IZ ARHIVA 

NAŠA PRVA TELEVIZIJSKA SERIJA 
O televizijski seriji VOS, ki jo je sredi šestdesetih in na zacetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja za ljubljansko televizijo po­snel France Štiglic, ni znanega prav veliko. Verjetno je za številne skrivnosti okrog nje deloma zaslužna že sama tematika o varno­stno-obvešcevalnih službah, ki so – še posebej po osamosvojitvi – sprožale dvome o naravi njihovih dejavnosti, poleg tega pa so projektu radi ocitali, da mistificira osvobodilni boj. Zaradi obce percepcije, da je televizijska produkcija množicno potrošno blago z manj vzvišenimi artisticnimi ambicijami, kot jih ima kinema­tografski film, pa nanizank VOS I. (1965, France Štiglic) in VOS 
II. (1971, France Štiglic) tudi niso ponavljali, obujali ali umešcali v referencno gradivo ter do danes tudi nista v celoti digitalizirani. 
VOS je prva televizijska serija, ki jo je v slovenskem in jugo­slovanskem okviru posnela nacionalna televizija, in ceprav je šlo za žanrsko novost in je v obeh sezonah v njej nastopalo kar 120 igralcev in 180 statistov, ni posebej odmevala. Tudi v okviru opusa enega naših najvecjih režiserjev, Franceta Štiglica, je bila tako publicisticno kot muzealsko le redko predstavljena. Poleg tega so nedavno zacele krožiti še domneve, da filmski koluti omenjene serije na RTV Slovenija niso primerno arhivirani in da bodo prej ali slej popolnoma pozabljeni, ce ne celo izbrisa­ni. Ob tem se je postavilo logicno vprašanje: ali je bilo s serijo kaj narobe ali pa še prevec prav? Ob vseh neznankah, odprtih vprašanjih in dvomih sem se zakopala v raziskovanje obeh se­zon serije, o kateri sem tudi sama do te tocke vedela zelo malo. 
Prvih šest epizod oziroma vso prvo sezono iz leta 1965 sem si v televizijskem arhivu lahko ogledala brez težav, saj jih je RTV Slovenija digitalizirala. Zapletlo se je pri ogledu druge sezone, ki je še vedno dostopna zgolj na filmskem traku. Ker RTV že vrsto let nima ogledne mize za 35-mm filmski trak, sem si filmske kopije (z izjemo enega manjkajocega koluta) po nekaj zapletih in prenosu na drugo lokacijo lahko ogledala na Filmskem Arhi­vu RS. Pricujoci tekst, ki zaradi omejitve dolžine žal ne zajema vsega, kar bi bilo o seriji mogoce napisati, je tako rezultat ogleda vseh delov serije in obsežne raziskave ostalega dostopnega gra-diva o njej. V njem se dotaknem predvsem vprašanja distinkcije med celovecernimi filmi in televizijsko naracijo v luci Štiglice­vih pionirskih razmislekov in tudi nacina, kako sta se takratna kritika in širši intelektualni prostor odzvala na obe sezoni serije. 
SPODBUJANJE SLOVENSKIH DEL NA RTV LJUBLJANA 
Leta 1963, le nekaj let po prvem televizijskem oddajanju, je Ra-diotelevizija Ljubljana razpisala natecaj za izvirno slovensko igro. Prijavilo se je kar 46 piscev, odkupili pa so dela Igorja Torkarja, Matjaža Kmecla in Janeta Kavcica. Kmalu zatem, leta 1965, je nastala prva televizijska serija VOS, fikcijsko-realisticna pripo­ved v šestih epizodah, ki jih je po dramoletih Aleksandra Maro­dica napisal Ivan Ribic. V vlogo protagonista serije – drznega par-tizanskega upornika in nacelnika Bojana – je najprej stopil Miha Baloh, v drugi sezoni pa Lojze Rozman: oba neizpodbitni filmski zvezdi in obraza, ki veliko sporocata tudi takrat, ko sta tiho. Prva sezona VOS je bila predvajana v novembru in decembru 19651, druga pa v aprilu in maju 19712. Za Radiotelevizijo Ljubljana ju je z nekoliko spreminjajoco se ekipo posnel France Štiglic. 
1 Prva epizoda prve sezone je bila prvic predvajana 28. novembra 1965; zadnja epizoda pa 30. januarja 1966. 2 Prva epizoda druge sezone je bila predvajana 5. aprila 
1971; zadnja epizoda pa 17. maja 1971. 
Zgodbe v seriji niso kontinuirane, temvec so v vsaki epizodi predstavljene nove akcije. Povezuje jih skupna aktivnost ene od skupin VOS, ki so v vojnem casu pripravljale drzne ilegalne akcije in se borile proti italijanskemu in nemškemu okupatorju ter domacim izdajalcem. Avtorji so trdili, da so filmske zgodbe v glavnem napisane po resnicnih motivih. »Seveda so liki in prizo­rišca podvrženi prosti obdelavi,« je pojasnjeval Štiglic in dodal, da je »v ospredju usoda slovenskih ljudi v tistem casu – ko je šlo za to, kam si se postavil, kje si bil. Odlocitev ni bila vselej lahka in enostavna, marsikdaj je cloveka pretresljivo izpostavila v no-tranji in zunanji konflikt, ki je vabljiv za vsakega ustvarjalca.«3 
Prva sezona VOS obsega šest epizod v dolžini med 20 in 28 mi-nut, drugo sezono pa sestavlja sedem še enkrat daljših, približ-no 45 minut dolgih epizod. Ko so med pripravami na snemanje druge sezone analizirali prvo, so se ustvarjalci strinjali, da so bile epizode prekratke in prevec preprosto zastavljene. Zato so v drugi sezoni obsežnejše, dramaturško bolj premišljene in pri­povedno bolje strukturirane. Kot je razvidno iz scenarijev, ki jih hranijo v Slovenski kinoteki, je imel Štiglic na vseh sedem sce­narijev za epizode druge sezone kar nekaj radikalnih pripomb. Njegove pripombe na omenjene scenarije bi lahko služile tudi kot ucbenik za profesionalno izpeljavo televizijskih filmov, saj se jezik, ki ga narekuje televizijski medij, razlikuje od tistega, ki ga zahtevajo kinematografska dela. Tako je v drugi sezoni VOS prišlo do kar nekaj sprememb – razen pri igralcih, saj je bila igralska zasedba že od samega zacetka zelo dobra. 
RAZLIKE MED TELEVIZIJSKIMI IN KINEMATOGRAFSKIMI FILMI 
France Štiglic ni bil le režiser prvega slovenskega igranega celo­vecernega zvocnega filma Na svoji zemlji (1948), temvec tudi pi-onir televizijskih serij. Razmišljanje, da med kinematografskim in televizijskim filmom – sploh pa nanizanko – ni vecjih razlik v artikulaciji in filmski reprezentaciji, zaradi cesar naj bi bilo mo­goce celovecerno formo na enostaven nacin raztegniti v nanizan­ko, je napacno. Štiglica je delo na televiziji zanimalo, saj so ga zanimale razlike med televizijskim medijem in filmom. Ko je bil na krajšem študiju v Franciji, je sodeloval na seminarju za tele­vizijske režiserje, tako da je bil na VOS vsaj deloma pripravljen. 
