MM/ BRESTOV fV a ■ I obzornik /x r / x 1 I L K KTI VA LETNIK II 31. JANUAR 1968 ŠTEVILKA 4 Ali so ekonomski ukrepi za gospodarjenje v letu 1968 dovolj spodbudni za učinkovito gospodarjenje Zvezna skupščina je v začetku lanskega leta sklenila, da morajo organi zvezne uprave proučiti in izdelati ekonomske ukrepe za gospodarjenje v letu 1968 do konca oktobra 1967. Pri tem je Zvezna skupščina upoštevala dejstvo, da reforma vse bolj dobiva obeležje tržnega gospodarstva in da je odvisnost za gospodarske rezultate v Pretežni meri že prešla na gospodarske organizacije. Pri tem je bistveno predvsem dvoje: 1. Da je prizadevanje gospodarstva učinkovito le če mu je z družbenimi ukrepi jasno odprta pot pogojev in možnosti za razvijanje optimalne gospodarske iniciative. 2. Da ima gospodarstvo v smislu vsebine družbenega sistema možnost za sodelovanje in vpliva-nJe pri formiranju gospodarskin ukrepov za prihodnje leto. Zal pa moramo ugotoviti, da se 0rgani zvezne uprave niso držali zahtev Zvezne skupščine. Poslužili s° se oblik, ki so tem zahtevam Pasprotne. Gomilo ukrepov so ti 0rgani postavili pred skupščino Prav v zadnjih dneh starega leta, z namenom da bi ti ukrepi dobili takojšnjo veljavo. Zvezna skupšči-P? je te ukrepe obravnavala po "|trem postopku, ker bi z odlašanjem nastala pravna praznina; ve-5'na starih gospodarskih ukrepov Je namreč izgubila veljavo s kon-Cem leta. . Nobenega dvoma ni, da je tak-sna metoda povzročila gospodarsko 'n Politično škodo. Gospodarsko Predvsem v tem, ker je še danes . C|tno, da vsi ukrepi niso prilago-Jeni potrebam gospodarstva, pred-''som zato, ker je vrsta ukrepov sa-0 načelna in ni še konkretnih in-trumentov, ki bi omogočali opsra-lvn° uporabo. je na primer tudi v našem Podjetju kljub sklepu centralnega savskega sveta, da morajo biti ,o?n za leto 1968 in ukrepi pred-^^zeni v razpravo meseca decem-m0; ta naloga prav zato zaostala. as letni plan bomo zato spreje-mal' šele februarja. Poleg ukrepov, ki scer pozitivno in 0ler^aj° nadaljni razvoj reforme nje Spro®oajo gospodarstvo nadalj-3a dela administrativnega ukre-S(an/,a' Hkrati pa je ostala vrsta čen Predpisov neispremenjenih, Prav je bilo že v preteklem letu 9HOPO. da so neživljenjski in pa nes °. ie uresničevanje reforme miselni in škodljivi, ki •■l, omenil le tri izmed njih, J'h je potrebno nekoliko osvetliti. 2ni 6v'zn' režim je prvi tak primer. rall-,°nOC*aV10 širok in dokaj libe-no 'r0n ni doživel od lanskega leta n_ tem področju praktično nobe-dev;SPreme.mbe' kljub temu, da je Hen/,"a bilanca iz lanskega leta ne v Vna' Mn°90 'e bil° že Jav' Q *r,bke na račun neodgovorne- rok UVOza' Predvsem proizvodov ši-,.e Potrošnje, ki pogosto niso a,grali intervencijske vloge, pač šn , ne°dgovorno trošenje deviz in Pekulativno bogatenje uvoznikov. °vih zakonodajnih ukrepov, ki naj bi sledili iz izkušenj negativne prakse ni. Predvsem ni tistih, ki bi morali diferencirati devizno potrošnjo, tako da bi v prvi vrsti zagotavljali devize za proizvodnjo blaga, ki je namenjeno tržiščem konvertibilnih deviz in pa modernizaciji proizvodnje. Skratka, ni zako-dajnih ukrepov, ki bi zagotavljali uravnovešanje devizne bilance, od česar zavisi trdnost dinarja. Nasproti temu liberalnemu deviznemu sistemu pa interni zaporedni ukrepi Narodne banke komplicirajo in onemogočajo normalno gospodarjenje z devizami prav na tem, najbolj občutljivem področju v proizvodnji. Danes še nobeno podjetje ne