Uredništvo
inupravništvo:
Kolodvorsko ulico štov. 15.
7, urednikom so moro govoriti vsak dan od 11. do 12. uro.
Rokopisi bo no vračajo.
Inserati:
Šoststopna potit-vrsta 4 kr., pri večkratnom ponavljanji dajo se popust.
ljubljanski Ust
večerna priloga deželnemu uradnemu časniku.
Izhaja, vsak dan razen nedelj in praznikov oh £». ixri zvečer.
Velja
za Ljubljano
v upravnifitvu: zaoelo lotoGgld., za pol lota S gld., za čotrt lota 1 gld. 50 kr., na mosoo 50 kr., pošiljatev na dom velja mesečno 9 kr. več.
Po poiti velja
za oololeto 10 gl., za pol lota 5 gld., ■a čotrtlota2gld. 50 kr. in za joden mesoo 85 kr.
Štev. 64.
V Ljubljani v petek, 20. marcija 1885.
Tečaj II.
Potovanje cesarjeviča Rudolfa.
Ponosna ladija reže zelene valove jadranskega morja: cesarska jahta »Miramar" pluje iz starodavnih Aten nazaj proti dalmatinskemu obrežju, noseč na krovu svojem izvanredno plemenita potnika, cesarjeviča našega in pre-svitlo mu soprogo. Zato je pač razumno, da vsa Avstrija z zanimanjem sledi potom, kijih reže krasna barka, in da milijoni src dediču avstrijskega prestola slede v daljnih zemljah, radostno vzpremljajoč novice o sijajnem sprejetji, ki ga napravljajo narodi ob srednjezem-skem morji prevzvišenemu paru.
Naravno je tudi, da se čujejo razni glasi o pomenu tega potovanja in se ugiblje po stari navadi o smotru, ki ga ima izlet cesarjevičev v jutrove dežele. Tu čujemo marsi-kake kombinacije, umetne in priproste, drzne in polne fantazije — kakor je to uže navada pri bojnikih papirne velesile. Vender teh in jednacih kombinacij ne bodemo denes naštevali svojim čitateljem; ne bodemo jim bistroumno skušali razlagati pomena obiska grškega kralja in pohoda staroklasičnega sveta, in to tem bolj ne, ker smo prepričani, da so vsa jednaka časniška ugibanja — gole kombinacije, ki se vselej takrat rodč, ko zapuščajo potniki iz vladarskih krogov svoje domače ognjišče. Cesarjevič Rudolf je uže od mladih dnij gojil posebno ljubezen do prirode; v prosti naravi gibal se je rad uže v zorni mladosti in poznavalci njegovega plemenitega srca trdijo, da je ta ljubav do natore obla-žila mu duh v ravno tolikej meri, kakor skrbna odgoja, katero so mu dajali prevzvišeni roditelji. Hrepenenje po prosti natori gnalo ga je uže večkrat na daljna potovanja, ki so mu dala priliko, z razumnim očesom gledati, kar je poznal do tedaj samo iz knjig. Posebno pa se mu je priljubil jug s svojimi prirodnimi krasotami in čarobnimi kraji; tu sem ga vidimo večkrat potovati in si polniti dušo z neminljivimi utisi. Kako zna cesarjevič avstrijski opazovati natorna čuda in tuje zemlje — to nam pričajo knjige njegove, v
Listek.
Črnogorska nevesta.
(Izvirna novela. Spisal J. Bed6n ek.)
(Dalje.)
III. V kotorski Boki.
•Vendkr ne meč, ne moč gradu trdnjave, Bogov ne more rešit’ slavnih star’šev, Od smrti ne ohraniti tovar’šev!»
Dr. Prešlren.
V	zaduhli sobi kotorskega mesta sedel je pri mizi nekega pomladanskega večera ndad častnik rumenkastih las, ki so nekoliko ^elanholični obraz njegov pri svitu borne luči čudovito lepo kinčali. Opravljen je bil po "®gi avstrijskih topničarjev; na pozlačenih gum-b|b stala je številka 11. Lajtenant je bil iz-®ed bojevalcev 11. bataljona trdnjavskega °Pništva, katerega večji del se iz Jugoslova-n°v nadomeščuje.
v v globoke misli zamišljen je sedel mladi £“Stnik in mnogokrat se mu je vzdignil iz spečih prs težak vzdihljaj. Zraven njega sedel
katerih nam z mojsterskim peresom in gorko ljubeznijo do obiskanih krajev riše potovanja svoja, kažoč nam ob jednem divno lepoto jutrovih dežel in divno lepoto svoje plemenite duše!
Ta ljubav do prirode je gotovo tudi sedaj napotila našega prestolonaslednika v južne zemlje. Seboj si je vzel soprogo svojo, da i njej razkaže čarobne te kraje in prebivalce njihove; z očesom mladosti hotela sta si ogledati bujni jug in srkati vse one nepopisne vtise, ki jih napravlja južno nebo na srečnega potovalca!
Take in jednake misli se pač najprej po-lastč avstrijskega domorodca, ki z zanimanjem sledi potnikoma na krovu cesarske jahte „Miramar“. Misli na visoke politične namene mu ne stopijo na prvo mesto; pokrijejo jih človeški čuti, čuti simpatije do dveh mladih src, ki si v zorni mladosti ogledavata svet in njegova čuda....
A nas Slovence zanima še drug moment cesarjevičevega potovanja; visoka gosta vkrcala sta se v skalnati Dalmaciji na barko, in vračujoča se nazaj, hočeta se zopet nekaj dni pomuditi na dalmatinskih obalih. Tam biva nam soroden narod, čil in krepek, ki bode z nepopisnim navdušenjem sprejel svoja gosta. Uže se oblačijo mesta v krasno lepoto, in ne-čuveno gibanje polotilo se je rujavih sinov skalnate dežele. Vse dela in hiti, da dostojno sprejme dediča cesarske hiše in mu skaže zvestobo svojo. Ponavljajo se tam dnevi, ka-keršne smo mi preživeli, ko nas je za časa obhajanja GOOletuice počastil prevzvišeni vladar sam — in jedini glas se čuje po vsej kraljevini, glas namreč: Cesarjevič pride s soprogo svojo!