»To je prvi poskus televizijskih filmov pri nas, saj nekatere stvari, ki so znacilne za TV-filme, pri nas niso popolnoma izcišcene,«4 je izpostavljal, ko je popravljal scenarije za prvo sezono. »V šes­tih televizijskih zgodbah nastopa približno osemdeset igralcev, kar za televizijo ni najbolje. Za TV-ekran je bolj pripravno, pa tudi bolj ucinkovito, ce je število igralcev manjše. Razen tega so tudi prizorišca prevec raznovrstna in neprimerna za TV-obdela­vo. To pomeni, da bo tisti, ki bo prišel za nami in bo zacel delati televizijske serijske filme, moral še precej premišljevati, ce bo hotel priti do pravih televizijskih filmov.«5 
V pripombah na Ribicevo scenaristicno zasnovo za prvo sezono VOS je razvidno, da je Štiglic izpostavljal predvsem pravilo, da so za televizijsko serijo potrebne take zgodbe, v katerih nastopa­jo v glavnem isti ljudje, medtem ko se nosilci protiigre menja­vajo. Zahteval je tudi redukcijo nastopajocih, saj bi sicer lahko angažirali preko štiristo ljudi, kar bi pomenilo strahoten napor za samo snemanje; sploh pa so igralci vecinoma vezani na gle­dališce, je razmišljal Štiglic. Predlagal je tudi redukcijo prizori­šc. Bazo vosovcev so zgradili v ateljeju, ki so ga z minimalnimi posegi nato spreminjali v vedno nova prizorišca. Za gozd jim je služil Golovec oziroma Šišenski hrib. »Tako ni potrebno zaprav­ljanje dnevnic, ce pa že, le v polovicnem znesku,«6 je svetoval Štiglic. Casu ustrezno mestno okolje je iskal v Škofji Loki, Kam­niku ali drugje, ampak izbor je moral ustrezati pogoju, da se je ekipa zvecer vracala v Ljubljano. Vcasih je v strahu pred pra­znim prostorom uporabljal bližnje posnetke in velike plane, kar prica, da proracun nanizanke ni bil tako visok, da bi lahko sta­tisti množicno zasedli prizorišca. 
Njegovi nasveti niso izreceni le v duhu varcevalnih ukrepov ali racionalizacije, poznane iz današnjih dni. Te poenostavitve, re-dukcija nastopajocih in lokacij so v serijah dejansko nujne, da gledalec ohrani kontinuiteto, da loci pomembno od manj po­membnega, da si bolje zapomni like in kontekste ter se na ta nacin lažje prepusti labirintom zgodbe. 
3 Štiglic, France. Odgovori na vprašanje revije Stop. 8. 11. 1970. Tipkopis intervjuja hrani Slovenska kinoteka. 
4 Štiglic, France. »Pripombe glede oseb in prizorišc«. Tipkopis Štiglicevih zapisov o VOS hrani Slovenska kinoteka. 
5 Razlike med televizijskim in kinematografskim filmom so izhajale iz produkcijskih pogojev, ki so bili pri televizijskih delih praviloma skromnejši, posledicno pa tudi naracijsko manj ambiciozni. A kljucne razlike – sploh pri nanizankah – je narekoval nov medij televizije, ki je z ogromnim potenci­alom gledalcev nakazoval, da bo spodnesel kinematografe. Televizijske serije niso le »raztegnjen« celovecerec, ampak specificna zvrst, pravzaprav televizijski otrok z zelo jasnimi zakonitostmi, kjer prednjaci pravilo, da mora ostati gledalec prikovan pred ekranom tudi ob naslednji epizodi. Tega se je Štiglic zavedal in se tem pravilom v VOS vsaj delno približal. 
6 Štiglic, France. »Pripombe glede oseb in prizorišc«. Tipkopis Štiglicevih zapisov o VOS hrani Slovenska kinoteka. 
ŽVIŽGACI V VOJNI 
Obe sezoni serije VOS prikazujeta akcije skupine partizanskih obvešcevalcev med vojno. V prvi sezoni iz leta 1965 se aktivnosti varnostno-obvešcevalne službe izvajajo ob italijanski okupaci­ji Ljubljane, v drugi pa pretežno na terenu, na osvobodilnemu boju naklonjenih kmetijah, v partizanskih postojankah in go-stilnah na Gorenjskem v casu nemške okupacije. Ceprav so bile zgodbe scenaristicno prosto oblikovane, so imele zaslombo v re-alnih dogodkih. Pred morebitnimi ocitki se je produkcija na za-cetku vsake špice zašcitila s klasicnim napisom, da so vse osebe, kraji in zgodba izmišljeni in je vsaka podobnost zgolj nakljucna. 
»Nekatere zgodbe so naivne in so že na meji verjetnega. […] So nekakšne pravljice za odrasle, ki razveseljujejo širok, a ne zah­teven krog ljudi,«7 serijo komentira Vladimir Koch. A razumeti moramo, da te ocene slonijo na pravovernem podpiranju umetni­škega filma, ki se ne bi smel »umazati« z žanrskimi plehkostmi. Scenarist Ivan Ribic se je ob ocitkih o izmišljotinah spraševal, zakaj neki bi demitologiziral nekaj, kar je predstavljalo »odpor mladih ljudi, ki niso postali le vojaki, pac pa so sedli za mizo in ig­rali partijo šaha z mnogo mocnejšim, spretnejšim nasprotnikom, ki je imel veliko mocnejšo tradicijo in znanje v protiobvešceval­ni službi«.8 V tej partiji šaha so bili domaci žvižgaci neprimerno glasnejši kot Italijani ali nemška obvešcevalna služba Abwehr. 
KAVBOJKA, KRIMINALKA, BONDOVSTVO IN KIC ALI ZGOLJ NOVOST, KI NE MISTIFICIRA? 
Po predvajanju obeh serij o medvojnih akcijah varnostno-obve-šcevalnih služb je vzniknila dinamicna in kljub ostremu sooce­nju mnenj zelo konstruktivna polemika za in proti, saj slovensko obcinstvo ni bilo vajeno tovrstnega prikazovanja druge svetovne vojne. Jože Snoj že po prvi epizodi druge sezone VOS zakljuci, da se je na racun tako usodno resne preteklosti nedopustno in neod­govorno zabavati po nacinu kavbojk in kriminalk in da tudi akci­ja v akcijskem filmu ne more biti sama sebi namen. »Kakšna pa je ta akcija, v kateri so vojaške situacije in ilegalne zagatnosti na ravni predvojaške vzgoje in vecerniških zapletov?«9 se sprašuje. 
Herman Vogel piše o agitki najnižje vrste, ki se ne razlikuje kaj dosti od crno-belega tolmacenja vojne, in pravi, da je se­rija iz izrazito dramaticnih usod naredila partizanski vestern. »Po zdravi pameti pa je seveda kaj težko verjeti, da bi se lahko maloštevilna varnostno obvešcevalna služba spušcala v prave bondovske akcije,«10 zapiše. Seveda so borci njuni kritiki ra­zumeli kot osebno žalitev. V protestnem pismu, ki ga je pod-pisala celotna regionalna politicna, borcevska, sindikalna in mladinska struktura iz Radovljice, branijo nanizanko, ceš da ob vdoru tujih vrednot in plaže11 v naš prostor predstavlja pravi moralni oddih: »Na naših ekranih smo — koncno! — zagledali našega cloveka! [...] Tendenca vaših kritik (pa ne samo VOS) je namrec tako prozorna kot razkrajajoca: napasti vsako delo, ki obravnava našo zgodovino s pozitivne strani, a popularizirati karkoli, kar bi moglo vreci senco na našo zgodovino.«12 
Po obsežni okrogli mizi na to temo, ki so jo pripravili na Delu13, je polemiko zaokrožila dolga razprava Tarasa Kermaunerja, ki zavrne Snojevo vidmarjanstvo, »njegovo odklanjanje kica in šunda vseh vrst, predvsem ‘literature’ kioska«14, priznava eksis­tenco množicne kulture ter se zavzema za enakopravnost vseh ustvarjalnih gibanj, odlocno pa zavraca politicni pritisk, ki ga je cutiti iz protestnega pisma iz Radovljice. 
