TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020, p. 97–130 
DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 


Slovenske narodne skupnosti (manjšine) v sosednjih štirih državah kot celote zastopajotako imenovane krovne oziroma zastopniške organizacije. Takšen status tem organiza­cijam priznavajo tako države, kjer te skupnosti živijo, kot Republika Slovenija. A medpripadniki teh skupnosti obstajajo tudi zelo kritična stališča, da krovne organizacije ni­majo potrebne legitimnosti in da takšen sistem ni ustrezen. V prispevku so najprej strnje-no predstavljeni zgodovinski razlogi, zakaj so se prav obstoječe organizacije uveljavilekot krovne, nato pa so predstavljeni in primerjani pogledi izbranih intervjuvancev, kiso kritični glede legitimnosti in učinkovitosti takšne ureditve. Prispevek se zaključi ssintezo, v kateri je ponujen tudi razmislek o možnih reformah manjšinskega zastopstvav slovenskih zamejstvih. 
Ključne besede: strokovne organizacije, manjšinsko zastopstvo, legitimacija, demo­kratična izvolitev, skupno zastopstvo. 

Slovenian national minorities in the four Slovenia’s neighboring countries are represented as awhole by the so-called umbrella organizations. Such status is recognized to these organizationsby the countries where these communities live, as well as by the Republic of Slovenia. Butamong members of these Slovenian communities there are also very critical views that umbrellaorganizations do not have the necessary legitimacy and that such a system is not appropriate.The article first summarizes the historical reasons why the existing organizations establishedthemselves as umbrella organizations, and then we present and compare the views of selectedinterviewees who are critical about the legitimacy and effectiveness of such an arrangement.We conclude with a reflection on possible reforms of representation of Slovenian minorities. 
Keywords: umbrella organizations, minority representation, legitimation, democratic election, joint representation. 
Correspondence address: Dejan Valentinčič, Inštitut ASEF za izobraževanje in raziskovanje, Ulicastare pravde 11, 1000 Ljubljana, Slovenija, e-mail: dejan.valentincic@asef.net. 
ISSN 0354-0286 Print/ISSN 1854-5181 Online  © Inštitut za narodnostna vprašanja (Ljubljana), http://www.inv.si 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 



Slovence v sosednjih štirih državah kot kolektivne skupnosti pred državnimiorgani predstavljajo krovne (oziroma zastopniške) organizacije. Tem je priznanstatus, da lahko zastopajo stališča za celotno narodno skupnost. Cilji prispevka so primerjalno orisati razvoj slovenskih manjšinskih organizacij v sosednjihštirih državah, analizirati, kako jim je bil priznan status zastopniških (krovnih)organizacij ter v empiričnem delu primerjati in analizirati nekaj kritičnih stališč, ki se o takšnem sistemu pojavljajo danes.* 
V prispevku so manjšine razumljene, kot jih je opredelil Capotorti (1979, 6): 
Izraz manjšina se nanaša na skupino, ki je številčno manjša od preostanka prebivalstva neke države; katere pripadniki, ki so državljani te države, posedujejo etnične, verske ali jezikovne značilnosti, po katerih se razlikujejo od drugih prebivalcev; in izkazujejo, četudi samo implicitno, občutek solidarnosti, usmerjen k ohranjevanju svoje kulture, tradicij, vere ali jezika. 
V konkretnem delu obravnavane manjšine oziroma narodne skupnosti pa za­mejujemo, kot jih opredeljujejo pravni akti štirih držav, kjer prebivajo. V Avstriji sta v 7. členu Meddržavne pogodbe o ponovni vzpostavitvi neodvisne in de­mokratične Avstrije / Staatsvertrag betreffend die Wiederherstellung eines unab­hängigen und demokratischen Österreich (bolj znane kot Avstrijska državnapogodba / Österreichischer Staatsvertrag) iz leta 1955 zaščiteni slovenska in hr-vaška manjšina (nem. slowenishe und kroatische Minderheit), v Zakonu o na­rodnih skupnostih / Volksgruppengesetz iz leta 1976 in enako v ustavni noveli zakona iz leta 2011 pa Avstrija uporablja poimenovanje narodne skupnosti (nem.Volksgruppen). Italija definira jezikovne manjšine (it. minoranze linguistiche) 
(6. člen ustave iz leta 1947, italijanski državni zakon št. 482 iz leta 1999 –Predpisi o varstvu zgodovinskih jezikovnih manjšin / Norme in materia ditutela delle minoranze linguistiche storiche, italijanski državni zakon št. 38 iz leta 2001 – Zakonska določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine v deželiFurlaniji-Julijski krajini / Norme per la tutela della minoranza linguistica slovenadella regione Friuli-Venezia Giulia), v mednarodnih obvezah, Posebnem statutu Londonskega memoranduma in Osimskih sporazumih, pa je govora o etničnihskupinah (it. gruppi etnici). Madžarska je do leta 2011 v takratni ustavi govorila
o narodnih in etničnih manjšinah (madž. nemzeti és etnikai kisebbségek), nova ustava, imenovana Temeljni zakon / Magyarország Alaptörvénye, iz leta2011 pa govori o narodnostnih (madž. nemzetiségek) na Madžarskem. Enakovelja za spremenjeni Zakon o narodnostih / Törvény a nemzetiségek jogairól iz leta 2011, ki je nadomestil zakon iz leta 1993. V Republiki Hrvaški so vUstavi Republike Hrvaške / Ustav Republike Hrvatske in Ustavnem zakonu o pravicah narodnih manjšin / Ustavni zakon o pravima nacionalnih manjina med 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
dvaindvajsetimi priznanimi narodnimi manjšinami (hr. nacionalne manjine)poimensko navedeni tudi Slovenci. 
Prvi del prispevka sestavljata teoretično poglavje o krovnosti in poglavje sstrnjeno deskriptivno predstavljeno zgodovinsko genezo, ki je privedla do tega,da so se kot krovne uveljavile obstoječe organizacije.1 V drugem delu prispevka pa na podlagi empirične študije analitično predstavljamo kritična stališča izbranihposameznikov o primernosti takšnega sistema. Treba je posebej izpostaviti, dagre za preliminarno raziskavo, ki ne odraža posamezne narodne skupnosti v celoti, ponuja pa nekaj zanimivih izhodišč za razmislek. Empirični del vsebujeanalizo desetih polstrukturiranih intervjujev – po tri osebe iz Italije in Avstrijeter po dve iz Madžarske in Hrvaške. Intervjuji so bili opravljeni med februarjem in aprilom 2018. Ker je tematika dinamična in je pred objavo članka že prišlodo določenih sprememb znotraj struktur, določene pa so se napovedovale,so bili z intervjuvanci opravljeni še dopolnilni telefonski pogovori v drugi polovici avgusta 2019 in drugi polovici aprila 2020. Razlog za različno številointervjuvancev med državami je, da je organizacijska struktura v Italiji in Avstriji bolj zapletena kot na Madžarskem in Hrvaškem.
Vse intervjuvance2 združuje sorodno ozadje: nihče trenutno ni v vodstvukatere izmed krovnih organizacij, vsi pa so se profilirali kot dolgoletni aktivničlani narodnih skupnosti, tudi v širšem ali ožjem vodstvu krovnih organizacij ali njihovih članic. Ker organizacije in tudi razmere znotraj narodnih skupnostinasploh dobro poznajo, v preteklosti pa so bili tudi že kritični do zastopniškegasistema, so bili primerni sogovorniki, da predstavijo dileme, ki se med pripadniki skupnosti danes pojavljajo glede teh vprašanj. Da bi bil pogled čim širši in čimmanj personaliziran, hkrati pa tudi iskreno kritičen, so intervjuvanci anonimizi­rani. Iz njihovih izjav smo umaknili imena oseb, ki jih omenjajo, saj gre za osebna opažanja in mnenja. Nekatera stališča intervjuvancev so relevantna za vse štiridržave, druga pa le za določeno skupnost.3 Demografski vzorec intervjuvancevje naslednji: intervjuvanih je bilo pet žensk in pet moških. Dva intervjuvanca sta bila iz starostne skupine med 30 in 40 let, trije so bili iz starostne skupinemed 40 in 50 let, po dva sta bila iz starostnih skupin med 50 in 60 let ter med60 in 70 let ter en intervjuvanec je bil iz starostne skupine med 70 in 80 let. Dva intervjuvanca sta imela srednješolsko izobrazbo (en moški in ena ženska), šestjih je imelo univerzitetno izobrazbo in dva sta imela doktorat znanosti (en moškiin ena ženska). 
Empirični vzorec desetih intervjuvancev zagotovo ne more predstavljativseh mnenj, pogledov in razlik znotraj posameznih skupnosti, kot to tudi sicervelja pri kvalitativnem raziskovanju. A kvantitativna raziskava bi bila za takšno tematiko manj primerna, večji vzorec pri kvalitativni raziskavi pa bi presegelmožnosti in omejitve zgolj enega znanstvenega članka. Vzorec intervjuvancevje bil tudi jasno in namensko omejen – vsi intervjuvanci so bili v preteklosti že kritični do zastopniškega sistema. Iz manjšinskih struktur so se oddaljili 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
zaradi nezadovoljstva z njihovim delovanjem. Raziskava, ki bi zajemala tudiintervjuvanje podpornikov takšnega sistema krovnosti, bi morda dala precej drugačne rezultate. A namen tega besedila je diskusija o kritičnih vidikih, tudi
100 
zato, ker imajo v (manjšinskem) javnem diskurzu tudi ti glasovi lahko po­membno vlogo pri razmišljanju o razvojnih perspektivah slovenskih skupnosti, posebej njene samoorganizacije. Takšna omejena raziskava nikakor ne omogočaanalize vseh vidikov sistema krovnosti, ki se v neformalni sferi pojavljajo v tehskupnostih, temveč zgolj določene segmente, ki so jih izpostavili izbrani inter-vjuvanci. Ti so označeni s črko glede na državo, iz katere prihajajo (A – Avstrija,H – Hrvaška, I – Italija in M – Madžarska), in oštevilčeni, da je možno razliko­vanje med posameznimi intervjuvanci (za Avstrijo in Italijo 1, 2 in 3 ter za Hrvaško in Madžarsko 1 in 2).
Osrednja hipoteza, na katero prispevek odgovarja, je: Navkljub različni orga­
niziranosti in statusu krovnih organizacij v štirih slovenskih zamejstvih se v vseh 
štirih državah pojavljajo sorodne kritike o ustreznosti zastopniškega sistema.
Kot dopolnitev osrednje hipoteze poskušamo v prispevku odgovoriti na šedve raziskovalni vprašanji: 
1. 
Kateri zgodovinski razlogi so privedli do tega, da se kot krovne organizacijerazumejo prav te, ki se? 

2. 
Katere kritike se (med izbranimi intervjuvanci) najpogosteje pojavljajo glede ustreznosti tega sistema v današnjem času? 


2. Teorija krovnosti 








Pojem krovna organizacija izhaja etimološko iz besede krov, ki ga Fran definira kot (1) “plošča, ki pokriva, zapira trup ladje, čolna” in (2) “dom, (domača) hiša”(Fran 2019) . Vsebinsko podobno poimenovanje imajo takšne vrste organizacij tudi v angleščini, kjer se uporablja pojem umbrella organization. V dobesednemprevodu gre torej za organizacijo, ki je kot dežnik. Tudi v slovenščini se občasnopoleg krovne uporablja tudi poimenovanje strešna organizacija. Vsebinsko to torej pomeni, da gre za organizacijo, ki kot krov/dežnik/streha zajema večje šte­vilo organizacij, ki jih združuje. Fran pridevnik krovno definira kot: (1) “ki zdru­žuje več manjših enot” (Fran 2019). Združevanje običajno poteka na podlagienakih vsebin zanimanja/dela ali zastopanja enakih interesov. Članstvo v takšni krovni organizaciji je lahko prostovoljno (npr. društva, ki se povezujejo v zve­zo, na primer športna društva), ali obvezno, ko ga država predpisuje (npr. Kme­tijsko gozdarska zbornica Slovenije). Krovne organizacije lahko delujejo na nacionalnem ali transnacionalnem nivoju (npr. Federalistična unija evropskihnarodnosti – FUEN, ki združuje manjšinske organizacije iz številnih držav). 
Koncept krovnosti izhaja iz teorij organizacij in organizacijskega obnašanja.
Zanimivo pa je, da čeprav gre za uveljavljen pojem, je njegova teoretična
opredelitev zelo skopa. Heartz (2000) krovno organizacijo opredeljuje kot 

RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
organizacijo, ki povezuje organizacije, skupine ali posameznike, ki želijo dosečiskupne cilje. Pri njeni opredelitvi je zanimivo, da edina kot možne deležnike vključuje tudi posameznike. Brun (2012, 5) krovne organizacije opredeljuje kot
101 
institucije, ki delujejo skupaj za koordinacijo aktivnosti, predstavljanje skupnihinteresov ali koncentracijo razpoložljivih virov. Po njeno je naloga krovnih organizacij, da “dvignejo glas za vse svoje članice”. Doh in Teegan (2003)dodajata, da krovne organizacije poznajo različne oblike članstva, skupno pa jimmora biti, da povečujejo ali dopolnjujejo delo posamezne organizacije članice. Kwok in Chan (2017) kot težavo krovnih organizacij navajata, da organizaciječlanice takšno platformo pogosto vidijo le za koordinacijo logistične podporein informiranja, ne pa tudi potrebe po vsebinski usklajenosti, kar pripisujeta pomanjkanju medsebojnega zaupanja. Članice naj bi pogosto računale le, dabo skupno komuniciranje z javnostjo imelo večji odmev, kar naj bi njihovim stališčem posledično dalo občutek večje legitimnosti. Dinh pogoje za krovnostneke organizacije vidi v lastnih notranjih upravljavskih mehanizmih in smiselnistopnji avtonomije (Dinh et al. 2014). Young (2001) kot enakovredne pojme za umbrella organization našteva še facilitator organization (organizacija, kimoderira), parent organization (starševska organizacija) in intermediary orga­nization (posredniška organizacija).
Krovne organizacije se teoretično opredeljuje tudi v okviru teorij mrežne organizacije. Lipnack in Stamps (1994) sta za slednje definirala pet organizacij­skih načel: (1) skupni namen povezanih organizacij oziroma članic, (2) ne­odvisno članstvo, (3) prostovoljne povezave, (4) več vodij in (5) povezani orga­nizacijski nivoji. Ta načela (deloma z izjemo 4) enako veljajo tudi za krovne or-ganizacije, ki bi jih lahko opredelili kot poseben podtip mrežnih organizacij.
Sicer le posredno, a vprašanje krovnosti pri manjšinah omenita Brunner in Küpper, ki pri opredeljevanju avtonomije manjšin izpostavljata pomen de­mokratične legitimacije. Za krovne manjšinske organizacije navajata, da jo tudiimajo, a pogosto le posredno. Kot idealno opredeljujeta ureditev, kjer bi bile vse organizacije neke manjšine članice te krovne organizacije, kar naj bi tej krovniorganizaciji dajalo pravo legitimnost (Brunner & Küpper 2002, 30).
Na tem mestu se srečamo z vprašanjem, kako definirati, katere organizacije v slovenskem zamejstvu opredeliti kot krovne. Zajeli smo te, ki so zastopane vpolitičnih gremijih obeh držav (tako države, kjer živijo, kot Republike Slovenije) in jih javne oblasti konstantno upoštevajo kot reprezentativne sogovornike.Predstavniki so imenovani v Svet Vlade Republike Slovenije za Slovence v za­mejstvu, organizacije so tudi povezane v SLOMAK (Slovenska manjšinska koordinacija). V Avstriji so predstavniki imenovani tudi v sosvet za slovenskonarodno skupnost pri kanclerju, v Italiji imenujejo predstavnike v institucionalniparitetni odbor,4 krovni organizaciji sta članici posvetovalne komisije zaslovensko manjšino in sta v skladu s 5. in 6. členom Deželnih določil za zaščito slovenske jezikovne manjšine (2007) (t. i. Deželni zakon) pri Glavni direkciji 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
za šolstvo, kulturo, šport in mir vpisani v deželno evidenco organizacij kotreferenčni organizaciji slovenske jezikovne manjšine in kot taki torej uradni so-govornici oblasti. Te organizacije tudi pripravijo za Urad Vlade Republike Slo­
102 
venije za Slovence v zamejstvu in po svetu mnenje o letni delitvi finančnih pod-por. 
Organizacije, ki jih razumemo pod pojmom krovne in jih jemljemo v pretresv pričujočem besedilu, so naslednje: v Avstriji so to Narodni svet koroškihSlovencev (NSKS), Zveza slovenskih organizacij (ZSO), Kulturno društvočlen 7 za avstrijsko Štajersko (Društvo člen 7) in Skupnost koroških Slovencevin Slovenk (SKS). Pri zadnji je sicer več let trajala polemika, ali naj jim botakšen status priznan, a glede na to, da njen predstavnik danes sedi tako v Svetu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu kot v sosvetu kanclerja inSLOMAK, smo vključili tudi njo. V Italiji kot krovni organizaciji analiziramoSvet slovenskih organizacij (SSO) in Slovensko kulturno gospodarsko zvezo (SKGZ). Na Madžarskem kot relevantni predstavljamo Zvezo Slovencev naMadžarskem (ZSM) in Državno slovensko samoupravo (DSS). Predsednikdruge je sicer član Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu, ne pa tudi SLOMAK. Tudi predlog Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetupripravi le ZSM, ne pa tudi DSS. A ker je organizacija sogovornik madžarskih oblasti, jo je vsekakor relevantno vzeti v poštev. Hrvaška pa je edina država, kjervključujemo le eno organizacijo, to je Zveza Slovencev na Hrvaškem (ZSH).Slovenci na Hrvaškem sicer imajo pravico do svojih samouprav (svetov narodnih manjšin), ki na občinskem in županijskem nivoju tudi delujejo. A do sedajjim še ni uspelo oziroma ni bilo dovolj interesa za vzpostavitev nacionalnegaslovenskega manjšinskega sveta.5 
Izpostaviti je treba, da so si te organizacije med seboj zelo različne, a to je bil najbolj logičen skupni imenovalec za njihovo zamejitev. Nekatere organizacijezdružujejo več organizacij, ki se vanje vključujejo, druge so le samostojnadruštva. Nekatere delijo javna sredstva tudi drugim oziroma oblikujejo predloge za razdelitev sredstev med organizacijami narodne skupnosti, druge pa upravljajole svoja sredstva. Nekatere so ustanove civilnega prava, druge pa javnopravne ustanove. 
Če izhajamo iz zgoraj citirane teoretične opredelitve krovnosti, ugotovimo,da je takšna oblika organiziranja značilna predvsem za panožne zveze (npr.čebelarska zveza, zveza športnih društev, boksarska zveza, avtomobilistična zveza itd.). Zato se pojavljajo kritike, da se celotne narodne skupnosti ne da degradiratina nivo civilne družbe. Koroški Slovenec Marjan Pipp (Marinac 2008, 265–266)navaja, da je takšna ureditev poleg simbolnega problematična tudi praktično. Pipp (Marinac 2008, 265–266) se je tako pred dobrim desetletjem v slovenskemdržavnem zboru spraševal: “Kakšno možnost ima narodna skupnost, ki jeorganizirana na ravni društvenega prava, z društvi, kot je čebelarsko društvo ali društvo slovenskih planšarjev ali podobno?” Z zgodovinsko analizo vzpostavitve 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
krovnih organizacij v slovenskem zamejstvu in intervjuji z izbranimi posameznikibomo ugotavljali, ali so takšni pomisleki upravičeni. 
103 

Do manjšinske organiziranosti, kot je še danes relevantna, je v Avstriji in Italijiprišlo po koncu druge svetovne vojne. Na Štajerskem, v Porabju in na Hrvaš­kem so se današnje strukture vzpostavile konec osemdesetih in na začetku de­vet-desetih let. 

Ideološke razpoke in različne vizije o prihodnosti Koroške so se med tamkaj­šnjimi Slovenci kazale že pred drugo svetovno vojno, še bolj pa so se pokazale takoj po koncu druge svetovne vojne (e.g. Malle 2009, 105–122; Smolle2000/2001, 137–154). Kljub temu so bili v prvih letih še enotno organizirani vokviru Slovenske prosvetne zveze (SPZ) oziroma še prej v okviru Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za slovensko Koroško. Ključne razlike med oseb­nostmi znotraj SPZ so se kazale predvsem glede možnosti vključenosti proti­komunističnih beguncev iz Slovenije v organizirano življenje koroških Slovencev, glede obnove Mohorjeve družbe itd. (Malle 1977; Inzko 1989a, 41).
Tako se je krhala začetna skupna usmerjenost k ciljem, in ker je SPZ po­stajala popolnoma podrejena komunistični Jugoslaviji, del manjšine v tem krogu ni mogel in hotel več delovati (Filipič 2015, 209; Inzko 1989a, 40). Tako jebil leta 1949, po odločitvi 20. junija v Parizu, da Avstrija ostaja v mejah izpredleta 1938, ustanovljen NSKS, ki je združeval demokratično-katoliški del manj­šine in je pomenil obnovitev predvojnega krščanskodemokratskega tabora.Osrednja osebnost začetkov NSKS je bil dr. Jožko Tischler, ki je postal tudi prvipredsednik organizacije in jo vodil do leta 1960 (NSKS 2018; Malle 2009, 105– 122; Moritsch 2000, 9–24; Inzko 1989a). Jugoslavija ustanovitvi NSKS ni bilanaklonjena in ga uradno ni priznala do leta 1965, ko sta Ljubljano prvič obiskaliobe krovni organizaciji. Čeprav so določeni neformalni stiki med predstavniki NSKS in člani Izvršnega sveta v Ljubljani obstajali, je, kot se kaže, iz Socialističnerepublike Slovenije v NSKS prihajala tudi določena neuradna finančna podpora(za natančnejše opise o stikih predstavnikov NSKS s komunističnimi oblastmi v Ljubljani glej Grafenauer 2009, 168–169; Stergar 2001, 63–64; Jesih 2007,80–81; Inzko 1989b; Grafenauer 2010, 7–9).
Leta 2010 je predsedovanje NSKS prevzel Valentin Inzko. Najprej ga je za predsednika zaradi odstopa celotnega prejšnjega vodstva imenoval Zbornarodnih predstavnikov (ZNP, neposredno izvoljen organ NSKS), nato pa je bil leta 2013 za predsednika izvoljen na neposrednih volitvah. Njegova 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
protikandidatka je bila Angelika Mlinar. Organizacija je vodstvo obnavljala navolitvah leta 2018. Ker je bil Inzko edini kandidat za predsednika organizacije, so bili na neposrednih volitvah izvoljeni le člani ZNP, ti pa so nato potrdili nov
104 
predsedniški mandat Valentinu Inzku (NSKS 2018).
Kmalu za ustanovitvijo NSKS je bila v okviru Pokrajinskega odbora Os-vobodilne fronte (POOF) ustanovljena še Demokratična fronta delovnega ljud­stva. Malle (2009, 120) navaja, da je slednja “prevzela delokrog POOF”. Njen ciljje bil povezati napredne koroške Slovence, pa tudi manj zavedne sodeželane slovenskega jezika in demokratične Avstrijce. Demokratična fronta se je leta1955, tik pred podpisom Avstrijske državne pogodbe in obnovitvijo Avstrijekot države, preoblikovala v Zvezo slovenskih organizacij7 in združuje levo, oziroma kot se sami opredeljujejo, levo liberalno usmerjeni del slovenskemanjšine (ZSO 2018; Jesih 2007, 92–93). Kot pomembne vrednote navajajomulti- in interkulturalizem (Wutti 2017, 64 citirano vJesih 2007, 96). Prvi predsednik je postal Franci Zwitter. ZSO je od začetka poudarjala, da želibiti zbirna organizacija, dejansko pa je povezovala predvsem levo usmerjenekroge, naslanjala se je zlasti na ideje antinacizma in partizanskega gibanja. Do osamosvojitve Slovenije je bila ZSO absolutno preferirana s strani Jugoslavijein bogato financirana (Wutti 2017, 92–101; Zorn 1969, 2; Valentinčič 2012a,65–67). Leta 1992 je predsednik ZSO postal Marjan Sturm, ki je organizacijo vodil do leta 2019. Na tem mestu ga je nato nasledil Manuel Jug (Valentinčič2012a; ZSO 2019). 
Po osamosvojitvi Slovenije je ZSO izgubila precej tradicionalnega vpliva inga je najprej poskušala nadomestiti z večjo aktivnostjo pri Sosvetu za narodnoskupnost, ki deluje v uradu avstrijskega kanclerja, danes pa predvsem s konsenz-no skupino in promocijo regije miru. Zaradi sodelovanja s Heimatdienstomv konsenzni skupini je ZSO deležna številnih kritik (e.g. Mlinar 2014; Mlinar2015; Mlinar 2017).
Poleg odnosa do Jugoslavije in sprejemanja komunistične ideologije (Malle 1984a, 77–78) je bila temeljna razlika med organizacijama dilema, ali na vo­litvah nastopati samostojno ali v okviru vsedržavnih strank. Krogi okoli NSKS8 danes zagovarjajo samostojno politično nastopanje. Menijo, da je boj za manj­šine najučinkovitejši znotraj jasno profiliranih manjšinskih strank. Za nasto­panje Slovencev pri vseavstrijskih strankah menijo, da jih te le izkoriščajo, dapridobijo glasove Slovencev, njihova dejanska moč pa je nato zelo omejena (Valentinčič 2012a, 254–255). Krog, zbran okoli ZSO,9 zagovarja včlanjevanjev vseavstrijske stranke in strani ter zagovarja tezo, da morajo Slovenci znotrajvečinskih strank uveljavljati svoje interese in si prizadevati za to, da bi jim bile te stranke programsko naklonjene in da bi Slovence postavljale na izvoljivamesta. Za samostojne stranke so mnenja, da so zaradi omejene volilne bazeavtomatično porinjene na obrobje in nimajo realne politične moči ( Jesih 2007, 28; Valentinčič 2012a, 254–255). Ob tem je treba poudariti, da s tem opisujemo 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
predvsem sodobna stališča. V preteklosti je bila načelna usmerjenost enaka, a staobe organizaciji od tega tudi odstopali zaradi političnih okoliščin, ki so ju v to privedle. NSKS se je po volilnih neuspehih v petdesetih letih prejšnjega stoletja
105 
v šestdesetih letih vezal tudi na Ljudsko stranko, v osemdesetih pa je podpiralkooperacije z Zelenimi in v devetdesetih z Liberalnim forumom. V kasnejšem obdobju predvsem v enakopravni navezavi samostojnega političnega gibanjas temi strankami (Grilc 2009, 143–144; Jesih 2007, 82). ZSO je tradicionalnonavezana predvsem na Socialdemokratsko stranko (SPÖ), delno pa tudi na Komunistično partijo Avstrije (KPO) in v novejšem obdobju na Zelene. V se­demdesetih letih se je ZSO oddaljila tudi od SPÖ in leta 1975 volivce celo po­zvala, naj ne volijo parlamentarnih strank, temveč kvečjemu Koroško enotno listo10 ali Komunistično partijo Avstrije (Nećak 1982, 76–91). V novejšem obdob­ju se je tesna navezanost obnovila, zdajšnji predsednik organizacije Manuel Jugje v preteklosti tudi kandidiral na listi SPÖ (na državnozborskih volitvah 2017). 
S strani kritikov takšnega sistema zastopstva prihajajo kritike glede ZSO predvsem na račun nejasnosti glede dejanskega članstva in podpore organizaciji,ki je zamegljena z delegatskim sistemom izbire vodstva (e.g. Mlinar 2014; Mlinar 2015; Mlinar 2017). Trdijo, da se ZSO daje mnogo preveč vpliva glede naštevilo ljudi, ki jih predstavlja. Poleg tega pa ji očitajo tudi pomanjkanje notranjedemokracije, saj je ZSO vedno zavračala demokratične volitve skupnega vodstva in jo je do leta 2019 zaznamovalo dolgoletno isto vodstvo (Valentinčič 2012a,66; Mlinar 2014).
ZSO nasprotuje skupnemu zastopstvu koroških Slovencev in zagovarja stališče, da so različni pogledi znotraj manjšine naravni in ni nobene potrebe,da bi jih poskušali zabrisati. Menijo, da bi znotraj manjšine morali izoblikovatiskupna stališča le glede ključnih zadev za manjšino (Valentinčič 2012a, 66; Mlinar 2014).
Kljub številnim razlikam med organizacijami sta bili organizaciji glede ključ­nih zahtev večkrat tudi usklajeni. Tako sta 11. oktobra 1955 obe organizaciji zvezni vladi predali skupno Spomenico koroških Slovencev (e.g. Malle 1984b).Tudi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je veljala tako imenovana akcijskaenotnost, kjer sta bili organizaciji poenoteni glede vitalnih manjšinskih vprašanj. 
Poleg tradicionalnih krovnih organizacij je leta 2003 kot posledica sporaznotraj NSKS nastala še tretja organizacija, ki postopoma pridobiva statuskrovne organizacije – Skupnost koroških Slovencev in Slovenk (SKS). Njen usta­novitelj in vse od ustanovitve do danes predsednik je bivši predsednik NSKSBernard Sadovnik. SKS se želi predstaviti kot neideološka organizacija pri­hodnosti, ki jo zanima zgolj prizadevanje za pravice koroških Slovencev in kre­pitev medkulturnega dialoga. Kot navaja Petrič (2018, 411–413), je bil cilj orga­nizacije zajeti tudi manj zaveden del slovensko govorečih Korošcev. Kot po­membno iniciativo zadnjih let navajajo predvsem Alpsko-jadranski center za čez­mejno sodelovanje (AACC) in projekt Botrstvo večjezičnosti. Wutti (2017, 65) 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
navaja, da organizacija raje kot ideološkemu ločevanju Slovencev in Nemcevsledi integrativnemu modelu. Privabiti pa želijo tudi te, ki iščejo izgubljene slo­venske korenine ali se iz različnih razlogov želijo naučiti slovenskega jezika. Za
106 
razliko od NSKS in ZSO, ki sta glede političnega nastopanja jasno profilirani, vSKS obstajata oba tabora. Nekateri so aktivni v avstrijskih strankah (npr. Zalka Kuchling), drugi pa sodelujejo pri Enotni listi (npr. Bernard Sadovnik) (SKS2020).
SKS zase pravi, da je s 1300 člani številčno najmočnejša med vsemi tremi organizacijami. Njeni nasprotniki (predvsem iz vrst NSKS) pa ji očitajo, da jeprikazovanje števila članstva nerealno, saj so ob ustanovitvi zbirali podpise zaskupno predstavništvo, ne pa za novo organizacijo. Odnosi med NSKS in SKS so bili dolgo precej napeti. ZSO tudi priznava SKS status krovne organizacije,medtem ko so v NSKS to v preteklosti zavračali (Valentinčič 2012a, 67). ČepravNSKS SKS ni nikoli uradno priznala statusa reprezentativne zastopniške orga­nizacije, pa ji kot sočlanici sosveta pri kanclerju to očitno tiho priznava.
Organizacije so poskusile leta 2010 svoja stališča poenotiti v Koordinacij­skem odboru koroških Slovencev (KOKS), kjer naj bi bile številčno enakovredno zastopane vse tri krovne politične organizacije in Enotna lista. Pred tem sta biličlanici KOKS le NSKS in ZSO. Glede predsedovanja naj bi se uvedel rotacijskisistem, ki naj bi veljal istočasno tudi za predsedovanje sosvetu pri Uradu zveznega kanclerja. Koordinacijski odbor naj bi obravnaval in sklepal o vseh pomembnihvprašanjih slovenske narodne skupnosti. Ideja nato ni zaživela in KOKS je zamrl(Volksgruppen.ORF.at 2013).
Na avstrijskem Štajerskem takšne strukture ni, ampak Društvo člen 7 polegkulture Slovence na Štajerskem zastopa tudi politično (e.g. Jesih 1994; 21–28;Gotthardt 2010; Jaušovec 2010). Društvo je bilo ustanovljeno leta 1988. Dotakrat Slovenci na Štajerskem svoje organizacije niso imeli vse od leta 1919, koje prenehalo delovati Katoliško slovensko izobraževalno društvo, saj je bil ubit njegov vodja in pobudnik Matej Pintarič (Todorovič 2006, 51; Weitlaner 2010,21–28). Prva predsednica Društva člen 7 je postala Andrea Haberl Zemljič. Odleta 2007 pa ga vodi Susanne Weitlaner. 