Dalmatinci bodo pokazali, da so vrli na-narod; živio-klici bodo odmevali od skalnatih pečin in v neštevilnih pojavih izraževala se bode ljubav do visokih gostov. Mi bratskemu hrvatskemu narodu zavidamo te dni — a na drugi strani se z njim veselimo iz dna srca, vsaj bode prevzvišeni prestolonaslednik zopet imel priliko, prepričati se o zvestobi jednega
je precej velik pes, njegov zvesti in vedni spremljevalec ter se oziral zvestega in tudi nekoliko žalostnega očesa v svojega zamišljenega gospodarja. Nekolikrat uže je prizdvignil prednjo nogo ter z njo rahlo svojega gospoda potipal, kakor bi ga hotel vprašati:	»Zakaj
tako žalosten, moj ljubi zapovedovalec?" za kar se pa mladi častnik niti zmenil ni. Zvesta žival prične cviliti, nekdo na duri precej močno potrka. Pes zalaja in plane proti durim, častnik se predrami iz sanjarije, potolaži psa in pravi polglasno: »Prosto!" Duri se odpro in notri stopi mož srednje velikosti, temnorujave polti, c. kr. ognjičar.
»Dober večer, gospod lajtenant, ne zamerite, vzel sem si prostost, da vam izrečem svoje srčno voščilo in vas zagotovim posebnega spoštovanja!“
„0 Paolo, Bog te sprejmi! Kako pa ti v Kotor zaideš? Mislil sem te še v tvojih Benetkah, kamor si bil na dopust odšel.«
„Glej, ljubi Miroslav, saj do voliš, da te tako imenujem, kadar sva sama, cela reč prišla mi je tako nenadoma, kakor sinrt. Dobil sem pred tednom ukaz, takoj vrniti se, kar sem
dela slovanskih prebivalcev stare Avstrije, zvestobi, o kateri peva pesnik, da se prej omajata hrast in hrib, nego ona sama! Videl bode, kako radostno ga je pričakovalo hrvat-sko ljudstvo v Dalmaciji, in spoznal bode, da tam »domuje zvest in hraber narod", zvest branitelj obal jadranskega morja!
Zato pa mi Slovenci še posebno z zanimanjem gledamo na ladijo, ki reže valove sinje Adrije; zato s sosednjimi Dalmatinci željno pričakujemo dnč, da vrže „Miramar“ sidra na dno morja in stopita gosta zopet na avstrijska tla. V tisočere glase, ki bodo te dni odmevali po obalih jadranskega morja, kličemo tudi mi svoj srčni: Dobro došla!
Lovor dr. Poklukarja v državnem zboru dne 12. marcija tega leta.
Omenili smo uže, da je poslanec gospod dr. Poklukar v 412. seji državnega zbora dnč 12. t. m. pri naslovu »Ljudske šole" govoril ter pojasnjeval ljudsko šolstvo na Kranjskem ter kazal na istinite razmere nasproti zavitim poročilom nekojih nasprotnih nemških listov; odbijal je krepko izjave levičarjev, da se Nemci v Kranjski v šolstvu odrivajo. Govornik je na dalje dejal:
»Kar ljudske šole v deželi zadeva, moram tukaj nekoliko nazaj poseči: Sam sem se vdeleževal posvetovanja o postavi za ljudske šole, katero je deželni zastop sklenil in katero je slavna vlada predložila v najvišje po-trjenje, in gospodom lehko zagotavljam, da deželni zastop ni na nič menj mislil, kot na to, da bi s postavo in njeno prihodnjo izvršitev hotel tudi v najmanjši meri kratiti one zahteve, katere more oglasiti nemško prebivalstvo v deželi. Prav izrekoma sprejela se je v postavo določba, da se i,ma učni iezik ravnati po narodnosti prebivalstva in da splošne nar<idbav postavTzadevajoče sjoy^ij^ko prebivalstvo n,e veljajo za Nemce_v Kočevji, ne ^nen^opreb^^ve^^vLjubljani in ne za peščico nemškega^rebivalstva v^neki fari na koroški meji, v celPpeči, kjer se je, 'ctaožha-
tudi kot vesten vojak koj storil. Ko pridem v Zadar, zvem pri tovariših, da si postal častnik in ob enem k 11. bataljonu prestavljen. Mene je zadelo povelje, takoj se v Kotor podati, kamor sem včeraj zvečer z vojnim parobrodom »Andrej Hofer" priplul. Nerad sem zapustil Zadar, edino, kar me je semkaj gnalo, je bila tvoja družba, dasiravno nisem dobro vedel, ali si v mestu ali kje tukaj v okolici v kaki trdnjavici ležiš in pa —“
Tukaj ognjičar nehote obstane.
»In pa?" — dostavi častnik vprašaje.
»In pa, če me bodeš hotel še kot prijatelja poznati, ker se je vsled tvojega imenovanja tako ogromno brezdno med nama naredilo."
»Oj prijatelj, kako zamoreš le kaj tacega govoriti, vprašam te, si li zamogel kaj enacega le misliti? Misliš li, moj značaj in moje obnašanje ravnajo se po stopinji, na kateri stojim ali po številu zvezd, ki jih na koljari nosim? Ne prijatelj, še živi zate stari tovariš Miroslav, s katerim si veselje in žalost, srečne in nesrečne ure, blago in imetje tako bratovsko delil; še bije v teh-le prsih staro srce, polno
čim narodnost prebivalstva, služba božja, oziroma pridiga, opravljala deloma v nemščini, deloma pa tudi v slovenščini. Ravnalo se je tedaj z vestnostjo in natančnostjo, katera nam zavest daje, da v tem načela »enake pravice za vse“ nismo prekoračili.
J^y^S|i[P!v t.p. pnsfovpt zasukala se je v de<f želi se xč_ia-4mga&?. OgiKaj^FirTTMIITmsti
omenjam na kralEo^da še_sfidaj_praYila_3[filja, da se aa trie in večrazrgdnih-slo.venBkih liad-skih šolah nemščina kot zaukazan učni predmet poučuje. Kar posebej ljudske sole vljulj-^ljanskem mestu zadeva, je nezdavnej eden .mojih tovarišev stvar pojasnil in kot ud deželnega šolskega sveta razložil, kako je ta tvac v resnici.
Vkljub temu bodi mi dovoljeno, le z dvema besedama še to stvar pojasniti.
