Raport preprostega  občana
Pismo z vprašanjem
Dragi tovariši iz Dogovorov, piše vam preprost občan, ki ga ima občinska evidenca sa-mo v volilnem seznamu in ki ga uradne osebe obiskujejo sa mo takrat, ko je splošen popis prebivalstva. Piše vam zato, ker vas želi vprašati: Kako ste kaj, tovariši iz Dogovorov, kako te-čejo dogovori, dogovarjanje, ogovarjanje, izigravanje in še razna druga anja. Ali lmate probleme s kurjavo, kadar vam je mrzlo, ali pa z ledom, kadar vam je vroče? Meni ni, kakor se ve, niti hladno niti vroče. Zdravje v meni kar kipi, tovari-ši Dogovori. Ne more me uniči-ti, verjemite mi, niti deset ta-kih inflacij, kakor smo jih ime-li in preživeli v zadnjih nekaj letih, niti trikrat toliko zamrz-nitev osebnih dohodkov in — če se pohvalim — še hujša vro-čina na podrpčju cen. Sem ka-kor dren: kolikor modnejši je veter, toliko trdnejši je. Res je, da le redkokdaj zacveti, toda ozeleni pa le.
Toda, malce sem se oddaljil od tistega, kar sem hotel pove-dati. Ta naš časnik se namreč imenuje Dogovori. Lepo ime, ni kaj reči. Pa sem si dejal: daj, občan, tudi ti žrtvuj nekaj za dogovarjanja. Z dogovorom zgradiš hišo. Izigravanje pa jo podira. Teh, ki izigravajo, pa
je, častna beseda, veliko. Dela-jo se Francoze, kadar je kaj resnega. Naj vam povem na liho nekaj takih primerov: Ni dolgo tega, ko sem šel po ce-sti. Hodil sem kulturno. Glave ne obračam niti na levo nitd na desno. Gledam naravnost. Toda neki vrag me stalno obrača zdaj desno zdaj levo. Ko nena-doma vidim, zakaj mi glava stalno potuje okoli vrata. Pred mene se je postavil neki člo-vek in brez ovinkarjenja vpra-šal:   »Koliko  dobivaš  prvega?«
Gledal sem ga ves iz sebe, za-kaj vprašuje prav mene, zakaj za vraga se ne obrne na one y petem nadstropju naše stolpni-ce, ki dobijo vsak mesec po dva stara milijona, ali pa na one dve nadstropji više, ki skriva-jo denar v blazino. »Pa, človek, koliko dobiva navaden hišnlk?« Moj nenadni sogovornik me je ošinil z očmi in dejal: »Dobivaš jurja?« — »Kakor se vzarae«, porečeim. »Ce mi&liš stare-ga, potem dobivaam veliko več, če pa računaš v novih dinarjih, potem nekaj več kakor enega.« Človeček zamahne z roko in vnovič reče: »Nimaš denarja ni-ti za dobro zeleno solato z mladim krompirčkom. Uf.« Pa gre. Boga mu njegovega, rečem pri sebi, zsakaj me tako žali. ko pa je resnica čisto drugačna.
Na mizi imam vsak dan meso, tovariši iz Dogovorov. Res, te-letine nisem videl od lani, ven-dar me to posebej ne skrbi, kaj-ti ne jedo je niti oni v petem nadstropju in tudi ne oni dve nadstropji više v naši stolpni-ci. Zelene solate ne jem že dol-go, od mladega krompirja pa me boli želodec. V kleti imam starega.
