296 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . Ш9 . 2 veških dneh, toda to je ob miselno tako pobudni knjigi čisto razumljivo:-obnavljati njeno vsebino na tem mestu nima nobenega smisla, treba jo je brati in prebrati. Da. se ve, kaj je sodobno zgodovinopisje. Po zgodovini zunanjih dogajanj in dejstev je treba prodreti v duhovnost, v zavest ter podzavest človeka in družbe neke preteklosti, vendar tako, da ostane zgodovinska veda kar se da celostna interpretacija zgodovin­ skih, virov z zaznavo celovitega življenja minulosti, ne pa,-da se sprevrže v interpre­ tacijo zgodovine, oziroma neke minulosti, kakršna se kaže takšnemu ali drugačnemu »zdravemu« razumu (ali morebiti celo potrebi) prihodnje rojenih. Zavest in podza­ vest sta tisti, ki sta delovali, ki sta ustvarjali dejstva ter njih na dejavnosti družbe vplivajoča razumevanja. Dejstva so nanju vplivala le skozi zaznavo, toda ta je mo­ goča le v okvirih zavesti in podzavesti samih. Dubyjeva knjiga o vitezih, ženah in duhovnih v visokem (severno)francoskem srednjem veku premore redko vrlino med zgodovinopispimi deli: mogoče jo je z za­ dovoljstvom in koristjo brati zelo različnim ljudem: strokovnjaku bo pomenila spro- ščujoč pohod iz sopare ozkosrčno pojmovane, razumljene ter omejene politične in gospodarske zgodovine, ki sta že od nekdaj v središču pozornosti zgodovinopisja, laiku pa bo omogočila vpogled v nek mnogo manj omejen in mnogo bolj resničen srednji vek od onega, ki živi v vsakdanji primeri za najbolj mračno obdobje zgodo­ vine človekove civilizacije. Res je, da je vsak vrč zadovoljen, če je poln, toda vrči so različnih mer, predvsem različnih globin. In to nikakor ni nepomembno, vsaj izven najbolj primitivnega zadovoljstva. I g o r G r d i n a D r a g o l j u b D r a g o j l o v i ć , Krstjani i jeretička Crkva bosanska. Beograd: SANU, 1987, 281 strani. Balkanološki institut,' Posebna izdanja, Knjiga 30. . Stara vprašanja terjajo vedno novih odgovorov. To toliko bolj kot nasploh velja za probleme,. kot je vedno znova izmikajoča se resnica o Cerkvi bosenski. Gregor Cremošnik, doslej brez dvoma največji slovenski poznavalec te skrivnostne organiza­ cije, je pred več kot četrt stoletja (1952 za Zgodovinsko društvo, z Grafenauerjevo ob­ javo 1963 v Zgodovinskem časopisu, pa tudi širše) precej čvrsto stal na temeljih teze Račkega, ki sta jih nekaj prej dodobra utrdila zlasti Aleksander Solovjev in Dragutin Kniewald, posredno pa tudi Jaroslav Sidak s svojim pristankom na njene okvire, po­ tem ko se je odpovedal svoji rešitvi problema. Toda iz verjetnosti v gotovost misel Račkega in njegovih somišljenikov o dualističnem bistvu Cerkve bosenske iz duha bogomilstva, oziroma katarstva, nikoli ni mogla docela prodreti; v najnovejši študiji Dragoljuba Dragojlovića »Krstjani in krivoverska Cerkev bosenska« pa je celo sploh prečrtana — dasi se v naslovu zadevna organizacija še vedno označuje za heretično. Avtor na podlagi interpretacije praktično vseh znanih virov prihaja do sklepa, da nauki Cerkve bosenske nikakor niso niti dualistični, niti doketistični, niti kako dru­ gače dogmatsko odločno krivoverski glede na temelje obeh velikih pravovernih krščanskih cerkva, katoliške in pravoslavne. Sama Cerkev da izhaja iz organizacije vzhodnega meništva, zlasti reda sv. Vasilija, na kar je doslej zlasti tehtno opozarjala Maja Miletić (I krstjani di Bosnia alla luce dei loro monumento di pietra, Roma 1957). Vendar za potrditev te teze ni mogoče navesti nikakršnega docela nedvo(u)mnega dokaza; tu je samo tipološka podobnost med vzhodnim meništvom in organizacijo Cerkve bosenske, kolikor je to na podlagi dokaj skromnih virov pač moč rekonstru­ irati. Dragojlović zavrača obstoj neslučajnih vzporednic med organizacijo Cerkve bosenske in dualističnih cerkva, tako na evropskem Zahodu kot Vzhodu; spet seveda samo na podlagi tipologije hierarhij. Najbolj prepričljivo to ni, zlasti ne spričo dejstva, da povezave med nedvomnimi dualisti in Cerkvijo