Revija SRP
/Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 20, februar 2012 shtevilka 107 - 108
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del Tisk
Urednishtvo Urednishki odbor
Narochila, prodaja
Izposoja na dom
Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana
m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910
e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http:/ / www.revijasrp.si
Urosh Weinberger, Acid Rain, 2011
Damir Globochnik
VED d.o.o., Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Shushtarshich — odg. urednik, Ivo Antich — lektor in korektor, Lev Detela — neprevedene knjige, Damir Globochnik — likovna priloga, Jolka Milich — poezija, Franko Bushich, Matej Krajnc, Iztok Vrhovec
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana
sodelavci v reviji
Revija je dvomesechnik /izhaja trikrat letno na shtiri mesece kot dvojna shtevilka/
Vsebina
Peter Podreka	Slovenija in njena hcherka na Beneshkem	4
Milenko Strashek	Tujstvo	8
Matej Krajnc	Skoporiti majordomi	14
Dani Bedrach	Past	20
Franko Bushich	Vrtne impresije (IV)	24
Tomas Transtromer	Balkon	25
Umberto Mangani	Polarna zvezda	26
I%tok Vrhovec	Afrodita; Kalkuta /dve zgodbi/	34
Ivo Antich	Shchurki	43
Matej Krajnc	Prodajalka vijolic	48
Matej Krajnc	Esihflajsh /odlomek/	55
Lev Detela	Zapleti v vijugah chasa, III	65
Lev Detela	Literarna popotovanja, XIII (Berlin)	78
Damir Globochnik	Nenavadna soochenja med podobami	86
Urosh Weinberger	Likovna dela /slike/	88
Damir Globochnik	Satirichni list Shkrat (1903-1906)	97
Ivo Antich	»Tujec« med pionirji stripa	100
Jo%he Beranek	Quo vadis /iz stripa/	101
Ivo Antich	Janez & Jovan /strip — karikatura/	102
Aleksander Cepush	Baterije brezchasja	103
Matej Krajnc	Zajtrk na pristavi blizu Dikanjke	107
Ivo Antich	Epigramizmi: Anti(ch)kronika	108
Ivo Antich	Popare	111
Ivo Antich	Travne bilke; Novi dan (za Avstrobalkan) /humoreski/	114
Ivo Antich	Mnozhichnomedijske belezhke	116
Chlovekov razvoj
Anton Lajovic Rajko Shushtarshich
Za zgodovinski spomin
Rajko Shushtarshich
Anton Lajovic
Iz zgodovinskega spomina
Rihard Orel
Ivan Trinko Radivoje Peshich
Neprevedene knjige
Lev Detela
Chitalnica
Lev Detela
Ivo Antich
Vprashalnica
Ivo Antich
O hierarhiji nashih vrednot	125
Kriza (Koga ali chesa?)	133
Drzhavo dam za konja
(Ali prepoznavnost drzhave — moch sistema
ali narodova zavest — identiteta mi-stva)	140
Jezikovna vljudnost slovenskega chloveka 145
Zanimivosti iz plebiscita o pripadnosti
Beneshke Slovenije	151
Beneshka Slovenija (Sholstvo pod Italijo;
Rezija; Zgodovinski oris)	158
Slovanstvo in mi v njem (Na pragu tretjega
tisochletja — civilizacija brez milosti;
Slovanstvo in mi v njem )	171
Psihogrami osebne chloveshke stiske sredi svetovne politichne krize (Dopisovanje znanih avstrijskih pisateljev Josepha Rotha in Stefana Zweiga)
Rebulov roman o Slovencu v vrtincih francoske revolucije	180
»Kulturni delavec«	183
Prevajalski »lashki topol«
(Vechno »lashko« vprashanje: traduttore,
traditore — prevajalec, izdajalec)	185
Peter Podreka
SLOVENIJA
in
njena hcherka na Beneshkem
Kaj jochesh se ti krasotica?
Kaj v klavrnih mislih zhivish?
Si tudi ti moja hchericha, Mi vedno pri srci stojish.
Glej! tvoje sestrice na Dravi, Na Sochi, na Savi si zhe
Pripravljajo lovor, da v slavi Veselo vse ovenchajo me. —
Ah! mamica draga, in mila! Okove in zhulje poglej,
Ki nosim, in bom jih nosila Jaz, v svojem domovji vselej.
Jaz nisim ne v vradu, ne v sholi, Che prav tu od vekov zhivim;
Ko tujka berachim okoli, Le v cerkvi zavetje dobim.
Ne poznam veselja, radosti, Le solza mi solzo razi
Po bledem oblichji, do kosti Me lashka pijalka mori.
K'dar dajo lovorske vezila
Ti hcherke, v preslavni spomin,
Jaz bom milotinke glasila
Pod verbo, potem pa — pogin.
In, mamka na mojo gomilo Te prosim, polozhi na njo,
Cipresovo tuzhno vezilo, In kani z ochesa solzo. —
Ne misli tak' hcherka slovenska,
Ne obupaj na lastni prihod; Naj pride she sila peklenska, Ne unichi slovenski zarod!
Socha (Gorica), 24. 5. 1871
SLAVJANKA NA BENESHKEM Zlozhil beneshki Slovenec
Jaz nisem Taljanka, Pa tudi ne bom. Sem zvesta Slavjanka In ljubim svoj dom.
Hchi matere Slave Kreposti nje znam. Slavjanske zastave Nikol' ne izdam.
Le tebi bom zvesta, Predragi moj dom! A tujcu nevesta Nikoli ne bom.
Sad moj'ga poroda Pa moral bo bit': Svobodi naroda Slavjanskega shkit.
Od zibelke male Uchila ga bom, Do mozhkosti zale Ljubiti svoj dom.
Ko troblja zapoje In top zagrmi, Hajd! sin, zdaj na boje, Na vojsko i ti!
Pogum bom dajala Mu v boju vselej, Zastavo kazala, Da vdari naprej!
Po boju vriskala, Che zmaga moj sin, In bodem venchala Ga vrh razvalin.
Slavjanska mladica Na pragu doma Ga ljubi na lica, Roko mu poda.
In v kroge vesele S chastjo bo sprejet, Slavjanske dezhele Junakom prishtet.
Na slavno gomilo, Che pade mi sin, Lovorsko vezilo Nalozhim v spomin.
Slavjanom kazala Gomilo pa bom, Na znanje dajala: Ta pal je za dom!
Zora (Maribor), 15. 8. 1874
KOBARIDSKIM PEVKAM
Slavjanske mladice, Le pojte veselo, Slavjansko dezhelo Budite naprej!
Kjerkoli glasijo Se vashi glasovi, Se slavski sinovi Dramijo vselej.
Slavjanska danica Je zhe zasvetila, Ki bode zdrobila Protivnike v prah.
I bodo zdruzhili Se sini slavjanski V en rod velikanski Nasprotnikom strah.
I tachas veselo Se bodo pa vila Prekrasna vezila Vam v slavni spomin.
(po: Ivan Trinko, Peter Podreka. Beneshko-slovenski rodoljub in pesnik; »Spisal Zamejski«; Ljubljanski zvon, 1890, sht. 5)
PETER PODREKA (Shpeter Slovenov, Beneshka Slovenija, 1822 - Ronac, 1889), rojen v premozhni druzhini, konchal semenishche v Vidmu, kot duhovnik sluzhboval po vech krajih v Benechiji, povsod priljubljen po zgledni poklicni delavnosti, prijaznosti in druzhabnosti. V chasu narodnega prebujanja po letu 1848 se je shele kot odrasel nauchil knjizhne slovenshchine iz chasopisov in knjig ter postal prvi narodni buditelj Beneshkih Slovencev (oznanjal jim je zavest, da niso le hlapci »lashke pijalke«, temvech so del slovenstva in slovanstva), z odlochilnim vplivom na Ivana Trinka. V Roncu ga je vechkrat obiskal znameniti rusko-poljski slavist Jan Baudouin de Courtenay, ki je raziskoval slovenska narechja. Podreka je tudi sam pesnil, objavil je vech pesmi v revijah in chasopisih (Domovina, Lj. zvon, Socha, Zora) ali zgolj na letakih, tako da so se mnoge izgubile; nekatere so uglasbljene ponarodele, lastne zbirke pa ni izdal (tukaj so objavljene tri njegove najbolj znane pesmi, posnete po prvih natisih, saj so vmes izhajale tudi prirejene in skrajshane). Pomemben je njegov katekizem za Beneshke Slovence v prechishchenem jeziku (1869).
Izbor in opomba Ivo Antich
Milenko Strashek
TUJSTVO
HUDINA
Ko me z resnico skushajo slepiti, odklanjam, v svojo misel zapichen, apologete senc in prizhnic bogato izrezljanih, krichim, da nochem imeti opravka z vami: trd je posel obeshenjashki, siten, nepravichen.
V temo grem, ne vem, kam je svetloba odshla in kako se chez brv podajam, lice skrivam, v brezskrbnost ne odet, ves pripravljen, da branim svoje chvrste, globoke korenine: puliti ne pustim, hudina je, po polju tavam.
Prezhi jim molk med prsti, brsti so, z ochmi, zazrtimi v nebo, tja med oblake, s chvrstim, belim mesom med zobmi, z lazhmi v svashtvu, v bratstvu celo, v dolgi ravni gladki chrti, tam ob stari trti.
Potujejo muhachi, potujem vedro z njimi, teleta so na klaftre, jim zabrusim, poglede chutim, po nareku si pisati ne pustim, v jarek padem, pahnjen, blaten sem, a potok mirno teche, chetudi narasel in skaljen.
SPREVOD
Chrna kacha, chrn rep, chrne pike migetajo, venci venejo v vrochini, sveche komaj trepetajo.
Mizerere nerazlochno pri glavi chrni mozh cerkveni poje, chrn krizh na poti k soncu, klecajo koraki in vsak bi shel na svoje.
Dishe soldatki po grajskem hribu, sonce peche, dushi sopara in sosed stari se spotika: za njim odshel bom kmalu jaz nemara?
Kar padel je, odshel za vedno, kitico odpel je sosed, se z njo vzpel je pod oboke gorce stare, she plivkalo je vino v majolki, prestrasheni so se bezhno dotaknili roke.
Chez zbito, presusheno ilovico Jazbechevega kopaja z Bohorja vleche topel veter, besede nosi, solze tezhke osvobaja.
Nad gmajno trshko, za Zagradishchem, ponuja shoja zbrkljano melodijo. Chrna kacha se okoli groba zvija, mrmra z vetrom poslednjo rapsodijo.
Chrna zhalost s chrnih citer se oglasha, obup na pevce v chrnem cinka, brin na Vinagori pritajeno joche, od Bohorja sem odmeva zhalostinka.
Popoldansko peto kazhe sonchna ura pri svetem Mihaelu na skalnatem gnezdishchu. Chrna kacha stoka, se boji trohnobe, podrhtevanje slovesa se plazi po mravljishchu.
Na skalnatem pomolu ostal je kamen bel, le brez gospodarja, in vse manj jih je, ki tam pojo, za odhajajochimi vprashujoche se ozira zarja.
Zadnja igra, zadnja vloga: ljudje gredo, potegne po dolini, nemara pesem, trsov shelestenje, na nevidni lestvi so vsem razpeti zadnji klini.
(Sosedu Toniju, enemu zadnjih pilshtanjskih gospodarjev, v slovo; veliki traven enaj stega leta.)
NESPECHNOST II.
Privid: za grmom skrit berach hlastach, chlovek chloveku pozhrtija, repo golta blatno, pozheljivo vliva vase vino, goltno in na silo,
nazarensko lachen, vdan nagonom slabim, za zvonchkljanje novcev bil bi svetu hlapec, suzhenj, neznansko teslo brez besede prave, ostaja za grmom skrit berach hlastach.
Trdozhiv, plesniv do dushe dna,
satrapsko vzvishen tlachi brez vesti spodnjake,
razsipava greh, obete, besede sladke,
oklep tezhak prenasha, po davnem brska,
ishchoch med kamni, med lapuhovim listjem,
trepetlika ve, da jutri she ne bo odveze,
da ostal bo le samotnik
na plechih reve in brezpravja,
na prstih lepljivih papir shelesti,
trdozhiv, do dna dushe plesniv.
V	moro odrivam nadlezhnega govorca, norca toplih nochi, dolgih, zasoplih nochi, polnih lun in grabezhljivih pustot,
in ves ta martirij vrtoglav je na misel ochitajocho nasilno pripet, brezizhodno topota pod zvezdami. Ni berach hlastach in ni brez novcev, le brez mere vpet med dalje je, shirine, nad temnim chelom je le chrno nebo.
V	moro odrivam nadlezhnega govorca.
TUJSTVO
tujstvo kot hostija jutranje zore z roso
dotik kot obveza in greh kot strast in pekocha beseda
utaje in sedezh v kamnu nad breznom
nad sotesko nad maklenom in zverizhenim drenom
obetov sito za zidovjem skrito
poshkropljeno s tipajochim mrakom med mrachnimi stenami belezhem od pamtiveka
od koder je oddrobencljalo deklinche z velikimi chrnimi ochmi dirka z norostjo v tihem drncu vechera
dotik praznih hish oropanih blizhine chloveka
spotikanje in skrunitev odpadajochega ometa
s potmi ki se trgajo zvijajo redchijo izgubljajo
po dvorishchih raste praprot
in divjajo hrushke
brajde so vsem napoti
petelini na slemenih ne pojejo vech
in to da si bil ne briga nikogar vech
ker tudi nikogar ni ki bi she dajal za svete mashe
in plel plevel in pobiral odpadle opeke
svet se iz priljudno udomachene zveri
spreminja v volkodlaka
nebo je grahastosivo je umazano
hromeche in ude trga
nihche ga ne mara
vara dotik a bi moral plemenititi
bozhati odreshevati tolazhiti osrechevati
blazhiti prijazniti klicati k spravi
k zbratvi vseh bregov in trshkih zdrah
v tihem drncu vechera
sem hvalezhen nishi na grajskem hribu
starim klesarjem dobre grofice
ustvarjalcu sivkastozelene pechine
in gabrom in grahorici s prelepimi drobnimi cvetovi
ki se potika pod hrasti med redkim smrekovjem
tam nekje sem izgubil dotik
v prachasu v prabiti med prasosledji in pradomenami vendar
ni mogoche ostajati brezbrizhen v togosti ni mogoche a ostajash in se ne obremenjujesh
trdovratno razpet med svet in domachijo
oltarje in zakristije ter blizhnjosti vseh vrst
pogrmeva rosi treskalo bo
grozijo in she bodo pretili
moj dotik so okopi moje pradavne pravice
vendar ostajam sam
sedanjost se hromeche plazi v preteklost za prihodnost na vesinah ni prostora med hishe zhe silijo zarashchene pustote pod vasjo dremajo nezorane ledine v tihem drncu vechera
NE HODI
Ne hodi, mrzlo se mrachi, ne z ledenimi rokami, da upanje polzi z lic brez krvi, saj ti verjamem. Trepet si ob cerkvenem zidu, tenja ob steni grobi pod sonchno uro, z dolino na dlani. Ne hodi,
ne trosi grobih besed, ne zapushchaj mojega sveta, borovcev na vesini, ostani,
za hip bodi — od vcheraj moj obred!
OB STARI CESTI
ob stari cesti, prashni cesti
ob bajti stari trhel plot stoji
brez barve polomljen na cesto visi
onstran grmichev potonik prelestnih
debeloglavk razkoshnih
kot vcheraj tudi danes je vroche
v zraku je smog
chez morje London gori
na barikadah mularija besni
za vogalom smrkavec hlipa z nakradeno robo
razjarjena strast teche kdove kateri krog
ozharjene so ulice od vrha do tal
na vse strani se shiri pozhar
za pesmi nima chasa ne volje drhal
tostran plotov v luki domachi zagatno je vroche
slina strupena prshi na vse strani
samevajo mogochni zherjavi
pesti v zhepih trde
na steni kljubuje zhivopisan grafit
zhe skoraj umetnishko delo
mogochen garach z zvezdo rdecho na chelu
napis in trdichno spachen moshki fris
razum je sadezh ocvrt
resnica tolsta prasica
london gori
luka nori
zhganina smrdi
obrazi so temni
komu mar prevarancev trop
komu fabrike potop
komu stechaj
to se rima z raj
in do tja je peklensko she dalech
dalech predalech prevech
vrzhe me k potonikam debeloglavkam
za plotom dishita origano in shatraj
in bucha pleza po plotu
in slak
klenkanje ubito name se spravi
nazaj k naravi
dere filozof se stari
sonchna ura zbledela na turnu stoji
shkrlat molchi
pokornost in vdanost zahteva kakor postava veleva london gori
s pestjo ulici zhuga parvenij na chasopisnih straneh zakaj ne spet po starih poteh
Matej Krajnc
SKOPORITI MAJORDOMI
PRVI NASLOV
Prvi naslov ni vedno pravi. Ne smem se ustaviti in pozvoniti. Ne smem odpreti ust na stezhaj, majordomi so vedno bolj skoporiti.
Blizha se tocha, trgatev se blizha, grob je razdrt, na njem ni vech krizha, kdo stoka v gomili, kdo na ves glas kliche Roberte Johnsone ali hudiche ...
Prvi naslov ima svojo moch, nevarno je z njim zobati cheshnje; na Trolsko nihche noche vech vandrat in tudi zimski vihar vech hrasta ne treshne ...
Krasti je lahko, bezhati pa ne; kaj naj, che mi rabelj medaljo pripne? Kaj naj, che mi Proust ochita ves siv, da zgubljal sem chas, nekaj zhil ozhivil?
Blizha se tocha, trgatev se blizha, grob je razdrt, na njem ni vech krizha, kdo stoka v gomili, kdo na ves glas kliche Roberte Johnsone ali hudiche ...
ODDALJENO GRMENJE
Oddaljeno grmenje se priblizhuje, name pada zobat telefonski klic; kaj bo, kaj bo, se sprashujejo svatje in vecher prihuljeno leze iz plenic ...
Dvajset muchenikov dela shabeso, preostalih dvajset spushcha rolo; oddaljeno grmenje napoveduje: nocoj bo spet padalo suho zlato ...
USTA ANGELE MERKEL
Jutro je kot usta Angele Merkel, vedno malce v zamiku. Postavish vprashaj, scmarish zajtrk, dva ... Potem se vlije, she preden gresh v trgovino, ura je poldne, Angela se odsmehlja.
In chrni mozhje ugrabijo uchiteljico Bredo, odnesejo jo na katamaran, pa hajd v Benetke z njo; nadenejo ji masko, se opolzko rezhijo, pa niti tri ni she ura — kaj neki she bo!
Delam homeopatske gibe, se uravnavam po dezhju, vrata premikam naprej in nazaj. Vecher je kot Helmut Kohl, rumen in brezizrazen, in na mizi she vedno lezhi isti vprashaj ...
PAGANINI
Paganini stoji za majhnim shtantom pred magistratom in prodaja ploshche in ljudje hodijo mimo, mrki, dan pa je vreshchav in popreproshchen.
Za njim pa debeli zidje magistrata, ovalna soba, trikotna soba, v njih nekdo sestavlja imenitne violine in nanje sije imenitna svetloba.
Vlazhno je v zraku, cene se lepijo s ploshch, smeh nedoraslih otrok in ljudi ga ne moti vech,
nichesar vech ne slishi, niti pozdrava chudaka, ki fige deli ...
Mimo njega bezhi chreda muflonov, topot se mu zdi kot drsenje copat nekje, mnogo prej, v nekem drugem chasu, ko tu she sploh ni stal magistrat ...
Paganini gre z dnevnega shihta, zavije v ozko ulico, srepo in dolgo; skuhal bo chaj, pojedel kompot in noch pozdravil z obichajnim molkom ...
DROBNJAK
Drobencljam, drobencljam,
ura je shtiri,
sonce ne neha,
ura je pet.
Starci kadijo
na uvelih balkonih
in voda za chaj noche
po moje zavret.
Poti med vrtichki, poti med rondoji, poti med rohnenjem shleparskih spak; vem, drobencljam, a vem tudi dobro, zakaj pri teh letih she hodim na vlak.
Dajte mi sira in petershilja, sonce ne neha, osem bo zhe ... Starci renchijo na uvelih balkonih, Gentle Annie pa brez opozorila umre ...
Drobencljam, drobencljam med stranishchem in sobo, kregam se s tepihom, z zheno pa pojem; vseeno mi je, che popravlja mi tekst, samo da je konec vedno po moje ...
NEVARNOST
Nevarnost jo primaha s shirokim klobukom, sede in reche, da bi rada meso; pokimam ji, znanki, s povrshnim smehljajem in mrko pogledam na mizo pred njo.
Mladost je nedvomno res chudovita, posebej she, che se hitro postarash; potem si grenak, preklinjash v jezikih, nevarnosti pa nich vech ne marash ...
Po kom se ravnam, ko prizhigam ji chik, ko ji nerodno pepelnik ponudim?
Hej, zunaj je mrak, zunaj je mraz, zunaj bo noch, pa nevihta bo tudi ...
ZADNJI NASLOV
Je poshtar, pa ga ni, naslov se izbosí in pride dolga zima in maha nam s kostmi.
In Mary Travers zadoni
s preshernim glasom polnochi in Charlie Watts vizitke dela, razrezhe jih, izkrvavi ...
Pa dan bo, pa ga spet ne bo, pa bo tako in spet tako, prishli bodo poltovornjaki in s cirkusom morda she kdo ...
Je vrishch, pa izzveni, naslov se izbosí in pride dolga zima in maha nam s kostmi.
Dani Bedrach
PAST
Vchasih
Vchasih grem z besedo med ljudi, da z njenimi chudnimi zlogi razblinim privide brezbrizhnih ochi.
Vchasih grem z besedo med zhivali, da se z njenim prvinskim zvokom izognem ponosu in samohvali.
Vchasih grem z besedo nad bogove, da z njenim nabrushenim nozhem zabodem v pozabljene in prazne grobove.
Vchasih grem z besedo na Parnas, da z njeno strupeno vsebino in mrachno kachjo slino ustavim minljivi chas.
Vchasih ohranim besedo zase, da z njeno skrito bolechino barvam vsakdanjo sivino in segam vase.
Vchasih narishem besedo v ochi, da z leskom njenega znoja solza na robu veke mochneje zhari.
Vchasih te vtkem v svojo besedo, da si na raskavem produ sveta deliva brezmejno svetlobo in lajshava bedo.
Kachji pastir
Se spominjash besed, tistih toplih besed, s katerimi sem ti enkrat za vselej zlezel pod nemirno zeleno kozho?
Se spominjash nochi, tiste poletne nochi, ko sem te iskal
nad zlomljeno povrshino vode z mrzlimi biseri megle na svojih polnochnih ramenih?
Se spominjash obrocha, tistega mavrichnega obrocha na koncu mojega kachjega repa, s katerim sem te zacharal v svojo megleno kraljico?
Se spominjash zhab, tistih majhnih, zelenih? Se spominjash tople preje njihovih glasov, njihove svatovske pesmi, ko sta najini telesi prepleteni plesali v srebrnem luninem lochju?
Se spominjash,
da sem tistikrat she imel krila? Tista tanka, prosojna krila, s katerimi sem ti pokril ochi, ko si se mrzla in negibna potopila na blatno dno mojega skrivnostnega mochvirja?
Slikar
Na mnogih slikah moj podpis plachuje svojo ceno: nihche ne ve, kako boli, ko z dolgim zhebljem zhivo kri pribijejo na steno.
Ranjen jemljem, kar mi barve dajejo v zameno: tu je olje, tam akril, za vsako dusho drug azil ...
Oltarja za nobeno.
Vechernica
Na mrzlih tleh ujetih ur umirajo koraki. Mesec pase svoj obraz v tolmunih med oblaki.
A tih nemir ugaslih ust na dnu ochi pochiva. In zdi se, kot da je nebo besede lachna njiva.
Chas ni kriv za chrne pesmi, vest bogov je chista! Le duh pestuje na kolenih svojega Mefista.
Balada
zlomil hleb se je na pol, veter je sesiril slino. jeklo je razzhrla sol, strah je skisal mlado vino.
klel je dol in shkripal breg, v mrch so shvigale lisice. s streh mezel je chrn sneg: chas je kazal mrachno lice.
mrzel shchip je kakor nozh rezal gologlavo zimo. sivolas, skrivenchen mozh shel je brez besede mimo.
stala je kot izklesana z mokrim svezhnjem na saneh, s chrno rano med nogami, z nemim zhametom v ocheh.
Past
Na tvojo tanko, preperelo kozho, (nachipkano iz mrzle bele pene) kapljam ponochi kakor masten dim. S chrnim trnom chistim tvoje vene, in brez strahu ti v mrtvo kri strmim.
V tvojo shtrenasto, lepljivo grivo vpletam sanje iz mochvirske trave, v tvoje boke vtiram ribjo mast in glino v odprtine tvoje glave ... In lezem vate, smrtonosna past!
Franko Bushich
VRTNE IMPRESIJE (IV)
(pet haikujev)
Na vrtu je kos. Ishche nekaj skakajoch levo-desno.
Letos
na dvajsetih drevesih niti ene limone.
Listi zelja
preluknjani s stotinami ugrizov lichinke.
Machka se smuka v blizhini odvrzhene ribje drobovine.
Chudno. Nikjer vetra, toda babica pridrzhuje slamnati klobuk.
Prevod iz hrvashchine Ivan Dobnik
Tomas Transtromer
BALKON
(3x haiku)
Stopish na balkon — v kletki iz sonchnih zharkov si kot mavrica.
Stena brezupa — prileti in odleti golobov brez lic.
Vse vishja trava — obraz, kamen z runami, zraste v spominu.
TOMAS TRANSTRÔMER (Stockholm, 1931), shvedski pesnik, shtudiral psihologijo, sluzhboval (kljub dosmrtni drzhavni shtipendiji za umetnike) kot pedagog za mladinski kriminal, veliko potoval, se ukvarjal z glasbo, prizadet od kapi leta 1990, nobelovec 2011 (zadnja pesnika z Nobelovo pred njim Heany in Szymborska - 1995, 1996). Fenomen »navadnosti«, skromnosti, minimalizma, skrajno zgoshchene pesnishke besede, ki se z navidezno preprostostjo »priplazi« za bralcem in se useda vanj; celoten opus obsega okoli 200 pesmi. Zadnja zbirka iz samih haikujev, glede katerih so se pojavile (nasploh znane in obichajne) pripombe, da niso »pravi haiku«; v njih je resda tudi kakshna »nehaikujevska« formulacija, a so nedvomno predirne miniature v formi haikuja, izvirno jih TT pishe v zlogovni shemi 5-7-5; tega se drzhi tudi prichujochi prevod (iz angl.). Nobelova 2011 je »triumf« evropskega haikuja, saj TT pomeni enega njegovih vrhov.
Izbor, prevod in opomba Ivo Antich
Umberto Mangani
POLARNA ZVEZDA
NASHA NADSTROPJA
Ko sem bil majhen sem se hodil igrat z najvechjim prijateljem iz zgornjega nadstropja. Zdaj ko sem zrastel
se sinovi zdravnika iz spodnjega nadstropja
prihajajo igrat k meni
ki stanujem dve nadstropji vishe
In vsakich ko jih pospremim do vrat
priletna gospa iz zadnjega nadstropja
gre dol po stopnicah chisto do pritlichja
korak za korakom
iz nadstropja v nadstropje
prav pochasi stopa
prav pochasi
O tej hishi mi je nekdo
brzhchas zhe govoril
*
SODOBNO ZDRAVSTVO — iz raziskave enega samega lasu ... Las, ki je ushel
iz epruvete polne klorovodikove kisline mi je skrivnostno razkril izid analiz:
Ne gre za aids / mi je rekel /
V satovju uchenih celic so bele muhe zgradile gnezda iz prepletenih odmevov.
POSEBNI ZNAKI: PESNIK
*
POLARNA ZVEZDA
Oprezovan od klopa zhejnega nedolzhne krvi gledam vse kar zhari na nebu narava pristane na kompromis in lazhe dobro zasidrana na korenini cveta
Odshel bom s te gmajne in se vrnil v mesto pred sonchnim vzhodom in poiskal ljubezen z zaprtimi ochmi da ne bom videl kako se med rokami razpira zadnje upanje
prikrajshano za cvetne listiche
*
ZAPISKI GALEBA V COPATI 1.
Skupaj z drugimi sredozemskimi galebi pristanem
nekje na visokem trzhashkem bregu in takoj si vtisnem v spomin nachrte vseh ravnih streh pa kamenchkov in trave kamor bom odlozhil pikchasto jajce ki ga bo ornitolog zbrano premeril in stehtal z znanstveno metodologijo in v svojo podezhelsko belezhko bo pripisal o neprichakovanem uspehu izvalitve
Izpostavitev zharkom z Vzhoda je vsekakor vplivala na zunanji premer katraniranega gnezda na ulici Zhrtev za svobodo.
2.
Z oken Ulichice kruha zhenske mechejo hrano galebom
klichejo otroke s skrajshanimi imeni kot je v navadi pri juzhnjashkih materah obeshajo pravkar oprano perilo sredi ropota kuhinjske posode in rjovenja ki se lomi
na vlazhnih hishnih procheljih in machke neshteto lachnih machk
ki se razbezhijo klofute pa letijo in kakshen golob pristopica v hisho s sonchnim zharkom
3.
Kopichijo se chrne vrechke za smeti z minevanjem dnevov na praznih cestah
ob zori vsak galeb
na svojem smetnjaku okusha zasluzheno plachilo
nato se vrne na kamnito streho in s svojim vreshchavim smehom me prebudi
mene ki spim nekaj metrov nizhe
Iz zbirke Quarnero e altri colorí (Kvarner in drug/achn/e barve), zal. Campanotto,
Videm 1997
*
PLANINSKA KAVKA Stric Sante
ki se je smrtno ponesrechil v gorah
mi neko noch telefonira
izkoristil je pach prilozhnost da sanjam
Bil je ves iz sebe
kar umiral je od zhelje da mi pove
kako govorijo planinske kavke
*
VZLET OB ZORI
Postavite shest obrazov pegastih sov v obroch
Z zrncem domishljije
boste videli rozeto templja
in v sredini
zoro
ki vzleti
iz mojih ochi
*
BARVA KOZHE
Razlika med chloveshko ribico z rozhnato kozho in ono s chrno poltjo je preprosta: chloveshka ribica s chrno kozho ima ochi da lahko vidi in ubija chloveshko ribico z rozhnato kozho
To ni nikakrshen rasizem!
Le preprosto pravilo prezhivetja za tiste ki prepustijo svoje zhivljenje
krashki ponikalnici
*
LEGEN *
Sprehajal se je chlovek s knjigo v roki
Vsi v mestu to vedo: gre pach za pesnika! To, kar drzhi v roki,
je njegova zadnja svezhe natisnjena knjiga
Zalezoval sem ga ves dan po mestnih ulicah dokler nisem videl njegove sence potoniti med brinjem krashke gmajne kjer je ob vznozhju brinovega grma pochival legen.
* Ptich, kateremu je ime tudi podhujka, rekli pa so mu she kozodoj ali kozomlez (lat. Caprimulgus), ker so vraževerno mislili, da se hrani s sesanjem kozjega mleka.
*
ZHVIZHGAM IN SE POZHVIZHGAM
Na ulici svetega Anastazija je dechek prezhivel po cele dneve s tem da je zhvizhgal vetru
— ochitno se je tega nedavno nauchil od kakshnega starejshega fanta —
Zhvizhgati — kar tako — da zhvizhgash ni nikoli zanimalo nikogar
Brzh ko se je dechek dodobra nauchil tistih glasov
je zachel — in se pozhvizhgal na vse drugo —
nadlegovati deklice
ki so shle mimo njega
Moja mati mi je kar naprej govorila
da je zhvizhganje na tak nachin neolikano
in da moram pri prichi nehati
Potepal sem se po gorskem travniku ko je na vsem lepem nekdo zachel zhvizhgati Obrnil sem se sunkovito kot da bi kdo prav mene klical a ni bilo nikogar — prav nikogar
z izjemo alpskega svizca.
*
ITALIJANSKI VOJAK V Sarajevu — med vojno
je veliko otrok prijateljevalo z italijanskim vojakom tudi Izet Sarajilich Ime mu je bilo Io
Io je rad potrkal na hishna vrata otrok s seboj je vedno prinesel kruh koshchek chokolade in sonchni zharek
V	Mostarju kot v Sarajevu med vojno
je veliko otrok imelo za prijatelja italijanskega vojaka tudi Predrag Matvejevich Ime mu je bilo Mario
V	svetu — dandanes she bolj kot nekoch — imajo otroci za prijatelje vedno vech vojakov ki so nehali prepevati
Izet se je rodil leta 1930 Matvejevich pa 1932 a ne bi vam znal povedati
kateri izmed njiju je prvi srechal italijanskega vojaka
O nechem pa sem preprichan: che bi bili vsi vojaki kot Io in Mario bi bil svet poln pesnikov in pisateljev
ljubiteljev lepega petja
*
IZROCHITE MOJE POZDRAVE
Kdor hoche ostati lahko sede tu zraven mene ... kajti zachel sem pisati novo pesem
Kdor noche — pa si bo lahko shel ogledat kraje ki jih na tej strani opisujem
Ampak naj vam bo jasno: tam doli me vsi poznajo in prav gotovo vas bodo prosili da mi izrochite njihove pozdrave
Tako boste primorani da se vrnete k meni na obisk da bi izpolnili dano obljubo
Vse to vam povem samo zato da ne bi
zastonj prehodili toliko poti
*
IZ RODA V ROD
Moja prababica CeciJia Zenobi — plemenitega rodu
s sposhtljivim ochesom do duhov se je porochila
z mojim pradedom Umbertom Manganijem
s chlovekom socialistichne in prevratnishke vere
Moj ded Piero Mangani
pehotni porochnik
ki je v pushchavi pil svoj urin
in je v Albaniji skochil v zrak zaradi eksplozije mine se je ozhenil z babico Ione, nadvse usmiljeno bolnicharko moj oche Leonello Mangani skavt, odvetnik, zavarovalnishki izvrshitelj se je ozhenil z Niobe mojo materjo Niobe — kot je napisal Jack Hirschman — izvira iz ebion ki z bione znotraj in no I be narobe je niobe pa eboni
saj je znano da oni Ebioniti so bili Revezhi sem se rodil jaz
ubogo detece
Iz pesnishke zbirke Ironia della sorte — poesie di un bussante (Ironija usode — pesmi chloveka, ki trka, 2008)
O avtorju
UMBERTO MANGANI, italijanski pesnik, pripovednik in kulturni organizator, se je rodil v Fermu (Ascoli Piceno) leta 1969, zhivel pa je v Trstu do leta 2007. Zdaj dela in zhivi v Campoformidu (Videm). Leta 1993 je izdal svoj pesnishki prvenec Messa a fuoco (Izostritev slike). Leta 1994 je prejel posebno priznanje za poezijo. Leta 1997 pa je pri istem videmskem zalozhniku (Campanotto) izdal svojo drugo zbirko Quarnero e altri colori (Kvarner in druge barve). Nato v elektronski reviji Fucine mute pesnishko zbirko 9 Rivelazioni (9 Razodetij). Njegove pesmi so v vech antologijah, tudi v dvojezichni, ki je izshla leta 2004 pri ZTT v Trstu z naslovom Iz soli in sonca in drugih besed — Di sale, sole e di altreparole. V e-zbirki je tudi napoved izida nove zbirke Ironia della sorte, poesia di un bussante (Ironija usode, pesmi chloveka, ki trka), ki pa iz neznanih razlogov she ni izshla na papirju. Je eden od organizatorjev mednarodnega pesnishkega srechanja SIDAJA, ki pa je po lepem shtevilu uspeshnih let nehalo delovati, domnevno - stara in nikoli do konca izpeta pesem - zaradi kronichnega pomanjkanja sredstev tudi pri nashih zahodnih sosedih. Sodeloval je s svetovno znano Hisho poezije (Casa della poesia) v Salernu, katere ustanoviteljica je zalozhba Multimedia edizioni, tudi mochno prizadeta zaradi sedanje svetovne krize.
Prevod iz italijanshchine in belezhka Jolka Milich
l^tok Vrhovec
AFRODITA
(dve zgodbi)
AFRODITA
Poskochno skakala je deklica mlada po stopnishchu bleshchechem mimo soseda.
Sosed jo gleda, ona gleda soseda.
»O, soseda predrzna,« zachudi se on.
»O, sosed postavni,« nasmehne se ona.
***
Razumela ni skoraj nichesar. In si to tudi ni nikoli prav posebej zhelela. Taka je
pach bila. Nekoch ji je nekdo rekel, da je zabita oshtirka, pa je le skomignila z
rameni in odshla po svojih opravkih. Nedavno ji je nekdo podaril velik zeleni shal.
Ovila si ga je okoli vratu, hvalezhno objela skrivnostnega darovalca in ga poljubila
na lice, potem pa zaihtela.
»Zakaj jokash?« sem jo vprashal.
»Ker sem srechna,« je odgovorila.
»Zaradi navadnega zelenega shala?« sem se zachudil.
»To ni navaden shal, tepko,« je dejala. »To je chudezhen shal.«
»Aja?« sem privzdignil obrvi.
»Seveda. Kar preizkusi ga, pa ti bo takoj jasno.«
Ubogal sem jo in si ga nadel na vrat. Ob tem sem nehote zaprl levo veko, iztegnil desno roko visoko v zrak, se zasukal za tristo devetdeset stopinj — in se znashel na popolnoma neznanem kraju.
»Sem ti rekla, da je chudezhen,« sem zaslishal njen glas. »Kako si pa ti prishla sem?« sem vprashal vznemirjeno.
»To je pa res preprosto,« se je zasmejala. »Samo za roko sem te drzhala, pa sem shla s tabo.«
»In kje mislish, da sva?« sem sprasheval, kot da bi mi neumna oshtirka lahko odgovorila.
»Na Marsu ali pa na Saturnu,« je vzdihnila in se zazrla nekam v daljavo. »Kaj?!« sem poskochil.
»Vprashaj prebivalce, pa ti bodo oni povedali, che meni ne verjamesh,« je rekla mirno.
»Chuj!« sem vpil in stiskal koshchene pesti. »Zakaj sva tukaj? In kako sva prishla sem? To ni vech prav nich smeshno!« »Porochila se bova,« je odgovorila mirno.
»Midva?!« sem pobesnel. »Pa saj se sploh ne poznava. Prvich te vidim, ti pa o poroki!«
»Ja, tudi meni se zdi vse skupaj precej na hitro,« se je strinjala.
»In tole s tem tvojim shalom: pa kaj je sploh vse to? Saj ni mogoche, da sva v resnici na Marsu, a?« sem jo moledujoche pogledal. »Ali pa na Saturnu.«
»Ja, ali pa na Jupitru,« sem se slishal rechi. »Che ti tako pravish ...« je zamrmrala.
»Odshla bova na policijo in tam nama bodo vse pojasnili!« sem nenadoma odlochil.
»Okej,« je rekla. »Ampak prej se morava porochiti, narediti nekaj otrok — vsaj pet, se mi zdi — kupiti parcelo blizu obale, zgraditi grad pod oblaki, vzrediti shpanski bezeg in oddeklamirati Preshernovo Zdravljico v cerkvi pred zborom presenechenih pevcev.«
»Ampak ti si res nora, oshtirka. Jaz, bebec, sem te pa she zagovarjal pred drugimi, ko sva bila ...«
»Na Zemlji, si najbrzh mislil rechi,« je nadaljevala namesto mene.
Nejeverno sem odkimaval z glavo. Pa saj ne more biti res, sem si dopovedoval.
Kakshne moraste sanje!
»Ja, to sem mislil rechi,« sem naposled izdavil.
»No, vidish, saj ti gre. Bosh videl, kako hitro se bosh navadil novega okolja. She sam se bosh chudil, tako hitro.«
»Hochesh rechi,« sem poskochil, »da si ti zhe bila tukaj?«
»Nisem preprichana,« je odgovorila nezainteresirano. »Mars in Saturn sta si tako presneto podobna. Vedno ju zamenjam med sabo.«
»Oh, kaj si bila zhe na Marsu IN Saturnu?« sem vprashal z narejeno zachudenostjo.
»Pa na Luni, Jupitru, Veneri in bog vedi kje she vse,« je rekla. »Kdo bi si zapomnil vse te bedaste kraje. Povechini so tako dolgochasni, da mi je zhal, da sem sploh kdaj bila tam.« »Aha,« sem modro prikimal.
»Saj vsake toliko se pa iz tvoje telebanaste buche le pocedi kakshno zrelo seme,« me je pohvalila.
»Telebanaste, a?« sem poskochil. »In chemu se bosh porochila z mano, che sem teleban, kaj? Princeska, ki se poja od planeta do planeta, zraven pa zeha in bere Jano, ko pa je vse okoli nje tako dolgochasno!« sem vzkipel.
»Nisem rekla, da si teleban, temvech, da imash telebanasto glavo. Che mislish, da je to isto, potem se lahko oklichesh za telebana, meni je vseeno. Ampak jaz tega nisem rekla. Kar se pa tiche tvojega prenapetega vznemirjanja, ti priporocham, da hranish mochi za porochno noch. Bo bolje tako zate, kot zame.« »Si moresh misliti,« sem prhnil. »Od kod ti pa zdaj ta ideja?«
»Bosh zhe videl. Je pa to seveda le nasvet, ki ti ga ni treba uposhtevati, che mislish, da sam vesh bolje.«
»Oh, konchno!« sem se oddahnil, ko sva prispela pred lichno okroglo stavbo, na kateri je s svetlechimi zelenimi chrkami pisalo Policijska postaja. »In kako bosh pojasnila, da je napis v slovenshchini, a, princeska s pishkavim zrnom graha namesto mozhganov?« sem se zmagoslavno pachil.
»Saj nazadnje me bosh she spravil v smeh, tepko,« je rekla in se zasmejala. »Nekaj sem te vprashal,« sem zanergal.
»Ja, seveda,« je pokimala. »Vprashanja. Najkrajshe recheno: tu na Saturnu — zdaj sem zhe povsem preprichana, da sva tu, prav zaradi tegale napisa — naredijo vse, kar je v njihovi mochi, da ugodijo turistom. In ko so videli, kdo sva, od kod, kaj ishcheva — predvsem ti — so takoj poskrbeli, da si to nashel, in seveda, poskrbeli so tudi za primerne oznachbe v tebi — nama, che hochesh — znanem jeziku.« »In ko bova vstopila, nama bodo postregli she z jastogom, kaviarjem in flasho shampanjca,« sem bevsknil.
»Che bosh tako zhelel, dragi,« je dejala in me zapeljivo pogledala. »Ampak ti si popolnoma, chisto, totalka blesava!« sem ponorel, shkrtnil z zobmi in zakrichal: »Hochem, da se ta hip vse skupaj koncha! Ne morem vech! NE MOREM VECH!!«
Ko sem odprl ochi, sem se znashel v gostilni, kjer sva bila malo prej. Nejeverno sem se razgledal po okolici. Frendov ni bilo vech nikjer, »znanka«, s katero sem bil, kjer koli zhe sva bila, je sedela nasproti mene.
»Zdaj sva mozh in zhena,« je dejala in me poljubila na chelo. »Odpelji me na Havaje, dragi.«
»Chakaj malo, chakaj malo,« sem se zachel potiti. »Najprej mi povej, kje so vsi, ki so bili she malo prej tule?«
»Che niso dozhiveli dalech nadpovprechne starosti, dragi,« je hitela odgovarjati moja 'zhena', so najbrzh pomrli. »Sedemindevetdeset let naju ni bilo.« »No, tole je pa vishek,« sem vzkipel. »Dobro, razumem. Zmenili ste se, da me boste imeli za bedaka, da se boste spomnili ne vem kakshno finto, ampak zdej je pa dost, se ti ne zdi? Kje so vsi?!«
»Ja, verjamem, da ti je hudo. Ampak che ne zhelish, da ti lazhem — kar tudi lahko storim, che ti bo potem kaj manj tesno pri srcu, najdra%hji! — ti ne morem odgovoriti nich drugache, kot sem ti maloprej,« je she vedno gonila svoje shkripajoche dreto moja znanka.
»Kako ti je sploh ime?« sem izdavil v brezupnem gnevu. »Afrodita. In tebi?« »Zevs!« sem bevsknil.
»Afrodita in Zevs. Kako lepo to pashe skupaj,« je zagrlela. »Prvemu otroku bova dala ime Benedikt, drugemu Apolonija, za ostale bova pa she videla. Se strinjash, moj dragi Zevsek?« je drdrala, medtem ko sem jaz she vedno gledal kot tele v nova vrata in si razbijal glavo z vprashanjem, kdaj se bodo te preklete sanje konchale. »Niso sanje, dragi,« me je v krchevitem razmishljanju prekinila Afrodita. »Vse to je — kakor koli neverjetno se ti she vedno zdi — chista resnica.« In se je stisnila k meni ter naslonila svoj beli vrat na mojega. »Pojdiva raje na Havaje. Te moram desetkrat opominjati, ko pa vendar vesh, da vsak mladoporocheni par mora na medene tedne,« je mlela.
»Ubil se bom!« sem poskochil. »Dosti imam teh neumnosti!«
»Kar, moj ljubi Zevs, che mislish, da se bosh na tako lahek nachin reshil svojih zakonskih obveznosti. Ampak — spet le nedolzhna misel, dragi — che bi bilo tako preprosto, potem se nama sploh ne bi bilo treba porochati, kaj pravish, a?« »Hochesh rechi, ljuba,« sem se pachil, »da se she fentat ne morem?« »Poskusi, che ne verjamesh,« je odgovorila nezainteresirano. »Prekleto sranje!« sem nemochno zaklel.
»Ja, lahko rechesh temu tudi tako, che hochesh. Ampak zdaj te imam pa res dovolj, Zevs! Porochila sva se! Vesh, kaj to pomeni? Da imash dolochene obveznosti do svoje zhene. To je do mene. Nehaj se zhe spakovati, jeziti in gristi nohte kot kako neumno otroche. Greva na Havaje, potem se bova ljubila na vrochem pesku na kakshnem ne prevech obljudenem otoku, pila kokto, jaz bom rodila najinega prvega sina in ... za prvi teden bo to kar dovolj. Okej?« je drdrala Afrodita.
»Poslushaj, Afrodita ali kaj si zhe,« sem poskusil znova. »Telih shtosov imam do vrha glave. Dobro, razumem. Moji frendi so te najeli, da se gresh tole igrico z mano ... priznam, res si — ste — uspeshni, ampak za bozhjo voljo, nehaj zhe! Vsaka stvar ima svoje meje. Daj, poklichi vse ostale,« sem jo prepricheval. »Vsi ostali,« je zaklicala Afrodita. »Ahooooj, vsi ostali!« je ponovila malo glasneje. »VSI OSTAAAALI!!« se je zadrla.
»Ubil se bom, pa konec!« sem zavpil in jo besno pogledal. She trenila ni. Pograbil sem velik kuhinjski nozh, ki sem ga nenadoma zagledal lezhati ob svoji nogi in si ga zapichil v glavo. Kakshnih dvajset centimetrov globoko.
»Morda se pa res ne bi smela porochiti s takim otrochajem,« je nejeverno stresala z glavo Afrodita.
»Sploh mi ne teche kri, Afrodita! Pa kje sem? Kaj se je zgodilo z mano?« »Sem ti rekla, da je shal chudezhen, Zevs,« je pojasnila Afrodita. »Poslushaj, charovnica!« sem jo nahrulil, »nisem Zevs, niti Faeton, Franchishek Asishki ali pa sveta Helena. Ime mi je Robin Hud. R-O-B-I-N H-U-D!« sem chrkoval. »Jasno?«
»Zaradi mene si lahko tudi Gari Kasparov ali pa Miroslav Krlezha, che hochesh. Ampak namesto da se tule krotovichish kot kakshna pijana zhaba, raje spokaj tistih nekaj cunj, gat in kaj jaz vem, kaj she rabish, in me odpelji na Havaje!« je she kar naprej telebanila Afrodita.
»Pa saj se kregava kot dva stara zakonca!« sem se prijel za glavo. Saj se meni tudi zhe mesha.«
»In izvleci si tisti prekleti nozh iz glave, kaj si bodo pa mislili sosedi, ko te bodo videli. Dete razvajeno!« je vpila.
Izvlekel sem si nozh iz buche in se sesedel ob shank, kjer sem she malo prej — ali pa mogoche tisto malo prej sploh ni obstajalo; mogoche sem tisto prej sanjal, v resnici pa sem se porochil z Afrodito in nisem Robin Hud, tako kot sem ves chas verjel, ampak sem v resnici Zevs ...
»Ma, nehaj zhe!« mi je skochila v misli Afrodita. »Seveda se je tisto prej res zgodilo. Nich nisi sanjal. In jaz sem bila neuma oshtirka, zdaj sem pa Afrodita. Kaj ti tukaj ni jasno? Shal je bil chudezhen. Ti moram res vse po stokrat ponavljat ali kaj?« »Greva na Havaje, Afrodita,« sem nenadoma izbruhnil.
»No, saj sem vedela, da bosh konchno prishel k sebi,« je rekla Afrodita in me poljubila. »She vsak je, zakaj bi bil ti izjema, Robinchek moj.« »Zevs, Afrodita. Ime mi je Zevs,« sem jo popravil. »Dobro, Zevs, dragi,« se je nasmehnila Afrodita.
»Ampak kako bosh rodila otroka v enem tednu, mi pa she vedno ni jasno,« sem si razbijal glavo.
»In ti tudi nikoli ne bo. Ker ne bo trajalo ves teden, da ga bom rodila. To se bo zgodilo medtem, ko se bosh ti sonchil na vrochem havajskem pesku. Res pa je, da sem rekla, da bo to za prvi teden dovolj. Poslushaj zhe, kaj ti govorim, da mi ne bo treba vse po tisochkrat ponavljat, ti zhe stotich govorim!« je znova vzkipela. »Okej, Afrodita, okej,« sem rekel vdano in se chudil svojim umirjenim besedam. »Pa na Havaje, che je treba.«
»Treba, treba, mozhek,« je veselo zazhvrgolela Afrodita, me objela, poljubila na nos in dodala: »Za Tebe, Jupitra in Mlechno cesto, podolgem in pochez. Za Junono, Kleopatro, Ledo in Menelaja; Romea in Julijo, radozhivo Auroro in pohotno Roksano! Eden za drugega in drugi za tretjega in tretji za ...« »Chetrtega,« sem se vmeshal.
»Za vse!« je kot v transu bledla Afrodita. »Dobro, pa za vse,« sem ponovil za njo. »Zmaga!«
»Zmaga,« sem zabevskal tudi sam, se popraskal po chelu, potem pa zamahnil z roko, pograbil kovchek z gatami in drugimi cunjami, ter odhitel s svojo zheno na medene tedne na sonchne Havaje.
KALKUTA
»Robinzon?«
»O, pozdravljen, Hamlet. Kaj bo dobrega?« »Danes ne morem v Kalkuto.«
»Pa saj sva vendar bila dogovorjena, da odplujeva malo pred poldnevom!« »Morda jutri, prijatelj.«
»Saj vesh, da se jutri zachnejo zimske pochitnice in kdaj zhe sem obljubil Petku, da
ga odpeljem v Gorico po kavbojke!«
»Potem pa chez tri tedne, ko se pochitnikovanje koncha.«
»Che bosh imel pa prej chas, me poklichi. Saj imash mojo telefonsko shtevilko?« »Pravkar te klichem, Robsi.« »O, saj res, prismoda.« »Prosim?!«
»Jaz prismoda, jaz, ne ti, Hamlet! Torej, chez tri tedne, ob pol dvanajstih.«
»Dogovorjeno! Zdaj pa le hitro nazaj v toplo posteljo lovit sanje, dokler ne
izpuhtijo v vlazhne grajske shpranje!«
»Kaj nisi rekel, da nimash chasa za Kalkuto?«
»Sem morda lagal?«
»Pa ne, da bosh spal, namesto da bi se vozil z mano prek oceana, resheval krizhanke in mi prebiral sonete svojega stvarnika?«
»Shekspir mi gre na zhivce, Robinzon! To bi vendarle lahko razumel. Chlovek mi posadi nekaj sto verzov v glavo, odide v gostilno na pir, jaz pa naj se zabavam z njimi, kakor vem in znam. Nesramnost pa taka! Pa saj se tebi godi takisto. Tvoja glava sicer ni tako poetichna kot moja, ampak cele dneve na samotnem otoku skupaj s Petkom, kozami, zhelvami, nosorogi in ne vem s kom vse she ...« »Petka pa kar pusti pri miru, Hamlo! Nima z najino zadevo prav nich opraviti! In che sva zhe ravno pri stvari, se imam jaz, v nasprotju s tabo in tvojimi bahavimi stavki, na tistem pustem otoku chisto v redu! Le mojo zagorelo polt si oglej, pa ti bo takoj jasno! Kako bi nekaj uric na vrochem tropskem soncu dobro delo shele tvoji bledi grajski glavi!«
»Si se pa razvnel, prijatelj! Lepo, lepo. Ampak da nisva malce zashla; namenila sva se vendar v Kalkuto, zdaj sva pa zhe skoraj na pol poti med Sibirijo in Madridom!« »Nekaj sladkih besed me ne bo omehchalo, Hamlet. Che bi se malce bolje zavedal, s kakshno neznansko hitrostjo hiti zhivljenjska reka proti oceanu, iz katerega ni vech vrnitve, ne bi mlatil prazne slame in se odpovedal potovanju v kalkutsko dezhelo kar tako! Za kopico naluknjanih sanj, Hamli?«
»Preprichal si me, otochan! Oblechem se in prihitim na zhelezhnishko postajo, she preden vzide sonce!«
»Poglej ga, falota! Zmenjena sva ob pol dvanajstih, ne pa ob petih zjutraj!«
»Sonce vzide malo po chetrti.«
»She toliko huje!«
»Se bosh zdaj ti izmikal, Robsi?«
»Nichemur, chesar ne bi soglasno sprejela oba!«
»Prazne besede so bile zhe od nekdaj tvoje najmochnejshe orozhje! Zdaj si me pa ti razocharal. In to tako zelo, da bom kar takoj prekinil tale razgovor, zlezel, kot zhe recheno, v toplo posteljo, in se predal snu kresne nochi. Bolje to, kot pa hoditi po svetu z lahkomiselnim klobasachem!«
»Takole te pa she nisem slishal govoriti, Hamlo. Saj se ti je v glavi ali od koder zhe prihajajo tele norchavosti v tvoja usta, popolnoma pobrkljalo. Daj, spravi se vendar v red in govori, kot se spodobi. Kaj bi pa rekel tvoj Viljem, che bi te slishal!?«
»VILJEM, VILJEM, VILJEM, VILJEM! Kot da se ne morem nichesar domisliti sam! Presneti poet je zhe vech kot petsto let pod rusho, pa she vedno vsi govorite o njem, kot da je zhiv! Jaz, ki pa she vedno veselo skachem po grajskih vrtovih, si razbijam glavo s skrivnostno smrtjo brata svojega strica, tekam na Dansko, na Vransko in v Split, pa kot da me ni!«
»Che te ne bi malo bolje poznal, Hamlet, bi pomislil, da s tabo ni vse tako, kot je treba!«
»Kako maloumno! Ko zmanjka shtrene, pa shvigashvaga sem ter tja po prazni
lobanji, in ko se nich ne prime umazane zhlice — on je bedak!«
»Tebi se je res skegljalo, chlovek. Morda je pa kriva zgodnja jutranja ura, a,
Hamzi?«
»Ali pa premalo vitaminov v vrtcu, a, Robsi? Prestroga teta, premajhen stric,
predolge nedeljske mashe?«
»Tebi priti do dna ... «
»In zato se mi je odpeljalo?«
»Saj ne vem vech, kaj naj rechem.«
»Konchno tudi iz tvojih ust ena pametna.«
»Prej obupana.«
»Obup razjasni zamrachene mozhgane, Robsi!« »Ja?«
»Saj si to pravkar sam dokazal.«
»Zate dokaz, zame le betezhna pripomba.«
»Pa naj potem she kdo reche, da si nismo razlichni, kaj, Robinzon? Da so vsi Slovenci isti, a? Zaplankani jodlarji sredi alpskih vishav, s skodelo mleka v levici in z zasmojenimi zhganci v desnici!« »Kje si pa spet to pobral? Slovenci?«
»Ne sekiraj se ti za to, kje sem jaz kaj pobral, kje kaj lezhi in kdo se za to briga.