Preden se sprehodimo po epizodah serije, je dobro, da pritegne-mo Kermaunerjevi tezi, ki zavrne ideološke ocitke o skrunitvi zgodovine s trditvijo, da se redko – sploh v literaturi – srecamo s pripovedjo, ki bi NOB tako malo politicno moralno ideolo­gizirala kot nadaljevanka VOS. »Njeno bistvo ni psihologija Slovencev med enobejem, ne risanje situacij, v katerih se mora clovek eksistencno odlocati in ga pri tem zajema smrtna groza […] ne spor med Dobrim in Zlim kot takim, temvec boj med bolj spretnim, zvijacnim, sposobnim, bistrim, odlocnim, po­gumnim, tveganim in manj spretnim, manj prekanjenim itn. Sooceni smo s spopadom dveh moci, njegovo bistvo pa je boj za zmago. Ne zmaga tisti, ki ima boljše moralne, zgodovinske, humanisticne, ideološke razloge, temvec tisti, ki je mocnejši.«15 
7 Koch, Vladimir. France Štiglic. Življenje in delo. Zbirka Slovenski film. Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski muzej, 1983, str. 62. 
8 Ribic, Ivan. »Do VOS in še dlje«. Delo, 24. 7. 1971. 
9 Snoj, Jože: »Anahronizem. Casu neustrezno pojmovana filmska akcija«. Delo, 7. 4. 1971. 
10 Vogel, Herman. »Partizanska kavbojšcina«. TT, 15.–21. 4. 1971. 
11 Izraz »plaža« je iz protestnega pisma. Gre za ocitke na poplavo literarne, filmske in televizijske »plaže«, torej manj verodostojnih in bolj populisticnih vsebin. 
12 »Protestno pismo iz Radovljice«. Delo, 22. 7. 1971. 
13 »V crnem kruhu ni rozin«. Pogovor o VOS, pripravila Stanka God­nic. Delo, 8. 5. 1971. 
14 Kermauner, Taras: »Razumevanje in zastraševanje. Še o nadalje­vanki VOS in Protestnem pismu iz Radovljice«. Delo, 22. 7. 1971. 
15 Ibid. 
Prav v tocki, da je mocnejši tisti, ki je naš, ki ga poganja zavest o ohranitvi krivicno vzetega onkraj psihološko determiniranega, ne pa tisti, ki ima vecjo moc, torej okupator ali izdajalec, velja iskati temeljno pomensko strukturo nadaljevanke VOS. Štiglic se sicer izogne taki interpretaciji, jo pa v resnici proizvede. Od tu tudi podoba nacionalnega, na individualni nad-moci utemelje­nega junaka, ki je podoben junaku iz sveta množicne kulture, so-dobnih kriminalk ali detektivk. Ta svet pa je šel apologetom ob­stojecega stanja ter estetskim in moralnim aristokratom na živce. 
VOS I. 
S01E01 Operacija MM, predvajana 28. 11. 1965 S01E02 Milijon, predvajana 5. 12. 1965 S01E03 Gospod z rožami, predvajana 12. 12. 1965 S01E04 Trojka, predvajana 19. 12. 1965 S01E05 Zajcja Micka, predvajana 26. 12. 1965 S01E06 Zob za zob, predvajana 3. 01. 1966 
ZBIRNA ŠPICA VOS I. 
Režiser France Štiglic | Direktor fotografije France Cerar | Sne­malec Slavko Nemec | Scenograf Vladimir Rijavec | Kostumo­grafinja Marija Kobi | Snemalec zvoka Sergej Dolenc | Asistent režije in montažer Dušan Prebil | Maska Zoran Lemajic | Tajnica režije Vida Vilhar | Komponist in dirigent Alojz Srebotnjak (igral je orkester RTV Ljubljana) | Organizacija Igor Pobegajlo. 
Nastopajo* Miha Baloh, Janez Albreht, Janez Rohacek, Marija Lojkova, Anton Homar, Meta Bucarjeva, Kristjan Muck, Jože Mraz, Laci Cigoj, Branko Grubar, Maša Slavceva, Mirko Bogataj, Irena Prosenova, Karel Pogorelec, Slavko Švajger, Jože Loncina, Milan Brezigar, Tanja Ponebšek, Marta Pestatorjeva, Ludvik Pe-car, Lojze Potokar, Angelca Hlebcetova, Maks Furjan, Jurij Sou­cek, Lojze Rozman, Nika Juvanova, Zlatko Šugman, Vera Murko­va, Slavko Belak, Janez Jerman, Maks Bajc, Stane Cesnik, Janez Eržen, Slavko Jan, Boris Kralj, France Presetnik, Slavko Strnad, Pero Škerlj, Jože Zupan, Mila Kaciceva, Dušan Škedl, Franc Prus, Marjan Hlastec, Marjan Benedicic, Milan Kalan, Francek Drofe­nik, Mara Cerne, Pavle Dežman, Rok Soucek, Rudi Kosmac, Ivan Jerman, Franjo Kumar, Polde Bibic in Marjan Stare. 
* Podpisi igralk so iz uradnih špic, ko so ženske imenovali v danes nepriljubljenem zapisu odvisnega spola. 
V prvi epizodi prve sezone VOS z naslovom »Operacija MM« so postavljeni osnovni parametri, ki se v variacijah pojavljajo tudi v nadaljevanju: ožja skupina obvešcevalcev naleti na letake domace legije, na katerih je zapisano, »da je upor proti okupa­torjem delo komunistov, ki želijo uniciti naš narod. Revolucija, ki jo je zacela t. i. OF, je še bolj nevarna in hujša kot okupator, zato jo je treba uniciti. Policiji prijavite vsakogar, za katerega sumite, da je simpatizer komunistov. Samo tako bomo ohranili in ojacali naše vrste. O izvrševanju tega navodila porocajte vsak teden meni osebno.« Na letaku je podpisan Mercun, novi ko­misar legije. Vosovci se ne spopadajo le z okupatorjem, temvec kontinuirano tudi z domacimi kolaboranti. V tem primeru je naloga vosovcev, da najdejo podpisnika Mercuna. To z zvijaco uspe Bojanu (Miha Baloh), moralnemu šefu vosovcev. 
MIHA BALOH, HOMME FATAL 
Izjemni Miha Baloh kot glavni protagonist Bojan v prvi sezoni VOS zmaguje z zavajanjem nasprotnika, drznostjo in preprica­njem, da je lahko tudi v vojni svoboden, saj nima cesa izgubiti. V akcijah rad solira. Uprizarja lažne telefonske klice; zavoha vsakega, ki mu ga podtaknejo; ko se prevec približa Italijanom, blefira, da je omejen povprecnež, ki ga politika niti malo ne za­nima; na koncu pa se mu vedno uspe prebiti do usodne ose-be, ki trosi zlo. V prvi epizodi po vec zapletih ubije Malevica z nadimkom Mercun (zato MM v naslovu). Pri tem, da premaga vse prepreke in odkrito izzivanje okupatorja, pa mu pomagata »lepotica« Vida (Marija Lojk) in njena zaveznica (Meta Bucar). 
