Pravljica o sužnju Dobrodeju.
^^         čtško spisal Vaclav Kosmak. — PreJožil Jožef Ornden.
/§8|*ŠS} "o ie strašno soparno. Poldne je že odzvonilo. Z neba, sivega Vgifcgl kakor svinec, je žgalo žarno solnce kakor z gorečim železom. vSsT"'    Naimanišega vetra ni bilo, in listje na drevju se ni genilo.
Zalostno so povešale cvetke po vrteh svoie glavice: zaprašeno drevje ie stalo v tihi žalosti; ptiči pevci so dremali po vejah; zdajpazdaj je
zabrenčala čebela, zalesketal se metulj------v smrtni tišini. 5e dim nad
strehami je kakor utrujen padal na zemljo.
Stari Mramor je stal na pragu pa napenjal oči izpod roke proti pol-dnevu, kjer je bilo obzorje prepreženo z meglicami. Zmajal je z glavo pa vzdihnil: »O, da bi nam Bog dal dežja — samo dežja! Bojim se, da bo kaj drugega. In umaknil se je v hišo, da se skrije pred neznosno soparico.
Kosci po travnikih so hodili k hladnemu studencu in pod drevesa, kier so izmučeni popadali k odpočitku.
Vzduh se je tresel in gibal. kakor bi gorel.
Čez eno uro. ko so kosci zopet vstajali k delu, so bile megle na iugu že gostejše in temnejše. Iz daljave se ie začulo grmenje.
Stari Mramor ie zrl skozi vrata. »Da bi bilo le brez škode!« je boječe šepetal.
Naglo !e vstaial iz megle širok, teman oblak in za njira drug, rdeč-kasto rumen.
Strašna sopara je bila. Mramor je stegnil roke in vzdihnil: »Sam Bog z nami! Toča bo!« Plašno je motril oblak, kakor bi hotel pustiti oči na njem. Nevihta je prihajala vedno bližje in kmalu je pokrila pol neba. Zapihal je lilad. zašumel čuden šum, in v to šumenje ie zdajpazdaj votlo zagrmelo. Starec pa. čisto sain doma, ie hitel zapirat okna pa odpirat vrata. Perutnina je Drestrašena kokodakala in prhutala, blisek ie švignil jasneje, strašneje grmel grom. postajalo je vedno hladneje, in kot bi bil trenil. je potegnil tak piš, da ie vzdignil cele oblake prahu in ni bilo videti ničesar okolu sebe. Okna so zaškiepetala, drevesa so se zašibila in po vasi se je razlegal strašen ropot. Oovedo je pribežalo s polja in je mukalo, psi tulili, liudie jadikovaJi . . . Za trenutek so se odprla vrata, in vse ie tiščalo pod strelio. Pa bil je zadnji trenutek. Prve kaplje so že naletavale, božji sel je švigal z ognjenim rnečem po vsem nebu, kakor bi se boieval s peklom, iri zemljn je stresal grom. In ta boj svetlobe s temo je vršal nad glavami ubogih. slabotnili ljudi in njih stanovališč — in Ijudje, sicer pre-vzetni in košati, so se pripogibali in spokorno molili k Bogu ter priznavali svojo ničnost.
Pri Mramorovih so klečali vsi, ko so priliiteli s polia, v hiši. Skoro nočna tema. Naenkrat zašklepeta okno, enkrat dvakrat — in toča se usuje.
»O Stvarnik, toLa!« je vzdihnil gospodar in vsi so zatrepetali. Grozni šum in tema kakor ponoči. Pet minut je trajalo to. Kar se odpre nebo,
CB!   178   i«5
soba stoji v takem plamenu. da si zakrivajo oči, brž na to pa grozno zagrmi. Vsi se preplašeno pogledajo. Toda nihče ni mrtev. Gospodar plane \z hiše. če mu ne gori hiša — pa ni gorela. Kakor bi odrezal je prenehala toča, in ulil se je gost dež. Mramor je hitel v največjeni dežju v vas. gledat, če kje gori. Pa nikjer! — Le visoki topol pred hišo je bil razčesnjen.
«Hva)a Bogu!« je zakjical gospodar, »najhujše ie minulo.«
Šel je v hišo in velel: .Zahvalimo Boga! Nobena nesreča se m pripetila.«
Nevihta je divjala dalje. bliski so pojemali, in nebo je pojilo z drob-nim dežjem žejno zemljo. Dobro uro je pršilo.
Kmalu se ie zjasnilo nebo. in na zadnjem oblaku je zažarela čaro-krasna mavrica miru in pokoja.
Vse je hitelo pod milo nebo in vdihavalo sveži zrak. Drevesa so se lesketaJa v novi krasoti, ptiči so strepetali krila in začeii so prepevati. nebo se ie zopet smeialo, in ko se je gospodar vrnil s polja. je pravil, da ni toLa napravila nobene škode, ker ie deževalo vmes. In vsi so se oddehnili in veselo vzklikali: »Hvala Bogu, zlato ie padalo!«
Ded pa je prijel vnuka za roko, peljal ga na vrt gledat čebel, ki bodo zdaj veselo letale.