Raje poslushaj, kaj ti pravim!«
»A potem greva v Kalkuto ali ne, Hamlet?«
»Pa saj sva se zhe zdavnaj zmenila: chez tri tedne, za bozhjo voljo!«
»Zmenila sva se za danes!«
»Pa sva potem prestavila, ne?«
»Ti si prestavil!«
»In ti si se strinjal.«
»Saj sem se moral.«
»Moral — ne moral, tvoje moralne dileme so stvar tvoje presoje, Robsi.« »Moralne dileme, Hamlo?! Saj nisem imel nikakrshne izbire!« »Mar hochesh rechi, da sem te JAZ k chemu prisilil?«
»S tabo se ne da vech nich dogovoriti, Danec pobledeli! Kaj sem se sploh shel menit za tako pomembno potovanje s tabo?«
»Ker sem bil edini knjizhni junak, ki je odgovoril na tvoje solzavo pismo, nasedli mornar!«
»No, morda to drzhi.« »Kot pribito!« »Torej chez tri tedne?« »Ob pol dvanajstih.«
»Pri tebi doma, kot sva bila zmenjena zhe za danes.« »Odplujeva do letalishcha, tam pa na vlak in prek oceana!« »Ja.«
»Ne bodi no zhalosten, Robinzon. Trije tedni bodo tako hitro naokoli, kot bi rekel
Brdavs.«
»Brdavs.«
»Vidish, so zhe skoraj minili. Spomni se vseh dolgih nochi, ki si jih prezhivel na tistem samotnem otoku, Robi! Kako je bilo hudo, pa se nisi cmeril kot mila jera!« »Ko pa mi je vsakich, ko so mi stopile solze v ochi, pomagal moj Viljem. Prav vse tudi ni zapisano v knjigah, to bi ti zhe moral vedeti, Hamlet!«
»Zapisano ali ne zapisano, to je zdaj vprashanje!«
»Ti tudi ne moresh iz svoje kozhe, nesrechnezh. Chez tri tedne torej!« »Pa ne pozabi, da jutri prestavijo uro za uro naprej.«
»Sem morda padel z Lune, da ne bi poznal ljudskih obichajev? Zabiti trot s tropskega otochja, ki ne ve, kako se shtima ura in zakaj?« »Bolje misel izrechena, kot pa pechenka sochna presoljena!« »ADIJO!«
»Pa hvala za prijeten pogovor, Robson. Leta in leta vklenjen v iste verze —
chloveku se zachnejo pochasi kisati mozhgani.«
»A-D-I-J-O!«
»Okej, pa drugich naprej ...«
Klik.
Kok.
Ivo Antich
SHCHURKI
Ob shiritvi Emone proti jugu so v mestnem svetu sklenili, da bodo med Gradom in Barjem, se pravi na obeh straneh v betonski kanal ukrochene reke Equrne (v praslovanskem chasu se je imenovala Ljubljanica), zgradili naselje stanovanjskih blokov »za nasho inteligenco«. Ta namembnost je bila she posebno poudarjena in zaradi pogoste rabe formulirana tudi s kratico BLOZANI, ki je zaradi svoje spevnosti v hipu tako rekoch ponarodela kot nekakshna magichna formula za reshevanje vsakrshnih, zlasti pa urbanistichnih problemov.
Ob svechani razglasitvi sklepa o gradnji je zhupan Wolfgang Karamehmedowitsch v posebej za to prilozhnost okrasheni (velikanski lovorjev venec z luchkami okoli Admiralovega portreta nad govornishkim odrom) glavni dvorani mestnega sveta zadevno odlochitev utemeljil z naslednjimi zachetnimi besedami govora, ki je sicer trajal natanko pet ur:
»Drage mestne svetnice, dragi mestni svetniki, vsi se popolnoma nedvoumno zavedamo, da je danes prav poseben praznichni dan tako za nashe mesto kot za celotno nasho drzhavo, kajti BLOZANI, monumentalno melodichno zvenechi simbolichno pojmovni povzetek za nasho v tem trenutku najbolj pomembno nalogo, je nashe tako doslej kot tudi poslej unikatno zgodovinsko emblematichno geslo, s katerim pred ochmi vsega sveta manifestiramo nezlomljivo evropsko sozvochje nashe domovine z imperativom globalne demokratichne zavesti, v zmagoviti delovni praksi nacionalno-drzhavotvorno uresnichujoch iniciativno voljo najvishje tochke nashe oblasti, da je treba uresnichiti konkretno razviden napredek v preseganju tradicionalne, vsemu in vsakomur usodno shkodljive notranje delitve prebivalcev nashe prestolnice na tako imenovane grashchake in tako imenovane barjance, se pravi v visokoizsholanih posledicah na humanomistichno in tehnomistichno inteligenco, toda obenem varujoch kot punchico ochesa mozhnost plodonosnega razlikovanja v delikatnosti nashe skupne zavesti o dragocenosti nespregledljivega dokaza za avtentichno vitalistichno raznolikost druzhbenega bogastva, ki ga med drugim v posebno pomembnem smislu pomeni sloj inteligence, za katere izobrazhevalno oblikovanje vsi delovni drzhavljani prispevamo dolocheno kapljo znoja v obliki davchnih prispevkov, kajti volja najvishje tochke nashe oblasti je hkrati nasha skupna volja, namrech volja vsakogar od nas, da nashe hum-teh-inteligence ne prepushchamo vech nenadzorovanemu nekvalitetnemu bivanju po vsakrshnih, she od praslovanskih zanichevalcev izobrazhenstva podedovanih bivalishchih, temvech da jo v najkrajshem mozhnem chasu enkrat za vselej zdruzhimo v izbranem in dostojno opremljenem mestnem prostoru ...«
Ob vsaki zhupanovi omembi »najvishje tochke nashe oblasti« (pri tem je seveda vsakdo vedel, da se to nanasha na Admirala, ki pa ga zaradi posebnega sposhtovanja ni kazalo po nepotrebnem neposredno omenjati) so mestni svetniki vstali s svojih sedezhev in govor prekinili s petminutnim ploskanjem in marshevskim topotanjem na mestu.
V	bifeju »Zlata kletka« (tako so ga neuradno imenovali zaradi nenavadne kovinske opreme iz mnogih pozlachenih mizic, stebrichev in opazhnih mrezh) v Inshtitutu za humanomistiko- tehnomistiko (IN-ZA-HU-TE) je skupina raziskovalcev med delovnim odmorom spremljala zhupanov govor prek megaekrana na eni od sten. Bife je bil poleg direktorjeve pisarne edini skupni prostor za vse usluzhbence v palachi, sicer razdeljeni na dve polovici s posebnima vhodoma. Med kakshnimi tridesetimi navzochimi znanstveniki in tremi znanstvenicami sta ob svoji visoki mizici stala tudi dr. Johannes Schwabitsch in dr. Janez Shvabic (slednji je dosledno zahteval tako imenovani »mehki c« v konici svojega priimka, trdech, da gre za individualno identitetno sposhtovanje do spomina na lastnega ocheta Jovana, ki naj bi bil »pravi Srb« iz Luzhishke Srbije). Ozrachje je bilo tukaj bolj sproshcheno kot v mestnem svetu, spremljanje govora ni bilo obvezno, pri zhupanovi omembi »najvishje tochke nashe oblasti« nihche ni ploskal ali topotal z nogami. Johannes in Janez sta bila ne le po imenu ali priimku, marvech tudi po podobnem videzu in topo brezizraznem vedenju posebnezha med usluzhbenci Inshtituta, med katerimi sicer ni manjkalo zlasti vsakrshnih nenavadnih znachajskih potez, nasploh znachilnih za visokokvalificirane uchenjake.
Poznala sta se zhe iz otroshtva; po druzhinskem izrochilu, ki so ga sposhtovali starshi obeh, sta bila celo v nekakem daljnem sorodstvu, saj je tudi Johannesov oche Johann prishel iz Luzhishke Srbije, le da je zase trdil, da je »pravi Nemec tisoch let nazaj«. Johannes je bil jezikoslovec in literarni zgodovinar, torej humanomistichni znanstvenik, Janez pa matematik in specialist za raketne turbine, torej tehnomistichni znanstvenik. Johannesova druzhina je zhivela na Gradu, Janezova na Barju, poblizhe pa sta se spoznala shele v istem razredu gimnazije, saj se druzhini nista druzhili, ker je v chasu njune mladosti, se v pravi v dobi praslovanstva, v glavnem veljalo nasprotje, pravzaprav sovrashtvo med stalnimi prebivalci obeh bregov Ljubljanice, sedanje Equrne. Tistim, ki so zhiveli na desnem bregu pod Gradom in na njem, so v ljudski govorici rekli grashchaki, ker so veljali za nekakshno bolj ali manj namishljeno meshchansko elito, onim na levem bregu in naprej po Barju vse do gore Krim pa barjanci, in to je imelo bolj podezhelsko-proletarski prizvok. Zlasti otroci so se radi zbadali in zmerjali; med izzivalnimi popevkami se je ena od tistih, ki so jo spesnili na grajski strani, zachenjala takole: »Barjanci mochvirci, barjanci sibirci, mochvirija sibirija, onkraj Krima ruska zima ...« Z barjanske strani so jim vrachali: »Grashchaki bedaki, grad gori, grashchak bezhi, se za rit drzhi .«
V	skladu s to delitvijo so si tisti otroci, ki so shli shtudirat, tudi izbirali shtudijske smeri: grashchaki predvsem humanomistichne, barjanci pa tehnomistichne. Pri
tem je bilo znachilno, da je le redkokateri od njih izbral kakshno biomistichno smer; biomistiki so v neprimerljivo vechjem shtevilu izvirali iz drugih mestnih predelov.
Nasprotje med stranema se je she prav posebno slikovito pokazalo vsako leto na Sventovidov dan (sedanji Sveti Vid, petnajsti junij), ko so prirejali boje med cholnarji tako iz grajske kot iz barjanske obchine; ti cholnarski boji niso bili chisto nedolzhni, bojevitezhi so se obdelovali z vesli, stojech v cholnih, marsikateri jo je hudo skupil, nekateri so celo utonili. Ti boji, cheprav so jih stoletja izvajali kot obredno ohranjanje borbene psihofizichne kondicije, so pushchali svoj pechat v ljudeh; Johannes in Janez sta se bolj kot drugi z nasprotnih bregov druzhila le zaradi svashtva. Vsak je bil namrech porochen z eno od dveh sester Kitajk, priseljenih kuharic v eni od kitajskih restavracij, ki jih ni bilo malo v Emoni, nekako tri do pet v vsaki chetrti; sestri sta bili dvojchici, Johannes in Janez, ki sta jima zheni segali do pasu, pa si nikoli nista bila chisto na jasnem, s katero sta se porochila. V tolazhbo sta jima zheni pojasnjevali, da so tudi Kitajcem »vsi belci videti enaki«. »Po glasu bi sodil, da govori zhupan,« je pochasi in zamishljeno spregovoril Johannes, strmech v kozarec mineralne vode pred sabo.
»Tudi jaz bi po glasu sodil, da govori zhupan,« je prav tako pochasi in zamishljeno odvrnil Janez, enako strmech v kozarec mineralne vode pred sabo. »Res je nerodno, che je chlovek tako kratkoviden, da kljub naochnikom skoraj nich ne vidi,« je rekel Johannes.
»Res je nerodno, che je chlovek tako kratkoviden, da kljub naochnikom skoraj nich ne vidi,« je kot v odmev pritrdil Janez.
Za sosednjo mizico je sam zase stal dr. John Gril, raziskovalec iz Inshtituta za higieno (IN-ZA-HI), nameshchenega v posebni stavbi nedalech od IN-ZA-HU-TE. V Inshtitut za higieno so bile uvrshchene vse znanosti, ki jih ni bilo mogoche povsem zanesljivo uvrstiti ne med humanomistiko ne med tehnomistiko: v glavnem je shlo za razlichne veje biomistike, kot so biologija, biokemija, biofizika, biogeologija, biogeografija, bioekologija, biogenetika, biohigienika, bioekonomija, biomedicina ... Gril je bil zelo ponosen na svoje rojstvo v ZDA v emigrantski druzhini, ki se je pozneje vrnila v domovino, on pa se je sholal v Emoni, ohranjujoch amerishko ime; doktoriral je iz medicine in se na zachudenje znancev zaposlil v IN-ZA-HI. »Le kaj zgublja chas v nashi zahojeni luknji, che je pa Americhan?« so se sprashevali mnogi, on pa je, kadar je slishal kaj takega, zmeraj nekako shaljivo skrivnostno odgovarjal, da gre pach za »vishje poslanstvo«. Marsikomu se je zdel chuden tudi nadimek Ciklo, s katerim so ga nagovarjali le kolegi iz IN-ZA-HI; med tipi, ki za shanki »vse vedo«, so eni trdili, da je kakor kiklop slep na eno oko, po drugih naj bi bil nadimek nekakshna polilegalna operativna shifra za Grilovo poklicno specializacijo, ampak vsega tega nihche ni jemal posebno resno, tudi zato ne, ker je bil John druzhaben in do vsakogar prijazen mozhak.
Gril je kar pokal od zdravja s prav vsakim delchkom svojega telesa, she zlasti dobro je videl in slishal. Trenutno je bil na sluzhbenem obisku v IN-ZA-HU-TE in je po konchanem opravku zavil v bife; kot chlovek vedrega in drzno odkritega znachaja se tudi tokrat ni mogel zadrzhati, ko je bil slishal pogovor med Johannesom in Janezom. Glasno se je zasmejal, pristopil tesno med njiju, vsakemu polozhil eno roko na ramo in vzkliknil:
»Ha-ha, fanta, pa sta res posrechena ... OK, boys, dajmo bolj veselo, saj nismo zombiji, ha-ha ... Pozabila sta, da je zhe vash direktor, ko smo bili zjutraj pri njem na sestanku, napovedal zhupanov govor ... Bila sta v direktorjevi pisarni, tam sem bil tudi jaz ... Pa ne bi vama shkodilo, che bi spet enkrat obiskala okulista ...« Johannes in Janez, oba vishja od njega, sta se od blizu zastrmela navzdol vanj, kot da si hocheta posebej ogledati nenadnega sogovornika, rekla pa nista nobene. Gril se je ob njunem skoraj zagrobno zloveshchem molku malce zmedel, postalo mu je neprijetno, pomislil je celo, da sta morda posebna zunanja zaupnika Esteka (Sluzhba tajnega knjigovodstva), zato je chez chas nekako ohlajeno bleknil: »Ja, pa je res bil zhe chas, da se to uredi ... Namrech, to je zelo dobro ... nova stanovanja za vas, humanomistike in tehnomistike ... No, malce ste bili odrinjeni tudi zaradi te vashe delitve levo-desno ... Mi, higienci, imamo to pach zhe urejeno ...« Johannes in Johan she vedno nista spregovorila; Gril je z zachudenim izrazom na obrazu neslishno plosknil z rokama, se z rahlim priklonom opravichil, ker je motil, in odshel plachat k shanku.
»Zhupan pravi, da bodo te bloke postavili chim prej, torej ne bomo predolgo chakali na nova stanovanja,« se je chez chas z zamolklo enolichnim glasom oglasil Johann.
»Da, zhupan pravi, da bodo te bloke postavili chim prej, torej ne bomo predolgo chakali na nova stanovanja,« se je z enakim glasom odzval Janez. Chez petnajst let, po hudih, tudi chisto kriminalnih zapletih z razlichnimi domachimi in tujimi investitorji in gradbeniki, so med starimi hishami in vilami na obeh straneh reke naposled vendarle zrasli dolgi, trinadstropni bloki (vishji zaradi barjanskih tal niso bili dovoljeni), sestavljeni iz neometanih betonskih ploshch. Cheprav so bili bloki ochitno konfekcijski, tako rekoch provizorichni, so bili njihovi stanovalci, med njimi pa she prav posebno otroci, nadvse ponosni na svoj status ter so na prebivalce blizhnjih razpadajochih hish gledali kot na »nizhjo kasto«. Bloki so imeli po vech vhodov s stopnishchi; da bi hkrati presegali in ohranjali tradicijo, so stanovanja vsake strani stopnishcha dodelili tako, da so bili na desni strani (gledano s ceste, z dvorishcha je bilo seveda obratno) humanomistiki, na levi pa tehnomistiki.
Takoj ko sta se vselila vsak na svojo stran stopnishcha, sta se Johannes in Janez, vsem znana kot skrajno mirna prijatelja, strahovito sprla zaradi Admiralove slike, kakrshna je visela v sredini vmesnega zidu po vseh nadstropjih. Johannes kot odlochni humanomistik je trdil, da slika na tem mestu absolutno ni potrebna, da je
tukaj ta »primitivna idolatrija« popolnoma odvech, Janez kot dosleden tehnomistik pa, da »drzhavljanski red mora biti za vse enak«, zato je slika nujna kot opomin humanomistichnemu anarhizmu. Eden je z besnim krichanjem sliko snemal, drugi jo je obeshal; kadar sta se vsakodnevnim prepirom pridruzhili tudi njuni kitajski zheni, je nastal tak vrishch in hrup, da je za ostale stanovalce tega stopnishcha kmalu postalo nevzdrzhno. Nekateri so celo menili, da sta se zaradi slike pravzaprav najprej sprli zheni, potem pa sta prepir »preshaltali« na svoja mozha, za katera je bila slika le sprozhilna vzmet zhe prej dolga leta tlechega, genetichno pogojenega sovrashtva med bregovoma Equrne. Nekdo je telefoniral na policijo, a obisk dveh uniformiranih policistov je ostal povsem brez uchinka; enako je bilo tudi potem, ko sta se s prepirljivci pogovorila usluzhbenca Esteka v civilnih, tesno prepasanih usnjenih plashchih in s klobukoma na ocheh. Potem se je nekega dne pred blokom ustavil bel kombi z zatemnjenimi stekli; nevidni shofer je ostal za volanom, iz avta pa je izstopil dr. John Gril s chrno torbo na levi rami. Naglo je zakorachil skozi vhod v blok in se povzpel v tretje nadstropje. Ogledal si je prazen kovinski okvir, prislonjen ob zid na tleh med Johannovim in Janezovim stanovanjem; nato je pozvonil pri obeh. Ko sta mu odprla vsak na svoji strani, jima je rekel:
»Fanta, pa sta res posrechena ... Eden sliko gor, drugi sliko dol ... Saj v okviru sploh ni vech slike, niti opazila she nista, da sta jo unichila ... Sicer pa, no, prishel sem opravit pregled vajinih stanovanj . Vesta, razkuzhiti je treba . Dezinfekcija, dezinsekcija, ciklonizacija ... Po hishi se nabirajo shchurki ... Taki, no, tudi shvabi jim pravijo .«
(iz rokopisne zbirke kratke proze Zlata kletka; ibid. Zlata kletka, SRP 49-50/2002, Slepa ptica, SRP 69-70/2005; op. avt.)
Matej Krajnc
PRODAJALKA VIJOLIC
Tereza Mevsh je bila prodajalka vijolic.
To je bil v njenih poznih letih precej deficitaren poklic, a Tereza se do 83. leta ni pustila zlobnim natolcevanjem. Che je kazalo, da ne bo mogla prodati dovolj vijolic za prezhivetje, se je zatekla k sili. Njen 34-letni sosed, ki ga je klicala Vnukec, je poskrbel, da se je razmerje uravnalo. Bil je moten, orjashki, naokrog pa je hodil z jekleno gorjacho, ki je bila prej del jeklenega fotelja. Izdelali so jih zgolj 6, povprashevanje ni bilo bogve kakshno. Fotelj je bil hladen, pa tudi prestavljati ga je bilo prava muka.
Tereza Mevsh se je pri shestinosemdesetih odlochila, da bo pevka.
Ni tezhko uspeti, si je prigovarjala. Vsaj pri mojih letih ne. Poslushali me bodo zhe iz reshpekta. Si je prigovarjala.
Naslednje leto ni naredila chisto nich. No ja, prodala je dvesto triinshestdeset shopkov vijolic. Vechino kupcev je nashel Vnukec, bili so nadvse srechni, da so kupili tako izvrstne shopke. Dvesto jih je nato bankrotiralo, she dvanajst se jih je ustrelilo, tochno ob petih zjutraj, in to na nedeljo. Baje takrat kljub usamomoritvi she ujamesh nebesa. Po peti uri ... heh, ni zagotovila.
Bil je zelo dobro vzgojen ponedeljkov vecher, kot nalashch za ustvarjanje. Tereza Mevsh je sedla k mizi in vzela v roke pisalo. Rachunalnik je kake pol ure poprej vrgla skoz okno, ker ji je tezhil s posodobitvami. Che bom pela, je mrmrala, bom pela svoje pesmi.
Che bom pela svoje pesmi, je mrmrala, morajo biti v plemeniti anglosaksonshchini, da me bo razumel ves svet.
Kaj imam povedati svetu, je nato pomislila. In napisala:
O, May darling
Pochasi in lepo)
1. Yu, and teichmay, yu,
cgelt now yo mold cya meld cyu-u may, erpl, the chapel and lo-ove yu, ay love yu, neck you're teichmay.
O, may darling, o, love yu, and, chapel cheet neck veld, the Never and teichmay love cyu, the Never of lo-ove-ove yu-u-u!
2.	Mercal's the Never a love meat to, chelt may yu to-o-o,
i love, i need, i want yu, cgat love-e-e-e yu!
3.	Love yu cgat and pearley happy, love, darling may, o, love yu.
O, Lo-o-o-o-ve, yu-u-u!
Besedilo jo je spominjalo na staro pesem zhe preminulega amerishkega trobentacha, chigar ploshche je nekoch imela v omari. Potem so ji omaro zgrizli lesni chrvi, ki so pobegnili iz sosedove hishe.
Jezno je vstala in pozvonila na sosedova vrata.
»Urban, odpri!«
Urban Celibat je krmezhljavo odprl zaslonko in Terezi Mevsh posvetil v edino zdravo oko.
»A ne vidish, koliko je ura?«
»Tvoji lesni chrvi so mi spet zgrizli omaro!«
Vrata so se chisto pochasi odprla.
»Bosh chaj?«
»To pa bi!«
Urban Celibat je krmezhljavo pristavil vodo na urnik in Terezi Mevsh velel sesti. »Menda ne bosh stoje pila!«
»Tvoji lesni chrvi so mi spet zgrizli omaro!« je ponovila Tereza Mevsh.
»Moji lesni chrvi grizejo samo ribe!« je odvrnil Urban Celibat, nakar se je spomnil, da sploh ne ribari.
»Tvoji lesni chrvi so kot termiti!« je vzrojila Tereza Mevsh. »Mutirani so! Kupujesh jih pri onem stalinistu, ki rachuna dvaintrideset kovancev za kozarchek!«
»Kako vesh?«»Ha! Dolgo sem zhe na svetu!« je zasekala Tereza Mevsh in sedla. »Pa she enkrat tako dolgo bom, tako je rekel Muddy Waters, ko je leta 1962 tod mimo bezhal pred vnetljivimi orglicami!«
Che bi Urban Celibat ne vedel, da je stara Tereza zhiva enciklopedija dogodkov v vasi, bi se zakrohotal. Tako pa je bil lepo tiho. Vsi, ki so se posmehovali Terezi, so konchali pod Vnukchevo jekleno gorjacho.
Tereza Mevsh je chez dva dni preminila s precej izvrstnega zemeljskega plina med
zobmi. Za nasho zgodbo tudi sicer sploh ni bila pomembna.
*
Urban Celibat je jokal.
Jokal je vsak dan med peto in pol shesto uro zjutraj. Potem je solze, ki so se natekle, ponujal kot dezhevnico oblizhnjim kmetijam.
Tistega jutra je jokal zaradi drugih stvari.
Ponochi mu je nekdo sklatil izvesek.
Na njem je pisalo »VASHA PRIHODNOST JE V VIKANJU!« Vedel je, da se nekateri v vasi zavzemajo za odpravo Celibata in da je precej takih, ki jim gre v nos njegova lesena noga. Pretendentov na prestol vashkega vikarja ni bilo ravno veliko. Nikogar. She poltretjeletni sinchek sosedov onkraj gmajne se je odlochil, da bo raje gozdar.
Ime mu je bilo Hnak in ni vedel, kaj je to gozdar. Vedel pa je, da noche biti vikar.
Vikarjeva trgovina je vedno prazna, je ugotavljal, slashchicharna pa vedno polna. Ker je bil premajhen, da bi razumel razliko med gozdom in slashchico, je gozdarstvo postavljal nad vikanje.
Vikati je moral babico. Babica je precej pila. Tudi dedka je moral vikati. Dedek je takisto precej pil in zraven zhvechil cigare z zelenim trakcem. Ob vecherih je vzel v roke kitaro in po strunah drsal s staro steklenico. Prijatelji so ga klicali Blind Boy Jozhe.
Blind Boy Jozhe je vikanje kupil v trgovini Urbana Celibata.
On in njegova zhena, babica, sta bili edini Celibatovi stranki v zadnjih desetih letih. Pa tudi lepljenje breskev, s chimer se je prezhivljal, ni shlo.
Chemu bi kupovali lepilo za breskve, so tuhtali v vasi, che pa jih lahko lepo pojémo.
Urban Celibat je nujno potreboval novo okupacijo.
*
Okupacija je prishla. Leta 1941.
V vasi Emsh niso vedeli, da je okupacija resna stvar. Urban Celibat o tem sploh ni vedel prav nichesar. Zato se je z njo hotel porochiti.
Okupacija Kalomehorc je bila, ko je prishla v vas Emsh, prijetna mlada gospa. A od veselga chasa je steklo leto in potem she precej desetletij in Okupacija Kalomehorc se je odlochila, da se ne bo vech skrivala v kroshnji vashke vrbe zhalujke, ampak si bo poskusila ustvariti druzhino.
Na srecho se je pozabila postarati.
Urban Celibat jo je prvich videl tistega jutra, ko je splezala z vrbe in se sprehodila skoz vas. Ogledovala si je hishe, bajte in na koncu tudi kavarnico, slashchicharno, cerkev, zadruzhno-gasilsko-oratarsko-gledalishko-sadjedelnishki dom ter Celibatovo trgovino.
»Vi ste ochitno dobro vzgojeni!« je pozdravila Urbana Celibata, ki se ni nadejal takshnega obiska. Okupacija Kalomehorc je nosila dolgo penasto obleko shirokih krajev s sadnim klobuchkom, na chelu pa je imela odtisnjen pechat LEPA SUM. Urban Celibat je pomislil, da bi se morda lahko ustalil in pozabil na tezhave. Gospa je gotovo premozhna.
Povabil jo je na kavo in hitro ugotovil, da nima niti ficka. Hitro zato, ker mu je to sama zaupala, in to zhe kar v prvem stavku.
Pa vendar ga je precej zadel njen nachelni pechat. Verjel mu je, ona pa mu je vmes nasula drevesne droge v kavo.
Zbudil se je v lepi, veliki predmestni hishi kot inkasant.
Sprva sploh ni vedel, kje je. Navajenemu ruralnega okolja, mu ni bil jasen ves asfalt, ki ga je videl skoz okno sobe in vse, kar sodi zraven. Recimo promet, ki ga je slishal skozi taisto okno.
Potem se je odlochil, da hoche nazaj v vas Emsh, ne glede na to, ali je hisha, v kateri se je zbudil, lepa ali ne. Tudi Okupacija mu mora she odgovoriti na nekaj vprashanj.
Pokukal je iz sobe na hodnik. Nikjer nikogar.
Nekaj ne prevech vitkih ur je taval po hodniku sem ter tja, na koncu pa je le odkril
vrata, ki naj bi vodila na cesto. Zaradi nesrechne lesene noge je bil tudi precej
glasen. Njegovo shtorkljanje bi zbudilo she Nosferatuja.
Vrata so bila trdno zaprta in se jih nikakor ni dalo odpreti.
»Psst!« je zaslishal za hrbtom. »Rabish vitrih?«
»Tereza?«
»Psssst!«
»Tereza, kaj pochnesh tukaj? Te nismo lepo pokopali za cerkvijo, chak, kdaj zhe? Bila si pri meni, chesh da so ti moji chr...«
»Utihni zhe!« »Kaj?«
»Utihni! Hochesh nazaj v Emsh ali ne?« »Zhe, ampak ...«
»Torej ni pomembno, kaj se je dogajalo z menoj! Ali bi raje pochakal, da se vrne Okupacija in te priklene na posteljo?«
»Okupacija? Ampak saj ...«
»Meshchanke nochejo umret na vrbah, cepec!« je vzrojila Tereza. »Meni verjemi,
bila sem she mlada, ko je prishla in se vgnezdila v kroshnji!«
»Ti si bila kdaj mlada?«
»Pssst!«
»Ampak ...«
»Kaj? Kaj? Te zanima, kaj? Kar drevenish, a ne? Ne reshujem te iz chlovekoljubnosti, da bosh vedel! Prasica mi je pred desetletji ugrabila prvega mozha, ga vzela v kroshnjo, iz kroshnje v tole hisho, a mu nisem mogla vech pomagati! Njegovo sokrvico je prodala, naredila prizidek in shla nazaj v kroshnjo!«
»Ampak ...«
»Lej, nimava chasa, da bi ti podrobno govorila o stvari!« »Saj me niti ne zanima! Zhe tole zgoraj je bilo chisto prevech!« »Hochesh vitrih ali ne?« »Daj mi ga!«
»Reci: Prosim, draga Tereza, nikoli vech ti ne bom poslal chrvov v bajto!'«
»Pmmmdrezavovjto!«
»Premalo preprichljivo!«
»Pmmmmmmmmragazanikolimmmmbbbrvovjto!«
»Naj bo, ker nimava veliko chasa! Odkleni, pojdi desno in samo naravnost chez prvih 1211 krizhishch. Potem bosh videl tablo za kraj Etonehij.«
»Ja?«
»Ne pojdi tja! Nadaljuj naravnost, dokler ne zagledash table EMSH — 27.313 KORAKOV!«
»Ja?«
»To je to!« »Samo to?«
»Emmm ... precej upehan bosh, ko bosh prishel tja. Morda te bo starost vzela kje sred poti!«
»In chemu potem vsa ta muka?« »Nisi vprashal, che obstaja lazhja pot!« »Obstaja lazhja pot?« »Ne!«
»No, vidish!«
»Obstaja. Ko pridesh ven, pojdi desno in sedi na prvi avtobus za EMSH!« Urban Celibat je zavzdihnil.
»Daj mi zhe ta prekleti kljuch!«
*
Ko sta se Tereza Mevsh in Urban Celibat porochila, je bila ona zhe par let pod rusho, on pa je she naprej zhivotaril s svojo trgovinico in pozabil na nachrte glede poroke z Okupacijo Kalomehorc. »Si ziher, da hochesh peti?«
Ko je odlochno prikimala, je pomislil: morda me to spravi iz anonime, in je shel ter potrkal na vrata zhupana sosednje vasi. Ta je bil svoj chas porochen z Engelbertom Humperdinckom, she pred spremembo spola, potem pa ga je izpustil in pustil iti. Ni ga vech ljubil, da pa bi she vedno zhivela skupaj, bi bil greh. Naj si on najde drugo!
»Z Engelbertom nimam vech stikov, Urban!«
»Kaj pa s Tomom Jonesom?«
»A si ti zdrav?«
»Tereza potrebuje break!«
»Tereza? Tere%a — Tereza? Mevsh? A ni zhe zdavnaj umrla? Niso zvonovi zhe desetich trkali za njo?«
»Smo pikolovski, kaj?«
»Poslushaj, Engelbert je zdaj moshki z uspeshno kariero, to je vse, kar vem!«
»Kaj pa Tom Jones?«
»On zdaj poje gospel!«
»Mi res ne moresh pomagati?«
»Jaz ne. Marijan Smode ti bo pomagal.«
»Smode? A ni on zhe tudi ...«
»Psihiater Marijan Smode, moj nechak je, v mestu ima prakso. Te bom narochil, pojdi tja in mu povej, kaj se ti mota po glavi. Saj po svoje te razumem, propadel biznis, to ni shpas, zlomilo je she mochnejshe od tebe!«
»Nikar ti ne misli, da shale uganjam!«
»Saj bi tudi ne bilo zdravo! Ali pach mislish, da bi shlo?«
»Ne grem k psihiatru, kaj naj pochnem tam? Sedim in govorim?«
»Za zachetek ... za zachetek, ja. Za zachetek. Lahko tako zachnesh. Lahko mu
povesh vse od rojstva, ti bo kaj predpisal, potem bosh pa lahko shel prizhgat
sveche na grob Tereze Mevsh!«
»Ampak to ...«
»Sem videt, kot da imam chas? Pojdi domov! Domov pojdi, te poklichem, ko ti zrihtam sestanek, alo, pojdi zdaj!«
»In kaj naj rechem Terezi?«
»Prijatelji stari, kje ste, to ji reci! Vas bom kdaj nashla? Kaj pomeni, che nekdo igra opolnochi? To jo vprashaj. Povej ji, reci, da jo pozdravlja zhupan. Saj bo vedela, kdo, poznala me je, ko sem she hodil v sholo, zhe takrat sem bil zhupan!«
»Te je varvala?«
»Kaj che me je?«
»Che te je varvala, ti pela uspavanke, ti kuhala kashico? Povej mi kaj vech o njej!« »Saj pravish, da si porochen z njo. Sam jo pobaraj!« »Ne govori veliko!«
»To bi lahko bila znachilnost mrtvakov. Bolj tihi so. Sprijaznit se bosh moral s tem. Tishina. Mogoche ne, ko bo pela, takrat mogoche ne. Ampak drugache pa. Precej tiho bo!«
»No, ampak a te je varvala?«
»Nekajkrat je bila pri nas, ja. Prosila je za krozhnik juhe. Ni ga dobila, ker nismo nikoli jedli juhe!«
»Prosjachila je?«
»Kdo pa mislish, da je bila? Mireille Mathieu?« »Ne ne, tako dalech si nisem upal sechi!«
»Sezi, sezi! Predstavljaj si jo kot Mireille. Mes vieux amis, ou êtes-vous? Gre?« »Gre!«
»No, vidish. Potem pa pojdi domov in pochakaj, da ti sporochim shtevilko!«
*
Matej Krajnc
ESIHFLAJSH
(odlomek)
Rogljichevi, s poudarkom na prvem o-ju, kot so morali vedno in povsod poudarjati, da jih niso meshali z vrsto krushnega peciva, so bili davnega leta 1929 pravzaprav samo shtirje.
Mladoporochenca Jakob in Bozhena Rogljich, pa njegova sestra Ana in oche Jakob.
Sestra Ana je bila mojshkra. Sicer se takrat temu ni reklo tako, ampak kar lepo shivilja. Oche Jakob je bil kmet, ki je zaradi dolgov — nihche ni natanchno vedel, kakshnih, se jim je pa dozdevalo — izgubil grunt, posledichno pa tudi Jakobovo in Anino mamo, svojo zheno, ki ji je bilo tudi ime Ana.
Grunt, ko je she bil Rogljichev, je lezhal kakih petnajst kilometrov iz mesta. Ni bil velik, so pa imeli gozd. Jakob je moral zaradi dolgov — nihche ni natanchno vedel, kakshnih, se jim je pa dozdevalo, kajti karta je kurba, so svojchas vedeli praviti v Vojvodini — gozd izsekati. Kljub vsemu tistemu lesu so se dolgovi kopichili in kopichili.
»Ne odpiraj, Ana!«
»Urh je, Jaka! Enkrat mu bosh moral odpret in pustit, da ti pove, kar ti gre!« Urh Brakusch, precej premozhen trgovec iz mesta, je bil zhe rahlo navelichan poti na Rogljichev grunt. Saj je bil po svoje naklonjen kvartashkemu hudichu, cheprav ni nihche natanchno vedel, ali je Jakoba ocheta res zgolj karta prignala v ambis, a vendar ... dolg je dolg — chastni ljudje ga plachujejo, slabichi pa se skrivajo v izbah in sprashujejo zhene in soproge, kdo trka. »Jaka, jaz mu bom kar odprla!«
»Anchka, luch!« je zarjovel stari in si hitel odevat nekakshno staro jopo. »Anchka, luch, Ana, niti oblechen nisem, ne morem pred Urha v hlachah za v gozd!«
»Gozda ni vech, Jaka!«
»Kaj pravish?«
»Gozda ni vech! Prejshnjo jesen si vse do konca posekal!«
»Saj sem she vcheraj bil gor! Ne nalagaj, raje mi najdi kakshne zakmashne hlache!« »Zakmashne hlache si zastavil, Jaka. Ashenbachov Denis jih ima. Pa uro tudi. In edino kravato. Glede gozda se nikar ne slepi vech, tistih par shtorov, ki so ostali, nihche vech noche!«
»Shtori ... shtori ...« je mrmral Jakob in obsedel na stolu pri vratih. »Urh!«
»Jaka ... poslushaj, zhal mi je ...« je rekel Urh.
»Sedi najprej,« se je oglasila Ana, »pa bosh en shtamperl ...«
»Chuvaj svoj shtamperl!« je z nekakshno nestrpnostjo v glasu rekel Urh. »Zhal mi je, ampak mesec dni ti dam, da mi povrnesh dolg, che ne bom moral ...«
Jakob Rogljich se je vzravnal v stolu.
»Bosh moral?«
»Bom moral!« je prikimal Urh. »Ampak saj sem ti obljubil les ... «
»Les?« se je nasmehnil Urh. »Kje vidish kak les? Vse si zhe posekal, Rekoshaka si komaj izplachal. Karte te bojo, Jaka, in kapljica!«
Ana se je sesedla v kot.
»She dobro, da sva sama doma!« je zastokala. »Saj res,« je rekel Urh, »kje pa je ta mladi?«
»V mestu!« je zamrmral Jakob. »Zhe dva tedna hodi v tiskarno. Za zdaj ga imajo za vajenca, she za tobak nima!«
»Tisto, kar dobi, daje tebi za tobak!« je zagodrnjala Ana.
Jakob Rogljich je temno pogledal in segel za pipo v prsnem zhepu.
»To ni tobak, to je shchavje!« je rekel. Vseeno si je v pipo zatlachil nekakshno
umazano travo, ki jo je bil vzel iz vrechice v drugem prsnem zhepu, vstal in se
sklonil nad svecho, ki je gorela na mizi.
»Kje pa je Ana?« je pogledal Urh. »Shiva?«
»V mestu je, ja,« je pritrdila Ana. »Nich kaj ne hodi domov, dela je precej, kar v delavnici spi in nekaj poshilja po Jakobu!«
»Ne bom ti pihal na vest, Jaka!« je vstal Urh. »En mesec chasa imash, che ne bosh moral iti! Tako je, tako to je, nich kaj dosti ne morem storit, ne morem te vechno zalagat!«
Jakob Rogljich je molchal. Ana tudi.
»Na otroke se ne shlepaj, pusti, naj delajo zase!« je she dodal Urh. »Kaj vesh, morda te kateri slej ko prej vzame k sebi!«
»H komu pa naj grem?« je zastokal Jakob. »Tudi che bi hotel ... Ivo je porochen, v bajti jih je osem, Mica in Ota prav tako ... njuna sta bolj propadla, nich sposhtovanja nimata do drugih ... Karl je pa chez mejo ... Niti pishe ne vech ...« »Kaj naj ti rechem!« je zamrmral Urh. »Raje ne hodi vech v mesto h kartam! Nich nimam proti tebi, osebno proti, da se razumeva, ampak ne maram te vech videvat
v druzhbi. Slab kvartach si, Jakob, sramoto nam delash! Nekaterim delash sicer profit, nekateri so te veseli, ampak che mene vprashash, te raje ne bi vech gledal!« Ano je tisti vecher nekaj spreletelo. Zjutraj je bil od zhivih v hishi samo she Jakob. Jakob mlajshi je shel zhe zgodaj od doma, bilo mu je chudno, da mama she ni vstala, a ni imel chasa tuhtat, kako to. O tem je pozneje dopoldne tuhtal gospod Kalash, vashki zhupnik.
»A ti nisem rekel, da s kartami klichesh hudicha nad familijo? In z glazhevino! Vsak teden se ga natolchesh, da se megla vleche za teboj! She ovni tako ne tulijo! Lej, kam si spravil Ano!«
Jakob Rogljich bi moral biti verjetno srechen, da mu gospod Kalash odpirajo ochi. Ja, res je, zajebal je na vsej chrti, pijanec je in kvartopirec, nich prida ni, kush lenoba lena, ampak ni pomislil nich takega, le zamrmral je: »Zadnje chase je nekam lezla skupaj!«
»Prekleto res!« je zarjul gospod Kalash, pa se spomnil, da je svet mozh. »Frdamano res!« se je popravil in ob tem malce zardel. »Chudno, da je sploh she sedela! Kadar koli pridem mimo, sedish pred hisho in vlechesh iz tiste usrane fajfe!«
»To je cesarjeva fajfa!« je zamrmral Jakob.
»Kurca pa cesarjeva!« bi bil najraje zinil gospod Kalash, a mu status tega ni dopushchal. »Kdo ve, kje si jo dobil! Pa gozd si zhe chisto izsekal, a ti je Adam padel na glavo? Pijesh, kadish, sekash, kvartopirish in se zadolzhujesh pri mestnih trgovcih ... Chudno, kako se ti sploh da sekat! Kako pa dvignesh svojo kvartashko rit?« Tokrat se ni zadrzheval.
»Che je treba, je treba!« je zagodrnjal Jakob in na dolgo potegnil iz pipe.
*
Ana Rogljich mlajsha je stala nad precej na hitro skup zbito materino krsto. Pravzaprav niti ni bila prava krsta, ampak bolj nekakshen zaboj.
Gospod Kalash je urbi orbique razlagal odlomke o apokalipsi, ki jih ni nihche razumel, so se jih pa vsi bali. Tako zelo, da so se odlochili, da raje ne bodo umirali. Trije kmetje so celo popolnoma prenehali piti.
Od otrok so bili zbrani vsi razen Karla. Bil je chez mejo in niti pisal ni vech.
Ana Rogljich mlajsha je gledala brata Jakoba, ki je gledal nekam v levi rokav.
Potem se je primaknil k njej in shepnil.
»Dobre novice imam, ampak je prevech zhalostna prilika!«
»Kaj pa je?«
»Dva meseca bom she vajenec, nakar me vzamejo za tiskarja! Umshenichnik je umrl, na isti dan kot mama, le da je z glavo zadel v ...« Gospod Kalash so zacheli sumljivo gledati v smeri shepeta.
»Bi lahko ata en mesec spali pri tebi v delavnici?« je shepetal Jakob.
»Che bosh imel sluzhbo ...« je shepnila Ana, »a ne bi stopila skupaj in izplachala
dolg?«
»Ne,« je shepnil Jakob, »kar naj Urh pobere to bajto s shtori vred, brez veze je vsak dan kolovratit v mesto na delo. Raje naberiva za hishico v primestju, spodaj pri vili Chrnaj, stare Ele ne bo vech iz bolnishnice, sem slishal govorit!«
»Za hishico ...« je tuhtala Ana, pa ji je misel postala vshech. Saj je res, v teh rovtah ni prihodnosti za Rogljicheve, mama je tik pred pokopom, oba z bratom imata delo v mestu ...
»Za ata je itak vseeno, kje so ...« je shepnila Ana. »Lahko so pri meni. Ampak tista hisha ni bogve kaj, a niso tam zadaj tudi kmetje?«
»Do tvoje delavnice je manj kot pol ure pesh,« je shepnil Jakob. »Do moje tiskarne priblizhno toliko. Vesh, koliko chasa porabim zjutraj, da pridem v mesto, shlepam se na Chernoverhnika, sili me, naj kadim ...«
Gospod Kalash so precej glasno in nemarno zavpili v smeri Rogljichevih otrok.
»Kakshne chrne skrivnosti se vama podijo po glavah, nesrechnika, medtem ko mama tule chaka, da bo vsega konec?«
Stari Tinach iz vasi je zhe mislil ziniti: »Kako, a ni to zachetek novega zhivljenja?«, a je bil raje tiho, saj ni vedel, ali so ga oni dan videli, ko je smukal solato s Pristovshkovega ali ne.
Gospod Kalash so se sicer hitro zavedeli napake.
»Vajina mama gre zhivet v Gospodovo palacho, na desnico, uboga reva, mu gre sedet, vidva pa ne moreta poslushat, ampak shushljata neumnosti? Spremita jo vendar s tishino!«
Jakob se je chisto pochasi odmaknil od Ane. Ta mu je shepnila she: »Zvecher se do konca pomeniva!«
*
Pred predmestno hishico je stal Tona. Tona je bil berach.
Jakob ga je poznal iz mesta. Vsak dan je stal pred osrednjo mestno kavarno in pel Nocoj pa, oh nocoj.
»Ko meeesnc svetuuuu booo ...« je zavijal Tona, ljudje pa so ga sochutno gledali in mu vrgli kak takratni kovanec. Che se mu je zdelo, da je dobil dovolj, se je nasmehnil in priklonil. Che se mu je zdelo, da je premalo, je jezno pogledal in preklopil direkt v Pre%halostno srce.
»Prezhaaaalostno seeeerce ....« je zavijal, »jz nam ga vidla veeeeeeeeeeeeeeeeech ...« Obrvi so mu kar poskakovale od jeze. Sami shufti. Todli, capini, loleki, je kdaj pa kdaj zinil. To ga je nekajkrat, che ogovorjeni ni dobro prenesel kritike, privedlo pred okrajnega sodnika, ki ga je za kako noch vtaknil v mir in pokoj, chesh da blati poshtene drzhavljane. Na skrivaj je sodnik potem hodil k njemu cugat in vechkrat so ju slishali, ko sta se iz celice skupaj drla Nocoj pa, oh, nocoj in, che je bila polna luna, tudi Moj fantich je na Trolsko vandral. Sodnik je pribijal basovske linije, Tona je zhgolel, in vse skupaj je bilo vechkrat slishati kot kakshna gospelovska zabava, cheprav se chlani New Swing Quarteta takrat niso she niti rodili. Jakobu se je chudno zdelo, da Tona stoji pred hishico. Pokimal mu je v pozdrav, Tona pa se mu je priklonil. »Eno bolhco ljubim, v mojem srcu spi!« je nato izustil, ne da bi zachel peti. Odlomke iz ljudskih ali ponarodelih napevov je nabiral kar po poti. Imel je precej shirok repertoar, a je ugotovil, da Nocoj pa, oh, nocoj prinese najvech denarja. Chemu je torej nalagal o bolhci in stal pred hishico, ki si jo je ogledoval Jakob Rogljich mlajshi? »Gospa so vmeeerli!« je nato izustil.
Potem se mu je odprlo v nekakshni chudni neartikulirani govorici osemletnika, a Jakob je razbral rdecho nit. Gospa je bila ochitno njegova teta, sestra njegovega ocheta, ki ga je kot mladenicha, rahlo prevech privrzhenega shtamperlom, pregnal z grunta. Potem se mu je, Tonatu, tako je sam dejal, skisala pamet. Teti so doma omogochili komplet osnovno sholo, starshi so hodili v samih gatah, da so ji plachali she nekakshen techaj. Potem je delala v mestu kot cerkvena orglarka. Kako je dobila hishico, ni nihche vedel. Morda gospod opat, a oni so molchali.
Jakob je nato vprashal samo: »Hishica je torej zdaj tvoja, Tona?«
»Moja!« je kriknil Tona z nekakshnim chudnim cis-molom v glasu. »Tona bo zdaj
pel doma, pod streho, ja ... «
»Od chesa bosh pa zhivel, che ne bosh vech berachil?« je naprej sprasheval Jakob. »Hm ...« je pomislil Tona. »Od lufta! HAAA HAAAA HAAAA!« Ideja se mu je zdela silno smeshna, a le za hip. Potem se je zmrachil.
»Nich vech berach Tona!« je zamrmral.
»Ja!« mu je pritrdil Jakob. »Shkoda, pa vsi so bili tako veseli tvojega petja!« »Tona berach!« je ponosno vzrojil Tona in se na shiroko postavil pred hishico. »Koliko hochesh za hishico, Tona?« je zdaj kar naravnost usekal Jakob. Ni se mu dalo vech pogovarjat, mudilo se mu je v sluzhbo.
»Tona berach!« je ponovil Tona in odskakljal v hishico.
Jakob je zavzdihnil in shel na mestno upravo. Gospod Emershich so imeli ravno odmor, pa so zato kadili pred kavarno na oni strani ceste.
»Jakob mlajshi!« so se ga razveselili Emershich. »Slishim, da bojo ata vrgli z grunta. Zhe skoraj tri tedne ga ni bilo h kartam, pogreshamo ga!«
»Prihajam po drugih opravkih,« je nekolikanj mrachno odzdravil Jakob. »Motim?«
»Ne ne, ravnokar sem si vzel pet minut za kavo in smotko!« so rekli Emershich. »Prisedi, pa greva potem vkup v pisarno!«
»Emmm, malce se mi mudi, gospod Emershich,« je zamrmral Jakob. »Chakajo me v tiskarni! Ampak che ne morete prej, pridem ju...«
»Daj daj!« so zamahnili Emershich. »Kava in tobak pochakata, kaj te muchi?« »Je res Tona, oni berach, zdaj lastnik Eline hishe?« je pobaral Jakob. »Mislish one pri Chrnajevih?« so malce nagrmadili chelo Emershich. »Ela je umrla, ampak ne vem, che je on dedich. Hisha je dodeljena obchini, che se ne motim. Bom koj preveril!«
Iz predala so vzeli velik zvezek z naslovom OBCHINSKO in ga odprli skoraj chisto na koncu.
»Nacheti bomo morali novo knjigo!« so zavzdihnili Emershich. »Toliko se dogaja zadnje chase, pa menda je vedno tako, ko gre desetletje h koncu, ha ha, ha ha!« Jakobu ni bilo do obchinskega humorja, se je pa zasmejal iz solidarnosti, pa tudi, da ne bi bil videti cepast pred tolikim gospodom. Emershich so bili eden tistih, ki so pri kartah najbolj obirali njegovega ocheta, je pa bil njegov oche tudi edini kmechkega stanu, ki ga je gospoda pripustila k svojim kartam. Verjetno zato, ker se je z njim odlichno zabavala.
»Elizabeta Jagrich ...« so zamrmrali Emershich. »Elizabeta ... ja, njena hisha je zdaj obchinska, vcheraj smo vpisali, zakaj te pa to zanima?« »Rad bi jo odkupil!« je rekel Jakob.
»Odkupil?« Emershich so se kar sesedli. »Odkupil bi jo? Kaj pa oche?«
»Ocheta bi vzel k sebi!« je rekel Jakob. »Ne zdi se mi smotrno izplachevati tistega grunta z opustoshenim gozdom. Vi vsi, ki vam dolguje, boste itak dobili svoje nazaj, ko se proda!«
»Che se proda ...« so sami vase zagodrnjali Emershich, rekli pa niso nich. Le obrvi so dvignili.
»Lej, tisto kochuro menda lahko dobish!« so rekli chez nekaj chasa. »Moram se she posvetovati, ampak nacheloma ... Obchina z njo nima kaj, verjetno bi koga naselila vanjo ... Ampak tule pishe, da je v slabem stanju, che si jo obnovish ... Tvoj oche nam je vsem pripravil veliko lepih uric, toliko smo mu menda dolzhni, cheprav je on nam she vech ... Ha ha ha ... Ampak koliko pa zasluzhish?«
Jakob je povedal, da je bil promoviran v tiskarja.
»To vem, to vem ...« so kimali Emershich. »Jutri se oglasi pri meni, ko bosh shel iz tiskarne, ali pa pridi med malico, pa morda kar skleneva kupchijo! Zjutraj se oglasim pri gospodu Oglajsu, saj ga poznash!«
»Gospoda zhupana? Osebno ne ... «
»No, no, on znabiti hitro pozhegna zadevo!« so se nasmehnili Emershich. »Zdaj pa le pojdi v tiskarno, pozdravi ocheta in reci, da nam pri srcu ni lahko, ampak treba je biti previden! Zapomni si to tudi ti, Jakob mlajshi!«
Jakob je malce kislo pokimal in se poslovil.
*
Zhupan Henrik Oglajs so bili precej suhljat mozh, bolj malo podobni stereotipnim zavaljenim zhupanom, ki jih srechujete v knjigah ali filmih. Tudi oni so bili eden tistih kvartashkih gospodov, ki so se radi delali norca iz Jakoba Rogljicha starejshega in potem kurili z njegovimi drvmi.
Tisto jutro zhupan niso najbolj zgodaj vstali. Bolela jih je glava, posledichno pa desno koleno; ti dve bolechini sta se jim vedno pojavljali druzhno.
»Presneto,« so godrnjali, ko so se spravljali v kad kopalnice velikega zhupanskega stanovanja nad glavnim trgom. »Mojce pa nikjer, ko jo potrebujesh!«
»Mojca je zhe tuki, Heki, tvoja Mojca pride,« se je zaslishalo iz sobe. Oglajs so kar zavili z ochmi.
»Bedasta baba!«
»Prekleta prekla, si se zhe sam spravil v vodo!« je zakrichala Mojca, ko je zapoznevshi prishla v kopalnico. »A nisi slishal zdravnika? Ne smesh sam v vodo, lahko te kap!«
»Da bi tebe kap!« so pomislili Oglajs, ki so se zaradi statusa porochili z eno stasitejshih, a posledichno radozhivejshih meshchank, hcherko lastnika shirfabrike. Drug drugemu sta shla silno na zhivce, a sta shajala z narejeno prijaznostjo, kot mnogo parov. »Dragica, a bi mi dala brisacho na rob banje?«
»Pojdi se poprat!« je prhnila Mojca, nauchena, da gospoda vedno poprajo vodene stvari. Brisacho pa jim je vseeno dala. »Pridi potem pojest maslo!« »Danes ne bom masla,« so rekli Oglajs. »Malo chaja bom spil, pa se shel malce sprehodit, preden grem v pisarno!«
Mojca ni nichesar vech rekla. Che bi drzhalo pravilo o izmenichnosti, bi morala Oglajsa spet zasipat s sladkobnostmi, a je raje shla iz kopalnice. Staral se je, hudich, ona pa tudi. To drugo jo je bolj motilo. Pa niti hcherke nista imela. No ja, imela sta eno. A je bila v Rimu. Na nekakshni mlllflll nekaj, kdo bi znal to izgovorit!
Oglajs so si v kadi radi prizhgali pipo. To jih je pomirjalo. Tisto jutro pa jim pipa ni dishala. Samo na sprehod jih je tako zelo vleklo.
V hishi pri spomeniku jih je skrivaj chakala Fida. Tega Mojca seveda ni vedela, se ji je pa zdelo chudno, kako rad se stari zagrenjenec zadnje chase sprehaja. Gospod zhupan so bili seveda sila diskretni; Fide ne bi spravili v sramoto, sebe pa she manj. Fida je tudi imela hcherko, nekako skoraj Jakobovih let, mlajshega Jakoba
seveda, morda kakega pol desetletja manj jih je shtela. Let seveda. Mlajshih. V sholo je hodila z Bozheno Bernechevo, njen oche je bil imeniten financhni uradnik, bivshi cesarjev vojak, to je Fida vedno rada poudarjala.
*
»Ata, zakaj se vedno shteje anjs, cvaj, draj, zakaj nikoli fir, finf, zehc?« »Po vrsti se shteje, Bozhica!«
»Vem, ampak che je pa dolgochasno! Vsi vedno shtejejo na isti nachin!« »Bozhica, a ti niso na trgovski povedali, da se shteje vedno od zachetka?« »So, ampak so dolgochasni!«
»Ti kar lepo shtej, kot se reche, da te she ne vrzhejo iz sluzhbe! Vesh, koliko
rachunovodkinj se je potegovalo za to sluzhbo?«
»Koliko?«
»Upshakova, Tershkova, Chichimahova, celo Tevzhej ...«
»A ni on zdaj na trgovski?«
»Lej, ti lepo delaj in shtej po starem!«
»Che je pa dolgochasno!«
»V cesarski vojski smo imeli skrivno shtetje: hupa hupa ajnc, hupa hupa cvo, hupa hupa dritte, sovrazhnik pod kopite! Potiho smo shteli tako, na glas pa pravilno. A vesh, kaj hochem povedat?« »Ne!«
»Potem pa nich. Ti samo glej, da se kje ne zmotish, da ne bojo potem govorili, kaj pochenja financarjeva hcherka!«
»Zakaj nisem smela na Dunaj? Bi bila pri teti Liki. Pravo bi shtudirala, obleke bi imela ... «
Financhnik Bernec se je nasmehnil, a ni nich odgovoril. Ni hotel rechi, da hcherke ni poslal na Dunaj, ker se mu je zdelo, da bo za njeno rezoniranje shola, ki so ji pozneje rekli »srednja ekonomska«, chisto dovolj. Tudi smisla za humor ni imela. Kot tudi on sam ne. Smisel za humor moti zahtevnejshe rachunske operacije. Ne moresh biti avstro-ogrski oficir in imeti smisel za humor.
So ga imeli pa cesarost.
*
Zhupan Oglajs so zamishljeni hiteli na sprehod. Nikomur niso eksplicitno povedali, da jim ni toliko do svezhega zraka in mestnih lepot, kot do lepot gospe Fide.
Gospa Fida pa je tistega dne odpotovala. V tujino. Za dolgo. Dobil je njeno pisemce.
Dragi Henrik,
nisem ti bila povedala, da sem bila namenjena odpotovati. Z Marijo greva k Petru v Sao Paolo. Ne sprashuj se, chemu ti nisem bila omenjala, da sem %he dolgo bila nachrtovala to pot. Moja chustva do te so mi %he dlje bila sporochala, da se je med nama bilo dogajalo nekaj, chesar nisva bila zmozhna ustaviti. Ljubim tebe, a ljubim tudi Petra, navsezadnje je Marijin oche. Ona bo tam bila dobila sluzhbo kot tipkarica v podjetju. Bo bila veliko zasluzhila. Jaz pa bom bila vesela, che bosh bil razumel, da ti ne bom bila pisala. Hvala ti za vse, tvoja Fida
»Hm,« so pomislili gospod zhupan, ko so prebrali pisemce, ki so mu ga bili izrochili Fidina soseda, mislech, da je notri neki kljuch od mestne hishe, kjer je Fida (bila) delala kot sekundarna pomochnica, kar koli to zhe je, »tega pa nisem prichakoval!«
Vsi nakurjeni so prishli domov in legli nazaj v kad. Tam so jih dobili gospod Emershich.