ve s kakšnim delom deviz bo razpolagalo. Nam je na primer določena potrošnja za prvo četrtletje 29 % manj kot smo povprečno rabili v lanskem letu, ne glede na to, da povečujemo izvoz v letošnjem letu za okrog 25 %■ Ta negotovost nas zelo ovira pri sklepanju pogodb z zahodnimi partnerji, ker ne vemo, če bomo imeli dovolj potrebnih deviz za realizacijo možnega izvoza. Drug tak primer je carinski sistem. Bili smo prepričani, da se bo carinski sistem bistveno spremenil in prilagodil naši gospodarski politiki. Večkrat so družbeni in politični organi nakazovali potrebo po modernizaciji proizvodnje, s ciljem, da bi se naše gospodarstvo s povečanim obsegom vključevalo v mednarodno tržišče. Vendar so sedanje spremembe carinskega za-zakona nebistvene in se nanašajo le na zaščito nekaterih primarnih proizvodov. Če velja načelo, in to v svetu velja, da so carine sistem, s katerim država ščiti in vsklaja svoje gospodarstvo, potem moramo ugotoviti, da je naš carinski sistem v glavnem fiskalen, kar pomeni, bolj namenjen družbeni akumulaciji, ki je v tem primeru zvezna. Poglejmo konkretni primer: Za modernizacijo naše proizvodnje smo prisiljeni vse naprave večinoma uvoziti. Pri uvozu plačamo 31 % carine. Postavlja se vprašanje, zakaj je carina tako visoka, ko teh naprav v naši državi sploh ne proizvajamo. Tu torej ni potrebe po zaščiti nekoga. To pa pomeni, da so te naprave pri nas za 31 % dražje, kot jih nabavi industrijska konkurenca za primer v Zahodni Nemčiji. Poleg tega dobi omenjena konkurenca stroj za dolgoročnejše odplačilo, kot je zaradi skromnejšega obsega kapitala mogoče pri nas. To pomeni, da smo že v startu modernizacije na zelo neenakopravnih ekonomskih pozicijah. Sedanji carinski sistem otežuje modernizacijo naše proizvodnje, ker se ta neenakost pri dostopu do sredstev za proizvodnjo v končni posledici kaže v cenah naših proizvodov na mednarodnem trgu. Ob tem je cela vrsta nesmiselnih primerov, ki nekje globoko zadevajo v račune in možno rentabilnost gospodarstva. Primer: Pri izvozu ivernih in drugih plošč velja zaščitna carina v Italiji 25 %. Pri uvozu teh plošč iz Italije pa je naša carinska zaščita le 6 %. Pri tem pa je zelo važno to, da mi pri izvozu plošč ne dobimo premije, Italijani pa uživajo davčne olajšave za približno 18%. Zaradi te carinske neskladnosti so naše plošče na italijanskem trgu predrage in neinteresantne, še več, plošče iz uvoza so cenejše kot pa naše domače. Takšen carinski instrumenta-rij poruši vse realne in opravičljive elemente tržnih kalkulacij. Podobnih carinskih nesmislov je v našem carinskem režimu mnogo, kar v praksi deformira realne vrednosti v blagovni menjavi. Očitno je nujno potrebno revidirati sedanje carinske postavke na podlagi poglobljenih ekonomsko primerjalnih analiz. Oglejmo si še tretji primer, ki zadeva limitirane stopnje za potrebe družbenih družb. Tu gre za ukrep, ki so si ga pridržali zvezni organi, da določajo za vse republike enako stopnjo prispevkov iz gospodarstva za potrebe nacionalnih družbenih družb in socialnega zavarovanja. Najodgovornejši politični organi, tako zvezni, kot republiški, so že v preteklem letu postavljali zahteve, da mora zveza prepustiti republikam določanje sredstev za potrebe družbenih služb. Zvezni organi tudi v tem primeru niso prisluhnili zahtevam. Pred zvezno skupščino so nastopili z metodo, ki ni v skladu z demokratičnostjo v naši družbi. Ko so poprej zadostili proračunskim