»Kako me je bila groza. dedck!« reče deček.
»0 saj vem,« prikima starček, »a poglei, kako ic zdaj vse lepo! In tako je zmeraj: po nevihti prihaja veseJie. Zapomni si to. Ko boš velik hi te doleti kakšna nesreča — voljno prenašaj vse in pomisli: po nesreči prihaja sreča.«
»Čakaj, povem ti primero! Olej. da si boš zapomnil. Pojdi sem, sedeva tukaj na klop. Pozor torej:
Zivel je svoje dni kmet. Imcnoval se ie Dobrodej. Ternu Dobrodeju ie biia sreča vedno niila. Ime) ie veliko lepo domačijo, žito leto za letom kakor gozd, travnik kakor vrt. krave in konje ka"kor levi — a kar je bilo nad vse: imel ie vr)o. pobožno in marljivo ženo. Da bi jima srečo povečal. iima je dal Bog dvoje otrok — sinka Jožka in hčerko Marico. Ta dva sta biia radost staršem in sta jiraa bila dražja kakor dom, polie, kakor vse — dražja od očesa. Kdo je bil srečnejši od Dobrodeja? Toda pregovor pravi: čim večja sreča. tem manj ji zaupaj! Naenkrat se je vnela strašna vojska, in ljudje so pripovedovali grozne reči o krutosti sovraž-nikovi. Pri Dobrodejnih so dan za dnevom trepetali, da bi ne prilomastil sovražnik v deželo in vse poplenil. To se sicer ni pripetilo, toda Dobrodej je moral večkrat iti s priprego. Zena se ie bala izprva tega, a ko se ie mož čez nekai časa vedno vračal zdrav, se je privadila tudi žena temu m je bila brez skrbi. — Nekoč pa je pretekei ce! mesec. a Dobrodei se ni vrnil: pretekla ^ta dva meseca. a Dobrodeja še ni bilo domov, in mi-nulo je leto. pa moža od nikoder. Tedaj pa je začela tarnati uboga žena in žalovati. Plakala je za njiin kakor za mrtvim. Kadar pa je minulo drugo leto, in ni bilo po možu ne duha ne sluha, je z bolestnim srcem izročila Bogu vse in podvojeno skrb obračala na otroka in gospodarstvo.
cez 179 B6>
— Jožek ie imel kai dobro giavo in se je tako pridno učil, da sta gospod župnik in gospod učitelj svetovala materi, naj ga da v Iatinske šole, zakaj iz njega bo morda enkrat še velik gospod. Poslušala ju je mati in peljala sinka v mesto. Doma pa je gospodarila z Marico, ki je bila prav taka kakor mati: tiha, pridna in pobožna. Sleherni dan ste molili za očeta, naj mu sveti večna Iuč, če je mrtev: ako je pa še živ, da bi že prišel domov. In Dobrodei je bil še živ.
»A še?« se ie čudom čudil deček.
»Še, še! Ali daleč tam za morjem. Ko je šel Dobrodei s poslednjo priprego, ga je sovražnik zaiel in ga prodal v suženstvo daleč čez morie, kamor so pluli na ladji štiri tedne. A tam se je hudo godilo milemu Dobro-deju. Njegov gospodar ni bil sicer hudoben, toda v tisti deželi so ravnali s sužnji huje, nego mi z živino. Vpregali so ga v voz ali v plug ali pa je moraJ opravljati kakšno drugo naporno delo. Pri tem ni bilo niti trenutek oddihljaja. Kadar ni mogel že izmučeni suženj veL delati, ga je bil pri-ganjač toliko časa, da se ie zgrudil nezavesten. Nato so ga odnesli, in nihče se ni zmenil zanj. Ako je umrl — prav: zakopali so ga v jamo; Le ie pa okreval — hajdi izno%'a na delo.
Zvečer so gonili sužnje domov; zapirali v luknje, slabše od mnogega hleva. metali jim hrano v korita in k tem koritom so jih privezovali ka-kor pri nas krave in voli.