bosensko izpričuje poleg primerno interpretirane organiziranosti Cerkve bosenske, ki je v očeh mnogokoga tako zelo sorodna katarski, še vztrajno tozadevno zatrjevanje latinskih virov. Ti so resda od Bosne včasih precej oddaljeni — in čimbolj so, tem natančneje in trdneje vedo, kako je tamkaj s krivo vero —, toda zavreči jih je moč le po vsaj tako temeljiti zavrnitvi kot je bil njih zagovor s strani Dragutina Kniewalda, predvsem pa od primera do primera. Vsekakor pri Dragojlo- viču tega v zadovoljujoči meri ne najdemo; čeprav pa, po mojem mnenju, označeva­ nje bosenskih krstjanov v latinskih virih z enakim (patarenskim) imenom kot zahod­ nih dualistov, kljub morebitnemu neobstajanju zveze in stikov med njimi, ni nekaj nemogočega : ker so si eni in drugi lastili prerogativ krščanskega imena (to pa je znano tudi v vzhodnem meništvu), ni čudno, da so jih pravoverni katoliki označevali z istim sinonimom, namreč kot patarene, čeprav bi šlo v primeru samopoimenovanj enih in drugih zgolj za homonimijo brez kakršnihkoli genetskokavzalnih povezav. Dragojlovičev scenarij dogajanja je, zgolj v najbistvenejšem, takle: po dovolj nejasnem času. bosenske vernosti v stoletjih pred banom Kulinom, ki pa je moral ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 2 297 biti .v. znamenjU-iVzhoda (spričo vzporednic med organizacijo Cerkve faosenske ter vzhodnega bazilijanskega meništva), pride v času cerkvene ofenzive rimske kurije v prvi polovici XIII. stoletja do velikega preobrata: za škofa bosenske škofije je ime­ novan tujec, Johannas Wildhausen.. Bosenska škofija je namreč v teku let zaživela, zavoljo političnih in zemljepisnih dejavnikov bolj ali manj odrezana od svojih vzhod­ nih korenin, zelo samostojno in samosvoje življenje; sedaj pa so možje rimskega pa­ peža (začenši ž'lvanom de Casemaris 1203.) — po zatonu bizantinske prevlade na Bal­ kanu, ki je nastopil s smrtjo Manuela I. Komnena 1180, so postajali tamkaj vse vpliv­ nejši — ugotovili v nji strahoten nered. Z namenom ureditve razmer po meri in volji Rima je bil v Bosno poslan škof iz tujine, toda bosenski duhovni se.mu niso podre­ dili: "Tedaj'sta se, moremo* reči, da v glavnem zavoljo shizme, ne pa zaradi kakšnih razhajanj dogmatične narave, ločili odtlej Rimu nadvse zvesta bosenska škofija in Cerkev bosenska, ki tako ni nič drugega kot nadaljevanje dotedanje bosenske škofije in njenega samosvojega verskega življenja ter njenih navad. Naprej so stvari znane: spor je šel na nož,' padale so obtožbe najhujšega krivoverstva z ene in druge strani na nasprotno. Rimu Vdana bosenska škofija se v deželi vse do zadnjih predturških časov ni mogla zares uveljaviti; še najbolje so interese Zahoda v Bosni, v tej deželi brez vere, dela in zakonov, zastopali frančiškani. Na drugi strani tudi Cerkev bosen­ ska ni mogla prevzeti vloge državne cerkve, saj so bili bosenski.'srednjeveški tdržavi pód Štefanom II. in Tvrdkom I. priključeni obsežni predeli ž utrjeno cerkveno órgà" nizacijo bodisi katolikov bodisi pravoslavcev, ki jim meniški značaj Cerkve bosenske izven svojega prvotnega področja ni mogel kdovëkoliko konkurirati v organizaciji vernosti množic. Iz XIV. in XV..stoletja so se nam ohranili tudi najznamenitejši spomeniki Cer­ kve bosenske, ki tako z repertorijem besedil (Nova zaveza z ne nepomembnimi pre­ deli Stare) kot s čudovitimi poslikavami dokazujejo nedualističnost. Razlage, da so takšne1 knjige zagrešili degenerirani, od posvetnosti' skorumpirani, ali pa nikodemski dualisti,'ki so se jih za'Hvalov rokopis (nedavno je izšel s komentarji Herte Kune v zelo lepi faksimilirani izdaji v Sarajevu), ali pa za Bosenski štirievangelij, Codex Kopitar 24, če omenim le Slovencu naj dostopnejša dela Cerkve bosenske, oprijeli pri­ staši teze Račkega, so "pravzaprav nebogljene: bosenski krstjani bi bili tako dvojni odpadniki, najprej od pravovernosti v smislu dualizma, nato pa od dualizma, ne da bi pri tem postali pravoverni, saj se Cerkev bosenska nikoli ni vtelesila