NEMŠKI PREVOD SRBSKIH IN HRVATSKIH LJUDSKIH PESMI'
Ze oc) predromantike poteka nepretrgano in načrtno zanimanje za ustno pesništvo. Herderjeva ideja, da ljudska poezija ne predstavlja samo značaja posameznega naroda, ampak da je tudi njegov najvzvišenejši izraz, je postala splošno sprejeta. Goethejevo poistovetenje pojma poezije s pojmom ljudske poezije razumemo danes tako, da ustno pesništvo pojmujemo kot dediščino, ki pripada celemu narodu. Brata Grimm sta potrditev takšnih idej in teorij našla v Vukovi Maloj prostonurodnoj slavenoserbskoj pesnarici (1814), s čimer sta opozorila namško bralstvo na kulturo slovanskih narodov.1 Srbska in hrvatska ljudska poezija sta se vedno nahajali pod srečno zvezdo, saj so bili njuni prevodi zmeraj željno pričakovani. Verjetno tudi zato, ker so se z njim ukvarjala najslavnejša imena nemške kulture: J. \V. v. Goethe, J. Grimm, Talvj, E. Gerhard, E. Wesely, P. v. Goetze, L. A. Franki, S. Kapper,
* Hans Diplich — Franz Hutterer. Hoch am Himmel steht ein Falke. Liebeslieder übertragen aus dem Serbokroatischen, Verlag des Siidostdeutschen Kulturwerks, München 1986.
1 Folklorni zgodovinar G. Gocchiara trdi, da »treba priznati da je Karadzic bio jedan od onih evropskih folklorista koji su imali široke poglede i koji su narodnu poeziju videli kao suštinsko pitanje nacionalnog života i kulture« (Istorija folklora u Evropi /, Beograd 1984, 335). Glej tudi M. Mojaševič, »Zu Jacob Grimms Deutung serbokroatischer Volkslieder«, Zeitschrift für Slawistik, X, 5, 1965, 672—681. M. Mojaševič, Nemačko-iugoslooenske kulturne veze, Beograd 1974.
J. N. Vogl.2 Vse od prvega Grimmovega prevoda (1818) pa do tega Diplich-Hutte-rerjevega, ki je pred nami, so v nemščino prevajali predvsem epsko poezijo. Zato je ta knjižica prevodov lirskih pesmi iz doslej najboljše antologije ustnih lirskih pesmi — iz Antologije narodnih lirskih pesama Vladana Nedića (Beograd 21977) — še tolikanj dragocenejša.
Sestavljalci antologije Hoch am Himmel steht ein Falke so se odločili samo za četrto poglavje Nediceve zbirke, zato so opustili prevajanje obrednih, običajskih, stanovskih, verskih in družinskih pesmi. Od 139 pesmi četrtega poglavja, v katerem so ljubezenske pesmi s celotnega južnoslovanskega ozemlja, so izbrali 50 pesmi (od tega 29 iz Vukove zbirke). Svojo antologijo so drugače zasnovali, saj so delno menjali zaporedje pesmi iz Nediceve knjige. Na začetku nemške zbirke je kratek, eno stran obsegajoči uvod »Zu den Liedern«. V njem je zapisano, da je ljudske pesmi zbiral Vuk Stefanovič Karadžič in da je bil njihov odmev precejšen, še posebej v Nemčiji. V samo enem stavku so naštete teme teh pesmi, omenja pa se tudi prisotnost turcizmov v njih. Z nemožnostjo ustreznega prevoda avtorja opravičujeta tiskanje originalnih pesmi in njihovih prevodov v isti knjigi.1' Na koncu knjige se nahaja opomba o virih, razumljivo pa je, da so citirani tisti viri originalov, katere je navajal Vladan Nedič.
Hans Diplich, ki je po rodu Romun, je do zdaj prevajal in prepesnjeval predvsem romunske pesmi. Franz Hutterer pa je po poreklu iz Jugoslavije. Zato je bilo delo za njiju lažje, saj — kot omenja urednik nemške izdaje — nosita v sebi tako tradicijo narodov južne Evrope kot tudi izročilo njihovih ljudskih verzov.
