Polda Tone
Prva piščalka
Toplo sonce je izvabilo otroke na Stovičje. Prisojna stran je že odkopnela. Kurjice so pogledale izpod grmovja in se čudile rdečemu resju. Veter je pozibaval grmovje in stresal vrbe, da se je iz inačic usipal cvetni prah.
Samotne čebele so se preletavale na resju. Zakoparjevi otroci so se igrali na Siovičju.
Dolge grive suhe trave so bile poležane od snega. »Kakor lasje na razkuštranih glavah!« je uganila Jeriea.
Minca ni mogla verjeti. Ko pa je Jerica spletla šumečo travo v debele kite. ji je tndi Minca morala pritrditi: »Kakor glavice!« — Potem sta dolgo cepeli ob njih: opletali sta jih, pa spet razkuštrali. Tudi lasali sta jih, če se jima je zdelo, da so poredne.
Še v čislili nista imeli bratca, ki je sedel nekoliko nad njima, pod očetovo brezo.
Dolgo sia se sestrici veselili ob svojih otrorih. Pa si je Minca izraislila, da so vsi otroci kraiko pristriženi. Le njena dekleta naj bi nosila dolge lase! Ne! Ostriči iih mora! In Jerica seveda tudi.
»Takec! Posodi nama nožek!« Siekli sta k njemu.
»oam ga rabim.«
»No, dajU
339
»Ne dam! Nekaj delam,« Še tega ni hotel povedati, kaj dela.
»Uh! Boš že videl!« sta se obe namrdnili nanj.
»Uh!« jih je oponašal: »Saj že zdaj vidim.«
Potem sta spet spletali kite. Tudi kurjic in rdečega resja sta vpietali med lase, pa se jima je Le zdelo, da bi bilo mnogo lepše, če bi bile glavice ostrižene. Pa kaj, ko Jakec ne da noža! Če bi domov slekli ponj? Ne, ni varno: mati bi ga gotovo ne dala. Nazadnje bi moraii še cfoma ostati, saj se mati itak vedno huduje, če uidejo na gmajno. Pravi, da je zemlja še premrzla, da bi posedali po tleh.
Jerici se ui zdela nič prerarzla. Res je v grapi še sneg, toda na prisoini strani že eebele letajo.
Droben žvižg se je oglasil med grmovjem. Zidarjev Matevžek je
Lrišel. Za hip se je ustavil pri Jerici in Minci. Obe hkrati sta planili njemu.
»Matevžek! Ali imaš nož?« »Kaj pa, če ga nimam.« »Saj vem, da ga imaš. Še prav lepegal«
Fantu je dobTo dela pohvala. Molče je dal nožek Jerici. Ko je nato odliitel k Jakcu, pa se je norčeval iz ostriženih glavic: »Seveda, uši imajo v laseh, pa jih morata ostriči.« Dekleti sta strigfi in česali šumeco travo. Vse popoldne bi se ne bili naveličali.
Pa se je s hriba oglasila pesem. Piščalka!
Saj ni bila prava pesem, pa je bilo vendar tako lepo. Kakor bi prihajala pomlad; vile plešejo pred njo in tiho pojejo pesem. In ta pesem prežene starko zimo. ki še sedi v zaledenelih grapah.
Piščalka je pela naprej. Pesem pomladi je pela, pesem cvetja, veselja in sonca. Pesem mladosti je bila to.
Minca in Jerica sta stekli do Jakca. Pod tanko brezo je sedel. lz vrbove mladike si je urezal pisčalko. Ta teden je bil že vsak dan poskušal, pa se mn še nikdar ni posrečito. Danes pa se mu je. Tiho je pela piščalka, pa je bilo ven-dar tako lepo. Kako tudi ne: saj je bil to prvi pomladni po-zdrav.
>Daj, pusti, bom še jaz ma-lo!« je zaprosila Jerica. Minca pa je samo z očmi prosila. »Počakaj!< Jakec je delal piščalko zase in ne za druge. Čez čas je tudi Matevžek poprosil za deklici: »No, Jakec! Pa jima pnsti malo!< Potem sta smeli piskati, pa samo malo Časa.