»Henrik, a se spomnish stare Ele?« »One, ki je oni dan umrla, one cerkvene?«
»Ja. Hisho ima, ki pripada obchini. Ugani, kdo bi jo rad kupil. Jakob Rogljich, sin nashega dumeavgusta!«
»Kupil? Che je obchinska, je ne more kar kupiti! Edino che mu jo obchina zapishe v oporoki, pa che obchina potem umre pred Rogljichem ...«
»A se spomnish, kaj smo se vcheraj pogovarjali? Starega bojo vrgli z grunta. Koliko let si kuril z njegovim lesom?«
»Zhe prav,« so kimnili zhupan. »Obstaja kak formular za prodajo obchinskih stavb ali kar tako prek zvezka poslujemo?«
»Bajta ni nich vredna!« so rekli Emershich. »She tvojih kurjih oches ne! Naj nam jo odplachuje od plache eno leto, bomo she zasluzhili!«
»Ti jo pihnesh,« so se zarezhali zhupan. »Naredi, kot mislish! Jaz imam drugo, temnejsho novico! Fida je shla v Sao Paolo!« »Hudika! Kako pa to? A ni ...?«
»Ochitno je Peter, plentaj ga sam vrag in osem dacarjev, nekje dobil denar! Ampak mi brez sekundarne pomochnice ne moremo biti!« Emershich so nagubali chelo.
»Ni vrag ... kaj pa Bernecheva ta mlada? Zdaj dela v neki trgovini ali kaj, ni ravno njen rang. Stari jo drzhi na kratko, kot bi hotel, da berachi na stare dni. Ampak a ni ona hodila s Fidino Marijo v sholo?«
»To pa ni slaba ideja. Bernec je odlichen chlovek, nerodno je, da mu hcherka rachuna stroshke v neki trgovini!« so rekli zhupan. »Ampak ti jo pihnesh, glava ti dela, a se ne dobimo pojutrishnjem zvecher, nasha klapa z Bernecem vred v Brazilu?«
»Menda ja!« so rekli Emershich. »Je she revansh od vcheraj!«
»No, pa se tedaj pomenimo z njim! Glede one kochure pa uredi, magari jo ima Rogljich, da vsaj vemo, kaj se dogaja z njo. Kaj pa stari? Kaj vesh, kako je? Odkar ga ni vech na spregled, je kar otozhno pri mizi!«
»Hu!« so pihnili Emershich. »Pa she kako otozhno!«
Lev Detela
ZAPLETI V VIJUGAH CHASA (III)
Nujnost prestopa v ustvarjalni dialog
Izzivi, ki so napovedovali druzhbene in politichne prelome, so zhe sredi shestdesetih let prejshnjega stoletja lebdeli med najrazlichnejshimi dogodki. Vznemirjali so dogmatichno enosmernost vase zaverovanih vsemogochnih voditeljev. Viseli so kot Damoklejev mech nad njihovimi betonskimi glavami, ki so se bale kakrshne koli spremembe, ki bi predrugachila stvarnost. Vsekakor so kritichni posamezniki zhe slutili, da ne bo mogoche sredi politichno-ideoloshkega spora med obema nasprotnima blokoma, komunizma in parlamentarnega liberalizma, z novo globalno vojno med kontrahenti razreshiti potencialnih nasprotij v ekonomiji, politiki in kulturi. Nekateri komunistichni voditelji so zaslutili, da je treba radikalno spremeniti politiko, saj njihova planska ekonomija ni vech vzdrzhala tekmovanja z drugachno, bolj uspeshno gospodarsko in druzhbeno politiko bogatega Zahoda. Ves chas je zato sredi svetovnega dvoreznega stanja v zraku visela parola o miroljubni »koeksistenci« med razlichnima ideoloshkima blokoma, cheprav je bilo iz zakulisja she vedno slishati rozhljanje orozhja in shkrtanje z zobmi.
Morda je ta vedno bolj prevladujocha ideja pluralistichnega dialoga med razlichnimi sistemi in razlichno razmishljujochimi posamezniki rodila pobudo za ustanovitev nove, za vsa druzhbena, kulturoloshka in she posebej slovenska nacionalna vprashanja odprte in hkrati z mednarodnim svetom povezane slovenske kulturne revije. V Trstu smo namrech sicer mentalno in idejno razlichni, a o novih nujnih spremembah enotno preprichani pobudniki leta 1964 ustanovili revijo Most. Prvi urednishki odbor so sestavljali poleg moje malenkosti strogo katolishki emigrantski, na Trzhashkem zhivechi pesnik Vinko Belichich, mladi koroshki liberalno novatorski pisatelj Florjan Lipush, trzhashki ekonomist in univerzitetni predavatelj Alesh Lokar in manjshinski krshchansko usmerjeni trzhashki politik Drago Shtoka. Glede profila revije so zaradi brezkompromisnih pogledov pa tudi ideoloshkih zamejenosti nekaterih sodelavcev zelo hitro nastale tezhave, tako da so nekateri uredniki in sodelavci odstopili zhe na zachetku. Najpomembnejshe je bilo, da je v taki situaciji v urednishtvo pristopil tedaj na Dunaju shtudirajochi vrtni arhitekt in poznejshi direktor trzhashkih javnih parkov in vrtov Vladimir Vremec. Podobno kot Lokar je bil pristash dialoga z drugachno idejno pozicijo, to pa je vechkrat naletelo na odpor konservativnih slovenskih nacionalistov pa tudi dogmatichnih komunistov v centralni Sloveniji, ki so se demokratizacije sistema ochitno bali kot hudich krizha. Na zachetku je kazalo, da
bo v Trstu izhajajochi Most morda prevzel vlogo vodilne slovenske revije, saj so v Ljubljani leta 1966 zatrli kritichno usmerjene Perspektive. Kljub sodelovanju bivshih perspektivovcev, she posebej Marjana Rozhanca in Tarasa Kermaunerja, v novi trzhashki reviji pa se skok iz zamejstva v jedro slovenstva Mostu zhal ni posrechil, ker je tak podvig ovirala komunistichna (tajno)policijska samoobramba pa tudi ustanovitev centralnoslovenske Nove revije, v kateri so se skoncentrirale intelektualne mochi, ki so postopoma vodile do izrazitejshega oblikovanja slovenske civilne druzhbe in do zahteve po uresnichenju slovenske neodvisnosti. V Trstu je Most hitro dobil revijalno konkurenco v narodnostno samobitnem Zalivu Borisa Pahorja pa tudi v tradicionalno katolishki druzhinski reviji Jozheta Peterlina Mladika. Izrazito nelagodje do Mosta se je shirilo iz emigrantskih vrst, she posebej iz kulturnishko elitne Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu pod tedanjim vodstvom Rude Jurcheca in njegove revije Meddobje, saj so tam menili, da Most razglasha komunistichne ideje v Kocbekovi krshchanski preobleki in ogrozha obstoj premochrtne emigrantske katolishke protikomunistichnosti. Z zachasnim vstopom Mare Poldini Debeljuh ter italijanskega pesnika in publicista Gina Brazzodura se je Most dodatno internacionaliziral in postal vsaj delno tudi revija dialoga med Slovenci, Italijani in svetom.
Ta usmerjenost se mi zdi she danes sredi sedanjih globalnih multikulturnih navzkrizhij pomembna, saj sem jo kot avtor skushal v Avstriji ves chas uresnichevati s svojo slovensko-nemshko literarno in publicistichno dvojezichnostjo, cheprav nekateri taka prizadevanja opazujejo z dobrshno mero skeptichnosti. Tudi v chasu kratkega sourejevanja koroshke slovenske revije Mladje (dokler nisem zapustil urednishtva zaradi ochitkov tedanjega sourednika Janka Messnerja, da shchitim interese Jugoslaviji sovrazhne emigracije) sem v njej s slovenskimi prevodi in spremnimi eseji predstavil nekatere karakteristichne avstrijske nemshko pishoche besedne ustvarjalce. She bolj se pomen sodelovanja med razlichnimi literaturami in kulturami kazhe v reviji za mednarodno literaturo LOG, ki izhaja na Dunaju v nemshchini in jo sourejam od leta 1978.
Vsekakor se slovenstvo potrjujochi zagon, ki avtonomno narodno bit povezuje z mednarodnim utripom, lahko nanasha tudi na Kocbekovo vizijo, kot jo je na predavanju v trzhashki Dragi leta 1970 nakazal z besedami, da »nam preostaja le ena sama pot, takshno prerashchanje sebe kot naroda, ki nas bo kot narod povzelo vase v narodovi polni veljavnosti in se vzdignilo na ravnino planetarnega komuniciranja.«
Seveda bi podrobnejsha analiza strukturnih sprememb tako v vsebini kot tudi v urednishki politiki Mosta pokazala, da do napetosti ni prihajalo le zaradi idejnih nesporazumov med kontrahenti, temvech tudi zaradi ostrih zunanjih politichnih pritiskov na urednike in sodelavce, ki so se she povechali ob »aferi Kocbek« zaradi njegovega trzhashkega intervjuja o komunistichnem razrushenju pluralistichno oblikovane Osvobodilne fronte in povojnega poboja domobrancev. Cheprav je ta
Kocbekov intervju izshel pri konkurenchnem Zalivu, so pritiske obchutili tudi sodelavci Mosta.
Zaradi razlichnih politichnih intrig, ideoloshkih pritiskov in prisil je prishlo zhe leta 1966 do napetosti med menoj in ostalimi tedanjimi uredniki revije. Moj pogled na tedanjo slovensko in mednarodno duhovno situacijo, ki sem ga odel v ironichni plashch kritike takrat aktualnih duhovnih vzponov in padcev, je privedel do nesporazumov in razmejevanj z mojo tedanjo intelektualno pozicijo. Bil je tudi povod za moj osebno tedaj zelo bolechi odhod iz urednishtva revije Most, ki je za nas postala nekakshen duhovni dom.
Kljub izstopu iz urednishkega odbora sem se z razlichnimi prispevki kmalu ponovno vkljuchil v oblikovanje revije. Z veseljem sem spremljal njeno duhovno rast. Upam si zapisati, da je Most s kritichnimi in nekonformistichnimi prispevki, ki so velikokrat podrezali v srshenje gnezdo te ali one strani, opravil vazhno nalogo pri ozaveshchanju slovenske in delno tudi tuje javnosti.
»Objektivno nevarni« Edvard Kocbek in njegov odmev v shirshem mednarodnem prostoru
Kocbekov chas je bil vsekakor izjemno pomemben in usoden slovenski, evropski in svetovni chas druzhbenopolitichnih razlochevanj, opredeljevanj, socialnih in politichnih kriz, strankarskonazorskih in etnichnih spopadov, vzponov ali padcev tudi ekstremnih ideologij in njihovih militaristichnih agresij. Kocbek je sredi tega vrtinca chasa deloval istochasno prelomno in sporno v razmerjih do obdajajoche ga ozhje in intimne slovenske ter tudi shirshe, sploshnejshe, univerzalne in evropske resnichnosti. Zdi se, da je ta kompleksna in dvoumna resnichnost s svojo neizprosno stihijo vedno znova presegla, omamila, premagala ali onesposobila svoje protagoniste.
Vrtinci okrog Kocbeka so leta 1975 dosegli svoj karakteristichni vrh. 19. junija 1975 je ljubljansko Delo v sobotni prilogi objavilo Vidmarjevo Neodposlano pismo gospodu Heinrichu Bollu. V njem je siva eminenca tedanjega zhalostnega slovenskega politichnega in duhovnega trenutka skushala naznaniti vsemu svetu urbi et orbi demokratichno naravnanost jugoslovansko-slovenske kulturne politike tudi v odnosu do »skrajno tezhavnega in neuvidevnega« Edvarda Kocbeka. Med drugim je Vidmar v omenjenem pismu zapisal tudi tole: »Potek stvari je pri nas sorazmerno znan. Najprej Kocbekov intervju v Trstu, nato reakcija slovenskega Centralnega komiteja in objava intervjuja v Nashih razgledih. Po tem ochitno apel nekih Kocbekovih prijateljev ali chastilcev na gospoda Heinricha Bolla 22. in 26. V., chlanka gospodov Reissmullerja in Heinricha Bolla v Frankfurter Allgemeine Zeitung. Kot odgovor na njuna chlanka moje odprto pismo obema gospodoma, namenjeno in poslano v Frankfurter Allgemeine Zeitung, objavljeno pa skupaj s
poslanico gospoda Heinricha Bölla v nashem Delu in v vech jugoslovanskih listih. Odgovor frankfurtskega dnevnika me je obvestil o porochilu nekega gospoda Razumovskega, o porochilu, ki da hkrati s chlankoma obeh prej imenovanih zadevo zadostno pojasnjuje za nemshko obchinstvo. Iz tega razloga da mojega odprtega pisma ne bodo objavili, pach pa so ga posredovali obema naslovljencema. Dne 21. VI. je sodelavec Radia Köln [ne vem, kaj tu Vidmar misli, ker radijska postaja s takim nazivom ne obstaja, je le Zahodnonemshki radio WDR; op. L. D.] gospod Horst Wesseler pripravil o stvari intervju z gospodom Heinrichom Böllom, ki naj bi bil poleg drugega tudi nekakshen odgovor na moje odprto pismo ... Intervju gospoda Heinricha Bölla ... je bil ... razposlan vsem zahodnonemshkim in vsem svetovnim agencijam v Zvezni republiki Nemchiji ... V Nemchiji ... ga je objavilo nekaj regionalnih listov. Prejel pa sem shtevilko lista Die Welt od 27. VI., v kateri je neki Carl Gustav Ströhm objavil o Böllovi polemiki porochilo z znachilnim naslovom Böll und die slowenische Passion — Böll in slovenski krizhev pot. Skratka, besedilo gospoda Bölla je shlo ne samo po celi zahodni Nemchiji, temvech prek svetovnih agencij po vsem svetu, zlasti po tistem, ki je vesel sleherne neugodne vesti o Jugoslaviji, naj je resnichna ali ne.« Tako Vidmar v Delu v svojem kar precej kabaretsko komichnem pismu o nemshkem nobelovcu za literaturo in njegovem bojda neumestnem vmeshavanju v slovenske kulturnopolitichne zadeve, vendar je istochasno treba rechi, da je bil odmev na dogajanje okrog Kocbeka shirshi, kot je videti iz pravkar citiranega Vidmarjevega pisanja.
Naj navedem — ob uposhtevanju zasebnega dokumentacijskega arhiva Petra Kerscheja v Celovcu — le nekaj daljshih sestavkov, ki so posegli v dogajanje ob »drugem preganjanju Edvarda Kocbeka v Jugoslaviji«, kot pishe 26. maja 1975 v Frankfurter Allgemeine Zeitung Heinrich Böll, ter tudi pristavi, da je bila »Kocbekova pozicija v chasu partizanskega boja enkratna. V Evropi odpornishkih gibanj obstoji komaj kaj podobnega: Kocbek, lirik, uchitelj, skoraj uchenik katolishke slovenske mladine, je pripeljal v duhu gibanja renouveau catholique katolishko Slovenijo v odpornishko koalicijo.«
Seveda taka laskava priznanja in ocene Kocbekovega delovanja niso bile vshech niti Vidmarju niti komunistom. Vendar njihove negativne reakcije niso mogle zaustaviti izredno razvejanega porochanja o »aferi Kocbek« v tujem tisku. Poleg zapazhenega chlanka Olafa Ihlaua v münchenski Süddeutsche Zeitung o jugoslovansko-slovenskih »ideoloshkih psih na verigi, ki jih umirish z zhvizhgi«, priobchi isti dan, 30. maja 1975, Carl Gustav Ströhm v Die Welt chlanek Kocbekova vprashanja rdechi legendi. V dunajski Die Presse se 11. junija 1975 Andreas Razumovsky sprashuje, ali je »Kocbek postavil svoja vprashanja ob nepravem chasu«. Toda kdaj bi sploh smeli nacheti problem likvidacije prvotnega pluralistichnega principa Osvobodilne fronte ali povojnega poboja slovenskih domobrancev, kdaj bi Kocbek sploh smel postaviti vprashanja, ki bi lahko
sprozhila ozaveshchevalne procese iskanja resnice z mozhnostjo pomirjenja in sprave med razlichnimi ideoloshkimi pozicijami?
28. junija 1975 izide v dunajskem neodvisnem, a katolishko usmerjenem kulturnopolitichnem tedniku Die Furche anonimni, le s tremi zvezdicami zaznamovani esej Objektivno nevaren Edvard Kocbek ali Neuspeh krshchanskegapesnika v Titovi Jugoslaviji. Sestavek dopolnjujejo tri fotografije: dva portreta Edvarda Kocbeka (eden je iz partizanskega chasa), tretja fotografija pa kazhe partizane leta 1945 v Sloveniji, pod njo je z mastnimi chrkami natisnjeno vprashanje: »Kaj se je zgodilo z domobranci?«
V tem kontekstu je iz razumljivih razlogov posvechal Kocbeku posebno pozornost tudi avstrijski tisk, she posebno tisti na mejah s Slovenijo. Pri tem je bil zelo angazhiran v Gradcu in v Celovcu v delno razlichnih izdajah izhajajochi dnevnik Kleine Zeitung. V njem zhe 27. septembra 1974, ob v Sloveniji premalo zabelezheni Kocbekovi sedemdesetletnici, Carl Gustav Ströhm (ki je dalj chasa vodil tudi jugoslovanski oddelek zahodnonemshke radijske ustanove Deutsche Welle v Kölnu s shtevilnimi slovenskimi oddajami) v sestavku Sovrashtvo je zanj tuja beseda, ki kmalu postane nekakshen razpoznavni znak mednarodnega soochenja z delom in zhivljenjem nenavadnega Slovenca, zapishe, da bi Kocbek, che bi bil »Francoz, Britanec ali Nemec, imel dalech po svetu literarno slavo ali pa vsaj pozornost«. Primerja ga s krshchanskima kritichnima mislecema Teilhardom de Chardinom in Emmanuelom Mounierjem ter poudari, da je v Berlinu shtudiral pri Romanu Guardiniju. Od 29. maja 1975, ko isti avtor poleg Kocbekove fotografije ter v nemshchini in slovenshchini natisnjene pesmi Dialektika v chlanku Ni bodochnosti brez priznanja krivde opozori na v Sloveniji inkriminirano trzhashko etichno-ochishchevalno publikacijo Edvard Kocbek, prichevalec nashega chasa, se v Kleine Zeitung zvrsti niz Ströhmovih polemichno-kritichnih zapisov. 26. julija izide tudi Shalamunova v nemshchini in slovenshchini natisnjena pesem Edvardu Kocbeku za sedemdeset let — s spremnim tekstom o tako imenovani kampanji proti pomembnemu slovenskemu pesniku in mislecu, o katerem Tomazh Shalamun izjavi, da se mu je »sprva izogibal« in je »shele sedaj zaznal, da je Kocbek vech kot kdor koli drugi med nami ... «
Da se primer katolishkega pisatelja Kocbeka zachenja razrashchati v afero »neprevidljivih razsezhnosti«, porocha zhe 10. junija beograjski dopisnik omenjenega celovshkega chasopisa Gustav Chalupa, 4. julija potrdi to vznemirljivo vest she Carl Gustav Ströhm, 5. avgusta porocha isti ob veliki partizanski fotografiji Kocbeka, stojechega za Titom in Kardeljem, da Kocbek v slovenskem katolishkem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroshkem ne bo predaval o teologiji revolucije, ker so to v Sloveniji preprechili z ochitkom, da je v svojih spisih rehabilitiral po komunistichnem mnenju fashistichno »belo gardo«. Ströhm se sprashuje, ali ne bo postal Kocbek »slovenski Solzhenicin«, toda naslednji dan izide v Kleine Zeitung sestavek, ki citira izjavo jugoslovanskemu komunistichnemu rezhimu naklonjenega mariborskega naslovnega shkofa
Grmicha v Tinjah, chesh da taka primerjava ni mogocha. Kocbek je po Grmichevem mnenju namrech s tem, da se ni pojavil v inozemstvu, preprechil, da bi »sovrazhniki Jugoslavije in socializma lahko z njim manipulirali«. Istochasno se po shirshem inozemskem prostoru razraste vrsta razlichno oblikovanih dodatnih informacij o Kocbekovem pomenu za slovensko in mednarodno kulturo in politiko ter o tezhavah, v katerih se je znashel. Zhe 13. junija 1975 posezhem v dogajanje tudi sam, ko v zurishkem dnevniku Die Tat objavim daljshi analitichni sestavek pod naslovom Tudi nasha revolucija se bo nekoch izrodila, ki je citat iz Kocbekove Tovarishije. Mojemu sestavku je dodana nemshka verzija Kocbekove pesmi V letnem kinu Tivoli in Shalamunova pesem Edvardu Kocbeku za sedemdesetletnico v prevodu v Celovcu zhivechega Petra Kerscheja. V sestavku med drugim opozorim, da je v Milanu pri zalozhbi Jaca Book pravkar izshel Rebulov italijanski prevod Kocbekovih partizanskih dnevnishkih zapiskov in razmishljanj Tovarishija (italijanski naslov publikacije Compagnia). Nato v hitrem zaporedju slede moji po vsem nemshkem jezikovnem prostoru mrezhasto razporejeni sestavki o Kocbekovem sporu s komunisti. Moji zapisi izidejo med drugim poleg objav v revijah (npr. v dunajski reviji Integral ter v angleshchini v londonski periodichni publikaciji Index of Censorship) she 15. julija 1975 v heidelbershkem dnevniku Rhein-Neckar Zeitung, 26. julija v dusseldorfski Rheinische Post, 2. avgusta v dunajski Die Presse, 3. avgusta v bernskem Der Bund, 27. septembra tudi v nekdanjem socialistichnem dunajskem dnevniku Arbeiter Zeitung. Ponavadi so te objave dopolnjene z eno ali vech fotografijami Edvarda Kocbeka in dogodkov, v katere je (bil) zapleten.
Zadeva se dramatichno zgosti v enega karakteristichnih vrhov v drugi polovici novembra 1975 na dunajskem 40. kongresu mednarodnega PEN-a. Tu nastopim proti volji slovenske delegacije iz Ljubljane, v kateri sta med drugim Milosh Mikeln in Mira Mihelicheva, ki me roti, naj ne spregovorim o Kocbeku, ker si bom s tem »za vechno zaprl vrata v slovenski prostor«. Mikeln, Mihelicheva in nekateri drugi — med drugim celo s pomochjo in pod kontrolo posebnih usluzhbencev jugoslovanskega veleposlanishtva na Dunaju — skushajo na razlichne nachine preprechiti moj nastop, vendar se ne vdam pritiskom. Ob podpori avstrijskega centra PEN ter dveh s Kocbekovimi krshchansko-socialistichnimi idejami povezanih avstrijskih avtorjev Manesa Sperberja in Friedricha Heera ter shvicarskih gostov na kongresu, Maxa Frischa (ki ga je Kocbek prevajal v slovenshchino) in Friedricha Durrenmatta, predstavim poleg literarnega in kulturno-politichnega naboja predvsem etichno-ozaveshchevalni pomen Kocbekovega prispevka k slovenskemu duhovnemu utripu v 20. stoletju. V izvajanjih se vprasham, kako je mogoche, da Kocbekov apel po moralnem priznanju krivde in iz tega sledechem pluralistichnem uposhtevanju drugache mislechega sopartnerja rodi tako negativne reakcije, ki so zgolj znak totalitarizma in dogmatizma: »Trideset let po koncu druge svetovne vojne lahko zagotovimo mir v Evropi le s pomirjenjem in spravo, s priznanjem drugache mislechega kot
enakovrednega sogovornika.« — Celotno besedilo mojega nemshkega referata po kongresu objavi avstrijska kulturna revija Das Pult v St. Pöltenu, sht. 40, 1976. Dogajanje na dunajskem kongresu mednarodnega PEN-a na shiroko odmeva v mednarodnem tisku. Zelo veliko shtevilo dnevnih chasopisov v Zvezni republiki Nemchiji, Avstriji, na Juzhnem Tirolskem in v Shvici objavi zapise o Kocbeku, vech listov od Braunschweiger Zeitung do Heidelbronner Stimme (med drugim tudi präsent v Innsbrucku, Dolomiten v Bozenu, Westdeutsche Allgemeine Zeitung, NordseeZeitung, Aachener Volkszeitung, Offenburger Tagesblatt, Schwäbische Zeitung, MittelbayernZeitung, Fränkisches Volksblatt, St. Galler Tagesblatt) natisne poleg tega sestavek Clausa Colberga o »omalovazhujochih besedah o Kocbeku«, ki jih je na kongresu izrekel slovenski delegat Mikeln po referatu Leva Detele. Piko na i pa postavi nekdanji predsednik centra PEN za pisatelje v eksilu Gabriel Laub v velikem hamburshkem tedniku Die Zeit, kjer 28. novembra 1975 zapishe, da je jugoslovanski delegat Milosh Mikeln mednarodni pisateljski javnosti na Dunaju nadrobno ponazoril, kaj za diktaturo pomeni beseda »popushchanje napetosti«: »Politichnega vodstva se ne sme drazhiti. To sta storila Edvard Kocbek in neki hrvashki pisatelj, ki zato sedi v zaporu. Sama sta kriva za posledice svojih nepremishljenih dejanj.«
V zadevi Kocbek poleg Heinricha Bölla protestirajo in posredujejo razni centri PEN in druge pisateljske organizacije, zelo odlochno tudi amerishki center PEN kluba, o Kocbeku porocha londonska revija Index of Censorship ter francoski in italijanski tisk. Na nemshkem jezikovnem podrochju odmeva Kocbekov problem v obchasnih impulzih vse do Kocbekove smrti v letu 1981 in she chez. Ob Kocbekovi petinsedemdesetletnici se pojavi v tisku vech sestavkov, med drugim tudi moja zapisa v Rhein-Neckar Zeitung v Heidelbergu in v nekdanji celovshki Volkszeitung o Kocbekovem trdozhivem upiranju »politichni manipulaciji«. Ob pesnikovi smrti izidejo v prvi polovici novembra 1981 moji sestavki v vrsti inozemskih glasil, med drugim v dunajskem dnevniku Die Presse in v bernskem Der Bund, ob osemdesetletnici Kocbekovega rojstva pa ga pochastim 4. oktobra 1984 v luksemburshkem dnevniku Luxemburger Wort pod naslovom Nenavadni slovenski vizionar.
Ob koncu sedemdesetih let se vchasih prevech senzacionalistichno zanimanje za subtilnega literata in krshchanskega misleca, ki se je, cheprav partizan, uprl enoumju nove marksistichne oblasti, spet prevesha na umetnishko-filozofsko podrochje. Zhe 25. julija 1969 je nemshki pesnik in kritik Johannes Poethen ob branju nemshke izdaje Kocbekovih pesmi Die Dialektik v prevodu Janeza Gradishnika in Dieterja Leiseganga v zbirki ars poetica frankfurtske zalozhbe Heiderhoff v Frankfurter Allgemeine Zeitung zapisal: »Slovenski Pegaz ... Avtor je bil odpornishki bojevnik. O tem prichajo mnoge vrstice. Posebno tiste, v katerih se pojavi praznina po boju, vprashljiva svoboda, in konchno stara juzhnjashka, tokrat slovenska melanholija ...«
Tudi druga nemshka izdaja Kocbekovih pesnitev Dichtungen v vechkrat vprashljivem prevodu Williama S. Heiligerja (a z uchinkovitim zgolj sploshno kulturnopolitichnim uvodom Heinricha Bölla) pri zalozhbi Gauke v zahodnonemshkem Hannoverisch Mündenu prinese — tudi z ozirom na dosezheno reputacijo slovenskega avtorja v svetu — nekaj pozitivnih odmevov. O Kocbekovi nemshki pesnishki knjigi porocham na primer v heidelbershkem dnevniku Rhein-Neckar Zeitung 21./22. novembra 1978 pod naslovom Stenogram trpljenja, leta 1979 pa predlagajo Kocbeka celo za Nobelovo nagrado. Njegova poezija izhaja v uglednih revijah, na primer v avstrijski Literatur und Kritik. Kocbek je chlan mednarodnega komiteja pri izdajateljstvu dunajske levo usmerjene mednarodne revije za dialog Neues Forum, ki jo urejata Günther Nenning in Paul Kruntorad.
Aprilsko-majska shtevilka letnika 1978 nekdanje dunajske revije Integral za »ideoloshko soochanje med Vzhodom in Zahodom« je skoraj v celoti posvechena Kocbeku. V njej so ob veliki Kocbekovi fotografiji na platnicah natisnjeni odlomki iz Partizanskega dnevnika 1943, izbor iz lirike od predvojne Zemlje do pretresljivosti povojnega Zelenega, a tudi nemshki prevod karakteristichnega odlomka novele Chrna orhideja iz zbirke Strah in pogum, ki ga je pripravil (nepodpisani) Peter Kersche. Sam napishem uvodni sestavek Etika kot sredstvo odpora proti politichni manipulaciji, to je sploh skupni imenovalec celotne zadevne »Kocbekove« izdaje Integrala. Ta v shtevilki 7-8 letnika 1982 poleg daljshe spremne besede o Kocbeku za namechek objavi she moj skrajshani nemshki prevod njegovega daljshega eseja o filozofu Soerenu Kierkegaardu iz leto dni prej pri celjski Mohorjevi druzhbi izdane zbirke esejev Sodobni misleci. Drugi del mojega prevoda izide leta 1983 v sedemnajsti shtevilki dunajske revije za mednarodno literaturo LOG. V dvaindvajseti shtevilki letnika 1984 iste revije in v dvojni shestindvajseti-sedemindvajseti shtevilki revije LOG za leto 1985 je natisnjen she prevod iz Kocbekovega Nemshkega dnevnika ter niz njegovih znachilnih novejshih pesmi, ki jih s spremno informacijo o avtorju prevedem skupaj z Mileno Merlak. Kocbekov esej o Soerenu Kierkegaardu opozori tudi nemshko javnost na navzkrizhne »ozaveshchevalne« duhovne paradoksije z izkushnjo, da obstajajo, kot poudari Kocbek, »absolutne kvalitete heterogenosti in da resnica zhivi le v subjektivnosti«. Kocbek meni, da je najvechji Kierkegaardov pomen poleg bogoiskateljstva v »prichevanju«. In prav to »prichevanje« je temeljna vrednota, prek katere zainteresirani tujejezichni svet tudi v letih po Kocbekovi smrti odkriva znachilnosti nenavadnega slovenskega prichevalca, prvega slovenskega »Evropejca«, heterogeno razpetega v zhejo po Bogu, a tudi po chloveshki socialni pravichnosti ob istochasnem odporu do politichnih manipulacij in druzhbenih destrukcij, ki unichujejo chloveshki in narodni potencial.
Moja soochanja z literarnim opusom Edvarda Kocbeka in posredovanje njegove duhovne dedishchine nemshkemu jezikovnemu in kulturnemu prostoru rodijo v naslednjih letih dve knjizhni publikaciji Kocbekove poezije, proze in esejistike, ki sem ju uredil oziroma souredil. Leta 1997 izide pri celovshki Mohorjevi druzhbi
dvojezichno Kocbekovo berilo — Kocbeks Lesebuch, leta 2004 pa pri celovshki zalozhbi Kitab she nemshka publikacija Literatur und Engagement — Edvard Kocbek. Poleg mojih uvodnih spremnih esejev in prevodov pesmi, proze in esejistike sta prevode v obeh publikacijah prispevala tudi Milena Merlak in Peter Kersche. Skoraj istochasno celovshka zalozhba Wieser posveti Kocbeku posebno publikacijo. Leta 1996 namrech objavi pod naslovom Aschenglut (Zherjavica) izbor njegove poezije v prevodu Klausa Detleva Olofa.
Kocbekov mentalni izziv za najboljsha imena slovenske literature
Kocbek postavlja svojim sodobnikom kot pesnik in kot mislec »totalna vprashanja«. Sochloveka bi rad pretresel, predramil v pogum. Ponizhnega, zaradi zgodovinskih prisil vase potlachenega Slovenca bi zhelel preoblikovati v ustvarjalnega oblikovalca nove stvarnosti. Zaveda se, da je tak cilj mogoche dosechi le v demokratichnem dialogu in z izoblikovanjem dialektichnega pluralizma kot temelja nove stvarnosti. V pesmih, nastalih sredi druge svetovne vojne, se sredi partizanskega boja, zdaj v ekstazi in omami, zdaj sredi dvomov, tesnobe in obupa, sprashuje, kam vodi pot. Bo prek osvobodilnega boja mogoche osvoboditi druzhbo in chloveka od negativnih prisil preteklosti? Je mogoche spremeniti oziroma izboljshati chlovekov znachaj, preoblikovati njegovo notranjo bit? Podzavestno se vedno znova bojuje s samim seboj, chuti nejasnost poti, vendar veruje v zmago pravichnosti. Kljub temu se zdi, da je v svoji idealistichni zaverovanosti v »veliko utopijo« spregledal dekonstruktivne sile chasa in negativne strani chloveshkega znachaja. Premalo rachuna s »chloveshkim faktorjem« kot takim. Ni kos trdim totalitaristichnim »revolucionarjem«, ne vidi — kot na primer vizionarsko dalech pred njim Dostojevski v romanu Besi — destruktivne rushilne mochi vsake radikalne ideologije; ne le fashizma, temvech tudi njegovega bipolarnega levega antipoda. Kot »politik« Kocbek ostaja naivni utopist, vendar istochasno s svojo vitalno vizijo prihajajochega novega chasa polni druzhbeni kontekst, she bolj pa svojo poezijo z nenavadno energijo, ki jo preplete s samosvojimi metaforami in enkratnimi izrazi. Bolj kot politik je ozaveshcheni homo novus, ki v chasu krize trka na zavest druzhbe z zheljo, da spremeni njeno podobo. Medtem ko ne uspe kot politik, se suvereno razpne kot poet in kot mislec ter ustvari enkratne slovenske literarne umetnine 20. stoletja.
Iz Kocbekovih pesmi, nastalih med drugo svetovno vojno, se chuti nenavadna dvoreznost dogajanja. Vojna ni najboljsha odskochna deska v novo zhivljenje. Ta kruti chas, v katerem se celotno chloveshtvo zamaje v strashnem viharju, je namrech za slovenski narod iz razlichnih razlogov usoden.
V zagonu levih sil za preoblikovanje druzhbene stvarnosti se sesujejo temelji zhe prej vedno bolj trhlih tradicionalnih nachel in vrednot. Slovenski narod zaide na
rob obstoja, iz katerega se naj vzpne v svobodo. Paradoksno in tragichno absurdno je, da boj za novega chloveka in zhelja po druzhbi svobodnih ljudi (ne glede na to, ali so si protagonisti dogajanja glede svojih ciljev zares na jasnem) rojeva poshasti zla in vse prevechkrat vodi v katastrofo smrti z ubijanjem takih ali drugachnih nasprotnikov; to je v pesmih, ki razodevajo globoko krizo sveta in agonijo chloveka, mojstrsko doumel, izpovedal in izpel v ognju vojne tragichno preminuli France Balantich.
She bolj tragichno je, da katastrofa na Slovenskem ne dosezhe vrha v destrukciji druge svetovne vojne, temvech shele po njenem koncu z mnozhichnim ubijanjem domobrancev in drugih nasprotnikov komunistichne revolucije v Kochevskem Rogu, Teharjah in drugih morishchih. To nasilje je nekaj novega v slovenski zgodovini in ga ni mogoche primerjati, kot pishe Janko Kos v leta 1996 izdani Duhovni zgodovini Slovencev, z drugimi represivnimi dogodki slovenske zgodovine. Avtor omenjene zgodovine zato zapishe, da »je ta nezaslishani dogodek na duhovni ravni tezhko razumeti pa tudi pojasnjevati.«
Dejstvo je, da so usodnostni in velikokrat paradoksalno navzkrizhni zapleti v vijugah chasa vedno znova uganka tudi za Edvarda Kocbeka kot enega vodilnih intelektualnih protagonistov slovenskega odpora proti potujchevanju in unichevanju slovenskega naroda. Nezaslishanost dogajanja se mu bolj kot v esejistiki lushchi iz podzavestnega v zavest predvsem v nekaterih kljuchnih pesmih, ki se iskrijo kot dvorezna zanka bivanja.
Kocbek v povojnem chasu postopoma in posredno vpliva zlasti na mlajsho slovensko intelektualno generacijo ter jo zaznamuje s kritichnim odpornishkim duhom in pogumno samosvojostjo, vendar na podrochju kulturnopolitichnega krshchanskega socializma ne najde pravih naslednikov. Njegova drzha je predvsem mentalni izziv za nekatera najboljsha imena mlajshe literarne generacije od Daneta Zajca do mladostno provokantnega Tomazha Shalamuna. Kocbekova izlochenost iz tovarishije partizanske Osvobodilne fronte se pri teh avtorjih, ki so med drugo svetovno vojno shele dorashchali, namrech zrcali kot izobchenost iz dogmatichne zakljuchenosti navidezno uspeshnega samoupravljalskega socializma. V delih nekaterih pisateljev te mlajshe generacije, ki sicer niso bili osebno vpleteni v vojno dogajanje, a jih muchi »rana chasa« in obremenjuje nedoumljivost nedemokratichnega totalitaristichnega sistema, se namesto Kocbekovega »upanja v prenovo« chutita deziluzionizem in bolechina.
Poezija Daneta Zajca se na primer dogaja sredi neprijetnega, trpkega, neprijaznega okolja. V vrsti pesnishkih zbirk od prvenca Pozhgana trava iz leta 1958 prek Jezika iz zemlje (1961) ali zbirke Ubijalci kach (1968) ostro in drzno posezhe v mejne in podzavestne chloveshke svetove. Vendar Zajcu manjka za Kocbeka znachilni optimistichni zanos v svetlo vizijo novega sveta, saj je ochitno ta zaradi dejanskih neuravnotezhenosti in realnih strahot zdaj zgolj nedonoshena utopija. Moch Zajcheve poezije namrech temelji v disonanci med trpko, resignirano avtorjevo notranjostjo in nevarno usodo sveta, kot jo izprichujejo tudi slovenske zgodovinske
izkushnje. Skozi posebna napetostna stanja rastejo ostre in neprizanesljive Zajcheve metafore, ki so velikokrat oblikovane iz razlichnih zhivalskih, rastlinskih in rudninskih pejorativnih pomenov. V naslovni in vodilni pesmi zbirke Ubijava kach pesnik pove, da »... vsakdo ima svojo kacho in zvezdo ... Ampak zvezde samo vchasih z nevidnim zharkom prebodejo list v goshchavi nashih trenutkov ...« Bivanje v kachjem krogotoku, ko gre za biti ali ne biti ob vprashanju, ali bomo svojo lastno kacho (v sebi) ubili ali pa bomo vzdrzhali njen hladni strupeni pogled, ponudi Zajcu mozhnost, da realizira poseben pogled na chloveka in svet ter se na ponotranjen nachin iz blodnega, a drznega upornishkega absurda priblizha metafizichno podozhivetim skrivnostim o nebu in zemlji.
Tudi v poetichnih tekstih Gregorja Strnishe zaslutimo obchutek mrtve samote in dusheche ogrozhenosti. V Strnishevi drugi pesnishki zbirki Odisej (1963) se pojavi ciklus z imenom Samorog., ki se zachne z verzi: »Nikoli ne bosh vedela, kako si v sobi svetlobe / sama sredi ostrih senc mrtvih dejanj. / Klinaste sence, prezheche kot volkovi / na vsako tvojo kretnjo, vsak korak.«
Ciklus se v petih pesmih razvije v uspele podobe snubljenja. Dekle je chudna devica, ki se gleda v zacharano ogledalo, v katerem se nenehoma spreminja. Pesnik ochitno opazuje to ljubljeno dekle z ochmi hermetichnega posebnezha. Blizu je konfrontacija z »globino temnega zrcala«, v katerem se blesti »bel samorog«. Samorog postane v Strnishevi poeziji simbol erotichnega osamljenega chloveka. Uveljavi se tudi v ciklusu Sanje leta, objavljenem v isti pesnishki zbirki. Tu lahko v pesmi Zima opazujemo »belega samoroga snega sredi modre nochi«. Tak samorog je simbol lepote, mochi in osamljenosti, saj stoji »visok in sam«, kot pravi pesnik, »nad temnim mestom«.
Globoko v eksistencialno tematiko posegajo tudi Strnisheve nadrealistichne drame, na primer tematsko ponovni Samorog (1967) in Ljudožerci (1972). V teh dramah je upodobljena oziroma nanizana shiroka zhivljenjska kozmologija. Samorog, ki se v istoimenski samosvoji drami pretvarja zdaj v erotichnega demona, zdaj v zloveshche bozhanstvo, nato v neusmiljenega boga, je avtorjev krik po samouresnichitvi, ki je mozhna samo prek »magichne meta-realnosti« samoroga, a jo ta zaradi svoje nedosegljivosti zna tako usodno preprechiti. Zdi se, da je Kocbekovo krshchansko odprtost v skrivnost transcendence Strnisha premaknil in preoblikoval v nekonfesionalno obchuteni prenos fizichnega chloveshkega bivanja v svobodno podozhiveto kozmichno metafizichnost. »Fizichna metafizichnost« chloveshke osamljenosti sredi posebnemu posamezniku nenaklonjenega sveta je prisotna zhe zelo zgodaj tudi v proznih delih Lojzeta Kovachicha. V leta 1968 izdanem romanu Dechek in smrt se odpirajo neslutene globine. Glavni junak je pisatelj sam kot dvanajstletni dechek, ki se ob smrti svojega ocheta premika v suvereno oblikovanem tekstu skozi morje besed in se soocha z mejnimi situacijami bivanja. Dechkov dvoboj s smrtjo se odvija v dolgih in zamotanih besednih valovih. Kovachicheve komplicirane stavchne periode,
razsekane v krajshe razdelke, nazorno opisujejo stanja mladega protagonista in razlichnih drugih oseb, ki se gibljejo v nizanju in ponavljanju besed in stvari. Mrachna in surrealna atmosfera izobchenosti iz slovenskega druzhbenega konteksta je eksistencialno kljuchna za Kovachicheve drugachne (tuje, nemshke) protagoniste in pravzaprav tudi za vse ostale pisateljeve tekste na meji med stvarnim in sanjskim oziroma nadrealno metafizichnim. Ta atmosfera je vechinoma popolnoma avtobiografska. Zato ni chudno, da je pisateljevo sporochilo o dechku in smrti mojstrsko podozhiveti psihogram osiromashenih izseljencev — prishlekov (primerjaj Kovachichevo pripoved Prishleki v dveh knjigah iz let 1984 in 1985).
Absurdni kraljevski trenutek upornika, stojechega na glavi
Tudi Edvard Kocbek opazuje sebe, soljudi in svet iz posebnega zornega kota. To se kazhe zhe v njegovi pesnishki zbirki Porochilo, ki izide leta 1969 pri mariborski zalozhbi Obzorja. Notranji in zunanji svet zazhari zaradi te perspektive v preoblikovani, povechani in poglobljeni luchi, kot da bi snop svetlobe padel v samosvojo poetiko skozi izbocheno steklo.
V nasprotju s pravkar omenjenimi literarnimi deli mlajshe generacije je Kocbekova lirika poslanstvo, ki je povezano s stanovitno vizionarno, lahko bi rekli utopichno silo. Sedanjost in preteklost nista nikoli sama sebi namen, temvech sta vedno znova povezana s shirshim kontekstom, ki je vidno usmerjen v prihodnost, cheprav je to istochasno tudi poezija nemirne in velikokrat trpke Kocbekove usode, ki pa je noben padec in nobeno zlo ne moreta unichiti in dokonchno pokopati. Kot ptich Feniks zna pesnik vstati tudi iz rushevin, se chudezhno prenoviti in se prikazati pred svetom z novim mladostnim obrazom. Kocbek ishche resnichno »drugo stran« sveta in zhivljenja. Iz krize, ki jo je povzrochila oblastnishko zapovedana zavrnitev njegove novelistichne partizanske zbirke Strah in pogum, je ta njegova drzha, ta »kraljevski trenutek« »stojechega na glavi«, zrasla skladno iz njegove zhivljenjske pozicije. To je izzivalna, uporna, vsem deformacijam kljubujocha poezija, v kateri sta hkrati izrazheni pesnikova osebna pozicija in pozicija vesolja, skozi katero pesnik krozhi:
... vse se %achne vrteti okoli naju, sonce in mesec in zvezde, vmes pa glasba izprazachetka, dushi jo orkan izprakonca.
(Druga stran)
Kocbekove pesmi nenadoma postanejo rotitve in zaklinjanja. Cheprav vchasih kazhe, da gre za avtorjeve bizarne sanje (Sosed na oblaku), teche iz teh sanj sok resnichnosti, kot da so se odprle dolgo chasa zatajevane rane in sedaj polzi iz njih, odprtih in bolechih, sok krivic, sok, ki potrjuje absurdnost pesnikove situacije pa tudi druzhbeno anomalijo, v kateri se je znashel slovenski narod. Portreti najrazlichnejshih posebnezhev, blaznezhev, silakov, nevarno razdrazhenih strategov, s katerimi je Kocbek prepletel svoja pesnishka sporochila, so avtorjeva stalna dialektichna soochanja s svetom, a tudi s samim seboj. So psihogrami avtorja samega in njegove navzkrizhne usode, ki je tesno povezana z usodo drugih in z usodo lastnega naroda. Pesnik stoji na svojih neizpodbitnih pozicijah, ki mu jih ni mogoche odvzeti:
Vedno sem bil tak, kakrshni so bili drugi, zdaj sem tak, kakor ni nihche, in vendar sem tak, kakor vsi drugi.
(Zagonetna kazen)
(Nadaljevanje prihodnjich)
Glej tudi: Zapleti v vijugah chasa, I in II (Revija SRP 103-104/2011 in 105-106/2011)
Lev Detela
LITERARNA POPOTOVANJA (XIII)
Berlinske vechsmernosti in navzkrizhja Tisoch berlinskih pisateljic in pisateljev
V	Kürschnerjevem Nemshkem literarnem koledarju (shestdeseta izdaja kot leksikon urejene tradicionalne publikacije, zalozhba de Gruyter, Berlin — New York 1988) se lahko pouchimo, da je tik pred ponovno zdruzhitvijo obeh Nemchij v nekdanji politichno na dva dela razdeljeni prestolnici zhivela — o groza! — prava armada vechjih in manjshih piscev nemshkih leposlovnih knjig: tristo na zahodu, okrog dvesto trideset na vzhodu. Nekaj let pozneje je v Berlinu, ki je spet postal glavno mesto zdruzhene Nemchije, delovalo, po podatkih, kot so objavljeni v izdaji Kürschnerjevega Nemshkega literarnega koledarja za leti 2004 — 2005 (shtiriinshestdeseta izdaja, zalozhba K. G. Saur, München / Leipzig), skupaj z razlichnimi prevajalci, okrog devetsto sedemindevetdeset (997) avtoric in avtorjev. Che k tem prishtejemo she dvainshtirideset avtorjev, ki zhivijo v blizhnjem Potsdamu, lahko ugotovimo, da se na berlinskem obmochju, ki kot sredishche drzhave privlachi literarno in kulturno delujoche od blizu in dalech, gnete nad tisoch pisateljic in pisateljev. Med to mnozhico pishochih, katerih dela she tako prizadevni in za literaturo navdusheni smrtnik za chasa svojega prekratkega zhivljenja ne more objektivno prebrati in presoditi, se nahaja seveda tudi nekaj velikih literarnih imen, npr. Ulrich Plenzdorf, Rolf Hochhuth, Ingo Schulze, Lutz Rathenow, Ingomar von Kieseritzky, Christoph Meckel in drugi. Za literarne ustvarjalce skushajo v Berlinu skrbeti shtevilne kulturne inshtitucije, literarna drushtva, revije in zalozhbe, drzhavne in privatne ustanove, ki med drugim podeljujejo literarne shtipendije in nagrade ter organizirajo tudi mednarodno odmevne prireditve.
V	dveh desetletjih po padcu berlinskega zidu sta se seveda Nemchija — in z njo njena prestolnica — zelo spremenili. Vseeno zachutish, ko stojish pod mestnim zgodovinskim simbolom — pod Brandenburshkimi vrati, da nevidni zid she vedno teche skozi srca ljudi in predvsem v vrstah starejshe generacije razdvaja dushe in usode. Tisto, kar je nekoch tvorilo komunistichni Vzhodni Berlin, namrech okrozhja Friedrichshain, Prenzlauer Berg, Pankow, Karlshorst, Köpenick, je she vedno, zlasti v mentalnem smislu, svet zase. Mnogi v nekdanjem komunistichnem sistemu priznani avtorji so se v novi druzhbeni stvarnosti umaknili v molk ali pa v »muzej spominov na shtiridesetletno obdobje knjizhevnosti Nemshke demokratichne republike«, drugi, kritichni razumniki, disidenti, ki so bili nosilci upora proti ozkotirnemu in ozkosrchnemu vzhodnonemshkemu komunistichnemu rezhimu z gospodarsko korupcijo, s privilegiji funkcionarjev in z zastrashevanjem dejanskih
ali morebitnih kritikov rezhima, se v kontekstu z zahodnim liberalno-potroshnishkim delom visoko industrializirane tehnokratsko-kapitalistichne Nemchije velikokrat niso znashli in so vchasih prehitro utihnili.
O porazhencih z nemshkega Vzhoda izvemo veliko iz romana Aprilska mehanika (Aprilmechanik) izpod peresa Inga Schramma, ki je izshel nekaj let po padcu zidu pri nekdaj vzhodnoberlinski zalozhbi Volk & Welt. Pisatelj predstavi mlad ljubezenski par. Zhe v nekdanjem komunistichnem sistemu se Susanni in Franku ni najbolje godilo, v novi, zdruzheni Nemchiji pa sta prishla z dezhja pod kap. Frank, ki je izgubil delo, pijanchuje v neki vzhodnoberlinski pivnici z ljudmi v podobnem polozhaju, prijateljica ga zapusti — in katastrofa je zanj vedno blizhe ...
Heterogenikonglomerat usod
Berlin je vsekakor velemesto, ki je zhe zaradi svoje lege med Zahodom in Vzhodom od nekdaj v sredishchu svetovne politike. Po nemshkem porazu v drugi svetovni vojni ga je hladna vojna razsekala na dvoje. Danes se ta tri in pol milijonski konglomerat kljub financhni krizi dinamichno razvija in pochasi spaja v celoto s shtevilnimi razlichnostmi. Prav ta heterogenost, ki je za mestne ochete vchasih zelo draga, saj morajo podpirati vech podobnih kulturnih inshtitucij, na primer gledalishch, muzejev, galerij, podedovanih iz chasa zahodno-vzhodne razdelitve, je zanimiva za shtevilne umetnike, she posebej tudi za pisatelje, ki jih svojevrstni Berlin privlachi kot magnet.
V	nekdanjem starem mestnem sredishchu, ki se je nahajalo v komunistichnem vzhodnem predelu, se razteza tako imenovani Muzejski otok (ki je zares obdan z vodo), kjer zlasti Pergamonov muzej privlachi shtevilne obiskovalce od blizu in dalech s tako imenovanim Pergamonovim oltarjem, ki je s prikazi bojev grshkih bogov z velikani pravi biser helenistichne umetnosti. V sosednem Starem muzeju je zlasti pomembna obshirna zbirka etrushchanske umetnosti.
V	chasu hladne vojne so Zahodni Berlinchani pri chetrti Tiergarten zgradili svoj muzejski protiotok Kulturforum v slogu moderne arhitekture. Tam se nahaja tudi modernistichna Hisha kultur sveta, kjer potekajo najrazlichnejshe mednarodne prireditve. Posebna znamenitost tega obmochja pa je nova berlinska Glavna zheleznishka postaja iz stekla in zheleza, kamor pripelje na dan nad tisoch vlakov.
V	blizhini nekdanje Hitlerjeve Reichskanzlei (drzhavne pisarne) in podzemskega bunkerja, kjer je porazheni diktator 30. aprila 1945 napravil samomor, se na Potsdamskem trgu nahaja Muzej nacionalnosocialistichnega terorja. Zloveshchi bunker kot kraj najvechje nemshke sramote v celotni zgodovini na zemljevidih ni zaznamovan. Zato pa so Nemci in Berlinchani ponosni na sedanjo novo demokratichno dobo in na nemshko zdruzhitev s ponovno vzpostavitvijo Berlina kot glavnega mesta; to je vidno tudi na prenovljenem poslopju parlamenta
oziroma drzhavnega zbora Reichstag, ki je bil sicer dokonchan leta 1894, a so ga ob koncu prejshnjega stoletja polepshali z veliko stekleno kupolo. V sredishchu Berlina je nekoch stal tudi mestni grad, ki pa je bil v v drugi svetovni vojni v bombnem napadu mochno poshkodovan. Nekdanja komunistichna vzhodnonemshka vlada ga je dala sredi petdesetih let prejshnjega stoletja porushiti. Namesto gradu so na bregu reke Spree zgradili Palacho republike, ki je bila v komunistichnem chasu reprezentativno kulturno sredishche. Zdaj so tudi to stavbo odstranili. Na njenem mestu naj bi do leta 2017 ponovno zgradili po zgodovinskih nachrtih nekdanji stari mestni grad, ki so ga prenovili in povechali v chasu pruskega kralja Friderika II.
Jugovzhodno od tudi iz literature znanega Alexanderplatza se nahaja ob cerkvi svetega Nikolaja najstarejshi del mesta. Tu so se v 13. stoletju pojavile prve hishe, toda pretechi so morala she stoletja, da se je iz teh zametkov in shtevilnih vasi rodilo berlinsko mesto, ki je po nastanku mlajshe kot vechina drugih evropskih prestolnic. Pravi vzpon je Berlin dozhivel komaj v chasu Friderika II. (1740 — 1786), ko je postal pruska prestolnica in politichni in duhovni center drzhave. Jasno je, da nekdanja problematichna vzhodnonemshka drzhava, ki je Berlin po drugi svetovni vojni kot prva razglasila za svoje glavno mesto, medtem ko se je nemshki demokratichni Zahod moral zadovoljiti z malim obrenskim Bonnom, ni bila le prisilna delavnica in zasilno oskrbovalishche s pomankljivimi izdelki, temvech je bila tudi zbiralishche posebnih usod, nachrtov, zhelja in potreb. O tem porochajo med drugim najboljshi teksti nedavno umrle Christe Wolf, zaradi domnevne zavezanosti vzhodnonemshkemu rezhimu velikokrat kritizirane avtorice. Marsikatero prikrito in zakrito nejasnost lahko pojasnijo tudi prozna dela Ulricha Plenzdorfa ali Stefana Heyma. Vendar so mnogi od teh pisateljev po odlochilnih spremembah po padcu berlinskega zidu v novih pogojih izgubili svoj stari svet, teme in vizije, s katerimi so se lahko identificirali.
V romanu Napoleonova vojna, ki je kmalu po zlomu Nemshke demokratichne republike izshel v nekdaj osrednji berlinski zalozhbi nekdanjega vzhodnonemshkega rezhima Aufbau Verlag, Stefan Heym ochitno ni nashel motiva, ki bi ustrezal njegovim zahtevam. Zgodba o bogatem odvetniku v Zahodnem Berlinu, sicer nekdanjem beguncu, ki se je iz skromnih razmer povzpel do milijonarja, a je iz dolgochasja postal morilec, po mnenju kritike ni bila vredna peresa nekdanjega poglobljenega opazovalca vzhodnonemshkih druzhbenih napak.
S padcem berlinskega zidu je v nekem smislu padel tudi pomen Christe Wolf kot identifikacijske figure nekdanje vzhodnonemshke komunistichne drzhave. Vsa dolga leta je do njene nedavne smrti potekala na trenutke ostra diskusija o pisateljichini vlogi na meji med prilagajanjem in odporom. Pisateljica je sama priznala, da je »iz patriotskih nagibov« sodelovala z varnostnimi organi rezhima. Morda je Christa Wolf z objavo pisem svoji na smrt bolni prijateljici Brigitti Reimann skushala ob vsem tem opozoriti na svojo dejansko zhivljenjsko drzho in filozofijo. Korespondenca med obema pisateljicama iz let 1964 — 1973 je pod
naslovom Bodi pozdravljena in zhhivi — Prijateljstvo v pismih izshla prav tako pri zhe omenjeni zalozhbi Aufbau Verlag. Cheprav to dopisovanje razkrije marsikateri detajl iz zhivljenja (pa tudi iz dushevnosti) obeh protagonistk, je bil kritik Thomas Rietzschel v dunajskem dnevniku Die Presse preprichan, da se Christa Wolf kot obichajno v svoji literaturi tudi pri dopisovanju z na smrt bolno prijateljico zateka k humanistichnemu stereotipizmu. Njena skrb velja bolni zhenski, ne pa politichnim dvomom, kritiki druzhbenih razmer in ideoloshkim iritacijam Brigitte Reimann. Nastale politichne in druzhbene probleme Christa Wolf zavestno preslishi.
