— 404 — Slavia Centralis 1/2022 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Marko JESENŠEK, 2021: Poglavja iz razvoja slovenskega jezika. M ar ib o r : Univ er zit e t na z al ož ba U niv er z e v M ar ib o r u . (M e dnar o dna k nj i ž n a z b i r k a Z o r a, 1 4 5 ) . 3 4 8 st r . Redni profesor dr. Marko Jesenšek, za - poslen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, je izdal svojo enajsto znanstveno monografijo z na - slovom Poglavja iz razvoja slovenskega jezika. Monografija je izšla leta 2021 kot 145. v Mednarodni knjižni zbirki Zora. Izdala jo je Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. Dr. Marko Jesenšek se v svojih znan - stvenoraziskovalnih razpravah v najve - čji meri posveča diahronemu razvoju slovenskega jezika, v katerih ruši dolgo časa ustaljeno prepričanje, da je tradicio - nalna knjižna slovenščina le kranjščina. V svojih razpravah opozarja na dvoj - nični razvoj v alpskem in panonskem prostoru, saj sta do sredine 19. stoletja soobstajala osrednje- in vzhodnosloven - ski knjižni jezik, s tem pa kranjščina, prekmurščina in vzhodna štajerščina kot pokrajinske knjižne različice. Znanstvena monografija Poglavja iz razvoja slovenskega jezika obsega 348 strani. Poleg spremne besede in literature je v njej osemnajst samostoj - nih poglavij. Okvir razmišljanj, to sta prvi in zadnji prispevek v monografiji, v ospredje postavljata Jožeta Toporišiča z njegovo periodizacijo zgodovine slo - venskega jezika ter njegovim pogledom na Pleteršnika in sodobno slovensko slo - varopisje. Znotraj teh dveh prispevkov pa kot »vloženo zgodbo«, kot jo poime - nuje avtor dr. Marko Jesenšek sam (str. 9), vplete šestnajst razprav, v katerih odstira po njegovem mnenju izbrana pomembnejša jezikovna dogajanja od 16. do 21. stoletja. V prvem poglavju z naslovom Razvoj slovenskega knjižnega jezika j e pred - stavljena Toporišičeva pot oblikovanja posameznih obdobij zgodovine sloven - skega knjižnega jezika, v zadnjem pa Toporišičevo visoko mnenje o Pleter - šnikovi slovaropisni vlogi pri obliko - vanju slovenskega knjižnega jezika. Iz tega so se razvili danes že tradicionalni Pleteršnikovi dnevi, ki jih vsako leto or - ganizirajo v Pišecah, v prvih letih Jože Toporišič, zadnja leta pa avtor predstav - ljene monografije dr. Marko Jesenšek. V prispevkih osrednjega dela mono - grafije (avtor ga sicer imenuje »vložena zgodba«) se odstira avtorjev osebni po - gled na nekatere (po avtorjevi presoji) pomembnejše mejnike v razvoju sloven - skega jezika. Predstavljeni so bili na do - mačih in tujih simpozijih ali objavljeni v revijah ali kot samostojna poglavja v monografskih publikacijah. Osrednja zgodba monografije se zač - ne z izraženo potrebo po znanstveni zgodovinski slovnici slovenskega je - zika, ki bi na enem mestu predstavila razvoj vseh ravni slovenskega jezika. Seznanimo se lahko z dosedanjimi raz - ličnimi izdajami posameznih delov zgo - dovinske slovnice slovenskega jezika in možnostmi za sodobno slovensko zgo - dovinsko slovnico. Dobro izhodišče za pripravo sodobne zgodovinske slovnice slovenskega jezika predstavljajo števil - ne razprave in monografije slovenskih raziskovalcev razvoja slovenskega je - zika (npr. Orožen, Merše, Orel, Novak, Karničar, Jesenšek, Ahačič, Ulčnik). Pri pripravi zgodovinske slovnice nam bo - do lahko v veliko pomoč češke izkušnje. V nadaljevanju osrednje zgodbe mo - nografije so predstavljeni slovensko-hr - vaški jezikovni stiki v protestantizmu 16. in 18. stoletja. V protestantizmu so se uveljavili osrednjeslovenski (kranj - ski) knjižni jezik (v 16. stoletju) ter — 405 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports vzhodnoslovenski (prekmurski) knjižni jezik (v 18. stoletju). Avtor na podlagi natančne analize deležniško-deležijskih oblik na - č in -ši kranjščino, prekmur - ščino in kajkavščino obravnava kot ena - kovredne jezike ter na podlagi gradiva dokazuje medsebojno prepletanje in medsebojno prevzemanje posameznih jezikovnih lastnosti. S prepletom ljudskega in cerkvenega slovstva se seznanimo v analizi Tinjske - ga rokopisa. Avtor se podrobno posveti skladenjskim značilnostim, s poudar - kom na tipologiji stavka in rabi ločil. Dva prispevka se nanašata na Can - karjevo slovenščino in Cankarjev vpliv na prenovo slovenskega knjižnega jezi - ka. Podrobneje so predstavljeni Brezni - kovi in Toporišičevi pogledi na Cankar - jevo slovenščino. Prispevek Slovenski jezik v Avstrij- skem cesarstvu odstira jezikovno-zgo - dovinske in kulturno-politične razmere v Avstro-Ogrski. Ideja pomladi narodov (Zedinjene Slovenije), v kateri gre za razumevanje naroda in države, narod pa je bil določen z jezikom, je sredi 19. stoletja povzročila jezikovno zbližanje ter vplivala na poenotenje slovenske knjižne norme v t. i. novoslovenščino ali enotni slovenski knjižni jezik. Pri tem je šlo za obojestranski proces pri - bliževanja, prepletanja in prevzemanja jezikovnih značilnosti iz kranjščine in prekmurščine. Nove oblike je objavil Miklošič v prevodu Občedržavljanskega zakonika, s čimer je omogočil nastanek še zadnje funkcijske zvrsti slovenskega jezika ‒ ob že razvitih umetnostni, pu - blicistični in praktičnosporazumevalni zvrsti se je uveljavil tudi strokovni in znanstveni jezik. Oblikovanje, utrjeva - nje, rast in razvoj enotnega slovenskega knjižnega jezika so sredi 19. stoletja pomembno sooblikovale Bleiweisove Novice z združitvijo vseh slovenskih piscev. Uresničevati se je lahko začela misel, da je enotni slovenski jezik treba uvesti tudi v šole in urade. V izrazito nemškem Mariboru, ki je bil v 19. stoletju nasilno germanizi - ran, je to nalogo prevzela šolska sestra Margareta Puhar. Po Slomškovi ideji o izobraževanju v slovenskem jeziku je organizirala skrb za revne deklice, s tem pa oblikovala prve razrede šole za deklice. Poučevanje šolskih sester v slovenskem jeziku je presegalo verske in izobraževalne okvire; prizadevanje za enakopravno rabo slovenskega jezika v šolstvu in javnem življenju je dobivalo narodnostni značaj. Dr. Marko Jesenšek se v monografiji dotika tudi družbenosti slovenskega je - zika. Analizira posamezne pomembne družbene pojave in jezikovno delova - nje vidnejših slovenskih posameznikov. Skozi družbenojezikovne poudarke lah - ko spoznamo razvoj slovenščine skozi obdobja in njihov vpliv na oblikovanje stanja, v kakršnem je slovenščina da - nes. Po oblikovanju enotnega sloven - skega knjižnega jezika je sledila vrsta zaviralnih dejavnikov, na primer lev - stikovanje v drugi polovici 19. stoletja, novoilirizem na začetku 20. stoletja, jugoslovenarstvo po prvi svetovni voj - ni, v današnjem času pa anglizacija, predvsem na področju visokega šolstva. V monografiji lahko tako sledimo na - predovanju in zablodam slovenskega knjižnega jezika skozi čas. Avtor