Sam imam otroke in dva obiskujeta ljudsko šolo v Ljubljani. Moii otroci slovenski govorš in obiskujejo one javne šele, kaEor^vsi
drugi otroci, in kakor večji del otrok ljubljanskega mesta, tako tudi moji otroci morajo le od onega poučevanja, katero se jim daje v slovenščini, kaj vspeha imeti. Dejanjsko pa
cali so tedaj; cTarnfrmlem samo en slučaj, saj je znano, kako se je pri ljudskem številjenji godilo, in znano je tudi, kako se je postopalo pri nas — poklicali so na pw uradnega slugo. Ti se sprejemajo izmed vo-* jaških nižjih šarž, so kmetijski sinovi, ki s<y ■ m sc tum jjuuvujo. naj uv fjvoj/vuuu kratek čas obiskavali šolo, potem odslužili vo\ j j/dosti, da se prepričajo, kako se v resnici preji jaštvo, dobili svojo službo in nekoliko nemščine 1 ''ganja nemščina v ljubljanskem mestu. Pri tej^lomijo. Taki so bili pri številjenji pozvani ii/
vprašani: Kateri občevalni jezik? Odgovorih je: »slovenski". — »Kako pa to?“ — »Slo
je, da je uže za drugo polletje prvega šolskega
razreda nenpščnni3$f^^
in se tudTpoučujeT^To naj bo gospodom za-i.
sicer mogoče, da bi danes tako odličen za-
stopnik od leve strani (zbornice) mogel trditi da je v teku desetih let trdo nemško mesto poslovenieno. Se vamTI zdfto inogoče?
Odgovoriti Vam^samo^noi,emT'Ako jč aogoče, da se Dunaj ponemči, tedaj je bilo} aogoče, Ljubljano posloveniti. (Prav dobro!,
C
Govorilo'se je tudi o ljudskem številjenji in izreklo se je, da je ljudsko Steviljenje pokazalo razmero 5000 Nemcev proti 18000 Slovencem v ljubljanskem mestu. To je vspeh preiskavanja o jeziku, v katerem se občuje. Ako pa postopanje pri ljudskem številjenji majhno bolj na drobno preiščemo, videli bomo, da nam jezik občevanja, kakor je sprejet v statistične izkaze, ne podaja prave podobe (narodnosti), gesaicno je L4uhljatta»-_me§to, v katerem valik-oddelek-^prebivalstva nemško gUSOn, pa priznali mi bodete gospodje, da~ni
^aak-Nemec.' kaorJigMEi ;ovori. ^=F5fiica
tej izjavam re
'ganja nemsema v ljubljanskem priliki sem pa prisiljen vrni^ase^ poslanca za hebsko trgovinsko ;žoornicoSrkate’r je izjavil glede na razmere Nemcev na Kranj skem in izrekoma gledč šolstva in narodnosti ljubljanskega mesta. On je rekel pri splošni razpravi proračuna: »To, kar je vlada na Kranjskem storila, bil bi uže po polnem zadosten vzrok, za zmiraj v nasprotovanje stopiti zoper sedanje ministerstvo, ker se v nobeni deželi opravičene koristi (Interessen) Nemcev od strani vlade tako odrivajo, kakor na Kranjskem." — On utemeljuje to očitanje s tem, da naprej trdi: »Ker dober Avstrijec si konečno po mojih razumih Avstrijske ne more misliti brez nemške kulture", in dalje trdi: »ako se gre danes v Ljubljano in se spomina, ,kaj je bila Ljubljana pred desetimi in več kot pred desetimi leti. Prej je bila nemško mesto, danes pa je šiloma poslovenjena." — Dalje trdi, da danes v Ljubljani, nekdaj nemškem mestu, ni več nemške ljudske šole, in konečno vladi očita, da tamošnji lira nilnici ni privolila ustanovitve nemške ljudske šole.
■ Ako se dolženje in očitanje bere, moralo * bi se misliti, da se Nemci uničujejo, ali da so bili v Ljubljani v teku zadnjih deset let pravcato pokončavani. Ako se o delovanji vlade na Kranjskem govori, smem tukaj, in to v duhu onih gospodov, ki o prostosti govori, z zadostenjem prlpoznati napredek, katera si je prizadevala vse, celo deželo, njeno narodnost, odgojo in jezik v vse drugači svit-lobi kazati, kakor pa je dejanjsko. Ali bi bilo
pravega prijateljskega sočutja za mojega starega tovariša. Slabo in grdo zadosti bi bilo, da bi bil jaz kedaj le kaj tacega misliti vtegnil."
Lajtenant, naš stari znanec iz čolna, potrese čvrsto podano prijateljevo desnico, ponudi mu »tol in vsedeta se.
Miroslav pozvoni, strežaj pride in prvi mu zapovč, vina, kruha in sira prinesti.
Kmalu se je povelje zvršilo, in korenjaško sta pritegovala prijatelja ognjenega »visanca".
»Miroslav, dragi prijatelj, kmalu se ples prične, in povem ti, ne bodemo ravno lahke igrače v Boki imeli. Dalmatinci, posebno južni Bokezi, so v orožji izšolani junaki, kakor nas eden ; vrh tega imajo prednost svojega terena, ki jim bode najsilnejši zaveznik. Kaj nam pomagajo naši topovi, kaj mule, kaj ljudje v znožji strmega in nepristopnega stenastega skalovja, katero le Dalmatinci s svojimi kozami oplezavati in preskakavati umejo. Dobro zapomni, da ne bomo ničesa opravili. In veš kaj, meni se močno dozdeva, da ne bodemo le edino z Dalmatinci, temveč tudi s sosednjimi Črnogorci opraviti imeli."
j~- n   •	»------ Po naročilu deželnega šolskega svetaskle.-
venski govorim, tako govorim z otroci, takoV nil jelčonečno mestni zastop, magistratu na-
tudi z ljudmi zunaj govorim slovenski." — Ti pa govoriš z uradniki, s temi moreš go<( voriti nemško, tedaj je tvoj občevalni jezil^ nemški.
Tako se je uvrstavalo. — Vsaj, se vč da, s tem^ne^zgubfinoTTe^nega moža, ako se tudi 5000 Nemcev navede ali več, toda navesti sem hotel sem samo en izglgd, daje_vmalem zadobrp^doga^^ko seljejsestavila onalte-vIIEal Vsaj je znano, da se je ravno lani ^po-vodom ustanovitve nemške ljudske šole v Ljubljani deželnemu šolskemu svčtu izročila prošnja, na kateri je bilo — mislim, da se v tem ne motim — 140 ali 142 podpisov očetov. Ako pomislite, kolika je ta podlaga, tedaj si morete napraviti podobo, ne o narodnosti, ker o tem bi podoba ne bila prava — temveč o onih stariših, kateri se morebiti zavedajo kot Nemci, kateri zahtevajo, da se njihovi otroci poučujejo nemški.