Situacija v Italiji je primerljiva s Koroško. Vidau (2017, 175) navaja, da trenutna oblika organiziranosti na vrhu še vedno izvira iz povojnega zgodovinskegarazvoja. Kulturne organizacije, ki so bile zveste Jugoslaviji, ki je tudi podpiralapovojno obnovo slovenskih organizacij, so leta 1954 ustanovile skupno orga­nizacijo – SKGZ. Prvi dolgoletni predsednik je postal Boris Race. Med letoma1997 in 2018 je organizaciji predsedoval Rudi Pavšič, nato ga je nasledila KsenijaDobrila. 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
Organizacije, ki niso sprejemale komunistične ideologije, so se leta 1976povezale v Svet slovenskih organizacij. Prvi predsednik je postal Damjan Pavlin. Od leta 2015 SSO predseduje Walter Bandelj. SSO je močnejši na Goriškem,
107 
SKGZ pa v Trstu. Strukture SSO na Tržaškem so postavili predvsem povojnibegunci iz Jugoslavije, strukture SKGZ na Goriškem pa priseljenci iz Trsta (Valentinčič 2012a, 135–137).
SKGZ je bila ustanovljena leta 1954 s povezavo organizacij, ki so bile vpolitično-ideološkem sozvočju s takratnim režimom v Jugoslaviji (Bajc 2017, 35; Vidau 2017, 175) in ki so tudi po Informbiroju ostale zveste Jugoslaviji.Najprej je zaživela v Trstu, leto kasneje pa še v Gorici. Leta 1958 sta se tržaškiin goriški del organizacije združila. Pahor (2010, 9) ocenjuje, da so posamezne organizacije igrale za manjšino zelo pomembno vlogo, a splošna politična inidejna moč pa je bila majhna. Organizacija nagovarja in združuje levičarsko in levosredinsko usmerjeni del manjšine. Do razpada Jugoslavije je SKGZ imelaznotraj manjšine prevladujoč in privilegiran položaj (Bajc 2017, 35). Pomembenvidik ekonomske moči slovenske manjšine v Italiji, ki je bil pod vplivom SKGZ in Jugoslavije, je predstavljalo tako imenovano družbeno gospodarstvo (e.g.Tavčar 2011, 141–166; Pahor 1998; Brezigar 2017b).11 Zanj je veljalo, da se jeznotraj italijanskega kapitalističnega sistema opiral na principe komunističneekonomije, kot je obstajala v Jugoslaviji. Osrednji akter je bila finančna družba SAFTI, za katero Brezigar (2017b, 195) navaja, da “si je v imenu manjšinelastila monopol nad večjim delom gospodarstva slovenske skupnosti”. Konec osemdesetih let, z začetkom razpadanja Jugoslavije, je tudi ta sistem zašel v krizo, ki je višek dosegla sredi devetdesetih let, ko je Tržaška kreditna banka šlav stečaj, Kmečka banka pa je bila likvidirana. Kot kažejo novejše raziskave, je bilta ideološki del manjšinskih organizacij z Jugoslavijo vključen tudi v zelo sporne posle (Pezdir 2016, 4–11; Pezdir 2018; Pezdir 2017a; Toplak 2017; Pezdir2017b; Pavšič 2018; Primorski devnik 2018). Posledice tega dogajanja še vedno bremenijo skupnost in so pomemben dejavnik večjega razdora znotraj nje.
V svoji predstavitvi ima SKGZ (2018) zapisano, da je “sindikalna orga­nizacija posebne (etnične) narave”. Do leta 2012 so lahko bile članice SKGZ le organizacije, sedaj pa se lahko včlanjujejo tudi posamezniki. SKGZ združujein usklajuje dejavnosti več kot 160 včlanjenih društev, organizacij in ustanov.Tudi v Videmski pokrajini, kjer ideološka ločitev ne igra tako pomembne vloge, ima močnejše strukture, saj si je lahko privoščila redno zaposlene ljudi v svojihorganizacijah (teh, ki so članice SKGZ ali z njo tesneje povezane), medtemko je pri drugi organizaciji in njenih članicah vse delovalo na prostovoljni bazi (Valentinčič 2012a, 136).
SSO je bil ustanovljen leta 1976, ko so se za skupno krovno organizacijoodločila slovenska društva in zveze iz Italije, ki se niso včlanile v SKGZ zaradi nesprejemanja komunistične ideologije. Organizacija se je takrat in se ševedno predstavlja kot povezava, ki temelji na načelih slovenstva, krščanstva 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
in demokracije. Kot pomembna izhodišča izpostavlja spoštovanje idejnegapluralizma in samostojnega političnega nastopanja (Pahor 2011, 9). V primerjavi s SKGZ je bil SSO v podrejenem položaju, saj je temeljil na prostovoljnem delu,
108 
medtem ko je omejena sredstva prejemal le iz prispevkov javnih uprav Italijanskerepublike in Avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine, neuradno pa tudi iz Socialistične republike Slovenije, predvsem z nastopom tako imenovaneKavčičeve vlade, a neprimerljivo manj kot druga stran (sredstva je prejemalliberalni del nekomunistične opcije, katoliški pa ga ni sprejemal). Zato je SSO lahko igral samo stransko, reprezentativno vlogo (SSO 2018; Pahor 2010, 9;Štoka 2004, 52–60).
Idejne razlike med SSO in SKGZ so primerljive s tistimi med NSKS in ZSO: SKGZ svoje temelje še vedno vidi v narodnoosvobodilnem boju, SSO papoudarja svoje izvire v idejah demokracije in krščanskem izročilu. SSO zagovarjasamostojno politično nastopanje, SKGZ pa vključevanje v italijanske levičarske stranke. Različnega mnenja so tudi glede šol s slovenskim učnim jezikom, kjervse pomembnejši izziv postaja vključevanje otrok iz mešanih in italijanskihzakonov, za katere slovenščina ni materni jezik (o tem je potekala polemika v Primorskem dnevniku v obdobjih november 1998 – maj 1999, december 2013 –januar 2014 in januar – februar 2015 ter v Novem glasu v obdobju januar –februar 2015, o trendih vpisovanja v šole s slovenskim učnim jezikom pa v Bogatec (2015). Glede šol Brezigar (2017c, 27) poudarja, da so “spremembe pripopulaciji šol s slovenskim učnim jezikom zgolj odraz sprememb, ki se odvijajov okolju, v katerem danes živi slovenska manjšina”. Po njenem je dihotomija slovensko-italijansko presežena in zastarela.
V Italiji je idejo skupnega zastopstva omenjala SKGZ. SSO nad to idejoni tako navdušen. Poudarja, da bi do skupne organizacije lahko prišlo, če bi se poenotili glede ključnih vprašanj o prihodnosti manjšine, v sedanji situaciji pabi bilo tako združevanje izsiljeno in skupna organizacija ne bi mogla zaživeti(Valentinčič 2012a, 138). 
Podobno kot v Avstriji je tudi v Italiji prišlo do poskusa nastanka še tretjekrovne organizacije, a poskus ni bil uspešen. V devetdesetih letih prejšnjega sto­letja je Boris Gombač poskušal ustanoviti Slovensko kulturno gospodarsko skupnost. Dvakrat tedensko je izdajal časopis Slovenski list, ki je bil razlog zaštevilne polemike. Organizacijo je najprej želel nasloniti na italijansko sociali­stično stranko in kasneje na Severno ligo, v Sloveniji pa na takratno Social-demokratsko stranko (SDS). Razlog, da do uveljavitve skupnosti ni prišlo, je bilv tem, da mu za idejo ni uspelo dobiti dovolj zaledja oziroma članstva in da sooblasti v Sloveniji njegovo pobudo najprej podpirale, kasneje pa so se od tega odmaknile (Valentinčič 2012a, 138).
Situacija, opisana za Italijo, velja za nekdanji Tržaško in Goriško pokrajino,
medtem ko je situacija v bivši Videmski pokrajini specifična. Zaradi drugačne 
zasnovane slovenske narodne zavesti in močne asimilacije je razvoj slovenskih 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
struktur tam potekal bistveno bolj počasi. Prvo ustanovljeno društvo je biloKulturno društvo Ivan Trinko, in sicer leta 1955. Krovne organizacije so se sem postopoma razširile iz Trsta in Gorice. Do osamosvojitve in demokratizacije
109 
Slovenije je imela tukaj absolutni primat SKGZ, ki si je lahko privoščilauslužbence v okviru organizacij, ki so njene članice ali z njo povezane, in je tudi vlagala denar v gospodarstvo. SSO se je resneje razvil šele po letu 1990 in je šedanes v izrazito šibkejšem položaju. Vendar tukaj ideološka ločitev organizacijni tako izrazita, zaradi ogroženosti slovenstva obe delujeta bolj povezovalno in s kadri, ki so na voljo. Ključno vlogo tukaj še vedno igrajo predvsem kulturnadruštva, krovni organizaciji predstavljata predvsem finančno in infrastrukturnozaledje (Valentinčič 2014). 
Vidau (2017, 168–169) izpostavlja, da se ob posebnih družbenopolitičnihdogodkih in srečanjih z oblastmi sestavi skupno predstavništvo, ki ga poleg predstavnikov obeh krovnih organizacij običajno sestavljajo po en predstavniklevosredinskih in levičarskih strank ter izvoljeni politični predstavniki na državni,deželni in krajevni ravni. Sestava se sicer spreminja glede na priložnost. Strajn (1992, citirano v Vidau 2017) navaja, da so prakso uvedli v sedemdesetih letih,ko je prišlo do političnega konsenza znotraj slovenske manjšine, da je odobritevzaščitnega zakona osrednji cilj in je prizadevanje za to zahtevalo enoten nastop pred italijanskimi oblastmi. 
3.3 Madžarska 









Slovenci na Madžarskem so bili do leta 1990 skupaj z ostalimi južnoslovanskimi narodi povezani v Demokratično zvezo južnih Slovanov, ki je po demokratizacijidržave razpadla. Slovenska narodna skupnost na Madžarskem je bila sicer že prej nezadovoljna z njenim delovanjem in je zato želela, da se zveza reorganizira ali pajo Slovenci zapustijo (Munda Hirnök & Novak Lukanovič 2018, 149–152). Leta1990 je bila nato ustanovljena Zveza Slovencev na Madžarskem (ZSM 2018), v kateri deluje več kulturnih sekcij in dejavnosti (Munda Hirnök 1999a, 3; MundaHirnök 1998, 19–22; Munda Hirnök 1999b, 61–75). Kot predhodnika ZSM palahko štejemo tudi Slovensko društvo Lipa. Med letoma 1990 in 2019 je ZSM vodil Jože Hirnök, na predsedniškem mestu ga je nato nasledila Andrea Kovács(Sukič 2019, 2).
Eden izmed pomembnejših projektov ZSM je bila ustanovitev Slovenskega kulturno-informacijskega centra v Monoštru (Slovenski dom), ki je odprl vrataleta 1998. Znotraj tega deluje več gospodarskih subjektov, katerih lastnica jeZSM kot društvo (Zveza Slovencev na Madžarskem). Vsebinsko delo posega na vsa običajna področja manjšinskega življenja, na primer ohranjanje jezika, vzdr­ževanje stikov z državo matičnega naroda itd. (e.g. Munda Hirnök 1999b, 62).
Poleg zveze, ki je registrirana kot društvo, v Porabju deluje več slovenskih društev, ki so nosilci ljubiteljske kulture. Formalno so to samostojna društva, 