Osrednji junak Bojan je bližje liku iz ameriških filmov noir kot uporniku in bojevniku iz partizanaric. Nosi dežni plašc s pri­vihanim ovratnikom, premika se oprezno, kot da mu pogled zaobjema 360 stopinj. Je trmast, samosvoj, nicesar se ne boji, in cetudi pogosto dela na lastno pest in prehiteva ekipo, je ni­koli ne pusti na cedilu. Je potencialni homme fatal – ženske, s katerimi deluje, ga ne uplenijo; prej ga tovariško šcitijo in tiho obožujejo. Ce bi katera od njih z njim vzpostavila trajnej­še ljubezensko razmerje, bi bila nadaljevanka ujeta v povsem drugacno dinamiko. Osrednji lik bi izgubil podobo svobodnega junaka, ki si upa tvegati in se ne boji izgub. Je v sodobnih serijah kaj drugace? Ne, saj se njihova dolga nit po navadi ohranja z zapeljevanjem, spotikanjem na poti do cilja in s cim vec poruše­nimi razmerji. Cutimo sicer, da je lik Vide, ki ga upodobi Marija Lojk, bolj naklonjen Balohu kot drugim, saj se ta v vseh situa­cijah izkazuje kot frajer, nezmotljiv, pogumen, predrzen in tudi uspešen v premagovanju okupatorja. A je zanjo hkrati prevec fluiden. Nanizanka tako ponudi proces identifikacije in trans-formacijo individualne nadmoci v kolektivno, kar poznamo iz klasicnih vesternov, vojnih spektaklov, detektivk ipd. 
Ne le glavni junak Bojan, tudi ostali protagonisti se ne zapletajo v ljubezenska razmerja in vzdržujejo nekakšen srcni vojni molk, kot da bi vojna zahtevala žrtve tudi na emocionalnem podrocju. Treba je dati prednost razumu in strasti do upora, ljubezen pa sublimirati. V tem smislu je indikativen prizor iz tretje epizo­de »Gospod z rožami«, ko se vosovca Lojze Rozman in Marija Lojk znajdeta pred italijanskimi stražarji na ljubljanskih ulicah. Pretvarjata se, da sta par, in se strastno poljubita. Gledalec bi pricakoval, da jima bo kamuflaža ugajala, a iz tega Štiglic sploh ne naredi zgodbe, saj ji Rozman kmalu zatem rece zgolj: »Opro­sti,« ona pa tovariško prikima. Ne en ne drug pa ne nakažeta, da jima je poljub ugajal. Zato morda ne cudi, da je Štiglic scenarij epizode »Po ofenzivi«, ki je obravnaval nesojeno razmerje med komandantom in partizanko Doro, zavrnil, cetudi ga je pohvalil kot »pravo tihožitje«. A hkrati je menil, da odstopa od glavnih preokupacij vosovcev in same teme. 
V drugi epizodi »Milijon« se že na zacetku nakaže suspenz. Bo-jan se zvecer v plašcu Humphreyja Bogarta sprehaja po ulici z Mussolinijevimi slikami po zidovih in napisom: W Duce! S kredo precrta glave in pod grafit: Vinceremo! (Zmagali bomo!) izpiše: Vederemo! OF (Bomo še videli! OF). Ne izmakne se noc­ni straži italijanskih vojakov, ki ga vprašajo, ali zanj ne velja policijska ura, in namesto po legitimaciji seže po pištoli, kajti Baloh izziva tudi takrat, ko bi se lahko potuhnil. Ko skrit pod avtomobilskim podvozjem v bližini Križank spektakularno pre­živi, se pred svojimi kolegi pretvarja, da nima nic s spopadom, v katerem je bil ubit Italijan, saj je že nekaj casa spodoben ban­cni uradnik. Bancni uradniki pa se ne spopadajo s karabinjerji, pravi. Sledi akcija ponarejanja ceka sredi italijanskega gnezda, do katerega vosovci pridejo z zavajanjem in s šarmiranjem ban­cne uslužbenke. S cekom lahko zdaj nabavijo zdravila in poma­gajo družinam, ki so ostale same ob odhodu svojcev v partizane ali v internacijo. V Bojanu je tako nekaj Clinta Eastwooda kot Brucea Leeja. Drznost prikazuje na sofisticiran nacin, najpogo­steje z vzpostavljanjem napetih in tveganih situacij, ki jih ob-vlada z lahkoto, igrivostjo in cinizmom. 
Bojan ni junak tipa Bata Živojinovic, ki gre kot Rambo nad krivico in trosi pravico. V peti epizodi »Zajcja Micka« ga na zacetku vidimo, kako se zapija z Italijani, njegovi tovariši pri drugih gostilniških mizah pa se ob tem zgražajo. Baloh nori, prepeva in osvaja. Seveda blefira. Zapija se namrec s komisar­jem ljubljanske policije, nekdanjim visokim funkcionarjem kralja Petra. Njegova naloga je, da odkrije skladišce, v katerem je skrito orožje nekdanjih oblastnikov. Zaboje z orožjem naj­dejo tudi s pomocjo dvojnega agenta (Lojze Rozman), ki ravno tako blefira, saj dela za partizane, služi pa Italijanom. Orožje prefrigano in spektakularno odpeljejo pod pretvezo, da vozi­jo keramicne plošcice za italijanskega oficirja, ob tem pa jim pomagajo celo sami italijanski vojaki. Ne manjka preoblacenja v uniforme okupatorja, zavajanja straž, skrivanja za zajcjimi zaboji in razgrajanja v krstah na pokopališcu. Edina posledica uspešne akcije je ta, da mora vosovec Rozman v partizane, saj je razkrita njegova vloga dvojnega agenta. Ampak prav to si je tudi želel: biti v akciji, kjer se resnicno drži v rokah orožje, in ne v akciji, ko se ga le krade nasprotni vojski. 
URBANI BOJ 
Tretja epizoda »Gospod z rožami« se zacne z ucinkovitim pre­mikom kamere z Ljubljanskega gradu na celade italijanskih vo­jakov v bližini današnjega Novega trga ob Ljubljanici. Italijani s poveljnikom v civilu, ki ga igra Jurij Soucek, legitimirajo ob­cane, nekatere izpustijo, druge pa odpeljejo na zaslišanje. Med slednjimi je tudi Miklavc (Zlatko Šugman), ki se dela neumne­ga in na vprašanje italijanskega zasliševalca (Maks Furjan), kje stanuje, zategnjeno odgovori, da doma. »Kje je to doma?« se v slovenšcini razjezi Furjan. Šugman pa, da v stanovanju. Fur-jan zasliševanje stopnjuje, kolikor se da, a Šugman se znajde in zlaže, da ima dva naslova; eno stanovanje pac zaradi dolgov pri kartah oddaja inženirju za intimna srecanja s poroceno žensko. Seveda gre za hišo, kjer so se zbirali uporniki, med drugim An-gelca Hlebce, ki jo bodo v nadaljevanju reševali tako, da bo do-bila šopek rož, v katerega bodo skrili pištolo. 