potrebam zveze, so se na skupščini zavzeli za minimalno stopnjo 26 %, ki naj velja za vse republike enako, češ, da ne smemo obremenjevati gospodarstva z večjimi dajatvami. Nobeno dokazovanje, da so potrebe po republikah glede na specifično razvojno stopnjo le-teh nujno tudi različne, ni bilo kos brambovcem za »zaščito« gospodarstva. Povsem normalno je, da so naložbe v kadrovsko infrastrukturo obvezno večje, čim bolj je razvita tehnika dela, pa naj to zadeva kolektiv nekega podjetja ali narod neke republike. No, saj to je po svoje značilno. Ko pri nas sedaj razpravljamo o planih in vrednotenju posameznih poslovnih kategorij, je bilo sem pa tja slišati pripombe, češ koliko stanejo strokovne službe. Iz ozkih vidikov so takšne pripombe dobronamerne, če gre tu za odpravo pojavov, ki so pa je frontalni pritisk na naložbe v kadrovsko infrastrukturo primitivizem in seveda zavira ekspanzijo napredka. Noben napredek ni mogoč brez predhodnega angažiranja znanstvene in strokovne misli in čim bolj sta razvita naj si bo kolektiv ali narod morata biti obseg in kvaliteta raziskovalno strokovne misli večja in višja. Saj je zanimiv primer dvemilijardne investicije pri nas. Povzročila bo štiri milijarde večjo in kvalitetnejšo proizvodnjo. Ob tem pa se kaže nuja po vključitvi večjega števila novih strokovnih kadrov raznih profilov, medtem ko bo nastal višek nekvalificiranih delavcev, kar je povsem lo-logično in prav. Če hočemo ohranjati življenjsko prespektivo, moramo neprestano osvajati modernejše prijeme, čemur pa je pogoj nenehno spreminjati kadrovske strukture v korist kvalitetnega znanja z istočasnim izpodrivanjem neznanja. To je zakonitost, ki je neodvisna od človeka in ki velja za vse ravni in vse oblike našega prizadevanja. Zato so argumenti zveznih orga-' nov zelo dvomljive vrednosti. Predpis enakih stopenj za družbene službe kratkomalo zanika, da je Slovenija razvitejša kot nekatere izmed zaostalejših republik. Zanikati povsod priznano dejstvo, da je" naša republika poslovno-tehnično visoko razvita v jugoslovanskem prostoru, da ima zato nekajkrat višjo produktivnost, kot je to nekje drugje in da ima prav zaradi svoje gospodarske razvitosti nujno večje potrebe, bi pomenilo usodno napako, ki bi lahko resno zavrla nadaljni razvoj naše republike. S tem ko naša republika s polnim razumevanjem daje svoj prispevek za potrebe federacije, in ta je nara-stel od leta 1965 na 250 %, se postavlja resno in povsem upravičeno vprašanje: mar ni Slovenija sposobna sama urejevati svojih druž-beno-gospodarskih tokov? Vse naše republike so dosegle zelo različno stopnjo razvoja. Ta različnost pa vsaki republiki posebej sproži zelo različne specifičnosti. Teh posebnosti pa zveza ne more reševati s kalupi. To lahko kvalitetno urejajo le republike same. Tu pa končno ne gre samo za ekonomske odnose, pač pa ima ta problem veliko politično težo. Odrekati republikam vlogo pri gospodarskem razreševanju svojih problemov, pomeni istočasno grobo krniti njihovo politično suverenost. Takšne metode zveznih organov ustvarjajo osnovo za upravičeno nacionalno politično prizadevnost, s čemer se rahlja temlj federativne ureditve, ki pa je največja pove-zalna moč zavestnega sožitja jugoslovanskih narodov. Jože Lesar Mnenja o predlogu poslovne politike 1968 V našem članku bi radi ugotovili mnenja članov kolektiva o predlogu ekonomskih načel za poslovno politiko v letu 1968. Gradivo so pretresali 