OMrßüßSCU in Ofrjflsllcnll. (Splaal Iv. Balob) Izredno mila zima je spremenila zadnje decemberske dneve in jih prestavila v čas, k« se poslavlja «d nas ledeni mraz ia nastopa gorka spomlad. Ni bilo več snega po holm'h in dolib, drevesa še niso ječala ped bremtnom težke odeje, tuintam pa je že v zavetju nizkega grma priklila is läl prezgodnja lumena trebentica. Zimske solncc nikakor ai hotelo slovesa vzeti od zelenih planjav in v tisočerih žarkih se je lomil« ob velikih oknih gradu gospe Klementine. Nebenega znamenja ni bilo, ki bi spominjalo na konec decembra. Cvetke na vrtu so sicer zamrle, a veselo je še žuborel studenec pred verando, ki je bil druga leta ob tem času pekrit z debelim ledom in zamrznjen. Ob verandi sta se na solncu grela velika an gleška doga in pa mali jazbečar ter se igrala, kot dva mlada otroka. Na grajskem hodniku pa so bile postavljene poleg vedno zelenih palm lepe bele velike japonske kri-zanteme, zadnji ostanki mile jeseni. V gradu je bilo silno živahno. Ni bilo sicer veliko oseb v njem, ali bližali s« se prazniki in treba je bilo pripraviti vse za božično drevesce. Navada je bila, da je prišla vsako leto na božične praznike sestra graščinske gospe iz daljne Švice ter ostala čez praznike v gradu. Ker je družina vedela, da je poštama gospa precej natančna, zate je moralo biti vse pečejene in posnaženo. Gospa Klementina je pa bila tudi vesela njenega obiska, saj ni imela nikogar na svetu več izmtd svojih, ki bi ga bila ljubila. Pač — imela je po nenadni smrti svojega soproga, ki ga je kap zadela, edinega sina svojega — Vladka — ki ga je ljubila z vso močjo materinske svoje ljubezni. Ni čuda, da je skrbno čula nad njegovim življenjem, kakor levinja nad svojimi mladiči. Mali Vladko je bil krasno dete. Komaj dobrih osem let star — je bil v neizmerno veselje svoji materi. Njegova od-goja je bila izrečena skrbn m rokam, noč in dan je čulo nad njim dvoje skrbnih ečij. Vladku se je izpolnila vsaka želja, imel je vsega dovelj, kajti bil je edini sin, in njemu je bilo zapisano že v zibelki neizmerno bogastvo. Njegova lastnina bi imel postati grad, velika tovarna, obširni gozdovi, lepi drevored in še celi kupi zlata. Ni čuda, da ga je mati njegova imela kot najdražji biser svoj, saj je bil njeno edina dete. — Ali Vladko je bil kakor nežna južna cvetica v cvetličnjaku, kateri škoduje vsaka ostra severna sapa. Vladko se je igral in letal za grajskimi psi, da je bil ves premočen, potem pa je šel in pil iz mrzlega studenca, ko se je za hip odtegnil skrbnim očem svoje varuhinje. In v nežne cvetko je legla smrtna kal. Izginila je tista prelepa rdečica z njegovih lic, ki je bila kakor rdečica spomladanske gorske češnje, in ugasnila je svetloba njegovih bistrih očij. Vladk« je legel, par dni je že ležal, in vsak dan je bil zdravnik pri njem. Gospa Klementina je sedela in bdela Naenkrat, nenadoma, kakor bi trenil kerubov meč, ga je /grabilo. Sredi hrupa je obstal Mihael. Izpustil je plesavko, kerubov meč je udaril med njene in njegove oči. Mrzel pot mu je stopil na čelo. V trepetu so se mu sušile ustnice, bežal je vun. za njim udarci razkošne godbe kakor biči. Prihropel je v svoje stanovanje. Noč. In vendar se mu je zdelo, da vidi Ogenj, kakor žugajoč meč. Molk. gluha tihota. Pa je Se donela godba — pa tako grozno, čudno, kakor jok otročičev. V peči je plapolalo, in vendar je čutil, da se pritiska k njemu bledo, mrzlo lice, da ga objemajo iztradane roke . , . Prižgal je luč. Še mu je požugalo, Se je zajokalo, potem pa izginilo. Le zdelo se mu je, da se njegovega obraza pritiska mehko lice in da teko po njem vroče solze .. . Mihael se je naslonil oh mizo Pot si je otrl s čela Kakor bi ubežal smrti, tako mu je bilo. Počasi se je razbral, premišljal. Omotica je ginila iz glave. 