Torej, dragi moji Dogovori, težko se je dogovarjati. Tisti tip je odšej brez besed, jaz pa za njim in naravnost v — gostil-no. Ku-ku, kako je tam zadim-ljeno. Prsta ne vlddš pred no-som. Oči potemnijo. Toda uše-sa slišijo. Marsikaj. Tako po-zorno prisluhnem in ušesa kot kak aparat, ki registrira be-sedo in pesem, pa beležim: »češnje so bile letos za sto od-stotkov dražje kakor lani«, sli-šim, kako klepetata dva gospo-da. »Pridelovalci jih niso pro-dajali dražje. Bencin se je si-cer podražil, toda šele od po-lovice junija. Zaslužek je bil za sto odstotkov večji. Zamisli, re-če eden izmed njiju drugemu, za kilogram češenj bi lahko ku-pili pet do osem kilogramov kruha. Zares neverjetno.« Po-drgnem si ušesa, da ni morda vamje zašlo neikaj takega, kar stvari pretirava. Drgnem in drgnem, pa spet slišim: »Zdaj
bodo na vrsti breskve. Tudi te so drage kot zlato. Za toilogram breskev bomo dobili kilogram kuretine.« Spet drgnem ušesa, toda onadva sta se premislila in odšla. Naročil sem dalma-tinski brizganec in med uživa-njem začel računati: Dobro je, pravim sam pri sebi, da ne ješ češenj, ker bi bil sicer teden dni brez kruha, še bolje pa je, da te breskve žgačkajo po grlu, sicer bi meso izginilo z mize. Toda, bogami, začnem kričati sam nase, zakaj se češnje na poti od pridelovalca do potroš-nika za tolikokrat podražijo. Tudi jaz imam dovolj časa, da grem za teden dnd udarniško obirat te češnje. Breskve prav tako. Takole razmišljam o vsem tem, natakarica pa reče: »Prosim, tristo starih dinar-jev!« Kaj, se uprem, ta vodaz malo dalmatinca, pa tristo di-narjev? Po koldko pa je potem čisti liter viina?
Tako, dragi Dogovori, tečejo stvara. In prav nam je, ko pa smo stalno kritizirali naše kme-tijstvo. Stalno smo pisali in go-vorili, da je pri nas preveč kmetov. Na tri pride po en de-ga kmeta po trije prekupčeval-lavec. Zdaj pa pridejo na ene-ci. Prekupčevalec pa je hujši od kmeta, ker nima delavske duše. Oh, bogami, kje smo mi, delav-ci, da napravimo red. Ni nas tam, kjer bi morali biti. Pravi-jo pa, mar ne, da imamo delav-sko oblast, da vlada pri nas de-lavski razred? Pomeni, mar ne, Dogovori, da je tudi naš župan
delavec?! <5e je tako, potem ml je milo. Lahko mu bom zasta-vil nekaj vpra&anj, na primer: Tovariš predsednik, kako je mogoče, da so češnje pet do osemkrat dražje kakor kmh, ko pa vemo, da je tudi kruh drag? Koliko češeni ste pojed-li to pomlad? Odgovorite v ki-logramih, kajti v kvintalih ne moremo govoriti. Ali vaši otro-ci jedo breskve? Odgovorite z da ali ne. če odgovorite z da, potem navedite, koliko kilogra-mov ste načrtovali, da jih bo-ste pojedli, če boste odgovori-li z ne, pa povejte, zakaj. O ze-leni solata vas ne bom spraše-val, ker sem slišal, da jo uva-žate iz rojstnega kraja. Zlob-ni jeziki so mi rekli, da je tam zrasla tako rekoč zastonj. Zato pa nekaj vprašanj v zvezi z lu-benicami. Namreč: če so se češnje na poti iz Goriških Brd do Ljubljane podražile za pet do osemkrat, koliko se bodo potem podražile lubenice na poti od štipa do Ljubljane? O paprikah in paradižniku vas ne bom nifci vprašal. Preveč proble-mov imate. Pazite na zdravje. Ne vznemirjajte se preveč. Red-no hodite na zdravniške pregle-de. Ne daj bog, marsikaj se lahko zgodi.
To sem vas torej hotel vpra-šati, dragi moji Dogovori. Daj-bog, da bi se dogovorili. Do-tlej pa prejmite veliko pozdra-vov od
bišnika Veneta Horvat