Potem imate merilo, katero vsaj približno podobo podaja za razmere življenja v ljubljanskem mestu; ker akjL_hi_narodnost ljubr ljanskega mesta potem hoteli soditi, kako se Vas na priliko v_ gostilnicah nagovarja, ali kako sevas nagovarjaj prodaialincah. ako hočete nakupovati, in se kažete ptujce, bi to naravno ne bilo pravo merilo. Kar zadeva izrekoma nemško ljudsko šolo v Ljubljani, bo menda tudi gospodom znano, jaz hočem to stvar samo memogrede omeniti
zgodo-
»Tudi jaz sem uže na to mislil, vender imam mnogo več upanja, plapolujoči ogenj nesrečne ustaje hitreje pogasiti, kakor ti. Oh kaj bi dal, ko bi zmogel reč brez kapljice krvi, brez strela v red spravili. Prijatelj, strašno je, brat bratu pred oči stopiti in z njim bojevati se. Bridko na lastno kri streljati!"
»Kaj govoriš tukaj o bratih in lastni krvi?" začudi se Italijan in zvrne penečo kupo bisernega visanca.
»Kaj o bratih govorim? O Paolo, zdi se mi, da me ne razumeš. Veš, da sem Slovenec ; rojen v krasni gorenjski zemlji, v rajskem Bledu. In Dalmatinci so tudi naše krvi; žalostno je iti v vojsko sorodnik proti sorodniku."
»Miroslav, ne boj se, ne bode tako hudo, kakor si domišljuješ. Zapodi take hudomušne misli iz glave ter sprazni čašo ognjenega visanca. Ta naj te junaškega tvojega ponašanja v 18G6. letu na Visu spomina, katerega spomin je tudi tvoja zlata svetinja. Ali prijatelj, cvišku :
„Oj zagrabimo za čašo,
Trčimo da zazvoni!"
vino ustanovitve te nemške ljudske šole v Ljubljani.
Zastop mesta ljubljanskega sklenil je vlogo podati deželnemu šolskemu svžtu, v kateri se zahteva prememba dosedanjega ravnanja z nemščino v ljudskih šolah ljubljanskih in to v takem zmislu, da naj bi se slovenski otroci ne takoj v drugem polletji prvega šolskega leta poučevali v nemščini, temveč še le v tretjem šolskem letu, potem ko si je M učenec saj uže pridobil malo podlago v druzik- ( učnih predmetih.	C<rr
Ia^sklep^pi£ifiLii3-,dež. šol, svet. Nauč--\ nemu ministerstvu se je to naznanilo in reši- ) tev se je glasila, da to se sme zgoditi, da se j mora pa ob enem za nemške šolarje v Ljub- V ljani skrbeti. Sedaj bilo je stališče_deželnega / šolskega svetaTin jieZelne vlade v Ljubljani l prav Tišfinr'stališčem ministerstva, in izreči \ moram, da, je bil ~veojT <3el 'prebivalstva ljub- I ljanskega in slovenskega naroda s tem po pol- ) / nem porazumljen.
Občinski zastop ljubljanski bil je deloma druzega_mnenja. Najpred se je vpraštmjg W zavleklo^ pUTem oglasil je ugovore rekoč, da potreba gledč nemške ljudske šole v Ljubljani ni dokazana, toda stvarno izrekel je občinski zastop uže za naprej pripravljenost, takoj ustanoviti nemško ljudsko šolo v Ljubljani, kakor hitro bo potreba njena postavno dokazana.
k	1»	i	)	mUfjlull llLU 110.
'ročiti, aa preskrbi ustanovitev jiemške šole za p^hocbo jesen; — dalje po vseli-"slovenskih /V ljuSskili Mah nemščino še le v tretjem leti^v V vpeljati kot zaukazan predmet. — Vprašam, \ gospoda, je bil li povod dan za pritožbe zaradi postopanja Slovencev nasproti Nemcem?
Mi ne zahtevamo druzega, kakor enako pravico z Nemci.
Ako je gospod poslanec hebske trgovinske zbornice izrekel, da se v nobeni deželi opravičene koristi Nemcev od strani vlade tako ne odrivajo, kakor na Kranjskem, dovolil bi si vender omeniti, da je bil deželni šolski svet kranjski opravičenim zahtevam nemštva zmeraj pravičen. Kar izrekoma naše srednje šole zadeva, zahtevamo mi, da je vsak učenec, ki gimnazijo zapusti in čegar prihodnji poklic mu kaže živeti med slovenskim prebivalstvom, tako slovenščine kakor nemščine zmožen. Mislim tedaj, da se odrivanje nemščine na šolskem polji ne nahaja. Ako se pa drugo javno življenje ogleduje, mora se pač nekako naravno odmikavanje z onega mesta, na katerem so jo prejšne vlade umestno in za vnanjost, ne pa dejanjsko, ker sedaj sama po sebi razpada, kakor hitro so se one nenaravne razmere odstranile.
Kar izrekoma uradovanje zadeva, imel sem priliko kot ud občinskega zastopa na c kmetih prepričati se, da še danes mnogo do- , pisov v nemščini dopošilja, in to občinskemu /
spraznimo ga čašo lesketajočega in kot svitlo solnce se utrinjajočega vinca in:
»Pijmo ga pijmo,
Dokler živimo —
Saj ne dobimo Kapljo ga tam ! “
Lajtenant trči z ognjičarjem in molči. Peti se mu danes ne ljubi. Oba spraznita čaše in častnik jih zopet napolni.
»Hej (prijatelj, meni je bilo leta 18G6. drugače pri srci, ko se mi je izročilo povelj-ništvo polu baterije na bateriji Santa Madona! Tudi jaz bi bil lehko rekel, da so bojujem proti lastni krvi, a zagotovim te, da mi kaj tacega še na misel ni prišlo.
Uže so bili Lahi na suhem in se ravno pripravljali baterijo „Madono“ naskočiti, ko jih iz vseh topovih žrel, karkoli sem jih imel pod svojo komando, na enkrat s krtačami pozdravimo in voščil sem jim tako dobro jutro, da je polovica takoj nosove v zemljo vtaknila-Po drugem in tretjem streljanji so bile njih vrste uže jako razrite in vedno so nadome-stovali padle novoprišlici, katere sem pa ravno
I(\V predstojništvu, katero ne razume nobene nem-[C C ' ške besede. Je-li to odrivanje nemštva ? Kar zadeva nemško kulturo in pa drug vzrok gospoda poslanca hebske trgovinske zbornice, da si dober Avstrijec po njegovem mnenji Avstrije ne more misliti brez nemške kulture, ste uže iz tega, kar sem uže govoril, lahko posneli, kako mi stojimo nasproti nemški kulturi. Ako mi razvoj in izobraževanje našega | narodnega jezika zahtevamo, tedaj s tem Inemščine ne odrivamo, temveč jo narobe — v neki gotovi meri sprejemamo, kot potrebo, itlcatero v vsem življenji čutimo in s katero mo-wuno računati.
