notila odnos staroselskega in staroslovanske- ga dela grobišča. Tako to še ostaja delo pri- hodnosti. Slikovni del obsega risbe vseh grobov, pred- metov in številne razlagalne risbe grobišča. Najprej pa seveda opazimo razgibano naslov- nico. S tem smo pri tehnični ureditvi, ki dosega raven pri nemških objavah in odslej ne bo smela biti nižja (le z nekaj manj zamenja- vami pri številkah). Skratka, pogled na Saga- dinovo knjigo nam pogreje srce. Avtorju lahko le čestitamo, drugim pa ga postavimo za zgled, kako je mogoče tudi v slabih delovnih razme- rah veliko, dobro in uspešno delati, brez jadi- kovanja, zato pa s toliko večjo zagnanostjo. Andrej PLETERSKI Die transalpinen Verbindungen der Bayern, Alemannen und Franken bis zum 10. Jahrhun- dert. - Nationes. Historische und philologi- sche Untersuchungen zur Entstehung der eu- ropaischen Nationen im Mittelalter, Band 6. Herausgegeben von Helmut Beumann und Werner Schroder. Sigmaringen 1987, 431 str., 13 slik. Serija Nationes je posvečena proučevanju nastajanja evropskih narodov v srednjem ve- ku. Njeni zvezki obsegajo besedila posame- znih kolokvijev. Za nas je močno zanimiv že peti zvezek, ki je posvečen zgodnjesrednjeve- ški etnogenezi v alpskem področju. Šesti zve- zek je nadaljevanje petega in govori o čezalp- skih povezavah Bavarcev, Alamanov in Fran- kov tja do 10. stoletja. Sestavljajo ga prispevki desetih avtorjev. V uvodu prikazuje problematiko, ki so jo obravnavali na srečanju, Helmut Beumann. Pregled frankovske alpske politike je napravil Reinhard Schneider. O povezavah med Bavar- sko in Italijo govori Alois Schmid. O pomenu sabenskih (poznejših briksenskih) škofov za čezalpske povezave piše Josef Riedmann. Jo- chen Splet razpravlja o Arbeju iz Freisinga, nemškem Abrogansu in o bavarsko-lango- bardskih povezavah v 8. stoletju. Kar tri če- trtine zbornika zavzema delo Manfreda Men- keja, ki na podlagi arheoloških virov govori o alamansko-italskih povezavah od poznega pe- tega do sedmega stoletja. Pankraz Fried krat- ko obravnava Alamanijo in Italijo od 7. do 10. stoletja, Raymund Kottje pa področje veljave alamanskega zakonika Lex Alamannorum. Wilhelm Stormer piše o vprašanju oddaljene cerkvene posesti v Vzhodnih Alpah med 8. in 10. stoletjem. Povzetek srečanja je pripravil Herwig Wolfram. Na kratko predstaviti vsebine prispevkov ni mogoče. Zato le nekaj splošnih besed. Ra- zen Menkejevega so vsi prispevki zgodovinar- ski. Narejeni so na podlagi pisanih virov. Zaradi narave teh virov je razumljivo, da so najbolje obdelana vprašanja upravno-politič- ne zgodovine, manj je povedano o poselitvi, nekaj pa izvemo tudi o kulturni zgodovini. Številne iste dogodke zato obravnavajo isti avtorji, kar prispeva k raznolikosti osvetlitve. Tudi za zgodovino našega prostora v 5. in 6. st. je pomemben prikaz spreminjanja politič- no-oblastvenih področij, vojnih pohodov. Marsikaj izvemo o pomenu alpskih prehodov, o tem, kako so bili pomembni za vse, ki so si prizadevali za cesarsko krono v Rimu, kako so se le-ti naslanjali na cerkvene institucije. Smiselno so predstavljene povezave med cer- kvenimi posestmi, važnimi potmi in skrbjo za potnike. - Arheološki članek Manfreda Men- keja sicer kljub obsežnosti ne prinaša mnogo novih ugotovitev, je pa hkrati izčrpna komen- tirana bibliografija za arheologijo Alamanov, v marsičem pa celega alpskega območja in njegovega obrobja. Karantanija in siceršnji slovenski prostor sta obravnavana le v nekaj redkih, obrobnih primerih. Tudi za nas zanimive utegnejo biti ugotovitve Manfreda Menkeja o tvornih pove- zavah med Avari in Alamani, ki se niso poka- zale le v oborožitvi in konjski opremi, ampak celo v prevzemu vzhodne rase konj. Fried za furlanska mejna grofa Erika in Chadaloha navaja, da sta bila iz alamanskega rodu Ber- tholde. Wolfram opozarja na povezanost ba- varskega poraza pri Aguntumu leta 610 s porazom upornega čedajskega vojvode, oba- krat od Avarov in Slovanov, ter z vedenjem svetega Kolumbana, ki je v Bregenzu 611. opustil misel, da bi šel misijonarit k Slovanom in je 612. raje odšel v Italijo. Enako opozarja na sovpadanje upora Ljudevita Posavskega 818. z uporom italskega kralja Bernharda, pri katerem je Ljudevit izkoristil oslabitev Italije. Zakaj je iz obravnave izpadlo področje ju- govzhodnih Alp, vsaj delno izvemo iz Wolfra- move zaključne besede, kjer to dejstvo prav tako obžaluje. Karantaniji bi moral biti po- svečen poseben dan, vendar je bil odpovedan zaradi arheološkega nasprotovanja. Volker Bierbrauer je zaradi razmer odsvetoval obrav- navo arheološkega gradiva. Tako tudi šesti zvezek Nationes ni izpolnil praznine jugo- vzhodnih Alp, ki zeva že v petem zvezku. Za vse proučevalce našega prostora v 5. in 6. st. pa ostaja obravnavani zbornik neizogibno čti- vo. Andrej PLETERSKI