Smuk, smuk, smuk... |rikimala je starka zima. Kar čez noč je dobila priroda novo lice. Nastal je popolnoma nov svet, ki se zrcali v prelepi snežni odeji in se iskri in lesketa v hlad» nem zimskem solncu ... In koliko lepote je v snegu, iz vsake belo odete stvarce diha prijazna, svetla poezija, poezija belih zimskih dni... Vsa znamenja so kazala in vremenoslovci so že nekaj mesecev prej obetali, da dobimo ostro in hudo zimo. — In ko bodo te moje vrstice, na« menjene vsem mladim zimskim sportni* kom. predvsem smučarjem, zagledale beli dan, bo gotovo že sezona, prava zimska sezona z obilico snega, v največjem raz> mahu. Veliko naših mladih čitateljev si je toplo želelo, da jim prinese božiček smučke z vso opremo. Vsem pridnim je gotovo izpolnil njihovo željo, da, celo za božične praznike nam je poslalo nebo nekoliko bele prevleke, kakor da bi vedelo, kaj je še potrebno k popolni smučarski opremi. Danes je vsak sport, če ga gojimo pravilno in ne pretiravamo, izraz veselja do življenja in dela in je obenem za življenje zelo po« trebno zdravilo. In kako zdravo je šele sraučanje! Kdaj pa je zrak čistejši in kdaj sije solnce na visokih planinah lepše in topleje, če ne v zimi. Kaj je lepšega nego bivati v prosti, lepi zimski naravi med temnimi smrekovimi gozdovi in drseti z višav preko zasneženih poljan z brzino brzovlaka v dolino. Vprav zaradi tega pa postajajo množice pripadnikov tega spor* ta vsako leto večje in večje. Na vseh po« ljih in pobočjih, kjer je količkaj priprav* nega prostora, opažamo v zimi živahno in razigrano vrvenje. Vsak smučar deli tam z drugimi veselje in nezgodice smu* ka, pa naj bodo tega ali onega izvora. Domovina tega lepega in zdravega sporta je daljna Norveška. Prastari Norvežani so bili celo tako navdušeni za smučanje, da so si takrat, ko so bili še pogani, izmislili lastne bogove za zaščitnike in varuhe tega njim tako svetega sporta. Drugi zopet trdijo, da so bili prvi smučarji — Indijanci, ki so hodili in še danes hodijo po neskončnih zasneže= nih poljanah s snežnimi črevlji. to je z ne= kakimi velikimi, žlicam podobnimi obroči, prepletenimi z jermenjem. Pravijo, da so ti snežni črevlji predhodniki današnjih smučk. Tudi pri nas v Sloveniji, tana okoli Velikih Lašč, imamo košček smučarske zgodovine. Saj omenja naš veliki zgodovinar Valvazor, ki je napisal tri debele knjige o mestih, gradovih, ljudeh, navadah in običajih tia Slovenskem, da nosijo pozimi kmetje, ko hodijo iz kraja v kraj, na nogah navezane deske, da se jim ne udira v snegu in da si hitreje pomagajo naprej. Norvežani so prenesli smučanje na vse druge narode. Smučarje najdemo povsod, v Franciji, v vroči Italiji, celo v solnčni Španiji, kjer je v visokih Pirenejih za nje pravi raj. Tudi Japonci imajo na svojem s snegom pokritem ognjeniku, na sveti gori Fudžijama, dosti priprav* nega prostora. Zato pa, ko je opravljeno vse deio, ki ga vam nalaga šola, ko so spisane naloge, potem kar smuknite v tople nogavice in v debele čtevlje, m smučke na ramo ali sanke v roko, pa hajd v mrzel zimski dan! Naj brije burja, naj sneži, pravi sportnik ne pozna mraza in drugih vremenskih neprilik. Stnuk, smuk!