Takec se je bal, da bi mu jo pokvarili. Sedeli so pod mlado brezo in gledali v dolino. Ob nedeljah so prav tam sedeli z očetom, ki je vsc lepe nedelje slonel ob tej brezi. Njegova je bila. Nikdar je ni pusiil obsekati: rad jo je imel in kraljica ji je rekel.
Matevžek je natrgal pest rumenib brkončic. Dal jih je Jerici in Minci. Potem so vsi hkrati zapiskali: Jakec na piščalko, drugi pa na
340
frobentice. Kdo bi mogel kaj lepšega: še breza je zazibala veje, kakor bi piisluhnila.
Dokler ni zmanjkalo brkončic, se niso naveličali. Nato sta sestrici spei silili v Jakca:
»Vsaj toliko mi pokaži, da bom videla, kako se naredi!«
»No, tu jo imaš: da bo mir,« se je vdal Jakec.
Ni mogla razumeti, kako je ovil lubje. Moral ji je vse povedati. »Vidiš! Pod lubjem se pretaka sok. V veje teče, da morejo vzbrsteti. Pozimi soka ni in drevje je brez življenja. Tam, pod skorjo, kjer se fa sok pretaka, je lubje čisto nežno: skoruj sania voda je. Če s topim predjiietom obtolčeš vejo, lubje odstopi od lesa in se da počasi prav Iepo omajiti.
Jerica kar ni uiogla verjeti. da je sok pod lubjem. Saj bi bilo to nekaj takega kakor kri v človeku. Jakec jo je hotel prepričaii:
>Lej, če ne verjameš — sem poglej!«
Zarezal je v mlado brezo. Komaj je dvakrat potegnil z nožem preko debla, se je prikazal sok: kakor solza debela kaplja je spolzela iz zareze. Potem so pritekle še in še, dokler se ni kar ulilo po deblu kakor kri iz rane.
Jerica je verjela, da je v drevju sok. Matevžek pa se je spomnil, da mu je nekdo pravil, kako sladak sok ima breza. Srknil je nekaj kapljic in dobro se mu je zdelo. Tudi drugi bi se bili radi napili sladke pijače.
»Čakaj! Bom bolj zarezal, da bo kaj priteklo!« Jakec je spet zasadil nož. čim bolj široko je zarezaval, bolj je teklo po deblu. Do belega lesa je zarezal, nato se je nagnil k brezi in dolgo pil.
Tudi sestrici sta pokusili. Pa so se spomnili, da je to tisti sok, ki bi moral v veje ponesti življenje.
Jerica je prva sklonila glavo: »Ti! Breza se bo posušila!*
Nihče ni odgovoril: vsi so gledali, kako iz debla odteka sok.
»Očetova je ta breza. Kraljica ji je rekel.«
>Nikar ne povejta, da sem jo jaz zarezal,« je tiho moledoval Jakec. Ko pa so vsi molčali, je spet spregovoril:
»Piščalko vama dam, če bosta tiho.« Ytaknil je piščalko Jerici v žep. Matevžek pa se je trudil, da bi z ilovico zamazal zarezo. Pa je sok hitro razmočil prst, izpral jo je in spet je curljalo po debhi. Preveliko rano je imela breza.
Odšli so domov. Jerica je žvrgolela na piščalko. Toda piščalka ni nič več pela o pomladi. O smrti mlade breze je pela. Vsaj otrokom se je tako zdelo.
»Kajne, da ne bosta povedali!« je spet zaprosil Jakec, ko so prišli doraov.
Čudno molčeči so bili tisti večer otroci. Nič niso govorili. V tla so gledali in še za igre jim ni bilo.
V mraku je prišel v hišo oče. Takrat je Jakea zaskrbelo. Jeeljaje je vse povedal: da je brezo zarezal in da jo je zarezal samo zato, ker so se hoteli napiti sladkega soka.
In čudno! Oče ga ni kaznoval, še oštel ga ni: »No, si že priden, da si le sam povedal,* mn je rekel.
Pozneje so se v hribu oglasile neštete piščalke. Njihova pesem je privabila pomlad. Ko je pomlad z zelenjem in cvetjem ogrnila Stovičje in ko ie utihnila zadnja piščalka, si je tudi breza zacelila rane in ozelenela.
341