27. novembra 1967 v Rakovem Škocjanu na posvetovanju strokovnih kadrov in je bilo objavljeno v uvodniku tretje številke »Brestovega obzornika«. Posamezne člane smo povprašali, kaj menijo o predlogu ekonomskih načel za poslovno politiko v letu 1968. Najprej smo obiskali računovodjo podjetja tov. Emila Laha, ki je na vprašanje takole odgovoril: — Ta oblika v sprejemanju poslovne politike ni nič novega, ker smo jo sprejemali tako tudi prej. V okviru postavljene poslovne politike je treba natančno določiti, kako, kdaj in kdo je odgovoren za izvedbo zastavljene politike, ker smo v preteklosti čutili, da se dostikrat nismo držali zastavljenih nalog. Menim, da je treba z reklamnimi sredstvi umneje gospodariti, ne pa da priporočamo izdelke, ki jih lahko prodamo brez reklame. Prav ta- ko ni treba, da opozarjamo na izdelke, ki jih nimamo na zalogi. Plasma izdelkov naj bi bil ozko povezan z reklamo. O dodatku na stalnost menim, da nima pomena, ki mu ga pripisujemo, ker smo njegov glavni učinek čutili v času velikih fluktuacij. Lahko pa bi dodatek na stalnost označili kot obrestovanje vloženega dela v razširjeno reprodukcijo, ki so se ga člani podjetja v prejšnjih letih zavestno odrekali, še posebej po katastrofalnih požarih. Ne smemo pozabiti, da so ob tem času člani kolketiva vložili veliko dela v obnovo in razširitev podjetja brez kakršnegakoli materialnega priznanja. Po mojem mnenju zato dodatek na stalnost lahko ostane. Mislim, da se sredstva za izobraževanje kadrov pogosto trošijo neracionalno, ker se izobražujejo ljudje, ki že po svojih naravnih sposobnostih ne ustrezajo pogojem študija. Iz dosedanjih stroškov vidimo, da smo zelo malo vlagali v izobraževanje proizvodnih delavcev na delovnem mestu. Menim, da bi se moral tehnični kader bolj posvetiti izobraževanju delavcev na delovnem mestu in prepustiti sedanja administrativna dela nižje kvalificiranemu osebju. Strinjam se z nakazano smerjo izobraževanja vnaprej, pogrešam pa zaključkov, ki naj bi na vseh šolah v lastni režiji preprečili poučevanje lastnemu kadru in ga usmerili v reševanje proizvodnje, s čimer bi dosegli: — pedagoško kvalitetnejše izobraževanje kadrov in — razbremenitev tehničnega kadra v delovnem in dela prostem času, ki bi se tako več in bolj angažiral v poslovnem procesu. Glede stanovanjskega vprašanja menim, da je skrajni čas, začeti s varčevanjem sredstev: delavec, banka in podjetje, ker tako dobimo za stanovanjsko izgradnjo več sredstev in s tem tudi zagotovitev, da bo stanovanje hitreje zgrajeno. V letu 1968 pa bi morali kljub temu nameniti še nekaj sredstev za dokončanje zasebnih gradenj, začetih v letu 1966 in 1967. Enako vprašanje smo zastavili tudi Jožetu Gorniku, Mlakar Pavli in Jožetu Obrezi iz TP Cerknica, ki so nam odgovorili naslednje: Jože Gornik je zaposlen kot pomočnik šefa proizvodnje. Meni, da podjetje ni v celoti pripravljeno za prehod na novi delovni čas in da smo prehod prehitro opravili. Prej bi morali uskladiti delovni čas trgovin in občinske administracije ter organizirati otroško varstvo, za, kar so v novem delovnem času prikrajšani zlasti delavci, ki se vozijo na delo. daje navodila prelijejo v osebne dohodke, se strinjam s pogojem, da povečamo osebne dohodke naekrat, ker skupaj s sodelavci nimamo zaupanja, da se bodo sredstva raznih dodatkov dejansko prelila v osebne dohodke. Mlakar Pavla, delavka v montaži TP Cerknica, je na zastavljeno vprašanje