L ^Ka> zadeva trditev gospoda poslanca hebske trgovinske zbornice, da v Ljubljani ni nemške ljudske šole, so se gospodje uže lahko prepričali, kako je v tej zadevi. To je gola neresnica. VLiubliani nimamo. kar_z,vs(umr-Jinat.jn labkn trijim. do seda.l_j35£č-aloYgri-
mil '*** *'*	v*	v	^ *y v*	-•	n	t	J-
ske "liMske šuhTtčujte! jiau-dssnici), da bi pa nobene nemške ljudskešole ne imeli, to je pretiranje, katerega ne razumem (Foregger vmes: Vsaj ste sami pravili, da se bo še le na jesen ustanovila.) Da, pa med tem imamo utrakvistične šole (vriš na levi). Prosim, stališče, na katerem deželni šolski svčt in pa mestni zastop ljubljanski stojita, je vender ono — mislim gospodje, da ste čuli, ker sem počasi in mirno govoril — da se ima še le prihodnjo jesen nemška šola ustanoviti, ker se sme še le tedaj slovensko poučevanje v druzih šolah vpeljati po ministerski naredbi in po sklepih deželnega šolskega svčta. Prosim tedaj teh stvari ne zavijati in si ne delati nemogočih posledic. (Pohvala na desni.)
Veliko vriša se je delalo zato, ker vlada ni dovolila vstanovitve nemške zasebne ljudske šole v Ljubljani. Potreba te šole znači se uže zadosti v tem, kar sem pripovedoval o ustanovitvi nemške javne ljudske šole. V dotičnem ministerskem razpisu je prav jasno izrečeno, da bi ustanovitev nemške zasebne šole v Ljubljani mestno občino ne oprostila dolžnosti, skrbeti za ustanovitev javne nemške ljudske šole v Ljubljani.
V	Ljubljani pa smo na stališči, da se mora najpred za ono skrbeti, kar se je za Potrebno spoznalo. To bo vender vsakdo priznal. Pri teh okolščinah pa hoče hranilnica, ki ima vender v svojih pravilih in pa v sicer zastarelem regulativu za hranilnice nekako vezane roke, stvar, katera je očividno odveč. Gospoda mojal Ako je uže po veljavni postavi za ljudske šole skrbljeno, da je mestna občina vezana povsod tam, kjer je potrebno število otrok, sedaj 40 za en razred, za potrebni javni pouk skrbeti, tedaj je menda vender za koristi Nemcev v mestu dosti skrb-]jeno, in kolikor se spominam je dotični razpis kranjske deželne vlade do hranilnice, po-tem ko je razloge odbitja navedel, dostavil, da bo hranilnica pri ustanovitvi nemške ljudske šole po mestu imela priliko, svojo pri-
tako škropil z svincem in jih s smodnikom kadil, kakor njihove prednike. S tem pa nisem bil še nikakor zadovoljen. Pozdravil sem tudi v luki stoječo italijansko oklepnico iz svojega oseminštiridesetaka in ko sem njeno nevoljno kimanje in gibanje z ene strani na drugo zapazil, sem svojo darežljivost podvojil, in hej! prijatelj, kako se mi je smejalo srce v prsih, ko sem od ponosne oklepnice vedno manj in manj nad vodenim zrcalom videl, pod katerim je kmalu cela fregata na večne čase zginila!
—	Ko je italijanska množica na obrežji moj Vspeh na morju opazila, zagnala se je v divjem naskoku kričaje proti moji bateriji ter jo hotela šiloma vzeti. Jaz pa, ne bodi nemaren, mesto ene po dve krtači nabasati zapovem in sem pital z njimi tako dolge lačne volkove, dokler se niso tega močnika iz svinca in smodnika do grla nasičeni v nerodnem begu zopet Ul’no na svoje ladije podali. Hej, to ti je bila radost in veselje, da bom imel celo življenje dosti misliti nanje.“
Miroslav je bil klavern ter je naslonil zalo svojo glavo na desno roko in zgovorni Prijatelj njegov, ki so se mu uže lica in oči
pravnost do podpore pokazati. (Za slovenske učitelje! na levi.)
Mislim tedaj, da se s tem, da se hranilnici nekaj ne regulativu in ne pravilom primernega ni dovolilo, Nemcem nikakeršna krivica ni prizadela.11
Na dalje pojasnjeval je govornik razmere šolstva v Koroški, v Štajerski in Primorski ter kazal, da se v vseh teh deželah odriva slovenščina, da slovenski otroci nikjer nimajo prilike, izobraževati se na podlagi materinščine.
Svoj izvrstni in stvarni govor pa je skon-čeval z besedami \ /
»Nočem več tega predmeta dalje izpelja-vati, hočem samo še poživljati vse one, katere navdaja želja, da nam jedenkrat ne bo več treba, v tej hiši izrekati pritožb zaradi narodnosti in pa razpravljati jezikovnih razprav. Pripomorite tudi Vi, da sa. yggoki. k tamu nH. pravijo, in vsa pravda bo v tem slučaji po-nehaja.“ (Dobrot dobro! na desnici.j
vzprejeta. Če se bode pa Rusija tudi držala točno teh zagotovil?
Poroča se, da je Kitajska stavila Francoski predlog, naj bi se med njima sklenil mir, a Francoska da je odbila to ponudbo, ona neče primerja, marveč da Kitajska spolni natanko svoje dolžnosti. Boj traja vedno dalje, in sicer zmagujejo povsodi francoske čete.
Politični pregled.
Avstrijsko-ogerska država.
Državni zbor skuša prav hitro rešiti proračun, skoro vsak dan sta po dve seji, a vender gre posvetovanje počasi naprej, ker se pri posamnih točkah razvijo obširne debate.
V	včerajšnji večerni seji se je vender dovršila uže debata o proračunu za pravosodno mi-nisterstvo.
»Pester Lloyd“ prinesel je daljši članek o razmerah v Hrvatski. List izreka nadejo, da se v Hrvatsko povrne popolen mir, ker ban daje jamčenje, da Starčevičijanska drevesa ne bodo zrasla previsoko pod nebo ter da se doseže z Ogersko sporazumljenje. Narodna stranko želi sporazumljenja z Ogersko, in narodna stranka zastopa narodove nazore, kakor so pokazale tudi volitve, kajti zmaga njena bila je sijajna. Ta stranka zastopa narod, tornj se sme tudi z Ogersko poganjati, in na dejeti se je ugodnega vspeha.