5um je bežal iz oele ure pri svajem Vladku in niti misliti si ni mogla, ne smela, da bi njen ediai otrok, njena sreča, njena nada, on, ki ima podedo vati vse neizmerne premoženje, njo samo pustil na tem svetu ter se ločil od nje. .Ne, to ni mogeče* je vzkliknila gospa Klementina, ka je vznemirjena gledala njegov alabastersko-beli obraz. Niti ena solza ni kanila iz njenih očij, kajti prepričana jc bila, da ostane ena vedno njegova in on vedno njen. — Nagibalo se je selnce «d poldneva že k zatonu in bližal se je sveti večer.-- V grajskem salonu je bilo napravljene veliko božično drevesce, polne najdragocenejših in najizbranejših stvarij. Na mizo ckoli je bilo postavljenih mnego daril za demačo družino, največ pa različnih, dragocenih igrač za malega, zlatolasega Vladka. Skozi težke zavese grajskega salona se se ukrali selnčni žarki ter se stoterno odbijali na zlatih okraskih božičnega drevesa ... Gori v sebi pa je ležal Vladko mirno in tiho, in mirno in zaupno je čula ob njem njegova mati. — Tedaj je prihajaja gori proti gradu priletna žena z jerbasem v reki. Priprosta, skremna je bila njena ebleka, bled njen obraz, kot da bi hetel biti živ dokaz njene bede, njenega trpljenja. Ta pot njen v grad je bil še njen zadnji up, zadnja rešitev... Doma je sedelo ob trhleni mizi šestero njenih otrek ter se milo ozirale po kruhu, a ni ga bilo. ker je bil jerbas že cel teden prazen. Tam pri peči pa je ležal družinski oče — težke bolan. Dva meseca že ni zaslužil krajcarja, okoli njega pa je skakljalo šestero nepreskrbljen h otrok ... Tedaj so porabili vse, kar je od popreje ostalo — in mati je plela kite noč in dan, da so imeli vsaj za kruh in sol... Petdeset komolcev je naplela in dobila zanje sedem krajcarjev in če je pridno plela, je naplela na dan trikrat toliko. Od tega sta živela on in ona in pa šestero lačnih, a zdravih, lepih in krepkih, rdečih otrok kot vrtna reža. A v tovarni tudi po taki nizki ceni nise hoteli več kit jemati. Zato je šla mati saooa prosit gospo, da bi tovarna kite kupila, da bi vsaj nocoj na sveti večer kupila otrokom belega kruha... Prišla je pred grad. Psi so zalajali io prestrašila se je. Plaho je vstopila ter vprašala, kje so gospa. Sporočile se ji je, da je ravno zdravnik pri bolnem Vladku in da naj nekolike počaka Žina je odležila jerbas. Vrata velikega salona so bila odprta in zagledala je pred seboj krasno božično drevesce. Stopila je boječe za korak naprej. Kakšna lepota! Kakšni darovi, kakšne igr#če, koliko peciva, zlata! Kakšna sreča! Ni še videla kaj tacega na zemlji. In to vse za enega otroka! Njena deca pa joče in stoče dema, proseče se ozira pe — skorjici kruha! Utrnila se ji je solza iz očij in zakrila je s predpasnikom svoj obraz. Tedaj se zaslišijo koraki doli po stop-njicah iz prvega nadstropja. Prišla sta zdravnik in gospa. Boječe se je žena stisnila v kot Resen je bil obraz zdravnikov. Pred salonom je vprašala nekaj gospa Klementina zdravnka. Zdravnik je kratko odgovoril Tedaj je gospa zavpila, zbežala v salon in se vrgla na divan ob božičnem drevesu ter brezupno jokala Lepi se bili njeni blesteči briljanti v zlatih uhanih, a še lepše so bile salze v njenih očeh. Zdravnik je odšel. Z*:na se ni upala h gospej, čudila se je, kaka da je mogeče, da tudi v gradu jokajo; šla je h grajskemu oskrbniku ter mu ponudila kite. Ta je tiho in nemo vzel njene blago ter ji še več plačal kot po navadi. Presrečna je šla iz gradu. Dobila je več kot je upala. Šla je naravnost v predajal-nico ter kupila hlebec belega kruha in nekaj za praznike. Hitrimi koraki je šla vsa vesela domov. Zažareli so nedolžni obrazi, in družinski oče je zbral zadnje svoje moči