od - stira in kritično vrednoti tudi razloge za posamezno stanje. S skrbjo se ozira na jezikovno globalizacijo in poskuse anglizirati slovensko šolstvo, slovenski jezik pa pahniti v položaj, kot je bil v 19. stoletju. Tudi danes slovenski je - zik več kot očitno potrebuje pogumnih posamez nikov, kot sta bila Margareta Puhar v sredini 19. stoletja in Rudolf Maister na začetku 20. stoletja. In kot se — 406 — Slavia Centralis 1/2022 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports vedno bolj dozdeva, tudi danes potrebu - jemo Majniško deklaracijo ‒ sinonim za borbo pri uveljavljanju slovenskega jezi - ka ‒, ki bo zaščitila slovenski učni jezik na slovenskih univerzah in zahtevala, da mora slovenski profesor na slovenski univerzi slovenskemu študentu preda - vati v slovenščini. Kot je zagovarjal že jezikoslovec Jože Toporišič. Ob natančnem pregledu monografije Poglavja iz razvoja slovenskega jezi- ka dr . Marka J esenška lahk o pri trdim besedam ene od recenzentk monogra - fije, dr. Metke Furlan: »Monografijo odlikuje avtorjevo natančno dokumen - tiranje stvarnih podatkov, s katerim dobro utemeljuje posamezne teze. Od - raz tega je bogat popis bibliografskih enot. Predstavljene vsebine so podane v tekoči, nezapleteni slovenščini. To pa je pomemben pogoj, da po znanstveni monografiji ne bodo posegali le domači in tuji strokovnjaki, ampak tudi drugi radovedni uporabniki.« (str. 316) Predstavljena monografija je vseka - kor bogat prispevek k obravnavi in ra - zumevanju razvoja slovenskega jezika skozi njegova uspešna in manj uspešna obdobja ter k skrbi za njegovo mesto, ki si ga nedvomno zasluži. Polonca Šek Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru polonca.sek@um.si Tjaša MARKEŽIČ, Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 2021: Feminativi v slovenskem jeziku. M ar ib o r : Univ er zit e t na z al ož ba Univ er z e v M ar ib o r u . (M e dnar o dna k nj i ž n a z b i r k a Z o r a, 1 4 3 ) . Pišući članak o tvorbenom statusu žen - skoga mocijskog parnjaka u hrvatskome jeziku 1987. godine Eugenija Barić s osobitim je zadovoljstvom zapazila da u središtu Zagreba na javnom profesij - skom natpisu stoji Odvjetnica Dafinka Večerina, a ne odvjetnik kao što j e u tadašnjoj praksi bilo uobičajeno. 1 T a bi vrsna hrvatska jezikoslovka, čijim je jednim od znanstvenih interesa bila i mocijska tvorba, godine 2022. sa za - dovoljstvom utvrdila da na pločama u današnjem Zagrebu uz ženska imena i prezimena pretežu profesijski femi - nativi. Ova anegdota koja ukazuje na promjenu do koje je došlo u jezičnoj uporabi tijekom tridestak godina poka - zuje nesmanjenu aktualnost proučava - nja mocijske problematike. U svojoj se monografiji Feminativi v slovenskem jeziku autorice Tjaša Mar - kežič i Irena Stramljič Breznik bave upravo mocijskom tvorbom – temom koja je slovenistiku počela zanimati devedesetih godina prošloga stoljeća (Žagar, Miharčič Hladnik 1995., Be - šter 1997., Vidovič Muha 1997.). Mo - cija, međutim, nije samo rječotvorbeni problem, već ju je i moguće i potrebno razmatrati s više gledišta jer se s društ - venim promjenama mijenja se i jezična situacija koju valja ponovno analizirati i opisati. Upravo je zato mocija uvijek aktualna tema koja zaokuplja mnoge filologije. 1 Eugenija BARIĆ, 1987: Tvorbeni status ženskog mocijskog parnjaka. Rasprave Zavoda za jezik 14, 45. Podrubna bilješka 7.