Zahodni Berlinchan Sten Nadolny je leta 1983 zaslovel z jasno, a konvencionalno oblikovano snovjo Odkritjepochasnosti. Zatem je shest let pisal roman Selim ali dar govora (izshel pri munchenski zalozhbi Piper). Tema romana je aktualna, saj so turshki priseljenci, ki so prishli v Zahodno Nemchijo s trebuhom za kruhom, danes visokoshtevilchno prisotni povsod po Nemchiji in podarjajo poseben pechat tudi nekaterim berlinskim predelom s svojo mnozhichno navzochnostjo, ki je nacionalistichnim elementom trn v peti in vodi do razlichnih diskriminacij. Avtor porocha o Turku Selimu, ki pride leta 1965 v Zahodno Nemchijo. Nauchi se nemshkega jezika, odide na morje in se udejstvuje kot shportnik. Konchno celo osvobodi s heroinom zasvojeno dekle iz rok nekega zvodnika, ki pri tem izgubi zhivljenje. Zato mora v zapor, potem pa ga izzhenejo nazaj v Turchijo. Nadolnyjev tekst vsekakor nachenja aktualne probleme interkulturnosti in vechjezichnosti.
Kompleks Berlin Zahod — Vzhod
Kompleks Nemchija, Berlin, Zahod-Vzhod vre iz velikanske svetovne kuhinje politichnega, druzhbenega in kulturnega dogajanja po drugi svetovni vojni. Po tezhavah prvega desetletja »zdruzhevanja« zachenjajo nemshki pisatelji utirati vedno bolj povezovalno pot iz psiholoshkega shoka narodno razdruzhevalne poseke, chez katero se je nekoch dvigal zloglasni berlinski zid. Na legendarnih razmejitvenih berlinskih tochkah nekdanje hladne vojne Checkpoint-Charly in Potsdamski trg zdaj bledijo razpoznavni znaki neke tragichne politichne kartografije. Tam, kjer so socialne in politichne razpoke she vedno najbolj ochitne in kjer sta alternativnost in subverzivnost zhe dolgo v ospredju, kot v Kreuzbergu na Zahodu ali pa v nekdanjem vzhodnoberlinskem predelu Prenzlauer Berg, so razdvojenost premagali predvsem alternativni umetniki s svojimi povezovalnimi izzivi.
Povsod po Berlinu, ki je po svojem izvoru pravzaprav neurejen konglomerat iz tridesetih dandanes velikanskih vasi, so po zlomu nekdanjega vzhodnonemshkega rezhima zachela poganjati kot gobe po dezhju razlichna socio-kulturna sredishcha
in zbiralishcha, ki pritegujejo predvsem umetnike in mladino. Kulturfabrik (Tovarna kulture), Brotfabrik (v kateri pa vech ne pechejo kruha), Kunstfabrik Köpenick (Umetnishka tovarna Köpenick — a brez lazhnega Stotnika iz Köpenicka iz istoimenske satirichne drame Carla Zukkmayerja) so imena nekaterih od teh centrov. Sam sem pred leti nastopil z branjem lastne literature in s predstavitvijo dunajske revije za mednarodno literaturo LOG skupaj z zdaj zhe pokojnim avstrijskim socialnokritichnim avtorjem Helmutom Einsendlejem v tedaj zelo aktivnem kulturnem sredishchu Pfefferwerk (Poprova delavnica), ki se je nahajalo v prvih letih po padcu zidu v zelo zanemarjenem predelu nekdanjega Vzhodnega Berlina v velikanski opushcheni pivovarni, propadli zhe za chasa komunistichnega rezhima. Pod anarhistichnimi chrnimi zastavami je v veliki stavbi, kjer je samoiniciativna berlinska kulturnishka skupina s pomochjo komunalnih oblasti nashla prostore za najrazlichnejshe umetnishke in socialne dejavnosti, potekala velika predstavitev avstrijske knjizhevnosti z branji Gustava Ernsta, Aloisa Hotschniga, Sylvie Treudl in drugih.
Po prireditvi v Pfefferwerku smo vecherjali v hishi, v kateri je do svoje smrti v letu 1956 s svojo zhivljenjsko spremljevalko, igralko Heleno Weigel, zhivel pisatelj Bertold Brecht. V Brechtovi hishi na Chausseestrasse sht. 125 je zdaj muzej, v katerega redno zahajajo chastilci velikega nemshkega socialnokritichnega dramatika, pesnika in esejista. Skozi okno pisateljeve delovne sobe lahko vrzhesh pogled na slovito Dorotejino pokopalishche, ki sega tako rekoch vse do pisateljevega groba. Tu je izraziti oblikovalec dialektichne analitichno-vzgojne drame ter avtor lirike, proze, esejistike in polemichnih spisov nashel zadnje domovalishche v druzhbi velikih nemshkih pisateljev, likovnih umetnikov, igralcev in filozofov. Pokopalishche je pravi spominski gaj, v katerem se med drugim srechash z grobovi pisateljev Heinricha Manna, Anne Seghers, Johannesa Becherja ali komponistov Eislerja in Dessaua. Poleg tega ozhjega, levega Brechtovega umetnishkega kroga pa tu pochivajo she drugi za nemshko in svetovno kulturo odlochilni duhovi, npr. velika filozofa Georg Wilhelm Friedrich Hegel in Johann Gottlieb Fichte.
Stari duhovni Berlin
Ne tako dalech od pokopalishcha, v blizhini Friedrichstrasse v nekdaj prav tako vzhodnem delu Berlina (kateremu so tako rekoch pripadali skoraj vsi najstarejshi deli mesta), se izza drevja v parku zalesketa stari spomenik romantichnega pisatelja Adelberta von Chamissoja, francoskega plemicha in emigranta, ki se je po revoluciji v Franciji, ogrozhajochi zhivljenja njegove druzhine, udomachil v Berlinu. Danes v shirshih krogih malo znani pisatelj sodi k prvim bilingvalnim evropskim avtorjem. Njegova povest Petra Schlemihla posebna zgodba (Peter Schlemihls wundersame Geschichte) o chloveku, ki mu je hudich ugrabil senco (tj.
eksistenco), a mu ni mogel iztrgati dushe, slovi she danes kot posebno pomemben primer nemshke klasichne proze. Chamisso je v Berlinu izdajal periodichno publikacijo Deutscher Musenalmanach. Bil je nadarjen pesnik in odlichen stilist, a tudi priznan naravoslovec z nekaterimi odlochilnimi raziskavami o razvoju vrst — in to pred Darwinom! Stari berlinski botanichni vrt je vzorno preoblikoval na novih temeljih. V letih 1815 — 1818 je na raziskovalnem potovanju objadral svet. Zdaj v spomin na Chamissojevo bikulturnost in dvojezichnost (pesnil je tudi v francoshchini) podeljujeta Bavarska akademija lepih umetnosti v Münchnu in ustanova Roberta Boscha avtorjem tujih narodov, ki pishejo v nemshkem jeziku, Chamissojeve literarne nagrade. Prejelo jih je tudi vech avtorjev iz Nemchije, ki pishejo v nemshkem jeziku, a so po izvoru iz Turchije.
»Duhovni Berlin« je v primeri z nekaterimi drugimi velikimi evropskimi metropolami vseeno razmeroma mlad. Pozneje slovito univerzo je Wilhelm von Humboldt ustanovil shele na zachetku 19. stoletja. Medtem ko se je Berlin postopoma razrastel v velemesto, ki v preseku meri tudi nad sedemdeset kilometrov, z razvito industrijo, trgovino, drzhavno administracijo in reprezentativno kulturo, je le v dveh obdobjih zares zacvetela tudi literatura. Prvich v chasu razsvetljenstva in romantike, ko se je z liberalnimi reformami mochno uveljavilo tudi zhidovstvo, drugich pa v zadnjem desetletju pred zachetkom nacionalnosocialistichne strahovlade leta 1933.
V prvi periodi so delovali Heinrich Heine, Adelbert von Chamisso, E. T. A. Hoffmann in Heinrich von Kleist, toda z izjemo Chamissoja jih je zhivljenjska pot vedno znova vodila v druge kraje. Kleist, ki se je rodil v Frankfurtu ob Odri, kjer je v nekdanji garnizonski sholi imeniten pisateljev muzej, je v Berlinu izdajal knjizhevno revijo Phöbus. Pred dvesto leti, 21. novembra 1811, se je ta avtor imenitne, tudi v slovenshchino prevedene klasichne novele o uporniku Michaelu Kohlhaasu, s katero je posredno vplival na Cankarjevega Hlapca Jerneja, na pokopalishchu v danashnjem berlinskem predelu Wannsee v tezhki psihichni depresiji ustrelil skupaj s prijateljico Henrietto Vogel.
Drugi literarni »Berlinchan«, E. T. A. Hoffmann, slovi kot klasichni nemshki romantik bolj v Franciji kot v lastni domovini. Zaslovel je z grotesknim fantastichnim romanom Hudichevi napoji, z grozljivo zgodbo Falunski rudniki ter z imenitnimi pravljicami in pripovedkami. V Berlinu je znan predvsem kot prijatelj dobre vinske kapljice, ki jo je najvechkrat chastil v she danes obstojechi gostilni Lutter in Wegener v Francoski ulici, vendar je prav tako kot oficir Kleist dalj chasa zhivel v nekdanjem glavnem mestu Prusije Königsbergu, ki je danes Kaliningrad, prestolnica ruske enklave Kaliningrajska oblast. Mudil pa se je tudi v Leipzigu in Dresdenu, ki je kot sashka politichna in kulturna prestolnica vedno znova zasenchil »vojashki« prusko-brandenburshki Berlin.
Na prelomu v 20. stoletje, ko je Berlin postal glavno mesto nemshkega cesarstva, sta poleg drugih v njem delovala Theodor Fontane (avtor proznih druzhinskih kronik Elf Briest, Stechlin) ter dramatik in nobelovec za leto 1912 Gerhard
Hauptmann. Na pragu v novo visoko razvito industrijsko dobo pa so v glavnem mestu Nemchije poleg zhe omenjenega Brechta ustvarjali she Alfred Döblin (avtor modernega romana Berlin Alexanderplatz iz leta 1929 o kriminalnem prestopniku v kakofonichnem zhivljenju sredi dinamichnega tehnichno-industrijskega novega chasa), pripovednik Arnold Zweig, prozaist Kurt Tucholsky, protifashistichni publicist in leta 1936 dobitnik Nobelove mirovne nagrade Carl von Ossietzky, ekspresivni pesnik Gottfried Benn, leta 1966 z Nobelovo nagrado odlikovana pesnica zhidovskega rodu Nelly Sachs, lahkotnejshi pesnik Joachim Ringelnatz, zaradi mladinskih romanov priljubljeni Erich Kästner ter Hans Fallada (avtor uspeshne berlinske zgodbe Mali mozh — Kaj zdaj?). Celo Franz Kafka je leta 1923 tik pred smrtjo v Klosterneuburgu pri Dunaju iskal pomiritev in srecho v Berlinu. Veliko obetajochi ekspresionistichni pesnik Georg Heym, nekakshen nemshki Georg Trakl, je she mlad zhe leta 1912 utonil pri drsanju na ledu v berlinski reki Havel.
Slovanske korenine nemshke prestolnice
Na Lindenstrasse pred Brandenburshkimi vrati konec junija chudovito dishe lipe. Celotni Berlin, ki se razteza skozi zelenje ob bregovih rek Spree in Havel, dishi po tem drevesu zhivljenja. Je to znameniti berlinski zrak, kot ga opeva znana pesem? Nekaj slovanskega se bliska iz polteme preteklosti. Teltow, Barnim, Pankow, Treptow, Köpenick so bili konec 6. stoletja znana slovanska naselja. Slovani v danashnji ozhji Nemchiji so postopoma izginili v tujejezichnem morju, o tem pricha tudi Jurchicheva in Levstikova narodnoobrambna zhaloigra Tugomer. Toda ali res popolnoma?
Ne tako dalech od Berlina, okrog Cotbusa v Brandenburgu in pri Bautznu (Budyshin) pri Dresdenu, zhivijo luzhishki Sorbi z lastno in razvejano literarno ustvarjalnostjo. Sorbi, ki so bili v Nemshki demokratichni republiki priznani kot narodna manjshina, imajo v dolocheni meri tudi v zdruzheni Nemchiji zashchitene pravice avtohtone narodnosti. Po ulicah Bautzna se vechkrat zaslishi sorbska beseda. Okrog deset odstotkov prebivalstva tega okrozhnega mesta je sorbskega rodu. Leta 1981 je leipzishka zalozhba Philipp Reclam izdala obshirno dvojezichno antologijo sorbske knjizhevnosti skozi stoletja (od protestantizma do druge polovice 20. stoletja). Nekateri avtorji te antologijske Serbske chitanke, na primer Jurij Brezan, so znani tudi na Slovenskem. Mnoge tarejo iste skrbi kot njihove nemshke sodrzhavljane: brezposelnost, strah zaradi financhne krize, sprememba politichnega in socialnega polozhaja, onesnazhenje okolja. Pesnik Kito Lorenc je skushal biti svoje dni v pesnitvi Struga (zalozhba Domowina, Bautzen) she zanosen. Pisatelj Jurij Koch je do razvoja v svoji mali domovini kritichen. Pesnik in rezhiser Benedikt Dyrlich pa je zhelel spremeniti razmere. Odshel je v politiko.
Od Berlina le za skok oddaljeni Potsdam, ki je bil nekdaj rezidenca pruskih volilnih knezov in pozneje kraljev, je konec prejshnjega stoletja slavil tisochletnico nastanka. Razvil se je iz prvotnega slovanskega naselja, ki se je imenovalo Potstupimi. Friderik II. Veliki je mesto spremenil v bleshchecho rezidenchno prestolnico. Znachajsko neprijetni monarh, ki pa je znal biti tudi liberalen in ki je k sebi na dvor celo povabil filozofa Voltaira, je pokopan v parku znamenitega barochnega gradu Sanssouci, ki ga je dal sam zgraditi.
Na vecher postane velika, z vodnimi zhilami in bujnim zelenjem preprezhena pokrajina med Berlinom in Potsdamom tiha in otozhna. Blizhnji Berlin tedaj zazhari v tisocherih lucheh. Velemesto nikoli ne spi. Dramska in operna gledalishcha, plesishcha in zabavishcha, bari, restavracije in ljudske pivnice vabijo gosta, da podaljsha dan v dolgo noch. Berlinski lokali verjetno nikoli ne zaprejo svojih gostoljubnih vrat.
Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I - LIZBONA (SRP 83-84/2008); II - MALLORCA (SRP 85-86/2008); III- FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV- PRAGA (SRP 89-90/2009); V - RIM (SRP 91-92 /2009); VI - BENETKE (SRP 93-94/2009); VII - BARCELONA (SRP 95-96/2010; VIII - RODOS (SRP 97-98/2010); IX - PARIZ (SRP 99-100/2010; X - MALTA (SRP 101-102/2011; XI -BRATISLAVA (SRP 103-104/2011); XII - BUDIMPESHTA (SRP 105-106/2011).
Damir Globochnik
NENAVADNA SOOCHENJA MED PODOBAMI
Urosh Weinberger je za svoj osrednji podobotvorni princip izbral sestavljanje slikarskih kompozicij iz razlichnih motivov, dogodkov, prizorov, chasovnih zaporedij in okolij; to nas od dalech spominja na kolazhno tehniko in filmsko montazho. Na sledove teh dveh postopkov opozarja tudi dvo- ali tridelna zasnova slikovnega polja. Slikar se zaveda, da kopichenje ali zhe zgolj hitro sosledje podob nujno privede do iznichenja posamezne podobe oziroma sporochila, ki ga vsebuje. Neka vizualna informacija namrech zhivi samo toliko chasa, dokler obstaja zanimanje zanjo. Vsaka nova vizualna senzacija odrine vstran predhodno, s tem pa otopi tudi nasha dojemljivost za perecha druzhbena dogajanja in tragichne dogodke, ki nam jih posredujejo mnozhichni mediji; prav iz teh Urosh Weinberger chrpa motivne spodbude. Slika ima seveda drugachne zakonitosti kot javni, globalizirani, komercialni mediji: chasopisi, televizijska slika ali svetovno medmrezhje. Vizualne informacije na slikarskih podobah so zamrznjene, zato si jih lahko ogledujemo dalj chasa, s poglabljanjem v njihovo pripovedno in formalno strukturo.
Zaradi povezovanja raznorodnih sestavin, ki so lahko celo izvzete iz prvotnega konteksta ali iz razlichnih chasovnih obdobij, je realnost na kompozicijah Urosha Weinbergerja destabilizirana. Slikarju je uspelo porushiti gotovost nashe zaznave. Hkrati nas zheli spodbuditi k interpretiranju in iskanju pomenske podstati, sporochila prikazanega, k zastavljanju temeljnih vprashanj, na primer o sofisticiranem tehnoloshkem razvoju, nasilju, chloveshkem dostojanstvu, nasprotju med obchutenjem naravnega in umetnega okolja, o ekoloshki problematiki in drugih angazhiranih temah. Cheprav je pri odbiranju motivnih fragmentov in pri spletanju le-teh v novo celoto pogosto ironichen, se je Weinberger opredelil za angazhiran odnos do stvarnosti. Slika, slikanje, slikarstvo v njegovem primeru ostajajo legitimni nosilci sodobnega likovnega izraza. Urosh Weinberger: »Slike so, v likovno-filozpfskem smislu, predstavljene v obliki velikih likovnih podob, ki imitirajo strategije medijskih hish, torej: aktualnost, dinamichnost, estetiko in Zaigrano prizadetost. In to tako, da trgajo podobe — informacije iz njihovega prvotnega konteksta, rezhirajo dogodke in ustvarjajo privlachen likovni svet, ki skriva neznano grozhnjo. Che je boj med vizualnimi informacijami v medijih namenjen drzhati gledalca pred ekranom, naredijo te slike she nekaj drugega. Zaradi nenavadnih soochenj med podobami na njih, primorajo gledalca, da se aktivno soudelezhuje in z lastnimi interpretacijami dopolnjuje in preoblikuje njihovo vsebino.« (ob razstavi Info vs. Info, Galerija Equrna, Ljubljana, februar-marec 2011)
Figuralne kompozicije Urosha Weinbergerja zaradi sobivanja tipichnih, emblematskih, vsakdanjih in drugih motivov morda uchinkujejo nepredvidljivo, absurdno, irealno in fantazijsko, vendar se v njih srechujemo s skrbno urejenim slikovnim poljem. Weinberger izbrane motivne komponente spretno prepleta z likovnimi elementi. V prid kompozicijske zgoshchenosti se pogosto odlochi za modifikacijo posameznih sestavin motivov. Likovna manipulacija z motivi zajema tudi preoblikovanje barvne podobe, ki jo podkrepi igriva, energijsko nabita, vchasih abstraktno uchinkujocha struktura okolja, v katerem se vrstijo upodobljene osebe in predmeti. Temeljni nosilec vizualnih vsebin je risba s chopichem in z oljnimi barvami; to ponekod spominja na grafichni odtis. Vendar risarsko tkivo vselej prekrijejo intenzivirane barve, ki jih slikar nanasha v plasteh razlichne debeline in jakosti. Barve podkrepijo izrazni naboj kompozicij. Pogosta je rumena barva, ki ponazarja uchinek zharenja ekranske slike.
Urosh Weinberger
LIKOVNA DELA /SLIKE/
1	Technopolis, 2009, olje na platnu, 150 x 191 cm
2	Minister za zdravje opozarja, 2010, olje na platnu, 191 x 301 cm
3	Rise-Advance-Genus, 2009, olje na platnu, 190,5 x 181,5 cm
4	BTC, 2009, olje na platnu, 191 x 301 cm
5	Chlovek z neverjetno avro, 2009, olje na platnu, 191 x 301 cm
6	Silicon Boy, 2009, olje na platnu, 191 x 301 cm
7	Silicon, 2009, olje na platnu, 190 x 320 cm
8	Pa srechno v pamtiveku, 2011, olje na platnu, 191 x 343 cm
Naslovnica
9	Acid Rain, 2011, olje na platnu, 151 x 191 cm
Fotografije del: Borut Peterlin, Damjan Kocjanchich in Urosh Weinberger
Urosh Weinberger je bil rojen leta 1975. Do leta 2003 je shtudiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; prav tam je leta 2005 konchal tudi podiplomski shtudij slikarstva. Leta 2001 je prejel shtudentsko Preshernovo nagrado. Istega leta je prejel tudi prvo nagrado na natechaju za portret Ite Rine (natechaj sta organizirala Slovenska kinoteka in Obchina Divacha). Leta 2002 se je izpopolnjeval na Akademiji za likovno umetnost v Sofiji, Bolgarija. Leta 2004 je prejel grand prix Mestne obchine Ptuj na 2. mednarodnem ex-temporu Ptuj. Leta 2009 se je izpopolnjeval v kulturni rezidenci Ministrstva za kulturo RS v Berlinu, Nemchija. Leta 2011 je bil nagrajenec bienalne razstave Pogled na likovno umetnost Slovenije 6: Jaz tukaj, zdaj. Je predsednik umetnishkega sveta Drushtva likovnih umetnikov Dolenjske. Zhivi in ustvarja kot samostojni kulturni ustvarjalec v Ljubljani in Novem mestu.
Izbor razstav: 2004 — Pogled 3: Popolnoma moje, Lamutov likovni salon, Galerija Bozhidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 2005 — 2m, Galerija Miklova hisha, Ribnica, 2006 — Transsubstanciacije I, Galerija Simulaker, Novo mesto, 2008 — Premiera 17, Galerija sodobne umetnosti, Celje, 2009 — Human Error, Galerija Schwarz, Ljubljana, 2010 — Control-Delete, Mestna galerija Piran, Obalne galerije Piran, FIFA Fine Art 2010, Johannesburg, JAR, Zeit fühlen — Zeit leben, Künstlerhaus Graz, Universalmuseum Joanneum, Avstrija, 2011 — Figuralno, figurativno, figurabilno, Razstavishche Monfort, Obalne galerije Piran, Info vs. Info, Galerija EQURNA, Ljubljana, Pogled 6 — Slovenija: Jaz tukaj, zdaj (Lamutov likovni salon, Galerija Murska Sobota, Galerija sodobne umetnosti Celje, Galerija Velenje, Gorenjski muzej Kranj, Koroshka galerija likovnih umetnosti, Mestna galerija Nova Gorica, Obalne galerije Piran, Umetnostna galerija Maribor), Slike, Galerija A + A, Benetke, Italija.
Damir Globochnik
SATIRICHNI LIST SHKRAT (1903-1906)
Shkrat je v letih 1903 do 1906 izhajal v Trstu. Tiskala in izdajala ga je tiskarna Edinost. Glavni urednik lista je bil Ludvik Gerzhina. Sedezh uprave Shkrata je bil v Narodnem domu (Ulica Giorgio Galatti sht. 18). Celoletna narochnina Shkrata je znashala 6 kron, polletna 3 krone in za chetrt leta 1,50 krone. Posamezne shtevilke so bile na voljo po 10 stotink (5 novchichev). Shkrat je veljal za »najceneji slovenski humoristichni list in — tednik« (»'Shkrat' v letu 1906«, Edinost,, 1906, sht. 6). Politichni chasnik trzhashkih Slovencev Edinost je redno objavljal reklamne notice za satirichni list. »Z novim letom prichne izhajati v tiskarni 'Edinosti' humoristichno-satirichni list 'Shkrat'. 'Shkrat' bo popolnoma neodvisen, stal bo na narodni podlagi, shibal nashe narodne sovrazhnike, a tudi narodne grehe vseh slovenskih strank. Izhajal bo vsako soboto. Rokopise iz vseh slovenskih pokrajin poshiljati je na naslov: Urednishtvo 'Shkrata' Trst, tiskarna 'Edinost'. Vsprejemajo se tudi originalne slike.« (Edinost, 1902, sht. 277) Shkrat je bil naprodaj v naslednjih tobakarnah (prodajalnah tobaka in tobachnih izdelkov) v Trstu: Raunacher (ulica Poste nuove, zraven tiskarne Edinost), Stanich Shtefan (ulica Molin piccolo), Lavrenchich Mihael (trg pred vojashnico), Martini (ul. Belvedere sht. 21), Majcen (ul. Miramare sht. 1, blizu kolodvora), Kersten Ivanka (ul. Stadion sht. 1), Pipan Emilija (ul. Ponte della Fabbra, blizu lesnega trga), Babnich Shtefan (ul. Sette Fontane 12), Kratznik Anton (ul. del Rivo 30), Bruni Edvard (Piazzetta S. Lucia), Africh Mate (Campo Marzo 2), v tobakarni v Narodnem domu v Barkovljah, v tobakarnah Andrej Shancin-Drejach v Shkednju, Skapin & Pirich pri Sv. Ivanu, Antonija Kramar pri cerkvi v Rojanah, Podboj Benjamin v Boshketu, v tobakarni na kolodvoru sv. Andreja in tobakarni Josip Danev na Opchinah (po: »Jutri v soboto ...«, Edinost, 1903, sht. 6). Na voljo je bil tudi v Gorici in drugih slovenskih krajih.
Shkrat je imel razlichna naslovna zaglavja. V letu 1903 je bil za velikimi chrkami imena lista narisan zid, pred katerim so omagali Nemec, Italijan in drugi slovenski sovrazhniki. Na enem od zaglavij shkrat »s hudomushnim izrazom na obrazu, bezhi se zhakljem na hrbtu, v katerega je pobasal nashe narodne nasprotnike«. Na naslovnem zaglavju iz leta 1906 je droben shkratek igral na pishchalko. Posamezne shtevilke Shkrata so bile natisnjene v razlichnih barvah.
Danes povsem pozabljeni satirichni list Shkrat je bil do leta 1905 (tedaj je poleg Jezha zachela izhajati tudi Osa) »jedini slovenski humoristichno-satirichni tednik, ki prinasha izkljuchno originalne slike« (»Shkrat«, Gorenjec, 1904, sht. 3). — »Sploh je, kar se tiche originalnih slik, 'Shkrat' dalech nadkrilil vse dosedanje slov. humoristichne liste in zasluzhuje najshirsho podporo od strani slovenskega obchinstva.« (Edinost, 1903, sht. 201)
Opremljen je bil z modernimi, delno secesijsko obchutenimi karikaturami in drugimi risbami. Zaradi karikatur je urednishtvo Shkrata nabavilo boljshi in mochnejshi papir. Njihova avtorja sta bila najmanj dva. Prvi je sodeloval s Shkratom od zachetka izhajanja, drugi je risal karikature (»priznano markantne in karakteristichne slike<<) od 36. sht. iz leta 1905 dalje. Med prvimi risbami novega likovnega sodelavca je bila »»krasna, mojstrsko izdelana slika« »Presheren v nebesih« (Edinost, 1905, sht. 250). Identiteto obeh avtorjev bo najbrzh tezhko razvozlati. Zanimivo je, da je Shkrat imel poleg glavnega urednika tudi posebnega likovnega urednika (»urednika za ilustracije«). Poudariti velja, da je Shkrat izhajal v edinem velemestu na slovenskem ozemlju — v Trstu, kjer je bila karikatura (v nemshkih in italijanskih satirichnih listih) na mnogo vishjem nivoju, kot je to veljalo za Ljubljano.
Shkrat se je posvechal politichni satiri. Redna rubrika satirichnega lista je bila Shkratova kronika s pregledom tedenskih dogodkov, »»ki je pisana svezhim in zdravim humorjem« (Edinost, 1906, sht. 159). Kronika je bila tudi ilustrirana. Ohranjene oziroma dostopne shtevilke Shkrata* prichajo, da je namenjal pozornost zlasti politichni karikaturi, s katero je komentiral tako domache kot zunanjepolitichne dogodke. Vrsta karikatur se je lotila rusko-japonske vojne na Daljnem vzhodu (japonsko zavzetje Port Arthurja), ki se je vnela v letih 1904/1905 in konchala s hudim vojashkim porazom carske Rusije. Shkrat je med drugim objavil vech karikatur o tedaj aktualni volilni reformi in karikature politichnih dogodkov v Trstu, na Hrvashkem in v Rusiji. Veliko pozornost je namenil vprashanju slovenske pravne fakultete v Trstu, avstrijsko-italijanskim odnosom in avstrijski notranji politiki. Na karikaturah pogosto nastopajo avstrijska ministrska predsednika Korber in Gautsch, madzharski grof Tisza in nemshki cesar Viljem II.
Opozoriti velja tudi na antisemitske tendence na karikaturah in v pisanih prispevkih v Shkratu. Karikaturo »Prva seja mestnega sveta trzhashkega« (1906, sht. 14) je Shkrat opisal z naslednjimi besedami: »»Volitve so mati, kije porodila svojega otroka. Produkt trzhashkih obchinskih volitev je trzhashki mestni svet. Dete je stopilo v zhivljenje in predstavilje je svetu Evgen Morpurgo. Kdor hoche vedeti, kakega pokoljenja je ta kum nashega mestnega sveta, naj le pogleda ilustracijo na drugem mestu tega lista, kjer mu bo tudi jasno, da bomo v Trstu tudi nadalje plavali - v zhidovskih vodah. Dobro je, da je vsaj okolica volila shestero mozh, ki bodo dajali nashemu mestnemu parlamentu nekaj -krshchanskega kolorita.«
Leta 1903 je drzhavno pravdnishtvo odredilo zaplembo Shkrata zaradi karikature »Le, le!« na naslovnici, ki se je nanashala na ricmanjsko cerkveno vprashanje (Edinost, 1903, sht. 77). Zato je bila pripravljena druga izdaja zadevne shtevilke. Istega leta je bil Shkrat zaplenjen zaradi prispevka »Politika na Kitajskem« (Edinost, 1903, sht. 121).
* Shtirje letniki Shkrata najbrzh v celoti niso vech ohranjeni. Posamezne shtevilke hranijo Gorishka knjizhnica Franceta Bevka v Novi Gorici (27 shtevilk), Knjizhnica Srechka Vilharja v Kopru (12 shtevilk), Narodna in shtudijska knjizhnica v Trstu (5 shtevilk) ter Narodna in univerzitetna knjizhnica v Ljubljani (14 shtevilk). (Op. avt.)
(Ql#l krgnl koti
Ivo Antich
»TUJEC« MED PIONIRJI STRIPA
Jozhe Beranek je med pionirji slovenskega stripa iz chasa pred in med drugo svetovno vojno tako po »nenavadnosti« imena in »neznani« usodi kot tudi po »slikanishki« dolochenosti svojega stripskega opusa vzporednik s Konchi Ahachich (gl. SRP 105-106); oba sta v glavnem objavljala v katolishko-politichnih publikacijah, leta 1945 pa sta oba »izginila«. Beranek (chesh. izv. Beranek) je bil rojen 22. 6. 1913 v vasi Piskova Lhota (Podebrady) na Cheshkem; druzhina vojashkega godbenika se je leta 1922 preselila v Ljubljano, kjer je Jozhe konchal meshchansko in srednjo tehnichno sholo, s shtipendijo odshel v Prago na visoko sholo za umetnost, se po enem letu vrnil (zaradi smrti matere), bil tehnichni risar v tovarni Saturnus, se porochil (1940), od 1941 pogodbeni risar dnevnika Slovenec,, od avgusta 1944 do maja 1945 v propagandnem oddelku domobranstva (njegov »protipol« iz predvojnega Jutra Nikolaj Pirnat v propagandnem oddelku partizanskega GSh). Maja 1945 se ni umaknil z domobranci, bil je aretiran (vmes menda izpushchen), nato ubit (prichevanja sojetnikov).
Beranek je ilustriral shtevilne knjige, s slikovitimi naslovnicami je dal opazen lasten pechat knjigam medvojne Slovencheve knjizhnice, kot risar chasopisnih »stripskih slikanic« (stripi brez oblachkov, tiskani tekst pod slikami) je najvech sodeloval s pisateljem Jozhetom Tomazhichem (po izhajanju vechinoma v navpichnih stolpcih v popoldnevniku Slovenski dom so she med vojno v knjizhni obliki izshle npr. Drvarka Marija, Mrtvo srce, Charovnichina hchi, Oglarjev sin; po 1990 vech ponatisov). Najpomembnejsha Beranekova stvaritev je risarski prispevek k priredbi Sienkiewiczevega romana Quo vadis (besedilo priredil Edvard Traven): v nadaljevanjih po dve sliki, Slovenski dom od 21. 9. 1942 do 10. 6. 1943, nato v knjizhni izdaji (1943; broshirano, polplatno in vezano luksuzno); v 420 slikah je uchinkovito predstavil Neronov Rim z obsezhnim in celovitim zamahom nespornega talenta, ki ga dolocha predvsem virtuozno dinamichna (»filmska«) kompozicija in perspektiva z izrabo svetlobe in sence ter deloma rastra, nekoliko manj trden je glede anatomije (zlasti obchasne okornosti pri karakterizaciji likov z obrazno mimiko). Vzeto v celoti, je BeranekovQuo vadis vsekakor eden temeljnih datumov slovenskega stripa, tudi zaradi posebne oblike: tiskani tekstualni segmenti so ob slikah izmenichno levo-desno znotraj skupnega okvira (podobno she nekaj stripov po vojni; npr. Shlegl, Herman, Vidic). Podnaslov »roman v slikah« anticipira danashnji grafichni striproman (comics novel). V Uvodni opombi h knjizhni izdaji nepodpisani pisec poudarja, da gre za pionirsko domache delo: »To je nova zvrst knjizhevnosti, ki so jo rodili najnovejshi chasi.« — Pendant tega Quo vadisa je knjizhno izdana stripska slikanica Ivanhoe (1944); priredba domachega pisca (France Ks. Zhar; tekst pod risbami), ilustracije tujega risarja (na svojo zahtevo anonimen).
Jo%he Beranek
QUO VADIS
/iz stripa/
PtlMMjL ljubljenci («i«r|4 N»r6r-i. »4-pof«, i«*?dnik v HVfrdfHft rti ufTVOtf>Q-Vtn*h	1«
J«uf»B «J rln|ju Mti<Jifi» p't6vd>" tvl« opoldnt Dal i* I* «•tli v tvojo (lovilo, prtkrairvo kopalni« D-fa vAiikdft>*0 kopal nrfoja u» g« pflieMi m vntfti nW»o litftHno rnixo trt mu ia**ia pr«gml«il ml»tfonrw> t»io Itda|
jt 11M lt««i» potu» a' ivSflnj -n
povtdar. d« pr<|<H ir.ladi Marku« VtoMJ P»"pnif»v rniak
■ Pcjdrivijiii. paifoni|_» i* d*, jai mladanii. to j* trep.i v 10 pi'tf. -Oobrodoitl v Itimu in erijtitn p-ain»k pa vojftl.* mu J« cdvrn.i Paironij Hi mu poddl roko Vinklj J* IM »I In ia{ila «a gov'o<tl( o vojni <, Mih Axfj?. odkcd o i m i« bil VlnlcJj vp«av vrnil Ni 10 J« i aim govorni o linam, laiadl few jt bil p'H»! k Patrofiiju Povoda) mg ft, d« j» po »rfliol vrnitvi v Rim nt-uunilftr» jadila puiii<» imcujt, Bogi ijubaiiu,..
Slovenski dom, Ljubljana, 21.9.1942
Ivo Antich
JANEZ & JOVAN
/strip — karikatura/
Aleksander Cepush
BATERIJE BREZCHASJA
2004
Samski dom na Hudinji Prijateljeva 16A
vsak dan me obishchesh med malico slabe pol ure naslade
Temnorjava prevleka na modrocu prazen apartma z modrim tapisonom kovchek z oblekami in perilom soba 406 v chetrtem nadstropju
Sonce sije skozi zavese vsak dan med 9:00 in 9:30 tvoje vroche telo na temnorjavi barvi bitka s chasom je bitka za meso
Natanko to in natanko tam natanko ti in na debelo tisto in 16A in 406 in samski dom in Hudinja in grobishche in nivea
In marilinmonrojevsko pobarvana griva in mala zhenska postava na vseh shtirih in vonj po svezhe prepleskanih stenah in vonj po kemichno ochishchenem tapisonu
In odvisnost in ljubezen in strast in neskonchno pozhelenje in norost in podivjanost vseh mojih chutov 2004
In vonj po antikvarnih knjigah in vonj po razgretih okenskih okvirih in prechudovito evino jabolko in nek zmeshan lipicanec brez meja
ALKOHOL
Resheval si nashe probleme sramezhljivosti si trgal spone vlil si nam samozavest v plahost razdelil si nam krila da smo sanjarili
Dal si nam moch in pogum za danes dal si nam nesposobnost in obup za jutri vlival si nam danashnje zhivljenje hkrati pa za hrbtom drzhal mrtvashke fige jutrishnje smrti
Pobil si vse moje kolege in prijatelje
eni pa so se pokonchali kar sami v tvoji druzhbi
kot je samo tebi lastno kazhesh lepo masko
a za njo se skriva razpadajocha lobanja in se rezhi
Z leti si me uklenil in me na verigi vodil naokrog alkoholizem me je dodobra nashtudiral in jaz njega rezhal si se mi iz tisocherih slik bivshega in bodochega delirija 1 in delirija 2 in she bi se mi posmehoval che te ne bi brcnil v rit in vzel zhivljenje v svoje roke
BONBONIERA DAVCHNE OLAJSHAVE
Strup polzi skozi omaro nevestinega osramja skushal bo brenkati na mrezhaste nogavice nekoch dokler mu ne bo uspelo prodreti skorajda do srzhi malega balkonchka z razgledom na ovdovele vrtnice
Ogromne ritnice zakrivajo panoramo spalnice mali shchurki se razbezhe takoj ko nevesta prizhge luch bosanski delavec vrzhe kramp v televizor in prdne nevesta si potegne gate gor in pri tem zadene mopsa
Mops se zrushi skozi oddaljen odsev trikratnega prvaka stolp iz praznih mobi kartic se ne porushi kar tako prizma ogljikovodikovih substanc nam dushi dete v zibeli pishchal me boli ker me je kondukter lopnil s kumaro
BATERIJA BREZCHASJA
Brezveze troshish denar interaktivna koda bo rjasta razstrelila bo vesolje pik pok tvoj otrok te bo brcnil in rekel papa
Brezveze si postal zhupan papezh ne bo tega odobraval in gnili zhupnik se igra z nuno naplahtal jo je da je to njena pot pot v pekel in vice skozi odprte shlice
Brezveze raketirash svojo staro kuharico ki bi lahko naredila she kakshen satarash a ti se ne dash in hochesh dve mladi ki opletata z dojkami pochez in podolgem ko bosh bral masho in pel tisto nasho in shlukal chrno mashno vino kot vrlino
SIGFRIED BALALAJKA
Napojen z vodko se je smukal po ulici hreshchavo prepeval stare napeve ob balalajki se tu pa tam zvrnil med smeti in crknjene golobe ki jih je kdaj pa kdaj zabarantal za devishke otrobe
Smrt mu je pomenila vech kot zgolj pest bombonov stari uglashevalec klavirjev ima parkinsonovo medaljo Hoffman nosi plenichke a she vedno gleda povrtnine Margareta je pozabila svojega mojstra med sochivjem
Renata prodaja ljubezen pod lesenim viaduktom lahko kupish domala vse che se ti vse nekoch ne upre kadar se ne brije je podobna stari sovi brez haube in napotnica za avtomehanika je zhe delno zastarala
TOPLOMER IN BOJLER
Stara pajdasha lesena flasha jezheshmarija ohoho cela kalvarija zmajeva finta gospa Bovaryjeva smrchi lestev je tik na tem na pade in jaz bom omahnil omahnil v globel v juzhnjashki fotel deklice s koso
Motorni choln divja po Voglajni in strashi mrtve ribe ki so svoje srebrne trebushchke obrnile proti nebesom smrad bo dosegel tudi center mesta kjer se peche presta za zhupanovega brata debelolichnega ki ga daje prostata
Medijska hisha pere ugled nekoga ki ni svet ker je smet skusha oprati umazanca za katerega vsi vemo da to je in da je kanalizacija superchisti pretok v primerjavi z njim in da je smrad superdishechi opoj napram njemu ki je ak
Matej Krajnc
ZAJTRK NA PRISTAVI BLIZU DIKANJKE
Zajtrk na pristavi blizu Dikanjke,
kava iz divjih tisinih iglic,
oblak nad posestjo se usekne v svezh robec,
ko se oglasi, je kot Benjamino Gigli.
Hisha je stara in razdejana,
tod mimo se zhe dolgo ni nihche pripeljal po smeti; kdo ve, kaj bi rekli sosedje,
a beseda je konj in vsaka od njih v boljshih gostilnah sedi ...
Midva pa vstajava pozno, to se naju ne tiche. Spijeva svoj kakav, pokopljeva svoje mrliche. Spijeva svoj kakav, pokopljeva svoje mrliche.
Stare gospe pozabljajo rozhne vence na avtobusih, njihova temna krila so preshiroka za zajtrke na pristavi blizu Dikanjke, kjer potok vsako jutro naplavi otroka s klavirskimi tipkami namesto rok, z ochmi iz flavt in klarinetov, s talentom za pisanje kratkih zgodb, a ko zajtrka zmanjka, morajo spet na dieto ...
Midva pa vstajava pozno, to se naju ne tiche. Spijeva svoj kakav, pokopljeva svoje mrliche. Spijeva svoj kakav, pokopljeva svoje mrliche.
Ivo Antich
EPIGRAMIZMI
SLOVENIZMI
POLETJE 2011
Julij, tudi mali srpan, v enajstem letu je konchan. Zachenja se veliki brat, mrzel kot pasji »zimski« dan.
KRITERIJ K RITI
Kdo so nashi, kdo so vashi? Kriterij ni besedovanje niti pomembno dejanje, temvech le ritje v skupni kashi.
CANKARJANSKA POJMA
Nebesa pod Triglavom, dolina shentflorjanska — med obema pojmoma razlika cankarjanska.
PRESHERNO PREKERNO
Tajkunichem se zdi primerno presherno, da je vse okrog njih (razen njih) — prekerno.
TAJKOPATRIOT
Postavil se je na lastne noge: izpolnil je vse tuje naloge.
SOCIALNA DRZHAVA
Kdor v drzhavno kaso z delom plachuje, zajedalsko maso za nich vzdrzhuje.
REJ (RAJ) POD LIPO
»Odhod« z divjega Balkana, »prihod« na Divji zahod — le v krozhnem risu prerod, pirueta, v tla vkovana.
OSVO-OS(A)MO
Ochetje — osvoboditelji, sinovi — osamosvojitelji, vnuki so se le osmolili kot jugovzhodni osmolitelji.
MED PLANKAMI IN PLOTOVI (plot — angl. zarota; plank — deska)
Eni so zaplankarji, drugi so zaplotniki; oboji pa so zankarji, drug drugemu zarotniki.
TEMIDIN REKTUM
Rectum po latinsko pomeni pravo, pravica. Vchasih ritno svinjsko zadishi slepa Justica.
PAST ZA PTICHE
Mnogi so z mnenjem prezheti, da se jih preteklost ne tiche; trudijo se pach prezreti, da jih drzhi kot past za ptiche.
MED JADRANKO IN ANGELO (med Jadranom in Alpami)
Ni lahko biti paroh za s(e)lo: za tolazhbo v sploshni katastrofi objemati miss odcvetelo z igro kot holivudski profi.
PO KOLPI LOCHENI TOLPI
Po logiki A-O so Slovenci Avstrijci, Hrvati pa »kao« Madzhari v O-provinci.
»SKUPNI« IMENOVALEC
Desnica za Prusijo, levica za Rusijo, obe pa za vse uzance isti zgled: Amerikance.
PRVI NOVEMBER
S tonami svech slaviti mrtve sorojake — in s plastiko polniti nazadnje smetnjake.
BANKROT SLO 2015? (po B. Jovichu)
Zdi se, da Slovenija bolj kot »Marshallov« plan izpolnjuje »preroshki« Jovichev »antiplan«.
BALKANIZMI
MARSHALL ISLANDS (Mikronezija)
Ko se je potopil Marshalov kontin(g)ent, je od njega ostal ot(r)ochkov regiment.
ZAHODNI BALKAN
Psevdonacija kot modifikacija: prejshnji Jugostan je zdaj Zahodni Balkan.
NAHODNI BALKAN
Zmeraj neroden: vchasih le nahoden, drugich negoden, krvavo usoden.
DINAR(IDI)
Jugoslovanski dinar je bil konvertibilen: v chasu gnile kraljevine je bil edini stabilen ...
POLISHIN(J)EL (Polichinelle)
Juga je izdelovala nepremochljivi jugovinil, toda na vishku karnevala ga je klovn v krvi potopil.
KOS OR COSSE (cosse — fr. strok; avg. 2011)
»Kosorka« z Jadrana obishche Kosovo polje (olupljena hrana geostrategijske volje).
EVRO-FARSA
Balkanska delovna praksa plus amerikanska teorija je novogrshka ekonomija kot financhna evro-farsa.
ZACHETEK IN KONEC (alfa in omega?)
V Grchiji je s poganstvom Evropa nastala, se razklala s krshchanstvom, z evrom pokopala ...
GLOBALIZMI
»HARMONICHNA SREDINA« (vmesne Latvije; sept. 2011)
Ob Baltiku se je zachel razpad, prav tam Imperij spet sluti pomlad. Past za male: evronemshka zanka ali lastna rusofilska stranka?
POTA BREZPOTJA
Socializem:
pot v hlapchevstvo.
Kapitalizem:
pot v suzhenjstvo.
KRIZA
Kdor se huduje zaradi nuje, naj ne obupuje: lahko je she huje.
TURBINA
Ne glede na m(oral)istichno antidrzhavno chvekanje — le turbokapitalistichno znotrajsistemsko pehanje.
VRH NA OBZORJU
Na obzorju se vedno bolj kazhe vrh globalne sistemske blamazhe: iz sebe globalkapitalizem poraja globalsocializem.
ZDRUZHENE DRZHAVE EVROPE
Zdruzhene tezhave Evrope: kako priti prostovoljno (zares, ne le evro-simbolno) do skupne prisilne jope?
KVAZIOBRAZI RESNICE (Nobelova za kemijo 2011)
Novi hit kemije (zanj so dali Nobelovo) so kvazikristali. Tudi znanost od spoznanja shvica, da brez lazhi ne (z)drzhi resnica.
SEDEM MILIJARD (nov. 2011)
Vse bolj se polni svet — chlovek chloveku smet. Kakshno selekcijo za dezinsekcijo?
(sep. - dec. 2011)
Ivo Antich
POPARE
(Posthistorichne parabole)
LEBENS(T)RAUM
Ideologija kot mimikrija: pod njo se odvija biologija.
Volkovi v osnovi volchjih ljudi, strojev strasti.
Trop zveri se bori
s tropom zveri v krogu krvi.
Ideologija kot mimikrija, biologija kot faktografija.
VECHNA VOJNA
Da globalizem sploh deluje, cesarstva zla potrebuje. Zmeraj je vsaj eno dezhurno, z drugim nadomesti se urno. Padla sta Sovjetija in Irak, brzh drugje pokazhe se rak (najvech med raznimi pigmejci, pa med severnimi Korejci, mimogrede tudi Libija ponudi mozhnost alibija).
Trenutno je »glavni« Iran, arijske rase prvi bivak, od pradavnih chasov poznan po ideji vechne vojne, v kateri Dobri in Zli klan (OR-AH: Ormuzd in Ahriman) iste rodbine nespokojne, v sebi shizoidno dvojne, vojskujeta se noch in dan.
INDIVIDUALNOST
Individualnost je izvrzhenost in zavrzhenost, institucionalnost je podvrzhenost in privrzhenost.
Individualnost se realizira
kot uporna podtalnost le znotraj okvira druzhbe, ki zatira, kar se ji v njej upira.
Vseh vojn pa je kriva neogibna potreba vsakega kolektiva, da navzven deluje »individualno« kot »skupna oseba«.
GORAJAMA (yama — jap. gora)
Triglav je gora s tremi glavami, Hekata pa mora triglava je v jami.
Pod Triglavom hekatomba je Hekatina bomba. Mali in veliki srpan — hekatombejon vsak dan.
Hekata pod Triglavom, krizhishche prava s pravom. Hekatina zaslomba je preteklosti plomba.
FOLKLORA S KOLODVORA
Takoj na prvi cesti pred izhodom s kolodvora simptom zmede prostora in drzhavotvorne zavesti:
prva ljubljanska cesta je Masarykova nevesta (zoper SHS s cheshko zvezo?), Maister pa v kotu parka (konj operetnega koraka, na njem nasadek »junaka« brez vojashkega znaka) svojo avenijo chaka —
on, ki z briljantno potezo na avstrijsko hudo jezo je preprechil, da Maribor bi shel isto pot kot Branibor.
Ivo Antich
TRAVNE BILKE
(humoreski)
TRAVNE BILKE
—	Dokumente, prosim!
—	Zakaj pa? Saj ni drzhavna meja?
—	Kontrola potnikov zaradi zaostrenih varnostnih razmer ... Dajmo, dajmo ... Jaz sprashujem, ne vi ... Imate osebno?
—	Ja, tukaj je ... izvolite ...
—	Khhmmm ... khmmm ... Kakshno ime pa je to?
—	Kako — kakshno? Ne razumem ...
—	Povejte ime in priimek!
—	Samo Hladen ... Tako, kot pishe ...
—	Samo Hladen ... Chudno ... chudno ... Doma ste iz Maribora, s tem vlakom potujete v Ljubljano, kajne?
—	Ja, seveda, v Ljubljano grem, poslovno ...
—	Kako poslovno? Kaj ste po poklicu? Kje ste v sluzhbi?
—	No, ja, nisem ... Sem umetnik ... Imam sestanek ...
—	Umetnik? Slikar? Kje pa imate slike? Nich slik ne vidim. Nobene prtljage. Le to aktovko imate. Odprite jo!
—	Izvolite. V njej imam samo to knjigo ...
—	Travne bilke ... Nekakshne pesmi ... Avtor je ... Walt Whitman ... Je to Anglezh?
—	Americhan ...
—	Khmmm ... chudne zveze ... In kakshen umetnik ste, da nimate nich slik s sabo?
—	Pesnik.
—	Khmm ... res chudne zveze ... Pishete pesmi, to je vash poklic ... Kako pa zhivite od tega?
—	Res tezhko, a diham ... Prevajam, pishem chlanke za chasopise ...
—	Ne me hecat! Samo Hladen, brezposeln, s knjigo »Travne bilke« amerishkega avtorja, v zelenih platnicah, v knjigi je she tale razglednica s fotografijo Ljubljane, vidita se stolpnici na Trgu republike ... Tole bo treba raziskati ... Mariborchani imate zadnje chase nekaj proti Ljubljani, ne? Dobri tarchi bi bili tidve stolpnici, dvojchka pravzaprav, podobno kot nedavno v New Yorku ... »Samó hladen« je treba biti, kajne? ... »Travne bilke« ... trava ... zelena barva ... islam ... hashish ... asasini ... To so lahko shifre ... Shifrirana sporochila za teroristichno akcijo ... Shli boste z mano!
NOVI DAN (ZA AVSTROBALKAN)
—	Chetrti december dvajset—enajst, zgodovinski datum ...
—	Za koga?
—	Za severni Balkan ... Se pravi za Slovenijo in Hrvashko: dobrososedske volitve so istega dne prinesle dva Zorana ... Jankovicha in Milanovicha ... Oba z leve v popolnoma desni Evropi, izjema je she Avstrija ...
—	V vsakem primeru: imenska simbolika za balkansko »skupno obupno«. Che ne bi zmagal nash Zoran, bi imeli dva Ivana: Janeza in Iva ... Jansho in Josipovicha ...
—	Pa mislish, da je Jansha res imel tako absolutno predvolilno prednost, kot so jo po medijih kazale vse »strokovne napovedi«?
—	Mogoche so ga s tem strokovno »medijsko uspavali«, imel se je zhe za samoumevnega zmagovalca, pa ni prishel na zadnje soochenje na nacionalni TV. Izognil se je »nizkim udarcem«, ki bi ga zadnji hip popackali. Nekateri menijo, da je bilo ravno to usodno.
—	Po moje ni nikoli odlochilen le en sam kavelj. Vedno se zbere vech stvari, cheprav jih ni videti na prvi pogled.
—	Torej je bil Zoran Jankovich mojstrsko planiran?
—	Pravijo: Kuchanov klon. Z ad hoc kvazistranko. »Carski dekret« iz ozadja — prek tv »kanalizacije«.
—	Ne vem, ali je res tako preprosto. Brez nich ni nich. Che ni dolochene podlage, nobeno manipuliranje — niti medijsko — ne more nich. Morda je na obrat v finishu vplivalo panichno »levo geslo«: Od Janshe je vsako zlo manjshe ...
—	Hrvashka bo vstopila v EU s sloganom: Kukuriku ... To je ime Milanovicheve koalicije.
—	Slovenija je vstopila v podobi kure, torej je shlo za »kokodak« ... Hrvashka uporablja petelinjo budnico ...
—	Pri njih in pri nas bi potemtakem lahko rekli: Zora(n) puca, bit che dana ... Po znani pesmi Petra Preradovicha, poleg Slovenca Vraza najvechjega hrvashkega lirika sredi 19. stoletja, v chasu »Avstroslavije« ... S parafrazo ob zori 21. stoletja, v chasu »Evroslavije«: Nema (novog) dana bez (srpskog) Zorana ...
—	Pod avstrijsko »generalno kontrolo«, saj sta Slovenija in Hrvashka gospodarski podruzhnici Avstrije ...
—	Ja, Preradovich je Hrvatom napovedal novi dan. Sicer ni bil Zoran, bil pa je avstrijski general. In Srb ...
(iz rokopisne zbirke humoresk Dvogovori, op. avt.)
Ivo Antich
MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA
IDENTITETE (XXIII)
(filmi, predvajani v Ljubljani, jan.-jun. 2009)
GOMORA (Gomorra; Italija, 2008; Kinoklub Vich, 7. 1. 2009). Po svetovnem bestsellerju mladega novinarja Roberta Saviana (r. Neapelj, 1979) rezhiral Matteo Garrone; triumf novega italijanskega filma (velika nagrada v Cannesu, pet nagrad EFA). Rezhiser ne vodi gledalca »za roko« skozi fabulo kot v tradicionalnem filmu, marvech ga takoj na zachetku treshchi »in medias res«: v shokanten mafijski pokol. Nato se ves film brez oddiha odvija v smislu »precizno organiziranega kaosa« fragmentov (deloma tudi ob tarantinovskih »pulp fiction« asociacijah; s slovenskega vidika je tudi nekaj aktualnih zhanrskih vzporednic z Moderndorferjevo Pokrajino sht. 2), ki se na koncu »za nazaj« razkrijejo kot le s kontekstom povezan preplet petih samostojnih zgodb o usodah znachilnih posameznikov v krempljih neapeljske kriminalne mrezhe »camorre«: kvaziposlovnezh, kurir, najstnika (ki hocheta biti neodvisna profesionalna morilca), dechek in krojach ... To je skoraj dokumentaristichni (virtuozno »nerodna« kamera, slaba osvetljava, snemanje »na kraju dejanja«, zlasti v monstroznem blokovskem naselju, ki ga kontrolira camorra, nich zvezdnishtva, med igralci tudi naturshchiki, grobi dialogi v neapeljskem narechju — s podnapisi za ostale Italijane) vpogled »od spodaj« v drobovje »sistema«, ki je le deloma znachilno kapitalistichen in mediteransko »temperamenten«, ker so v njem tudi elementi univerzalne paradigme. (Kampanijska camorra in sicilska mafija ali »cosa nostra« imata korenine v tajnih zdruzhbah, ki so delovale proti okupatorjem v neapeljskem kraljestvu, deloma pa so izviri tudi v starogrshkih in novogrshkih heterijah, slednje proti Turkom; camorra je izvirno shpanska beseda za »prepir«, v zach. XIX. st. so v Neaplju vladali Shpanci; sorodna kalabrijska organizacija ndragheta zhe z imenom kazhe grshki vir, tj. »andragathia — gr. herojstvo, vrlina, kot je mafioso v sicilskem narechju junak, lepotec; razbojnishko izsiljevanje »davkov« tudi v Istri pod Avstrijo; mafija je med drugo s. vojno pomagala Americhanom pri zavzetju Sicilije; podobna je tradicija kalabrijskega karbonarstva, carbone — it. premog, na katero se simbolichno navezuje fashistichna chrna barva; mafijski patriotizem, ki se zlasti po dosegi osnovnih patriotskih ciljev razvije v »karbunkel«, je nasploh premalo raziskan; ideologija mafije ni kakshen »razsvetljeni ateizem«, njena zvestoba katolishtvu je kljub vsakrshni zlochinski praksi samoumevna, tako da nekateri zhe nachrtujejo njeno pomoch v boju proti islamski plimi v Italiji.) Naslovna asociacija (camorra — Gomorra) z biblijsko-moralistichnim prizvokom evocira apokaliptichni pekel, ki je vsakdanja praksa »kamorizma« kot utechene prakse zlochinskega
parazitizma in s tradicijo krvnega mashchevanja povezane morale zvestobe kot »zakona molka« ali t. i. omerta (tako v sistemih kot v subsistemih je prva zhrtev »neodvisnost«; vsakemu poskusu izdaje ali sploh odstopanja od klanovskih pravil sledi kazen, ponavadi smrt). Film dalech od obichajnega ponujanja filmofilskega »uzhitka« deluje kot pantofobichno muchna, brezobzirno veristichna (literarni verizem je sicilijanski izum) mashinerija, ki trga maske s prividov resnichnosti v neapeljski »dolcevita« turistichni idili (prim. znani slogan »Videti Neapelj in potem umreti« — mesto ene najstarejshih evropskih univerz in opernega bel canta pod vechno grozhnjo Vezuva, kjer so izumili tudi testeninsko »poslastico« pizzo, ki po obliki in takoj postani magmatichni trdoti spominja na kravji drek ali »skretni pokrov« ...). Kljuchni stavek filma »Mi smo to zajebano drzhavo spravili v Evropo« primazhe esencialno klofuto slehernemu evropskemu gledalcu z nakazanim sporochilom, da je EU vsaj deloma tudi mafijski projekt. V tem smislu pa se pokazhe tudi omejenost vpogleda v drobovje Italije, ki ga ponuja ta film, saj v glavnem v vseh petih zgodbah rije »pri tleh«, med lazhe dostopnimi malimi ribami, nemochno in brezizhodno vpletenimi zhe v otroshtvu, ter v pretezhni meri ustvarja vizualno plakatno in slushno hrupno mehanichno (revolversko) napetost, medtem ko najvishja, javnosti nedosegljiva elitistichna ozadja zlochinskega omrezhja, ki si tako rekoch ne mazhejo rok, cheprav rafinirano »demonichno« segajo v vse celice druzhbe, le »previdno« nakazhe z besedilno opombo na koncu: camorra nelegalno (najvechji evropski dispecher mamil) pridobljeni denar vlaga v legalne, tudi plemenite posle ... (A propos: nekateri she zmeraj menijo, da »camorra« v resnici sploh ne obstaja, da je le »literarni izmislek«, nekakshna paranoichno-fantazmichna metafora ...)