84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
ZSM pa jim je vsaj neformalno nadrejena, saj daje predlog Sloveniji, kako najta razporedi sredstva. Ker gre za zelo majhno slovensko skupnost, se pogosto personalno prepletajo isti ljudje v več organizacijah ( Just 2009, 32–33; Just
110 
2003, 130, 185).
Za upravnopolitično delovanje manjšin na Madžarskem je država v zakono­daji predvidela manjšinske samouprave. Slovenci so organizirani v okviru lo-kalnih manjšinskih samouprav v vseh sedmih porabskih vaseh ter v Sombotelu,Budimpešti in Mosonmagyarovaru ter v preteklosti tudi v Szekesfehervaru. Te lokalne samouprave so nato povezane v Državno slovensko samoupravo (DSS),ki ima sedež na Gornjem Seniku in predstavništvo v Budimpešti. Prve samo­uprave so bile ustanovljene leta 1994, v naslednjih letih pa so nastajale še naprej. DSS je bila na podlagi zakona ustanovljena leta 1995. DSS je od ustanovitve doleta 2019 predsedoval Martin Ropoš, nato pa ga je nasledil Karel Holec. Zaradinjene majhnosti kulturno in politično predstavništvo manjšine nista tako jasno ločena – obe organizaciji pogosto skupno nastopata (Hirnök 2010, 3–4, 9–10),hkrati pa sta si tudi konkurenčni. DSS je javnopravni subjekt, ZSM pa osebazasebnega prava. 
DSS ureja vsa področja manjšinskega življenja, od političnega nastopanja12 do gospodarstva, kulture, izobraževanja in čezmejnega sodelovanja, skrbi zaorganiziranje duhovne oskrbe itd. ( Just 2009, 8; Munda Hirnök 1999b, 63). Samoupravne skupnosti so neposredni sogovornik madžarske vlade, kar jimdaje velik pomen (Munda Hirnök 1999a, 3). Za razliko od ZSM, ki je običajnosredstva od madžarske države dobivala le prek prijavljanj na razpise, je DSS kot osrednja manjšinska organizacija financirana neposredno in razpolaga s precejvišjimi zneski. S tem denarjem financira številne dejavnosti manjšine (šolstvo,kulturo, medije). Glede financiranja se stvari sicer postopoma spreminjajo. ZSM dobiva od leta 2013 prek DSS finančna sredstva za delovanje, torej se vse boljfinancira tudi prek madžarske države. Prek DSS poteka tudi priprava volilneliste za zastopnika narodnosti v budimpeškem parlamentu. Od leta 2012 DSS prav tako upravlja dvojezični osnovni šoli in vrtca na Gornjem Seniku in vŠtevanovcih, od leta 2018 pa še vrtec v Šakalovcih. 





Riman (2016, 266, 276–277) ugotavlja, da je na Hrvaškem od leta 1866, ko je bilo ustanovljeno prvo slovensko društvo (Čitalnica v Pulju), do danes delovaloenainpetdeset slovenskih društev.13 Po demokratizaciji in osamosvojitvi Slo­venije in Hrvaške je prišlo do nove pomladi društvenega življenja Slovencev na Hrvaškem. Večina danes delujočih društev je bila ustanovljena po letu 2001.Danes na Hrvaškem deluje petnajst slovenskih kulturnih društev, ki so povezanav Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem (ZSDH), in dve gospodarsko usmerjeni društvi (Kmetijsko izobraževalna skupnost (KIS) Gorski kotar in 

RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
EU korak na Reki – slednje naj bi se sicer s koncem leta 2020 zaprlo). ZSDH jehkrati kulturna zveza in tudi nekakšno politično zastopstvo manjšine. Slovenska manjšina pravega političnega zastopstva ne premore in je vse organizirano na
111 
društveni osnovi. Nekaj časa je bilo pet slovenskih društev, ki delujejo v Istri,ločeno povezanih še v Unijo Slovencev županije Istrske, a je ta kasneje zamrla. Danes na tem območju obstaja neformalna Koordinacija slovenskih društev vIstri, ki deluje kot povezovalno telo med slovenskimi društvi v Istri, predvsemna kulturnem področju (e.g. Medica 2005, 196–205; Pajnič 2006; Valentinčič 2012a, 218–222).
Riman (2016, 275–280) glede na vzroke, načine in učinke slovenskih or-ganizacij ločuje pet različnih obdobij v zgodovini slovenskega samoorganizi­ranja na Hrvaškem: od osemdesetih let devetnajstega stoletja do začetka prvesvetovne vojne, med obema vojnama, v času druge svetovne vojne, med letoma 1945 in 1990 ter od leta 1991 dalje. Za peto obdobje poudarja, da so prebivalci,ki so se izrekli kot Slovenci, pridobili status manjšinskega naroda in da čepravštevilo samoopredeljenih pripadnikov slovenske skupnosti nazaduje, število slovenskih društev konstantno narašča (Riman 2016, 275–280).
Leta 1992 so se društva povezala v ZSH, ki se je nato leta 1996 preimeno­vala v ZSDH, sedež pa je bil z Reke prenesen v Zagreb. Njen prvi predsednik jepostal Vinko Žibert, tedanji predsednik slovenskega društva Bazovica na Reki,zato je imela tudi zveza na začetku sedež na Reki. Po statutu je predvidena selitevv Split in na Reko, a sta tam delujoči društvi v letih 2004 in 2008 to zavrnili. Sedež ZSDH se je iz Zagreba na Reko znova preselil leta 2018, ko je predsedovanjeZSDH prevzela Barbara Riman, sicer članica društva Bazovica na Reki (Šušmelj2018). Med letoma 1996 in 2018 je ZSDH predsedoval Darko Šonc iz Zagreba. Poleg kulturnih dejavnosti (pevski zbori, dramske skupine, plesne in folklorneskupine, literarne skupine in knjižnice) društva skrbijo tudi za dopolnilni pouk oziroma tečaje slovenskega jezika (Valentinčič 2017; Riman 2016, 281).
Tudi Slovenci na Hrvaškem imajo pravico do svojih samouprav. Ustavnizakon o pravicah narodnih manjšin daje manjšinam pravico do ustanovitve svetov za narodne manjšine, ki imajo vlogo spodbujanja sodelovanja v javnemživljenju in izražanja interesov. Sveti so bili prvič izvoljeni leta 2003 (oziroma2004 na ponovljenih volitvah) in nato vsaka štiri leta do zadnjih volitev maja 2019. Slovenska manjšina do sedaj še nikoli ni v celoti izrabila svojih pravic gledeizvolitve svetov. Sveti slovenske narodne manjšine so izvoljeni na nivoju županij,občin in mest. Pripadniki slovenske narodne manjšine bi skupno lahko izvolili šest županijskih manjšinskih svetov (pet županij in mesto Zagreb, ki ima tudistatus županije), sedem mestnih in enajst občinskih manjšinskih svetov, skupaj torej štiriindvajset svetov s skupno 365 svetniki. Leta 2019 je bilo dejanskoizvoljenih 185 svetnikov v svete in 11 individualnih predstavnikov, torej maloveč kot polovica možnih (Merljak 2019, 14–15; VNM Grada Rijeke 2018; Kržišnik-Bukić 2016, 157). 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
Med letoma 2005 in 2007 so bili sveti in predstavniki slovenske narodne
manjšine povezani v Koordinacijo svetov in predstavnikov slovenske narodne
manjšine v RH. Predsednik koordinacije Darko Šonc je nato v prvem mandatu
112 
postal tudi član Sveta za narodne manjšine RH, ki je ključno telo za manjšinskoproblematiko na Hrvaškem. Šonc je bil za člana sveta s strani vlade imenovan tudi v nadaljnjih mandatih, od leta 2007 do danes. Koordinacija pa po letu2007 ni bila več vzpostavljena (VNM Grada Rijeke 2018). Nacionalni svet zaslovensko manjšino, ki bi bil krovno telo, torej ne obstaja. 

Glede na predhodni poglavji lahko ugotovimo, da se v obravnavanih državah zakrovne manjšinske organizacije štejejo tako take, ki združujejo več organizacijoziroma entitet (npr. ZSO, SSO, SKGZ, ZSDH in DSS), kot take, ki imajo le individualno članstvo (ZSM, Društvo člen 7, SKS), NSKS pa je izjema, sajindividualnega članstva ne pozna, izbira pa svoje vodstvene organe na neposred­nih volitvah. Najprimernejša za nas je torej opredelitev krovnih organizacij Heartzove (2000), ki edina kot možne deležnike krovnih organizacij vključujetudi posameznike. Vsi navedeni teoretiki se strinjajo glede lastnosti krovnihorganizacij, da zasledujejo skupne cilje, interese in koordinirajo dejavnosti. Te-žava nastane, ko se pojavi vprašanje, kaj pa posamezniki ali skupine iz narodneskupnosti, ki se ne prepoznajo v tem okvirju. Pri krovnosti v okviru civilne druž-be gre za drugačen nivo zastopanja, in to ni na takšen način problematično. A kot smo ugotovili s historično primerjalno deskripcijo, je takšno formiranje nastalov času dveh zgodovinsko prelomnih obdobij, v specifičnih situacijah, v katerih sose te skupnosti oblikovale in priznale kot sogovorniki oblasti. 

V empirični raziskavi analiziramo intervjuje z desetimi posamezniki, ki menijo,da takšen sistem zastopstva slovenskih narodnih skupnosti (manjšin) ni prime-ren, in so do njega kritični. 