Izrazito mestno okolje ne da cutiti, da smo sredi vojne. Ce pride do streljanja, so uboji nekako samoumevna kolateralna škoda – obicajno tudi razlog za mašcevanje in filmski zaplet. Štiglic se je najbrž zavedal morebitnih ocitkov, da ni na fronti, ampak v njenem zaledju, kjer mestne ulice z obvešcevalnimi službami ne morejo prevzeti teže gozdov in partizanskih bojev, cetudi je prav razbijanje mestnih okupatorskih štabov prinašalo bojne zmage. Zato je v epizodo vstavil prizor z Bojanom, ki svojemu vosovskemu šefu (Janez Albreht) pove, da ima vsega dovolj, da se v mestni brigadi pocuti kot v letovišcu in da si želi resnih spopadov. Albreht ga pomiri, da morajo cim dlje ostati v mestu in izvajati nujno potrebne akcije. Baloh skisano prikima, rekoc, da se bo poboljšal in izpeljal atentat na Mussolinija in Hitler-ja: »Pol svojih fantov bom poslal v Rim, pol pa v Berlin, sam 
IZ ARHIVA 
SNEMANJE TELEVIZIJSKE NADALJEVANKE VOS VOS II. LETA 1970–1971 V BISTRI | IGRALEC LOJZE ROZMAN (ZGORAJ) | PARTIZANI TECEJO OB TANKU (SPODAJ) | FOTO EDI ŠELHAUS, HRANI: MNSZS. 

pa bom poslušal radio London, da bom izvedel, kako je to šlo,« odgovori v svojem cinicnem stilu, s katerim kljubuje disciplini. Zanimiv je tudi uvod iz cetrte epizode »Trojka«, ki deluje kot nekakšen spot, zgrajen na paralelni montaži. Vidimo mestne ulice, obraze italijanskih vojakov v bližnjem planu, preskok na nebo, korakanje vojske, posnete iz pticje perspektive, v hrbet posnete talce in kader z oddaljenimi vojaki, ki postavljajo žico okrog Ljubljane. Prizor, ki je v dokumentarnem in drugih kon­tekstih pogosto uporabljen kot citat za italijansko okupacijo Ljubljane, me je povsem presenetil, saj sem bila prepricana, da gre za originalno, ne pa za serijo posneto dogajanje postavljanja vec kot trideset kilometrov žice okoli mesta. Epizoda v nadalje­vanju prinese mašcevanje Italijanov, ki zajamejo vec kot tisoc talcev. Italijanska vojska je sicer tu prikazana dokaj stereotipno: npr. vojaki se na sprehodih ob Ljubljanici radi ozirajo za dekleti, ki z njimi najprej koketirajo, potem pa zbežijo. V epizodi se na­mesto deklet v njihov pogled ujame zvonik, kjer plapola domaca in ne italijanska zastava, kar iztiri prefekturo, ki takoj odredi preiskavo. Trojka vosovcev – s formiranjem v trojke referirajo na Tigrovce, ki so se gibali v troje – je zadovoljna, saj Italijani ne morejo odstraniti zastave, ker je pod njo napis, da je minirana in bo ob njeni odstranitvi prišlo do eksplozije. 
MORALNE DILEME V VOJNI 
Najvecji presežek prve sezone VOS je zadnja, šesta epizoda »Zob za zob«, ki po nekaterih eticnih dilemah spominja na dobro desetletje prej posnet film Trenutki odlocitve (František Cap, 1955). V tej epizodi je vec psiholoških odtenkov, ki poudar­jajo, kar je Bojan Štih iskal v nadaljevanki: »Problem velicine leta 1941 ni v heroizmu, ampak v odlocevanju, je v razponu iz­bire med dvema, petimi možnostmi. Toda ko se clovek odloci — kot smo se — za pravo možnost, je s tem svoj subjekt opredelil od nekega pasivnega aspekta zgodovine.«16 
Vida (Marija Lojk) in njen sodelavec (Kristjan Muck) pozimi cakata na coln, ki naj bi ju prepeljal na drugi breg Ljubljanice. V partizanski štab bosta odnesla pismo in zdravila z injekci­jami. Na drugem bregu naletita na ranjenega Italijana (Rudi Kosmac), ki mu Vida, ceprav je sovražnik, oskrbi rane in mu da injekcijo. Zatem padeta v zasedo, v kateri je Muck ranjen, Vido pa ujamejo Italijani. Ko Bojan izve, da je Vida v zaporu, jo hoce rešiti. Preoblecen v italijanskega oficirja se dokoplje do Italija­na, ki ga je Vida rešila, in ga preprica, naj ne prica proti njej. Italijan dejansko sledi moralnemu imperativu in svoji vesti ter Vide ne izda, ceš da se mu je takrat zaradi vrocine bledlo, zato se ženske ne spomni. Ker mu ne verjamejo, mu zagrozijo, da mu bodo pobili družino, zato na koncu izda Vido, ki jo obsodijo na dosmrtno jeco. Bojan se preoblecen v italijanskega vojaka sicer dokoplje do sovražnikovega štaba, a ga razkrinkajo. Epi­zoda je polna herojskih, a hkrati spodletelih zapletov, ki pušca­jo odprto pot za morebitno nadaljevanje. Štiglic uporablja dra­maturške in prostorske preskoke, ne ovinkari, dogajanje takoj porine in medias res, veckrat se dlje zadrži na obrazih igralcev, ki z izrazi poudarjajo elipse ali pa prikažejo cel razpon stisk pred izbirami, kjer je ena slabša od druge. Kot da so na koncu serije vsi nekoliko bolj odrasli. 
Prva sezona vojno tematiko preprede s kriminalnim in vohun-skim žanrom. Italijanska okupacija je bolj kulisa kot prikaz travmaticnih dogajanj. Zgodovinski trenutek se oddalji tudi za­radi slovenskega jezika, ki ga striktno uporablja tudi sovražna vojska. V tem smislu jih gledalec pogosto meša z domacimi iz­dajalci, kar pa pravzaprav ni dalec od realnosti. Nanizanka ne gradi na krutih prizorih in bolecih spopadih, aretacije so do-kaj nežne – vemo pa, da je bilo tisto obdobje v z žico obdani Ljubljani grozovito, spomnimo se streljanja talcev, Gramozne jame, tortur v zaporih, zapušcenih otrok, internacij in lakote. Konspirativno delovanje vosovcev serija nagradi s priznanjem, da je njihova obvešcevalna dejavnost s pretkanostmi in smelimi akcijami enakovredno orožje, kot je strojnica partizana v spo­padih. Junaka, podobnega pogumnežem iz akcijskih in detek­tivskih filmov, vzpostavljajo njegova moc, predrznost, agilnost, prožnost, spretnost, zvitost, cezmerno tveganje in cinizem. Ker ga ni strah, premore nekaj sarkazma, duhovitosti, clovecnosti, celo nekaj malega naklonjenosti do žensk. Dogajanje je pravilo-ma fokusirano na ekipo, za katero pa se ne bojimo pretirano, saj ji vecinoma uspe prevarati vse okrog sebe. 
Prvih šest epizod tudi razkrije, da kljub dobri volji televizija še ni imela dovolj organizacijske in produkcijske prakse, zato je bila zelo zadržana pri snemanjih v eksterierjih, ki zahtevajo sta­tiste in prilagoditev prostorov medvojnemu casu. Tako je precej dogajanja umešcenega v interierje, ulice so veckrat bolj prazne ali posnete v nocnih urah, ko je suspenz lažje dosegljiv. 
16 »V crnem kruhu ni rozin«. Pogovor o VOS, pripravila Stanka Godnic. Delo, 8. 5. 1971. 
VOS II. 
S02E01 Ena ni tri, predvajana 5. 4. 1971 S02E02 Dokaz pod zemljo, predvajana 12. 4. 1971 S02E03 V mreži, predvajana 19. 4. 1971 S02E04 Gadje med seboj, predvajana 26. 4. 1971 S02E05 Nocni koncert, predvajana 3. 5. 1971 S02E06 Med dvema ognjema, predvajana 10. 5. 1971 S02E07 Inšpektorji, predvajana 17. 5. 1971 
ZBIRNA ŠPICA VOS II. 