ZA VEDNO (Slovenija, 2008; Kinoklub Vich, 17. 1. 2009). Damjan Kozole, avtor vech uspeshnih filmov (Rezervni deli, Delo osvobaja), je po lastnem scenariju rezhiral she en izrazito minimalistichen, cheprav na prvi pogled niti ne tudi posebno hermetichen slovenski film na temo »prizori iz zakona« (bergmanovsko-hanekejevska komorna »face to face« anatomija intimnih odnosov; prim. zlasti Hanekejev »stanovanjski par« v filmu In kaj pride potem?, 1974). Minimalizem v likovni umetnosti ali v literaturi vsekakor ni isto kot v filmu; za slednjega, ki je »kot fenomen« imanentno populistichen (spektakelsko-karnevalsko-teatralichen) medij, je toliko bolj nevaren, che v svoji komorni zozhenosti ne premore dovolj avtentichne psihodramske intenzitete, nujne za izkustveno-sporochilno tehtnejsho fascinacijo gledalca z »gibljivimi slikami« (gibljivi foto-strip ali »teater senchnih lutk«). Za vedno je sicer formalnotehnichno korekten, eleganten izdelek, Marjuta Slamich in Dejan Spasich, ki sta upodobila »middle-class« zakonski par v sporu, ujetem med stene (solidno komfortnega) ljubljanskega stanovanja, sta tipoloshko ustrezna in igralsko neoporechna (njun spor ima tudi rahlo nakazano balkansko etnokonotacijo z junakovimi besedami: »Ve Slovenke ste take ...«; partnerica je sicer po videzu bolj »juzhnjashka« kot pa »tipichna Slovenka«; tudi priimka obeh igralcev vsebujeta »simptomalno« etnokonotacijo v slavo-balkanskih konchnicah —
ich / -ic). Zanimiva tematska zasnova kot poskus analize psihoteroristichne torture »blizhnjih srechanj«: v zachetku prepira je moshki skrajno aroganten »gospodar«, zhena pa njegova ochitna zhrtev, po »neopaznem preobratu« v njuni drami pa se on razkrije v svoji ranljivosti in nemochi, ona pa ob pompozno patetichni glasbeni spremljavi, ki nadomesti stisnjeno »mijavkajocho« uvodno popevko, »za vedno« (zavedno, zavestno in samozavestno — z osebno prtljago na koleshchkih) »odresheno« odkoraka v poanto — namrech v objem drugega moshkega, rezervnega ljubimca; torej bolestno ljubosumje njenega mozha ni bilo povsem brez razloga. Kljub vsemu bergmanovsko-hanekejevska vzporednica ostaja predvsem rudimentarno tematska; kvazidokumentaristichno »odsotna fabula« (slovenskemu filmu je praktichno neznan pojem »polne dramske zgodbe«) s prgishchem stereotipnih dialogov in afektiranih »close-up« situacij brez kompleksnejshe psiholoshko-dramske intenzivnosti je v glavnem le torturna preizkushnja gledalchevega potrpljenja ob najnizhji stopnji gledljivosti (od pol ducata gledalcev sta dva zhe kmalu po zachetku zapustila predstavo). Mogoche je vechja vrednost tega filma ne v tem, kar prikazuje »kot tak«, se pravi intimistichni problem zakona kot najtesnejshega dvospolnega razmerja, temvech v njegovi mozhni (nehoteni?) »metaforichnosti« za sploshnejshe sistemsko-sociopsiholoshke odnose med tako ali drugache nadrejenimi in podrejenimi (variante hierarhichnega mobinga z vsakrshnimi kompleksi, preobrati, prevrati ipd.).
LJUBEZEN IN DRUGI ZLOCHINI (Ljubav i drugi ?Iochinr, Srbija, Nemchija, Avstrija, Slovenija, 2008; Kinodvor, 10. 2. 2009). Kljub vechdrzhavni koprodukciji je mogoche rechi: she en srbski filmski zadetek v polno, vreden ogleda (scenarij in rezhija Stefan Arsenijevich, celovecherni prvenec). V jedru tehtna sociopsiholoshka drama z elementi thrillerja pod naslovom, ki ima posebno sporochilno vrednost kot svojevrstna invencija, nakazujocha »zlochinsko« vsiljevalno-polashchevalno razsezhnost tesnih medosebnih odnosov. Kontekst danashnje tranzicijske Srbije, beograjsko betonsko blokovsko naselje, vizualne in dogajalne (mafijske) asociacije s sochasno (istega leta nastalo) italijansko Gomoro. Refleksija radikalne krize jugovzhodnoevropske, balkanske, exjugoslovanske shizoidentitete: razvojna (avto)blokada, spricho katere odpoveduje celo osnovna logika medchloveshke besedne komunikacije, tako da ob znachilnem (?) »slovanskem chustvovanju« preostajajo le okleshcheni poldialogi ali sploh »protestni« molk na robu samomora. Deloma film spominja na nekatere sodobne slovenske filmske upodobitve urbane depresivnosti, na trenutke se zazdi, da se bo izgubil v podobno zozhenem maniristichnem »hermetizmu«, vendar se na koncu izkazhe, da mladi rezhiser obvladuje temeljno koherenco drame z natanko, zrelo, preprichljivo domishljenimi odnosi med liki, predstavljenimi z izvrstnimi igralci, in z enodnevno (od jutra do vechera — odvechni »literarni« mednaslovi) intenzivnostjo njene fabule. Z briljantno (poetichno dvoumno) konchno poanto prevlada ves chas pomalen grozecho afektiranost »tenke« osnovne intrige: zrela zhenska, profesorica rushchine (simptomalna predtranzicijska, v jugosocializmu
formirana »panslovanska« poklicna perspektiva), in njen deset let mlajshi »vechni zaljubljenec« (ki je privatno »zhrtev matriarhata«, druzhbeno pa mafijskega nadomestnega patriarhata) spoznata, da je njuna prastara medsebojna »rusko-srbska« simpatija zunaj resnejshe relevance, zgolj projekcija »zhelje«, ki na begu pred sabo le v charovnishki fantazmi (mladi ljubimec je tudi rokohitrc) presega magichno mejo med mozhnim in nemozhnim. Brezposelni mladenich, mali lokalni mafijec (igra ga Vuk Kostich) se profesorici vsiljuje s podobno patoloshko »zatezhenostjo«, kakor njegova mati samohranilka (markantna stranska vloga Milene Dravich), odcvetela »kafanska pevachica« v nenehni obsesiji z mladostnim »uspehom« v Parizu, blokira vsak njegov poskus »izhoda«. Rusistka (igra jo Anica Dobra) kljub mladenichevemu muchnemu osvajanju, ki jo skoraj prilepi nazaj k tlom, uresnichi svoj prvotni nachrt odhoda in iz zadushljivega okolja odleti v tujino (seveda na Zahod, ne v »poklicno izbrano« Rusijo); priklopna mizica ob sedezhu v letalu se poleg nje sprozhi, kot da je mladenich z njo, tako da ni gotovo, da je »charovnik« zares dokonchno oblezhal pod kroglo mafijskega »kolega« na beograjskem betonu.
PREHOD (Slovenija, 2008; Kinoklub Vich, 23. 3. 2009). Prvenec rezhiserja Borisa Palchicha je sholski primer filma, kjer je v osnovnem obrtnem smislu vse razmeroma solidno (od triavtorskega scenarija — Palchich, Franci Slak, Vladimir Nardin po istoimenskem romanu slednjega — in rezhije prek igralcev do scenografije in glasbene opreme), konchni rezultat pa je bolj negativen kot pozitiven ter celo zastavlja vprashanje o (ne)potrebnosti celotnega projekta. Grozljivka (horror) z elementi fantastike je skrajno problematichen, navidezno »udoben«, zdrsljiv zhanr, danes na modnem vrhu, vendar niti Holivudu ne zagotavlja uspeha. Shpektakelska varianta zahteva enormno financhno podlago z vrhunsko tehnologijo, komornejsha pa zanesljivo dramsko-psiholoshko tehtnost. Shpektakel je za slovensko filmsko proizvodnjo seveda »chista fantastika«, aduti skromnejshe izvedbe pa naj bi bili izvirnost, preprichljivost, funkcionalnost, prostorsko-chasovna avtentichnost (Prehod se uradno oznachuje kot »psiholoshki triler«). Nekaj izvirnosti Prehod nakazuje v svoji »prehodni« ljubljansko-trzhashki tematsko-problemski zasnovi (spopad slikarja kot nachelnega outsiderja z mednarodno menedzhersko »tajno organizacijo« ZOM, ki si poskusno za eno svojih oblastnishko-profitarskih manipulacij izbere kreativca v kombiaciji s plavolaso in temnolaso fatalko), vendar se skozi fabulativno nepregledno nizanje sekvenc, ki so »povzetki« standardnih, neshtetokrat variiranih »metapsihichnih senzacij«, razpirajo le afektirano »napeti« dramski fragmenti, ki jih skusha zaokrozhiti konchna poanta: slikar, v bistvu bohemska socialna neroda, s svojim starim mercedesom »zmagoslavno« prehiti zloslutni tovornjak, s katerega na slikarjev vetrobran ne pade vech usodna cerada.
MACUNAIMA (Brazilija, 1969; Kinoteka, 4. 4. 2009). »Eksotichna poslastica« v okviru enotedenske retrospektive brazilskega filma. Ljubiteljem »nekonvencionalnih genialnosti« iz kinematografij »tretjega sveta« je mogoche
priporochiti ta primerek »komedije« z ambicijami v satirichni kritiki brazilskega nacionalnega konteksta: neznosna dveurna psihotortura s kaotichno »zgodbo«, ki na katerem koli mestu obljublja odreshitev konca, a z nepopustljivim, vreshchavo spakljivim sejmarskim igralstvom zmore dotolchi tudi najbolj potrpezhljivega »filmofila«.
RIM, ODPRTO MESTO (Roma cittä aperta, 1945; Kinoteka, 11. 4. 2009). Klasika italijanskega neorealizma, suverena rezhija Roberta Rossellinija z razsezhnostjo dokumentarnosti; preprichljivo avtentichni, enkratni liki v svetovnem filmu s temo druge svetovne vojne, vrsta antologijskih sekvenc. Katolishki duhovnik sodeluje v odporu zoper nemshkega okupatorja po kapitulaciji Italije, sijajna Anna Magnani kot preprosta Rimljanka. Izjemno funkcionalna prepletenost najbolj navadne (veristichne) vsakdanjosti, ki se na robovih revshchine dotika tudi komichnosti, ter na drugi strani skrajne vojne napetosti kot obsesivne gonje chloveka na chloveka.
GRAN TORINO (ZDA, 2009; Kolosej, 22. 4. 2009). Tipichen film Clinta Eastwooda, chigar ime in priimek sta, kot je znano, izjemen primer veljavnosti latinskega izreka »nomen est omen«: v anagramu »old west action«. Jedro, okoli katerega se vrti in ga vedno znova reflektira v razlichnih variacijah (ki jih izvaja temeljito »individualistichno« kot producent, rezhiser, igralec svojih filmov), nekakshna vodilna nit njegovega filmskega opusa je analiza znachilnega vesternovskega mita o samotnem izobchencu (prim. legendarno stripsko-filmsko serijo Lonely Rider), ki nekje na robu ali sploh zunaj zakona, tj. kot »outlaw« (prim. Eastwoodov film Outlaw Josey Wales, 1976), »na svojo roko«, v smislu posebnega samozhrtvovanja, superiorno, neusmiljeno (prim. Eastwoodov Neusmiljeno, 1992, in enakonaslovni Hustonov vestern iz 1959) opravlja funkcijo izjemno uchinkovitega ochishchevalca, mashchevalca, pravichnika ali »odreshenika« (antichna, morda sploh indoevropska tradicija: Ojdip je prestopnik zakona, zlochinec, kot tujec pride v Tebe in mesto odreshi poshastne sfinge). Pri tem je Clint opisal celoten ontoloshko-fenomenoloshki lok od zgodnje, tako rekoch adolescentske idolatrije machizma do njegove, verjetno konchne »avtokritike« v Gran Torinu. Tu gre za slovo velikega junaka novejshega vesterna skozi demistifikacijo machizma, v naslovu in v ozadju vsega dogajanja je junakov oldtimerski avto ford gran torino (gran torino — ital. veliki bikec, iz toro — bik; inventivna asociacija priimka klasika vesterna z italovesternom, ki je bil Clintovo prelomno izhodishche k veliki filmski karieri). Clint kot glavni junak je »pravi Americhan« z znachilnim poljsko-slovanskim priimkom (»Polish American«), zhe vechkrat uporabljenim v amerishki literaturi in filmu, tako da ima zhe legendarno simbolichno vrednost; zlasti npr. Marlon Brando kot specifichna filmska ikona problematichnega, neprilagojenega, arogantnega tipa z imenom Stan Kowalski v Tramvaj po%heknje (1951); v poljshchini pomenska zveza s pojmom kovanja, pravzprav »sin kovachev« ali »Kovachich« (prim. tudi Lech Kowalski, sodobni amerishko-poljski rezhiser). Clintov Kowalski je ostareli »odmev« Brandovega: oba v majici, depresivna arogantnost obeh, Brando momlja, Clint renchi svoje dialoge,
njun filmski priimek nakazuje »vzhodno afiniteto« (Clintov pravi priimek pomeni »Vzhodni gozd«; asociaciacije z aktualnimi »westeast« razmerji, prim. njegov nedavni monumentalni diptih o vojni z Japonci). Clint-Walt Kowalski zavestno hoche biti pravi Americhan, belec, z mochjo nabit zahodnjak, a je le aroganten, depresiven, bolan starec, med napadi kashlja pljuje kri, kazhe da ima raka; slab izvid dobi od zdravnice, ki je Kitajka. Njegovi odnosi z lastno druzhino so bolj »nikakrshni«, po zhenini smrti zhivi sam v predmestni hishi na srednjem zahodu ZDA, v soseshchini so vse hishe pokupili priseljenci iz Azije, a tudi on ima za sabo dolocheno izkushnjo drugachnosti (po poljskem poreklu je katolichan, to so v ZDA v glavnem poleg Poljakov she Irci, Italijani in Latinoamerichani, za protestantske wasp-rasiste sami »zaznamovanci«). Medsebojno zafrkavanje glede porekla med temi Azijci kazhe, da so shli skozi isto torturo s strani »pravih Americhanov«, kakrshno zdaj oni izvajajo nad she novejshimi Azijci, oboji pa so oznacheni kot »rumenci« in »poshevnookci«. Clin-Kowalski odkriva problem odnosov stari-novi Americhani skozi posebno izkushnjo: njegovi sosedje so iz Vietnama, iz posebnega plemena Hmong, ki je bilo med vojno na strani Americhanov, po zmagi komunistov pa so skupaj z amerishko vojsko pobegnili v ZDA; za Walta je najbolj osupljiva tradicionalno trdna druzhinsko-sorodstvena povezanost teh ljudi, to je tisto, kar obchuti kot posebno oster lastni manko. Mladi katolishki zhupnik irskega porekla terja od njega spoved, ki je sicer »chista formalnost«, a ima lahko posebno tezho, saj chloveka soocha z nenehnim samosprashevanjem v etichnem smislu. Kowalski je moralno obremenjen glede lastne druzhine; ni znal prav vzgojiti dveh sinov, ki sta se mu, skupaj s svojimi otroki, povsem odtujila (ime njegovega avta je italijansko, sin pa prodaja japonske avtomobile in kot biznismen nima chasa niti za telefonski pogovor z ochetom); obremenjen je tudi s spomini iz korejske vojne (vzporednica z vietnamsko), kjer je pobijal ujetnike. Zdaj, kot starec, se neoborozhen poda v samomorilski pohod proti tolpi azijskih mladostnikov (svojevrstna kopija druge tolpe, ki jo sestavljajo Mehichani in chrnci); ko ga prereshetajo, obchuti etichno zadostitev, ki ga je desetletja zhrla, ubijanje korejskih ujetnikov placha (mashchevanje ni nikoli prepozno) s svojim zhivljenjem in tako pretrga krog kri-za-kri, ki ga hoche nadaljevati njegov mladi prijatelj Tao. Nakazuje se poanta: vse zhivljenje je skushal biti na liniji stroja kot zahodne »volje do mochi«, kot ostareli »tough guy« spozna svojo chloveshko omejenost in ranljivost ... Gran Torinu je mozhno priznati status filmske mojstrovine, a z dolochenim pridrzhkom kot za ves Eastwoodov tako igralski kot rezhijski opus: od anonimnega heroja v Leonejevih operetah prek Sieglovega »fashistoidno-grankaco« Dirty Harryja s koltmagnumom do »slovanske etichne samokritike« (v zachetku kariere se je tezhko uveljavil, kritika ga je podcenjevala kot igralca tretjerazrednih vesternov in akcionerjev, danes je fan mnogih kritikov, vechinoma njegove filme znatno precenjujejo, ker so s posluhom tempirani na dolochene »potrebe chasa«, nekateri ga celo kot edinega postavljajo ob Bergmana ali Forda ...). Nekje v sredini zachne Gran Torino izgubljati trdno nit,
postaja dolgochasen in chasovno neekonomichen (sploh se Clint kot rezhiser neredko nagiba k nevarni »lezhernosti«, za marsikaterega njegovih filmov bi bilo dobrodoshlo krajshanje), nekatere sekvence niso najbolj preprichljive ali pa so skrajno stereotipne s prizvoki dejavueja — zlasti uvajanje najstnishkega prijatelja Taoja v odraslo moshko druzhbo v Italijanovi brivnici (deloma asociacije na pokroviteljsko in »za lase privlecheno« uvajanje dekleta v svetovni boks v precenjenem filmu Million dollar baby, ki je mojstrsko aranzhirana bedarija — z oskarjem za rezhijo). V Gran Torinu machizem razgrne samokritiko, a temeljno razmerje ostaja: ob belem supermanu so azijski priseljenci neizogibno drugorazredniki, ki se v novem okolju shele udomachujejo, amerikanizirajo in s tem resnichno »uchlovechujejo« skozi mehko »toleranco«, ki jih vsrkava, da je naposled kakrshno koli sklicevanje na lastno izvirno identiteto brezpredmetno. GT je tako rekoch pelmel »povzetkov« iz vsega, kar je Holivud ustvaril v filmu: koshchek modernega, do »aboriginov« tolerantnega vesterna (Azijci namesto Indijancev), noir kriminalka, akcijski thriller, melodrama (nakazana z azijsko mladoletnico), mladinsko-vzgojna moralka, psihosocialna etichno-religiozno implicirana drama, naposled izzveni kot gerontoloshka »tragedija« s propadom humaniziranega glavnega (mitskega) junaka, ki ne zmore vech prave vojne.
LAJF (Slovenija, 2008; Kinoklub Vich, 2. 5. 2009). Filmski prvenec, programsko oznachen kot »komichna drama«, znanega gledalishkega rezhiserja Vita Tauferja. She ena varianta zhe kar maniristichno komornih, na peshchico oseb omejenih interiernih podob sodobnega slovenskega (malo)mestnega bivanja (z majhno spremembo: tokrat ne gre za Ljubljano, ampak za Celje; kaj je mitropsko-podalpski »urbanizem«, nakazuje npr. podatek o 24 mil. preb. Shanghaja); kazhe, da se v chasu vsestranske globalizacije slovenski film »ekonomichno« zapira v druzhinske drame med shtirimi stenami, toda tovrstni »minimalizem«, ki dishi po televiziji, je za film v glavnem skrajno problematichen. Z gledalishko veshchino izvedene nekatere sekvence, zlasti furiozno sklepno srechanje pri ochetu ene od junakinj (tezhak alkoholik, ki pa mu ochitno gre dobro, z druzhino zhivi v solidnem standardu, v katerem njegova najstnishka hchi ni zadovoljna »z nichimer«), katere prijateljici (izrazito fantovskega videza) je »mamin sinchek« (njegovi spori z materjo so videti, kot da gre za »ocheta in hchi«) zaplodil nezakonskega otroka. »Anti-evokacija« legendarnih »romantichnih komedij« Chapove Vesne (1953) in njenega she bolj imbecilnega podaljshka Ne chakaj na maj (1957; 2. 5. 2009 na TVS 1), v katerih so najstnike prav tako igrali prestari igralci (sprejemljivo za oder, katastrofa za film). Che je kdo prichakoval, da Lajf (oveshen celo z nekakshno »interierno« nagrado) prinasha »vesnin maj« v slovenski film, je chakal zaman ... Nekaj iz zhabje perpektive posnetih, v glavnem stereotipnih fragmentov kvazinaturalistichnega afektiranja (in temu primernega »sproshcheno« travmatiziranega modernega chvekanja z narativnimi dodatki v offu) ne more biti nikakrshen alibi. Odvechen fajl.
REVNI MILIJONAR (Slumdog Millionaire; kopr.; VB, Indija, 2008; Kolosej, 7. 5. 2009). Film angleshkega rezhiserja Dannyja Boyla (znan zlasti po »kultnem« Trainspotting, 1996, ki obravnava narkomansko obrobje Edinburgha) in indijskega sorezhiserja Loveleena Tandana je letos pometel s konkurenti, zasut z oskarji. Izjemen primer main-stream popfilma, aktualna trendovska kvintesenca, ki pa, podobno kot Trainspotting, prihaja z obrobja: globalizirana (zahodno-vzhodna, anglo-indijska) pravljica, po indijskem romanu povzeta, razmeroma preprosta, populistichna, ne posebno zanimiva zgodba kot sodobna variacija na prastaro temo »berach postane kralj« (tokrat s pomochjo rachunalnikov in zveste ljubezni), ki pa je inventivno, cheprav ponekod tudi nekoliko manj pregledno strukturirana, in daje obrtno soliden vtis vsebinske polnosti. V tem smislu gre za nabitost s »peklenskim ritmom« (ki pogolta tudi kakshne hibe, npr. zasedba likov v razlichni starosti), s shokantnimi »socioloshkimi« sekvencami (nekaj enkratnih: dechek skochi v jamo s fekalijami, da bi prishel iz »shtrbunk stranishcha«, ali pa oslepitev otrok, da bodo kot slepi berachi prinashali vech dobichka mafiji »plemenitih zashchitnikov«), z melodramskimi emocijami, pomeshanimi med trilerski suspenz, ter ne nazadnje z ekspresivno glasbeno spremljavo, ki se v stilu indijske filmske manire poantira celo v etno-baletne elemente. Osnovna fabula o (muslimanskem) fantu iz mumbajskega predmestja najnizhje revshchine, ki na tv tekmovanju »Kdo zheli biti milijonar« v skrajni igri zhivcev pobere 20 milijonov rupij, je dosledno kombinirana z vzporednim zaslishevanjem druge vrste (policija sumi, da pravilne odgovore dosega z goljufanjem) in s flashbacki kot junakovimi biografskimi retrovizijami. Skratka: suvereno rezhiran, kljub tragichni podstati vitalistichen, deloma tudi dokumentarno informativen (kaos urbanizacije v senci indijske poldruge milijarde), razmeroma funkcionalen fast-food obrok »flickerskih« vizualno-zvochnih senzacij. Ob dodatni izostritvi pogleda se v glavnem razkrije kot nishtrc.
OXYGEN (Slovenija-Jugoslavija, 1970; Kinoteka, 8. 6. 2009). Chetrti celovecherec Matjazha Klopchicha (1934-2007), rezhiserja z nedvomno pomembnim filmskim opusom, ki pa ga oznachuje izjemna tematsko-stilska raznolikost, tako rekoch imanentna protislovnost, razpeta med novovalovskim modernizmom (»osamosvajanje« filmske slike, »preseganje« zgodbe, ki je in je hkrati ni) in »prostodushnim« tradicionalizmom, med evropsko urbaniziranim abstrahirajochim esteticizmom in podalpskim podezhelskim (soc)realistichnim populizmom (»simbolichna« zgovornost naslovov od Zgodba, ki je ni do Moj ata, socialistichni kulak). Klopchichev najpopularnejshi, za shirsho publiko kar legendarni film je Cvetje v jeseni, starosvetno sentimentalna »slikanica« po Tavcharju, najboljshi pa Sedmina (po romanu Bena Zupanchicha), poetichno-akcijska evokacija medvojne ilegale v okupirani Ljubljani, po nastanku njegov tretji celovecherec, posnet leto pred Oxygenom, najslabshim. Hitremu vzponu k izvirnemu ravnotezhju med izraznimi nasprotji v Sedmini je namrech neposredno sledil she hitrejshi padec, nato »umik in pobiranje« prek tv ovinka (Cvetje v jeseni)
ter postopno »vrachanje«, a nekdanjega vrha ne dosezhe niti zadnji, po skoraj dvajsetletni prekinitvi (po Moj ata ...) ambiciozno zastavljeni in shiroko prichakovani »labodji spev« Ljubljana je ljubljena (tematska vrnitev k Sedmini, po naslovu pa tudi k istoimenskemu kratkemu filmu z zachetka kariere) ... Oxygen, za katerega je scenarij Dimitrija Rupla priredil Klopchich, kazhe omenjeno razpetost med filmofilskim larpulartizmom in izoliranim »idilichno-komichnim« podezhelskim kontekstom (tukaj neimenovani, po vsem sodech, »dalmatinski« otok) kot svojevrsten povzetek vsega opusa. Meshanica zhanrskih elementov SF, grozljivke, trilerja, »fellinijevske« makabrichne farse in ironichno metaforizirane druzhnenopolitichne kritike (»revolucionarnost« v 60-70-XX aktualnega hipijevstva) ni brez posameznih zanimivejshih nastavkov, ki pa jih brezizhodno dushi celota kot tezhko gledljiva maniristichna lepljenka zastajajochih, fragmentiranih »estetskih fotografij«, afektiranih dialogov in situacij brez posluha za intenzivnejsho koherenco dramske fabule in funkcionalnost njene izpeljave. Kljub temu je izvrstnemu igralcu Stevu Zhigonu z mimimalistichno igro uspelo nakazati markanten lik novinarja kot senzibilnega, esencialno destruiranega, intimno-ljubezensko (»klasichna« opozicija plavolaska : temnolaska) in socialno-politichno razdvojenega intelektualca, ujetega v histerijo »druzhbene krize« kot tedaj aktualnega poskusa »odcepitve« otoka od vojashko-ideoloshko zablokiranega kontinenta (pol stoletja po nastanku filma je »slovenski idilichni otok« ali pol-otok del nekega »drugega« kontinenta, na katerem je vendarle nekaj vech kisika ...)
MOJA HISHA (Bokunchi / My Houser, Japonska, 2002; Kinodvor, 9. 6. 2009). Zadnji film v okviru Kinodvorovega Tedna sodobnega japonskega filma se v prichujochih zapisih »navezuje« na predhodni Klopchichev Oxygen s tematskim fenomenom brezimnega, a vseeno z geografskim kontekstom oznachenega otoka. Tudi tu gre za zadushljivo izoliranost otoshke province, vendar ne z vidika SF zhanra (ki seveda ni negativna opredelitev, kakrshni sta blizhe porno ali snuff), temvech predvsem v smislu etnosocioloshkega, skoraj »poldokumentarnega« naturalizma z grotesknimi poudarki. Moja hisha, priredba po popularnem japonskem stripu (rezhiral Junji Sakamoto, r. 1957), govori o vrnitvi matere in hchere, profesionalnih prostitutk, na rodni otok k lastnima »pozabljenima« mladoletnima sinovoma, s katerima bolj ali manj neuspeshno skushata vzpostaviti »ponovni stik« (mati »mimogrede« proda lastno hisho, da bi enkrat za vselej razbila zakleto navezanost kvazidruzhine na otok). Ozrachje ribishke revshchine, v kateri je edini temeljitejshi izhod »beg v svet«, dushi sleherno vedrejsho perspektivo, cheprav film osnovno muchnost bivanja nachelno kompenzira s humorno-voluntaristichnimi elementi brez radikalnih udarcev. Pri tem koketira zlasti s simpatichnim otroshkim glavnim igralcem, vendar vse zajema entropichno vrtenje v razvlechenem, vsekakor predolgem krogu »epizodichno« nanizanih sekvenc brez celovitejshe dramske fabule in tehtnejshe poante (namesto slednje se konchuje z bombastichno odjavno shpico ob forsirani »hard core« glasbeni spremljavi).
Chlovekov razvoj
Anton Lajovic
O HIERARHIJI NASHIH VREDNOT
»Na^iv kulturni delavec1, postaja pri nas skoraj zpe smeshen.« ("Slovenec")
V nedeljskih shtevilkah, torej s posebnim poudarkom, je Slovenec dne 28. decembra 1930 in 4. januarja 1931 prinesel dva chlanka anonimnega chlankarja, ki po svojem tonu in duhovnem nivoju kazheta na istega avtorja. Ta anonimni chlankar je Josipa Vidmarja, znanega literarnega kritika, osebno napadel s takimile izrazi: »neki Vidmar«, »Vidmar, o katerem razen dveh treh kavarnishkih omizij komaj she kdo na svetu ve«, »breztaktnost Vidmarja«, »ta mladi gospodek«, »veliki liberalni knjizhevni arbiter«, »ton njegovega odgovora je nadut«, »liberalni kulturni in literarni samozvanec«. To vse zaradi neke Vidmarjeve, na nashe literarne razmere nanashajoche se izjave, ki jo je po svoje oblikoval za beograjsko Pravdo beograjski chasnikar Drainac.
Poleg teh osebnih izpadov je anonimni chlankar she generalno napadel kulturne delavce v celoti s stavkom, ki je v nashem naslovu. To je en dogodek.
Ta me pa spominja po svojem tonu drugega, ki je pred kakimi desetimi leti zadel enako nashe kulturne delavce, samo da je prihajal od druge strani. Takrat je v Jutru zaradi znane, ah, tako skromne kulturno-politichne izjave ravno tako neki anonimni chlankar ponovno z enakim zanichljivim omalovazhevanjem tolkel po slovenskih kulturnih delavcih in jih skushal osmeshiti na skoro prav isti nachin, kot sedaj Slovenchev chlankar.
In k tema dvema dogodkoma she tretji dogodek.
Lansko leto 14. marca je zagrebshko Slovensko prosvetno drushtvo priredilo v ljubljanski operi akademijo v chast hrvashkemu pesniku Domjanichu pod pokroviteljstvom chastnega odbora, ki ga je to prosvetno drushtvo izbralo in objavilo takole:
Ban dravske banovine inzh. Sernec Dushan Knezoshkof dr. Jeglich Bonaventura Divizijonar Tripkovich Sava Mestni zhupan dr. Puc Dinko Rektor univerze dr. Dolenc Metod Pisatelj Finzhgar Fran Pesnik Zupanchich Oton
Toda kaj ima tale1 tretji dogodek opraviti s prejshnjima dvema, boste vprashali. Toda ko pogledamo natanchneje, se pokazhejo globoke skupne vezi vseh treh dogodkov.
Zhe to, da sta po kulturnih delavcih v celoti, vsak ob svoji priliki, po svojih anonimnih sotrudnikih padla dva nasha politichna glavna dnevnika na isti nachin in v istem tonu, dasi sta si po svetovnem nazoru chisto nasprotna, zhe to kazhe, da mora biti temelj takemu odnosu do kulturnega tvorca v neki skupni idejnosti. A katera naj je ta skupna idejnost, ki tako presenetljivo vezhe v skoro identichen odnos do kulturnih tvorcev nashega katolishkega in nashega liberalnega anonimnega chlankarja? Na vse to nam da prav tako presenetljiv odgovor ravno izbor chastnega odbora, ki si ga je nashe dobro zagrebshko Slovensko prosvetno drushtvo izbralo, ne da bi si bilo pri tem mislilo kaj posebnega, ker se mu je zdela izbira in razporeditev teh mozh popolnoma samo po sebi umevna. Toda vzemimo, za primer samo, da so vsi mozhje tega chastnega odbora danes umrli. Kaj mislite, kakshna bo cena tehle mozh, recimo, chez shtirideset let? Ali se vam ne zdi, da se bo vrstni red skoraj na glavo postavil in da bo po vrednosti stal na prvem mestu oni, ki je danes na zadnjem, in da mu bodo sledili ostali le v daljshih presledkih ali pa da bo spomin njih vechine sploh popolnoma ugasnil? In kako se vam zdi, da bo cenitev tiste daljne bodochnosti — boljsha ali slabsha od nashe? Vsa verjetnost je za to, da utegne biti boljsha, ker bo tisti rod v taki duhovni in chasovni distanci nasproti nashim sedanjim narodnim vrednotam, da ga nikaki majhni oziri ne bodo mogli motiti.
In zopet nastane novo vprashanje. V chem vendar lezhi to, da je nashe sedanje vrednotenje tako silno razlichno od onega, ki ga gledamo v bodochnosti? Na vsak nachin razodeva razporeditev mozh odbora, ki jo je imenovano prosvetno drushtvo tako samo po sebi umevno postavilo na chelo svoji akademiji, neko socialno ocenitev, ki se je tem dobrim ljudem zdela po njihovem mishljenju globoko utemeljena.
In je tudi utemeljena, in sicer natanchno z isto mentaliteto, kot jo imata anonimna chlankarja Slovenca in Jutra do kulturnih tvorcev.
Che pa najdem, da te tri tako razlichne reprezentante chisto razlichnih nashih socialnih slojev vezhe isto gledanje na neko stvar, mi je jasno, da mora biti ideja, ki vezhe vse te tri razlichne smeri, ideja neke vishje kategorije. In jo najdem v naslednjem:
To svojevrstno gledanje omenjenih treh faktorjev na narodno kulturo ima svoj izvor v nashem predprevratnem zhivljenju v tuji drzhavi. Ko smo Slovenci zhiveli pod Avstrijo, je bila vsa politichna moch v nemshkih rokah. Vodstvo politichne birokracije je tudi po vseh slovenskih dezhelah imela nemshka birokracija, ki nas je tem bolj tlachila in muchila, chim manj nadarjen in chim bolj omejen je bil dotichni nemshki birokrat. Tachas je nash chlovek v politichni sluzhbi dosegel
samo podrejeno mesto, nikdar pa ne vodilnega. Tudi v justichni upravi nismo imeli nobenih vodilnih mest, in che je sluchajno kak Slovenec prishel do kakshnega vsaj deloma vodilnega mesta, je to malo vishje mesto navadno plachal z zhrtvijo svojega znachaja.
Skladno tedanji filozofiji o drzhavi je tudi Slovenec v drzhavi videl najvishjo tvorbo chloveshkega duha in je tej filozofiji rad verjel, ko je strashno moch drzhave chutil neprestano na svoji kozhi. Zato je bilo naravno, da je njegovo sposhtovanje pred vsakim reprezentantom drzhave bilo neomejeno in da je mejilo na tako imenovani sveti strah, ker je vedel, da mu je mogel tak birokrat shkodovati toliko vech, chim omejenejshi je bil, in da je zato bilo v lastni samoobrambi potrebno zadrzhati se nasproti vsem tem birokratom na najsposhtljivejshi nachin. Dolga raba takega zadrzhanja pa je konchno v ocheh nashega chloveka po sebi sami dala socialno vrednost in ceno birokratu, in sicer tem vechjo, chim vishje na lestvi uradnishke hierarhije je birokrat sedel. Ta cena je rastla, chim bolj je v neki pravkar pretekli dobi rastla absolutna moch drzhave tako, da so se poleg cene ljudi, zaposlenih v hierarhijah raznih javnih organizacij, popolnoma izgubljali v ceni oni ljudje, ki niso bili nameshcheni v nobeni taki organizaciji. Ker je bila Avstrija po svojem gospodujochem narodu nemshka drzhava, se je nashe slovensko kulturno zhivljenje razvijalo naravnost v opoziciji do nemshkih drzhavnih interesov. Zakaj v skladu s to nemshko drzhavo in z njenimi ekspanzijskimi potrebami bi bilo le, che bi se bili Slovenci chim bolj podvrgli nemshki kulturni in gospodarski penetraciji in se odrekli vsakrshnim samostojnim kulturnim ambicijam.
Ker pa je stvar stala tako, je za onega nashega chloveka, ki se je prilagojeval mochnejshemu, bilo jasno, da chim vechjo vrednoto je reprezentiral nemshki birokrat, tem manjsho je imel v tedanjem javnem zhivljenju nash kulturni delavec. Zakaj oni je imel v svojih rokah vso moch in oblast, ki jo daje velika drzhavna organizacija, ta pa ni imel nikake mochi in je zato v ceni stal na zadnjem mestu. V tistih nashih chasih pod Avstrijo so z drzhavo sodelovale nashe tedanje politichne stranke in so bile do neke mere delezhne blagodati, ki jih je mogla dati moch tiste drzhave. Zato so se tachas te politichne stranke na neki nachin prilagodile drzhavi in uzhivale v nashem chloveku podobno sposhtovanje, kakrshno je sam imel do drzhave.
Vazhen faktor za cenitev tedanjih socialnih vrednot je bila tudi ideja, dominantna v tisti dobi, da je drzhava neko skrivnostno nadbitje, ki je bilo obdarjeno s chudovito, tudi skrivnostno mochjo, imenovano suvereniteta. Ta skrivnostnost nadbitja je povzrochala, da nihche ni prav vedel, komu nasproti stoji, che je stal drzhavi nasproti. Bilo je to torej chisto brezimensko, nezgrabljivo bitje. Ker je bilo suvereno, se je s tem v zvezi prav zgodaj razvilo naziranje, da za to nadbitje ne veljajo moralni zakoni, kakrshni vezhejo sicer chloveka v njegovih
medchloveshkih odnosih. Suverenost drzhavnega nadbitja je na ta nachin dajala legitimacijo za najsamovoljnejsha dejanja, odvezana vsake moralne odgovornosti. Po zakonu imitacije so se na chudovit nachin pravkar obravnavanemu tipu drzhave prilagodile tudi nashe politichne stranke, posnemajoch nadbitnost, suverenost in anonimnost, in so menile, da imajo, ker so na neki nachin participirale pri drzhavni oblasti in mochi, isto pravico nemoralnega zadrzhanja predvsem v politichnih stvareh, in v posledici tudi v vseh stvareh, ki so prishle na kakrshenkoli nachin v njihovo obmochje.
Te politichne stranke so v svojih listih, seveda tudi v politichnem boju, dosledno uporabljale anonimnost, kar pa je imelo svojevrstne moralne posledice. Razumljivo je, da chlovek, ko napada anonimno, stori to z neprimerno manjshim chutom za odgovornost, kot bi pa storil to, che bi odprl svoj vizir. Anonimnost je tako provzrochila veliko podivjanost boja, ker je anonimni zhurnalist, videch vpliv svoje besede, naglo podlegel skushnjavi, da je zlorabljal svojo moch. Na drugi strani pa je psiholoshki refleks mnozhice na takshen anonimni, od morale chimdalje manj vezani ton bil ta, da se je zavrla dobra mozhnost demokratichnega razvoja in napredka. Kajti preprost mozh iz mnozhice je takshne anonimne boje v strankarskih vodilnih listih videl, kot da izvirajo iz neke chudne, strahotne, nepoznane skupnosti, zdelo se mu je, kot da za takim anonimnim chlankom stoji nepoznana, neznano silna in strashna skupina ljudi, katerih vseh izraz je bil tak bojni chlanek. Ta anonimnost je torej vplivala na chudno teroristichen nachin, dalech oddaljen od nachina, ki naj bi demokratichno pomogel k najhitrejshemu kulturnemu in politichnemu razvoju nashega drobnega chloveka. Da se presodi ta tako globoka razlika, mi je treba samo opozoriti na to, kako je psihologija anonimno teroriziranega preprostega mozha razlichna od psihologije prav istega, che bere chlanek, podpisan z imenom. V takem primeru ve, da ima opraviti z mnenjem posameznika, glede katerega mnenja ima svobodo, da se mu prikljuchi ali pa ga odkloni. Taka svobodna izbira mnenja je jedro vsega napredka. Take svobodne izbire pa ni bilo niti za preprostega niti ne za inteligentnejshega mozha ob anonimno-teroristicnem chlanku, razen che je bil to mozh posebno mochnega znachaja in mochne naravne miselne nadarjenosti.
Dokler smo zhiveli pod Avstrijo, nam je zhivljenje kazalo, da ta drzhava, kolikor je imela svojo birokracijo in svoje reprezentante v slovenskih dezhelah, ni videla vazhnosti v tem, da ima v svoji sluzhbi talentirane ljudi. Tudi na vazhna in vodilna mesta je nastavljala ljudi majhnih in najmanjshih sposobnosti (ki so nas trapili tem bolj, chim bolj so bili nesposobni in neinteligentni).
A to je bilo tudi v skladu s tedanjim, zgoraj omenjenim gledanjem na drzhavo. Che je drzhava bila nadbitje, che je vsa njena moch lezhala le v njej sami kot organizaciji, che je torej le organizacija kot taka bila vir vse sile in krepkosti, potem res ni bilo vazhno in pomembno, da je drzhava poslala k nam na periferijo na vazhna mesta nenadarjene in nesposobne ljudi. Saj oni s svojo nesposobnostjo
niso mogli zmanjshati niti ne alterirati sile in mochi tej mistichni, chudezhni tvorbi — tedanji drzhavi.
Tak se mi zdi aspekt tedanje dobe. Prishel je prevrat.
Ali je bila to taka sprememba, da bi bila morala provzrochiti fundamentalne spremembe tudi v nashih odnosih do javnega zhivljenja?
Ali je nash nachin zhivljenja, vzetega v celoti, mogel in smel ostati isti, kot smo ga zhiveli prej v tuji drzhavi, brzh ko smo sedaj prishli v svojo lastno? V stvari sami je pach lezhal postulat po prevrednotenju vseh nashih dotedanjih zhivljenjskih vrednot, toda zdi se mi, da se duhovni prevrat v nas do sedaj, zhal, she ni izvrshil. Izvrshil se je samo in edinole politichni prevrat, kot sem to zhe vechkrat poudaril.
Pa, evo, v chem je tichala globoka nujnost, da popolnoma preobrazimo najvazhnejshe dele nashega javnega zhivljenja!
Ali je uspevala drzhavna organizacija v chasu nashega zhivljenja pod Avstrijo ali ne, za to smo bili v tistih chasih najmanj vsaj desinteresirani. Mnogim izmed nas je bilo, zlasti ko so se razmere tik pred vojno priostrile in pa posebno med vojno, zelo pogodu, che je shlo kaj narobe, ker smo tem prej prichakovali svojo reshitev. Brez pomena se nam je zdelo tachas, kakshni ljudje drzhijo drzhavne vajeti v rokah, ljubshi so nam bili tisti, ki so slabo »kuchirali«.
Ko pa nas je usoda srechno privedla v skupno drzhavo, je nash odnos do drzhave, do te svoje lastne drzhave in do njenih organov, nujno moral postati drugachen. Ni nam bilo mogoche vech odvrniti spoznanja, da je od mochnega obstoja te nashe drzhave odvisno nashe narodno »biti ali ne biti«. Dobra ureditev drzhave in njeno dobro funkcioniranje sta postala za nas zhivljenjsko vazhna. Zato nam poslej ni moglo biti vech vseeno, kake vrste ljudje sedijo v drzhavni organizaciji na odgovornih mestih. Ali so nadarjeni ali ne, ali imajo visok duhovni nivo ali ne. Poslej je klic po osebni kvaliteti postal bistven postulat nashega narodnega in drzhavnega zhivljenja.
In glej, v tej tochki je podana fundamentalna razlika med nashim zhivljenjem pod Avstrijo in nashim sedanjim zhivljenjem. Prej smo bili desinteresirani za kvaliteto organov, poslujochih v javnih organizacijah. Po prevratu pa je postal kardinalni pogoj za nash narodni obstanek in nash kulturni napredek ravno to, da postavimo na vazhna vodilna mesta chim vech kvalitetnih ljudi.
Toda kako naj bi se to doseglo? Zdi se jasno, da za taka mesta ni zadoshchala samo nadarjenost, temvech da je bil poleg nadarjenosti neobhodno potreben visok duhovni nivo in potrebna chim shirsha izobrazba.
Zorelo je spoznanje, da najboljsha organizacijska oblika ne jamchi in ne daje organizaciji sile, temvech da je vsaka organizacija mochna edinole toliko, kolikor ima v sebi mochnih, talentiranih, energichnih, skratka motorichnih ljudi. Ne samo to. Uspeha ni, che ne bi ti ljudje imeli visokih moralichnih kvalitet, pozhrtvovalnosti, nesebichnosti in samozatajujoche predanosti zastavljenim javnim nalogam.
Vsega tega prej ni bilo, a vse to je poslej postalo nujna zhivljenjska potreba. Toda kako to dosechi?
Visok duhovni, kulturni in moralni nivo je moglo mlajshi generaciji v shirokem objemu dati le nashe zelo poglobljeno kulturno zhivljenje, torej le velik duhovni napor vseh nashih kulturnih tvorcev in kulturnih delavcev. Ti so postali za bodochnost nashega drzhavnega in sploh javnega zhivljenja iundamentalnega pomena. To pa pomeni popolno preobrnitev situacije glede one, kakrshna je bila pod Avstrijo. Kulturni tvorec, prej omalovazhevan, potiskan v stran in bogve kako dalech v stran cenjen nasproti prejshnjemu politichnemu chloveku, je dobil naenkrat v tej novi situaciji pri pravilno postavljeni perspektivi vazhnost, ki dalech presega vazhnost kakrshnekoli javne organizacije.
Prejshnji partizanski chlovek, cenjen zaradi svoje dozdevne politichne mochi, postaja v novi dobi lastne drzhave chisto odvisen od duhovnega vzpona narodovega kulturnega kroga, ki mu edini more dati potrebno duhovno kulturno in moralno kvaliteto, da se ta politichni chlovek pod premiso primerne nadarjenosti chim pomembneje in uchinkoviteje uveljavi, bodisi v politichni stranki bodisi v drzhavni organizaciji sami. Medtem ko prej za politichnega chloveka kvaliteta ni bila prvi pogoj, postaja v novi situaciji kvaliteta zhivljenjski klic. Vrednote so se torej popolnoma preobrnile. Vazhnost strankarske, politichne in drzhavne organizacije stopa v ozadje, a mogochno in neodvrnljivo stopa v ospredje mochni, nadarjeni, duhovno poglobljeni, moralno pokoncu-mozh, skratka: chlovek kvalitete.
Seveda se do danes ta duhovni preobrat, ki je s tako zhelezno nujnostjo usidran v nashe nove razmere, she ni izvrshil.
Ostal je do sedaj samo she daljni cilj, dasi je v nashe zhivljenje zhe trdo zarisana ta smer. To pa na stvari nich ne spremeni.
Toda ko je klic po kvalitetnem mozhu tako nujen, kako pa je z rezervoarjem nashih kvalitetnih ljudi?
Svoj chas, se mi zdi, da sem bral javno debato o vechjih prednostih monarhichnega ali pa republikanskega drzhavnega ustroja. Privrzhenci monarhije so poudarjali kot njeno prednost zlasti to, da ta garantira vechjo in trajno enovitost ter kontinuiteto v vodstvu drzhavne politike. Temu nasproti so republikanci odgovarjali, da je neenotnost in diskontinuiteta drzhavno-politichnega zhivljenja v republiki samo navidezna, in so kazali na to, da na primer Francija, torej dezhela najvechje politichne nadarjenosti in politichne tradicije, ne premore vech kot
kvechjemu tri do shtiri garniture razlichnih vlad, ki se od chasa do chasa med seboj zamenjujejo, vendar ne da bi se, ker so vse te garniture trajno udelezhene v politichnem zhivljenju, v glavnih stvareh le kolichkaj znatno menjale trdne smernice francoskega drzhavno-politichnega zhivljenja.
K temu bi, uporabljajoch ta zgled na nashe prilike, pripomnil, da se nashemu shtevilchno majhnemu narodu, kakor niti ne velikemu narodu, ne rodi brezmejno shtevilo talentov. Nasprotno, shtevilo nadarjenih ljudi je pri nas, kakor relativno v enaki meri pri drugih narodih, zelo majhno.
She velik narod si ne more dovoliti luksusa, da bi kakrshenkoli svoj talent vrgel v kot in ga zanemaril. She manj pa moremo storiti to mi, ki pri skromni falangi svojih kulturnih borcev tem tezhje moremo pogreshati tudi samo enega samega soborca.
Kakshen pa naj bi bil okvir, v katerem naj se pri nas, kakor tudi drugje, udejstvuje nadarjeni chlovek?
Zame ni drugega od onega, da mu pustimo, naj svobodno razmahne krila svojega duha, ker to je edina oblika in mozhnost, v kateri je takemu chloveku dano, da v nash prid izkoristi vso svojo dinamiko in vse svoje tvorne sile. Che se kdaj zdi, da takega chloveka njegov zalet zhene na stranska pota, naj je edini korektiv take deviacije simpatetichna duhovna pomoch njegovih soborcev, zakaj vsaka nasilna oblika oviranja takega avtonomnega zaleta bi bila shkodljiva, ker bi nam unichevala lastne tvorne sile.
S tem se vrnem na svoja uvodna prikazovanja. V konfliktu, katerega zhrtev je postal Vidmar kot oseba, kakor tudi v chastnem odboru, ki ga je postavilo prosvetno drushtvo za Domjanichevo slavnost v Ljubljani, vidim svojevrstno vrednotenje in ocenitve organizacij nasproti tvornim posameznikom. Izbira chastnega odbora kazhe, da so prireditelji cenili nad vse drugo organizacijske postojanke; zanje je bil chlovek, ki stoji na vishji prechki organizacijske lestvice v kaki javni organizaciji, neprimerno vech vreden, zhe samo radi svojega lestvichnega polozhaja, kakor resnichna kvaliteta kulturnega tvorca.* Prav tako precenjevanje partijske kot organizacijske vazhnosti najdem v napadih anonimnih chlankarjev Jutra in Slovenca na kulturne tvorce.
Ta vrednotenja se mi glede na zgorajshnja izvajanja zdijo drastichno anahronistichna in nesodobna. In zato jih tu pribijam kot svarilen zgled. Prav takshno nesodobnost vidim v tem, da si je obojestranski chlankar izbral obliko teroristichne anonimnosti, da je padel po osebi in krogu ljudi, ki so se s poshtenim in nadarjenim prizadevanjem uveljavili v nashem kulturnem zhivljenju. Sledech temu nezglednemu zgledu, je tudi mladi Pen-klub nastopil z napadom proti posamezniku, in to celo proti svojemu soborcu, anonimno, samo pod imenom svojega drushtva. To mu zamerim, ker imam v smislu prejshnjih izvajanj anonimnost, posebno v razmotrivanju kulturnih problemov, za nemoralno, in bi
bil zato zhelel, da so znano izjavo mladega Pena vsi oni chlani, ki so bili zanjo, tudi krili s svojimi polnimi imeni.
Zakljuchujem: Ker je fundamentalna potreba nashega sedanjega narodnega in drzhavnega zhivljenja kvalitetni chlovek, je treba, da se nashe dosedanje vrednotenje chloveka samo po njegovi hierarhichni poziciji temeljito spremeni in da postavimo kot najvishjo in najvechje cene in sposhtovanja vredno vrednoto edinole: nadarjenega, duhovno globokega, moralno mochnega mozha, skratka mozha-tvorca, mozha-borca za nasho duhovnost.
To nashim novim razmeram primerno gledanje na odnos druzhbe in njenih organizacij do posameznika, ustvarjajochega na kateremkoli polju nashega narodnega zhivljenja, bo tudi Vidmarju in borbi, nastali zaradi njega, dalo pravi pomen.
* S tem ne prezrem vazhnosti organizacij kot oblik skupnostnega, smotrnega napora, da se dosezhejo socialno vazhne vrednote. Toda chlovek, ki zastopa kako organizacijo kot njen reprezentant, ni samo s tem zhe zrasel v svoji osebni vrednosti. On ima chisto temporerno ceno, samo za toliko chasa, kot je reprezentant, in samo tisto ceno, ki je skladna z uglednostjo reprezentirane organizacije. Brzh ko neha reprezentiranje ali pade ugled organizacije, pade tudi prejshnji reprezentant v brezpomembnost in nichevost — z edino izjemo, che ga odlikujejo osebne kvalitete. Dozhiveli smo npr. v vrsti nashih velikih zhupanov nekatere, za katerimi she petelinchek ni zakukurikal, ko so padli s stolca. Vendar se v praksi osebna cena in reprezentantska cena chudno zameshavata. Kot da ima oni, ki je na kaki hierarhichni stopnji, zhe samo zaradi tega tudi tej stopnji ustrezajoche osebne kvalitete. To je podzavestno kot pravilen obchuteni postulat, da bi redno moralo biti tako, da bi hierarhichni poziciji tudi vedno ustrezala primerna osebna kvaliteta. A se prerado zgodi, da to dvoje ni zvezano. Zame stoje stvari tako, da bo npr. shkof Anton Bonaventura Jeglich, kar se njegovega shkofovanja tiche, mogoche kmalu izginil iz shirshe slovenske zavesti, a neizbrisno zvezano bo ostalo njegovo ime z njegovimi zavodi, z njegovim besednjakom, z majsko deklaracijo; vse to pa so dejanja, ki potekajo prav iz njegove osebne cene, njegove iniciativnosti, pozhrtvovalnosti in mozhatosti. (Op. pis.)
LJUBLJANSKI ZVON, 1931/2
Rajko Shushtarshich
KRIZA
Koga ali chesa?
Nich kaj spodbudna beseda: kri%a. Z grenkobo in strahom pouzhijemo dnevni odmerek te besede, ki nam ga posredujejo mediji, pa se ne vprashamo, zakaj neki je ravno ta beseda v razlichnih sintagmah tolikokrat ali tako vztrajno uporabljana. Njena aktualnost opazno narashcha — od konca prejshnjega in pa v tem desetletju
—	iz leta v leto, iz dneva v dan, bi lahko rekli. Saj ne mine dan, da nas njeni glasniki
—	mnozhichni-mediji (mas-mediji) ne bi spomnili, da smo v krizi, ki ji ni videti konca, tudi njenega zachetka se vech ne spominjamo. "Kako iz ekonomske krize?" "Kdaj bo popustil financhni krch?" "Kdo je na vrsti, da ga bo kriza odnesla?" "Koga je kriza najbolj udarila po zhepu?" In tako naprej, v razlichnih variacijah. Kriza je svetovna, pa nasha domacha, in konchno tudi nasha zasebna. Pa poglejmo njeno razlago, najprej v Slovarju slovenskega knji^hnegajezika:
kriza -e zh (i) 1. stanje v gospodarstvu, ko se ugodne razmere %a razvoj %achnejo hitro slabshati: kriza narashcha, nastaja; dezhelo je zajela kriza; kriza industrije, kmetijstva / gospodarska kriza; ◊ ekon. kriza periodichno seponavljajoche stanje v kapitalistichnem gospodarstvu paradi neskladja medproizvodnjo inpotroshnjo; Prirochni slovar tujk, CZ, Ljubljana 2005:
kriza -e zh [gr. krisis iz krinein lochiti, deliti; izbrati; odlochiti, soditi]. Wikipedija:
Kriza (gr. Kpian, krisi, prvotno xpiaiq, krisis - prvotni pomen je misel (mnenje), presoja, odlochitev, kasneje bolj v smislu zaostrovanja oznachuje problematichno prelomno tochko, ki zahteva odlochitev. "Kriza" je strokvni izraz v ekonomiji, medicini, sociologiji in politiki.