odgovorila: — Mislim, da so predlog poslovne politike za leto 1968 pravilno zastavili, kar omogoča delavcem boljši zaslužek in s tem višji standard. Ukinitev dodatka na stalnost je pozitivna zamisel, ker novozapo- sleni delavci prav zaradi dodatka na stalnost prejemajo nižje osebne dohodke, čeprav v kvaliteti dela ni nobene razlike med starimi in novimi delavci. Mislim, da tudi moji sodelavci ne nasprotujejo prelivanju dodatkov v osebne dohodke. V furnirnici smo se ustavili pri Škarjah za razrez furnirja in povprašali tov. Obrezo Jožeta, kakšno je njegovo mnenje o predlogu ekonomskih načel poslovne politike za leto 1968. Odgovoril nam je: — Ne bi se strinjal s prelivanjem dodatka K-15 v osebne do- JOŽE OBREZA na delovnem mestu * v hodke, ker bi bili pri tem oškodovani delavci z večjim številom otrok. Prav tako sem proti prelivanju dodatka na stalnost v osebne dohodke, ker menim, da ne more imeti enakega osebnega dohodka delavca, ki je že več let v podjetju in tisti, ki se na novo zaposli. Enakega mnenja je tudi večina mojih sodelavcev v furnirnici. Strinjam se s predlogom, da se vsi ostali dodatki prelijejo v osebne dohodke. V TP Martinjak smo najprej obiskali tov. Lovka Toneta, šefa proizvodnje, in ga povprašali za njegovo mnenje. Odgovoril je: — Veliko je delavcev, ki si zastavljeno politiko razlagajo narobe in gledajo na posamezna vprašanja z osebnih in socialnih odnosov. Če pa pogledamo, da smo tudi dosedaj izdvajali vse dodatke iz osebnih dohodkov,potem je pravilno, da se izplačujejo kot osebni dohodki in ne kot dodatek k osebnemu dohodku. Sam sem za to, da se da delavcem tisto, kar jim pripada. Kar se tiče dodatka na stalnost, mislim, da je pravilna zamisel, da se prelije v osebne dohodke, ker je njegova naloga, da obdrži stalno delovno silo, izgubila pomen. Večina mojih sodelavcev, ki so zaposleni dlje časa v podjetju, meni, da je veliko žrtvovala za izgradnjo tovarne in da bi prav zaradi tega moral biti dodatek na stalnos.t Moje mnenje je, da so tisti ljudje gradili zaradi tega, da bi bili sami, pa tudi njihovi otroci zaposleni v domačem kraju. Mislim, da bodo delavci v povprečju bolj prikrajšani, če se vsi dodatki ne prelijejo v osebne dohodke. Strinjam se, da se vsi dodatki prelijejo v osebne dohodke naenkrat. Zahvalili smo tov. Lovku za odgovore in se napotili v skladišče gotovih izdelkov TP Martinjak. Tov. Škrabec Ivan, skladiščnik gotovih izdelkov, nam je na vprašanje, kaj meni o predlogu ekonomskih načel poslovne politike za leto 1968, odgovoril : — Korak je pravilen, vendar bi po mojem mnenju bilo veliko bolje, če bi prelivanje dodatkov v S predlogom, da se vsi dodatki JOŽE GORNIK PAVLA MLAKAR delavka v montaži osebne dohodke izpeljali postopoma. Enakega mnenja je večina mojih sodelavcev. Kar se tiče dodatka na stalnost, sem mnenja, da bi ostal v taki ali pa v podobni obliki in bi spodbujal ljudi z bolj- šo zaposlitvijo v podjetju. Z ostalimi predlogi ekonomskih načel poslovne politike za leto 1968 pa se strinjam v celoti. (Nadaljevanje na 3. str.) PRED VOLITVAMI V SAMOUPRAVNE ORGANE Koncem meseca januarja poteče mandat polovici članov Centralnega delavskega sveta in polovici članov delavskih svetov poslovnih enot. Zato je Centralni delavski svet na svoji seji dne 16. januarja 1968 na podlagi Temeljnega zakona o volitvah delavskih svetov in drugih organov upravljanja v delovnih organizacijah razpisal volitve za polovico članov v