Režiser France Štiglic | Direktor fotografije Ivan Marincek | Asis­tenta Janez Verovšek in Ludvik Hajmar | Scenograf Niko Matul | Kostumografinja Milena Kumar | Glasba France Lampret | Zvok Herman Kokove in Franc Velkavrh | Asistent snemalca zvoka Jože Trtnik | Montaža Dušan Povh in Lida Braniš | Asistentka montaže Jelena Robnik | Maska Hilda Jurecic | Asistent režije Matija Milcinski | Tajnica režije Cveta Sabo | Asistent scenogra-fa Dušan Brajic | Garderoba Lea Hocevar | Rekviziti Vladimir Pogacnik in Alija Demirovic | Organizatorji Boško Klobucar, France Marolt in Majda Povh | Produkcija RTV Ljubljana (v špici epizod je kot izvajalec zapisan tudi Viba film). 
Nastopajoci: v osrednji skupini obvešcevalcev nastopajo Lojze Rozman, Dare Valic, Mirko Bogataj, Tone Gogala in Iztok Jereb; v sedmih epizodah nastopajo še: Duša Pockaj, Alenka Vipotnik, Dare Ulaga, Marjan Kralj, Judita Hahn, Stevo Žigon, Jože Zupan, Janez Vrhovec, Branko Miklavc, Janez Albreht, Andrej Nahtigal, Tone Slodnjak, Boris Cavazza, Sandi Krošelj, Božo Vovk, Kris-tijan Muck, Mirko Cegnar, Franc Stupica, Bogdan Lubej, Majda Potokar, Angela Hlebce, Franc Uršic, Milan Kalan, Tone Kuntner, Ivan Jezernik, Bojan Kapelj, Janez Hocevar, Rajko Stupar, Tone Trpin, Tugo Štiglic, Vera Murko, Ljerka Belak, Branko Grubar, Anica Sivec, Karel Pogorelec, Jože Loncina, Karli Brišnik, Maja Šugman, Marjan Ciglic, Peter Militarov, Sandi Krošl, Maks Bajc, Iva Zupancic, Anton Petje, Slavko Strnad, Jože Kogoj, Dušan Škedl, Angel Arcon, Ivo Ban, Polde Polenc, Božo Šprajc, Milan Brezigar, Vinko Podgoršek, Ana Sadar, Ludvik Šerjak, Boris Juh, Demeter Bitenc, Jadranka Tomažic, Franjo Kumer, Marjan Be­nedicic, Laci Cigoj, Drago Razboršek, Franci Prus, Pero Škerlj, Nadja Strajnar, Branko Miklavc, Danilo Bezlaj, Milena Zupancic, Marko Simcic, Franc Markovcic, Anatol Štern, Polde Polenc, Meta Pugelj, Jure Kavšek, Janez Keber, Vladimir Šau, Matjaž Turk, Vojko Rovere, Francek Drofenik, Polde Polenc, Marjan Hlastec, Tone Homar, Ali Raner, Branko Ivanc, Jože Mraz, Nada Turk, Pavle Jakopic, Vladimir Kocjancic in Jure Pretnar. 
Med nalogami partijske oborožene formacije VOS je bilo zbiranje obvešcevalnih in drugih informaciji, potrebnih za organiziranje odpora in vojnih akcij. Ukvarjala se je z opazovanjem okupator­jevih civilnih in vojaških oblasti, zbiranjem podatkov o oboro­ženih silah, zlocinih nad civilisti, o razmerah v zaporih, zasli­ševanjih, zbirala je podatke o protikomunisticnih delovanjih, sla­bila položaj sovražnikov, se poskušala vtihotapiti v okupatorjeve vrste, med vojaške, paravojaške in upravne organe. A ni le opazo­vala, temvec tudi ukrepala. Delovala je med letoma 1941 in 1944, ko se je pod vodstvom Ivana Macka reorganizirala v OZNO in se je pretežno ukvarjala z odkrivanjem notranjega sovražnika. 
V drugi sezoni je v cevlje glavnega junaka Bojana stopil Lojze Rozman. Tako kot Miha Baloh je imel tudi Rozman izjemno prezenco in stoicno držo detektiva, ki vsako stvar skrbno raz­misli in šele potem reagira. Njegov moto je bil, da je treba vse stvari najprej raziskati, šele potem se o njih izrekati. Druga sezona je umešcena v cas po kapitulaciji Italije, ko so nasprot­niki Nemci. Žal tudi tokratni okupatorji govorijo predvsem v slovenskem jeziku, kar gledalca prisili, da nenehno preverja uniforme, da lahko loci nemške zavojevalce od kolaborantov in vosovcev, ki pa jim travestija ni bila tuja. Vseh sedem epizod se dogaja v zimskem casu in v zasneženi pokrajini, vecinoma v gozdovih. Kamera Ivana Marincka je izvrstna, še posebej v posnetkih meglic in pokrajinskih vedut. 
KRIVDO JE TREBA DOKAZATI 
V prvi epizodi »Ena ni tri« so v vlogah glavnih vosovcev Lojze Rozman in njegovi stalni sodelavci Dare Valic, Mirko Bogataj, Tone Gogala in Iztok Jereb. Po uspešno izvedenem napadu mla­da kurirka (Alenka Vipotnik) odnese hrano ranjencem. Prebi­janje skozi sneg spremlja glasba, v kateri rahlo, a ucinkovito odsevajo takti partizanske pesmi »Bilecanka«, ki jo je v koncen­tracijskem taborišcu napisal Milan Apih. Glasbena oprema je v drugi sezoni, ko je bil zanjo zadolžen France Lampret, še pose-bej subtilna. Štiglic je pušcal, da so sekvence dihale in da je vca­sih govorila le slika, obicajno podkrepljena z glasbenimi pasusi, ki so rahlo referirali na partizanske pesmi. V prvi sezoni je bil za glasbo zadolžen komponist in dirigent Alojz Srebotnjak, ki je te asociacije ravno tako umešcal diskretno, a dovolj prezentno, da so sprožale emocije, sploh pri melanholicnih komadih, kot je npr. pesem »Na oknu glej obrazek bled«. 
V nadaljevanju sledimo akcijam VOS pri odkrivanju, kdo je Nemcem izdal skrito lokacijo partizanske bolnišnice, ki jo je okupator zažgal, pobil ranjence in bolnišnicno osebje. Osumljeni so trije, a Bojan, vodja obvešcevalcev, vztraja, da je treba kriv-do dokazati, ne pa obsojati po obcutku. Postopki preverjanja so pretirano domiselni: Dare Valic na primer išce podatke pri kmetu (Jože Zupan) tako, da se predstavi za gestapovca, ki se je preoblekel v partizana. Kmet se ob tem razjezi in gre nad nje­ga s sekiro, s tem pa potrdi, da ni izdajalec. Drugi, ki je poznal lokacijo bolnišnice, je kmet Knaflic, ki so ga Nemci ubili. Tretji, mestni lekarnar, pa je v gestapovskem zaporu naredil samomor. 