Nobenega dvoma ni, da je zdajšnji sistem plod pretekle organiziranosti. Eden izmed intervjuvancev (A1) je bil zelo oster do Jugoslavije, za katero je dejal,da jo je zanimala le ideologija. Pravi, da so v zamejstvu iskali svoje podpornike in zaveznike, ne pa narodnega telesa. Nasprotna stran se je bila po njegovempravzaprav prisiljena sama organizirati kot antipod, da ne bi bilo vse podrejeno 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
komunistični ideologiji. Drugi sogovornik (I1) opozarja, da je veliko težavo predstavljalo tudi financiranje iz Jugoslavije – pravi, da so se manjšinski pred­stavniki tako odlepili od baze, saj so se takoj počutili kot nekakšna elita in živeli vsvojem svetu. Hkrati sta jih Italija in Avstrija videli kot nekakšne komunistične (vAvstriji) oziroma jugoslovanske (v Italiji) agente in je bilo politično predstavništvo zato bistveno manj učinkovito.14 Oba pa se strinjata, da je bila ključna neuspešnaposodobitev v času osamosvojitve Slovenije. Eden dobesedno pravi: 
Bivši komunisti so se v strahu, da bi Demos preveč posegal v manjšinsko organiziranost in ukinil privilegije, spomnili trditve, da je manjšina subjekt. Torej sama odloča o sebi. Demos je na to nasedel, sicer začel financirati vsake pol, ne kot prej, enim vse, drugim nič, ni pa šel v strukturno reformo. 
Brezigar (2016, 23) slovensko manjšino v Italiji tako na kulturnem kot političnem področju opisuje kot konservativno naravnano in pravi: 
Intervjuvanci izražajo nezadovoljstvo z vodenjem (in vodstvom) slovenske manjšine, med njimi je razširjen občutek brezupa, že vraščen pa je tudi občutek, da se nič (več) ne da narediti. Po drugi strani politiki in predstavniki manjšine poudarjajo, da manjšina (kot skupnost) nima nekega sistema odločanja ter da se lahko odločitve sprejemajoin izvajajo le s soglasjem vseh vpletenih strani. Študija je pokazala jasno potrebo po vzpostavitvi novega sistema odločanja, ki bi omogočil hitrejše spremembe, ki bi bil nevtralnejši do posameznikovih osebnih interesov in ki bi zagotovil spoštovanje (in vključenost) različnih pogledov in stališč znotraj skupnosti. 
Čeprav velja, da naj bi krovni organizaciji v Italiji v zadnjih desetletjih postali boljkooperativni, je med izjavami intervjuvancev zaznati, da prave sinergije ni. En intervjuvanec (I2) je tako zagovarjal stališče, da SSO sploh ni krovna organizacija,ampak le SKGZ. Kot argument je navedel, da mora organizacija pokrivati vsespektre manjšinskega delovanja, kar pa SSO ne. Drugi intervjuvanec (I3) pravi, da je SSO zelo problematiziral krovnost in deljenje denarja, dokler jih Slovenija ni priznala. “Tudi demokratične volitve so omenjali, odkar so priznani in prejemajodenar, pa je očitno vse v redu.” Prvi intervjuvanec (I1) je izpostavil obratni vidik: 
Pri SKGZ gre pač za prebrisane mačke, z vsemi žavbami so namazani. Njihov odnos do SSO, predvsem v novejšem času, ima predvsem dva cilja. Prvi je, da bi jih radi spravili v partnerstva pri Stadionu 1. maj pri Sv. Ivanu pri Trstu in podobni infrastrukturi, da naložijo še njim stroške. A oni imajo finančno zaledje, SSO bi pa obubožal. Dejstvo pa je tudi, da [SKGZ, op. a.] nimajo vsebin, zato vabijo poleg v Trgovski dom in podobno, ker prostorov nimajo s čim napolniti. 
Tretji sogovornik (I3) situacijo vidi sorodno, le da meni, da finančna moč SKGZslabi in zato spreminjajo pristop v manjšini. “Njihov glavni cilj je, da skočijo 
113 
114 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
prispevki 50 : 50, kot so sedaj [da se sredstev ne bi več delilo po principu pol–polvsaki krovni organizaciji, ampak bi večino prevzela SKGZ, op. a.].” 
Sorodni in enako ostri so tudi medsebojni očitki na Koroškem. En inter-vjuvanec (A2) je tako za eno izmed krovnih organizacij dejal takole: “ZSO seobnaša, kot bi živela sredi Kube. Vodstvo volijo po nekem delegatskem sistemu, ki je totalno netransparenten”. Kritičen je tudi do SKS in obnašanja NSKS v tej zadevi: 
SKS ne bi bilo, če NSKS zaradi personalnih zamer ne bi dal na stranski tir enega izmed predstavnikov, tudi bivšega predsednika. Zdaj večni predsednik SKS takrat sam ne bi imel moči tega narediti. Tako pa ga je podprl še ta gospod ter nekaj drugih, takih, ki drugje enako niso mogli biti tako v ospredju, kot bi želeli, in tako imamo še večjo razcepljenost. SKS je organizacija po volji Dunaja in Ljubljane, skrbi, da je manjšina še bolj razcepljena ter da se oblasti lahko vedno izgovarjajo na neenotnost. 
Problematiziral je tudi volilno udeležbo pri NSKS, ki edina vodstvo izbira ne­posredno. “Če se jim volitev udeleži 2000 ljudi, kakšna krovnost pa je to.” Tretjiintervjuvanec (A3) pa je izpostavil, da je to veliko primernejše kot delegatski sistem. Paradoks posrednega članstva je slikovito kritiziral takole: 
Čeprav sem bil aktiven v NSKS, sem kar trojni član ZSO. Aktiven sem namreč v treh lokalnih društvih na terenu, ta so člani SPZ, SPZ pa je članica ZSO. Ko ZSO preko aktivnih v društvih predstavlja, koliko članstva ima, štejem jaz za tri ljudi. To je ja noro. Zakaj pa sem aktiven v teh društvih? V vasi, kamor sem se priženil, in sosednjih so pač bila ta društva in verjamem, da je kultura po vaseh ključna, zato sem se jaz včlanil. 
Tudi sogovorniki iz Madžarske in Hrvaške so izražali pomisleke, zakaj so krovneprav organizacije (oziroma zveze), ki so. Oba hrvaška intervjuvanca (H1 in H2) sta si bila enotna v oceni, da društva živijo dokaj samostojno življenje in jepovezovalna vloga ZSDH majhna. Prvi (H1) je pri tem pripomnil: “In zdi se, daobojim bolj ustreza tako”. Drugi intervjuvanec (H2) pa je imel pomisleke tudi, ali gre pri ZSDH za kulturno ali politično organizacijo. Opozarja, da so društvakulturna, zveza pa sedaj nastopa tudi kot politični zastopnik, predvsem ker jetako zastavil bivši predsednik. Del izjave citiramo: 
Boljše bi bilo, če bi to opravljali nacionalni sveti, zveza pa naj bo kulturna, da se ne meša tole. A kaj ko svetov sploh nismo bili sposobni na mesto spraviti, to je vse na pol. Fakt pač je, da je 98 odstotkov Slovencev na Hrvaškem popolnoma folkloriziranih, le tole zmoremo. 
Glede Madžarske je imel prvi intervjuvanec (M1) pomisleke predvsem gledetega, kakšna je relacija med ZSM in ostalimi društvi. ZSM je namreč organizirana 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
kot društvo, enako kot ostala društva. ZSM ima nato še svoje kulturne skupine insekcije, ima pa individualno članstvo, ki ni formalno vezano na društva: “Zakaj bi bilo društvo s 120 člani zastopniško za vse Slovence v Porabju?” Sporno semu zdi, da potem ZSM kot krovna organizacija daje mnenja, koliko denarja najkdo dobi. Ob tem dodaja: “Res je sicer, da se nihče kaj veliko ne pritožuje, ker je denarja dovolj za vse. Slovenija da v Porabje toliko sredstev, da se splača bitiSlovenec”. Drugi (M2) je do tega še bolj kritičen: 
Problem je, ker so vsi ti poklicni Slovenci in tudi prejemniki sredstev za društva zelo omejena in zaprta enklava. V društvih sicer je nekaj širši krog, ki mu pri ohranjanju kulture preko ljubiteljskih dejavnosti finančna podpora prav pride. Lahko bi jo sicer bolje optimizirali. Kar se pa tiče teh struktur, kjer se obrača več denarja in so tudi zaposlitve, pa če nisi na liniji, si takoj odžagan. Marsikdo se je zato tudi oddaljil od Slovencev, ker so mu preprosto dali vedeti, da je odveč. Drugi pa pač nadaljujejo oziroma nadaljujemo kot samostojni strelci, po svojih močeh in zaradi svojih idealov. 
Glede zaprtosti struktur in zaposlovanja po družinskih in prijateljskih ključih so kritike prihajale tudi iz ostalih držav. Pri tem je treba zaradi jasnosti posebejpoudariti, da pri tem niso bile mišljene (le) zaposlitve v samih krovnih organiza­cijah, temveč nasploh v manjšinskih strukturah, za katere intervjuvanci menijo, da imajo vodstva krovnih organizacij vpliv in posledično tudi možnost vplivanjana konkretne zaposlitve. V Italiji nam je tako eden izmed intervjuvancev (I1) govoril o “kaviar Slovencih”. Drugi sogovornik (I3) je uporabljal poimenovanje“koritniki” in “nelegitimneži”, kar trije intervjuvanci (A2, M1 in H1) pa souporabili poimenovanje “poklicni Slovenci”. Več sogovornikov (I1, I3, A1, M2) tudi moti, da naj bi se v uradih pojavljali vedno isti priimki in da zaposleni splohniso vpeti v manjšinsko življenje, jih ni na prireditve itd. To je seveda mogočeoceniti tako za realno dejstvo kot za subjektivno dojemanje intervjuvancev. Za­gotovo pa je to tudi del širše ugotovitve, da je naravno, da imajo manjšinske skupnosti ozek krog najbolj zavednih, ki so najaktivnejši v strukturah manjšine,in lahko domnevamo, da posledično tudi najpogosteje najdejo zaposlitve v temmiljeju. Pri zunanjih koncentričnih krogih, kot jih opredeljuje Brezigar (2004, 58–64), torej pri manj zavednih in aktivnih v slovenskih iniciativah, pa to lahkovzbuja občutek klientelizma in jih še bolj odvrača od skupnosti. Ob tem seveda ne moremo spregledati, da v okviru vseh manjšinskih struktur deluje tudi velikoštevilo prostovoljcev.
Takšnih kritik, sploh tako ostrih, ne delijo vsi. En sogovornik (I2) nam je o krovnih organizacijah govoril kot o “hrbtenici skupnosti”, brez katere bi takojvse popustilo. Ker so se kritike na račun krovnih organizacij v zadnjih letihrazplamtele, so jih v bran vzeli tudi že javno.15 Predsednik Združenja slovenskihšportnih društev v Italiji Ivan Peterlin je tako v enem izmed svojih govorov dejal: 
115 
116 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
Komu na čast toliko gnoja na račun SKGZ in SSO? Če nam je všeč ali ne, skoraj vse, kar pri nas leze in gre, leze in gre v okvirih SKGZ in SSO! Očitno je velikanski večini naših ljudi všeč, da se množično včlanjujejo preko svojih dejavnosti v društva, ta v zveze in zveze ali združenja v krovni organizaciji. /.../ Naj bo to všeč ali ne, odbore volimo na javnih občnih zborih /.../ vse je v rokah članstva, ki ima pravico do volitev /.../. (Peterlin 2014) 
Podobno je v svojem govoru ob drugi priložnosti trdil tudi Aldo Rupel, ki ga jeBarbara Ferluga v Primorskem dnevniku povzela takole: 
Spregovoril je tudi o večkrat žaljivem odnosu do krovnih organizacij in pričakovanju, da bosta kot čarodejki rešil vse težave narodne skupnosti: ko pa nekaj rešijo, na primer vprašanje slovenščine v odnosih do javne uprave, ju mnogi kritiki puščajo na cedilu. Krovne organizacije so s članicami civilna družba v odnosu do državnega in deželnega ustroja, v njunem okolju pa lahko obstaja učinkovita civilna poddružba. (Ferluga 2017) 
V tem kontekstu je zanimiva tudi anketa med članicami SKGZ, ki jo je leta 2009opravila Bogatec. Izmed 400 ankentirancev jih 80 odstotkov pripisuje SKGZ visoko stopnjo pomembnosti, nizko pomembnost pa 5 odstotkov. Za ohranjanjein razvoj posamezne organizacije jo kot zelo pomembno ocenjuje 58 odstotkov, kot manj ali sploh nepomembno pa 17 odstotkov anketiranih. Anketiranciso zelo podprli (74 odstotkov) tudi idejo, da bi bilo treba oblikovati skupnonovo krovno organizacijo, preostalih 26 odstotkov pa je bilo enakovredno po­razdeljenih med tistimi, ki se o tem niso izrekli ali ki so temu nasprotovali. Privprašanju, ali bi bilo treba izvoliti neposredno izvoljeno telo, jih je temu pritrdilo60 odstotkov, 22 odstotkov jih je temu nasprotovalo, 18 odstotkov pa jih je bilo neodločenih (Bogatec 2009).
Spregledati ne smemo niti raziskave Brezigar in Vidau (2017) o krovnihorganizacijah SKGZ in SSO, ki sta jo opravili za Drugo deželno konferenco o zaščiti slovenske jezikovne manjšine. Za raziskavo sta ubrali obraten pristopod tega v tem članku – intervjuvali sta 16 oseb, ki so bodisi izvoljeni politični predstavniki ali predsedniki oziroma direktorji primarnih slovenskih organizacijin ustanov, predstavnico predstavniškega telesa in tri novinarje slovenskihmedijev. Razumljivo so bili ti, ki so aktivni del struktur, do organizacijskega vidika manjšine manj kritični, a so kljub temu izrazili kar nekaj pomislekov in predlogov.Manjšinsko organiziranost so opredelili kot danost, ki se težko spreminja. SKGZin SSO naj bi bila po njihovem večinskem mnenju izraz družbenopolitičnih procesov v povojnem obdobju in ideoloških razlik. Kritični so bili do procesovodločanja znotraj krovnih organizacij. Kot sta strnili avtorici, naj bi si želeli večdemokracije, ki naj se kaže tudi z doslednejšim vključevanjem izvršnih odborov in članic v obravnavo ključnih vprašanj skupnosti. Kot moteče so izražali tudipomanjkanje jasne meje med politiko in civilno družbo. Ob tem pa so izpostavili 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
tudi, da sta krovni organizaciji odraz slovenske narodne skupnosti v Italiji . vmejah sodobne družbe, kjer se nekateri posamezniki tako ne prepoznavajo v ničemer. Po mnenju enega izmed njunih intervjuvancev naj bi SKGZ in SSO vmanjši meri predstavljala celotno slovensko skupnost v Italiji, saj v primerjavi spreteklostjo (ko se je večina njenih pripadnikov opredeljevala za eno ali drugo možnost) danes veliko Slovencev v Italiji ni včlanjenih v nobeno organizacijo.
To pa ni prva raziskava, ki se je ukvarjala s temi vprašanji. Omenimo šezbornik Pre-misliti manjšino (Bajc et al. 2008), kjer so zbrana številna odkrita in kritična stališča o politični neenotnosti in (ne)organiziranosti Slovencev v Italiji.
Ob tem pa nikakor ne gre spregledati tudi konteksta intervjujev. Ti so po­tekali, preden je v kar nekaj od krovnih organizacij prišlo do menjave predsed­nikov (ZSO, SKGZ, ZSMH, ZSM in DSS), zato so bile številne kritike tudiosebno naravnane na, po mnenju sogovornikov, (pre)dolge mandate istih oseb. Te kritike in pomisleki danes niso več aktualni, zato jih ne navajamo. Prikazujemo pa stališča, sicer okrnjeno, o imenovanju naslednikov in siceršnjem kadrovanju,ki od osebnih prehajajo na sistemska vprašanja in so še aktualna. Menjavadolgoletnih vodstev je kritike marsikje umirila, a to še ne pomeni rešitve, da se kritizirano prejšnje stanje čez leta ne bi spet ponovilo. Intervjuvanci iz vseh štirihdržav so izražali enake pomisleke: da dogajanje glede izbire novega vodstva ni(bilo) transparentno, da bodo nasledniki že vnaprej določeni v ozkem krogu in da vodstvo ne bo odraz manjšinske stvarnosti. Za ilustracijo dodajamo dvacitata, tokrat izjemoma brez navedbe države, da bi se izjave čim bolj razumelo kotnačelna in sistemska vprašanja ter čim manj personalizirano: 
Če se ozremo okoli, se že točno ve, katerih nekaj ljudi je možnih naslednikov. Kakšna demokracija je to, to je fevdalizem! To ljudi odbija od organizacije in tudi manjšine! /.../ To je povsem drugačna organizacija od take, kot sem mislil, da sem se ji pred leti idealistično pridružil. Ni čudno, da ko se pogovarjaš z ljudmi /.../, kot največji problem manjšine vidijo te koritnike. 
Vsebinsko sorodna izjava pa se glasi tako: 
Ko se je najavila končno možnost menjave vodstva, se je že pojavil tudi prestolo­naslednik! To se je dogajalo le v kraljevinah in danes v Severni Koreji. Takšna dva pa ja nista v stanju predstavljati narodne skupnosti. /.../ To je recept za propad. 
Vsaka organizacija seveda svoje vodstvo izvoli na podlagi lastnih internih pravil in ima do tega vso pravico. Dilema, ki so jo intervjuvanci izpostavljali, je bila vsmeri, da te organizacije kot krovne zastopajo celotno narodno skupnost, nimajopa v vseh krovnih organizacijah vsi pripadniki skupnosti možnosti voliti vodstva in enakih možnosti kandidiranja, saj se vodstvena mesta izbira na osnovi zgoljindividualnega članstva ali pa na podlagi delegatskega modela. 
117 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
Več intervjuvancev je tudi ponovilo skoraj enako misel, da je sistem
krovnosti odklon od ideala en človek en glas, saj teža krovnih organizacij pred 
javnimi oblastmi ni odvisna od njihovega zaledja v številu podpornikov znotraj
118 
manjšine. 

V izjavah intervjuvancev lahko opazimo nekoliko različne poudarke. Čeprav so vsi kritični do organiziranosti nasploh, vendarle lahko opazimo, da so nekaterimbližje ene, drugim pa druge organizacije, glede na osebne nazore in tudi članstvav preteklosti. Zanimivo opažanje je, da sogovorniki, ki jim je posredno bliže organizacija, ki jo smatrajo za večjo (z več podpore med člani skupnosti), iz­postavljajo predvsem, da je težava v tem, da se vsem organizacijam daje enakotežo, ne glede na njihovo podporo med ljudmi. Tisti, ki na stvari posredno gledajo bolj z vidika organizacij, ki se jih smatra za manjše, pa izpostavljajo konkretnaravnanja predstavnikov domnevno večje organizacije, ki po njihovem mnenjune more biti zastopniška organizacija zaradi narave stališč. 
V madžarskem in hrvaškem primeru je bilo najpogosteje izpostavljeno tudivprašanje prepletanja političnega in kulturnega delovanja. V Italiji in Avstriji, kjerso strukture bolj razvejane, ta težava ni bila izpostavljena. 
Intervjuvanci pa se niso mogli izogniti osebnim kritikam predstavnikov, kjergre po mnenju vseh za preveč družinskih povezav in izmenjevanja vedno istihoseb na funkcijah (kjer kritike niso omejene na krovne organizacije, temveč na manjšinske strukture nasploh), kar pa se nato prenaša tudi na kritiko sistemskegavidika načina izbora vodstvenih položajev v krovnih organizacijah. Tukaj je jasnovidno, da pridejo v takšnih malih skupnostih osebna razmerja in zamere še bolj do izraza. Pri tem je treba upoštevati tudi, da so se praktično vsi intervjuvanciobregnili ob dolgoletne mandate predsednikov krovnih organizacij. Od začetkapriprave tega članka do objave se je to že spremenilo in več kot polovica orga­nizacij ima nove predsednike. 