Centralnem delavskem svetu in delavskih svetih poslovnih enot. Volitve bodo v petek, dne 16. februarja 1968 od 5. do 19. ure v Centralni delavski svet in delavske svete poslovnih enot. Na tej seji je Centralni delavski svet določil 6 volilnih enot in sicer: 1. Volilna enota I. 2. Volilna enota II. 3. Volilna enota III. 4. Volilna enota IV. 5. Volilna enota V. 6. Volilna enota VI. podlaga za sistem volitev organov upravljanja v delovnih organizacijah naj omenimo zlasti tole: 1. Organi upravljanja so pooblaščeni organi delovnih ljudi, ki so člani delovne skupnosti delovne organizacije. Z volitvami člani delovne skupnosti poverjajo določene funkcije upravljanja organom delovne organizacije. 2. Vsak član delovne skupnosti ima pravico voliti in biti voljen v organe upravljanja delovne organizacije. Ima pravico določati kandidate za volitve v te organe in sam kandidirati, predlagati odpoklic in odločati o odpoklicu izvoljenk članov organov upravljanja. Tovarna pohištva Cerknica Tovarni ivernih plošč Cerknica Bazenska žaga Cerknica Skupne strokovne službe Cerknica Tovarna pohištva Martinjak Tovarna lesnih izdelkov Stari trg V vsaki volilni enoti bomo volili naslednje število novih članov v Centralni delavski svet in DS poslovne enote: H h. M P 1. Volilna enota I. 2. Volilna enota II. 3. Volilna enota III. 4. Volilna enota IV. 5. Volilna enota V. 6. Volilna enota VI. m P 0 03 N 6 1 1 1 4 1 13 7 5 8 13 9 Centralni delavski svet je sprejel tudi sklep, da se morajo kandidacijski zbori članov delovne skupnosti BREST, kjer se bodo predlagali kandidati za člane Centralnega delavskega sveta in delavske svete poslovnih enot zaključiti najkasneje do 8. februarja 1968. Pravica voliti in biti voljen v delavski svet ali v kakšen drug organ upravljanja delovne organizacije je sestavni del pravice do samoupravljanja in spada med značilnosti socialističnih odnosov. Pri tem velja posebej poudariti, da gre za pravico, ki opredeljuje družbeno-politični položaj delovnega človeka, ki mu omogoča, da ta svoj položaj tudi uveljavi. Med ustanovnimi načeli, ki so 3. Člane delavskega sveta volijo člani delovne skupnosti neposredno s tajnim glasovanjem. 4. Člane upravnega odbora volijo člani delavskega sveta, neposredno pa člani delovne skupnosti le kadar ta neposredno ppravlja funkcijo delavskega sveta. 5. Člani delavskega sveta se volijo za dve leti, člani upravnega odbora pa za eno leto; nihče ne more biti dvakrat zaporedoma izvoljen — to je, za člana delavskega sveta in ne več kot dvakrat zaporedoma za člana upravnega odbora. 6. Vsakega člana, kateregakoli organa upravljanja je mogoče odpoklicati, pa tudi pred iztekom njegove mandatne dobe. Na zborih delovnih ljudi delovne skupnosti bomo določali kandidate, oziroma postavljali kandidatne liste, tako za Centralni delavski svet, kakor za delavske svete poslovnih enot. Zbori delovnih ljudi bodo potekali za vsako poslovno enoto posebej. Pri postavljanju kandidatnih list moramo biti zelo pazljivi, kakšne ljudi bomo predlagali za kandidate. Kandidati naj bodo tisti člani našega kolektiva, ki so si že 7 dosedanjim delom pridobili toliko zaupanja, da nas bodo lahko zastopali v naših samoupravnih organih. F. Zigmund Primernost dodatka na stalnost O ukinitvi dodatka na stalnost je bilo v podjetju že veliko govora, vendar konkretnih rešitev na tem področju še ni bilo sprejetih. Ker predlog poslovne politike za leto 1968 ponovno postavlja v