Ta trditev se potrjuje v večini primerov, pri večini prevodov. Prevajalca sta prilagajala srbohrvatski original nemški atmosferi in nemškemu značaju. Srbski trohej (serbischer Trochäus) sta zaznamovala z uporabo, ki jo srečamo v srbskem in hrvatskem ustnem pesništvu. Ta verz je v okviru književnosti 19. stoletja opredeljen s kodom natančno določene knjižne tradicije. Tako je npr. osmerec (5 + 3)
Čija je ono deoojka
što rano rani na vodu (...) (str. 6)
preveden v običajni nemški osmerec (4+4)
Wem gehört doch dieses Mädchen,
Geht in aller Früh zum Wasser (...) (str. 7)
Ali:
U Milice duge trepaoice.
prekrile jo j rumen jagodice,
jagodice i bijelo lice (str. 18) verz (4+4)
Lange Wimpern hat mir schön Militza, Sie beschatten ihre roten Wangen,
Rote Wangen und das weisse Antlitz (str. 19) verz (4 + 4)
Za zelo uspešen prevod lahko štejemo prevod pesmi »Oj devojko, dušo moja« (»Liebes Mädchen, meine Seele«, str. 20—21). kjer so ujeti ustrezni duh, ritem in slog nemškega jezika, hkrati pa je ohranjena zvestoba srbohrvatskemu originalu. Ta prevod ni pesmi odvzel nič od tega. kar je po M. Leskovcu odlika dobrega prevoda, namreč »one čari koja je ljulja na melodiji ritma«.
Prevod pesmi »Soko leti visoko« (str. 24) pa bi lahko imeli za prepesnitev, saj nemško besedilo »Hoch am Himmel steht ein Falke« v dolgem verzu ne sledi niti obrazcu srbskega ustnega sedmerca niti učinkom elipse in ustaljenih ljudskih izrazov v slogovnem pogledu. Prevajalec bi morda lahko za verz
2	Glej disertacijo M. Curčina Das serbische Volkslied in der deutschen Literatur, Leipzig 1905.
3	»Das Nebeneinander von serbisch-kroatischer Urform und deutscher Neuform möge das Wagnis rechtfertigen und das Bemühen erkennen lassen, die Liedlmftig-keit und die herbe Kraft des Originals in die deutsche Übertragung heriiberzuneh-men« (Hoch am Himmel steht ein Falke, str. 5).
Mirjana D. Stefanovič, Nemški prevod srbskih in hrvatskih ljudskih pesmi	451
Oj devojko dušice
namesto
O, du Mädchen, meine Seele
uporabil deminutiv »dušica« in ne zvezo »moja duša«. Prevajalska negotovost se še posebej kaže v zadnjih verzih te pesmi. Tudi makedonska ljudska pesem »Cafnalo žuototo cveke« je nezanesljivo prevedena. Izgubila se je glagolska rima, ki daje ritmični zamah naslednjim verzom. Tudi v prevodu pesmi »Boga moli lepota de-vojka« (»Fleht zu Gott die Maid, die schöne Jungfrau«, str. 34—35) sta neustrezna tako ritem kot metrična struktura. Pripravnost in domiselnost prevajalca pa prideta do izraza pri kratki štirivrstičnici:
Oj, na noe duge noči	Ach, ihr langen langen Nächte!
ko ne ljubi erne oči	Wer sie liebt, die schwarzen Augen,
ne pada mu san na oči,	Dem füllt Schlaf nicht auf Lider,
Deč mu pada jad na srce.	Und sein Herz bedrückt der Kummer.
