—    213    —
l        V sveti noči.
1 otovo ste že  videli v tnrzlem  božičnem  času beračiti dečke
X po cestah.  Skoro  letna  jc  njih  obleka  in vrat  imajo  zavit
v stare cunje. Z boječim glasom vas prosijo malega daru.
Ti mladi prosjaki so zares vredni, da jih pomilujete. O takem dečku naj vam povem. Pa ne o takem, ki se pre-živi že lahko sam, kajti ta je star komaj šest let.
Pred dvetna letoma je bilo. Sred noči je bilo, ko se zbudi ubogi dečko v vlažni in mrzli kleti. Na sebi je imel le tako tenko suknjo. Ves se je tresel od mraza. Sedeč na omari v kotu, je opazoval sapo, ki mu je prihajala iz ust. . .
A jela se mu je oglašati lakota.    Večkrat je  slopil k po stelji, na kateri je ležala   njegova  bolna  mamica.   Ženica je   ležala na goli slami. Odeta je bi!a s cunjami, in namesto blazine je imela pod glavo culico. Kaj ju je vendar privedlo tusem? Skoro gotovo je prišla mati z dečkom iz (ujine v fo mesto in je fu zbolela ....
Pred prazniki je bilo. V kotu na postelji je vzdihovala in molila osla-bela ženica. Prej je nekje služila, a sedaj bo morala umreti najbrže (u.
Čez čas pa začne ječati in vpiti nad dečkom, da se ji ni upal pri-bližati.
Deček se napije vode, a lakote le ni mogel utolažiti. Zopet stopi k postelji, na kateri je ležala njegova mati, da bi jo zbudil.
Bilo mu je tako tesno v temini, kajti dolgo je že bilo, odkar ni videl dnevne luči.
V kotu je brlela luč. Zleti k nji, da si ogreje roki, pa položi ročico na materino Lelo. A ona se ni ganila, in Lelo ji je bilo mrzlo ko led.
Pa začne deček dihati na prstke in jih polagati materi na čelo, da bi jo ogrel. Ko uvidi, da je ne more ogreti, vzame kučmo in gre iz klefi. Žc večkrat je mislil iti ven, pa vseiej se je zbal velikega psa, ki je ležal na stopnjicah. Ravno sedaj je pa odšel. Deček hitro zbeži na cesto.
Moj Bog, kakšno mesto! Takega ni videl še' žive dni. Kaka tema je bila v kleti, a tu razsvetljuje ena svefilka vso cesto.
Ljudje sede v sobah pri gorkih pečeh. Le psi se zbirajo in lajajo v temno noč. Tu na cesti je pač bolj gorko kot v klefi in lahko morda dobi kaj živeža .. .
Da bi dobil vsaj skorjico kruha! Kakšen šum in ropot! Toliko svefilk. Ijudi, konj in vozov! Iz nosnic zasopljenih konj prihaja bela sapa; konji pa bijejo s kopiti po tlaku . . .
O Bog! kako rad bi imel vsaj skorjico kruha! Pa ga zaCno boleti prsfki.
Zopet cesta. Ah, kako je Siroka! Tukaj ga bodo gotovo pomandrali. Kako vse vpije, [eta, vozi...; in kaka svetloba! Kaj je to? Velikansko okno! Za oknom soba! V sobi drevo segajoče skoraj do stropa.
—    214    —
To je božično drevesce. Na njem visi mnogo zlatih papirjev in jabolk Okoli drevesca pa mnogo lesenih konj in voščenih punčk. Po sobi letajo otroci, lepo oblečeni, se smejejo, jedo in pijo. Tudi godbo imajo. Sliši sc skozi okno.
Ubogi deček gleda vse to. se čudi in smeje.
Pa ga začne zebsti v noge, in roke mu postanejo rdeče. S prsti ne more več gibati, in pri premikanju ga zaboli. Deček milo zajoka in beži naprej.
Skozi drugo okno vidi zopet sobo z božičnim drevescem. Na mizi leži mnogo kolačev. Ob njih pa štiri bogato opravljene gospe, ki vsakemu dajo malo kolača. \n v sobo dohaja mnogo gospdde.
Deček se priplazi do vrat in vstopi.
Hu! kako so vsi zavpili nad njim! Ena gospa stopi hitro k njemu, mu stisne v roko mal dar in mu odpre vrata.