Pri predlogih za sistemske spremembe se kot najprimernejše najpogosteje omenjaneposredne volitve vodstva krovnih organizacij (torej neposredne volitve s strani vsaj vseh članov organizacije ali vseh pripadnikov narodne skupnosti) alineposredno izvoljeno enotno manjšinsko predstavništvo (z volilno pravico vsehpripadnikov narodne skupnosti). Poleg dilem, kako takšne volitve ustrezno or-ganizirati, se pojavljajo glede tega predvsem štirje pomisleki: (1) kako določiti,kdo so volilni upravičenci, torej koga se šteje za pripadnika manjšine in kogane, (2) ali bi to pomenilo tudi preštevanje manjšine, kar bi lahko države, kjer pripadniki manjšine bivajo, negativno izkoristile, (3) kaj bi obstoj opozicije (pri 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
volitvah enotnega predstavništva bi se verjetno za glasove pomerilo več list)znotraj manjšinskega zastopstva pomenil za samo manjšino, kako bi to vplivalo na odnose znotraj manjšine in odnos do javne oblasti ter oblasti do manjšine, (4)po katerem sistemu bi se volitve sploh izpeljalo.
Vse pomisleke lahko označimo za do določene mere upravičene, a ne nepre­mostljive. Glede preštevanja manjšine lahko opozorimo, da se na to sklicujejopredvsem predstavniki, ki zadnja leta svojo agendo gradijo na poudarjanju po­mena dobrih odnosov med večinskim in manjšinskim narodom. V takšni si­tuaciji, kot jo promovirajo, to torej ne bi smel biti več problem (problem pa se­veda predstavlja to, da se morajo posamezniki opredeliti in torej izpostaviti). Aobstajajo krovne organizacije, na primer DSS in NSKS, kjer je število volivcev, ki jim je mandat podelilo, znano, morali so se opredeliti, a to ne predstavlja težave.Glede tveganosti opozicije pa lahko rečemo, da je situacija sedaj daleč od idealne
– krovne organizacije imajo tudi sedaj pogosto različna stališča, kar po naši oceni tako države, kjer slovenske manjšine živijo, kot matična država lahko tudiizkoriščajo16, ko jim to ustreza. Ob tem enako težo dajejo vsem organizacijam,čeprav je jasno, da njihovo zaledje ni enako številčno. Ob demokratičnem za­stopstvu bi bilo jasno, katera stališča in pristopi imajo večinsko podporo, in to biotežilo izmikanja.
Vprašanje, kako takšne volitve izvesti, pa seveda mora biti vprašanje širšega razmisleka. Državni zbor Republike Slovenije je v 3. odstavek 1. točke 3. po­glavja Resolucije o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državahin s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slove­nije leta 1996 sprejel naslednje določilo: 
Republika Slovenija priznava avtonomnost in politično subjektiviteto avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah. Republika Slovenija pozdravlja prizadevanja manjšinskih političnih organizacij v posameznih sosednjih državah za demokratično izvoljeno skupno zastopstvo. Podpira tudi napore za zajamčeno zastopstvo predstavnikov avtohtonih manjšin v zakonodajnih in drugih političnih ter upravnih telesih. 
Slovenski uradni organi tega nikoli niso postavili za svojo prioriteto, krovnim organizacijam pa to tudi očitno ni bilo v interesu. Najbližje temu je bil NSKS.Pomembno prelomnico v njihovem delovanju pomenita dve programski re-soluciji, sprejeti leta 1989, ki sta nastali po tem, ko je bil za deželnega glavarja izvoljen Jörg Haider. Takrat so se prvič jasno zavzeli za enotno manjšinskoorganizacijo, kar tudi danes postavljajo v ospredje. Ker do skupnega zastopstva ni prišlo, je NSKS leta 1995 spremenil svoja pravila in v organizaciji so izvedliprve neposredne volitve vodstva (to je edina krovna organizacija, kjer vodstvovodijo neposredno). Od takrat obstaja Zbor narodnih predstavnikov, ki je nekakšen parlament NSKS, ko so okoliščine primerne, volijo tudi predsednika 
119 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
organizacije, sicer pa ga imenuje ZNP. Možnost voliti so imeli vsi koroškiSlovenci, torej tudi tisti, ki niso bili člani NSKS, če so dopolnili petnajst let in so se prištevali k slovenski narodni skupnosti. Volijo ZNP (s predsednikom ima
120 
oseminštirideset članov, ki so izvoljeni za štiri leta), ki nato voli predsedstvo inodbore, razen predsednika NSKS, ki je voljen neposredno ( Jesih 2007, 86– 87).17 Rudi Vouk v javnem pismu spominja, da čeprav so bili prvi signali poprvih neposrednih volitvah spodbudni, z izjemo peščice funkcionarjev, sta ponjegovem že kmalu tako slovenska in avstrijska politika posvojili načelo divide et impera. Tako sta državi kljub volitvam (kot pravi Vouk z rekordno udeležbo)NSKS in ZSO obravnavali kot enakopravni in enakovredni, nato pa priznali šenastanek tretje organizacije. Čeprav je Vouk kritičen tudi do NSKS, zaključuje, da bi ustavljanje novih organizacij strukture le še naprej slabilo (Vouk 2016).Vouk je tudi eden izmed vidnejših članov iniciative SKUP (Slovenski konsenzza ustavne pravice), formirane leta 2019. SKUP sestavljajo nazorsko različno orientirani posamezniki, ki niso zadovoljni z delovanjem treh krovnih organizacijin zahtevajo odločnejše prizadevanje za izpolnitev pravno zajamčenih pravic koroških Slovencev še pred stoto obletnico plebiscita. Decembra 2019 so objavilitudi predlog novega skupnega zastopstva, kjer bi polovico članov imenovale trikrovne organizacije (vsaka osem članov), drugo polovico (štiriindvajset članov) pa bi izvolili odborniki slovenskih društev, občin in zadrug. Po mnenju SKUPbi se s tem izognili registru koroških Slovencev, hkrati pa bi tudi vključili krovneorganizacije. Večjega odmeva pobuda ni doživela. 
Najprimernejši način za prehod na demokratično legitimacijo krovnih or-ganizacij bi bil dogovor vseh zastopniških organizacij, da bi izvedle skupne volitvev skupni organ. Ker pa imajo vodstva organizacij do tega diametralno nasprotnastališča, bi to bilo mogoče le ob izraziti intervenciji Republike Slovenije (to pa bi imelo pozitivne in negativne plati – v preteklosti se je na primer že pojavljalaideja, da bi Slovenija financiranje pogojevala z demokratično legitimacijo. Če bivse organizacije to sprejele, bi to lahko bilo pozitivno. Možen pa je tudi obraten scenarij – tako bi neke organizacije to na primer storile in postale preferirane sstrani Slovenije, druge pa bi to zavrnile in se naslonile le na države, kjer manjšineživijo. Tako bi med organizacijami prišlo do še večjih razlik, kar lahko ocenimo kot negativno). Poskusi, kot je ta od NSKS, da se sam odpre za celotno narodnoskupnost, bi bil uspešen le, če bi to sprejeli in nagradili matična država in/alidržava, kjer skupnost živi, vendar do sedaj ni bilo tako. 
Obstajajo seveda tudi druge ideje in predlogi. Zdaj že pokojni znani podjetnikna Koroškem Franc Rutar je na primer predlagal skupno narodno zastopstvo, zakatero bi lahko kandidirali le kandidati z znanjem obeh deželnih jezikov, volilno pravico pa bi imeli vsi prebivalci dvojezičnega ozemlja po šolskem zakonu iz leta1945 (Valentinčič 2012b). Šlo bi torej za nov organ oziroma organizacijo. Pritem se pojavlja vprašanje, kako bi sploh preverjali znanje obeh jezikov. V Italiji se je kot alternativo večkrat omenjalo skupščino vseh izvoljenih funkcionarjev 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
– na državni, deželni, občinski in rajonski ravni, do ukinitve tudi na pokrajinski(poslanci, župani, deželni in občinski svetniki). Ideja je zagotovo manj drzna kot prehod na neposredne volitve, a tudi odpira vrsto vprašanj o teži določenih
121 
izvoljenih predstavnikov (na primer, ali imajo vsi enako težo, ali članstvo temeljina samoopredelitvi ali določenih kriterijih – v tem primeru, na katerih, kdo jih določi, kaj če kdo ni pripravljen biti vključen itd.). V Italiji je idejo izvoljenegazastopstva leta 2012 obudilo društvo Edinost pod vodstvom Sama Pahorja.Ideja je dobila še dodatno veljavo, ker sta jo načelno podprla oba takratna deželna svetovalca, Igor Gabrovec in Igor Kocijančič. Kljub temu je do realizacije ideje šedaleč, ni namreč jasno, kdo bi sploh imel pravico voliti, niti niso jasne pristojnostitakšnega zastopstva. Društvo Edinost predlaga, da bi to bil posvetovalni organ, torej prave teže ne bi imel.
Reforma manjšinskih struktur bi bila dobrodošla tudi z vidika racionalizacije, sedaj namreč prihaja do številnih podvajanj. Eden izmed sogovornikov (A1) jekomentiral, da zaradi tolikih vložkov v zidove ni denarja za vsebine in ljudi: 
Ko sem predlagal, da ima en inštitut res dober projekt in naj se mu da nekaj dodatnega denarja, je bilo takoj potrebno dati denar še za drugi inštitut, mimo vsebine. Nekaterim je pač deljenje denarja zelo pomembno, ker dokler imajo pisker, so pomembni, brez tega pa niso nič. 
Ob to dvojnost se je obregnil tudi odbornik za kulturo v prejšnji vladi Furlanije-Julijske krajine Gianni Torrenti, ki je dejal, da je slovenska manjšina glede notranjih razmerij konservativna, in omenil problem dvojnosti (Tence 2018, 3). Pipp je vže omenjenem govoru dejal, da “to dvojnost, ki je nepotrebna in neučinkovitaza manjšino samo, pa tudi za urejanje medsebojnih odnosov”, s svojimi sredstvi vzdržuje Slovenija (Marinac 2008, 265–266). Da pa je združevanje lahko zeloboleče in neuspešno, nam kaže primer združitve Našega tednika in Slovenskegavestnika na Koroškem, kjer se poleg stalnih finančnih težav časopisa organizaciji ne moreta sporazumeti o načinu njegovega upravljanja.
V že prej omenjenem članku Brezigar in Vidau (2017) sta se iz predlogov intervjuvancev izkristalizirali dve prevladujoči ideji: parlament oziroma skup-ščina Slovencev v Italiji ali enotna krovna organizacija. Pri obeh možnostih paso intervjuvanci poudarjali nujnost demokratične legitimacije takšnega organa. Dileme pa so se pojavile v zvezi s tem, kako sestaviti volilni imenik Slovencevv Italiji. Namen takšnega enotnega in demokratično legitimiranega organa bibil po mnenju intervjuvancev pripraviti program in vizijo delovanja slovenskih organizacij in ustanov, hkrati pa bi takšen organ imel večjo pogajalsko moč vodnosu z oblastmi. 
Eden izmed intervjuvancev (A2) je bil sicer do možnosti za takšne poso­dobitve skeptičen: 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
Vprašanja zastopniških organizacij lahko odpre in doseže le Slovenija. V Sloveniji pa se nihče noče lotiti tega, ker bi morali biti načelni. To pa vsem smrdi. Raje ribarijo v kalnem. Poleg tega pa si niti ne predstavljam, da bi kdo v Sloveniji imel takšno politično 
122 moč, da bi to lahko uredil. 
Iz zgoraj zapisanega je razvidno, da čeprav je obstoječi sistem daleč od ideal-nega, je neko splošno sprejeto rešitev, ki je dobra z vseh vidikov, zelo težko najti.Zapišemo lahko, da je to celo splošno zavedanje, osrednja ost kritikov je usmer­jena predvsem v to, da se modela manjšinske zastopanosti, ki bi bil demokratičenin bi po možnosti omogočal tudi skupno zastopstvo, niti ne išče – pri tem jekritika mišljena tako predstavnikom krovnih organizacij kot organom Republike Slovenije, za katero več intervjuvanec izpostavlja, da bi si morala kot matičnadržava za to prizadevati. Realna omejitev pri tem je seveda tudi to, da je zelo pomembno vprašanje, ali je sploh mogoče najti skupen model, ki bi bil primeren za vse štiri države. Verjetno ne, upoštevajoč dejstvo, da javnopravno zastopstvona Madžarskem in Hrvaškem že obstaja, v Italiji in Avstriji pa ne. 


Namen tega prispevka ni ponuditi formule za izvolitev manjšinskega zastopstva, saj gre za kompleksno in občutljivo vprašanje, temveč izpostaviti različne ar­gumente, dileme in polemike – nekateri se vlečejo že desetletja, druge so posebejaktualne v novejšem obdobju. Če bo prispevek, ki ne ponuja odgovorov, temveč le nakazuje pomembna vprašanja, spodbudil nadaljnjo razpravo, bo to ledobrodošlo. 
V slovenskem zamejstvu se soočamo s situacijo, ko je med devetimi pred­sedniki krovnih organizacij le eden neposredno izvoljen na splošnih volitvah,vsi ostali pa na posrednih volitvah po delegatskih sistemih ali na volitvah, kjerlahko voli le članstvo v organizaciji, ki predstavlja le (manjši) del slovenskega prebivalstva v določeni zamejski skupnosti. Dejstvo, da so vse do pred dvemaletoma od devetih predsednikov krovnih organizacij v zamejstvu le trije zasedali svoj položaj manj kot deset let, je zaskrbljujoče. To pomeni, da na primerosemnajstletniki, ki so vstopali v odraslo dobo, ki pridobijo volilno pravico inso nujni za obstoj teh narodnih skupnosti, v svojem življenju sploh niso poznali drugih predsednikov kot obstoječih. Mogoče je s tem povezana tudi vse večjaapolitičnost mladih (e.g. Valentinčič 2013, 102–107). Rudi Vouk je v svojemjavnem pismu poleg depolitizacije uporabil tudi oznake resignacija, frustracija, marginalizacija in asimilacija (Vouk 2016).
Do sedaj so mladi nezaupanje do krovnih organizacij najbolj izrazito poka­zali na Koroškem. Vse mladinske organizacije (Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju, Klub slovenskih študentk in študentov v Gradcu, Klubslovenskih študentk in študentov na Koroškem, Mlada Enotna lista, Koroška 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
dijaška zveza in Katoliška mladina) so se povezale v skupno zastopstvo Slovenskemladinske organizacije (SMO). Svoja jasna stališča je skupno mladinsko zastopstvo ob sprejemanju tako imenovanega kompromisa leta 2011 pokazalo
123 
s pozivom vsem trem krovnim političnim organizacijam, da se predstavnikiteh organizacij ne morejo v njihovem imenu odpovedati uporabi slovenščine kot uradnega jezika. Klubi niso del krovnih organizacij. Je pa ZSO pri zadnjiprenovitvi organov ponudila vsakemu klubu eno mesto v svojem odboru. Tolahko razumemo kot reakcijo na kampanjo NSKS, ki je poskušal na zadnjih treh neposrednih volitvah pridobiti čim več mladi kandidatov (e.g. Valentinčič 2013;Jagodic 2018).
Vprašanje, kako pomladiti manjšinske (politične) strukture, je zagotovo aktualno za vse skupnosti, saj je demografska piramida zelo neuravnotežena.Brezigar (2017a, 4) je ob Drugi deželni konferenci Slovencev v Italiji govorila
o tako imenovani sivi coni in o zunanjih obročih, ki skupnost sestavljajo poleg jedra, v katerega spadajo najaktivnejši člani. Opozarja, da se manjšina manjša tudizato, ker ne zna angažirati v jedro tistih, ki za to pokažejo interes. To populacijo,ki se še čuti del slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah, ni pa aktivna v narodnostnih strukturah, bi lahko opisali kot tiho skupnost ali skrito skupnost.
Naši intervjuvanci se niso strinjali s tem, da ker so manjšine subjekt, dr­žavne oblasti ne smejo posegati v njihovo organiziranost, temveč so izrazili pri-čakovanje, da bi Republika Slovenija posegla na to področje. Če bi do tega prišlo,bi se zagotovo slišali tudi številni drugi glasovi, da to pomeni nedopusten poseg vavtonomijo manjšine. A dejstvo ostaja, da Slovenija krovne organizacije izdatno financira, in v njenem interesu morajo biti legitimna, učinkovita in sistematičnaorganiziranost, s katero se bo poistovetil čim večji del narodnega telesa vdoločenem zamejstvu. Kako to doseči, pa je zapleteno vprašanje. Manjšinske strukture sredstva hkrati prejemajo tudi od držav, kjer živijo. Slovenija torejlahko (in bi morala) vodi neko politiko, ne more pa zgolj sama odločati. Podporamatične države določeni manjšinski skupnosti zagotovo ni le humanitarno dejanje države, temveč tudi uresničevanje geostrateških interesov. Od njenihpolitik in predstavnikov bi torej bilo pričakovati proaktivno držo tudi glede tehvprašanj.18 
Glede na vse zapisano lahko na raziskovalni vprašanji odgovorimo naslednje: 
1. 
obstoječa sistemizacija krovnih organizacij je posledica skupka zgodovinskihin družbenih razlogov. Pomembni determinanti sta čas Jugoslavije in do-gajanja konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Marsikje je takšnaureditev tudi posledica steka dogodkov in ni bila širše načrtovana. Takšnegastanja se do sedaj s strani oblasti ni problematiziralo, s strani (vsaj nekaterih) pripadnikov narodnih skupnosti pa se ga je; 