ospredje ukinitev vseh dodatkov, katerih izplačilo ni vezano na rezultate dela posameznika, bom v tem članku prikazal upravičenost dodatka na stalnost kot ekonomske kategorije. Ko smo povprašali nekatere člane kolektiva kaj menijo o predlogu, da se dodatek na stalnost skupaj z ostalimi dodatki ukine kot naddel osebnih dohodkov, smo dobili dve različni skupini odgovorov. Ena skupina delavcev se zavzema za to, da dodatek na stalnost ostane, ker predstavlja nekakšno kompenzacijo za prej vložena sredstva in delo posameznikov v izgradnjo in razširitev podjetja. Druga skupina delavcev pa smatra, da je treba dodatek na stalnost ukiniti, ker kot ekonomska kategorija ni več potreben, kajti o fluktuaciji delovne sile, zoper katero je bil ta dodatek postavljen, v poreformnem obdobju Praktično ne moremo več govoriti. Celo več, že v času njegove polne vrednosti ni bil več funkcionalen, ker je predstavljal premajhno stimulacijo zoper odliv delovne sile. Ua bi dali kakršenkoli odgovor na obe skupini mnenj, moramo vprašanje dodatka na stalnost širše obravnavati. Dodatek na stalnost je bil vpeljan v času velikih fluktuacij delovne sile za preprečevanje odhajanja delavcev iz podjetja, z namenom, da bi ustaljenost kadrov vplivala predvsem na večjo produktivnost. Vendar stimulacija na zaposlitev v pogojih takega Pritiska delovne sile na zaposlitev kot je sedaj in kar se glede na stabilnejšo in umirjenejšo rast Gospodarstva pričakuje tudi v prihodnje, ni več potrebna, niti nima osnove v načelih nagrajevanja po delu. Prva skupina delavcev se dejansko po izvodenenju Prvotnega namena dodatka na stalnost kot stimulacije zoper fiuktuiranja zaposlenih zavzema za popolnoma novo funkcijo dodatka na stalnost. Po njihovem mnenju naj postane dodatek na stalnost nadomestilo za relativno nizke osebne dohodke v času izgradnje Bresta, ki so bil posledica yečjih vlaganj sredstev v razširjeno reprodukcijo oziroma razši-fitev in modernizacijo podjetja. Tako tolmačenje dodatka na stalnost je na prvi pogled logično, Vendar je iz več razlogov nespre-lomijivo. Pri obravnavi tega problema se ne želim spuščati v teorijo, če-Prav bi ravno teorija pokazala da 3e nadaljnji obstoj dodatka na stalnost absurd in da predstavlja Peko vrsto rente. Za obravnavo problema se bom Poslužil 9. člena Temeljnega za- , ?na o delovnih razmerjih ki pravi: “Uresničujoč načelo: vsakemu P° delu je delovna skupnost dolž-a zagotoviti: - k da dobiva delavec za enako e‘° opravljeno v enakih pogojih hak delež pri delitve sredstev za ^sebne dohodke in pri drugih pra-jj^ah ki se pridobivajo po uspehih ^ ^udi Statut Bresta ne predvi-eva drugačnega oblikovanja , cbnih dohodkov. Poglejmo si, Kal pravi o tem 75. člen Statuta: “■Osebni dohodki se oblikujejo: Po obsegu in kakovosti davljenega dela...« laKi ier ni torej nakazano, da bi ko kdo dobival dohodke iz na-ova prejšnjega vlaganja sred-tov.v poslovni sklad podjetja. Če drv? Pcedpastavimo, da obdržimo i ,tek na stalnost z namenom Plačila polnih osebnih dohodkov čel Preteklosti, potem kršimo na-Za°- Vsakemu po njegovem delu. * ilustracijo naj navedem slede-Primer, ki potrjuje to tezo. ,*nje delavci na enakih delov-te mestih, se pravi z enako ocenijo delovnega mesta, so napra- vili enako količino in isto kvaliteto izdelkov. Skupaj so zaslužili 300.000 dinarjev. Vsak delavec bi moral dobiti torej po 100.000 dinarjev. Vendar ni bilo tako, kajti: — delavec A je bil pri