Ogerska poslanska zbornica vzprejela je z veliko večino predlog, da se odpošlje regni-kolarna deputacija v hrvatski zadevi. Pri tej obravnavi pa se je vnela debata in ministerski predsednik Tisza moral je večkrat poseči v debato ter poudarjati nasproti opozicijonal-nim govornikom, da ta korak nikakor ni nevaren za Ogersko, ker se je odločitev pridržala ogerskemu zakonodavstvu.
Tuje dežele.
Razmere med Angleško in llnsko po-
stajejo prijaznejše, tako da se sme sklepati, da ne pride do nikakega boja. Zagotovila ruske vlade, katere je naznanil Granville v angleški zbornici, da Rusija ne bode dalje prodirala, bila so z velikim zadovoljstvom
nadnavadno žarile, zvrne zopet polu kozarec po žejnem grlu.
»Hm, lastna kri, prične zopet vinjeni sin benečanski, kaj brat, kaj lastna kri — kedor mi d& kruha je brat, cesar je moj oče! — Miroslav, čuješ, kaj pa zopet misliš? Ne misli pregloboko — nevarno je, pravijo. — Veš kaj, Miroslav — toda ne bodi hud zaradi tega — jaz pojdem, s taboj danes ni nič začeti. Otožen in žalosten si, kakor jesensko vreme, in vrag ti vedi, kje zopet tvoje misli begajo. Čuješ, Miroslav,' trčiva še enkrat in sprazniva čaše na zdravje vseh, ki nas ljubijo 1“
Kakor od krogle zadet, poskočil je Mi roslav, prijel za čašo ter jo polagoma prijateljevi približal. Sreberni žvenk kozarcev zadoni po zaduhli sobi, in peneče vino se skrije pod rujave suknje oboroženih prijateljev.
»Lahko noč, Miroslav, gledati moram, da o pravem času domu pridem, zdrav! Bog in sreča junaška, na svidarije!“
»Hočeš uže iti?“
»Moram prijatelj, kajti če zamudim trombo, zaprejo me takoj, saj veš, kako je pri nas navada.“
Dopisi.
Z Dolenjskega, 18. marcija. [Izv. dop.] (Kako se bomo Slovenci odškodovali?) Težko je ljubljanski mestni zbor dovolil nemške šole za nemške otroke. Za to žrtev, ali bolje rečeno, za ta pravični akt se lehko Slovenci po vseh oni mestih, kjer so v manjšini, odškodujejo s tem, da dobe vsaj jedno slovensko šolo, če tudi le z jednim učiteljem. Posnemati nam je le Cehe. češke manjšine so dobilo uže v nekaterih nemških krajih češke šole. Slovenci imajo lepe manjšine v Trstu, Gorici, Celji, Gradci, Mariboru, Celovci, Kočevji, Ptuji. V teh krajih hodijo slovenski otroci v čisto nemške ali laške šole. Na Koroškem in Štajerskem (tudi na Kranjskem še) imajo pa po mestih, trgih in vaseh nemške in polunemške šole. To se ne strinja več z nazori upravnega sodišča. Upravno sodišče dovoli uže za vsako narodnost posebno šolo, ako se v zmislu obstoječih postav oglasi za njo le 40 otrok, ali pa, če se le dokaže, da je 40 otrok dotične narodnosti. V Duhcovem se je Cehom, ki so za 52 otrok terjali svojo šolo, dovolila češka šola, v Pavlovcih pri Olomucu se je pa nemška šola dovolila, ko je tudi le malo nemških otrok bilo. Cehe in ljubljanske Nemce naj posnemajo Slovenci povsodi; ako okrajni in deželni šolski svet ne ustreže prošnji po slovenski šoli, odprta je v Avstriji pot na ministerstvo in na upravno sodišče,^ ki bede Slovencem dalo to, kar je dalo Čehom in Nemcem. Jednaka pravica za vse !
Razne vesti.
—	(Od orla napaden.) O zelč zanimivem dogodku poroča so te dni iz Karlovca. Ko jo namreč dne 12. t. m. delalo ob., ž.eleznici več. železniških delavcev, spusti se na enega od njih, ki jo bil od druzih nekoliko oddaljen, z višine orel, mu zasadi svoje kremplje v prsi in ga začne s trdim svojim kljunom kljuvati v trebuh. Mož bil jo tako prestrašen, da je komaj zamogel svojo tovariše poklicati na pomoč. Orjaški tič bil bi ga gotovo hudo poškodoval, ko bi drugi delavci ne bili o pravem času še prihiteli na mesto. Deset močnih pestij je komaj odtrgalo mogočno s perutmi okrog sebe bijočega ptiča z njegove žrtve in po velikem trudu še le posrečilo se jim je, roparju zvezati nogi. Delavcu bil je uže vso obleko s trebuha skljuval in ga je tudi nekoliko ranil.
»Tak zdravstvuj, Paolo. Bog daj veselejše svidanje!“
Ognjičar gre in lajtenant ga spremi, oba pa zvesti koder, čez malo časa se častnik vrne. Vsede se na stol in melanholično spregovori: »Vseh, ki nas ljubijo, je rekel."
„Vs6h, ki nas ljubijo", mrmra sam sebi in kakor iz magične megle prične se mu čarobna podoba njegove ljubeznive Milice pred očmi razvijati. Vedno krepkeje in določneje stopa bledi obraz milega angelja spred temnega sanjarsko-oblačnega zatišja. „0, dekle, drago dekle", zdihuje Miroslav, »zakaj je moralo tako priti, da bodem morebiti jutri uže moral tvojim in mojim lastnim bratom nasproti stati z golo sabljo zraven ogenj in pogubo blevajočega topa! Kako rad bi odstopil iz kraja, kjer se bode divje kri prelivala in smrt svojo bogato žetev imela ter bi ga prepustil drugim boja in morije željnim tovarišem
—	toda prisega, sveta prisega sili me k opravilu, katerega se moje srce po polnem brani in vender le moram, moram!"
(Dalje prihodnjič.)
Da so ta roparski tič poloti živalij in da tudi otroka pobere, ako more do njega, jo znano. Da bi so pa bil kedaj lotil odraslega človeka, se do-sedaj še ni slišalo. Najbrže se je tič zmotil. Kor je bil delavec k tlam sklonjen, mislil je, da jo kaka žival, kateri bi bil rad, kakor se jo to uže večkrat pri konjih ali kravali zgodilo, kos mesa iz života iztrgal.