2. 
kritike intervjuvancev so tako osebne kot sistemske narave. Med sistemskimise ponavljajo predvsem te, da obstoječi sistemi ne omogočajo politične teže krovnih organizacij glede na njihovo dejansko zaledje ter da je takšen način 


84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
imenovanja vodstev preveč zaprt in je velik del narodne skupnosti od centrovvpliva in odločanja odrezan. 
124 
Na tej podlagi lahko postavljeno hipotezo potrdimo. Nobenega dvoma ni, da sosi krovne organizacije med seboj v marsičem različne, a kritike intervjuvancev,ki so bili vključeni v raziskavo zaradi svoje kritičnosti do sistema krovnosti, so v vseh štirih zamejstvih zelo sorodne. 


Literatura in viri 









Bajc, G., 2017. Med jasnim in oblačnim: kratek oris zgodovine Slovencev v Italiji. V N. Bogatec& Z. Vidau (ur.) Skupnost v središču Evrope: Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu doizzivov tretjega tisočletja. ZTT, SLORI, Trst, 33–39. 
Bajc, G. , Jagodic, D., Klabjan, B., Mezgec, M. & Vidali. Z. (ur.), 2008. Pre-misliti manjšino. Pogle­di reprezentativnih predstavnikov Slovencev v Italiji in pravno-politični okvir. Založba Anna-les, SLORI, Koper, Trst. 
Bogatec, N., 2009. Anketa med člani članic Slovenske kulturno-gospodarske zveze. SLORI, Trst. 
Bogatec, N., 2015. Šolanje v slovenskem jeziku v Italiji. Razprave in gradivo, Revija za narodno­stna vprašanja 74, 5–21. 
Brezigar, S., 2004. Politike promocije manjšinskih jezikov: primer slovenske jezikovne manjšine v Italiji. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. 
Brezigar, S., 2016. Model za celovito oceno stanja in razvojnih perspektiv narodnih manjšin ternjegova aplikacija na slovensko narodno manjšino v Italiji. V D. Grafenauer & K. Munda Hirnök (ur.) Raznolikost v raziskovanju etničnosti: izbrani pogledi. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 8–31. 
Brezigar, S., 2017a. “V manjšini nujno potrebujemo demokratične procese odločanja”. Pri­morski dnevnik 73 (281), 2. december 2017, 4. 
Brezigar, S., 2017b. Gospodarstvo in financiranje slovenske narodne skupnosti v Italiji. V N. Bogatec & Z. Vidau (ur.) Skupnost v središču Evrope: Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu doizzivov tretjega tisočletja. ZTT, SLORI, Trst, 187–208. 
Brezigar, S., 2017c. Slovenska skupnost v Italiji med preteklostjo in prihodnostjo. V N. Bogatec& Z. Vidau (ur.). Skupnost v središču Evrope: Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu doizzivov tretjega tisočletja. ZTT, SLORI, Trst, 21–30. 
Brezigar, S. & Vidau, Z., 2017. Predstavništvo slovenske manjšine – zastopstvo in zastopanost:razmislek o izboljšanju politične participacije Slovencev v Italiji. V A. Janežič & D. Jagodic(ur.) Druga deželna konferenca o zaščiti slovenske jezikovne manjšine, Gorica 24. november2017, Trst, 25. november 2017. SLORI, Trst, 45–61. 
Brun, C., 2012. A Comparative Study of Umbrella Organizations for the Voluntary Sector inNorway and Scotland. Frivilligher Norge, Oslo. 
Brunner, G. & Küpper, H., 2002. European Options of Autonomy: A Typology of AutonomyModels of Minority Self-Governance. V K. Gál (ur.) Minority Governance in Europe. Local Government and Public Service Reform Initiative, Open Society Institute, Budapest,13–36. 
Capotorti, F., 1979. Study on the Rights of Persons belonging to Ethnic, Religious and Linguistic Minorities. United Nations, New York. 
Deželna določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine. Bollettino ufficiale della Regione auto-noma Friuli-Venezia Giulia 26 (2007). 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
Dinh, J., Lord, R. G., Gardner, W. L., Meuser, J. D., Liden, L. C. & Hu, J., 2014. LeadershipTheory and Research in the New Millennium: Current Theoretical Trends and ChangingPerspectives. The Leadership Quarterly 25 (1), 36–62. 
Doh, J. P. & Teegan, H., 2003. Globalization and NGO’s: Transforming Business, Government and Society. Praeger, Westport. 
Ferluga, B., 2017. Tudi v dežju topel spomin na junake. Primorski dnevnik, 12. september 2017, https://www.primorski.eu/se/274764-tudi-v-deju-topel-spomin-na-junake-OJPR297108(dostop 26. 3. 2018). 
Filipič, H., 2015. Politična dejavnost Valentina Inzka star. . V J. Zerzer (ur.) Valentin Inzko: gla­snik sožitja. Mohorjeva, Celovec, 207–289. 
Fran – Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, https://fran.si/ (dostop 29. 10. 2019). 
Gotthardt, V., 2010. Slovenci na Štajerskem: poskus približevanja. Nedelja 80 (49), 5. december 2010. 
Grafenauer, D., 2009. Tischlerjevi stiki s Klubom koroških Slovencev v Ljubljani. V H. Filipič,
M. Gruškovnjak, M. Kuchling, M. Piko-Rustia, N. Tolmajer, M. Vrbinc, J. Wakounig & J.Zerzer Simpozij o dr. Jošku Tischlerju: zbornik predavanj in prispevkov. Mohorjeva, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 155–173. 
Grafenauer, D., 2010. Oris politične organiziranosti koroških Slovencev: koroški Slovenci obkoncu jubilejnega leta 1920 – 1945 – 1955 – 2010. Novi razgledi 2 (17/18), 7–9. 
Grilc, M., 2009. Dr. Joško Tischler kot politik. V H. Filipič, M. Gruškovnjak, M. Kuchling, M.Piko-Rustia, N. Tolmajer, M. Vrbinc, J. Wakounig & J. Zerzer Simpozij o dr. Jošku Tischlerju: zbornik predavanj in prispevkov. Mohorjeva, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 141–146. 
Heartz, R., 2000. Umbrella Structures, Merges, and Acquisitions: Guidance for CASA Programs.National CASA Association, Seatlle. 
Hirnök, J., 2010. Poročilo o 4-letnem delovanju Zveze Slovencev na Madžarskem 2006–2010.Porabje 20 (43), 3–4, 9–10. 
Inzko, V., 1989a. Politična in ideološka diferenciacija med koroškimi Slovenci (1945–1949). VZvest domu, narodu in Bogu: 40 let Narodnega sveta koroških Slovencev, 10 let smrti dr. Joška Tischlerja. Mohorjeva, Celovec, 39–43. 
Inzko, V., 1989b. Narodni svet koroških Slovencev v letih 1960–1968. V Zvest domu, narodu in Bogu: 40 let Narodnega sveta koroških Slovencev, 10 let smrti dr. Joška Tischlerja. Mohorjeva, Celovec, 48–55. 
Jagodic, D. (ur.), 2018. Družbena participacija mladih v slovenskem zamejstvu. Inštitut za narodnostna vprašanja, Slovenski znanstveni inštitut, Slovenski narodopisni inštitutUrban Jarnik in Slovenski raziskovalni inštitut, Ljubljana, Celovec, Trst. 
Jaušovec, B., 2010. Štajerski Slovenci v Avstriji niso pomota. Večer 66 (303), 30. december 2010, 5. 
Jerman, S. & Todorovski, I., 1999. Slovenski dom v Zagrebu: 1929–1999. Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom, Zagreb. 
Jesih, B., 2007. Med narodom in politiko. Drava, Celovec. 
Jesih, B. (ur.), 1994. Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski: zbornik referatov na znanstvenemsrečanju v Mariboru, 25.–27. maja 1993. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Lju­bljana. 
Josipovič, D. & Kržišnik-Bukić, V., 2010. Slovensko-hrvaški obmejni prostor: etnične vzporednice med popisi prebivalstva po letu 1991. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. 
Just, F., 2003. Besede iz Porabja, besede za Porabje. Franc-Franc, Murska Sobota. 
Just, F., 2009. Porabje. Franc-Franc, Murska Sobota. 
125 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
Kržišnik-Bukić, V., 1995. Slovenci na Hrvaškem. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Kržišnik-Bukić, V., 2016. Sodobno slovensko narodotvorje in primer slovenskega manjšinskegakonteksta na Hrvaškem. V D. Grafenauer & K. Munda Hirnök (ur.) Raznolikost v razisko­126 vanju etničnosti: izbrani pogledi. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 142–166. Kulmesch, J., 2018. Za seje ZNP in skupne sestanke z ZSO in SKS na podeželju. Novice 32/33, 13. Kwok, C. & Chan, N. K., 2017. Legitimacy and Fofced Democratisation in Social Movements.China Perspectives 3, 7–16. Lipnack, J. & Stamps, J., 1994. The Age of the Network: Organizing Principles for the 21st Century. Oliver Wight, Essex Junction (VT). Malle, A., 1977. Življenje in delo SPZ v sedmih desetletjih njenega obstoja. Koroški koledar 1978, 80–91. Malle, A., 1984a. Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki. V J. Liška et al. (ur.) Koroški Slo­
venci v Avstriji včeraj in danes. Komunist, Drava, Ljubljana, Celovec, 76–84. 
Malle, A., 1984b. Spomenica koroških Slovencev. Koroški koledar 1985, 45–54. 
Malle, A., 2009. Idejna diferenciacija med koroškimi Slovenci. V H. Filipič, M. Gruškovnjak,
M. Kuchling, M. Piko-Rustia, N. Tolmajer, M. Vrbinc, J. Wakounig & J. Zerzer Simpozij o dr. Jošku Tischlerju: zbornik predavanj in prispevkov. Mohorjeva, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 105–122. 
Marinac, B., 2008. Slovenci na tujem: povezovalni faktor narodne zavesti, ne notranjepolitičnobreme. V G. Bajc, D. Jagodic, B. Klabjan, M. Mezgec, & Z. Vidali (ur.) Pre-misliti manjšino. Pogledi reprezentativnih predstavnikov Slovencev v Italiji in pravno-politični okvir. Založba Annales, SLORI, Koper, Trst. 
Medica, K., 2005. Slovenci v hrvaški Istri od Unije Slovencev za županijo istrsko do prvegaorganiziranega društva Slovencev v hrvaški Istri. Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 46, 196–205. 
Merljak, R., 2019. Slovenci na Hrvaškem in majske volitve v svete narodnih manjšin. Mladika 63 (5/6), 11–15. 
Mlinar, A., 2014. Dr. Angelika Mlinar [televizijski posnetek]. Oddaja Intervju, TV SLO 1, 29.junij 2014, https://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174284448 (dostop 25. 5. 2020). 
Mlinar, A., 2015. Politična zastopanost slovenske manjšine v Avstriji in Italiji – 1. del [video].Akademski forum Fakultete za državne in evropske študije, 5. marec 2015, https://www. youtube.com/watch?v=4lNzIAL5Mck&t=162s (dostop 25. 5. 2020). 
Mlinar, A., 2017. Srečanja pod lipami – dr. Angelika Mlinar [video]. Krožek Anton Gregorčič,6. april 2017, https://www.youtube.com/watch?v=dXcdzMvdz-Y&t=100s (dostop 25. 5. 2020). 
Moritsch, A., 2000. Nacionalne ideologije na Koroškem. V A. Moritsch & T. Bahovec Koroški Slovenci 1900–2000. Mohorjeva, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 9–24. 
Munda Hirnök, K., 1998. O nekaterih aktualnih vprašanjih Slovencev na Madžarskem. Eksperti­za. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. 
Munda Hirnök, K., 1999a. Kratka ocena trenutnega položaja Slovencev na Madžarskem. Eksper­tiza. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. 
Munda Hirnök, K., 1999b. Slovenci na Madžarskem ob koncu 90-ih let. Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 35, 61–75. 
Munda Hirnök, K. & Novak Lukanović, S., 2018. Družbena participacija mladih v slovenskemzamejstvu na Madžarskem. V D. Jagodic Družbena participacija mladih v slovenskem zamejstvu. Inštitut za narodnostna vprašanja, Slovenski znanstveni inštitut, Slovenski naro­dopisni inštitut Urban Jarnik in Slovenski raziskovalni inštitut, Ljubljana, Celovec, Trst. 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
Nećak, D., 1982. Volitve na Koroškem po drugi svetovni vojni. Borec, Ljubljana. 
NSKS – Narodni svet koroških Slovencev, 2018. Ustanovitev NSKS, https://www.nsks.at/o_nas_ueber_uns/sl/C32/ustanovitev-nsks (dostop 20. 3. 2018). 
Pahor, M., 1998. Lastno gospodarstvo jamstvo za obstoj: pregled gospodarskih dejavnosti Slovencevna področju sedanje dežele Furlanije-Julijske krajine 1848–1998. Slovensko deželno gospo­darsko združenje, Trst. 
Pahor, M., 2011. Iz zdravih korenin v nove čase: 35 let delovanja Sveta slovenskih organizacij. SSO, Trst, Gorica, Videm. 
Pahor, S., 2010. Krovni organizaciji povezovalki Slovencev. Novi razgledi 2 (14), 9. 
Pajnič, K., 2006. Struktura in položaj Slovencev na Hrvaškem. Magistrsko delo. Filozofska fakul­teta, Oddelek za geografijo, Ljubljana. 
Pavšič, R., 2018. O drugi svetovni vojni in družbenem gospodarstvu. Primorski dnevnik 74 (145), 22. junija 2018, 19. 
Peterlin, I., 2014. ‘’Razmišljanja o naši zamejski stvarnosti’’., Slosport – slovenski šport v Ita­liji, 5. marec 2014, http://slosport.org/novica/zssdi-ivan-peterlin-razmisljanja-o-nasi­zamejski-stvarnosti/ (dostop 26. 3. marca 2018). 
Petrič, E., 2018. Spomini in spoznanja: diplomat, pravnik, politik. Mohorjeva, Celovec, Ljubljana, Dunaj. 
Pezdir, R., 2016. “Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovi­ne od leta 1945 do 2016”. Mladika 60 (9), 4–11. 
Pezdir, R., 2017a. Mag. Rado Pezdir [televizijski posnetek]. Oddaja Intervju, TV SLO 1, 2 julij2017, htps://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174479889 (dostop 18. 8. 2018). 
Pezdir, R., 2017b. Srečanja pod lipami – Mag. Rado Pezdir [video], Krožek Anton Gregorčič,
26. januar 2017, http://www.youtube.com/watch?v=aInldrrpC_I (dostop 18. 8. 2018). 
Pezdir, R., 2018. Rado Pezdir o genezi nacionalnega interesa. Reporter, 26. avg. 2018, https://reporter.si/clanek/slovenija/rado-pezdir-o-genezi-nacionalnega-interesa-656269(dostop 27. 8. 2018). 
Primorski dnevnik, 2018. Skupni pogledi, a tudi različne ocene in poudarki. Primorski dnevnik 74 (137), 13. junija 2018, 4. 
Resolucija o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalo­gami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije. Uradni list RS 35 (1996), 27. 6. 1996, 2946. 
Riman, B., 2014. Slovenska društva u Hrvatskoj između dva svjetska rata (1918–1941). Časopis za suvremenu povijest 46 (1), 101–130. 
Riman, B., 2016. 130 let slovenskega združevanja na Hrvaškem. V D. Grafenauer & K. MundaHirnök (ur.) Raznolikost v raziskovanju etničnosti: izbrani pogledi. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 266–285. 
SKGZ – Slovenska kulturno gospodarska zveza, 2018. Delovanje, www.skgz.org/sl/delovanje (dostop 25. 8. 2018). 
SKS – Skupnost koroških Slovencev in Slovenk, 2020. Naša organizacija: najpomembnejše onas, https://www.skupnost.at/sl/o-nas.html (dostop 25. 5. 2020). 
Smolle, K., 2000/2001. Koroški Slovenci in avstrijske politične stranke. V A. Moritsch & T.Bahovec (ur.) Koroški Slovenci 1900–2000. Mohorjeva, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 137– 154. 
SSO – Svet slovenskih organizacij 2018. Kdo smo, http://www.ssorg.eu/ (dostop 22. 3. 2018). 
Stergar, J., 2001. Slovenija in koroški Slovenci (1920–1959). V A. Malle (ur.) Janko Ogris: življenje in delo. Drava, Celovec, 43–86. 
127 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
Strajn, P., 1992. La comunita sommersa: Sloveni in Italia dalla A alla Ž. EST, Trieste. 
Sukič, M., 2019. “Njegovi napori so pokazali smer skupnosti”: volilni občni zbor Zveze Sloven-cev na Madžarskem. Porabje 29 (21), 2. 
128 
Štoka, D., 2004. V političnem vrtincu. Mladika, Trst. 
Šušmelj, C., 2018. Skupščina Zveze slovenskih društev na Hrvaškem je izbrala novo predsedni-co, predsedstvo in nov sedež na Reki. Planika 26 (203), 5. 
Tavčar, V., 2011. Polom: Tržaška kreditna banka – zgodba o uspehu z žalostnim koncem. Narodna in študijska knjižnica, Trst. 
Tence, S., 2018. “Slovenska manjšina je politično napredna, ko gre za notranje razmere pa kon­servativna”. Primorski dnevnik 74 (70), 3. 
Todorovič, B., 2006. Medijsko oblikovanje spomina naroda: podobe osamosvajanja Slovenije naavstrijskem Štajerskem. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. 
Toplak, S., 2017. Rado Pezdir za RTV SLO: če bo Harij Furlan pogledal v vzporedno mrežo off­shore podjetij, bo tam našel sebe. Finance, 3. julij 2017, https://www.finance.si/8858580 (dostop 18. 8. 2018). 
Valentinčič, D., 2012a. Primerjava pravnih zaščit in organiziranosti slovenskih manjšin v sosednjih državah. Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica. 
Valentinčič, D., 2012b. “Živeti v skladu z naravo”: oseba v žarišču: Franc Ruttar. Nedelja, 14. 8. 2012. 
Valentinčič, D., 2013. How do Young Members of Slovenian Minorities in the NeighbouringCountries See Their Future. European Perspectives 5 (1), 93–109. 
Valentinčič, D., 2014. Slovenci v Reziji? Pravni položaj in dejansko življenje slovenske jezikovne manjšine. Univerza v Celovcu, Inštitut Karantanija, Arte4, Celovec, Ljubljana, Novo mesto. 
Valentinčič, D., 2017. Slovenska manjšina na Hrvaškem. Koledar Mohorjeve družbe za Goriško 2018, 74–77. 
Vidau, Z., 2017. Politična participacija slovenske narodne skupnosti v Italiji. V N. Bogatec & Z.Vidau (ur.) Skupnost v središču Evrope: Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivovtretjega tisočletja. ZTT, SLORI, Trst, 167–180. 
VNM Grada Rijeke – Vijeća nacionalnih manjina za Grad Rijeku, 2018. Organiziranost Slo­vencev na Hrvaškem, http://vnm.rijeka.hr/Download/2011/05/20/Organiziranost_SLO_v_RH_-_2011_1.pdf (dostop 25. 3. 2018). 
Volksgruppen.ORF.at, 2013. Otoplitev odnosov med NSKS in SKS, https://volksgruppenv1.orf.at/slovenci/novice/stories/159787.html?skin= (dostop 22. 3. 2018). 
Vouk, R., 2016. Za repolitizacijo delovanja koroških Slovencev: odprto pismo ob 5. obletnici“memoranduma”. Nedelja, 7. april 2016, https://medium.com/moja-nedelja/za-repoliti­ziacijo-delovanja-koro%C5%A1kih-slovencev-7cc20bd55ae0 (dostop 28. 3. 2018). 
Zorn, T., 1969. Zveza slovenskih organizacij na Koroškem in Narodni svet koroških Slovencev.Vestnik koroških partizanov 2, 2. 
ZSM – Zveza Slovencev na Madžarskem, 2018. Predstavitev, https://www.zveza.hu/sl/ predstavitev/ (dostop 23. 8. 2018). 
ZSO – Zveza slovenskih organizacij, 2018. Organizacija, https://zso.slo.at/sl/home/organiza­cija (dostop 20. 3. 2018). 
Žitnik Serafin, J. (ur.), 2014. Priseljevanje in društveno delovanje Slovencev v drugih delih jugoslo­vanskega prostora: zgodovinski oris in sedanjost. Založba ZRC, Ljubljana. 
Young, D. R., 2001. Organizational Identity and the Structure of Nonprofit Umbrella Associa­tions. Nonprofit Management and Leadership 11 (3), 289–304. 
Wutti, D., 2017. Between Self-Governance and Political Participation: The Slovene Minority inCarinthia, Austria. Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 78 , 59–72. 
RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 84 / 2020 
D. VAlENTINčIč Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 