skupaj, se vsedel za mizo k svoji družioici ter razdelil kosce belega kruha med svoje lačne otročiče... Mrak je nastal. Prižgali se lučico eb jaslicah, iz daljave pa so se oglasili v mili harmoniji farni zvonovi, noseči božični pozdrav vsem, ki so svete volje-- Božič benešKeso Slovenca. Gespod urednik! Zaman se do mene ebračate z želje, da Vam pošljem za božične številko primeren dopis o božičnih navadah na Beneškem. Srčna rad bi Vam ustregel, a kaj Vam me-rem povedati posebno zanimivega? Uprav včeraj sem premišljeval kako bi bilo lepo pi dolgi vrsti let zepet preživeti Božič v domači pogorski vasici med svojci Osvežil bi si zopet stare utise, oživel bi v davno prenvnolih idilah! Š^tal sem se včeraj v pičlem prostem času izven mesta po samotni cesti „sam sa mičičev", kakor bi se reklo pri nas. Vreme je bile zlata vredno. Gledal sem in občude-val krasoto naših krajev v daljini proti severovzhodu Večerno medlo, a čisto solnce je obsevalo naš Matajur ia valovite slovensko-beneške obrrnke, po katerih sa tu pa tam blestele selišča, kakor trope krotkih ov&c, znoječih se in dremajočžh v mehkem objemu peznojesenskih solnčnih žarkov. Smehljale so se naše gorice, smehljale tiho, udamo tožno .... Rezijanski veli (an Ka nin je nekaj sanjal v bledo-rožoem blesku, a tu pa tam eb robeh pogorja v ozadji, kakor postojanke razpostavljene na braniku silnega slovanskega sveta, so kruto beleli in štrleli k ažurnemu nebu v sneg zaviti ostri vrhovi Krnskega in Triglavskega pogorja. Srce mi je nemirno tolklo, duta pa je koprnela pe nečem, polna nezoane mdobe, polna male domovine, polna naših goiä polna ožjih bratov, ktere je slutila razsejane kot pridne mravljinčke po onih obronkih, koji so me tako čarobno vabili!..... Bežič je pred vrati! Kje so one leta, ko sem se, še mal deček, nezavedno, a vendar tako živo veselil v onih gorah t»ga praznika. ki kot čarobna vaza razveseljuje pusto zimo ?----- Mračilo se jc.kosem se obrnil nazaj v mesto; a v duši so vstajale vesele luči, spomini na demači Božič, na nedelžno veselje, na dom, na gerske cerkvico, na čarapolno noč, kaker se mi je vtisnila v spomin zadnjič, ko sem bil kemaj v devetem letu Božič je,mrzel a pri nas večinoma brc; snega. Vendar poslednji spomin na domaii Božič mi predstavlja ogromno snežene plaht«; ki je pokrivala čez in čez naše gore — * kaj naše gore! Meni se je dozdevalo, da po kriva veseljni svet. Drevje je bilo čudnt; volno je imelo kakor naibelejše avce. Vmes so zbegano poskakovale hitre senice in stre sale sneg, dočim to taščice priletavale gladne na hišne prage. Od streh so majale dolge .štruce*. Otroci smo bili brezbrižne veseli, ter smo te s krikem in vikom podili ia valjali v mehkem snegu. Veselili sme se snega; radi njega se nam je zdel še lepši zlati Bo žič. Naivno in nedolžno veselje!... Zvečer je bile tako prijetno v zakurjenih izbah! Ono noč nobeden ne sme spat: čakati morame Kristusa. Sosedje se vzajemno obiščejo in se vesele v novem, čistem ve selju, v onem veselju, ki ga prinašaje veliki prazniki. Zvečer smo jedli suhe ribo redkest za naše ljudi. Topla izba je prijetno dišala p« svežem, čez dan pečenem domačem kruhu; veliki pšenični hlebi so bili še pristavljem na klopi ob peči Veselili smo se io večer jali in pili srebrni cividinček. Potem so pri šli zopet sosedje. Izmolili sme skupni režoi venec, a zatim so mežje razpravljali politiko, izpuščdli vesele in duhovite dovtipe, kajti jako dovtipoi so naši gorjani. Potem so prišle na vrsto pravljice. Otroci smo po slušali in strmeli, se zdaj se spominjam na škrata, ki je stal z nogami na dveh naših gorah in se spregal v dolino ter zajemal vode iz reke in si umival grozevite obličje! Zdaj pa zdaj nas je otroke sen premagal, da smo