— (Sedem tisoč nepreskrbljenih vdov.) Iz osrednje Afrike prihaja vest, da jo umrl po glavar države Ugande, cesar Mtesa, ne da bi bil zapustil kakega moškega potomca. Sedaj zasedel je prestol njegov nečak, kojega je vzgojal misijonar Livinhac. Umrli bil je uže na pol civiliziran, ker jo nosil dolg kaftan, hlače pa je še le njegov naslednik oblekel. Prejšnji vladar ni zapustil nič manj, nego spicm tisoč, žen, koje bo treba sedaj na državne trolfie 'vzdrževati. Ondotni finančni minister jo bajo vsled tega v jako veliki zadregi in se boji, da bi med prebivalstvom ne nastali nemiri, kadar stopi z dotično svojo zahtevo prod državno blagajnico.
Domače stvari.
— (Potrjen zakon.) Nj. c. in kr. apostolsko veličanstvo blagovolilo je z Najvišjim sklepom z dne 9. marcija t. 1. potrditi od deželnega zbora kranjskega sklonjeni postavni načrt o pogozdovanji Krasa v vojvodini kranjski.
— (O potovanji cesarjeviča in cesaričine.) Iz Krfa se dnd 18. t. m. poroča: Co-sarjevič Rudolf in cesaričina Štefanija prišla sta danes sim. Vreme jo zel<5 ugodno. Danes se priredi lov v Epiru; zvečer pa se uže odpeljeta v Kotor.
— (Nameščen j e.) Včeraj dopoludne ob 11. uri vršilo se je v stolni cerkvi slovesno na-meščenjo gospoda dr. Ivana Kulavica kanonikom ad baculum pri stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Pri tej slovestnosti navzočni so bili ko-rarji, župno duhovništvo in bogoslovci.
— (Visokodušna oporoka.) Pred kratkim v Ljubljani umrši hišni posestnik gosp. Viktor Smole postavil je v svoji oporoki glavnim do-dičem vsega svojega premoženja, katero bajo znaša nad 130 000 gld., kranjski deželni muzej „Ku-dolfinum“. Sestra pokojnikova, Balbina Smole, pa ima od vsoga premoženja užitek do smrti. Pokojnik imel jo tudi bogato in krasno zbirko starin, ka tore nrinadgjo novemu rnuzeiu ter so tako ohranijo dpraači. deželi.
-— (Popularno - znanstvona predavanja.) Včeraj dopoludnč ob 11. uri vršilo se je prvo predavanje v korist „Narodni šoli" v dvorani čitalnice; predaval je g. dr. vitoz Bloiweis Trsteniški o dušnih boleznih. Predavanje bilo je zelo zanimljivo in občinstvo jo sledilo z voliko paznostjo govornikovim besedam. Udeležba bila je izredno mnogobrojna, bilo je sanjo.^jo^Jifiaft^občin-stvo, posebno mnogo bilo je gaspij in gospodfčin. Predavanja udeležil se jo tudi g. deželni predsednik baron Winkler in deželni glavar grof Thurn. „Narodna šola“ dobila je uže pri včerajšnjem predavanji nad 130 gld. dohodkov. Da so je razprodalo toliko vstopnic, zahvaliti so jo živahnemu gibanju članov „Literarno-zabavnega kluba“, osebito pa brezmejni požrtvovalnosti nekaterih gospij, med katerim se je posebno odlikovala gospa M urni kov a, kajti razpečala je ona sama vstopnic za 60 gld. — To, kakor tudi naslednji dve predavanji skušali bodemo pridobiti za „Listek" našega lista, da bode zanimljivih in korenitih teh raziskavanj deležno tudi vnanjo občinstvo.
— („Literarno-zabavni klub") ima jutri zvečer ob 8. uri svoj „jour-fixe“ v hotelu „pri Maliči".
— (Slovensko gledališče.)Včeraj zvečer predstavljala se je Kotzebuejeva burka v 5 dejanjih »Zmešnjava na zmešnjavo". Izvole so se vse uloge prav ugodno, Gorazd, Zvonarjova, Vrtnikova, Danilo, Petrič, Slavko,vsi so se odlikovali v svoji ulogi. Nastopila jo ta večer tudi prvikrat gdč. Giz. Nigrinova ter pokazala mnogo spretnosti za gledališče. Žal 1 da je bilo gledališče zopet premalo obiskano. —• Prod predstavo poklonili so igralci gosp. Josipu Starš tu povodom njegovega godu krasen šopek z višnje-
vimi trakovi v znamenje spoštovanja in udanosti ter v priznanje njegovih obilih zaslug za sloven sko gledališče. Gospod režiser Gorazd izrazil mu je v ljubeznivih besedah udanost igralcev ter pou darjal slavljenčeve zasluge za razvoj in napredek slovenskega gledališča.
— (Filharmonično društvo) priredi nedeljo dn6 22. t. m. ob 5. uri popoludne v redutni dvorani četrti in slednji koncert. Vspored je zel6 srečno sestavljen; izvajali g a bodo gg. Gerstne E. Pfefferer, G. Moravec, T. Luka
Z (5 h r e r. Vstopnina znaša 1 gld. za osebo.
— (Tatvina.) V torek zmanjkala je Janezu Novaku, mesarskemu učencu pri mesarji Janezu Žabjaku, iz zaprte skrinje sreberna ura in verižica v vrednosti 10 gld., zraven pa še gotovine 12 gld Tatvine sumniv je neki uže kaznovani, v isti hiši stanujoči hlapec, kajti izginil je koj po dovršeni tatvini iz hišo.
Telegrami »Ljubljanskemu Listu.“
Novi Grad, 20. marcija. Cesarjevič in cesaričina došla sta danes zdrava siin; popoludne sta odšla dalje v Kotor.
Dunaj, 20. marcija. Državni zbor zvrši je v večerni seji posvetovanje o državnem pro računu; vzprejel se je finančni zakon brez de-bate, kakor ga je predlagal odsek. Ko se je nekaj postavnih načrtov izročilo raznim od sekorn, vršilo^se je tretje čitanje finančnega zakona. Govorili so še o državnopravnem razmerji Češke, Moravske in Šlezke Trojan, Heils-berg in Lustkandl. Na to se je seja končala Prihodnja seja jutri. Dnevni red: Predloga o severni železnici.
ob 1
Fran kobro d na M., 19. n eza se poroča: V pretekli noči uri v rovišči Camphausen
neumorno,
)opoludn6
dobili so iz rovišča
dan je zelo težavno, ker so vsi rovi zasuti.
Washington, 19. marcija. Starešinst vsprejelo je včeraj resolucijo, v kateri se i reka, naj se zabrani, da se združijo srednj ameriške ljudovlade v jedno ljudovlado, kar namerava predsednik v Guatemali.
