Najbolj kosmato si dajem briti za velikonočno pokoro prav nazadnje. Zdi se mi, da sem te strahovito moril. Ali si po moje prej zinil o misijonskih glasih?«
»Nisem,« se je zasmejal Zornik. Sedem sto let stara pesem ljubljanskih zvonov je udarila z  višin kakor  šum bronastih  čebel.
»Pater Placid,« je pomislil Zornik, »in če je to minuto izvedel, da so ga nagradili, to minuto je vendar pokleknil pred svoje razpelo, da bo molil. Ničemuren ni. To je vsa njegova moč, to vrelo, ki ne usiha. Obiščem ga.«
Ozrl se je za Globočnikom, pa je videl, da je že odšel...
*      *      *
Popoldne okoli štirih se je zglasil na porti in iskal, kje bi pozvonil. Pa je tedaj vprašal nekdo vsakdanje hladno ob njem, kaj bi rad. Zornik se je ozrl in imel pred seboj samostanca v težki rjavi obleki. V polu-mračni veži mu je sinilo naproti obličje, ki ga je poznal medlo z nekaj srečanj na cesti: toplo moško lice, brez slednje določne črte ali izrazito svoje poteze, čisti lik pristne samostanske frančiškanske tipike. Od nekod in nekje prej je že imel Zornik ta lik, le da je oni starejši, ki je pa tudi v resnici bil priletnejšega moža obraz, le da je oni obraz starejšega moža cenil Zornik kot nekako narodno redkost in dragocenost: obličje največjega Ribničana, širokoustega, ko dete glupo skromnega patra Stanislava Škrabca...
»Kaj želite, gospod?« je tedaj vprašal v drugo in še manj vljudno samostanec, ki je kakor  Zornik sam čakal,   da mu odpro.
»Ti si,« je občutil Zornik vedro in za-trdno iz čudne slutnje, da mu je srečno naključje pripomoglo do neprisiljeno uvedenega obiska.
Povedal je svoje ime in da bi rad govoril s patrom Placidom. Kar presenetilo pa ga je, ko je odgovoril samostanec hladno, ne da bi se bil kaj začudil ali, kakor je Zornik pričakoval, ne da bi bil vsaj vljudno nekaj presenečenja in veselega vzhičenja pokazal ob nepričakovanem obiskovalcu. Trpko, po gorenjsko in plemiško široko, kakor je Finžgarju navada, je dejal:
»P. Placid. To sem pa jaz.«
Vratar  je  odprl  vrata na  široko.
i          »Prosim,«  je  tedaj  pozval  redovnik  Zor-
nika, stopil mu na levo in ga molče sprevel v svojo celico. Ko pa je zdajci zaprl vrata za seboj, ali se je čudo zgodilo? Zornik je zardel od ganotja. P. Placid je široko razširil svoje roke v pozdrav, se široko zazibal Zorniku naproti, ujel njegove roke v svoje, zahlipal vidno od čudne vzhičenosti in vzkliknil brezmejno hvaležno, prijateljsko, vdano:
»Bog  me je  uslišal,   prijatelj.  Čakal   sem Vas!«
HREPENENJE
(Iz nove zbirke: Moje življenje) VITAL VODUŠEK
PESEM VETRU
1 i si kot ljubezen, ki je ne poznam, in kot duša, ki me še ne vabi, vendar zanjo lep pozdrav ti dam.
Ziadnje valovanje si cvetlic,
ki si ona jih natrga zame,
ko zbudi jo hrepenenja klic.
J_Jaj, vihar naj najin zid razruši, da vse poti bodo razsvetljene, da bo mogla duša bliže k duši.
Veter, zdaj se vrni do cvetlic,
če jih trga — toplo jih poljubi,
kot bi se dotaknil njenih lic.
BLIŽINA
(J, kot bi čutil pot —
in njen korak: še pol v otroškem strahu voljan kot steza po pomladnem mahu, voljan kot roka, ki nam da dobrot.
JVot čutil bi, da bliže, bliže gre:
da kamen se na poti ji umakne,
da bele rože, če se jih dotakne,
o čudežni kraljici govore.
Z^avel je veter.
V slutnji se okrene,
kot bi bil kdo za hrbtom.
A ga ni.
l_je lučka tam od daleč zagori
in skrivoma se duša z domom sklene.
132
USPAVANKA
Oanjaj in od joka
si spočij,
mala zibelka resničnosti
ti je mehka in te ne boli.
Veš, bridkost ljudje
odklenejo,
v drugo zibelko te denejo,
kot za smrt ti roke sklenejo.
vJ, potem se rane
razbole
in dlani se kakor ptici dve
zadnjemu viharju prepuste.
J_Jrugim v srečo misli
odletavajo,
Ali midva kdaj spoznava jo?
INaju žalosti uspavajo.
GOSLI
v
Oel sem zdoma.
S hrepenenjem hodil sem na tuje. Vračam se. Ljubezen so mi vzeli, še umret grem. Zdaj je dlje do doma.
Materi še enkrat v roko sežem
in molče odkrijem se očetu.
Pesem vso so vzeli mi v tujini.
Morda nič več doma ne dosežem.
INI jej bi rekel: vedno še želi te
moja duša.
Skoraj bi ne vedel,
da so davno že jo zakopali.
Zraven nje še mene zakopljite.
J\je doma sem?
Tam rdeča streha
komaj vidi se v visokem trt ju —
o, saj tam vsak romar se ustavi
in pred pragom vsaka pot se neha.
Jjratje, bratje,
kdor odšel je zdoma,
naj na tujem v mrzlo jamo leže.
Težko je, a je trpljenje zadnje —
saj nikdar več doma ne doseže.
DROBNE PESMI
MIRKO AVSENAK
GUBA
JNekje je v meni lepota vsajena. Zastrta, zaprta. Ne vem, kako. Vse  čez je zgnila trava zelena. Meni hudo je, hudo.
POMLAD
JXaj si prišla,
da vidiš moje grobove,
grobove mojih mladih tajn,
in jih s cvetovi obsiplješ in z zelenim
rožmarinom pokropiš in budiš? —
Truden  sem in bolan;
a vendar stori tako:
zapoj mi pesemco  sladko:
Niso grobovi;  brazde so  tihe in solnčne
in polne želja,
sladke brazde, brazde, ki v solncu dehte .. .
Zapoj uri pesemco sladko!
KORAK POD  OKNOM
1 opel val mi je srce.
Bog ve, kje hodi dekle moje.
Pričakovanje belo perot je dvignilo,
v slutnji kot cvet tulipanov prosečih dvoje
razklenilo se je                                         [dlani
in ne ve, kam hoče.
Pojdem v večer,  nekje daljna pesem vabi.
Morda nocoj že srečam svoje  dekle.
NA MOJEM  GROBU
iN a mojem grobu raste v sivem granitu sanjava roža.
V  svobodnih nočeh
se v težkih vencih ziblje
kesan je:
In zdaj te ni!
BELI LOKVANJ
Nad zemljo razcvel se je dan — nad jezerom zagorel je velik bel lokvanj in vso temo
133