pespali malce po klopeh, pa zepet se vzbudili z Božičem v domišljiji io v srcu. Starejši so vztrajno bedeli in ča kali jutra. Zvonovi so med tem veselo doneli s hriba; pe vseh kotih in dolinicah je odmevale. Čarobno! Pomnim, cerkev je za hribčkom, zvonik se ne vidi, a vse ozračje doni in tre-peče v čudovitem skladu milozvočnih glasov, ne da veš od kod prihajaja. — — Čas jc iti v cerkev k prvi maši k zoru Hal6! Zunaj je še tma kakor v sodu. Zvezde medlo migajo mtčkane, mičkane in kakor zabite v temni nebeški strop. Vaščanje gredo glasni po hribu drug za drugim, po ne baš široki peti, kakor ovce. Vsak ima svojo svetilko! Čudna in divna procesija, kakršne si ni izmislil noben, še tako fantastičen romanopisec Vrhu hriba se edpira razgled na ostale sosedne vasice. C;rkcv služi vsem. Od vsake se vije svoja dolga in svitla črta proti njej Ol vasice na desni, od vasice na levi, iz srede, od strani, od zadaj, od spredaj — od vseh strani v globokem mraku švigajo, se hipno skrivajo, pa zepet bleste tiho se vijoč po strmih stezah svitle procesije, ia se zbližu jejo kakor k skupni točki v dolin«, kjer se začasno izgubljajo, da kmalu petem nenadno zablestije v obližji navzgor po našem hribu, dokler se ne strnejo skupaj na prosteru pred cerkvijo. Magično! Pravcati čar iz devete dežele! Zvonovi slovesno pojejo veličasten božični spev. Vse je živo, vse mrgoli, vse veselo kramlja. V živo razsvetljeni cerkvi se zasliši po-božoo žensko petje. Kmalu začne sv. maša. Duhovnik je veselo prevzet. Ljudstvo ima nekaj posebno živega in sladko nemirnega v sebi. Vsak se čuti nenavadao doma čega v domači cerkvi. Diha se nekaj bo žanskega! Po evangeliju se prične „oufar* hi Književnost in umetnost. Anicij Boetij in njegovo mo- droalovje. Franc Kovačič, Maribor 1905. Cena 1 K. Ta monografija nam priča, da modroslovje gojijo m.-d nam zgolj naši teološki krogi in katoliški laik:. Pred vsemi se odlikujejo sotrudniki mariboi sstno in popolnoma naraven prehodni pojav. Še baviti se ne bi bilo treba ž njim, če bi se ne bilo tudi nekaterih katoličanov lotilo neke vznemirjenje, da ne vedo, kaj oaj počno in kakšne stališče naj zavzamejo nasproti takozvanemu „modernemu" katoli-čanstvu. Posebno je užalostilo nekatere postopanje znanega voditelja italijanskih „krščanskih demokratov*, Don Romola Murrija, ki ni zadovoljen z zadnjo papeževo okrožnico o smeri katoliškega gibanji in je ponudil v .Cultura Sociale* socialno demokraškemu voditelju Turatiiu, naj se zveže s krščanskimi demokrati. .Murri se izjavlja proti „srednjeveškemu, latinskemu katoličanstvu" in hoče, dasicnkev prisvoji vse pridobitve moderne kulture, se docela demokratizira in sc odpo>č svojim starim prcdpravicam. Ni mu všeč program, ki so ga sestavili na papeževe incijativo italijanski katoličani in navaomoč roje proti memu. Med italijanskimi katoličani je kriza vedno večja in treba bo veliko eneržije, markatnih oseb in jasnih nazorov, predno bo mogoče konsolidirati katoliško stranko med Italijani. Na Francoskem je zmeda še večja. Za vsem pa tiči tistp. misterijozoa beseda natolčnici: Katoliška moderna. Ali ie moderno katoliško gibanje upravičeno? To gibanje ima mnogo analogij v zgodovini, ni novo in zato ga tudi ni težko razložiti. .Moderni" katoličani ne razumejo ne krščanskega naziranja ne modernega Strem>jo za idealem, ki ga ni in se lovč za frazami. Kaj pa je in kakšno je tiste „me derno* naziranje, ki naj se mu katoličanstvu prilagodi ? če vprašaš „modernega" človek«, kaj veruje in kaj \i, ne more odgovoriti ne na prve, ne na drugo vprašanje. Eni na pri mer verujejo v Fichtejev ali Heglev .ab solut", v „neskončni progres*, v „notranjo brezmejnost človekovo", v „relativnost vse ga", .afirmacijo bitja" in „vsevečni ideal resnice, dobrote in lepote", drugim imponira večna materija, sila, razvoj, napredek, vedeti pa nikdo nič ne mara, ker je itak vse le relativne. Kar pa vsi vedo, je to, da se je krščanstvo preživelo in da je treba biti „moderen*. Pri Slovencih je to gibanje se ▼eda skromno in še v povojih, drugod se s temi problemi ukvariaje bolj resne. Adiles meni, da sploh nobeno svetovno naziranje ne more biti brezpogojno za vse veljavno, ker je odvisno od temperamenta in čutnega razpoloženja posameznika, drugi pogrevajo stare filozofe, ta Schopenhauerja, oni Kanta. Pa še s temi niso vsi zadovoljni. Ponekod se postali tudi že pobožni. Budizem jim je všeč, tudi v Platonovem idealizmu marsikdo najde mnogo lepega; kdor hoče biti pesimist, se lahko naslanja na Hutmanna, kdor pa ljubi življenje, nevkročeno strast, ta vzame v roko Nietzschejcvo „Die frühliche Wissenschaft* in tako je vsem ugedeno. Ia čs si vsi še tako nasprotujejo, nikdo se ne spotika nad tem, kajti vsi so edini v tem, da je krščanstvo strto in da jc zavladala .moderna". Tej zgolj negativni kulturi se katoli-čanstvo ne more prilagoditi, ker bi se s tea sitno zatajilo Tudi katoličanstvo pozna razvoj, kar je povdarjal že veliki rajni angleški kardinal Newman. Vtem razvojnem stanju se katoličanstvo nahajo ravno v naši dobi. Ta razvoj je naraven in upravičen Svetovne naziranje se ni izpremenilo, pač pa so se izpremenile socialne razmere in ves milje, v katerem živi mederen človek. Dandanašnji vlada na eni strani isto brezboštve, kot v Spinezovem času, ko so hoteli nadzemskega boga nadomestiti z absolutno substanco, ista lascivnost in nravna sprijenost, kot za časa Ludovika XIV., ista indiferentnost, ket za časa pruskega kralja Friderika, ki je dopuščal vsakomur, naj se izveliča, kaker sam vč in znä. Novo je le to, da se je vzdignila ljudska masa, da prihaja na pevršje delavec, ki je veljal doslej za inferiornega, da se tudi ljudstvo seznanja z vsemi problemi, ki oživljajo našo umsko in nravno presveto. Kato ličanstvo se temu toku prilagaduie, proti umski anarhiji pa se bejuje sedaj ravnotako, kot se je doslej vedno v vseh vekih Spo minjamo se nekega demokraškega gibanja ekoli XII. in XIII veka, ki je bilo še sil nejše in mogočnejše, kot sedanje. Bilo je za časa albingenških vojsk. Nižje ljudstvo je smatralo cerkev za aristokratiško, nastale so divje herezije Tedaj se je pojavil sveti Frančišek Asiški, demokrat v najplemeni-tejšem smislu. Sebe ni prilagodil toku, pač pa je preosnavljal ljudi, jih spreobračal in jim odkrival tajne krščanskega evangelij«, ki ne pozn.4 razlike med ubegimi in bogataši. Bil je moderen, bolj moderen kot here tiki njegove dobe Imel je jasne nazore, požrtvovalno srce in nevpogljivo voljo. Kar manjka takozvanim „modernim* katolikom pa so ravno jasni nazori. Kaj naj storč italijanski in franc»ski katoličani? Naj se mari letijo dela „pono trevanja katoličanstva"? Kar jim je po naših mislih najbolj potrebno, je pač lastne po-netranjevanje Moderni avtonomni morali naj postavijo nasproti kišiansko heteronomne, ki ne uničuje človekove samoodločbe, načelu strajnega individualizma pa načelo skupnosti, ki je podrejena zakonu avtoritete, t« avtoriteta služi edinosti naziranja, uravnava vse sile, neti ogenj pravega prepričanja in pobija dvorec Kar „modernim" italijanskim in francoskim katoličanom manjka, kar manjka sicer plemenitemu Don Murriju, te je sda prepričanja. Moderno naziranje jim imponira, ker ne Vedo, da je to naziranje prehodno. Italijanski katoličani pa bedo tudi brez Murrija svej progam uveljavili. Uveljavili ga pa bodo zato, ker je tudi takozvano moderno katoliško g binje prehodno. Konečno obvelja tudi tu: Kdor ni z menoj, t« je preti meni.