New-York, 19. marcija. Iz Meksike se poroča, da se je 15 000 možem meksikanske vojne zaukazalo, naj odidejo na meksikansko mejo. Po poročilu iz Paname nameravajo vstaši zopet napasti mesto. Vstaši v Colonu so oropali več založišč ter pretijo, da zažgo mesto.
Telegrafično borzno poročilo
z dnč 20. marcija.	
Jednotni drž. dolg v bankovcih		gld.
» » > > srebru ......	
Zlata renta		
5% avstr, renta		
Delnice n&rodne banke		. . 863- —
Kreditne delnice		. . 301-75
London 10 lir sterling		
20 fraukovec		
Cekini c. kr		
100 drž. mark		 .	
Uradni glasnik
z dn6 20. marcija.
Razpisane službe: Okrajnega ranocelnika služba v Dol. Logatci; letna nagrada 500 gld. Molbe do dnč 10. aprila 1.1. okr. glavarstvu ondi.
Raspisane ustanove : Pri mestnem magistratu v Ljubljani dve invalidni ustanovi po 31 gld. 50 kr. na leto. Prošnje, podprte z dotičnimi svedočbami, do dnč 15. aprila 1.1. omenjenemu magistratu.
Ekseknt. zemlj. dražbe: V Kočevji zemljišče Jos. in Helene Curl iz Slavskega Laza (840 gld.) d n 6 8. aprila, 6. maja in 3. junija; — zemljišče Jan. in Urše Gliebe iz Nove Loke (650 gld.) dnč 8. aprila, 6. maja in 10. junija. — V Mokronogu zemljišče Marije Markovič iz Roženperga (1217 gld.) dne 8ega aprila, 20. maja in 24. junija. — V Postojini posestvo Jak. Celharja iz Sent Petra dne 27. marcija;
— posestvo ml. Jos. Dovgana z Kala dne 23. marcija;
— posestvo Ant. Glažarja iz G6r. Košane dnč 24ega marcija; — zemljišče Jos. Spetiča izNeverk dnč 23ega marcija. — V Škofji Loki zemljišče Berčičeve zapuščine (450 gld.) dnč 10. aprila. — V Kransjki
Gori zemljišče Marije Žvagen iz Jesenic (420 gld.) dne 28. aprila. — V Radovljici zemljišče Jar. Ple-melja iz Bleda (724 gld.) dnč 15. aprila. — V Kranj i zemljišče Fid. Urbančiča iz Tupalič (7000 gld.) dne 8. aprila.
Tuj-
ci.
Dnč 18. marcija.
Pri Maliči: Mader, fabrikant, iz Šluknova. — Unger, trgovec, iz Stuttgarta. — Hanusch, trgovec, z Dunaja. — Werschitz, trgovec, iz Arnoldsteina.
Pri Avstr, carji: Nunar, trgovec, z Dunaja. — Grilz, trgovec, iz Gradca. — Zavišnik, usnjar, iz Cerknice.
TTmrli so:
Dnč 17. marcija. Marjeta Terček, mestnega redarja soproga, 37 1., Kolodvorske ulice št. 23, jetika.
Dne 18. marcija. Ernst Kozjek, dež. uradnika sin, 4 1., Kravja dolina št. 14, Basilar meningitis. — Gabrijela Strlekar, črkostavčeva hči, 7 dni, Poljske ulice št. 11, božjast. — Fran Erjavec, mizarjev sin, 2 mes., Tržaška cesta št. 24, osepnice.
Tržne cene.
V Ljubljani, 18. marcija. Hektoliter banaške pšenice velja 7 gld. 22 kr., domače 6 gld. 83 kr.; rež 5 gld. 36 kr.; ječmen 5 gld. 20 kr.; oves 3 gld. 25 kr.; ajda 4 gld. 71 kr.; proso 5 gld. 85 kr.; turšica 5 gld. 53 kr.; 100 kilogramov krompirja 3 gld. 3 kr.; leča hektol. po 8 gld. — kr., bob 8 gld., fižol 8 gld. 50 kr. — Goveja mast kilo po 94 kr., salo po 82 kr., špeh po 54 kr., prekajen pa 66 kr., maslo (sirovo) 85 kr., jajce 4 kr.; liter mleka 8 kr., kilo govejega mesa 64 kr., telečjega 64 kr., svinjini 56 kr., drobniško po 36 kr, — Piške po 50 kr., golob. 17 kr.; 100 kilo sena 1 gld. 96 kr., slame 1 gld. 78 kr. Seženj trdih drv 8 gld. — kr.; mehkih 5 gld. 60 kr. — Vino, rudeče, 100 litrov (v skladišči) 24 gld., belo 20 gld.
Meteorologično poročilo.
I Dan	Čas opazovanja	Stanje barometra v ram	Tompo- ratura	Vetrovi	Nobo	Mo-krina v mm
i	7. zjutraj	736 53	5-4	jzpd.sl.	jasno	
E	2. pop.	733-93	13-6	jzpd.sil.	d. js.	o-oo
!s	9. zvečer	732-79	7-0	jzpd. sl.	p. JS.	
8	7. zjutraj	730-66	6-8	jzpd.sl.	obl.	
6	2. pop.	729-00	13-6	jzpd. sr.	d. js.	o-oo
S	9. zvečer	728-26	7-0	jzpd.sl.	jasno	
Kleinmayr-jevi in Bambergovi knjigarni
se dobivajo:
Josipa Jurčiča ipl
■i
ii
tisi
I. zvezek: Deseti brat. Cena 1 gld.
II. » Pripovedni spisi: Jurij Kozjak, Spomini na deda, Jesenska noč mej slovenskimi polharji, Spomini starega Slovenca. — Cena 70 kr.
III. zvezek: Pripovedni spisi: Domen, Jurij Kobila, Dva prijatelja, Vrhan Smukova ženitev, Golida, Kozlovska sodba. — Cena 70 kr.
Jurčičevi zbrani spisi se dobivajo tudi v lične platnice vezani, vsak zvezek po 50 kr. več.
Kdor se želi po pošti naročiti, naj blagovoljno po nakaznici za poštnino pri vsakem zvezku 10 kr. priloži.	(11)	9
Omarine napise
z; a. t r g o v c
imata vedno v zalogi
JL, Kleinmayr & Bamberg r
JviJ.	Kongresni	trg.	-	I)
' ~ ■ ■— -------------------------
Odgovorni urednik J. Naglič.
Tiskata in zalagata Ig. v. Kleinmajr & Fed. Bamborg v Ljubljani.