v katoliško ali pravoslavno. Tudi moralno zelo problematičnega gosta Radina puščanje denarja za mavzolej ni osamljen pojav: že za časa bana Kulina si je Gradeša, veliki sodnik, postavil ma- vzolejno cerkev. Radin ni torej storil ničesar ne'običajnega za bosenskega veljaka! Vsekakor nam je v primeru Dragojlovičeve monografije', ki jo odlikuje interdi­ sciplinaren pristop (zlasti v primeru literarnih virov je močan, a tudi arheološki niso zanemarjeni — čeprav bi verjeten odkles okrajšave za besedo cerkev v napisu veli­ kega sodnika Gradeša mogel povedati še marsikaj!), vzklikniti za davnim Rabela- isom: Treba je odpreti knjigo in skrbno pretehtati, kar je zapisano v nji! Pri čemer pa se gre zavedati, da senčno stran dela predstavlja zlasti avtorjevo označevanje vsega, kar se z njegovimi mislimi ne sklada, za »domišljanja«, ob tem, da se ne mudi dosti z dokazovanjem, zakaj sodi tako. S svoje strani bi dodal le še nekaj kratkih opomb k problematiki. Na moč po­ vedno, mesto v bolinopoljski prisegi iz leta 1203, ki v meni znani literaturi o problemu Cerkve bosenske ni primerno poudarjeno, je sledeče: »Ko umre magister, bodo pred­ stojniki od sedaj na vekomaj na zboru bogaboječih bratov izbrali prelata, ki ga bo potrdil samo rimski papež /.../« Prelat, ki vodi meniško skupnost v Bosni, se torej 1203. v latinskem ustrezniku imenuje magister; verjetno gre na tem mestu za dobe­ seden prevod iz ljudskega jezika, ki je bil v rabi med ljudmi, do tedaj na ozemlju Bosne edinimi poimenovanimi s prerogativom krščanskega imena. Zanimivo jezikovno dejstvo je, da pri ljudeh, ki so označeni v spomenikih bo­ senskega izvora kot krstjani, nastopa ta oznaka kot samostalniški prilastek za lastnim imenom (npr. Radohna kr'stjanin'), medtem ko je pri dedih in gostih oznaka ranga jedro besedne zveze, ime pa prilastek (npr. gost Radin). Koliko gre tu za naključnosti, koliko za pravilo? Gre — in kdaj — za kalkirano, torej nujno prevzeto označitev? Tudi jezikoslovec bi se imel z mnogočim pozabavati v naši problematiki! In če obvelja, kar je zelo verjetno, da'Cerkev bosenska ni heretična v smislu dualizma in doketizma, kako je potem s krivoverci, ki so v Dalmaciji vendarle pri­ sotni in jih tudi v Bosni ne gre kar takoj prečrtovati, četudi Cerkev bosenska ni na njihovi liniji! Zakaj na nobeni bosenski listini XIII. stoletja (razen na oni, ki nosi v Miklosichevi zbirki Monumenta serbica številko XXXV, a ta je bila napisana v Du­ brovniku!) ni križa? Tudi za Stefana Nemanja vemo, da je krivoverce nekoč, ko je še bil vladar v Srbiji, izgnal iz dežele. Kam? Glede na to, da je Bizanc za tak podvig zaprt, je Bosna zelo priročno odročna. Tudi če so bili krivoverci izgnani v Dalmacijo, ki je poleg prejle omenjenih dežela edina meječa na srbsko veliko županstvo, so 298 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 2 mogli priti v bosensko banovino; kakor sta imela z njo opraviti tudi Matej in Ari- stodij, versko problematična Dalmatinca italijanskega porekla. Slej ko prej ostajajo odgovori na bosenske srednjeveške probleme tudi po Dra- gojlovićevi študiji na moč negotovi, predvsem pa ne enomožnostni. Še vedno. I g o r G r d i n a Handbücher und Karten zur Verwaltungsstruktur in den Ländern Kärnten, Krain, Küstenland und Steiermark bis zum Jahre 1918. Ein historischbibliographischer Führer. Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918. Zgodovinsko-bibliografski vodnik. Manuali e carte sulle strutture amministrative nelle province di Carinzia, Carniola, Litorale e Stiria fino al 1918. Guida storico-bibliografica: Graz—Klagenfurt—Ljubljana—Gorizia—Tri­ este, 1988, 375 str. . . . V okviru objav Štajerskega deželnega arhiva (Veröffentlichungen des Steier- märkischen Landesarchives) je kot 15. zvezek izšel ta priročnik. Knjiga je dosledno pisana v treh jezikih dežel, ki so nekoč spadale v okvir habsburške monarhije. Delo so skupaj izdali Steiermärkisches Landesarchiv, Kärntner Landesarchiv, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Arhiv