(str. 40)	(str. 41)
Skoda je, ker je v prevodu odpadel skladenjski paralelizem ne ljubi / ne pada / več mu pade, saj daje prav ta slogovni vidik ritmično vzpodbudo zgoščenemu sporočanju. Prav tako so svoj slogovni učinek izgubile okrnjene slovanske antiteze, izgubil pa ga je tudi morfološki paralelizem na koncu verzov (samostalnik noči/oči/oči sg. srce). Ob podrobnejši analizi, kot jo omogoča značaj tega prikaza, bi se pokazalo, da imamo lahko za prepesnitev tudi nekatere druge pesmi. Zato bomo nakazali samo nekatere površnosti v prevajanju, predvsem neupoštevanje deminutivov in parale-lizmov:
Trepni krilom pod nebom sokole (str. 72) Hoch am Himmel steht der Falke, berget (str. 73)
Sto ti je, Jano, vino pijano? (str. 78) Was ist, Jana, mit dem Weine? (str. 79)
Udooičice, golubičice / ne roni suze, ne kvari lice (str. 76)
Junge Witwe, du mein liebes Täubchen,
Weine nicht, den Schaden hat die W ange (str. 77)
Prevod pesmi »Konja kuje Kraljeviču Marko« (»Marko Kraljewitsch beschlägt den Scharatz«, str. 86—87) bi bil pravzaprav proza, če ne bi bil grafično razdeljen na verze. Pesem se bere kot proza, ker se je v prevodu izgubil ritem asimetričnih de-setercev. Podobnih primerov je še več, še posebej v drugem delu knjige.
Prevajanje kot poseben način medjezikovne komunikacije je sicer mučno in težko delo, a nikakor ne jalovo. Plodno je tudi, kar se obravnavane knjige tiče. Trud prevajalcev, da kljub odsotnosti ekvivalentov v obeh jezikih zmanjšata izgube na minimum, je bil večinoma uspešen. Kadar sta bila postavljena pred dilemo, ali oblika in/ali vsebina, sta se odločala za vsebino, v določenem številu pesmi pa sta uspela zadržati tudi ustrezno obliko originala.
Kulturološki vidik prevoda, da je jezik, iz katerega se prevaja, tako izraz kulture nekega naroda kot tudi zakladnica njegove zgodovine in civilizacije, na žalost ni bil upoštevan v zadostni meri. Tudi če je to predstavljalo težavo za prevajalca, bi jo lahko premostila z dodatnim naporom. Njuna prizadevnost bi prišla do izraza pri najdevanju podobnih situacij, s čimer bi rešila uganko funkcionalno smiselnega predstavljanja dveh situacij v dveh različnih jezikih. Čeprav nisem ljubiteljica pisanja opomb pod prevedeno pesem, bi morda v nekaterih primerih tudi takšna opomba predstavljala eno od rešitev. V zvezi s kulturološkiin vidikom prevajanja se zastavljajo še naslednje dileme: ali je potrebno, da prevod pomenja to, kar je pomenjal original v svojem jeziku v času, ko je nastal, in drugič, ali je prevod adaptacija v sodobni pesniški izraz. Ta vprašanja se zastavljajo z zavestjo, da lahko poleg dvoma o možnosti prevajanja istočasno razpravljamo tudi o dobrem (= adekvatnem) ali neuspelem prevodu. Prevajalcema je bilo zagotovo težko. H. Diplich in F. Hutterer sta se očitno zavedala, da prevajata iz poezije v poezijo, a se tega načela nista dosledno držala, saj je bilo včasih zanju važnejše načelo prenašanja
iz jezika v jezik. Prevodom očitno manjka verzifikacijske umetnosti, pa tudi elementa osnovne ritmične razlike med jezikoma ni opaziti.
Škoda je, da je v prevodu verzni svet domišljije in pesniške modrosti delno izgubil svoj metaforični jezik strasti in čutov. Tudi dober predgovor, ki bi opisoval svet ljudskega pevca, njegove teme. slog in verz, bi izredno koristil nemškemu bralcu.4 S tem bi bila antologija tudi za nepoučene razumljivejša. Toda kljub pomanjkljivostim ima pričujoča knjiga velik pomen, saj so nemškemu bralcu zdaj dostopne tudi srbske in hrvatske lirske pesmi. S prevodi slovenskih in makedonskih pesmi, ki so v antologiji Vladana Nedića, pa bi bila podana ne le celota, nujno potrebna za razumevanje ustnega pesništva naših krajev, ampak morda tudi tista lastnost človeške senzibilnosti, ki pravi, da se brez pesmi ne da živeti. Da s pesmijo smo in živimo.
Mirjana D. Stefanouič Filozofska fakulteta v Novem Sadu
Prevedel Rajko Korošec Filozofska fakulteta v Ljubljani