Samo iz teh razlag bi z lahkoto sestavil razpravo o krizi, natanchneje o krizah vseh sort. Tega seveda ne nameravam, hochem le pokazati, da je beseda kri^a chloveku zelo stara znanka, znana vsaj zhe starim Grkom. In ne izvira iz ere zgodnjega liberalnega kapitalizma, kot je danes prevladujoche mishljenje oziroma kot se dandanes prevladujocha manipulativna uporaba te besede nanasha prav na gospodarsko in politichno ter socialno sfero sistema, sicer pa ima shirok razpon variirajochih pomenov. Enostavno povedano: ekonomska kriza pogojuje politichno, ta pa socialno krizo ljudi (vrstni red pogojevanja je seveda mogoche poljubno zamenjati, odvisno od protagonistov, ki te sfere — podsisteme zastopajo; vrtimo se v zacharanem krogu, odlochitve ni, zaostrovanje v sistemu se stopnjuje, vsi po tihem prichakujemo, da se bo zgodil chudezh, se konchno pojavil reshitelj, ali pa, da bo konchno pochilo, se pravi, da se bo sesul sistem in bomo potem zazhiveli sproshcheno, nekako tako kot poprej — ko krize she ni bilo oziroma ta she ni bila vidna in se o njej ni toliko govorilo. A nich od tega se ne bo zgodilo, ker nich od tega ni resnichno, pa ne zaradi tega ker je to tukaj enostavno povedano, ampak zato, ker je ta direndaj z besedo kri^a zgolj manipulacija z
besedo v smislu novoreka. S krizo nas sistem, to je, njegovi kljuchni protagonisti manipulirajo na prvovrsten nachin; tako, da jih ne vidimo — da jih zato ne moremo spregledati. Za primer: predstavnik kapitala (predsednik Gospodarske zbornice npr.) venomer govori, kaj gospodarstvo neobhodno potrebuje za svoj razvoj oz. za prebroditev krize; kak drug protagonist (zopet npr.), trdi, da kapital potrjuje fleksibilno zaposlovanje. Ne boste pa slishali protagonista gospodarstva ali kapitala ali politike, da bi rekel, da kapitalisti potrebujejo za vechji profit liberalno (svojevoljno) odpushchanje delavcev. Vendar je to v bistvu isto, kot povedano prej, le da ni povedano v novoreku. Kapitalisti pa nimajo samo (registriranih in neregistriranih) lobistov, ki jih zastopajo, ampak imajo tudi konkretna imena. Nekatera njihova imena so javnosti znana, druga ne. So na lestvicah razkazovanja statusa ali pa med dobitniki raznoraznih priznanj in nagrad, celo med prejemniki visokih odpravnin se utegnejo znajti, nikoli pa jih ne boste nashli v omenjeni kochljivi vlogi. Za to imamo vendar novorek! Tudi odpushcheni delavci imajo svoja imena, spisek njihovih imen imajo na zavodu za zaposlovanje. "Kriza vrednot torej?", ako dodam she eno variacijo krize.
Morda bo kdo pomislil, da se bom neposredno lotil kar te variacije krize: krize chlovekovih vrednot, danes je namrech kriza tudi v tej sintagmi silno aktualna — v skrajshani obliki — kot: kriza vrednot. Vendar ne, moral ga bom razocharati, v tem pomenu je kriza prekompleksen problem za tak sestavek (posredno pa se seveda ne bom mogel izogniti temu, da se ne bi krize vrednot tu in tam le dotaknil).
Nas seveda zanima kriza v sintagmi: kriza chlovekovega razvoja. Vendar ne v pomenu, kot ga ima v novoreku, ampak v neizkrivljenem pomenu, ki ga ima chlovekov razvoj, lahko tudi kriza chlovekovega razvoja v sistemu; drugache povedano, zanima nas dejanska institucionalna kriza. Ne chlovek ne chloveshtvo sama po sebi namrech nista v krizi, v krizi je institucionalni sistem (sistemi in suprasistem kot celota). Beseda "razvoj" pa je zopet sijajna pogruntacija novoreka, ki v resnici pomeni: hierarhijo v sistemu, natanchneje: dinamichno hierarhijo, tj. neprestane premene pozicij
—	kljuchnih vlog v sistemu za tiste, ki jih zasedajo, ali se zanje potegujejo (borijo). Tako povedana pa vsa ta kolobocija in drama sistema, ki je v krizi postane razumljiva. Za premene v vrhu hierarhije sistema gre, za kljuchne premene torej, in ne kake obrobne, ki se sicer ves chas dogajajo, v vsaki instituciji, v vsakem sistemu. (Ako koga zanima, vech o tem je v knjigi Traktat o svobodi ali Vrednote sistema,1 tukaj le kratki izvlechki iz I. in II. poglavja knjige):
Ali traktat o svobodi ali vrednotni Sistem mochnih institucij; Hevristichni model legitimitete institucij
—	»Razvoj je ekspanzija vrednot subsistemov, brez ozira na skladje med njimi.«
—	»Chlovekov razvoj je bil zhrtvovan razvoju sistema. Skratka, to je fantastichen razvoj sistema na rachun obeh subjektov: chloveka in narodov!«
—	»Mishljen in obravnavan je liberalizem kot prevladujocha vrednotna orientacija v sistemu institucionaliziranih vrednot. To pa seveda najbolj "pooseblja" — predstavlja organizacija — institucija Liberalne stranke, stranke, ki she najbolj obvladuje sistem. Polastila se je sistema s sopotniki, t.j. liberalno orientiranimi "dezhurnimi" nosilci kljuchnih vlog v sistemu, posebej ekonomskem podsistemu, ali pa se je zgodilo ravno nasprotno, namrech, da so se ti polastili nje. Kratko recheno, sistema se je polastila "liberalna zdruzhba". S skrajnim vrednotnim relativizmom obvladujejo sistem. Mi imamo tako rekoch dobesedno "sistem svobode". Posledica je razkroj obchih (obchechloveshkih) vrednot. Skrajni vrednotni relativizem v dejanskosti pomeni liberalizem zanje, ki obvladujejo sistem. Svoboda mochnih in mogochnih, ki vladajo sistemu, je v njihovih rokah. Velika politichna moch peshchice njih in kljuchna lastnina in kljuchi lastninjenja sistema so institucionalne vrednote, ki so zanje najbolj pomembne. Rezultat prevlade te vrednotne orientacije se kazhe nekako takole: "dezhela je prodana", "narod umira", "chlovek v sistemu ne pomeni dosti, skoraj nich". Sistem ga je potisnil na rob. Shtejejo le vloge, med njimi le kljuchne za sistem. Tak je, na kratko, chlovekov razvoj v nashem sistemu.«
—	Takratna op. ur.: Rubrika "Chlovekov razvoj" v Reviji SRP bo objavljala prispevke, ki nastajajo ob nacionalnem "Porochilu o Chlovekovem razvoju" (Human Development Report), ki se v Sloveniji izvaja v okviru Urada za makroekonomske analize in razvoj R.S. za United Nations Development Programe.
—	Danashnja opomba ur.: Rubrika Chlovekov razvoj je, tako kot se to rado zgodi, shla svojo pot. Nash sistem — sistem v zachetku tega tisochletja (2001) pa po predvideni poti: »mislimo na Slovenijo kot samo zachasni ali prehodni sistem ali sistem v tranziciji v nadsistem Evropo.«
Za razumevanje dandanashnje drame sistema, "ki je v krizi", je poleg premen v vrhu hierarhije sistema pomemben she en vidik: abnormno in neobvladljivo vechanje razdalje med vrhom in dnom hierarhije (hierarhichne piramide). Poudarek je na neobvladljivosti, to pogojuje neobvladljivost institucionalnih vrednot (v resnici nevrednot), med njimi prednjachita pohlep in neustavljiva sla po mochi. Za kratko predstavitev problema sem izbral samo nekaj odlomkov iz knjizhice Vrednote socialne stratifikacije.2
Uvod ali predgovor
»Na prelomu tisochletja smo, in ko se ozremo samo malo nazaj, na zachetek sedemdesetih let, ko smo se s problemom vrednot stratifikacije (oz. vrednotnim sistemom, ki jo dolocha) zacheli ukvarjati, se nam zdi, da se nash odnos do globalne socialne stratifikacije pri nas ni dosti spremenil. Ochitno pa je, da nas problem she vedno muchi, neprestano se vrachamo k stratifikaciji oziroma restratifikaciji. To navadno pomeni predvsem dvoje: najprej, da problema nismo zadovoljivo razreshili, in pa predvsem, da nam ga sistem in nasha skupinska zavest ponovno zapletata, aktualizirata ga v novih in novih sprenevedavih ugankah. Tako na primer danes neprestano govorimo (natanchneje, ponavljamo, predvsem za
politiki in medijskimi komentatorji) o tranziciji sistema, pa o dosezhkih v lastninjenju sistema, denacionalizaciji druzhbene lastnine in vrachanju premozhenja (in vse to kot o skoraj izkljuchno ekonomskem problemu sistema). Manj pa je govora, che sploh je, o restratifikaciji (socialnem, socioloshkem aspektu problema) in she manj o mogochi usodi obchih vrednot. Ob poplavi institucionalno sistemskih vrednot, ob programski orientaciji strank nam idej in vrednot ne manjka. Oni mislijo na nas, in Oni mislijo za nas.«
Premene vrednotnih sistemov samoupravne dru%hbe
»Vrednote stratifikacije, premene vrednotnega sistema v transformni druzhbi so torej v Strategiji ekonomskega razvoja Slovenije* tisti okvir ali ogledalo (che jim she ne priznamo, da so primarni vzrochni dejavnik druzhbenega razvoja), v katerem lahko celostno reflektiramo socialne posledice vrednotnega redukcionizma. Politichno-ekonomski determinizem je le eno — ali dvodimenzionalni vrednotni pogled na celoten socialni sistem. Tak je namrech pri nas she vedno prevladujochi nachin zrenja nanj in taka je predominantna vrednotna orientacija, ki jo vodi, regulira (a)socialna politika oz. njena novostara elita. Ta skusha planirati in regulirati druzhbo (njeno socialno stratifikacijo in njeno institucionalno strukturo — sistem) na njej dobro znani nachin, z usmeritvijo socialne pozornosti od vrednot na nivo (igre) interesov. Pri tem je bistveno, da se kar se da dolgo ohrani nerazvidnost stratifikacije (nereflektiranost premene vrednotnega sistema), vsaj tako dolgo, da se koncha lastninjenje (polastitev) v sistemu.
Ko se vrednote socialne strukture aktualizirajo tako, kot smo to skushali opisati, in v she bolj skrajni inachici, se vsaka druzhba razslojuje v stratificirano druzhbo: sovrazhno med stratami in sovrazhno po posameznih znakih svojih pripadnikov, to je stratifikacijskih dimenzijah (zdaj enih, zdaj drugih), odvisno od izhodishchne strukture oz. zgodovinske tradicije. Che to skushamo opisati nekoliko bolj chloveshko in neshematsko, bi oznachili zgolj simbolno dogajanje v premeni vrednot nekako takole: ko bogastvo, bogatenje na vrhu socialne piramide premeni v svojo skrajno inachico grabezh, pohlep (pohlep grabezhljivih), pa na njenem spodnjem koncu revshchina, pomanjkanje premeni v bedo, zavrzjpenost (obup obubozhanih). Prvo nujno rojeva koruptnost in korupcijo in nepotizem ter oholost in lojalnost enemu, to je vladavini enega (t.j. personalni legitimiteti in legitimitetam v malem). Drugo pa se zateche v zavetje po "pravico brezpravnih in zavrzhenih", v kriminalnost, zlochinstvo vodnikov podzemlja in v sovrashtvo mnozhice, ki postaja drhal. Vse pogosteje sega po sili in ustrahovanju s terorjem in linchu zhrtev, izbranih za sprostitev te sle. Na moderen nachin seveda, je to najprej linch prek medijev.«
'Raziskovanje Vrednotnih sistemov socialne stratifikacije v samoupravni druzhbi (aktualizacijo takratnih problemov v danashnjih razmerah) sva nadaljevala Rajko Shushtarshich in Matjazh Hanzhek v okviru analize: Spreminjanje vrednot na prehodu v pogojih Strategije ekonomskega razvoja Slovenije — Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj; objavila v Ljubljani, v Reviji SRP 13/14, 15/16, 17/18, 19/20; leta 1996, 1997.
She o vrednotah kot neposrednih dejstvih zavesti /Kategorichni dodatek/ »O vrednotah socialne stratifikacije danes
Naj vas ne moti, da pri nas stratifikacije — in strat — she ni oz. da she ni razvidna in vsakomur jasna, da vsakdo she ne ve, v katero strato sodi in v kateri bo konchno pristal, in predvsem drug drugega bi danes she tezhko pravilno razvrstili. Kmalu bo to mogoche in zamujeno bomo hitro popravili, ker ni socialno, ni sodobno ne spodobno, che ljudje ne vedo, v katero strato sodijo.
Brezposelni narashchajo po shtevilu, metodologije za njihovo pravilno izrachunavanje pa se posodabljajo. Tudi tistih, ki ob polni zaposlitvi ne zasluzhijo dovolj za dostojno prezhivetje (t.im. eksistenchni minimum), ni malo, vendar so — vechina njih — vsaj strato vishje.
Na drugi strani socialne lestvice prestizha, ugleda, statusa nastajata strati lastnikov-parvenijev s premozhenjem in tistih, ki so nekoch to zhe bili po poreklu, to je strata lastnikov vrnjenega premozhenja. Sramezhljivo pa se she skriva najvishja strata, tisti, ki imajo dejansko socialno ekonomsko moch v sistemu. Za zdaj jih she ne poznamo, pa jih bomo prav kmalu spoznali, ker ta zgornja ali najvishja strata ni prav shtevna ne shtevilchna, a spregledati Njih ni mogoche.
Lahko bi rekli, da obchutimo neke vrste lastnishko mrzlico v sistemu, "ki je v tranziciji". Vendar to ni le stvar rachunice niti le domena Mamona, zaznamo jo le, che smo dovolj obchutljivi za spremembe vrednot v sistemu, ki mu rechemo vrednotni sistem restratifikacije. Sicer si to neobchutljivost lahko kar pripishemo na svoj rachun, poznala se bo na nashi konchni razvrstitvi, plasmaju v strato, ki ji bomo pripadali in v katero ochitno sodimo.
Morala zgodbe seveda terja posebno obdelavo. Vendar to ni osrednji predmet nashega razglabljanja. Naj pa vendarle omenim, da je ta klima mrzlichnega lastninjenja in njemu pritikajochih se ekonomskih nujnosti — determinant vseeno nekoliko grobo pohlepna. V druzhbi (sistemu) se je spet uveljavilo (aktualiziralo) geslo zgodnjega ekonomskega liberalizma "laissez faire, laissez passer". Ni ga nachina, po katerem bi vrsta — zvrst — ljudi v okviru danih pravil, enostavneje recheno, na poshten nachin, obogatela kar chez noch. Zato nobena druzhba she ni iznashla legalnega in legitimnega ali socialno sprejemljivega ali konsenzualnega sistema, po katerem bi lahko tako na hitro, v shtirih letih izvedli restratifikacijo in ustvarili najvishjo strato (ali dve vishji strati), ki jih she ni. Zato tako hitro razslojevanje ni le nemoralno, ampak je tudi ekonomsko in shirshe sistemsko funkcionalno neoptimalno. Socialne posledice najbrzh ne bodo take, da bi terjale she eno revolucijo, vseeno pa bo sistem oz. druzhba zanjo plachala ceno, ki utegne biti zelo visoka. Ker tisti management, ki je sposoben sesuti svoje podjetje, da bi ga lahko "poceni" kupil, ni najprej ekonomsko sposoben, ampak je predvsem moralno brezskrupulozen. Morda pa bi lahko rekli, da je vsaj drzen? Tezhko, ker ga sistemska zakonodaja v takem ravnanju pretirano ne ovira, marvech nasprotno,
vzpodbuja, to so lahko pocheli po stari "Yugo-Markovichevi" in po nashi novi liberalno — krshchanski "Peterle — Drnovshkovi" zakonodaji.
In ker eno brez drugega ne gre, zgodbo o uspehu spremlja zgodba o bedi in obupu. Nochemo videti, da je to ena in ista zgodba, da gre ena le z drugo. In tiste druzhine in posamezniki, ki so zhrtve tega hitrega preoblikovanja lastnine, spet niso najmanj sposobni delavci in mnogi njih nosijo socialni pechat "zaznamovanih" . Socialna sramota, ki jih spremlja v socialnem okolju, gotovo ni socialno pravichna, a je neizogibna, ker je socialni korelat, sokonstituanta socialne restratifikacije.«
Vrednote socialne stratifikacje v zfrivalski farmi?
»Orwellove zhivali gledajo skozi okno ljudi in prashiche in ne vidijo razlike:
"Saj so isti!".«
SOCIALNA ENAKOST (ENAKOPRAVNOST) TOREJ NI BILA MOGOCHA, ISTOST JE BILA MOCHNEJSHA OD NJIH.
Lahko bi rekli tudi drugache: socialna enakost, enakopravnost je bila mogocha samo med Njimi (elito, avantgardo, zgornjo strato), lahko bi rekli celo istost — ki jo generira determinizem socialnih vlog. Ker che zanemarimo shtevilo njihovih podbradkov (statusnih simbolov), jih je tezhko lochiti med seboj; za ostale ljudi "nizhjih strat" in "nizhje" zhivali pa tako velja socialno razlikovanje ali stratifikacija. V bistvu pomenita socialna enakost in socialno razlikovanje isto. Individui naj bi se razlikovali med seboj po stratah, znotraj njih pa naj bi se kar se da poistili (izenachevali). Redukcionizem individualnosti je tako izveden na she obvladljivo socialno mero. Tako naj bi bila zadovoljena potreba individuumov po razlikovanju in potreba sistemov po socialni tipizaciji.
Vrednote svoboda, bratstvo in enakost, ki jih je sanjal Major, so bile ali pa so shele postale socialne (institucionalne) vrednote in konec zgodbe je zgodovinsko dolochen, ker scenarij institucionalnih vrednot ne pozna izjem, dopushcha samo vechje ali manjshe zavlachevanje ter tu in tam dolochene omejitve, inachice istega, odvisne od nacionalnih in nekaterih drugih drzhavljanskih posebnosti.«
(po: George Orwell: Zhivalskafarma [Pravljica?], Ljubljana 1982) (? - vprashaj v podnaslovu Pravljica je moj dodatek; op. R. Sh.)
Za konec pa predlagam, da si vsak sam — po svoje odgovori na vprashanja o krizi:: Kriza koga, ali chesa je problem, ki nas dandanes muchi? Natanchneje recheno: ki nas Oni z njim muchijo? Kdo je torej v krizi? Chlovek ali sistem? Obche (obche-chloveshke) vrednote ali vrednote sistema?
(Sklepna op.: Te povzetke in prva dva v naslednjem prispevku Drzpavo dam za konja sem izbral tudi zato, da bi pomagal morebitnemu bralcu, da si po svoje - brez pomochi sistemskih vlogoslovcev — razlozhi muke sistema v krizi, ter tudi svoje lastne muke v njem. R. Sh.)
1	Rajko Shushtarshich, Traktat o svobodi; Vrednote sistema I, II /Ali traktat o svobodi ali vrednotni Sistem mochnih institucij; Hevristichni model legitimitete institucij, Revija SRP, 2001, Ljubljana http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/pogum7i.htm
2	Matjazh Hanzhek, Rajko Shushtarshich, Vrednote socialne stratifikacije, Revija SRP, 1999, Ljubljana http: //www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum1999-1 /pogum1 .htm
Za zgodovinski spomin
Rajko Shushtarshich
DRZHAVO DAM ZA KONJA
(Aliprepoznavnost drzhave — moch sistema ali narodova zavest — identiteta mi-stva)
»Kdor identiteto le brani, ta je vojno zanjo zpe izgubil. Kajti identiteta se ne le brani, ampak ustvarja.«
R. Sh.
VSAKICH, KO PODVOMIM:
Kaj je primarno, kaj je pomembnejshe: ali prepoznavnost drzhave — moch sistema ali narodova zavest — identiteta mi-stva (nas-stva)? To vprashanje mi ne da miru, se pravi, znova in znova me muchi. Chemu? Je mar res tako zagonetno? Mislim, da ni, le v vsakokratni aktualizaciji variira, se pravi, pojavlja se v novih in novih modalnostih. Pa ne toliko zaradi sprememb v samozavedanju naroda, to je nas — nashega mistva, ampak zaradi premen sistema oz. drzhav, ki nas »osrechujejo«. Te se namrech neprestano spreminjajo, reformirajo, transformirajo ali »tranzitirajo«. Narod kot subjekt, pa je v tem svojem bistvu isti, je svoboden ali pa ga ni oziroma ga ne bo vech, ko bo izgubil to svoje hrepenenje po svobodi (po samobitnosti). Chlovek zhivi desetletja, narodi stoletja, rodovi tisochletja, in rodovi imajo vse bistvene entitete kolektivne zavesti — identitete subjekta.
Lahko rechem, da odkar sem se zavedel sebe kot individuuma — res je, da je bilo to relativno pozno —, sem se sochasno zavedel (ali ovedel) tudi svojega — nashega mi-stva: da sem po narodnosti Slovenec, da je to moja kolektivna zavest. Ta je prav tako neposredno dejstvo moje — nashe zavesti, kot je sebstvo neposredno dejstvo moje zavesti. Nerazdruzhni sta. Drugache recheno, neposredno poznam — lahko prepoznam — le dva subjekta, eden je individuum, drugi je narod. Toda tako, kot to nashe mi-stvo je, me sili v dvom. Ne gre mi za akademsko razpravljanje o mogochosti definiranja naroda, ampak za neposredno vednost iz kolektivne zavesti. Te se zavesh, ali pa ostane nezavedna, a vseeno je — je intuitivno dojemljiva. Zakaj neki je ta skupinska zavest tako enigmatichna (skrita, prikrita, prikrivana)? Zaradi velike pre-mochi sistema, predominantne (prevech prevladujoche) propagande sistema, po kateri je propagirana prepoznavnost drzhave — moch sistema skoraj v celoti zabrisala narodovo zavest — samozavest — identiteto. Nedavno z idejo proletarskega internacional-izma, dandanes z idejo globalizma. V svojem relativno kratkem zhivljenju sem doslej prezhivel zhe shtiri drzhave oziroma shtiri mochno razlikujoche se sisteme. Vsaj dve bi lahko na vishku njune mochi oznachili kot diktaturi (drzhavi v totalitarnih sistemih), sedanjo pa kot
drzhavo, ki nikakor ne more presechi svoje dedishchine — lastnosti post-totalitarnega sistema. Presezhek se lahko zgodi shele po menjavi nekaj generacij, morda bo to stanje trajalo petdeset let, nekaj let vech ali manj. Rojen sem bil v kraljevini Jugoslaviji (SHS), nato sem prezhivel NDH (kot otrok v Sunji in Banja Luki), osvobojen sem bil v FLRJ — kasneje preimenovani v SFRJ, naposled sem bil drugich osamosvojen v RS (Republiki Sloveniji), ki od svojega vstopa v EU vidno izgublja svojo sicer kratkotrajno suverenost. V formalnem priznavanju naroda so bile med njimi velike razlike, nobena od teh drzhav pa ni bila prijazna do slovenskega naroda, tudi RS in EU nista. Morda obstaja v zametku tudi neka kolektivna evropska zavest in morda tudi planetarna zemeljska zavest, a tega ne vem, nisem se ovedel ne ene ne druge.
Sistemski vlogoslovci pravijo drugache: Kaj vas skrbi narod, ta bo zhe nekako prezhivel, kot je prezhivel she vse dosedanje osvajalce, zavojevalce. Skrb naj velja drzhavi, le ta je pomembna, le ta se venomer razvija (hierarhizira). Sedanja je moderna, povsem nova institucionalna (korporativna) tvorba.
Zdaj moram za razumevanje tega uvoda povzeti kratko uvodno vrednotno utemeljitev sistema iz leta 1999:1
»Kot lahko zhe z naslova razberete, bomo to pot skushali razgrniti ali razvozlati vrednotno utemeljitev sistema. Natanchneje recheno, zanima nas vrednotni sistem institucionalne strukture ali (krajshe recheno) legitimiteta sistema, (she krajshe) sistem, ker sistem je najprej vrednotni sistem — vrednotna utemeljitev institucionalne strukture. Ta nas najprej zanima sploshno, t.j. kot vrednotna utemeljitev kateregakoli sistema, potem pa, in obchasno tudi vmes, se bomo vprashali she o izstopajochih konkretnih posebnostih vrednotne utemeljitve "nashega sistema". Ko danes uporabimo besedi "nash sistem", mislimo na Slovenijo kot samo zachasni ali prehodni sistem ali sistem v tranziciji v nad-sistem Evropo. Slednja je nash novi zheleni sistem oz. sprva she nad-sistem. Navadno sistem enachimo kar z drzhavo. Vendar to ni chisto pravilno, ker je drzhava lahko utemeljena kot sistem (npr. totalitarni sistem), lahko pa jo skoraj v celoti predstavlja najmochnejshi subsistem (v nashem primeru politichni podsistem ali kratko politika), npr. politokratski sistem ali sistem, v katerem dominira stranko-kracija. In konchno, drzhava bi lahko bila le najmochnejsha institucija v sistemu. Takega primera v nashi civilizaciji seveda she ni bilo, ali pa vsaj meni ni znan niti priblizhek chesa takega. Vsaj upamo lahko, da se bo to nekoch vendarle zgodilo. Cheprav nich ne kazhe, da bi se to lahko zgodilo EU. Unija ima zhe zdaj velike unitarne tendence, vsaj take, kot so jih imele nashe predhodne unitarne oz. federativne drzhave (nad-sistemi): Kraljevina SHS, FLRJ — SFRJ. Dvakrat smo z velikim (za)upanjem vstopili v sistem "skupnost bratskih narodov" in dvakrat se je konchalo enako, z veliko morijo. In drama nashega zadnjega, t.j. nekdanjega ponesrechenega nad-sitema, na jugu dezhele, she ni konchana. Nekateri stavijo svoje upanje na UN, ki pa ni institucija zdruzhenih narodov, ampak je institucija
zdruzhenih drzhav. In UN je institucija bolj simbolne kot dejanske mochi na nashem planetu Zemlji (t.j. v suprasistemu chloveshtva).«
Pri obujanju zgodovinskega spomina skushamo obuditi zavest posebej zavednih Slovencev, drugega za drugim (od Bohoricha, Trubarja, prek Presherna, Levstika, Cankarja do Kosovela.) Ne bom nashtel vseh, ki smo jih predstavili kot pomembne za narod Slovencev, tiste, ki se jim imamo zahvaliti za svoj obstoj. Cankar pa je bil tisti med njimi, ki je odkrito bichal slovensko hlapchevstvo kot sramotno lastnost narodovega znachaja. (Glej tudi njegovo predavanje: Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, v Trstu, leta 1907.)2
Prav vsakich, ko podvomim o svojem narodu, pomislim prav na Ivana Cankarja. Je imel Ivan vendarle she najbolj prav? Za tale spis je nepogreshljiv. Nasprotno od njega pa je bil nenadkriljivo spodbuden za narod in zato neizogiben pri tem vprashanju — Srechko Kosovel. Zato moram na tem mestu citirati njegovo pismo malovernim, obupanim in pogumnim:
»PISMO«
»Malovernim to pismo! In obupanim in onim, ki niso ne maloverni ne obupani, ampak stoje s povesheno glavo in ne vedo, kaj bi in kako. In onim to pismo, ki so pogumni in mochni, v pozdrav njihovemu pogumu in mochi. In njim she najbolj, kajti pogum, to je zdravje!
V imenu Trubarja vam poshiljam to pismo in v imenu tistih, ki so v molitvenike pisali nasha imena in v imenu tistih, ki so davno davno govorili nash jezik. In v imenu poslednjih najbolj. Kajti oni so bili prvi in odlochujochi. Prst so bili, ki na njej vzklije drevo in zraste narod. In v imenu teh vas pozdravljam najbolj. Kajti ne Trubarja ne Bohoricha ne Krelja ne bi bilo, che ne bi bilo teh; ne Dalmatina ne Japlja ne Pohlina ne Vodnika ne Kopitarja, ne Kastelica in ne najvechjega Presherna. In ne Levstika ne Jurchicha, ne Stritarja ne Trdine, ne Mencingerja ne Kersnika, ne Jenka ne Tavcharja ne Ashkerca in ne nashega Gregorchicha. Vsi ti so vzklili kot drevje iz rodne prsti. In zato pozdravljam te, ki so ta prst in zhivjenje.
Kajti brez njih ne bi bilo ne Ketteja ne Cankarja, ne Meshka ne Aleksandrova ne Zhupanchicha in nashih najvechjih modernih.
Kajti drevo ne more rasti, kjer ni tal, kjer ni zdravih, mochnih tal. In umetnik ne more vzkliti, kjer ni naroda.
In she so gozdovi in she so pokrajine nashe in she zhivi narod in diha, o, naroda ni mogoche ubiti.« (Zbrano delo; Tretja knjiga, I-II; DZS, Ljubljana 1977)3
Po drugi strani pa imamo veliko vech silno pomembnih drzhavnikov, politikov, med njimi prevladujejo taki, ki so nas bili in so nas pripravljeni prodati, zatajiti, vsaj zamenjati za poslushne drzhavljane. Ne bom izpostavil nikogar, pa ne zato, ker bi si ne upal, ampak zato, ker jih je prevech.
Z Andrejem Lenarchichem imava, kot je razvidno iz najinih prispevkov v Reviji SRP in v Lives Journalu, diametralno razlichne poglede glede pomena drzhave in naroda. Vseeno pa mislim, da je lepo predstavil zgodovino slovenske drzhavnosti. To je zamolchana zgodovina, o kateri nashi drzhavniki in njihovi uradni zgodovinarji nochejo vedeti nichesar. Tragichno se mi zdi, da dejstva, ki jih Lenarchich — kot vneti zagovornik sporazuma o arbitrazhi — navaja, sama po sebi govore ravno proti njej.
Za utemeljitev pogumne zgodovinske odlochitve Slovencev — »kajti pogum, to je zdravje!« — bi bila dovolj zhe suverena drzhavnishka drzha — izjava: Da se suverena drzhava Republika Slovenija prostovoljno ne odreka okupiranih ozemelj s strani nacionalistichne sosede, da ne pristaja na sporazum o arbitrazhi! Che se zhe drzhava ne more upreti premochni sili — v igri geostrateshkih interesov naj-sistemov (vloga Hrvashke je v njej je ravno tako postranska, kot je to vloga Slovenije), bi vsaj od naroda, ki naj ga dichi njegovo dostojanstvo, ponos in pogum, prichakovali, da prostovoljno ne klone.
»Narodu vzamesh ponos — dostojanstvo, in ranil si mu dusho. Nachel si mu samozavest — samozavedanje, z njim samobitnost — identiteto. Tega vam Slovenci — nashi zanamci ne bodo spregledali.«4,5
V suzhenjstvo, hlapchevstvo, podanishtvo — naj nas ne prisilijo s temi tremi shibami bozhjimi slovenskega narodnega znachaja. In ako je tudi to neizogibno, naj se narodna izdaja ne prodaja narodu kot velikanski dosezhek slovenskega drzhavnishtva. A ta vlak je zhe odpeljal, akt izkazane suverenosti je ad acta. Sledi samo she izvrshba.
Zato pa si vsakich, ko podvomim o svojem narodu, in se naposled streznim (zavem sebe in nashega mi-stva) rechem:
»DRZHAVO DAM ZA KONJA!«.
Propagandni dodatek ali opravichilo morebitnemu bralcu
Bralcu, ki bi pomotama zashel v prebiranje teh vrstic, sem dolzhan opravichilo ali vsaj pojasnilo: Trditve, izrechene v tem spisu, kakor tudi druge tovrstne trditve (npr. te, ki so navedene v spisih pod chrto) se na videz v nichemer ne lochijo od sicershnjih posredovanih propagandnih sporochil. She najbolj se lochijo po tem, da so sestavine avtonomne propagande. Treba jih je preveriti! To pa je mogoche bodisi z obichajno logichno analizo in preverjanjem navedenih dejstev bodisi s preverjanjem teh dejstev kot neposrednih dejstev v svoji lastni zavesti. Slednje je nekoliko tezhje, sprva, dokler se tega ne navadimo. Pogovorite se v duhu z zavednimi Slovenci, vsaj z nekaterimi, ki vam jih v Pismu navaja Srechko Kosovel, in dojeli boste svoj narod.
1	Rajko Shushtarshich, Vrednote sistema I, II, Revija SRP 31/32, 1999, str. 116
1aRajko Shushtarshich, Traktat o svobodi ali Vrednote sistema [Elektronski vir], Ljubljana, Revija SRP, 2001
2	Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, LiVeS Journal, Januar 2012, sht. 5, str. 110
3	Srechko Kosovel, Refleksije o narodu; Pismo, LiVeS Journal, Januar 2011, sht. 3, str. 90
4	Rajko Shushtarshich, Referendum za Slovenijo — drugi; Zavednim Slovencem IV, Revija SRP 97/98, 2010, str. 121
5	Rajko Shushtarshich, Kot mora — She o drugem referendumu za Slovenijo; Zavednim Slovencem, V, Revija SRP 99/100, 2010, str. 141
Anton Lajovic
JEZIKOVNA VLJUDNOST SLOVENSKEGA CHLOVEKA
V	druzhbi slovenskih inteligentov je nedavno nanesel pogovor, kako naj bi Slovenec jezikovno obcheval s tujerodcem. Nekateri so menili, da Slovenec le prerad jezikovno ustreza vsakemu tujerodcu, da takoj govori nemshko z Nemcem ali pa lashko z Italijanom, cheprav znata onadva tudi slovensko. Drugi so menili, da je stvar vljudnosti govoriti s tujerodcem v njegovem jeziku. Oglasil se je literat, ki sam pred sabo rad velja za svetovljana, in postavil nachelo: govori z vsakim tujerodcem v njegovem jeziku, che ga le znash. She dalje je shel neki starejshi gospod, ki je rekel, da je pravichno tako, kakor on dela: kadar gre npr. kupovat knjige v knjigarno Bamberg, govori, dasi je sicer preprichan Slovenec, vedno po nemshko, ker po imenu meni, da je to podjetje nemshko.
V	tej zmedi mishljenj — kako najti kompas za pravilno smer nashega ravnanja? Odgovor more dati le pogled na nash kulturni razvoj in na obliko nashih duhovnih stikov s tujimi sosedi.
Da pa moremo razumeti sami sebe in oblike nashega mishljenja, se moramo razgledati po svoji neposredni duhovni preteklosti in jo za nadaljnje ravnanje premeriti z merili, ki nam jih od dne do dne z vechjo nujnostjo vsiljuje svobodno zhivljenje v svoji lastni narodni drzhavi, kjer nam s svobodo raste tudi odgovornost.
Za vsak narod je jezik najbolj viden in najbolj izrazit znak narodne skupnosti. Moch jezika v javnem zhivljenju je istovetna z mochjo narodne skupnosti. Obchutljivost, ki jo kazhe posamezen chlan naroda za svoj jezik, je istovetna z njegovim narodno-skupnostnim chustvom. Od rastoche in chim shirshe kroge zajemajoche obchutljivosti za narodni jezik je sorazmerno odvisen ves napredek naroda na najrazlichnejshih poljih njegove duhovne in materialne kulture. Zato more biti daljnosezhnega pomena reshitev vprashanja, ki smo si ga zastavili. Ko smo se Slovenci zacheli kot narod polagoma zavedati samih sebe, so pretekla zhe stoletja, kar smo zhiveli v tuji drzhavi, v Avstriji, kjer je vladala nemshka dinastija, opirajoch se kot na glavni steber svojega gospostva le na avstrijski nemshki narod.
Nemshka dinastija in nemshke vlade so dajale odlochujoch poudarek nemshkemu jeziku in nemshki kulturi v vsej Avstriji, posebno pri nas Slovencih, ki smo bili shtevilchno pach slabotni in poleg tega she upravno politichno raztrgani na shtiri politichne province, na Kranjsko, Gorishko, Koroshko in Shtajersko. V vseh teh provincah je veljala slovenshchina za »drugi dezhelni jezik«, »prvi« jezik je bila
nemshchina. Toda preden je dobila slovenshchina vsaj navidezno enakopravnost v sholi in uradu, je trajalo dolgo, in she tisto navidezno enakopravnost smo si morali izvojevati s tezhkimi borbami. Nikakor pa ni bilo mogoche dosechi, da bi nemshchina prenehala vladati v onem podrochju uradov in shol, ki je veljalo za notranje uradno podrochje. Kot notranji uradni in sluzhbeni jezik se je s skrajno energijo po vseh nashih krajih, celo na Kranjskem, trdno drzhala nemshchina, navzlic temu, da je Kranjska bila popolnoma slovenska dezhela, ki je imela le po nekaterih mestih neznatno nemshko manjshino. Ne glede na to, da je bila nositeljica nemshchine na Kranjskem le drobna peshchica ljudi, je veljala nemshchina za
Nemshchina je torej do prevrata v vseh nashih krajih gospodovala (ne da bi kjerkoli zato obstajal kak zakonit predpis, torej samo po pravu navade) kot notranji uradni jezik v vseh drzhavnih uradih in kot izkljuchni armadni jezik. Slovenski otrok se je tedaj moral uchiti nemshchine zhe v ljudski sholi, dokler niso po trdi borbi izbojevali Slovenci, da je postal uchni jezik v ljudskih sholah samo slovenski, nemshchina le uchni predmet, kasneje na podezhelskih sholah celo samo prostovoljen uchni predmet. Toda v srednjih sholah je nemshchina kot glavni uchni jezik v vishjih razredih veljala prav do prevrata.
Poleg tega je bil uchni nachrt tako prirejen, da je v srednjih sholah dajal slovenskemu dijaku popolnejsho sliko nemshkega kulturnega razvoja in mu vsiljeval popolnejshe poznanje nemshke literature kakor pa lastne slovenske literature in sploshne kulture.
To gospostvo nemshkega zhivlja in jezika v vsem nashem javnem zhivljenju, v vseh javnih uradih, drzhavnih zavodih in podjetjih, dalje vsa ta vzgoja nashega chloveka, da naj gleda na svet skozi nemshko okno in da bodi informiran samo o nemshki kulturi, in sicer tako, kakor da je to glavna in najvelichastnejsha kultura sveta, vse to je v nashem chloveku vzbudilo chustvo izrazitega prvenstva nemshchine. Ker sta mu ves ta nemshki duh in vzgoja vedno govorila o ogromni oblasti nemshkega jezika in o njem kot svetskem jeziku, se je nashemu skromnemu Slovencu, zaprtemu v ozke avstrijske politichne meje, politichno umetno lochenemu od svojih juzhnoslovanskih bratov Hrvatov in Srbov, zdelo samo po sebi umevno, da je nasproti nemshchini njegova slovenshchina skrajno skromen jezik, globoko podrejen nemshchini.
Poleg chustva podrejenosti slovenshchine pod gospodujocho nemshchino so vrednostni prepad med tema jezikoma poglabljali she drugi tokovi. Ko je 19. stoletje s svojim romantizmom okrepilo narodnostni razvoj malih slovanskih narodov, je habsburshka Avstrija imela bistven interes v tem, da je tem zadrzhevala narodnostni razvoj. Pravilno je chutila, da bi rastocha okrepitev in osamosvojitev narodnega zhivljenja slovanskih narodov mogla ogrozhati cel njen drzhavni obstoj. V slovenskem zhivljenju sta bili dve struji, katerih ena, po shtevilu slabotnejsha, je izrazito poudarjala narodnost, medtem ko je druga struja, katere
najmarkantnejshi predstavnik je bil ljubljanski shkof Misja, postavljala temu razvoju, poudarjeno v interesu habsburshke dinastije in drzhave, vse mogoche filozofske, doktrinske in pa politichno praktichne ovire, sklicujoch se pri tem na katolishke perspektive narodne strpnosti, in je zaradi tega pushchala svoje pristashe v hoteni narodni mlachnosti.
Drugi idejni tok, ki je zabranjeval v Slovencih mochno narodno-skupnostno chustvovanje, je bil liberalizem 19. stoletja, katerega naravni izliv je bil poudarjani individualizem. Taka individualistichna usmerjenost slovenske inteligence in na drugi strani politichno gojena mlachnost v narodnostnem pogledu sta bili dve mochni sili, ki sta zavirali, da cena nashega narodnega jezika ni rasla ne pri slovenskem inteligentu, she manj v shirokih plasteh naroda. Tako se v predprevratni dobi nikakor ni moglo razviti dovolj mochno narodno-skupnostno chustvo v nas Slovencih, in tako nujno tudi slovenski jezik kot najvidnejshi izraz takega skupnostnega chustvovanja ni mogel dosechi popolne veljave. Tik pred izbruhom svetovne vojne se je shirila govorica, da je Nikola Chrnogorski baje izjavil, da se Chrnogorcem ni bati nichesar, chesh: nas in Rusov je 150 milijonov.
Ta izrek je izzval obchi posmeh, chesh, kako se napihuje mali Chrnogorec.
Ni se zablisnilo takrat nashemu chloveku spoznanje, da je imel prav Nikola, ne pa
tisti, ki so se Nikoli smejali.
Zakaj Nikola je gledal stvari z vidika svobodnega chloveka, kateremu pomenijo druzhbene in socialne zveze najrealnejsho realnost. A do takega spoznanja se nash chlovek ni mogel povzpeti, ker mu je nesvoboda branila skupnostno chutenje. Slovenski chlovek je takrat zhivel, druzhbeno pogledano, v atomiziranem, desagregiranem stanju, chutech se individualno osamljenega. Kolikor pa je zavestno chutil narodnostno — takih je bila manjshina — je chutil tudi to, da je njegov narod popolnoma osamljen. To chustvo individualne in narodne osamljenosti — strupeni sad stoletne zasuzhnjenosti — ni dopushchalo nashemu chloveku, da bi videl in chutil v izreku svobodnega chrnogorskega kneza globoko upravichenost.
Prav iz tega chustvovanja osamljenosti se je nujno razvilo nadaljnje chustvo o majhnosti in manjvrednosti tako naroda kakor njegovega jezika. Tako chustvo manjvrednosti je dalo svojo posebno barvo temu, kako je slovenski katolishki duhovnik v narodnostnem pogledu pridigal, da moramo biti ponizhni in skromni, kar je nash verni chlovek enostavno prenashal tudi na jezikovno polje. Nemshki chlovek je kot chlan gospodujochega naroda seveda krepko izkorishchal tako zadrzhanje slovenskega chloveka in je v vsaki dotiki s slovenskim chlovekom poudarjal gospostvo nemshtva in nemshkega jezika. Nash chlovek se je temu tako uklanjal, da se mu je zdelo kar izzivanje, che bi s takshnim Nemcem skushal govoriti slovensko. Kdor pa je to storil, je veljal za izjemo, za prenapetezha, predrznezha in rovarja.
Pritisk nemshke drzhave, nemshke kulture v sholah, gospodarski pritisk bolje situiranih nemshkih krogov v slovenskih krajih je imel poleg slovenskega chustvovanja podrejenosti, inferiornosti, majhnosti in osamljenosti nujno posledico, da je imel tudi slovenski chlovek svoj jezik za podrejen in manj vreden, predvsem nasproti nemshkemu jeziku, in v konsekventni posledici tudi nasproti vsakemu drugemu tujemu jeziku.
Le iz takega chustvovanja inferiornosti je mogoche razumeti uvodoma omenjeno naziranje nashih inteligentov, da naj she celo zdaj v svobodni drzhavi in celo v kulturnem centru slovenstva chuti nash chlovek potrebo obchevati po nemshko v podjetju, ki mu je posestnik Nemec, dasi je ochitno, da zhivi tako podjetje nujno le ob kulturnih potrebah tukaj domachega slovenskega naroda.
*
Stopili smo v politichno svobodo, nismo se pa osvobodili vsega onega chustvovanja o manjvrednosti in nepomembnosti samih sebe in svojega jezika, chustvovanja, katero smo po zakonu vztrajnosti ali, drugache recheno, po tezhnosti konservativizma, ki je temeljna sila vsake druzhbe, prinesli s seboj iz starih v chisto spremenjene nove razmere in ga tu gojili dalje.
Nismo she prishli do dovoljshne zavesti, da nalaga svoboda na vseh poljih nashega duhovnega zhivljenja fundamentalne izpremembe tudi v mishljenju in chustvovanju. Zdelo se nam je, da nam za svobodo ni treba nich vech delati in skrbeti, brzh ko je dan formalni okvir svobode z obliko svobodne narodne drzhave. V stari nashi malobrizhnosti za narodne in javne zadeve, v tej zli in tezhki dedshchini nashe suzhenjske preteklosti, smo prichakovali, da bo »drzhava« reshila vse te stvari, ali che ne »drzhava«, pa »zhivljenje«. Torej vsekakor, da se bodo te stvari reshile ne z nashim naporom, temvech da jih bo reshila neka nejasna sila izven nas. In vendar, kaj je bila socioloshka nujnost za ureditev razmerja nashega jezika do jezikov tujerodnih ljudi na nashem ozemlju?
Vzemimo preprost primer: Srechata se Slovenec in Nemec, zhivecha na nashem ozemlju, oba iste socialne pozicije, iste starosti, oba popolnoma zmozhna slovenshchine in nemshchine. Kaj naj sedaj odlocha o tem, kateri jezik naj ima prednost?
Ne more biti dvoma — po socioloshkem stanju. Oba, Slovenec in Nemec, zhivita na slovenskem ozemlju, v nashi narodni drzhavi, katere sluzhbeni jezik je pri nas slovenski. Slovenski narod je drzhavni narod in gospodar te zemlje, iz chesar je samo po sebi umevno, da je slovenski jezik na nashih tleh gospodujochi jezik. Tako gospostvo nashega jezika je naravni postulat tudi demokratichne ideje, s katero bi bilo nezdruzhljivo, da bi minoritetni jezik mogel biti enakopraven ali celo vazhnejshi od jezika, ki ga govori majoriteta.
Te nove socioloshke situacije bi se moral sleherni nash chlovek, ne samo vsak inteligent, temvech tudi vsak najpreprostejshi chlovek, tako zavedati in biti za chast in vrednost ter prvenstveno mesto svojega jezika tako obchutljiv, da bi imel za izzivanje, che ga katerikoli Nemec, ki zhivi med nami, nagovori drugache kakor slovensko. Dokler tega ne bomo doumeli do dna, toliko chasa bomo slabi partnerji za demokracijo v lastni drzhavi. Zakaj narod, ki ima toliko manjvrednostnega, potlachenega in inferiornega v svojem chustvovanju in mishljenju, skratka toliko slabotnega, ne more biti enakovreden soborec in sotvorec v demokraciji. Zato je treba skrajnega napora, da potolchemo v svojem narodnem zhivljenju in chustvovanju vse one manjvrednostne inferioristichne komplekse, ki jih nosimo she sedaj kot tezhke okove iz prejshnjega nashega zhivljenja v zasuzhnjenosti. Na drugi strani je treba, da storimo vse, da ustvarimo v nashem chloveku chustvo gospodarja na svoji zemlji. Ni se nam treba plashiti, che bi se v nas rodile struje, ki bi jih oni, katerim bi ne shle v rachun, imenovali imperializem.
Zdaj pa smo she silno dalech od tega! Ali se ne slishijo zopet iz nashih mest ob Dravi obupni klici, da izgubljamo ljudi v nemshtvo kakor za chasa Avstrije? Cena nemshchine je med nashim preprostim narodom zlasti na Shtajerskem, in she celo med inteligenti, she vedno previsoka.
Takoj po prevratu so nashi Nemci mislili, da se bo zgodilo to, kar bi vsi po pravici prichakovali od zrelega naroda, ki si ustvari svojo svobodno narodno drzhavo, da bo tedaj dobil nash jezik v vsem javnem in zasebnem zhivljenju izkljuchno veljavo in pozicijo. Zato so se mnogi izmed njih zacheli uchiti nashega jezika. Toda kmalu so zacheli ti Nemci spoznavati, da je njihov napor s slovenshchino popolnoma odvech, zakaj kjerkoli so to hoteli, jim je nash chlovek usluzhno z istim chutom podrejenosti svojega lastnega jezika ustregel v nemshchini. Stvari so tako ostale v svojem starem stanju, da nash ponizhni Slovenec samega sebe she danes ima za izzivacha, che bi nagovoril nashega Nemca drugache kakor po nemshko, in da se obratno nash Nemec chuti razzhaljenega, che bi ga ne nagovoril v njegovem jeziku! In tu pridemo h klavrnemu vprashanju narodne zavednosti med uradnishtvom. Kar je bilo starejshe generacije, ki je za chasa Avstrije sama sebe v narodnostnem pogledu vzgojila v skrajni mlachnosti do narodnega jezika, je tudi po prevratu vozila v starih kolesnicah. Tej generaciji se je she zdelo poudarjanje slovenske narodnosti in slovenskega jezika nedopustno politichno manifestiranje, katerega se je v svojem stremushtvu za chasa Avstrije najprevidneje izogibala. Je kaj chudnega, che je dolgoletna vaja takih chustvenih in vrednotnih odnosov dusho takega uradnika preobrazila tako, da je prishel v nove razmere svobode nesposoben, da bi prav ocenil vrednoto in vazhnost svojega narodnega jezika?
Tako se je lahko zgodilo, da je she 5 let po prevratu na nashem vishjem sodishchu podpisoval neki senatni predsednik na vseh spisih svoje ime v nemshki transkripciji in z gotico, ne da bi se bil nad tem spotaknil katerikoli njegovih kolegov in niti ne njegov shef. Tako je bilo torej na enem izmed najvazhnejshih drzhavnih
resorjev v instituciji, ki je bila vodilna za pravosodstvo vse Slovenije. Ali se je potem chuditi, da je personalna politika nashega vishjega sodishcha tachas bila nacionalno toliko neobchutljiva, da je postavljala na nashe obmejne, narodnostno najbolj obchutljive kraje uradnike izrazito avstrijakantskega mishljenja in da zanjo torej vprashanje narodne zanesljivosti in agilnosti kot odlochilno za namestitev sploh ni prihajalo v poshtev?
Ob tej starejshi generaciji so zhivele nadaljnje nashe generacije in se nezavedno prilagojevale njeni mentaliteti. Strup narodnostne mlachnosti je uchinkoval dalje in uchinkuje she danes.
Zato najde Nemec v nashih krajih v nashem uradu, pri konceptnem kakor pri pisarnishkem uradniku, radovoljen odziv v nemshchini.
To se pravi, nash uradnik, dasi ima veliko moch v svojih rokah, ne daje svojemu narodnemu kot sluzhbenemu jeziku onega poudarka i%kljuchne rabe, cene in vrednosti, kakor bi to po svoji dol^hnosti moral storiti. S tem odpade tudi drugim slojem nashega naroda vazhna moralna zaslomba, ki bi mu krepila zavest o prvenstveni vrednosti nashega jezika na nashih tleh, na katerih naj bi bili mi gospodarji. Ko vidimo, kako nash narod v vseh svojih slojih trpi zaradi chuta manjvrednosti glede svojega jezika, bi bila toliko bolj dolzhnost nashega inteligenta, celo pa drzhavnega nashega uradnika, da z vso energijo in neizprosno doslednostjo v uradu in izven urada ob vsakrshni priliki daje poudarek izkljuchne cene in vrednosti svojemu narodnemu jeziku.
Toda temu nasprotno imamo celo v Ljubljani she danes za shefe raznih vazhnih uradov Slovence, ki so narodnostno tako malo obchutljivi in mlachni, da se ne sramujejo na javnih krajih z ljubljanskimi Nemci — ki znajo slovensko enako dobro — obchevati izkljuchno in skoraj ostentativno po nemshko.
Dokler se ne bomo domogli do tolike energije, da bomo z bichem nagnali vse take ljudi, jih druzhbeno ozhigosali in onemogochili, toliko chasa bo vse nashe zhivljenje revno, nas pa bo zasmehoval in izkorishchal vsak tujerodec.
(MISEL IN DELO — Kulturna in socialna revija; Ljubljana, 1935/4)
ANTON LAJOVIC (1878, Vache pri Litiji — 1960, Ljubljana), skladatelj, pravnik, publicist. Po maturi v Ljubljani shtudiral pravo in glasbo na Dunaju (shtipendija shkofa Ravnikarja); sodnik v Kranju, Ljubljani in Zagrebu. Predstavnik slovenske glasbene moderne (nova romantika). V periodiki objavljal razprave s pravnega podrochja, ob tem pa tudi vrsto lucidno izostrenih esejev o politichnih in kulturnih znachilnostih slovenske druzhbe; izrazit primer za slednje je Jezikovna vljudnost slovenskega chloveka, ki mestoma zazveni z »danashnjo aktualnostjo« (seveda ob chasovni modifikaciji, ki lahko nemshchino »metaforichno« nadomesti z angleshchino). To aktualnost utemeljuje zlasti odstavek: »Da pa moremo razumeti sami sebe in oblike nashega mishljenja, se moramo razgledati po svoji neposredni duhovni preteklosti in jo za nadaljnje ravnanje premeriti z merili, ki nam jih od dne do dne z vechjo nujnostjo vsiljuje svobodno zhivljenje v svoji lastni narodni drzhavi, kjer nam s svobodo raste tudi odgovornost.« (Op. I. A.)
Rihard Orel
ZANIMIVOSTI IZ PLEBISCITA O PRIPADNOSTI BENESHKE SLOVENIJE
V	tretji vojni za neodvisnost Italije, ko je bila ta zaveznica Prusije proti Avstriji, je morala Avstrija vsled popolne zmage Prusije po bitki pri Sadovi (Kraljevi Hradec) na severovzhodnem Cheshkem kapitulirati in tej odstopiti Gornjo Shlezijo, Italiji kot zaveznici Prusije pa beneshko dezhelo (Il Veneto) z Beneshko Slovenijo vred. Ta odstop pa je bil vezan na plebiscit, s katerim naj se ljudstvo izreche o svoji drzhavni pripadnosti.
Tedaj so se zachele priprave za plebiscit, pri katerem naj bi se ljudstvo izjavilo za ali proti prikljuchitvi teh pokrajin k Italiji. Da bi ljudstvo pouchili in mu pojasnili pomen in potek glasovanja, so dolochili ljudi, ki so razlagali pomen dosezhene svobode in potrebo zedinjenja vseh italijanskih pokrajin. Znachilno je, da niso bile mnoge odlichne duhovnishke osebnosti nich kaj prevech vnete za to svobodo, na tak nachin dosezheno, in za pripadnost k novi, liberalni Italiji. Kraljevi komisar oz. prvi novi videmski prefekt Quintino Sella pa je s svojim odlochnim nastopom le upognil videmskega nadshkofa, da je priznal novo vlado, cheprav se nekateri duhovniki she niso mogli sprijazniti z razmerami, ki so nastale po sklenjenem miru z Avstrijo. Prefekt je zahteval od nadshkofa tudi, da duhovniki ne bi she nadalje shirili zhaljivih in nasprotnih vesti. Ljudstvo pa je bilo za plebiscit zhe pripravljeno in odlocheno glasovati za novo Italijo.
V	plebiscitno kampanjo so posegli tudi nekateri slovenski duhovniki, in takratni videmski dnevnik Giornale di Udine je chutil potrebo objaviti chlanek, v katerem je napadal nekega slovenskega duhovnika, ki je bil eden izmed glavnih nasprotnikov prikljuchitve in ki je v svojem okolishu pripravljal odpor domachinov. List pishe: »Neki duhovnik, zhupnik v shentpetrskem okraju se, kakor nam porochajo, upira in shiri tendenchne vesti med nevednimi kmeti in zatrjuje, da so Slovenci zaradi svojega narechja, t. j. narodnosti in zaradi svojih koristi, usmerjeni edino proti Ljubljani. Podobne vesti poshiljajo listu tudi drugi duhovniki in domachini iz onih krajev in se pri tem zgrazhajo, ker vedo, da tamoshnji slovenski prebivalci ne poznajo druge kulture in izobrazbe kot lashko in da so bile njihove koristi vedno povezane s prebivalci Furlanije. Slabi slovenski duhovniki na Furlanskem poznajo dobro Chedad, Tarchent, Neme, Ahten, Fojdo, Videm, Krmin in Gorico, kamor prihajajo po svojih opravkih, ne poznajo pa Ljubljane in niti ne vedo, kje je. Ti Slovenci imajo tako narechje, da se med seboj ne razumejo; za sporazumevanje, zlasti pri kupchijah na sejmih, se morajo posluzhevati glavnega narechja furlanske pokrajine. Da so ti ljudje, tj. beneshki Slovenci, nekako kulturno dvignjeni, da
poznajo krajepis, domacho zgodovino, je vse nasha zasluga. Prav tako smo jim privzgojili chustvovanje do Italije, in zato poudarjajo to dejstvo onim onstran Alp (tj. Avstrijcem), ki she vedno hochejo raztegniti meje tja do Nadizhe s pretvezo, da bi vkljuchili tistih nekaj Slovencev. Vobche je to slovensko prebivalstvo dobro in patriotichno kot mi in gotovo ne bo sledilo naukom nekega zagrizenega zhupnika.« (Giornale di Udine, 1. okt. 1866).
