Nekoliko izrekov Boris Miranovih. (Nabral in uredil A. Gradišnik.) (Dalje.) Mladi duh je malo dovzeten za abstraktne nauke. Ako hočemo, da se kaka moralna resnica prime otročje duše, da začne kaliti in korenine poganjati v njej, treba ji dati primerno obliko in ta oblika je prilika, basen, povest. Radovednost se janie zgodaj razvijati v mladostni duši; njo je treba porabiti in obrniti v dobro. Moralna povest bodi po istih zakonih izmišljena in zložena, kakor vsaka druga, ki niraa pedagogičnega namena. Mladi bralec naj ne ve takoj, kam meri pisatelj se svojo povestjo, da mu hoče kakor oslajeno grenko zdravilo vriniti ta in ta nauk. Še tega ni treba, da bi si bil mlad bralec, prebravši povest, jasno v svesti, česa se mu je učiti iz nje, kaka resnica je vanjo zavita: da mu je le pisatelj znal pravo struno v srci zadeti, za drugo naj ne skrbi. Čisto nepotrebno je tisto moralizovanje v saoii povesti, kakoršno se tako pogosto nahaja. Pisatelj kaže s tem , da nima pravega zaupanja v svojo moralno povest. Ne slepimo se, ne zahtevajmo od nam izročene mladine neke idealnosti , katera je bila nam tuja, da naj njo veself, kar je bilo nani dolgočasno. Ljubezea do narave budimo v mladih srcih; ona je pravo zdravilo zoper surovost in vsestransko popačenost, večni vir najčistejših užitkov v slehernem stanji človeškega življenja. Za to pa ni nikakor potreba, da vcepljamo mladini naopačne pojme o naravi, da jo ji kažeiuo tako, kakoišne si želinio, da bi bila. Resnico govorimo z mladino tudi o naravi, kolikor pripušča stopinja njenega razvoja; ako ji česa povedati ne moremo, molčimo pošteno, to je edino pravo. Narava je taka, kakoršua je, tako lepa, tako veličastna, da sama ob sebi, molčč slavi mogočno in niodro stvarnikovo roko. V naravi splob ni ljubezni, narava nima srca; to si enkrat za vselej dobro zapomnimo, da se ne bodeino sami sebe slepili. Človeku ni treba, da bil Darvvinijanec, da spozna to resnico, sarao oči mu je treba in pa nekoliko zdravega razuma. Kar je najnaravneje, ni vselej tudi najbolje; in tudi sila je časi dobra, samo da je pametnal II. Ne srainujmo se očitno spoznati, kar nam ni in nam ne more biti na sraraoto. Bogat je naš jezik; gotovo; samo čuditi se moramo, kako je v tako kratkem času svojega književnega razvijanja, pri tako neugodnih razmerah dospel do tolikega bogastva. S to redko prikaznijo se slovenski narod lehko ponaša pred svetom, in nikdar ne bode pozabil mož, kateri so, ne glede na svoj prid, mnogokrat na lastno kvar, iz golega rodoljubja, izobraževali mu jezik, bogatili ga, povzdigovali in blažili. Začeli smo svoje narodno izobraževanje na široki podlogi; prosto Ijudstvo sino probudili iz narodne nezavesti; v prostih srcih ima naše slovstvo svoje korenine; in to je edino pravo, ako hočemo, da naj se nežno drevesce krepko razvija in obilen sad obrodi. Da se slovenščina ni tako ukoreninila in razširila, kakor vsi želimo, tega srao mej drugimi krivi sami — pisatelji slovenski! Ako hočemo, da narod kupuje naše spise, podajajmo jih take, da jih bode mogel z veseljem in pridom brati. Pri nas se je vse prenaglilo, in jezik je predelaval, kdor je utegnil, vsak po svoji glavi, po svojih načelih, večkrat pa tudi brez načel. Jezikoslovne razprave pišejo, in to oblastno pišejo, še dandanes pri nas po časnikih ljudje, ki kažejo se svojimi debelimi naopakami, da ne znajo še prvotnih slovniških zakonov. Imamo pa tudi mož, kateri so korenito izobraženi, učeni jezikoslovci, poklicani, da uam pospešujejo jezikov razvoj pri njegovih zakonih, a ti poslušajo samo svojo bistroumnost brez ozira na življenje. Koliko časa je, kar je stopil naš mali narod na zgodoviaski oder! Ni čudo torej, da je njegov jezik zaostal v svojem razvoji za jeziki drugih, srečnejih narodov. Kar smo zamudili brez svoje krivde, treba nam je skoraj dostoriti, da bodemo z drugimi v eni vrsti. Slovenski pisatelj iuora najprej zmožen biti jezika, takega, kakoršen je v narodu in v boljših knjigah naših; imeti ga mora popolnem v svoji oblasti. Ali jaz trdim, da bode slovenski pisatelj poleg vsega tega imel še velike težave, katerih ni sam kriv. Če rai kdo pravi, da jih nima, da vse, kar misli, lebko pove po slovenski, verujem mu rad; samo vpraša se, koliko misli ima in kake misli. Za svoje domače, vsakdanje potrebe koliko je treba človeku besed? Kakih pet sto, recimo tisoč, s temi se izhaja za silo; ali koliko besed je potreboval Goethe, Shakespeare ? Zdi se mi, da nekoliko več. Kdor torej taji uboštvo slovenskega jezika, ta nam razodeva — govorimo naravnost — svoje lastno uboštvo! -Misli po slovenski!" To je zopet beseda, ki ima toliko pameti v sebi, kolikor je človek vanjo položi. Misel sama za sš ni slovenska, ne nemška; ona je prosta, ne vezana na besedo, pred besedo je bila, sama si stvari besedo, tako, da stnemo reči: Misel je postala beseda. Kaj posnemamo iz tega? Po moji sodbi to, kadar ne najdeš svoji misli primerne besede v jeziku, v katerem pišeš, stvari si besedo sam! Ker je misel, mora biti tudi beseda; ne da bi misel ugasnila, izginila, ker ni iiašla pripravne oblike; škoda bi je bilo, velika škoda, to se ve da samo, ako je misel kaj vredna. V svojem razvoji smo prehiteli domači jezik. Za vsak pojem, za vsako misel, za vsako -niianco" misli treba nam imeti svojo posebno, določno besedo. Pojmi, kolikor jih imamo do zdaj, niso ne slovanski, ne netnški, mejnarodni so, lastniua vesoljnega človeštva, naj jih je pridobil kateri koli narod; ti pojmi so torej tudi naši, in zato je treba, da imajo v našem jeziku vsak svojo besedo. Kjer take besede ni, tam jo je treba ustvariti. (Konec prih.)