Deček se ie od groze zdrznil pa zašepetal: »Ubožčki!«
»Pač res! Ali vse to ni bolelo našega Dobrodeia tako hudo: bil je močan in dela vajen — a kadar se ie zmislil na ženo in otroka, krvavelo mu je srce. Vso noč je včasih premolil, da bi ga rešil Bog suženstva, in pri delu je prejokal cele dni, da so se mu drugi sužnji smejali. Ti so bili sirovi Ijudie, niso poznali pravega Boga, nič niso molili, ampak samo preklinjali svojo usodo. Dobrodej ie izprva upal, da ga Bog usliši in otme suženstva; ko je pa slišal. da so v tej deželi sužnji dosmrtni, ie bridkeje plakal in prosil Boga. naj mu da vsaj voljo prenašati to nesrečo. Qo-spodar sužnjev je rad imel Dobrodeja, ker ie bil tih in ie zmeraj vestno opravljal svoje delo. A ker ga ie videl tolikrat objokanega, je rekel nekoč samprisebi: -Res. ta Dobrodei ie tako priden — olaišam mii: postavim ga za paznika nad dvanajst sužnjev, da mu ne bo treba tako težko delati.«
Nekoč je to povedal Dobrodeju. In suženj se je lepo zahvalil go-spodarju za to izboljšanje, a vkljub temu ni nehal jokati po ženi in otroku.
Gospod Bog pa vse vidi in v€. Dogodilo se je nekoč, da so kosili na iravniku ob globoki reki. Gospodar je prišel za kosci na senožet in ž niirn je priskakala hčerka, ki ie bila tako lepa, da ni bilo izlepa take. In ta njemu toliko mila hčerka je začela trgati cvetice ob reki. Prav na bregu je zagledala tako krasno cvetko, kakršne ni še nikdar videla. Iz-tegnila je roko po njej in štrbunk! — bila je v valovih.
Gospodar ie ostrmel kakor okamenel, sužnji so stali in se izpogle-dovali, sarao Dobrodej ni z božjo pomočio izgubil zavesti: zaprašil se |e za deklico v vodo in kmalu jo ie privlekel omedlelo iz reke. Dal io ie
csa 180 ss>
očetu v naročje. Gospodar ni vedel, kako naj se zahvali Dobrodeju, in ga je vzel doraov za svojega strežaia.
Odsihmal se je dobro godilo Dobrodeju. Nič več ni delal težkega dela, imel je lepo stanovanje in gosposko južino; ali še vedno je plakal po ženi in otroku.
Gospodar ni umel njegovih solz, zato ga ie nekoč vprašal, čerau plaka dan za dnem?
»I, kako bi ne jokal in vzdihoval, ko čakajo name doma žena in dvoje otrok, tako velikih kakor vaša hčerka? Vaši hčeri sem pomagal jaz, ali kdo bo pomagal mojinia otrokoma, če zaideta v nezgodo?«
Gospodar se je zamislil. pogledal uljudno na Dobrodeja, pa rckel: »No, če je tako, pa idi domov k ženi in otrokoma.«       '
Dobrodej je padel gospodarju k nogam in mu poljubljal roke od sa-mega veselja. Gospodar mu je stisnil v roko pest denarja in velel svoiim Ijudem, nai ga spremijo do raorja.
Kaj hitro ie prepotoval dolgo pot po morju in po suhein.
Prav nedelja je bila, ko je dospel v svojo rojstno vas. Že oddaleč je slišal slavnostno potrkovanje z vsemi zvonovi; a kadar jo je primahal v vas, je videl Ijudi gredoče od vseh strani v cerkev. Krenil je še sam proti cerkvi in stopil za vrata. Pred velikim oltarjem je sedelo mnogo duhovnikov in med njimi mlad duhovnik. Star duhovnik je imel pridigo, iz katere je Dobrodei posnel, da iina nekdo novo mašo. Na koncu go-vora se je obrnil pridigar k novomašniku in ga opozarjal, naj torej pri-stopi k oltarju in daruje prvo sveto mašo za očeta Dobrodeja, ki je pred leti izginil iz tega kraja, a ni več duha ne sluha po njem.
Toliko, da je naš rnili Dobrodei slišal te besede. zašibile so se mu noge, vzdihnil in zgrudil se na zemljo. Kadar pa so Ijudje to videli, so se zgrnili krog njega, motrili tujega, obrastlega, zagoreiega moža, nesli ga iz cerkve in dramili. Ko se ie Dobrodej zopet zavedel, so ga polile solze: »Kje je moja žena,« je vzdihnil, »moj sin. moja hčerka? Jaz sem Dobrodej iz Ravni!«
Izprva so Ijudje menili, da mu gre ob pamet; ko je pa prišla nje-gova žena, ie takoi spoznala moža. Padla mu je okoli vratu in ga peljala v cerkev. Posadili so tam Dobrodeja na častno mesto pred oltarjem, da bi bil tudi on pri prvi sveti maši svojega sina Jožeta.
In potem po maši pri gostovanju: koliko vam ie vedel DobrodeJ povedati in kako ie bilo vse veselo. Vso noč bi bil moral pripovedovati, dd bi bil vse povedal.
Vidiš, zlati moj, kako mili Bog plačuje naše trpljenje z nepričako-vano srečo. Zaponmi si to in ravnai se po tetn.<
Starček je pofeladil vnuka po glavi in ga peljal domov, zakaj mra-čilo se je že, in zvezde so že pokukovale z neba, če so ljudje še kaj od nevihte preplašeni?----------
csa 181 «o