Žrtve okupatorjevega terorja v prvi seriji niso bile tako prezen­tne kot v epizodah druge sezone. Bojan z detektivsko analizo za­kljuci, da je izdajalka lekarnarjeva soproga Erna (Duša Pockaj), ki živi v mešcanskem stanovanju, nosi dragocen nakit in nastopa sumljivo. Z zvijaco pridejo do njenega priznanja – namignejo ji, da ji nacisti lahko zaplenijo premoženje in ob tem zaigrajo na-pad Nemcev. V past se ujameta tudi oba SS-ovska oficirja, ki sta vodila pokol v bolnišnici, svoj neusmiljeni egoizem pa v spopadu placa tudi lekarnarjeva žena. Vsekakor gre za pomenljivi nauk, da ne velja prejudicirati krivca brez dokazov, do dokazov pa ne prideš le z logicnim sklepanjem, ampak tudi s preudarnim in po potrebi zvijacnim ravnanjem. Nedvomno je ta nauk izpostavljen zaradi ocitkov, da je varnostno-obvešcevalna služba kdaj preko-racila svoja pooblastila in sodila ljudem brez dokazane krivde. 
ZLOCIN IN KAZEN 
Kriticne Štigliceve pripombe na prvotni scenarij druge epizode »Dokaz pod zemljo« so tako ostre, da je koncna verzija precej spremenjena. Odstranil je na primer prizor, ko otroci v svoji nedolžnosti izdajo oceta, zmotilo ga je Bojanovo preoblacenje v nemškega oficirja, ceš da je dovolj, ce se ta trik uporabi le enkrat, in podobno. S suspenzom je zapolnil dolgo pot zdrav-nice (Majda Potokar) in treh vosovcev, ki se v snegu, megli in mrazu prebijajo do ranjencev, vse dokler ne padejo v zasedo. Partizani se premaknejo v dolino na domacijo, kjer jih sredi noci obkolijo SS-ovci in jih pobijejo z zdravnico vred. Pod streli pade tudi vojak, kar Štiglic custveno prikaže s posnetkom nje­gove roke, ko spusti košaro, da se orehi razletijo na vse strani in skupaj z njim padejo po tleh. 
Na Bojanu je, da ugotovi, kdo je izdajalec. Nemški napad na samotno kmetijo mu je sumljiv: »Treba je dokazati, da ni bil slucaj, ne pa sklepati ali celo verjeti, da je šlo za slucaj,« pravi in preizkuša kmeta-gospodarja. Ta ob kopanju (svojega) groba prizna, da so ga Nemci izsiljevali, in grozili, da mu bodo ubili družino in požgali hišo, ce ne spregovori. Bojan uprizori past, družino izseli in ponoci spreobrnjeni kmet s svetilko, ki je bila prej dogovorjeni znak, opozori Nemce, da so v hiši partizani. Partizani seveda Nemce pobijejo. Kmet, ki ima na vesti eno smrt nemškega vojaka, vpraša Bojana: »Kaj bo potem?« Ali ga torej caka kazen, ker je ubil vojaka, ali pa mu bo povojna oblast priza­nesla, ker je vendarle sodeloval tudi s partizani? »Sam boš moral vedeti, kako in kam!« mu namigne Bojan. »Vem,« mu odgovori kmet, ki spozna, da dejanj ni mogoce sprati z drugimi dejanji. 
Tretja epizoda »V mreži« se ukvarja z vprašanjem, kdo je Nem­cem izdal sestanek vosovskega štaba, kjer sta preživela le kurir­ka in Ambrož (Brane Grubar), sekretar ilegalnega komiteja. V casovnih preskokih in paralelni montaži spremljamo zasliša­nje – vodi ga Boris Cavazza, –, kjer naj bi sodno ugotovili, kdo je izdajal. Po razlicnih intrigah, ki nas vodijo k napacnemu krivcu, Bojan nato s tveganimi akcijami zbere dokaze, ki pripeljejo do pravega krivca – Ambroža. Poleg njega obvešcevalci zajamejo tudi Nemca Klausa (Tone Slodnjak), ki izziva s prevarami in teo­rijo, da so v vojni morilci vedno na obeh straneh, zato je smiselno nasprotniku podtakniti sum v lastne ljudi. In smo ponovno pri poanti, ki jo sporoca Bojan: da šteje samo to, kar je možno doka­zati. »Ne sme ostajati sum, ki razdvaja, in ne velja naprtiti krivde nekomu, ki mu je ne uspeš dokazati,« pravi Lojze Rozman. 
Zato je njegovo izpraševanje in preverjanje temeljito – skicira dogajanje in z rekonstrukcijo išce dokaze. Za razliko od njega je predsedujoci na sodišcu (Boris Cavazza) površen, kar mu Bojan ocita z besednjakom prava: »Da se ne bi vsi pobili, nas lahko ob-varujejo le razcišceni primeri, ne pa prehitre sodbe.« Ponovno zmaga Bojanov prav, slonec na moralnem in stvarnem pravu. 
Cetrta epizoda »Gadje med seboj« ni v celoti ohranjena, zato je za razumevanje naracije koristno poseci po Štiglicevih pri­pombah na predlog scenarija. Jasno zapiše, da ni treba izgub­ljati casa s prizori požigov in streljanja, ker so preveckrat videni in postajajo presplošni ter dekorativni. Nasprotuje tudi prevec poglobljenemu prikazovanju medsebojnih odnosov med Nem­ci, vztraja pa na poudarjanju akcije obvešcevalcev. Pravi, da je dovolj, ce zacutimo rivalstvo med dvema pripadnikoma dveh nemških obvešcevalnih služb (Stevo Žigon in Anton Petje) in njuno željo, da se prikupita svojim šefom. Cetudi se Štiglic v ko­mentarjih na scenarij priduša, da ne velja izgubljati casa s prizo­ri pohodov, jih ne opusti, ampak s paralelno montažo nadgradi s posnetki mucenja in usmrtitve na zaslišanju. Sekvence s poho­di, vožnjami, pomenljivimi pogledi in intervali krepi z glasbo, ki ima reference v partizanskih napevih. Sicer ima epizoda nekaj lokacijskih novosti (Nemci se npr. družijo v hotelu Toplice na Bledu), nekaj novih obrazov (Ivo Ban, Iva Zupancic) in drznih intrig (kraja kljucev zaradi prisluškovanja v hotelski sobi, izgub­ljena peta na škornju kot dokaz) in novih potez (ženska – Iva Zupancic ubije izdajalca). Kakorkoli, epizoda predstavi cišcenje v lastnih vrstah s pomocjo zvijac, opazovanj in omogocanja si­tuacij, kjer se notranji izdajalci sami izdajo. 
Peta epizoda »Nocni koncert« je zgodba o Borisu (Boris Juh), bivšem porocniku jugoslovanske vojske, ki se po kapitulaciji Ita­lije vrne iz ujetništva. Njegovo dekle Mira (Jadranka Tomažic), ki je povezana z OF, ga prepricuje, naj se pridruži partizanom, a Borisa skrbi, ker je pred vojno izrocil Nemcem pomembne dokumente, ki bi ga lahko zdaj kompromitirali. Nemec Sturm-führer Dacke (Demeter Bitenc), ki ga je Boris spoznal že pred vojno in je ljubitelj glasbe – Boris je namrec tudi glasbenik –, pa zahteva, da postane nemški agent. Borisu ne preostane drugega, kot da pristane v dvojno igro, a kmalu zahteva umik, saj v bata­ljonu zacenjajo sumiti, da je izdajalec. Dacke spozna, da nanj ni vec mogoce racunati, zato ga hladnokrvno ubije. S pomocjo naj­denega koncertnega programa ob njegovem truplu vosovci raz­pletejo dogajanje. Sled jih namrec pripelje do Dackeja, ki v svoji razkošni rezidenci – najbrž gre za Plecnikovo vilo na Zarnikovi ulici v Ljubljani – prireja glasbene vecere. V drzni akciji, kjer v Nemce preobleceni vosovci vdrejo v vilo in Rozman namesto po violini seže po pištoli, postrelijo Nemce in ugrabijo Dackeja. 