Ko se je blizhal chas plebiscita, so objavljali listi razne pozive, priporochila in navodila za izvajanje te pravice. Za plebiscit sta bila dolochena 21. in 22. oktober 1866, to je nedelja in ponedeljek, za katera je bilo pozvano prebivalstvo vse beneshke pokrajine oz. dezhele (Il Veneto), ki je bilo svoj chas zhe svobodno in ki je pripadalo republiki sv. Marka v Benetkah zhe 400 let, ki da so jo tujci prodali tujcem (pisec meni Francozi Avstrijcem) po miru v Campoformiu (leta 1797). Na Dunaju pa je prishlo do dogovora, vsled katerega je beneshka pokrajina pripadla Avstriji. In tisti dan da poreche ljudstvo: »Dovolj je meshetarjenja z nasho izjavo "si", sami bomo povedali, kam hochemo pripadati!«
Videmski kraljevi komisar (prefekt) je v razglasu napovedal plebiscit s tochnimi navodili. Iz navodil je razvidno, da je bilo glasovanje tako kot pri drzhavnozborskih volitvah. V vsaki obchini je bil sedezh komisije, v vechjih obchinah pa je bilo po potrebi tudi vech sedezhev. Pravico glasovati je imel vsak drzhavljan, ki je izpolnil 21. leto in ki ni bil kaznovan zaradi tatvine, sleparije ali kakega vechjega zlochina. Vsaka komisija je imela pet chlanov. Vsak upravichenec je glasoval tako, da je na glasovnici oznachil »si« ali »no« (da ali ne), tj. za prikljuchitev teh pokrajin k Italiji ali proti. Celotno besedilo na glasovnici je bilo: »Izjavljam svojo prikljuchitev h kraljevini Italiji, monarhichni ustavni vladavini Viktorja Emanuela II. in njegovih naslednikov.« Listi, ki so objavili ta odlok, so pisali takrat: »Nashe glasovanje ne dvigne in ne ponizha Italije, vsebuje pa nachelo, da smo gospodarji na svoji zemlji in oznachuje prehod iz hlapchevstva v svobodo, od uboshtva k napredku Italije. Je pa treba razkrinkati tudi lazh Avstrije, ki jo trosi po Evropi, chesh da je prebivalstvo po dezheli njej udano.«
Vobche je bilo glasovanje svobodno. Zhe vech dni prej so prihajali na shode volivci, ki so imeli za klobuki zataknjene listke z oznako si in veselo potrkavanje v zvonikih je donelo vsevprek. V Vidmu se je zachelo glasovanje ob zvokih himne Su Venezia e giunta l'ora. Med prvimi, ki so glasovali, je bil videmski nadshkof, ki se je sprva sicer branil glasovati, in z njim ves kapitelj. Drugo ljudstvo je prihajalo v skupinah, posamezniki so nosili trobarvne kokarde in shli v sprevodu z zastavo na chelu na volishche.
V Sht. Petru Slovenov (S. Pietro degli Slavi je bil tedaj uradni naziv sredishcha beneshkih Slovencev, toda leta 1867 je bil preimenovan v S. Pietro al Natisone, kar naj bi bili predlagali sami domachini) so na predvecher prizhgali na blizhnji visoki gori velik kres in oznachili z ognjenimi chrkami »si« svojo pripadnost k italijanski kraljevini. Kres je bilo videti dalech po Furlaniji in she preko meje.
Glasovali so samo moshki, ponekod (v Ahtenu) pa so hotele glasovati tudi zhenske.
Izid plebiscita za videmsko okrozhje je tale: 104.988 glasov za prikljuchitev in 36 nasprotnih. Ti so bili nabrani po agitiranju furlanskega duhovnika iz Coseana, furlanske obchine, lezeche kakih 15 km zahodno od Vidma. Listi so porochali, da je bilo ljudstvo po tem duhovniku zaslepljeno.
Naslednjega meseca, tj. novembra, je ob zakljuchku teh manifestacij prishel v Videm sam kralj Viktor Emanuel II., za njim pa she Josip Garibaldi. V Beneshki Sloveniji so glasovali vsi upravichenci za prikljuchitev k Italiji razen enega. Oddanih je bilo v obchini Sht. Peter 688 glasov, v Drenkiji 329, v Grmeku 421, v Roncu (Podbonesec) 321 in v Sht. Lenartu (Podutani) 606 glasov za prikljuchitev, en glas pa proti. Sedaj, ko ga zhe davno krije domacha zemljica, lahko izdamo tajnost, kdo je bil tisti Slovenec, ki je oddal edini protivni glas. To je bil takratni zhupnik v Sht. Lenartu, Bledich, tisti duhovnik, ki ga napada Giornale di Udine, kot smo omenili spredaj. Dalje je bilo v Sovodnjah 414 glasov za, v Srednjem 440 in v Lazah 462. Skupno torej 3687 za in 1 proti. V Reziji je bilo oddanih 300 glasov. V Fojdi se je zelo potegoval za prikljuchitev k Italiji zhupnik Coiz (Kojc).
K chlanku o Slovencih v Italiji v omenjenem listu pishe neki dopisnik po plebiscitu: »Videmska pokrajina shteje le nekaj tisoch Slovencev, a ti so s preprichanjem, po kulturi in vsled koristi — Italijani. Nihche ne bi bil bolj uzhaljen kot oni, ako bi morali priti pod kako drugo drzhavo« (meni namrech Avstrijo), in nadaljuje: »Mi bomo v prijateljstvu s sosedi slovenske narodnosti, ki naj imajo zadoshchenje, da so v nashi drzhavi. Ne bomo izvajali nobenega nasilja, toda bomo uporabili nash jezik in nasho kulturo, ki prednjachi v sploshni kulturi narodov, da jih poitalijanchimo. Sprejeli jih bomo in skrbeli za blagostanje in zboljshanje njihovega stanja in druzhbenega zhivljenja ter jih vzgajali v duhu italijanske kulture.«
Iz tega vidimo, da se ni od takrat do danes prav nich izpremenilo. Dalje izvaja dopisnik: »Zemljepisna lega, zgodovinski dogodki iz preteklosti in gospodarske koristi delajo te prebivalce italijanske, poleg tega she njihova iskrena udanost do Italije je dovolj, da lahko povemo tistim (misli pri tem Slovence obmejnih krajev na Gorishkem), ki bi se hoteli pomakniti do bregov Nadizhe s pretvezo, da bi vkljuchili v svojo dezhelo ono malo shtevilo poitalijanchenih Slovencev. Vobche so ti prav tako dobri patrioti kot mi, in gotovo ne bodo podlegli prigovarjanju tistega slabega duhovnika (cattivo prete).« Furlanski duhovniki pa so delovali za »Regno separato« in listi so jih napadali, ker niso hoteli priti pod »Regno unito«. To je bila stranka, ki je delala za separatizem, medtem ko so bili lashki nacionalisti za zedinjenje.
Duhovniki vechinoma niso bili vneti za Italijo zaradi njenega liberalizma, le posamezni kot npr. zhe prej imenovani Zhupnik Coiz (Kojc) v Fojdi, ki se je pred plebiscitom vrnil iz sedemletnega pregnanstva, je bil za Italijo.
V	takratnem chasopisju (torek 14. oktobra 1866) chitamo, da je zhupnik iz Gonarsa, Lazzarini, imel v cerkvi v furlanshchini nagovor, v katerem je poudarjal, da so mnogi duhovniki za mir in ne za Italijo.
V	Giornale di Udine shtev. 40 chitamo: »Neki kapucinski berach je prehodil griche okoli Fojde in delal propagando proti Italiji. Med drugimi lazhmi je vtepal kmetom v glavo, da bodo nove oblasti uvedle davek tudi na kokoshi.« Zakljuchuje, da bo krajevna policija zhe dala dober nauk temu postopachu in ga oddala tja, kamor spada.
Iz Sht. Petra Slovenov so v istem chasu porochali listom v Videm, da je tamoshnje prebivalstvo zaskrbljeno vsled ukrepov, ki so jih avstrijske vojashke oblasti izdale, da bi obdrzhale Nadishko dolino v zameno za kako drugo okrozhje v Furlaniji (meni tisto, ki je zhe prej pravno pripadalo Avstriji). Dopisnik pravi dalje, da vedo o jezikovni pripadnosti tamoshnjega ljudstva — torej, da so Slovenci, toda po mishljenju da so Lahi in da so patriotichni.
Po drugi strani pa se chitajo tudi taka porochila glede plebiscita, kakor: »So nam povedali, da so v neki vasi videmske okolice duhovniki nashchuvali kmete, da so s sten potrgali objave, ki so obchinstvu priporochale, naj glasuje za Italijo. Bilo je po nekaterih vaseh vech nasprotnikov tega glasovanja, in oblasti so morale ravnati s posebnim pritiskom na te ljudi, da so odnehali od tega pochetja. Mnogi so se prav malo zanimali za plebiscit, ako zhe niso bili nasprotni, posebno duhovniki so zhe spochetka nasprotovali.«
Iz Ahtena je prishlo v Videm zhe po konchanem glasovanju porochilo, da so tam glasovali po skupinah, in da so najbolj oddaljeni bili prvi. Soproga tamoshnjega zdravnika dr. Uekaca (Uecaz) je predlagala glasovanje tudi za zhenske, katere je celo nauchila himno, zlozheno za to priliko: Inno del Brolerio. Skupino iz Podvrat pri Chaneboli je vodil okinchan mladenich na konju ob pritrkavanju zvonov in ob streljanju s topichi. V tiskarnah so noch in dan tiskali listiche s »si«, tolikshno je bilo zanimanje za glasovanje.
Citati iz chasopisov tiste dobe nam kazhejo, da je v chasu priprav na plebiscit obstajal dolochen pritisk na volivce; vendar bi bilo pogreshno sklepati iz tega, da je mogel ta pritisk biti odlochilen za izid plebiscita. Rezultat plebiscita je bil povsem logichna posledica takratne politichne in socialne situacije. V tistem chasu smo bili nekako na pochetku narodnega preporoda pri Slovencih, ki pa je zajel najprej le meshchanski sloj in je prodrl iz osrchja Slovenije proti slovenskim obrobnim pokrajinam v krajshem ali daljshem razdobju. Zato ne moremo pri beneshkih Slovencih tiste dobe, razen pri nekaterih prosvetljenih posameznikih, govoriti o narodni in kulturni, she manj pa o politichni zavesti slovenske narodne skupnosti.
Ker ni bila zavest pri beneshkih Slovencih she prebujena, ni mogla vplivati na odlochitev volivcev pri plebiscitu. Ti so bili postavljeni le pred vprashanje, ali Italija ali Avstrija. Pri taki alternativi pa je imela Italija v ocheh beneshkih Slovencev pred Avstrijo vse prednosti. Kljub prvim klicam kasnejshega italijanskega imperializma, ki se manifestirajo zhe takrat v asimilatorskih tezhnjah, ki jih sodobno chasopisje ni skrivalo, je bila Italija tiste dobe napredna sila, ki se je v boju s propadajochim reakcionarnim fevdalizmom borila za osvoboditev in zdruzhitev. Nasprotno pa je bila Avstrija takrat in she dolgo potem nosilec nazadnjashke in konservativne miselnosti in sistema, ki je izpreminjal Avstrijo v jecho narodov.
Beneshki Slovenci pa so imeli she chisto svoje posebne zgodovinske razloge, da so odklonili pripadnost svoje dezhelice k Avstriji. Avstrija je bila tista, ki je beneshke Slovence oropala vechstoletne stare svobode in avtonomije.
Poglejmo, kaj pravi zgodovina o tem. Takoj po sklenjenem miru z Langobardi (leta 725), ko so bili Slovenci zhe stalno naseljeni po hribih in dolinah ob Nadizhi in njenih pritokih, so si uredili svoje gospodarske in druzhbene odnose po vzorcu starodavnih zadrug in so tako ostali sami gospodarji na svoji zemlji. Oblast je bila v sosednjah, ki so se zdruzhile v banke, ki sta bili dve. Na chelu sosednje je bil zhupan. Vsi zhupani obeh bank, ki sta obsegali 36 sosedenj, so tvorili arengo ali vishjo sosednjo, ki se je sestajala enkrat na leto. Na teh skupshchinah so sklepali o zadevah vseh slovenskih vasi. Torej so imeli samoupravne pravice. Ko so se beneshki Slovenci leta 1420 podredili beneshki republiki, jim je ta najprvo potrdila vse stare pravice in da se jim je kot obmejnemu ljudstvu prikupila, jim je priznala she nove privilegije. Beneshki Slovenci pa niso imeli do republike druge dolzhnosti kot samo chuvati vzhodno mejo, zlasti gorske prelaze pri Podbonescu, Livku, Klincih in Klobucharjih, za kar so potrebovali do 200 mozh. Beneshka Slovenija ni bila dolzhna dajati republiki vojakov ne davkov ne drugih dajatev. Sama je imela v rokah sodno in upravno oblast in s ponovnimi dekreti so jim beneshki dozhi to potrjevali. Oproshcheni so bili tudi carine in cestnine za zhivali, ki so jih gonili skozi Chedad. Bili so prosti davkov na stavbni les za gradove, mesta in ladje, na seno in slamo itd. She zadnji dozh Ludovik Manin je izdal naredbo, s katero vnovich potrjuje landarsko in mjersko banko s civilnim in kazenskim sodstvom. Vse te prednosti in ugodnosti so beneshke Slovence tesno navezale na beneshko republiko.
Po unichenju beneshke republike nista Napoleon niti Avstrija, ki je zavladala Beneshki Sloveniji po kampoformijskem miru leta 1797, hotela priznati beneshkim Slovencem njihovih stoletnih pravic do samouprave, chetudi so se zastopniki beneshkih Slovencev mochno zavzeli za to. Avstrija je ostala gluha za zahteve beneshkih Slovencev in zadnji parlament, ki se je zbral kot obichajno okoli »lastre« pri Sv. Kvirinu* pod Shempetrom 2. maja 1804, je sklepal le she o nekaterih manj vazhnih skupnih zadevah. Avstrija pa je shla v odrekanju starih pravic she dalje in
je beneshkim Slovencem leta 1833 ukinila celo sosednje. Razumljivo je, da se je s takim ravnanjem Avstrija beneshkim Slovencem mochno zamerila. Ko se je v Italiji zachelo osvobodilno gibanje za odtrganje italijanskih pokrajin od Avstrije, so se tudi beneshki Slovenci pridruzhili temu gibanju in pristopili h garibaldincem.
Toda chasi se spreminjajo in zhe ko je bil vsled plebiscita odrezan ta del od glavnega debla, so se zacheli zavedati svoje narodnosti, najprej duhovshchina, pozneje pa tudi bolj prosvetljeni domachini in drugi razumniki in tako se je gojila slovenshchina v cerkvah in v javnem zhivljenju. Celo knjige so zachele prihajati, posebno knjige Druzhbe sv. Mohorja iz Celovca, ki je imela med beneshkimi Slovenci do 200 chlanov. Takrat niso oblasti smatrale tega za nevarno svoji politiki in so to dopustile.
Prav gotovo so beneshki Slovenci glasovali proti Avstriji v preprichanju, da jim bo zdruzhena Italija priznala vse tiste pravice, ki so jih dolga stoletja uzhivali pod beneshko republiko. V svojih prichakovanjih pa so bili mochno prevarani. Prav tista Italija, ki se je zdruzhila v imenu svobode narodov, je beneshkim Slovencem namenila narodnostno smrt: odrekanju stoletnih pravic se je prikljuchilo she nachrtno raznarodovanje, kateremu pa se beneshki Slovenci vse bolj in bolj uspeshno upirajo.
Dokument o samostojnosti beneskih Slovencev. Dekret beneshkega dozha od 12. oktobra 1658 izjavlja, da sta Landarska in Mjerska dolina locheni »ne samo od Chedada, ampak tudi od domovine« (non solo dal territorio stesso di Cividale, ma dalla Patria stessa). To so potrdili beneshki dozhi she vechkrat, med drugim tudi z dekretom od 2. aprila 1778, kjer je recheno, da je Beneshka Slovenija »drugi narod in lochena od Furlanije in se upravlja sama« (come una nazione diversa e separata dal Friuli e si governa da se).
(Jadranski koledar 1954, Trst)
Pri cerkvici sv. Kvirina v Shempetru se je nekoch zbiral vsako leto parlament Beneshkih Slovencev, kot pishe Ivan Trinko: »Evo torej starega, strogo demokratichnega, malega, a pravcatega parlamenta!« (Op. ur.)
RIHARD OREL (1881, Prvachina na Gorishkem — 1966, Gorica), etnolog, glasbenik, uchitelj. Konchal je 3 razr. gorishke realke, uchiteljishche v Kopru (matura 1910) ter eno leto konservatorija in glasbene shole pri R. Kaiserju na Dunaju. Sluzhboval je v Dornberku, Oseku, Vishnjeviku in od 1910 kot naduchitelj v Shmarjah na Vipavskem. Nato je dobil shtudijski dopust za Dunaj, ki mu ga je I. sv. vojna prekinila. Po vojni je uchiteljeval v Sht. Ferjanu in Sht. Andrezhu pri Gorici; povsod je ustanavljal pevske zbore in drushtva; kot drugi narodnozavedni slovenski uchitelji je bil leta 1927 premeshchen v notranjost Italije (Campobasso). V chasopisu Slovenski branik: vestnik nashih pokrajin (izhajal v Ljubljani 19081914) je objavljal chlanke o obmejnem sholstvu; pisal je tudi o Beneshki Sloveniji. V chasu sluzhbovanja v Vishnjeviku je zbiral narodne pesmi po Beneshki Sloveniji. Zbirko pesmi za moshki zbor je izdal v Ljubljani pod naslovom Slovenske narodne pesmi iz Benechije (1920). Napisal je vech cerkvenih pesmi in mash, precej tega se je izgubilo. Raziskoval je slovanske (hrvashke) naselbine v juzhni Italiji (Molise) in o tem objavil vech evropsko odmevnih etnografskih zapisov v 50-ih in 60-ih letih (XX). Zbiral je tudi ljudske pesmi po drugi slovenski obrobni pokrajini — Prekmurju; te ljudske napeve je harmoniziral (Roman Pahor notografiral). Po upokojitvi je zhivel v Gorici, she kot 80-letnik je skladal za klavir in orgle. Maja 1964 ga je na krizhishchu v Gorici podrl motorist, v bolnishnici je ostal do smrti; pokopan je v Prvachini. Tudi njegov oche je bil uchitelj, zborovodja, orglar, brat Vladimir (1886-1973) pa znan pravnik in sadjarski strokovnjak.
(Op. ur. po SBL; Primorski SBL)
Iz zgodovinskega spomina
Ivan Trinko
BENESHKA SLOVENIJA
I — SHOLSTVO POD ITALIJO
Poglejmo shole. Shempeterski (Shempeter / Shpeter Slovenov — San Pietro al Natisone; op.ur.) Slovenci jih imajo kakih 25. Ali kakshne so? Od prve do zadnje vse popolnoma in chisto italijanske!
Pomisli, dragi bralec! Nash paglavec v shestem letu svojega zhivljenja stopi kot redni slushatelj — na ljudsko univerzo, kjer mora ostati po zakonu tri leta. Uchiteljica ga posadi v klop in ga prichne takoj obdelovati s pristno toskanshchino, kakor da bi se bil otrok rodil in rastel tam kje med Sieno in Firencami. A drobni uchenec, kateremu se ni doslej nikoli sanjalo o drugem jeziku, kakor o domachi slovenshchini, buli in zija v uchiteljico nekako tako, kakor telichek, che mu pride kaj nenavadnega pred debele ochi. Za Boga milega! Kaj se more nauchiti, che niti uchiteljice ne razume? Najprej bi moral postati zmozhen povsem tujega mu jezika, potem shele bi se iz knjig navadil kaj drugega. Ali je to mogoche v treh letih?
Mislim, da nikoder ne cvetejo tako bujno pedagoshke neumnosti, kakor v nashih sholah. Pameten chlovek bi rekel: Che hochesh otroka kaj nauchiti, ne govori nepoznanega mu jezika, drugache bo zastonj ves trud. Idi od znanega do neznanega — a noto ad ignotum. No pa, pri nas velja drugachno nachelo: od neznanega do neznanega — ab ignoto ad ignotum! To je vendarle nekaj, kajne? Uchiteljskemu osebju (navadno so le uchiteljice) je prepovedano rabiti slovenshchino v sholi. Sploh sholski nadzornik v Chedadu, kateremu so izrochene v nadziranje nashe shole, najbolj skrbi za to, da se chimprej zatre uboga slovenshchina. Marsikaj zanimivega bi bilo povedati v tem oziru. Toda chemu? Poglejmo rajshi, kam napredujejo v treh letih nashi sholski bosopetci. Resnici na ljubo in na chast bistrim glavicam nashih uchencev ter nadchloveshkemu naporu nashih uchiteljic moram priznati, da se otroci nauchijo brati in pisati, in tudi si vtepejo v glavo marsikako posamichno besedo italijansko; kdor je priden, te na poti lahko pozdravi z »Buon giorno« ali pa z »Riverisco!« — Toda to je vse in drugega nich; in pa she to kmalu pozabijo. Otrok je sicer zmozhen chitanja, a knjige ne razume in prav nich ga ne mika, da bi chital po konchanem sholanju. Na koncu tretjega leta odvrzhe knjige in mu ne preostaja drugega, kakor polagoma se odvaditi vse svoje uchenosti, tako da chez kako leto marsikateri vech ne ve, kaj je a in kaj b.
In za tak uspeh morajo nashe obchine potroshiti chez 25 tisoch lir na leto!
Kdor po konchani ljudski sholi namerava nadaljevati shtudij, ali kdor samo zheli nauchiti se lashchine in rachunstva za svojo potrebo, ta se vpishe takoj na meshchanske shole v Chedadu ali pa v Vidmu, dobro vedoch, da z domachimi sholami nikamor ne pride.
Za nadaljevanje imajo uchiteljski kandidati normalke v Shempetru, katere je vlada ravno tu ustanovila z ochitnim namenom, da bi poitalijanchila ljudstvo. Dijakom so na razpolago gimnazija in nizhje tehnishke shole v Chedadu, v Vidmu pa dve popolni gimnaziji z licejem ter vishje tehnishke shole. Od dveh videmskih gimnazij je ena vladna, druga zasebna nadshkofovska, zdruzhena z bogoslovskim semenishchem. Na tej zadnji se shola najvech Slovencev (sedaj kakih 18), in sicer vsi taki, ki mislijo nadaljevati z bogoslovjem, cheprav imamo tudi vech takih, ki so konchali osmi razred v semenishchu, potem pa to ali ono fakulteto na padovanskem vseuchilishchu, in so sedaj v odlichnih drzhavnih sluzhbah. Zhal, da je takim, vzgojenim zhe od mladih nog v lashkem duhu, malo mar za domachi jezik; vechkrat nochejo vedeti in morda celo res ne vedo, da so sinovi velike majke Slave. Kje naj bi se kaj takega nauchili? Kdo naj bi jim pojasnil slovanske razmere? Kdo naj bi jim izbil iz glave nesramno lazhnive in skrajno absurdne nazore o Slovanih, nazore, katerih se do sita napajajo iz sovrazhnih nam knjig in chasnikov? Ni mogoche, ni prilozhnosti, ker slovenske knjige so jim nedostopne.
Pisec teh skromnih podatkov ve najbolje, kako je obstal, ko je dobil sluchajno v roke prvo slovensko tiskovino in je tako zvedel, da imajo tudi Slovenci knjige; prav tako dobro pomni, kaj je moral prestati, preden se je nauchil brez uchitelja, brez slovnice in brez slovarja malce slovenshchine.
Nesrecha za beneshke Slovence je, da sploh niti slovenske abecede ne poznajo, in torej ne morejo pravilno chitati slovenskih knjig. To in slovnichne ovire smo nedavno premagali s slovensko slovnico v italijanskem jeziku. A morda she bolj potreben bi bil slovensko-lashki ali vsaj slovensko-latinski slovar, brez katerega ni mozhna uporaba slovenskih knjig. Toda che bi res izshel, kdo naj bi ga kupoval? Poleg kakega duhovnika najbrzh le slovenski dijaki in bogoslovci videmskega semenishcha, katerim je potrebna slovenshchina za poznejshe sluzhbe med nashim ljudstvom. A teh kupcev je premalo, da bi kazalo tiskati slovar samo zanje; saj zhe izdana slovnica lezhi in bo lezhala nerazprodana do sodnega dne! Med shempeterskimi Slovenci je okoli 70 % takih, ki ne znajo chitati, a to sicer she ni najhujshe v Italiji, kjer je analfabetov povprechno kakih 67 %. Nekateri se she v poznejshih letih uchijo, da bi mogli dobiti volilno pravico. Tudi vojaki si pridobijo nekaj znanja. »Literatura« pa najbujnejshe cvete med onimi, ki hodijo po svetu s trebuhom za kruhom. Ti namrech pishejo domov, kakor morejo in znajo seveda, sedaj lashki, sedaj nemshki, a sedaj zopet po domache, cheprav v slovenskih pismih ni ne duha ne sluha o gajici, ali o bohorichici, ali sploh o kakem drugem pametnem pravopisu.
Zanimivo je to, da je vech zhensk, ki znajo chitati, nego moshkih. Zhenske se uchijo same med seboj. Uchna knjiga jim je slovenski molitvenik. Njim je najvech do tega, da pridejo k mashi z molitvenikom, medtem ko se moshki za to ne menijo. Sicer pa zhenske rade chitajo tudi druge primerne slovenske knjige. Zhal, da jih imajo malo in da jim jih malokdo lahko priskrbi.
Poleg knjig Druzhbe sv. Mohorja nashi Slovenci skoraj ne poznajo drugih. Druzhba sv. Mohorja ima na Beneshkem priblizhno kakih 200 udov. Shtevilo je neznatno; lahko bi jih bilo she najmanj petkrat toliko, che bi ne bilo raznih ovir. Glavna ovira se meni zdi pomanjkanje zadostnega pojasnila in priporochila ali agitiranja za Druzhbo s strani duhovshchine. Druga, she vechja od prve, je v tem, da zlasti v dolinah le malo razumejo knjizhno slovenshchino, in je skoraj she chitati ne znajo. Tretja je nasprotovanje z vladne strani, nasprotovanje, h kateremu priganja vlado lokalna sholska oblast in pa z zlim duhom navdano chasnikarstvo, kateremu se ne studi nobeno, tudi najpodlejshe sredstvo, samo da more nashchuvati z njim lashko obchinstvo in vlado zoper mirne beneshke Slovence in zoper Druzhbo svetega Mohorja, ki baje shiri med njimi svoje »panslavistichne« ideale!
Sicer je nedavno neki chedadski chasnikar sam priznal, da lahko knjige sv. Mohorja veliko koristijo nashim Slovencem in jim izdatno pomagajo do gmotnega in dushevnega blagostanja in napredka bodisi s svojim pouchnim bodisi s pobozhnim ali celo z zabavnim berilom. In nadaljuje nekako takole: »Mi (namrech chasnikarji, sholska oblast, vlada itd.) smo se poskusili na vse nachine postaviti proti temu, a doslej nam je izpodletelo; treba je novih nachrtov, novih sredstev itd.« — Dragi bralec, ali ni to nekaj posebnega, da se na koncu razsvetljenega XIX. stoletja poskusha odstraniti edino sredstvo, s katerim bi moglo vsaj malce napredovati nashe zapushcheno ljudstvo, in sicer iz strahu pred »panslavizmom«! Skrajna naivnost, che bi ne bila barbarska hudobnost!
Dogodilo se je tudi, da so napadli slavno Druzhbo sv. Mohorja celo v drzhavnem zboru v Rimu. V tej povsem neupravicheni in nazadnjashki vojni se je odlikoval poslanec Morpurgo, ki zastopa chedadsko-shempeterski volilni okraj. Za Boga milega! Chlovek bi rekel, da je v Rimu dovolj drugih skrbi in perechih vprashanj. Chesa se boje ti ljudje? Da jim peshchica Slovencev prekucne res nekoliko prevech shepavo barako italijansko? Gotovo ne poznajo zgodovine male dezhelice, kjer je nekoch beneshka republika in potem nova Italija imela in ima she vedno najzvestejshe drzhavljane, katerim nihche ne more in ne sme ochitati najmanjshe trohice nezvestobe. Slovenska lojalnost je obche znana; Slovenci niso bili in ne bodo nikoli izdajalci. To naj si privezhe na nos Zhid Morpurgo ter naj prihodnjich poskrbi za blagostanje svoje zastopane dezhele povsem drugache, ne pa z zatiranjem uboge slovenshchine!
Da bi vlada preprechila vpliv Mohorjevih knjig, je ravno teh dni, po nasvetu Morpurga, med drugim sklenila ustanoviti v Chrnem Vrhu novo sholo na lastne stroshke. No, dobrodoshla! Koristila pa bo kakor vse ostale do zdaj. Shkoda
denarja! Bolj chudno je to, da je ista vlada nakupila kakih tisoch izvodov raznih italijanskih knjig, da bi se brezplachno razdelile med sholsko mladino. Med njimi je tudi 300 molitvenikov. No pa, — e se non ridi, di che rider suoli? Smeshno res, da italijanska vlada kupuje molitvenike svojim podanikom. »Il diavolo s'e fatto frate« (vrag je postal menih), kakor pravi italijanski pregovor.
Vlada bi bila storila dosti bolj potrebno in chlovekoljubno delo, che bi bila z onimi novci nakupila malce kruha lachnemu ljudstvu v Romagni in na Siciliji, kjer so bili ravno tiste dni veliki izgredi zaradi lakote.
In vendar je v isti videmski provinci poleg Slovencev tudi peshchica Nemcev, ki uporabljajo svoj poseben jezik. Njim so bile dovoljene meshane lashko-nemshke shole, ne da bi se kdo spotikal obnje. Toda Veliko-Nemci, ki so si izmislili in pred naivno Evropo razobesili grozno strashilo panslavizma, prav dobro skrbijo, da se nihche ne prestrashi nich manj groznega pangermanizma.
Sicer pa, ko bi ne bilo avstrijskih psevdolashkih zhidovskih hujskachev, tedaj se pravi, chistokrvni, kulturo ljubechi Italijani gotovo ne bi vznemirjali, che bi pri preprostem in vsaki politichni tezhnji nedostopnem beneshkem Slovencu zasachili nedolzhno slovensko knjigo. Ta pomislek razjasnjuje vso stvar. Questo e tutto — in shkoda drugih besed.
Che pa slovenshchina ne dobi zavetishcha v sholah in priznanja od vlade, ima polno veljavo vsaj v cerkvi. Pridiguje se povsod slovensko, zakaj drugache nikakor ni mozhno. Zhal, da duhovniki sami, neveshchi prave slovenshchine in njenih slovnishkih pravil, chestokrat pachijo, kar she sicer ni popacheno v nashem narechju. Priznati pa vendar moram, da gre zadnje chase tudi v tem oziru na bolje, ne samo zato, ker se mlajshi pomalem zachenjajo pripravljati she preden nastopijo sluzhbo, ampak ker tudi starejshi bolj pazijo na pravilnost, tako da marsikak duhovnik, cheprav v narechju, vendar povsem pravilno pridiguje. Krshchanski nauk se prav tako slovensko uchi, v cerkvi seveda, ker v sholah ga ni treba. Za nashe tri zhupnije imamo poseben katekizem, katerega sta s pomochjo rajnkega gorishkega monsignorja Kocijanchicha priredila in izdala zhupnik Muchich in kaplan Peter Podreka, oba pokojna. Toda knjigo uporabljajo le duhovniki in otrokom ne pride v roke.
Zanimivo je to, da je v rabi slovenshchina tudi pri krstnem obredu za vsa vprashanja krshchencu ter za Oche nash in Vero. Enako se pri sveti mashi takoj za latinskim evangelijem bere ljudstvu tudi slovensko. She vechja posebnost je ta, da kadar duhovnik obhaja vernike, izgovarja besede Domine, non sum dignus etc. po slovensko takole: »Gaspuod, jest niesan uriedan, de stopish pod mojo strieho, pa raci 'no samo besjedo an ozdravjena bo moja dusha.« (v knjizhni slov.: Gospod, nisem vreden, da stopish pod mojo streho, toda reci eno samo besedo in ozdravljena bo moja dusha. — Op. ur.)
Kar se tiche petja v cerkvi, je vse slovensko, ako izvzamemo slovesno latinsko masho in Tantum ergo pri blagoslovu. Pojemo pri tihi mashi, pred in po Tantum ergo,
ko je blagoslov. Poleg navadnega petja imamo tudi posebne pesmi za bozhich, za veliko noch in za druge prilozhnosti. Poje pa naskrivaj vse ljudstvo z veliko pobozhnostjo in s pravim chutom. Napevi so sploh preprosti, pochasni in strogo v cerkvenem duhu. Kdo ve, kdaj so nastali! Chlovek, ki ni navajen takega petja, nehote ostane presenechen, kadar ga slishi. Pomislite: meshani zbor iz vech sto glasov, od najvishjih delikatno se prelivajochih zhenskih in otroshkih glasov, v vseh gradacijah, barvah in niansah, do najmogochnejshih basov, vse lepo zlito v popolno soglasje, brez pretiravanja in krichanja, skoraj polglasno, in vse z znakom lahke, mirno v dusho segajoche otozhnosti! Chlovek mora biti res kamenitega srca, che ne obchuti mochnega vpliva tega petja.
Ker zhe govorim o petju, naj omenim she, kako je s posvetnim petjem. Rekel sem zhe, da beneshki Slovenci radi pojejo; toda manjka jim slovenskih pesmi in ustreznih napevov. Stare stvari so se porazgubile; na njihovo mesto vse bolj stopajo poulichne, chestokrat skrajno nesramne lashke poskochnice. Pevskih drushtev nimamo, zato pa petje ne napreduje, ampak se samo spreminja, in sicer na slabo, tako da je vsaka nova popevka zopet nova muzikalna neumnost. Mladina sama si ne zna pomagati drugache kakor s tem, da prinasha domov, kar slishi tu in tam pri Furlanih in vojakih. Nikogar ni, ki bi osnoval kako drushtvo ter uvedel petje v pravem pomenu besede.
No pa, chemu bi dalje razlagal, kako je z omiko pri beneshkih Slovencih? Chastiti bralci lahko iz teh raztresenih podatkov sami vidijo in sklepajo, da so beneshki Slovenci brez kulturne organizacije. Edino, kar jih vezhe skupaj, je vera in sorodnost v shirshem pomenu. Kdaj pride kaj boljshega tudi zanje? Kdor jim trga iz rok edino sredstvo za napredovanje, namrech slovensko knjigo, misli, da bodo srechni samo tedaj, kadar se utopijo v morju italijanske narodnosti; potemtakem ne bo tako kmalu sreche med njimi. Po eni strani se beneshki Slovenci trdno drzhijo svojega jezika in svojih navad, po drugi strani pa je njihov znachaj ves drugachen kakor znachaj njihovih neposrednih sosedov Furlanov, zato ni mogoche, da bi se z njimi zdruzhili in pomeshali v narodno skupnost. Eh, Boga mi! Po Nadizhi steche she marsikak val, preden se uresnichi kaj takega!
(prva objava: Dom in svet, 1898, str. 248-252; zadnje nadaljevanje)
II - REZIJA
Rezijani so bistroumni in zelo samozavestni. Ponosni so tudi, che se kdo zanima zanje in za njihovo dezhelo. Da bi dajali vtis pomembnosti, pravijo, da so njih predniki prishli iz Rusije, toda ta je prazna in pozna izmishljotina brez stvarne podlage in se opira samo na navidezno sorodstvo med imeni Rezija (Resia) in Rusija. Prave narodne zavesti v shirshem pomenu med njimi ni. Kadar prilika nanese, da so dobre volje in so v druzhbi kakega Slovana, sicer radi poudarjajo:
»My nysomo Lashke, my somo Slavinske, Rozojanuvi!« (v knjizh. slov.: Mi nismo Lahi, mi smo Slovani, Rezijani! — Op. ur.) A najbrzh ima prav Rezijanka, ki je rekla dobro znanemu uredniku cheshkega Slovanskeha prehleda, gospodu Chernemu (Cherny), ko je bil v Reziji: »Nashi mozhje, kadar se napijejo vina, vpijejo Zhiveli Slovenci!, ali kaj to pomaga, ker smo vendar Lahi!« — V resnici so Rezijani dobri Italijani, kakor sem zhe povedal. Kadar imajo med seboj odlichnejshe lashke goste, kar se pogostoma zgodi, se tudi takrat lahko navdushujejo ter pravijo: »Noi siamo italiani«! (Mi smo Lahi.) Seveda je za to navdushenost iskati pravi razlogi v dobichku. Che tujec pride mednje, jim da zasluzhka; torej — Zhivio! che je Slovan; Evviva! che je Lah. A oni ostanejo »Rozojanuvi« (Rezijani), zvesti svoji vladi. Ta zvestoba jim je preshla v kri, kakor tudi ostalim beneshkim Slovencem, iz hvalezhnosti do beneshke republike, ki je svoj chas dobro ravnala z njimi in si jih z lepimi prednostnimi pravicami in ugodnimi koncesijami privezala, da so ji zvesto strazhili drzhavne meje in vhode proti zunanjim sovrazhnikom na severovzhodu. Benechani so bili prebrisani ter so znali z modro politiko vladati. Seveda, republika je zhe davno propadla, tudi pravice in koncesije so splavale po vodi in razlogov za posebno hvalezhnost in vdanost ni vech, a dushevna nagnjenost na Lashko je ostala in ostane, kakor ostanejo zemljepisne posebnosti, lega in naravne tezhnje, ki spajajo in integralno dopolnjujejo furlansko dezhelo s tako imenovano italijansko Slavijo.
Knjizhne slovenshchine v Reziji ne poznajo. Obche razshirjena Dru^hba sv. Mohorja med tamkajshnjim prebivalstvom nima chlanov. Slovenske knjige so nepristopne zhe zato, ker je rezijansko narechje prevech oddaljeno od knjizhne slovenshchine, silno pokvarjeno in prepleteno s tujkami, da preprosto ljudstvo take knjige ne bi razumelo. Niti mali slovenski katekizem za Slovence videmske nadshkofije jim ne more ustrezati. Razmere so v tem oziru neizrekljivo slabshe kot med shempeterskimi Slovenci, in so celo enake razmeram pri vechini terskih (reka Ter) Slovencev. Iz tega ne sklepam, da bo v jezikovnem oziru kmalu konec Rezijanov; terski (po reki Ter; tudi: chentarski ali tarchentski, po slov. Chenta, ital. Tarcento — op. ur.) Slovenci na primer bodo zhe zdavnaj pofurlanjeni, a Rezija bo ostala she tedaj, kakrshna je danes. Zemljepisne okolnosti, etnichna odpornost in pa zhiva zavednost svojega rezijanstva bodo she dolgo ohranile narodne in jezikovne razmere »in statu quo«. Godi se z Rezijo kakor z nemshkimi naselbinami v Saurisu in Sappadi pod isto videmsko provinco, ki se vzdrzhujejo izvrstno, cheprav so od vseh strani obkoljene od Lahov. Zemljepisne posebnosti jih uspeshno branijo. Vendar pa so tamkajshnji Nemci bolj zavedni in so si izprosili nemshke shole; a poleg tega nihche ne zatira njihovega narechja.
Kar se rezijanskega narechja tiche, omenim na kratko, da ima v sebi dokaj zanimivosti. V marsichem se razlikuje od slovenshchine, a ima nekaj analogije s hrvashchino. Z ostalimi beneshkoslovenskimi narechji se ne ujema veliko. Ohranilo je stari aorist. Kot nekaj posebnega in evropskim jezikom tujega kazhe harmonichno spremembo samoglasnikov. Ti se delijo na chiste (e, i, o, u) in na
zamolkle (ae, y, o, u); na ozke (i, u, y, u, e) in na shiroke (e, o, ae, o, a). Vokalna harmonija obstaja v tem: che v besedi prevladuje npr. zamolkli samoglasnik, tudi ostali, njemu podrejeni, morajo biti zamolkli; che prevladuje chisti samoglasnik, so ostali tudi chisti; prav tako shiroki kliche shirokega, ozki ozkega. Npr.: zhana, dajalnik: zhaene, mnozhinski rodilnik: zhini itd. Zanimivo je tudi, kako shtejejo. Do 20 gre kakor povsod; potem: dvajsti anu dan, dvajsti anu dva, in tako do 39; 40 je dvakrat dvajsti, 60 trikrat dvajsti itd.
Cheprav Rezija ni zelo obshirna, vendar ima vsaka vas znatne jezikovne posebnosti in razlike. Kar pa hudo kvari staro in samostojno razvito narechje, je zhe zgoraj omenjena preobilica tujih, posebno lashko-furlanskih besed. Mnogo se jih je vrinilo zaradi jezikovne nespretnosti duhovnikov, posebno pri krshchanskem nauku. Sledi naj za primer, z opazko, da she ni tako hudo pokvarjena, narodna pobozhna pesmica, ki jo je g. Cherny zapisal v Njivi:
Devica Marija, vy mati bozhja, prosite za nas Jezhusha, Jezhusha, nashaha hospuda, ti, ka talyko nas ama! Jezhusha vy stoe dojila, z vashimi roki ha previla; muc tympa stoe patela za Jezhusha dorzhat zhivaha. Vy ste ha bila zubila, muc tympa vy stoe ha jiskala, stoe ha naloezla tuv cerkve tami toemi sapjenc mozhmi. Si von boeshoe valyky kontent ha vydeshtoc tami sapjenc, koj a na moeshoe shce dvanijst lit. Vas chisto popol an vuchashe, an hojashe dishepule, an dilashe mirakole an mortve zhive dilashe po svitu uchashe muc judi, o vy, Marija verdjina!
Rezija je zanimiva v marsichem in zato obracha nase pozornost uchenjakov in jih vabi v svoje krilo. Mnogo se je zhe v razlichnih jezikih in v razlichnem duhu in oziru pisalo o njej. Geoloshko in zemljepisno so jo na mestu preuchevali znameniti lashki strokovnjaki profesorji Taramelli, Marinelli, oche in sin, Musoni
in drugi. Z narodnega in jezikovnega stalishcha so se zhe v prejshnjih chasih zanjo zanimali razni Slovani, npr. Pysheli, Kopitar, Hanka, Shafarik, Kocianchich in drugi. Nash Rutar jo je opisal v knjigi Beneshka Slovenija (1899). Osebno so si jo ogledali in o njej porochali poljski grof Potocki, Rus Sreznjevski, Sloveno-Hrvat Stanko Vraz, Cheh Cherny, a najimenitnejshe med vsemi poljski jezikoslovni uchenjak vseuchilishki profesor Baudouin de Courtenay, ki je dolgo chasa bival v Reziji ter se je bil tamkaj malodane udomachil. On se je korenito nauchil rezijanskega narechja ter je nabral, obdelal in pri peterburshki carski akademiji dal na svetlo ogromno gradivo, posebno v jezikovnem oziru. V rokopisu hrani she gradivo za popolni rezijanski slovar. Tudi gospa Shulc-Adajevska je sodelovala, kakor recheno, nekaj chasa z njim ter nabrala narodne pesmi in njim ustrezajoche melodije.
Med poslednjimi odlichnimi gosti so obiskali Rezijo ruski vseuchilishki profesor dr. Francev in Cheha — vseuchilishki profesor dr. Kadlec in vishji financhni uradnik Kohout. O navadnih turistih raznih narodnosti niti ne govorim. She najmanj so se doslej za Rezijane zmenili Slovenci. Che ti povrshni zapiski vzbudijo kaj zanimanja za malo, a slikovito dezhelico in za njene svojevrstne prebivalce, bo moj namen dosezhen.
(prva objava pod naslovom Hajdimo v Rezijo! v Dom in svet, 1907; zadnje nadaljevanje)
III — ZGODOVINSKI ORIS
Dolochiti, kdaj so se Slovenci naselili v Furlaniji, ni lahka rech; do kod so segali po shirni ravnini, je mozhno vsaj priblizhno ugotoviti iz toponomastike; kaj in kako se je z njimi godilo, se ve in se ne ve.
Najbrzh so zacheli siliti v Italijo zhe v drugi polovici shestega stoletja skupno z Avari ali pa tudi sami na svojo roko. Za gotovo se ve (iz Pavla Diakona), da so imeli prve chase pogoste boje z Langobardi, pod katerih oblast so bile prishle Furlanija in beneshko-lombardske pokrajine. Zdi se pa, da so se Slovenci nastanili s presledki in v raznih skupinah. Podkaninski (po goro Kanin) Rezijani niso veliko sorodni ostalim beneshkim Slovencem, a ti se zopet razlikujejo med seboj, ker eni se zdijo bolj hrvashko-srbskega znachaja, drugi pa so bolj ochitno Slovenci. Prvotno zasedeno slovensko ozemlje je bilo precej obshirnejshe kot sedanje. Tako se lahko trdi, da je bil dobrshen del ali pa tudi celoten tako imenovani Zhelezni kanal (Canale del Ferro) od Pontebe navzdol slovenski, a se danes nahaja slovenski zhivelj samo v postranski rezijski dolini. Furlanska ravnina pa ni ohranila nobenega kotichka za Slovence.
Da so bili Slovenci v starih chasih razshirjeni v shirokih plasteh po srednji in dolnji Furlaniji do reke Tilmente (Tagliamento) in she chez, o tem pricha veliko shtevilo
do zdaj ohranjenih, ponekod na furlansko zaokrozhenih, chisto slovenskih krajevnih imen. Tudi stare listine iz XII. in XIII. stoletja prichajo o navzochnosti obilnega slovenskega zhivlja v onih krajih, kajti vsebujejo lepo shtevilo krasnih staro slovenskih krajevnih in osebnih imen. Toda zgodovina tega slovenskega elementa je precej nejasna in nepopolna. Ne ve se zagotovo, kdaj in kako so bili zasedli Slovenci one kraje. Morda so bile proste naselbine razvrshchene po zemljishchih, opustoshenih in zapushchenih zaradi burnega prehoda selechih se narodov; morda so to bili ostanki slovenskih vojakov, ki so se borili v Italiji skupno z Avari in so se na povratku ustavili, kjer so dobili neobljuden in za poljedelstvo ugoden prostor. Poleg tega so bila njihova naselja pomeshana z romanskimi; zato ni chudno, da so se polagoma potujchili. Sicer pa je bila v XV. stoletju slovenshchina she zelo razshirjena po Furlaniji. Kdaj je izginila, o tem se ne da nich gotovega povedati.
Sedanji Slovenci prebivajo po dolinah in hribih, raztezajochih se od gorishkih Brd do Kaninovega pogorja. Razdeljeni so v tri glavne skupine: v Rezijane, v Tarchentske (Terske) in Shempeterske Slovence.
Zgodovina Rezijanov je v zvezi z zgodovino Mozhnishke opatije (Abbazia di Moggio), ki je bila ustanovljena leta 1115 po zhelji in oporoki koroshkega grofa Kocelja, v njegovi lasti je bil Zhelezni kanal. Opatiji je bilo darovanih mnogo posestev, med njimi tudi Rezija. Benediktinci so imeli polno cerkveno in posvetno oblast nad to dezhelico, ki jim je nosila precej koristi. Leta 1409 je nastala iz opatije prosta komenda, ki pa si je pridrzhala vse prejshnje pravice. Med onimi, ki so jo uzhivali, je bil tudi sv. Karol Boromejski. Leta 1777 si je beneshka republika prisvojila vse skupaj in od tedaj je postala Rezija samosvoja obchina in zhupnija. Tarchentski ali Terski Slovenci so bili zaradi neurejene razdelitve svojih zemljishch vedno razkosani med seboj ter podvrzheni raznim fevdalcem in v cerkvenem oziru priklopljeni raznim furlanskim zhupnijam. Zato pa nimajo skupne zgodovine. Najzanimivejsha je zgodovina Shempeterskih Slovencev, ki so imeli posebno upravno organizacijo. Sprva so prishli pod vlado Frankov, ki so bili unichili langobardsko kraljestvo in so bili raztegnili svojo oblast chez vse slovenske in tudi hrvashke dezhele. Pozneje so Slovenci prishli pod oglejske patriarhe, katerim so bili nemshki cesarji podelili knezhjo oblast nad vso Furlanijo. Ker so bili vsi ti patriarhi posebno v zachetku iz nemshkih rodovin, so vechkrat podajali svojcem v fevde razne kraje, tudi slovenske; zaradi tega nosijo stari, razrusheni gradovi po gorskih obronkih vechinoma nemshka imena. Navzlic tem fevdalcem so si bili Slovenci zasnovali polagoma za svojo potrebo posebno upravo, ki so si jo ohranili in okrepili tudi tedaj, ko je patriarhat prishel v roke Benetkam. Modra beneshka republika je Slovencem pustila precejshnjo svobodo, jih shchitila pred fevdalci ter jih obdarila z novimi privilegiji, posebno z oprostitvijo razlichnih davkov in dajatev. Njihova dolzhnost je bila chuvati beneshko mejo proti Nemcem, kar so Slovenci zvesto izpolnjevali, tako da jih vlada v listini iz leta 1492 imenuje: Fideles nostri incolae montanearum et convallium.
Imeli so torej precejshnjo avtonomijo, cheprav so bili tu in tam podvrzheni she vedno jurisdikcijski, sicer bolj navidezni kot pa dejanski pravici starih furlanskih fevdalcev. Organizacija slovenskih skupnosti je bila strogo demokratichna. V najlepshi obliki, precej modro in natanchno zamishljena, je obstajala med Shempeterskimi Slovenci. Hishni gospodarji posameznih vasi so skrbeli za skupne vashke zadeve, ki so jih obravnavali v sosednjah, to je v vashkih zborih, katerim je predsedoval dekan, ki so ga med sabo izbrali hishni gospodarji. Vasi, katerih je bilo priblizhno 40, so bile zdruzhene v dve skupini, poimenovani Banka (miza) po sredishchnih vaseh Landar in Mersa: Landarska Banka in Merska Banka. Vsaka Banka je imela svojega glavnega dekana, ki so ga volile podrejene vasi. Landarski Banki so bili podvrzheni prebivalci Nadishke (Nadizha) in Sovodnjishke (Sovodnje) doline, Merski pa prebivalci Shentlenarshke in Kozhishke doline. Vsaka vas je imela svoje zastopnike pri svoji Banki, ki so se zbirali v sejo, kadar so to zahtevale skupne zadeve.
Enkrat in, che je bila potreba, tudi vechkrat na leto so se zbirali zastopniki obeh Bank na prostem pod slovanskimi lipami pri cerkvici sv. Kvirina v Shempetru. Pri teh obchnih zborih so se obravnavale skupne zadeve cele dezhele, pod predsednishtvom obeh glavnih dekanov. Pri obravnavah je imel besedo sleherni zastopnik raznih vasi, a zapisnik je sestavljal javni notar ali kancelir. Evo torej starega, strogo demokratichnega, malega, a pravcatega parlamenta! Poleg upravne organizacije so imeli tudi sodnijsko. Za Landarsko Banko so volili hishni gospodarji, za Mersko Banko pa odsluzheni sodniki vsako leto po 12 sodnikov (dvanajstijo), ki so sodili v malih in v velikih zadevah, celo morilci so prishli pred nje. Vse to navzlic pravu jurisdikcije, ki so ga imeli po slovenskih krajih stari fevdalci, katerim pa je, kakor se zdi, za ugotovitev svojih pravic zadostovalo, da so prishli enkrat na leto v Shempeter ter se tam skupno in mastno pogostili na stroshke svojih podanikov. Kaj so hoteli drugega? Slovenci so bili v popolnem miru z beneshko republiko, ta pa se jim ni marala zameriti in jih je shchitila proti vsakomur. Celo sodne prizive so delali, kolikor je bilo mogoche, od Banke do Banke, cheprav bi bili morali redno prizivati prvich v Chedad, potem v Videm in kot na najvishjo stopnjo v Benetke. Hujshe zlochine so kaznovali z jecho, za manjshe so vklepali obsojence v klado na javnem mestu ali pa so jih kaznovali z denarno globo.
Vsa ta upravna in pravna organizacija je veljala od dobe oglejskih patriarhov do avstrijske vlade. Avstrijski absolutizem je vse razdrl ter na mesto stare razdelitve zasnoval sedanje obchine.
V cerkvenem oziru so Shempeterski Slovenci prvi dobili lastno zhupnijo, in sicer najprej v Shempetru, ki jo omenja neka listina (Bulla Coelestini III) zhe leta 1192. Potem so dobili drugo pri Sv. Lenartu; zapisnik zhupnikov shentlenarshkih sega nazaj do leta 1400, toda zhupnija je zhe prej omenjena. Koncem XVIII. stol. je bila ustanovljena tretja zhupnija v Drenkiji, ki je prej spadala pod Volche ob Sochi. Vse tri so podrejene chedajskemu (Chedad) kapitlju.
Ena najstarejshih cerkva je starogorsko svetishche (Stara gora — Castel del Monte), ki je tudi slovenska zhupnija, spadajocha pod Chedad. Prapotska (Prepotto) zhupnija je bila tudi slovenska, a zdaj je meshana. Slovenci teh dveh zhupnij ne spadajo k Shempeterskim, ampak tvorijo nekako podaljshanje gorishkih Bricev. Za vse druge Slovence so imeli pri starih furlanskih zhupnijah slovenskega vikarja (Vicarius Sclaborum); shele pozneje so dobile slovenske podruzhnice lastnega duhovnika.
Po slovenskih cerkvah je bila od starih chasov v navadi slovenshchina. She zdaj se je ohranila marsikaka melodija s pripadajochim besedilom, ki sega precej nazaj v stare chase, saj je ochitno gregorijanskega znachaja in izvora. Tako npr. pesem za Bozhich, za Veliko noch, za sv. Reshnje Telo in she kaka druga. Ljudstvo prav rado poje v cerkvi tudi pri tihih mashah, in v tem se povsem odlikuje od Furlanov. Duhovniki so si sami pisali ali pa prevajali katekizme in pridige in druge potrebne stvari. Ko so se zachele tiskati slovenske pobozhne knjige, so si jih radi priskrbovali. Zhalibog, da se stari rokopisi niso ohranili! Pach pa obstaja she zdaj silno zanimiv, meshan latinsko-slovensko-lashki zapisnik iz leta 1497, v katerem pravi neki Johanes civis Vegle, da je prevedel »de latino in sclabonico lingua« letne zapushchine »Bratine sfete marie szergneu« (Bratovshchine sv. Marije v Cernjevu). Ta rokopis, kakor tudi nekaj novejshih rezijanskih tekstov, je obelodanil v Petrogradu poljski uchenjak vseuch. prof. Baudouin de Courtenay. Obshirno razpravo o chernejskem, prvem slovenskem datiranem rokopisu, je napisal pokojni dr. Oblak.
(prva objava: Jadranski almanah 1923, Trst)
IVAN TRINKO - ZAMEJSKI (1863-1954), rojen in umrl v Trchmunu (Tercimonte, Beneshka Slovenija, Italija), iz kmechke druzhine, teologijo shtudiral v Vidmu (Udine), nato duhovnik in profesor, poslanec v videmski pokrajinski skupshchini, pisal pesmi (Poezije, 1897), prozo, poljudne razprave (tudi v ital. in lat.), prevajal Presherna, Stritarja, Gregorchicha, Tavcharja ter poljske in ruske pisce v italijanshchino; ukvarjal se je tudi z glasbo in likovno umetnostjo. Najpomembnejshi kulturni delavec Beneshke Slovenije, imenovan »oche Beneshkih Slovencev«. Njegov potopisno-socioloshki spis Beneshka Slovenija je klasichna predstavitev te na skrajni zahod odmaknjene, v osrednji Sloveniji skoraj pozabljene pokrajine; pisanje o njej je utemeljil z besedami: »Upam, da bo vrlo zanimalo ostale Slovence spoznati brate, ki se kakor predstrazha vsega Slovanstva nahajajo pod italijansko krono. In skrajnji chas je, da jih spoznajo, ker morajo prej ali slej poginiti pod navalom lashke narodnosti, ako se ne predrugachijo razmere.« (cit. DiS, 1900, str. 284). Tukajshnja predstavitev je sestavljena iz treh zaokrozhenih odlomkov iz treh tematsko sorodnih, v razlichnih publikacijah objavljenih spisov.
Izbor, priredba in opomba Ivo Antich
Dodatek *
Devica Marija
Devica Marija, vi mati bozhja,
prosite za nas Jezusa,
Jezusa, nashega gospoda,
tega, ki nas toliko ljubi!
Jezusa vi ste dojila,
z vashimi rokami ga previla;
mnogo chasa ste trpela
za Jezusa obdrzhat zhivega.
Vi ste ga bila zibala,
mnogo chasa vi ste ga iskala,
ste ga nashla tu v cerkvi
tam med temi modrimi mozhmi.
To vam je bilo veliko zadovoljstvo
ga videti tam modrega,
ko je imel shele dvanajst let.