Opombe 





Pri tem se v vsebinske razlike med posameznimi organizacijami spuščamo le toliko, kot je nujno za
1 razumevanje evolucije njihovih odnosov in statusa, osrednja pozornost pa je namenjena njihovi129 uveljavitvi kot organizacija, ki naj bi zastopala celotno narodno skupnost. 
2 
Moška oblika je nevtralno uporabljena za oba spola. Tudi ostalih osebnih podatkov (starost,izobrazba, poklic itd.) ne navajamo, da zagotovimo njihovo anonimnost. Primerjava odgovorovglede na demografske značilnosti (starost, izobrazba, spol) bi sicer tudi lahko pokazala relevantnerazlike v percepciji intervjuvancev, a bi to presegalo namen tega prispevka, bi pa bilo vsekakorzanimivo za kakšno prihodnjo raziskavo. 
3 
Nekatere izjave so tudi ostre, a jih v imenu pravice do informiranja in svobode govora necenzuriramo. Nismo pa v prispevek vključevali izjav, ki bi bile do posameznikov žaljive, a nimajopovezave z njihovim udejstvovanjem v manjšinskem življenju. 
4 
Pri vseh naštetih razen SLOMAK gre sicer za personalno imenovanje, a razlog za izbor konkretne
osebe je vodstvena funkcija v krovni organizaciji. 
5 
Za Avstrijo in Italijo zagotovo obstaja dilema, ali bi v skupku krovnih organizacij veljalo upoštevatitudi samostojni zbirni slovenski stranki – Enotno listo (EL) in Slovensko skupnost (SSk). Čepravse ju kot relevantna sogovornika upošteva v nekaterih omenjenih gremijih, ne gre spregledati, danastopata na neposrednih volitvah, da obstaja njuna neformalna povezanost z dvema krovnimaorganizacijama, da za razliko od večine ostalih ne povezujeta kulturnih, političnih in športnihdruštev ter da v pogovorih v Republiki Sloveniji, kjer nastopata predstavnika teh dveh strank,običajno nastopajo tudi Slovenci, izvoljeni na listah večinskega naroda. Upoštevajoč vse to, smo juv tej analizi izpustili. Vsekakor so reprezentativni sogovorniki oblasti tudi posamezniki, izvoljenitako na listah obeh slovenskih strank, kot tudi posamezniki, izvoljeni na listah večinskih državnihstrank. A ker so takšni na politične pogovore povabljeni po osebnem ključu zaradi njihove funkcijein ne predstavljajo konstantnega predstavništva, se v tem članku z njimi posebej ne ukvarjamo.Nekatere izmed večinskih vsedržavnih strank imajo tudi slovenske komponente, pri drugih panastopajo le posamezniki. 
6 
Razlog za različen obseg opisa po posameznih državah so različna pričakovanja štirih recenzentovprispevka (za vsako zamejstvo je prispevek recenziral en recenzent) o tem, katere informacije vseso relevantne za takšen oris. 
7 
Jesih (2007, 92–93) navaja, da sta obe organizaciji nekaj časa sočasno obstajali, a je ZSO dejanska
naslednica Demokratične fronte delovnega ljudstva. 
8 
Wutti (2017, 64) kot organizacije iz vplivnega kroga NSKS našteva Krščansko kulturno zvezo,Koroško dijaško zvezo, Mohorjevo družbo, Slovenski atletski kljub SAK, Katoliško mladino instranko Enotna lista. Tem bi lahko dodali vsaj še Skupnost južnokoroških kmetov in kmetic. 
9 
Kot pomembne organizacije, ki so članice ZSO, Wutti (2017, 64) našteva Slovensko šolskodruštvo, Zvezo slovenskih pregnancev, Zvezo koroških partizanov, Zvezo slovenskih žena,Slovensko planinsko društvo in Slovensko prosvetno zvezo, ki ima poseben status. 
10 Na teh deželnih volitvah je kot nosilni kandidat Koroške enotne liste nastopal takratnipodpredsednik ZSO Pavel Apovnik. Takšno poenotenje je po besedah Grilca (2009, 144)povzročilo v narodni skupnosti pravo navdušenje. 
11 Brezigar (2017b, 194) izpostavlja po njenem tudi pozitivne vidike takšnega ustroja gospodarskegasistema manjšine, saj da je v podjetjih službo dobilo tudi okoli tisoč delavcev, “večinoma slovenskihizobražencev” in da je v najboljšem času to gospodarstvo absorbiralo vse kadre, ki so izšli iz šol sslovenskim učnim jezikom. 
12 V skladu z novo zakonodajo je DSS na volitvah v letih 2014 in 2018 postavila tudi svojo volilnolisto za izvolitev tako imenovanega narodnostnega zagovornika v madžarskem parlamentu. To jeobakrat postala Erika Koles Kiss. 
84 / 2020 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES 
D. VAlENTINčIč Some Dilemmas About the Concept of Umbrella Organizations in Slovenian ... DOI: 10.36144/RiG84.jun20.97-130 
13 Za podrobnejši opis zgodovine slovenskih društev na Hrvaškem e.g. Kržišnik-Bukić 1995, Jermanin Todorovski 1999, Žitnik Serafin 2014, Riman 2014 ter Josipovič in Kržišnik-Bukić 2010. 
14 Vlaganja Socialistične republike Slovenije v zamejstvu so marsikoga iz večinskega naroda motila
130 
in so temu pripisovali slabe namene (npr. Heimatdienst na Koroškem). 
15 Ker v tem prispevku analiziramo predvsem stališča sogovornikov, ki so do obstoječega stanjakritični, dodajamo z namenom razširitve in uravnoteženja pogledov tudi nekaj javnih stališč, kiniso tako odklonilna. 
16 Nobena od teh pa seveda ni edina partnerka v odnosu in spremembe brez širše volje in soglasjaniso preproste. 
17 Zadnjih volitev leta 2018 se je udeležilo 1.822 oseb, predzadnjih leta 2014 pa 2.620 oseb(Kulmesch 2018). 
18 O tem, da so nekatere države, na primer Avstrija in Nemčija, od nemških narodnih skupnosti vdrugih državah dosegle neposredne volitve (e.g. Kulmesch 2018). 
* Članek je nastal v okviru ciljnega raziskovalnega projekta V5-1829 “Omilitev posledic bega možganov in krepitev mehanizma kroženja možganov”, ki ga sofinancirata Javna agencija RS za raziskovalnodejavnost in Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport. Ugotovitve in mnenja v članku so avtorjeviin ne predstavljajo uradnih stališč nobene od organizacij, kjer je slednji zaposlen.