V šesti epizodi »Med dvema ognjema« je znova v ospredju sin-drom izdaje. Štab VOS je veckrat prikazan v situacijah, ko pre­gledujejo pošto in se soocajo s pozivi ljudi, naj likvidirajo neko­ga, ki jim je sumljiv. To ljudsko denunciantstvo, ki je imanentno tudi današnji družbi, je v nanizanki prisotno tudi zaradi pou­darjanja nauka, da mora imeti vsak sum svojo utemeljitev. V povojnem in medvojnem casu pa vemo, da je bilo teh preverb (pre)malo in da so obracunom nemalokrat botrovala mašceva­nja in sovraštva, pa tudi osebne zamere, o katerih se razpravlja še danes. V tej epizodi spoznamo profesorja (Branko Miklavc), ki se mu vsi izogibajo. Ko se sprehaja po ljubljanskih ulicah, se ljudje oddaljujejo in pogledajo stran, mladi pa za njim vpijejo: »Heil Hitler!«. Spoznamo, da se skrivoma srecuje z vosovci, a ko vidi, da ga zasledujejo, želi sodelovanje prekiniti in jih zašcititi. Nemci sprožijo operacijo Frühling, ko se agenti infiltrirajo v vse pore bivanja – tudi med obvešcevalce. Ker profesor ne pristane na sodelovanje z Nemci in dvojno špijonažo, dobi strel v hrbet. 
S sedmo epizodo »Inšpektorji« se je maja 1971 zakljucila druga sezona nanizanke. Tokrat sta se komandant VOS (Dare Ulaga) in glavni junak Bojan (Lojze Rozman) ukvarjala s pridobiva­njem podatkov o strateško pomembni infrastrukturi na terenu. Ker imajo zaradi bližajoce zime malo casa, Milan (Ali Raner) pa zaradi prerane smrti ne uspe sporociti vseh pridobljenih po­datkov, se v akcijo poda Bojan, ki se s sodelavci, preoblecenimi v Nemce, in z nemškim tankom odpelje na sedež belogardistov v Bistri. Filmska zgodba prikazuje odlicno akcijo, v kateri ob-vešcevalci pod Bojanovim vodstvom pripravijo utrjeno belogar­disticno postojanko do tega, da kot zrela hruška pade brigadi v narocje. Tudi tokrat podlaga za zmago niso neka velika domo­vinska custva ali zavezanost partijski pripadnosti. Bojan zma­guje zato, ker je neskoncno odlocen, drzen, ker ga žene narav­nost nadcloveška žeja po uspehu in ker je pri tem izredno zvit in domiseln. V slovenskih filmih takšnih junakov tako rekoc ni. 
ZAPUŠCINA VOS IN IGRANEGA PROGRAMA RTV 
V kadrih VOS ni opaziti velikih financnih vložkov, a ne glede na to serija dokazuje dinamicnost in odprtost igranega progra-ma na televiziji, ki je v tistem casu resno spodbujal raznoliko kulturno-umetniško produkcijo. Danes RTV raje paradira z informativnim, ne pa umetniškim programom. Drugace je bilo sredi šestdesetih in sedemdesetih let, pa tudi kasneje, ko so TV podpirali intelektualci – od Pavcka do Štiha – in se spušcali v eksperimente, kot je bila npr. nadaljevanka Devet krogov ne­kega raja (1970, Jože Pogacnik [po scenariju Jožeta Javorška]). France Štiglic je v tem casu posnel kar pet razlicnih serij. Med bolj odmevnimi je bila mladinska barvna serija Bratovšcina Sinjega galeba (1969), posneta po istoimenski povesti Toneta Seliškarja. Dobro sta bili sprejeti tudi otroški nanizanki Vija­vajaringaraja (1967, Anton Tomašic) ter Naocnik in Ocalnik (1971, Franc Uršic), kriminalisticna serija Vest in plocevina (1974, Anton Tomašic) z Borisom Cavazzo v glavni vlogi pa je ljudi dobesedno prilepila pred ekrane. Veliki hiti so bili tudi na­nizanka Dekameron (1971/1972, Václav Hudecek) ter Štiglice-vi Mladost na stopnicah (1973) in Zrelo je žito (1983). 
Urednik Tone Pavcek je zagovarjal pluralen pristop razlicnih žanrov in zvrsti. A VOS ni bila primerljiva z nicemer, kar se je ustvarjalo (do) takrat: ni bila socialisticna propaganda o moralnih, ideoloških, zgodovinskih in filozofskih vrednotah, prav tako ni hotela predstavljati bodisi razkroja ali ohranitve teh vrednot. Kritikom, ki so ocitali podhranjenost serije VOS in spregledali njeno zelo dobro gledanost, je odgovarjal: »Ce jim na prvih korakih režemo crn kruh, naj ga ocenijo kot crn kruh in naj ne ugotavljajo, da v njem pogrešajo rozine. V crnem kruhu ni rozin.«17 Bojim se, da bi se tudi danes ob morebitnem 
17 »V crnem kruhu ni rozin«. Pogovor o VOS, pripravila Stanka Godnic. Delo, 8. 5. 1971. 
ponovnem predvajanju serije VOS zgodila »temna stran mese-ca«: usula bi se pisma bralcev, Pricevalci bi se potrojili, pole-mike pa bi se zožile na binarne ideologije in na vprašanja »re-snicnosti« vojnih zmagovalcev. Serija se namrec jasno postavi na stran upora proti okupatorjem in kolaborantom – kar je dandanes vse manj samoumevno. 
Za pregled domace ustvarjalnosti na televiziji bi nujno potrebo­vali zbirno filmografijo televizijske produkcije, ki bi vkljucevala igrane, dokumentarne, kratke in druge filme, vkljucno s televizij­skimi serijami. Odsotnost tovrstne baze podatkov tako uporab­nikom kot avtorjem povzroca kar nekaj težav in dopušca razu­mevanje televizijske produkcije kot manj vredne ustvarjalnosti. Tako se vcasih nejasno zapiše, da je našo prvo televizijsko nani­zanko posnela režiserka Marija Šeme Baricevic. Leta 1965/1966 so namrec predvajali vec epizod serije Vecerna šola, ki jih je re-žirala po scenariju Alberta Paplerja. Marija Šeme Baricevic ima izjemno bogato televizijsko filmografijo: od dram, nanizank in kratkih filmov do baletnih, glasbenih, mladinskih in kulturnih oddaj. Kljub dolgemu seznamu režij pa je šele pred tremi leti postala castna clanica Društva slovenskih režiserjev in režiserk. 
Upam, da sem s »kopanjem« po arhivu in zgodovini VOS uspela odstreti vsaj kakšno zanimivo informacijo in razbliniti nekaj ne­vednosti o prvi televizijski seriji v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Spomin je vse bolj kratkega daha, televizija pa ne kaže volje, da bi svoje serije obudila ali jih vsaj kontekstualno predsta­vila, cetudi bi nas morala VOS zanimati najmanj zaradi žanrske eksotike, pionirstva, naknadne mistifikacije in filmske zgodovine. 

SNEMANJE TELEVIZIJSKE NADALJEVANKE VOS II. LETA 1970–1971 V BISTRI | IGRALEC TONE GOGALA NA TANKU, OB NJEM FRANCE ŠTIGLIC | FOTO EDI ŠELHAUS, HRANI: MNSZS.