Chisto ves narod on je uchil,
on je vodil uchence,
on je delal chudezhe
in mrtve zhive je delal,
po svetu je uchil mnogo ljudi,
o vi, Marija devica!
* (prevod pesmi Devica Marija v knjizhni slovenshchini I. A.)
OPOMBA K TRINKOVIM REZIJANOM
Ob Trinkovem tekstu o Rezijanih (gl. zgoraj II) se zdi primerno omeniti »koroshko navezo« tega fenomena. Poleg chisto jezikovne plati (znachilnosti, ki so rezijansko narechje zlasti v starejshi dobi povezovale s koroshko slovenshchino, pozneje je prevladala primorska beneshkoslovenska komponenta) je she dolochena literarna: Andrej Einspieler (1813-1888), slovenski koroshki duhovnik in kulturno-politichni delavec, imenovan »oche koroshkih Slovencev« (kot Trinko »oche Beneshkih Slovencev«), ustanovitelj chasopisov Sholski prijatelj, Slovenec in Mir ter Mohorjeve druzhbe (skupaj s Slomshkom in Janezhichem leta 1851; v letu 2011 ta legendarna zalozhba, ki je »Slovence nauchila brati«, obhaja 160-letnico), je objavil dva Trinkovima sorodna spisa: Beneshki Slovenci (Sh. prijatelj, 1852) in Reziani (ibid., 1856). Zlasti slednji je ilustrativen glede na Trinkovo odlochno zavrachanje »navideznega sorodstva« med imeni Rezija (Resia) in Rusija, zato sledi daljshi tozadevni citat iz Einspielerja:
»Stari ljudje pravijo, da so Reziani iz Rusovskega prishli v svoje danashnje kraje. V chasih hudih vojsk so neki Rusi v to dolino pribegnili, kjer ni do tistih dob she nobeden prebival; tu so se ustavili, hishe zidali in v miru zhiveli, in po njih se je ta kraj klicati jel Resia ali Rezia. Rezianski jezik je zares tudi zlo podoben Rusovskemu; zakaj ko so Rusi se po teh straneh nazaj pomikali, je neki Rus tudi na Reziansko prishel, in ko je s starejshimi Reziani govoril, kateri svoj domachi jezik bolj chisto govoré, je dobro umel njih govorjenje, in tudi Reziani so njega razumeli. Verjetno je tadaj, da je jezik Rezianski prav za prav Rusovsko podnarechje, ali sadaj je zlo popachen zavoljo tega, ker zhivé Reziani v sredi Lahov in hodijo po svetu, kjer moraju mnogo druzih jezikov saj za silo govoriti. Je tadaj Reziansko narechje zmes slavjanskih, menda Rusovskih, nemshkih in lashkih ali furlanskih besed, kterim dajajo slavjanske konchnice in slavjansko sklanjanje. Ker pa kupchujejo z Nemci in z Lahi, govoré kakor smo uzhe omenili, tudi za silo nemshko in lashko.
Tudi slavni Kolar v svojem slovutnem delu Staroitalia slovanska (díl I. hlava II. chlanek II. § 2. str. 209-212) govori od teh nashih Rezianov. On izpeljuje ime Rezianov od starih Etruskov tako le: "Prebivavci Etrurje so imeli tri imena, dva, da tako rechem, zunanja, namrech: Turi, Turii, Turanje, Tursci, Tusci od tur, vol, ogenj'; in Etrusci ali chastivci vatre, ognja pod podobo tura ali vola'; tretje ime znotrajno in domache, to je: Raseni, Razeni, to je, Rodjeni" ... itd. (...)
Sreznevski pak pishe na omenjenem mestu: "Zlasti to je spomina vredno od dvora Gospodnice, da je zhivel tukej, kakor pravi ustno sporochilo, pervi zachetnik Rezianov, ki je prishel iz Rushije, t. j. iz Rusije, kakor to razlaga Reverendissimus Dominus Odorico Buttolo" — « [cit.: Reziani; Sholski Prijatel — chasopis za sholo in dom, 1856].
Kljub dolocheni problematichnosti tovrstne etimologije je simptomalna sorodnost besed Rezija, Retija (Retijci ali Retoromani v Shvici), Reti in Raseni (oboji Etrurci), Rasha (reka in naselje v Istri), Rashka (reka in naselje v JZ Srbiji, Sandzhak, ime Rascia za staro Srbijo s prestolnico Ras) tako z variantami imena Rusija (Rossija, Rasija) kot tudi z imenom venetske boginje Reitija (Rehtia, Reisia) in praslovanskega svetishcha Retra (Rhetra, Rethtra) na podrochju Luzhice (o tem prim.: Branko J. Hribovshek, Imeni Raetia in Schwyz, SRP 7576/2006 in 77-78/2007). (op. I. A.)
Radivoje Peshich
SLOVANSTVO IN MI V NJEM
NA PRAGU TRETJEGA TISOCHLETJA — CIVILIZACIJA BREZ MILOSTI
Raziskovanja zgodovine bolezni nashe civilizacije trajajo zhe dolgo in tako se tudi samo to raziskovanje spreminja v bolezen, ki paralizira njegova prizadevanja zhe v izhodishchu. Univerzalni sistemi so opushcheni. Prenasichenost z artificialnimi znamenji je privedla do zelo tezhko ozdravljivih ali sploh neozdravljivih mozhganskih zastrupitev. Svet ne more pomiriti vseh svojih mochi. Uporaba chutil je zakrnela. Funkcija jezika je tako obrabljena, tako nestvarna, da sploh vech ne obstaja. Prizadevamo si za nove oblike, ki zhe s samim tem prizadevanjem postajajo antioblike, ker vech ne opazhamo oblik okoli sebe. Ishchemo substancialne analogije, ki nas vlechejo v koncentrichne kroge. Zdavnaj zastareli modeli shole so izmalichili she tisto malo preostale energije. Vzhodna civilizacija dozhivlja nova duhovna in materialna unichevanja. Zahodna civilizacija, tako kaotichno in spacheno skonstruirana, ima eminenten cilj, da chloveku vzame dusho. Prevech je zozhen prostor med Vzhodom in Zahodom. Ta prostor ni zozhen v smislu priblizhevanja, temvech v smislu neprepoznavanja. Velja kot razpoka, ki bi jo bilo po mozhnosti potrebno zapolniti z radioaktivnimi odpadki Evrope, ne pa kot sveta zemlja, na kateri edino lahko pride do pomiritve pobesnelih strasti tako imenovane nove civilizacije ali she nedefiniranega, toda surovo ponujenega novega svetovnega reda.
Vsi kontinenti so odkriti. Moramo se sprijazniti s tem dejstvom. Prazni otoki ne morejo dolgo obstajati v svoji idili, ker jih navelichani iskalci silijo v asimilacijo s to nasho, v vsakem primeru porazheno civilizacijo. Pot v vesolje ne obeta nove Zemlje. Vse mozhnosti bega in izolacije so izchrpane. Preostaja nam le novi duhovni kontinent, ki resnichno obstaja in presega nashe ponesrecheno upanje in potrpljenje.
Tako religije kot ideologije so porazile same sebe. Ljudem so odvech posredniki za komunikacijo z Bogom. She manj potrebe chutijo ljudje do posrednikov, ki bi jih odtujevali od Boga. Zagovorniki evolucije in revolucij, novih ideologij in idealov, hkrati smeshni in bedni, she naprej sejejo svoje jalove viruse, ki se ljudem gnusijo in se jih izogibajo. Lastniki kapitala in orozhja, ki so zmalichili svojo vest z nezadrzhno pohoto, v svojem obupu in veseljachenju lahko le unichijo ves svet, ki mu zagotovo sploh ne pripadajo, toda v njegovem unichenju bodo naposled lahko nashli tudi lastno smrt.
Ali je chloveshtvo lahko she naprej izpostavljeno temu brutalnemu ponizhanju, temu krutemu koncu? Ali je chloveshtvo zares tako nemochno, da se ne more zoperstaviti lopovom in nevednezhem, ki mu vladajo. Konec koncev, ali se je chloveshtvo sploh sprijaznilo s tako chrno lastno usodo?
Mnozhica religij in sekt je preplavila chloveshtvo povsod po planetu. Mnozhica trgovcev s chloveshkimi dushami ponuja reshitev sveta. Seansa mrachnjashtva ne ponehuje. Zhivljenje se zhe zdavnaj dogaja v duhovni kataklizmi. Energija sovrashtva na svetu, nenehno spodbujana z novimi medsebojnimi spori v svetu, je povzrochila spremembo klime. Zbujanje vulkanov, premiki zemeljskih tal, pohod smrtonosnih bolezni v chloveshkem organizmu in celotni naravi. Ker ni vajen videti sebe takega, kot je, chlovek samemu sebi pomeni nichevost. Ko tvega svoje zhivljenje, nima nobenega obchutka za tveganja, na katera je obsodil svoje prihodnje narashchaje. Prezhet z obchutkom odtujenosti, je odtujil vse okrog sebe. Nima svoje preteklosti, odreka se svoje prihodnosti. Zhivi v trenutku, ki ni njegov, v trenutku, ki mu manjka. Zhivi v nekakshnem medchasu, ker je lastni chas iznichil, hitech k nekemu cilju, ki ga ni na obzorju, ki ga nima niti v lastni iluziji.
Chloveshtvo se zaveda svoje nesreche. In najpogosteje jo jemlje le kot modno resnichnost. Na vsakem koraku potekajo pogovori o usodi sveta, na vsakem koraku vsi ponujajo reshitve ne glede na stopnjo lastnega osnovnega znanja. Neshteto norih projekcij sveta je v dosegu roke. Podivjana mashinerija destruktivnosti in lazhi ne ustavlja svojega delovanja, ko izpira chloveshko zavest na razlichnih koncih sveta. Pojavlja se na tisoche mogochnikov, na tisoche reshiteljev. Ljudje pa vseeno ostajajo osamljeni in nemochni v svojem trpljenju, osamljeni in nemochni pred lastno konchno katastrofo.
Vse ponujene nove utopije vodijo v novo, vse bolj surovo nasilje. Osvajalci tuje svobode vsiljujejo svojo svobodo v imenu namishljene svobode osebnosti. Tako nasilnezhi prevzemajo vlogo osvoboditeljev in vodijo svet v nov sistem suzhenjstva.
Vsi imperiji so le navidezno mrtvi. Nikoli jih ni bilo toliko na vseh podrochjih zhivljenja, kot jih je zdaj v tej nashi danashnji civilizaciji. In vsi gojijo iste sanje, iste tezhnje, ista orodja in orozhja, s katerimi vsak dan pohabljajo ljudi, da bi jih obdrzhali v pokorshchini, v vsakdanjem strahu in trepetu, v negotovosti glede pravice do lastnega zhivljenja.
Zhivljenje pa se dogaja, kakor da se to dogaja tam nekje nekomu drugemu, kakor da bo vse to shlo mimo nas in nashih najblizhjih. Svet ne sme obtichati v tragichni ravnodushnosti, v katero je zashel. Po drugi strani pa so samotna iskanja smisla vnaprej anatemizirana kot neubogljivost, kot nevarna igra in bogokletstvo. Kdo so sodniki?
Uporabimo Sokratov sklep: »Tisti, ki jih je obsodila narava.«
Ali je po vsem tem sploh she mogoche oklevati? Ali ni zhe prepozno za kakrshen koli poskus iztreznitve? Ali je mozhno ponuditi kakshno novo projekcijo sveta, ne da bi se pri tem zashlo v she eno protislovje v slepi ulici, v katero so zashle vse dosedanje projekcije? Ali je v obstojechi konstelaciji mogoche uporabiti tisti zmeraj prisotni zharek neizprosne resnice dostojnega bivanja? Martin Luther je v trenutku svojega razsvetljenja vzkliknil: »Pojdimo na Vzhod, pojdimo k izvirom!« — Toda na Vzhod ni mogoche oditi z domishljavo namero vsiliti mu svojo svobodo, ker ravno Vzhod je svoboda »par lui même«. Na Vzhodu je prva oseba ednine tvad (ti), ne pa mad (jaz); jushmad (ti, vi, vidva), ne pa asmad (jaz, mi, midva). Ali se svet zmore sprijazniti s to gramatiko filozofije zhivljenja in pristopiti k izvirom, ni zanesljivo. Pot do resnice je tezhka, a je vendarle edina. Vse drugo je brezpotje. Svet pa se nahaja na krizhishchu neskonchnosti. A kljub vsemu, tudi che bi bili to pripravljeni sprejeti, ne moremo podlechi agresiji nesmisla, ki nam vsiljuje skepso. Kajti ta agresija izvaja udarce na narobno stran, na tisto namrech, v kateri zhivimo. Obraz resnice pa je onkraj te narobne strani. Neviden je prav za nas, ker se ne obrachamo k njemu, da bi ga prepoznali. Neprepoznaven je tudi za agresijo. Mi sami smo ga zavrgli, da bi lahko sprejeli narobno stran, ki je spremenljiva in jo kar naprej spreminjamo. A edino na tisti drugi strani smo lahko sami sebi uchitelji, sami sebi sodniki in gospodarji. Le tam se lahko zavarujemo pred agresijo nesmisla.
Kmalu bo za nami ostal krvavi ocean drugega tisochletja. V tem oceanu so potonili mnogi svetovi. Za nami bosta ostala Hiroshima in Nagasaki. Ampak je vprashanje, ali bosta res ostala za nami.
Predvsem je nujno obvladati okamenelo institucijo in osvoboditi voljo, ki so jo zvezali dosedanji sistemi izobrazhevanja in vzgajanja. Nujno je soochiti se z novimi kulturami in sprevideti, da so vse skupaj podobne druga drugi. Zdi se, kot da so bile izgovorjene zhe vse besede, kot da so zhe zajete vse razsezhnosti, kot da so blokirane vse mozhnosti za razvoj kreativnega duha. Nujno je osvoboditi se mehanichnega delovanja zavesti.
Protislovne kulture nashe civilizacije so zmotile strukturo bioloshkega spomina. Duhovno in materialno asimetrichne, obremenjene edino le s skrbjo za lastno dvorishche in za lastne mitologije, korakajoch prek trupel, ne morejo vech ponuditi nichesar razen svoje psevdomoralnosti.
Novi narashchaji ne morejo biti vech na zatozhni klopi. Nasha civilizacija nima pravice do chasa, ki prihaja, saj ni imela pravice niti do svojega chasa, ki ga je pohabila, iz njega je naredila pushchavo. Novi narashchaji imajo pravico do lastne shole, do raziskovanja lastne raziskovalne energije, do uporabe lastne zavesti. Ta shola bo vsekakor brez ubogljivcev in sharlatanov. Ne bo razdedinjena od lastne identitete, ki se ne more vech poistovetiti s katero koli obliko programiranja svetlobe in svetosti.
Edini korak, ki ga ta civilizacija lahko naredi na pragu tretjega tisochletja, je v osvobajanju iz ujetosti, na katero obsojajo prihodnje narashchaje. Vse priprave na sprejem tretjega tisochletja obsojajo prihodnje narashchaje. Vse priprave na sprejem tretjega tisochletja so bile, kot se je pokazalo, napachno usmerjene. Sicer pa tretje tisochletje niti ne pripada svetu te sedanje civilizacije. Tujega chasa si ni mogoche nasilno prilashchati.
Ni jasno, ali je nasha civilizacija zmozhna narediti ta korak. A gotovo je, da smo najprej in predvsem dolocheni za razumevanje nas samih. Da pa bi razumeli sami sebe, je nujno osredotochiti energijo v razumevanje drugih. Tako bi prishli do razumevanja same dushe. Potrebno je torej iti do same dushe. Iti tudi do dush vseh ljudi, do dush zhivali in rastlin, do dushe materije. Iti do dushe vesolja. Edino to nas lahko vrne iz lastnega izgnanstva. Nas, tukaj v Evropi, in nas, tam na drugih celinah. Nas v nashi preteklosti in nas pred zadnjo preizkushnjo. Chloveshke mozhnosti so neomejene, kot je zhe opominjal Shakespeare. Toda chlovek nashe civilizacije mora konchno dojeti, da ne more vech biti superioren nad naravo.
SLOVANSTVO IN MI V NJEM
Slovanstvo — in mi v njem — je shlo zlasti v zadnjih nekaj letih skozi zelo tezhko fazo svojega razvoja. Teh nekaj let v bistvu pomeni odlochilni trenutek, od katerega je odvisno, kako bo in ali sploh bo obstala slovanska civilizacija. Uresnichevanje mrachnega projekta za unichenje slovanske civilizacije traja zhe dolgo s spremenljivim uspehom, toda zdi se, da je v sedanjem trenutku dosegla svojo najbolj okrutno raven. Razdiranje se je zachelo od znotraj in je zajelo vse strukture, vse institucije, prodirajoch v najglobljo preteklost, ki jo zanikuje in ji vsiljuje obup in brezupnost. Za dosego takega stanja je bilo potrebno pridobiti shtevilne slovanske izrodke. Ti so zavrgli sleherno moralno komponento in sprejeli vlogo uresnichevalcev projektov, ki v koreninah unichujejo identiteto ljudstva, iz katerega so tudi oni sami vzniknili. Zarota anglosaksonske koalicije zoper slovansko civilizacijo ima svoje izvire v globlji preteklosti, toda danes je razgaljena kot she nikoli doslej. Njeni hlapci so na vsakem koshchku nashega okolja prepoznavni po svoji metodologiji degradiranja sleherne vrednosti slovanske civilizacije. Ti privrzhenci ponizhnosti in strahu so zavzeli kljuchne polozhaje v vseh institucijah druzhbenega, kulturnega, prosvetnega in znanstvenega zhivljenja in tako uspeli vsiliti tolikshno duhovno sterilnost in umsko odvisnost, da se jim je tezhko zoperstaviti brez posledic. Zashchiteni s plashchem uradnosti in zvenechih nazivov, ki so jih dosegli kot politichno primerni, she naprej v imenu nekakshne nove demokracije umazano varajo narod ter mu
nakazujejo navidezne izhode iz tezhke situacije, v katero so ga pravzaprav ravno oni zapeljali, in to z namenom, da bi ga v tem tudi pustili, saj bi tako izpolnili zaobljubo svojim gospodarjem.
Slovanska historiografija 19. stoletja je poskushala razsvetliti mnoge strani zgodovine slovanske civilizacije. Toda historiografija 20. stoletja je odlochno zavrgla te raziskave kot nezanesljive. Pravzaprav je historiografija 20. stoletja sprejela tako imenovano nordijsko zgodovinsko sholo, ki je skonstruirala preteklost evropske civilizacije, nakazujoch vsestransko prednost nordijskih plemen in narodov. V tej skonstruirani zgodovini Slovani niso imeli niti sekundarne vloge v razvoju evropske civilizacije. Tako falsificirana zgodovina pa je bila vsiljena tudi Slovanom kot njihova edina zgodovina in usoda. S to falsificirano zgodovino she danes manipulirajo protagonisti imaginarne nove svetovne ureditve. Po drugi strani pa suzhenjska ubogljivost njihovih tukajshnjih sluzhabnikov ne odneha v svojem mrachnem pohodu zoper resnico, in to je privedlo do najnovejshega trpljenja slovanskih narodov, she posebej nas med njimi.
In medtem ko imamo na eni strani falsifikatorje in protagoniste teh falsifikatov, imamo na drugi strani mnozhico strokovnih jalovcev, ki prav tako s svojo osupljivo nevednostjo skushajo vnashati zmedo, da bi se z negiranjem vsega vkljuchili v tokove znanosti. S pomochjo politichnih zvijach mnogi nosilci znanstvenih kompetenc pri nas she naprej blokirajo vsako novo znanstveno misel, vsak nov korak, ki bi nas priblizhal resnici na poti k identiteti. Naredili so neznosno ustvarjalno ozrachje, ki je iz nashe dezhele odgnalo mnogo nadarjenih ljudi. Take nosilce kulture in znanosti, ki so kot politichno primerni zavzeli vodilna mesta v kljuchnih institucijah znanosti in kulture, bi bilo treba naravnost pregnati iz teh institucij, che res zhelimo, da se nashi izgnani misleci vrnejo k svojim ognjishchem. Che res zhelimo, da bi imeli znanost in kulturo. Tudi danes so znane mnoge osebnosti iz tega sveta znanosti in kulture, ki svojo nevednost in svojo nenadarjenost branijo prek medijskih institucij z izsiljevanjem, grozhnjami, s peticijami, kakor nekoch v chasu cirkularnih pisem ideoloshkih komisij; tako zlorabijo institucije, ki so jih svojchas uzurpirali s svojo politichno vdanostjo rezhimu. Shkodo, ki jo nashi znanosti in kulturi povzrochajo te garniture mogochnikov, je nemogoche oceniti. Ti mogochniki so taka sramota za nasho znanost in kulturo v ocheh sveta, da jo bo tezhko izbrisati v doglednem chasu. Mladim generacijam je nujno podariti vse zaupanje in jim priporochiti, naj ne sledijo zgledom svojih uchiteljev. To je tragichno, toda to je usoda nashih mladih narashchajev na podrochju znanosti in kulture ter na vseh podrochjih zhivljenja. Le mladi narashchaji, ki bodo izolirani od svojih konservativnih uchiteljev, lahko prinesejo novo ustvarjalno ozrachje. To so tudi zhe potrdili s svojim delom po svetu.
Nova zgodovinska shola pri nas je nastala ravno kot nujna potreba za nash obstoj. Dogmatichna shola v znanosti, zlasti v zgodovinopisju, je v zadnjih petdesetih
letih privedla do katastrofalnih posledic za znanost. Obremenjena le s trenutnimi ideoloshkimi in politichnimi zahtevami, je ta shola prevzemala vlogo superiornega razsodnika pri razlagah zgodovinskih resnic, pri tem pa je sluzhila izkljuchno le vladajochi ideologiji, ne pa znanosti. Nova zgodovinska shola popolnoma in dokonchno zavracha tako znanost ter se posvecha svobodnemu raziskovanju in interpretiranju novih zgodovinskih virov, pri tem pa svojo orientacijo osmishlja transhistorichno in jo utemeljuje v strogo znanstveni zakonitosti. Rezultati te nove zgodovinske shole so bili predstavljeni na nekaj znanstvenih srechanjih pri nas kot tudi z osebnim delovanjem posameznih privrzhencev te shole. Ti rezultati so vzbudili veliko zanimanje v shirshih krogih pri nas, pa tudi v znanstvenih krogih po svetu.
To potrjujejo ravno vabila k sodelovanju z mnogih univerz po svetu. Iz vsega tega pa je vzniknilo konstituiranje Slovanskega inshtituta v Novem Sadu. Ta inshtitut ravnokar uresnichuje veliki projekt zgodovine slovanske civilizacije skozi pet tisochletij pred Kristusom do danes. Vrata Slovanskega inshtituta so odprta za vse zainteresirane strokovnjake, ki se ukvarjajo z raziskovanjem slovanske civilizacije. V zadnjem chasu je to zanimanje naraslo tako pri nas kot v svetu. Delo Inshtituta je naletelo na zelo resen sprejem pri mnogih znanstvenikih. Sicer pa Inshtitut zheli izkazati zaupanje mladim znanstvenim narashchajem in v tem smislu deluje z vso pozornostjo.
(iz knjige Obtozhujem molk, Beograd, 3. izd., 2003) Prevod iz srbshchine Ivo Antich
Neprevedene knjige
Lev Detela
PSIHOGRAMI OSEBNE CHLOVESHKE STISKE SREDI SVETOVNE POLITICHNE KRIZE
Dopisovanje znanih avstrijskih pisateljev Josepha Rotha in Stefana Zweiga
Joseph Roth / Stefan Zweig: Jede Freundschaft mit mir ist verderblich. Briefwechsel 1927 - 1938 (Vsako prijateljstvo z mano je pogubno. Dopisovanje 1927 - 1938).
Zalozhba Wallstein. Göttingen 2011, 624 strani.
Joseph Roth (1894 — 1939), avtor samosvojega staroavstrijskega romana Radetzkyjeva korachnica, in Stefan Zweig (1881 — 1942), mojster pomembnih esejistichnih knjig in slovite Shahovske novele, sta bila velika prichevalca izgubljenega »vcherajshnjega sveta«, analitika propada avstro-ogrske monarhije. Na edini skupni fotografiji iz leta 1936 vidimo oba literarna ustvarjalca v belgijskem letovishkem kraju Ostende. Trinajst let starejshi Stefan Zweig zre pokroviteljsko in dobrodushno na od depresij in alkohola unichenega Josepha Rotha. Ta bo v kratkem praznoval shele svoj dvainshtirideseti rojstni dan, a je videti veliko starejshi kot njegov petinpetdesetletni stanovski tovarish. Oba sta nemshko pishocha avstrijska Zhida, ki sta se zaradi nacistichne agresije znashla v emigraciji. Zweig je Rotha povabil na belgijsko obalo, da bi v prijateljskih pogovorih za trenutek pozabila na barbarstvo obdajajochih ju politichnih dogodkov. V pismu je med drugim zapisal: »Zvecher se lahko skupno izprashava in pouchiva kot v starih dobrih chasih. Ni se vam potrebno iti kopat, tudi sam tega ne pochenjam. Ostende ni kopalishki kraj, temvech mesto, toda veliko lepshe kot Bruselj, s kavarnishko domachnostjo.«
Bralec teh pisem takoj zachuti staro dunajsko mentaliteto, ki vabi na druzhabno intelektualni disput v blizhnjo kavarno, toda oba avtorja korespondence sta izgubila domovino in ishcheta uteho v spominih.
Zweig se boji za Rothovo zdravje zaradi njegovega brezmejnega uzhivanja alkohola. V Parizu je Rotha z namenom, da ga prepricha, naj se odpove alkoholnim pijacham, obiskal celo za pisateljevo zhivljenje zaskrbljeni avstro-ogrski prestolonaslednik Oton Habsburshki, ki je za absolutnega legitimista in monarhista Rotha legitimni cesar: »Kar se tiche mene osebno, moram povedati, da chutim kot nujnost, da sledim svojemu notranjemu glasu in preprichanju, ki pravita, da moram postati absolutni monarhist.«
Toda niti Habsburzhanova avtoriteta ne more pesimistichno razpolozhenega pisatelja, ki brezmejno zhaluje za izgubo monarhije, odvrniti od pitja. Zdaj ga skusha spreobrniti she Zweig: »Predvsem pa tu na obali kot sploh povsod po Belgiji velja prepoved pitja zhganja, kar je za vas zares priporochljivo.« Zweig bi rad dosegel, da se Roth odlochi za zdravljenje in se poda v zdravnishko oskrbo. Toda uchinek je bil ravno nasproten. Roth v Ostendeju prekroka cele nochi z znano enaintridesetletno emigrantsko pisateljico Irmgard Keun, ki se je prav tako predala alkoholu. Po sili razmer pijeta po belgijskih kavarnah in krchmah namesto prepovedanega zhganja vino in pivo.
Srechanje Rotha s Zweigom v Ostendeju je vrh in prelomna tochka njunega dolgoletnega prijateljevanja. Ob koncu dvajsetih let prejshnjega stoletja, ko se zachne dopisovanje med obema avtorjema, je Zweig svetovno slaven »velepisatelj«. Njegova dela so izrazite uspeshnice. Velja za vsesploshno sposhtovano duhovno avtoriteto. Njegove knjige se odlichno prodajajo, zato nima nikakrshnih financhnih skrbi.
Roth je pravo nasprotje tega. Shele z romanom Hiob (Job) bo leta 1930 dozhivel uspeh pri kritiki, vendar mu to ne bo prineslo toliko denarja, da bi si lahko zagotovil solidno eksistenco. Tezhave so she vechje, ker je njegova zhena Friederike leta 1928 dushevno zbolela. Njeno stalno zdravljenje v bolnishnicah in sanatorijih zaradi shizofrenije plachuje Roth iz lastnega zhepa. Poleg tega je glede svojega lastnega zhivljenjskega sloga izredno »svobodoljuben«. Ves chas zhivi po hotelih, kjer popiva od jutra do pozne nochi, pri tem pa z alkoholom oskrbuje she vech pridruzhenih sotrpinov. Bogati in uspeshni Stefan Zweig mu vedno znova poshilja denar, cheprav ve, da je prijatelj Roth, kot zapishe v enem od pisem, »sod brez dna«.
Toda Roth je zhe leta 1933, ob Hitlerjevem prevzemu oblasti, bistveno bolj jasnoviden glede bodochega politichnega razvoja kot naivni Zweig, ki misli, da se bodo zadeve umirile in normalizirale ter bo spet vse »lepo in prav«. Zhe februarja 1933 pishe Zweigu, »da bo vse to vodilo v novo vojno«. Nekaj tednov pozneje Zweiga resno posvari z besedami: »Iz goreche hishe je treba zbezhati!« Roth se preseli takoj po nemshkem nacionalnosocialistichnem prevratu v Francijo, kjer manichno pije in manichno pishe romane in novele. Leta 1935 resignirano ugotovi: »Zdaj sem star enainshtirideset let. Petnajst let sem jedel suh kruh. Potem je prishel kruh z maslom. Potem je bila vojna. Potem je bil deset let kruh. Potem sem dobil nekaj predujmov. Novinarstvo. Zoprno delo. Ponizhevanja. Shestnajst knjig. Shele pet let "uspeh" — povezan z zasebno nesrecho in zato nikakrshen uspeh. Posojila, ogoljufan. Hitler. Zmeraj skrb za druge.«
Zweig ga hoche kljub temu spraviti na realna tla: »Dragi dobri prijatelj, ne krivite vedno chasa in negativnosti drugih ljudi, temvech priznajte, da ste za svoje stanje tudi sami krivi ... Ne izumljajte nikakrshnih sofizmov, chesh, da zhganje plemeniti, bistri, krepi ustvarjalno silo ...«
Propadajochi Roth brezupno ishche pomoch iz brezna, v katero je padel, in se vedno intenzivneje oklepa Zweiga: »Reshite me! Prosim, zagotovo me ne smete zapustiti!«
Zweig chuti, da si Roth ne bo znal pomagati, toda tudi sam je, kar se tiche lastne usode, brez mochi. Ne razume monarhistichnih nagnjenj svojega prijatelja, kot Roth ne razume Zweigovega zaupanja v »dobre, krepostne sile chloveshtva«. Vendar oba povezuje stiska zhivljenja v emigraciji in kljub temu, da sta Zhida, tudi izguba »stare krshchanske kultivirane duhovne Evrope«.
Leta 1935 zapishe Roth v pismu, naslovljenem na Zweiga: »Ne zdrzhim vech. Ne znam se ubiti, vendar bom poginil.«
29. maja 1939 se mu ta napoved uresnichi. Na ta dan Roth umre v Parizu, star komaj petinshtirideset let. Tri leta zatem se v Petropolisu v Braziliji ubije skupaj s svojo drugo zheno Lotte Altmann tudi Stefan Zweig. Tudi on je sredi druge svetovne vojne obupal nad chlovekom in chloveshtvom, ki ga je tako ljubil. Pisma obeh velikih pisateljev, ki sta jih uredila Madeleine Rietra in Rainer Joachim Siegel, so enkraten literarnozgodovinski dogodek. S spremnim esejem je publikacijo dodatno dopolnil Heinz Lunzer.
Chitalnica
Lev Detela
REBULOV ROMAN O SLOVENCU V VRTINCIH FRANCOSKE REVOLUCIJE
Alojz Rebula: Chetverorechje. Roman. Celjska Mohorjeva druzhba, Ljubljana — Celje 2011. 269 strani.
Tudi najnovejshi roman Alojza Rebule Chetverorechje, ki je leta 2011 izshel pri Celjski Mohorjevi druzhbi, je — kot marsikatero drugo delo tega uveljavljenega trzhashkega pisatelja — parabola o iskanju smisla v prelomnih zgodovinskih obdobjih, ko se »utopija novega« mesha s starimi zhivljenjskimi nachini. Osnovno izhodishche za oblikovanje novega romana je avtorju tokrat ponudila francoska revolucija v letu 1789 z dramatichnimi dogodki, ki so razburkali tedanjo Evropo. Vchasih zhe kar pustolovsko zaokrozheno dogajanje se v slikovitem pripovednem loku poganja iz narodno she vech ali manj slovensko neprebujene Kranjske do revolucionarno vedno bolj razviharjenega Pariza.
Okrog glavnega junaka Norberta Berivoja, ki je za vse francosko navdushen razsvetljenec v zaspani kranjski vojvodini, z vse vechjo zavzetostjo spremljajoch zachetek francoske revolucije, se razrashcha zanimiva in za tedanji svetovni chas karakteristichna, za takratne slovenske razmere pa zelo specifichna ali celo fiktivna zgodba, v kateri je avtor tedanja svetovna filozofska in politichna vrenja in trenja povezal z vizijami o nujnem oblikovanju nove druzhbe in novega chloveka. Novi Rebulov zgodovinski roman Chetverorechje sicer ne dosega kompleksne stilistichne in vsebinske vechploskovnosti njegovega v antichni chas postavljenega velikega romana VSibilinem vetru, cheprav ponovno izhaja iz predpostavke, da je literarno oblikovanje vzpodbuda za etichno utemeljevanje smiselnosti bivanja. Na to namiguje zhe svetopisemski naslov romana Chetverorechje, vzet iz prvega poglavja Geneze o rajski reki, iz katere izvirajo shtiri reke Pison, Gihon, Tigris in Evfrat. Tudi protagonist Rebulovega Chetverorechja ishche izgubljeni raj in ga hoche najti v ljubezni do zhenske in v ljubezni do druzhbeno odreshilne revolucije. Vsebinski razpon med velikim svetom in slovenskim domom, ki ga skusha protagonist Chetverorechja prepojiti z novodobnimi razsezhnostmi racionalizma in z energijo francoskega politichnega in druzhbenega prevrata, polni roman z bogato idejno in filozofsko naravnanostjo. Glavna oseba romana Norbert Berivoj je absolvent ljubljanske jezuitske gimnazije, kjer je vzljubil latinshchino in francoshchino. V ljubljanskem provincialnem ozrachju bere Denisa Diderota in enciklopediste ter v nasprotju s katolishkimi tradicionalisti, ki menijo, da prihaja konec sveta, sanja, da je prishel zdaj shele njegov pravi zachetek. Cheprav ne chuti zhelje po duhovnishkem poklicu, stopi na materino zheljo v samostan v Stichni, ki
pa ga dve leti po njegovem prihodu razpustijo. Tudi v habsburshkem cesarstvu se namrech chuti nekakshen prepih ob brezkompromisnih reformah racionalistichnega cesarja Jozhefa II. in ob njegovem proti srednjeveshkim privilegijem Cerkve usmerjenem boju z boleche obchutenim ukinjanjem samostanov in zaseganjem cerkvenega premozhenja.
Rebulov nekonformistichni protagonist v novih razmerah nekaj chasa za denar splavari po Savi, dokler ga v svoj krog ne pritegnejo tedanji slovenski razsvetljenci, cheprav se mu literarni poskusi v almanahu Pisanice in Linhartovi slovenski dramski zachetki z Zhupanovo Micko ne zdijo dovolj uchinkovito sredstvo za pravi vzpon v ozaveshcheno narodno zhivljenje. Po srechnem nakljuchju vstopi v sluzhbo pri baronu Zoisu, od koder z napeto pozornostjo spremlja nadaljnji razvoj francoskih politichnih dogodkov. Ob dvestoletnici Dalmatinovega slovenskega prevoda Biblije korigira novi Japljev prevod Svetega pisma, vendar ob tem kulturnem delu za prebujajocho se slovenski stvar ne zatiska ochi pred politichnimi dogodki v svetu in vedno bolj postaja nekakshen prvi slovenski krshchanski jakobinec, ki bi rad veliko la révolution povezal z globljo humano poduhovljenostjo. Znachilno je, da pred krvavimi grozotami revolucije zatiska ochi, saj meni, da negativne vesti o francoskih dogodkih netijo predvsem konservativni sovrazhniki napredka. Revolucionarno preoblikovanje druzhbene stvarnosti bi rad napolnil s krshchansko ljubeznijo do blizhnjega. Zdi se mu, kot nashim krshchanskim socialistom v blizhnji polpreteklosti, da je revolucija izziv za vernega chloveka, saj lahko vernik druzhbeni preobrat obogati z duhovnimi vrednotami. V Zoisovem krogu Norbert spozna novemu chasu naklonjeno francosko plemishko emigrantko Jeannette in se v njo usodno zaljubi. Mlada ljubimca se kmalu porochita, vendar se njuna »usodna ljubezen« ves chas bori z Berivojevo »usodno ljubeznijo« do francoske revolucije. Ta postane v drugem delu Chetverorechja za slovenskega revolucionarja usodna. Berivoj, ki ga je baron Zois poslal s poslovno nalogo v Shvico, se namrech od tam napoti chez francosko mejo novemu chasu naproti, vendar se njegova svetla prichakovanja ne izpolnijo. Sredi vedno vechjega terorja in uporov kraljevih pristashev na podezhelju ga revolucija nevarno stisne v svoje neprizanesljive kremplje. Potrdi se pravilo, da gredo v revoluciji idealistichna srca v propad.
Smrt slovenskega krshchanskega revolucionarja pod giljotino je tragichna in hkrati absurdna. Glavo izgubi kot habsburshki shpijon Norbert Berivoâ-Hongrois (Madzhar), cheprav mu vest ne da, da ne bi v zadnji sekundi pod krvnishko sekiro she enkrat zavpil: »Slovenec sem!«
Vchasih nekoliko prevech pouchljivo zasukani roman se bere kot napeto prichevanje o revoluciji in revolucionarjih ter kot pronicljivo literarno porochilo o rojevanju slovenskega narodnega duha, ki bi zaostalo Kranjsko sredi miselnih spoznanj francoskih racionalistov rad preoblikoval v novo narodno ozaveshcheno »vojvodino Slovenijo«. Glavni junak romana je nemirni slovenski Ahasver, tragichno razpet med krshchansko vero in zarjo novega chasa. Je obchudovalec
velikega arhitekta revolucije Maximiliena Robespierra, ki pa ga je znani avstrijski pisatelj Stefan Zweig v esejistichni knjigi Joseph Fouche — podoba politichnega chloveka oznachil kot skrajno nechustvenega, malenkostno pikolovskega in hladnega diktatorja, ki ni prenesel niti najmanjshega kritichnega ugovora ali protimnenja. Zlasti po njegovi zaslugi je idejna fanatichnost Revolucije dosegla vrh z obglavljenjem kralja Ludvika XVI. in njegove zhene Marije Antoanete in se razrasla v teroristichno giljotiniranje deset tisochev ljudi, medtem ko je Robespierre kot nezmotljivi pravichnik po meddobju zanikanja vere postavil na oltar boga novega chasa v podobi tako imenovanega Najvishjega bitja. To je vshech Norbertu Berivoju, cheprav novi bog ne pozna krshchanske ljubezni in usmiljenja, saj je bog hladnega razuma in bo tudi njegov izumitelj Robespierre izgubil glavo pod giljotino.
Protipol zoper tako nevarni svet ponuja samosvojemu Slovencu v Parizu predvsem preprosta in pristna domachnost, cheprav je sredi nemirne francoske revolucije ni veliko na izbiro. Chloveka vredno zatochishche najde Berivoj pri pobozhni druzhini v Parizu. V spominih se vracha v izgubljene domache kraje, k nedosegljivi zheni na Kranjskem in k pokojni materi.
Ob glavni osebi Chetverorechja je Rebula razvrstil vech stranskih likov, Berivojevih prijateljev in znancev. Vech pozornosti kot v nekaterih prejshnjih delih je namenil zhenskim osebam, zlasti protagonistovi zheni Jeannette, cheprav se zdi, da so Rebulovi zhenski liki kljub temu she vedno vech ali manj le silhuete na obrobju s teznimi dodatnimi zapisi o ljubezni. Hkrati je pisatelj tekst prepletel s shtevilnimi dialogi, ki se razrashchajo v shirsha filozofska in verska razmishljanja. Chuti se, da je Rebula pravi mojster v opisovanju pokrajinske atmosfere, kot je dokazal zhe v shtevilnih drugih proznih tekstih in dnevnishkih zapisih, zato ne presenecha, da se tok pripovedi vechkrat prevesi v poetichne zapise o naravi in lepotah slovenske pokrajine, ti pa v meditacijo, povezano z eshatoloshkim obchutkom za skrivnosti bivanja. Roman je nabit z dialogi o verskih, nazorskih, politichnih pa tudi bivanjskih dilemah in spodbuja kritichnega bralca k novim razmislekom. Normalnega bralca ne bo motila kaka pisateljeva »stvarna« napaka, denimo napachen izrachun tedanje hitrosti potovanj pesh ali s konjskimi vpregami in na primer ugotovitev na strani 136, da se je na Borivojevem potovanju z mlado zheno v domachi kraj pod njima odpirala dolina Mirne »z luchmi«. Konec 18. stoletja svet ponochi she ni bil zapreden v omrezhja elektrike. Pokrajina in kraji so lezhali v temi — razen, che so sluchajno kje kurili kake kresove. Celo vladarski dvorci in gradovi v Parizu, Londonu ali na Dunaju so bili osvetljeni le z bledo svechavo plamenic in svech.
Aktualnost Chetverorechja raste iz subverzivnega in hkrati subtilnega podtona slikovito razgibane zgodbe. Ta simbolichno opozarja na paralelno zgodbo o slovenski revoluciji in protirevoluciji v chasu druge svetovne vojne, iz katere se dviga lik v mozhnost duhovne in druzhbene prenove verujochega krshchanskega socialista Edvarda Kocbeka.
Ivo Antich
»KULTURNI DELAVEC«
V	prichujochi shtevilki SRPa sta objavljena dva chlanka Antona Lajovica, slovenskega skladatelja in pravnika (she en primer neredke povezave prava in glasbe, »demonichne« virtuoznosti paragrafov in not, v isti osebi, z E. T. A. Hoffmannom na chelu). Nikakrshna zadrega glede mozhnega ochitka, chesh da gre za »pisanje iz naftalina«, ni potrebna, ker se malo pozornejshe branje takoj soochi z njuno aktualnostjo, ki kljub minljivosti vsega vodi v poanto o dragoceni pouchnosti spomina: nich ni od vcheraj (»pred nami potop«), predniki izpred desetletij in stoletij, cheprav so bili brez elektrike in rachunalnikov, niso bili »zarukanci« (npr. zlasti v filozofiji je razvidno, da so stari Grki, cheprav se dosti izvirnih del sploh ni ohranilo, tako rekoch »zhe povedali vse«).
V	chlanku O hierarhiji nashih vrednot (1931) je Lajovic, ki je spominsko oznachen kot veder, umirjen, vzvisheno ravnodushen, oster, a dobronameren glasbeni kritik (shlo mu je predvsem za dvig slovenske glasbe iz chitalnishtva na evropsko raven), podobno kritichno osvetlil (z njegovimi besedami recheno) »odnos druzhbe in njenih organizacij do posameznika, ustvarjajochega na kateremkoli polju nashega narodnega zhivljenja«, in sicer v luchi termina »kulturni delavec«, saj je kot moto citiral cinichni stavek iz tedanjega (katolishkega) dnevnika Slovenec »Naziv kulturni delavec postaja pri nas skoraj zhe smeshen.«
She nedavno je bilo mogoche obchasno prebrati ali tudi slishati mnenje, da je pojem »kulturni delavec« izum realnega socializma, a ochitno ta socialni sistem niti glede tega ni bil posebno izviren. Po dvajsetletnih izkushnjah sodech, pa z izvirnostjo ne pretirava niti tranzicijsko obnovljeni jugovzhodnoevropski kapitalizem.
Ali kot pravi Lajovic (v istem chlanku): »Prishel je prevrat.
Ali je bila to taka sprememba, da bi bila morala provzrochiti fundamentalne spremembe tudi v nashih odnosih do javnega zhivljenja?
Ali je nash nachin zhivljenja, vzetega v celoti, mogel in smel ostati isti, kot smo ga zhiveli prej v tuji drzhavi, chim smo sedaj prishli v svojo lastno?
V	stvari sami je pach lezhal postulat po prevrednotenju vseh nashih dotedanjih zhivljenjskih vrednot, toda zdi se mi, da se duhovni prevrat v nas do sedaj, zhal, she ni izvrshil. Izvrshil se je samo in edinole politichni prevrat, kot sem to zhe vechkrat poudaril.«
V razmerju do razlichnih oblik politekonomske emfaze kot vsepozhirajoche darvinistichne »volje do mochi« sintagma »kulturni delavec« she vedno tako rekoch avtomatichno vzbuja prizvok ne le »Slovencheve« smeshnosti, temvech tudi pravzaprav skoraj samoumevne — in to dobesedne — revshchine. Ene od »zvrsti« socialne insuficience, nesolventnosti, invalidnosti, zavozhenosti, izkljuchenosti, izvrzhenosti. Z utemeljitvijo: kot si si izbral, tako bosh lezhal ... Lahko da je v tej »utemeljitvi« tudi kaj sarkazma, toda pravi »demonichni sarkazem« se razpira skozi simptomalni »zrcalni obrat« na podlagi dejstva, da v vseh hierarhijsko-sistemskih (post)totalitarizmih poleg tovrstnih izvrzhkov (disidentov, ousiderjev) obstajajo tudi »kulturni delavci« kot ochitno potrebna in funkcionalno vkljuchena komponenta socialnega elitizma in njegovih »stories of success« (z vilami, dachami, limuzinami, shoferji, banchnimi rachuni, vsakrshnimi promocijami, nagradami, potovanji itd.). Svojevrstno, morda tudi presenetljivo, vendar zhe kar klasichno ilustracijo omogochajo na primer tako francoski kot slovenski impresionisti: pri obojih je najvechji (Van Gogh, Grohar) »potegnil najkrajsho«, se pravi chisto (psihofizichno) razsulo izvrzhenca, ostali pa so si uredili prav solidno imetje in bivanje (Monet v Givernyju itd.).
Tako potemtakem tistim vse shtevilnejshim »razocharancem«, ki se zlasti po chasopisnih »pismih bralcev« sprashujejo, kaj se je po vseh spremembah in prevratih sploh spremenilo, she vedno pomenljiv odgovor ponuja star francoski izrek: plus ça change, plus c'est la même chose (chim bolj spreminjash, manj spremenish) ali »po domache« nich ni vech tako, kot je bilo ...
Vprashalnica
Ivo Antich
PREVAJALSKI »LASHKI TOPOL«
(Vechno »lashko« vprashanje: traduttore, traditore — prevajalec, izdajalec)
Vsakdo, ki se dlje chasa ukvarja s prevajanjem, zlasti she literarnim, si iz te lastne prakse schasoma in spotoma nabere razlichnih »slikovitih ocvirkov«, ki ilustrirajo, v kakshne zanke in pasti, zavajajoche do chistih kontradikcij in nesporazumov, se mimogrede in neizogibno zapleta tovrstna komunikacija med jeziki. Prichujochi zapis predstavlja nekaj takih, nekoliko izrazitejshih, morda she za koga zanimivih primerkov iz prevajalske belezhnice pisca teh vrstic.
Za mariborsko revijo Dialogi (1981/9) je prevedel nekaj pesmi srbskega modernista Jovana Duchicha (1871-1943); na prvem mestu je trikvartinska z naslovom Topoli, pri kateri se poseben pomenski problem odpre zhe v naslovu: v izvirniku Jablanovi, saj shrv. beseda jablan na prvi pogled asociira slovensko jablana (Jozhe Udovich, pesnik in vrhunski prevajalec iz vech jezikov, je prevod te pesmi naslovil: Jablane; gl. Srbski modernisti, Lj. 1981). V shrv. ima jablan (tudi: topola, topolika, jagnjed) shiroko pomensko polje: predvsem pomeni t. i. lashki topol (Populus italica — cheprav menda izvira iz Irana; im. tudi: Populus pyramidalis; angl. poplar — blizhina besede popular; v lat. ista beseda za topol in ljudstvo, prim. populus romanus — rimsko ljudstvo), slovensko tudi jagnj)ed, pa gorsko rastlino, trajnico navadna pogachica (Trollius europaeus; tudi: pogachica, zlata pogachica, planinski tulipan, angl. globeflower), ni pa niti povsem brez »jabolchne zveze«, ker je lahko tudi sorta zimskih jabolk (tudi jablanka). Za pesnishtvo pa je jablan she posebno zanimiv s pomenom junak, korenjak (v naravi so topoli vechinoma moshka drevesa, zhenska so redka); v hrvashki in srbski poeziji se pojavlja kot simbol ponosne osamljenosti (umetnika, preroka ipd.), npr. Matosh: Jesenje veche, Ujevich: Visoki jablani, pri obeh celo s kozmichno razsezhnostjo. (V slovenski poeziji so v podobni funkciji sicer pogostejshi bori, vendar se Murn, ki je tudi opeval bore, v pesmi Prishla je jesenska noch oznachi: »Jaz sem topol samujoch«.) Podobno kozmichno-usodno ozadje nakazuje tudi Duchich, ki v sklepni kitici pravi:
Ob mirni vodi, v nochi sam, stojim kot chlovek prihodnjih chasov. Pred mano na zemlji moja senca. Nocoj bojim se sebe, pred njo trepechem neprestano.
Srbski izvirnik:
Sam, kraj mirne vode, u nochi, ja stojim Ko potonji chovek. Zemljom prema meni, Lezhi moja senka. Ja se nochas bojim, Sebe, i ja strepim sam od svoje seni.
Dolochena formalna razlika je zhe v nachinu zapisa, saj starejsha srbska poezija po zahodnih zgledih vsak verz zachenja z veliko zachetnico ne glede na stavek, v slovenshchini to uchinkuje bolj nenavadno in se zato temu ne sledi. Potem je tu problem tradicionalne, klasichne prozodije ali metrike (mnemotehnichnega izvora iz chasov nepismenosti, saj izrazit ritem pomaga pomniti): srbski izvirnik je v t. i. aleksandrincih ali dvanajstercih, strogo trdne in natanchne »stare shole«, tega slovenski prevod (tudi zaradi dokaj drugachnega besedno-govornega ritma, ki je bolj jambski, srbski pa trohejski) obichajno ne more chisto natanko posnemati, zlasti che vzdrzhuje tudi rime (te so v shrv. v glavnem zhenske). Zato so nujne razlichne, bolj ali manj svobodne modifikacije. Hud pomenski zaplet pa se ponuja ob sintagmi »potonji chovek«. Potonji je izredno eluzivna shrv. beseda: pomeni zadnji (v chasovni vrsti), poznejshi ali kasnejshi (od drugih), poslednji, naslednji (Udovichev prevod: »kot pozabljen chlovek«). Zastavlja se vprashanje: je prvoosebni subjekt te pesmi zazrt bolj v preteklost ali bolj v prihodnost, katera od obeh se mu kazhe bolj zloveshcha? Pisec teh vrstic je odgovor nakazal glede na svoje uposhtevanje tudi shirshega prostorsko-chasovnega konteksta, saj je Duchich vech kot pol stoletja po smrti nedvomno najvechji »zhivi klasik« srbske lirike, cheprav je poleg visoke hvale dozhivljal nich manj izjemno zanichevanje (tudi iz ideoloshko-politichnih razlogov; deloma upravichenih, a za jedro njegovega pesnishtva obrobnih), nekateri so ga zhe dosti pred smrtjo razglashali za mrtvega, staromodnega itd.
Drugi primer iz Duchicha v isti objavi je sonet Zvezde; kvartini se glasita:
Visoko v vejah mirno zvezde gorijo in shiroko pesem morja v tishini je chuti okoli naju; in prshijo ti zvoki kot rosa v srebrni temini.
Med njene mokre lase sem vpletal strastno rozhe nochi. Prek steze, vabljivo tihe, sem ves ta jasni vecher poljubljal slastno zvezde v ocheh ji in na ustnicah stihe.
Izvirnik:
Visoko u granju mirno gore zvezde, I shiroka pesma mora u tishini Chuje se oko nas; i ti glasi jezde Ko da rosa pada u srebrnoj tmini.
U njenu sam kosu upletao strasno Mokre nochne ruzhe. Putem punim zova, Ja joj ljubljah celo ovo veche jasno Ochi pune zvezda i usta stihova.
Najprej problem slovenske (»intimistichne«) dvojine: ker v shrv. kakor v vechini jezikov ni (vech) formalno-gramatikalne dvojine, je ljubezensko razmerje med dvema tako rekoch avtomatichno »stvar mnozhine / mnozhice« (zmeraj je pach, vsaj v ozadju, vech vpletenih, tudi v freudovskem smislu). Da gre v shrv. besedilu za dvoosebnost, se zato ugotavlja shele posredno, iz konteksta. Naslednji kavelj ponuja sintagma: »Putem punim zova«. Gre za brezpredlozhni instrumentalni (a)sociativ, ki ne potrebuje predloga (slov. po poti), pri tem pa formalno, na prvi pogled, ni jasno, ali je »zova« gen. edn. za besedo m. sp. %ov (klic, vabilo) ali gen. mn. za besedo zh. sp. %ova (bezeg, v shrv. tudi bazga, jorgovan). Cheprav je verjetneje, da je avtor asociiral pot, posuto z bezgovim cvetjem, se je prevod, tudi v interesu rime, zatekel k reshitvi, blizhji »vabilu«. V izvirniku soneta Zvezde je tudi predlozhna zveza »po zhalu«; gre za shrv. besedo, ki ima dve obliki v prvem sklonu: zhal, zhalo (pomensko brez zveze z »zhalostjo«, pomeni plazha, obvodna ali obmorska peshchina); v prevodu: »po sipini«.
Vchasih na prevodni rezultat odlochilno vplivajo povsem zunanje, nejezikovne okolishchine: chasovna stiska, tiskarsko-oblikovalske zahteve, ne/dostopnost, ne/ohranjenost izvirnikov, celo idejni in ideoloshko-politichni interesi v dolochenem geosocialnem kontekstu itd. Ker je zgoraj beseda o topolu / ljudstvu, naj bo tukaj v tej zvezi omenjen primer iz prevoda Taylorjeve Habsburshke monarhije 1809-1918, Lj. 1956, prev. Janez Gradishnik; izvirni naslov poglavja The Peoples je preveden kot Narodi. Za Anglezha (iz monarho-kolonialistichnega konteksta) so bili habsburshki podaniki zgolj »ljudstva«, tako rekoch (domorodska) »plemena«, slovenski prevajalec jih je povzdignil v vishjo terminoloshko kategorijo (z dolochenim patriotsko »dushebrizhnishkim« interesom glede na lastni etno-zgodovinski kontekst).
She nekaj iz osebne izkushnje pisca teh vrstic. Za zbornik Bohorichica III (2006) je prevedel droben odlomek iz znamenite knjige Janeza Zhige Popovicha Untersuchungem vom Meere (1750); gre za rariteto, ki je v Sloveniji le v nekaj izvodih. Popovich, nemshko-avstrijski polihistor (rojen v okolici Celja), je med drugim zachetnik primerjalne lingvistike-slavistike (pred Dobrovskym in Boppom) in etimologije; z omenjeno knjigo je odlochilno vplival na slovenske razsvetljence (jih tako rekoch »razsvetlil«) Zoisa, Kumerdeja, Vodnika, Kopitarja. Omenjeni prevod je le skromno ad hoc opozorilo na dolochene Popovicheve jezikoslovne poglede; prevajalec je izvirno, na zadevnem mestu konjunktivno omembo potovanja po Balkanu »poenostavil« v obichajno povedno obliko, ker glede obsega Popovichevih resnichno opravljenih potovanj marsikaj ni zanesljivo, absurdno pa bi bilo vechmesechno, seveda povsem »ljubiteljsko«, od nikogar plachano, prebiranje 600 strani obsegajoche knjige (vechjega formata) v starinski nemshchini z gotico na tezhko chitljivih porumenelih listih (za navadne smrtnike strogo reguliran dostop zgolj v rokopisnem oddelku NUK), da bi se prebil do morebitne trdnejshe ugotovitve o zadevnem potovanju.
Pri prevajanju lastnega cikla pesmi Ghor (obj. v dvojezichni reviji Lives 3/2011) v angleshchino pa se je piscu teh vrstic nastavila zanka, kako prevesti eliptichni, enobesedni stavek v trpniku: Preklan. Ustrezni angl. glagol split je eden tistih t. i. nepravilnih, ki imajo isto obliko tako v nedolochniku kot v preteklem aktivu in pasivu, torej bi bil angl. stavek: Split. V izogib brezpredmetni asociaciji na dalmatinsko mesto je preostala le neregularna, sicer mozhna oblika z obichajnim formantom za pasiv (-ed): Splited (nakazal jo je tudi avtomatski spletni prevajalnik, cheprav mu od samega teksta praktichno ni bilo »nich jasno«).
Tako se prevajanje dogaja kot vaje zvestobe in obenem tudi kot »vaje izdaje«. Specifichno nevarnost pomeni prevajanje med blizhnjerodnimi jeziki; zdi se nezahtevno, saj je na prvi pogled »vse jasno«, a mimogrede, kot je tudi iz zgoraj povedanega razvidno, lahko zapelje drugam. Eden »duhovitih« primerov: neki prevajalec iz shrv. je za besedo sjepooch(n)ica (sence) po blizhnjici »izumil« slovensko ustreznico: slepochnica. Vchasih taki in podobni ocvirki omogochajo ne le »homerski«, temvech chisto »humorski« smeh.
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.
s