SR Slovenije, Archivio di Stato di Gorizia, Archivio di Stato di Trieste. Redaktorju Jožetu Zontarju so pri delu pomagali Ugo Cova, Vinko Dem­ šar, Pierpaolo Dorsi, Gernot Fournier, Karl Spreitzhofer, Ema Umek, Wilhelm Wadl, pri bibliografiji je sodelovala še Adele Brandi. Ta skupina je morala premagati mar­ sikatero težavo, ki je nastala pri sodelovanju in usklajevanju pojmov. Pri usklajeva­ nju pravniških pojmov vseli jezikovnih področij so se po pomoč obrnili k dr. Sergiju Vilfanu. Redaktor Jože Zontar je sam napisal dve obsežni razpravi o razvoju uprave v tem delu monarhije. Izdajatelj tega pomembnega dela je Gerhard Pferschy, ki je delu tudi napisal spodbuden uvod, v katerem je mimogrede omenil tudi vse težave, ki so se pojavile ob nastajanju tako kompleksnega dela. Priročnik lahko razdelimo v dva velika dela. V prvem delu predstavljajo Kari Spreitzhofer, Jože 2ontar, Gemot Four­ nier in Branko Korošec upravno zgodovino in razvoj upravnih kart za Koroško, Kranjsko, Štajersko in Primorsko. Kari Spreitzhofer je v sestavku Notranjeavstrijska centralna oblastva in uprava notranjeavstrijskih dežel do srede 18. stoletja predstavil začetke razvoja centralne uprave. Ob tem je na kratko omenil povezovanje in obliko­ vanje dežel Štajerske, Kranjske, Koroške in Primorske ter spremembe, ki so ob tem nastajale. Temu sledi pregled razvoja centralnih oblasti, njihovo povezovanje, nasta­ janje, ukinjanje nekaterih uradov ter spremembe pristojnosti in naslovov, pa tudi preseljevanje. Na naslednji stopnji uprave, na stopnji deželnih oblastev, se uveljav­ ljata dva uradniška aparata, deželnoknežji in stanovski. Tudi ta problematika je predstavljena zelo nazorno, poleg tega pa so navedene tudi posebnosti, ki so bile zna­ čilne za posamezne dežele. Posebej so obdelana lokalna oblastva in njihove značilno­ sti, prav tako tudi mesto Trst in seveda še posebej beneška Istra. O cerkveni organi­ zaciji do srede 18. stoletja je avtor spregovoril zelo podrobno. Obravnaval je vsako deželo posebej ter navedel značilnosti in spremembe, ki so v tem obdobju nastale. Poleg tega' so za vsako deželo navedeni posamezni pomembnejši samostani z letnico nastanka. Zgodovino uprave Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorja od srede 18. stoletja do 1918 je obravnaval Jože Zontar. Ker se je uprava po letu 1848 precej spre­ menila, je tudi predstavitev njenega razvoja razdeljena v dve veliki poglavji. Naj­ prej je govora o upravi v času od 1747 do 1848, v drugem poglavju pa o času od 1848 do 1918. Obe razpravi dajeta bralcu možnost pregleda in primerjave o tem, kako se je razvijala moderna uradniška uprava v monarhiji, na kakšne zapreke je naletela in kako se jim je skušala ogniti. Bralec ima priložnost, da v zelo strnjenem tekstu pre­ gleda razvoj uprave. Ti poglavji prinašata pregled razvoja upravnih oblasti na nivoju dežel, pregled avtonomnih deželnih oblasti in njihovega prizadevanja, da bi se na nek način ohranile, pregled finančnih in gospodarskih oblasti, ki so postajale v drugi po­ lovici 19. stoletja .vse pomembnejše, pregled razvoja in sprememb na področju sod­ stva, vojaških oblasti, pregled razmer in pogojev delovanja lokalnih oblasti, interesnih zastopstev in pregled sprememb na področju cerkvene oblasti. Navedena so tudi pod­ ročja, ki so prišla pod kraljevino Italijo in oblasti na teh področjih. Temu poglavju sledi poglavje izbrane literature o upravni zgodovini. Najprej so našteta splošna dela, nato pa dela, ki govorijo o vsaki posamični deželi. Poleg tega so našteta tudi po­ membna dela, ki presegajo okvir teh dežel in pa zgodovinski atlasi. Gemot Foumier je spregovoril o vrstah in razvoju priročnikov, ki predstavljajo organizacijsko strukturo in uradništvo. Od zanimivih začetkov še v 16. stoletju, ki jim je v precejšnji meri botroval tudi napuh posameznikov, pa do sodobnosti. Ob našte­ vanju vsemogočih pregledov, ki so izhajali pod zelo različnimi naslovi in včasih tudi