Denar, ki mu ga je dala gospa, pade na tla. V prste ga je tako zeblo, da ga ni mogel držati.
Deček se prestraši in zbeži. A kamr Tega še sam ni vedel. Leti in leli ter si greje premrle prstke. Toda kaj je to! Ljudje stojijo in se pre-rivajo: na oknu stoje tri male punčke, snažno oblečene, z rdečo in zeleno obleko, ravno take. kot bi bile žive. Star možiček sedi tam na stolu in giblje z ramama, kot bi igral na gosli. Zraven njega stojita dva druga. ki igrata na gosli, se gledata in govorita med seboj.
Deček misli, da sla živa.
Ko pa spozna, da je vse le narejeno, se začne smejati. Še nikdar ni v življenju videl takih reči. Kmalu bi bil začel že jokati, a vselej se je zopet zasmejal, ko je pogledal voščene punčke.
V tem ga pa nekdo zgrabi za ovratnik, stopi predenj, mu vzame kučmo in ga udari po glavi. Bil je velik mož in deček se ga je tako pre-straSil, da je padel na zemijo.
Ljudje zakričijo nad možem. A deček se še bolj prestraši. Skoči na noge in zbeži, kam, še sam ni vedel.
Tako priteče ves spehan na neko dvorišče. Tam se skrije za skladav-nico drv. Tema je, si misli, tu me nikdo ne dobi. Stisne se v kotiček. A od strahu si komaj upa dihati. Naenkrat mu postane pri srcu (ako lahko. Noge in roke mu odrvene, zamro, in bilo mu je tako gorko, kakor bi sedcl za pečjo.
ln zopet se še bolj stisne v kot.. . in polagoma zaspi.
Kako dobro mu je delo, ko je zaspal. In zopet je gledal v sanjah one možičke in punčke .. .
Ravnotako se mu je zdelo, kakor bi bilo vse živo. Ko gleda v tisto okno, se mu zdi, kakor bi pela njegova mati nad njim iste pesmice, ki mu jih je takrat prepevala, ko je 5e ležal v zibelki.
.Mamica, jaz spim. Ah, tukaj je tako dobro!"
,,Pojdi k meni, k božičnemu drevescu, deček!" govori mil glas nad njim.
Deček si misli, da ga kliče mati, toda ne, — ona ni.
-    215    —
Nekdo se sklone nad njim in ga objame v temi. In kakSna svetloba se mu zasveti: O, kakšno božično drevesce! Toda ne, to ni božično dre-vesce! Še nikdar ni videl takega drevesca. Vse se sveti, se bliska in okoli se sučejo same punčke. Ne, ne. to so dečki in deklice v svetlih oblačilih. Vsi mu letijo nasproti, ga poljubljajo, vabijo s seboj in zdi se mu. kakor bi ietel po zraku ....
Pa zagleda mamico, ki se mu prijazno smehlja in ga vabi in vabi. ..
—  ,,Mati! Mali!   Ah, kako dobro je tukaj, mati!"
Zopet ga začno poljubljati olroci, on pa jim pripoveduje o tistih punčkah, ki jih je gledal po oknih.
,Kdo ste vi, dečki in deklice?" jih vpraša.
,,Mi smo poklicani h Kristusovemu božičnemu drevescu", mu odgo-vore. Na ta dan podari naš Zveličar vsako leto listim otrokom božično drevo, ki ga nimajo na zemlji."
In deček je izvedel, da so ti dečki in deklice bili nekoč ravno tako revni kakor on.
Nekateri izmed teh otrok so namreč zmrznili. drugi so umrli lakote. nekateri od udarcev, ali pa zato, ker niso imeli nikogar, da bi bil skrbel zanje.
In vsi ti so sedaj tukaj, vsi so kakor angeli, vsi pri Zveličarju, ki jim roke moli nasproti in blagoslavlja nje in njihove matere . . . Matere pa gledajo veselo na svoje sinove in hčere, se jim smejejo in jih poljubljajo s solzami v očeh. Tukaj je tako lepo, tako dobro . . .
Ko je napočilo jutro, so dobili hlapci za deskami truplo zmrzlega dcčka, v kleti pa truplo zapuščene matere.                    Boleslav