podjetju 1 leto in ni dobil dodatka na stalnost, — delavec B je bil pri podjetju 7 let in je dobil 4 % dodatka na stalnost, — delavec C je bil pri podjetju 18 let in je dobil 6 % dodatka na stalnost. Dodatek na stalnost je povzročil, da je dobil: — delavec A 96.800 din — delavec B 100.600 din — delavec C 102.000 din Skupaj : 300.000 din Iz primerjave takoj ugotovimo, da je plačal delavec A iz svojega zaslužka delavcu B 600 din in delavcu C 2.600 dinarjev. ja, ki so bila preje ali kasneje ustanovljena in jim zato da večji ali manjši iztržek? Tržišče ne pozna nič drugega kakor blago, za katerega je bilo porabljeno povprečno družbeno potrebno delo. Ni možno torej, da bi delavci del svojega časa delali za osebne dohodke na tak način privilegiranih delavcev. Zaključek vsega tega ugotavljanja bi bil torej ta, da je kategorija dodatek na stalnost preživela in jo je treba preliti v cenike osebnih dohodkov. Pri tem pa naj poudarim, da s tem predlogom ne bo v podjetju nihče oškodovan, kajti povprečni dodatek na stalnost znaša v podjetju 2,6 %, naj-višji, katerega prejema le 2 % zaposlenih znaša 7 %, medtem ko se bodo z ukinitvijo dodatkov povečali povprečni osebni dohodki zaposlenim za 11 odstotkov. To pa pomeni, da se bo tudi ti- Glasbena omarica izdelek TP Cerknica Nesmiselnost izplačevanja dodatka na stalnost, kot dodatka za prejšnja odrekanja v izplačilih osebnih dohodkov lahko izrazimo tudi z nekaj vprašanji: Ali ne pripada po tem načelu dodatek tudi tistim, ki so že zdavnaj odšli iz podjetja? Zakaj tudi na novo zaposleni delavci po dveh letih staža na Brestu pridobe pravico do dodatka na stalnost? Zakaj dodatek z leti narašča in kdaj bo dokončno izplačano »prejšnje odrekovanje« sredstev oziroma kdaj bo lahko dodatek na stalnost ukinjen? (Če ne bo, pomeni to »stalno odrekanje« osebnih dohodkov za vlaganje v razširjeno reprodukcijo ali z drugimi besedami nujo za nenehno rast in razvoj podjetja, kar je končno tudi edino življenjsko in ekonomsko). Ali pozna tržišče tudi take obrate, poslovne enote in podjet- Kdo noj rešuje pritožbe V aprilu 1967 so na C DS dokončno sprejeli analitično oceno delovnih mest. S tem delo komisije, ki je pripravljala analitično oceno še ni bilo končano. Kljub temu, da je bilo že med javno razpravo popravljenih precej ocen delovnih mest, je bilo po prvem obračunu osebnih dohodkov po analitični oceni in potem, ko so bile izdane individualne odločbe, precej pritožb na delavske svete. Pritožbe so reševali v vsaki poslovni enoti drugače. Nekje je to reševala komisija, drugje upravni odbor ali pa delavski svet, vendar nihče izmed teh pa pritožbe ni mogel dokončno rešiti. Vprašamo se, zakaj? Povsem jasno je, da je analitična ocena delovnih mest za BREST kot celoto enota in da ne sme biti razlik v ocenitvi enakih delovnih mest v različnih poslovnih enotah, če sta dve delovni mesti po vseh kriterijih in pogojih enaki. Vendar sedaj veljavni sistem lahko pripelje do tega, da sta dve enaki delovni mesti različno ocenjeni. Da lahko pride do tega potrjuje dejstvo, da vse odločbe o analitični oceni delovnih mest vsebujejo v pravnem poduku do- stim 2 % delavcem, ki prejemajo sedaj dodatek na stalnost v višini 7 % povečal osebni dohodek za 4 odstotke. S tem pa se bo tudi naš sistem nagrajevanja še bolj približal načelu vsakemu po njegovem delu, kar je eden pogojev uspešnega poslovanja. Še naprej pa bo morala biti delitev dohodka na osebne dohodke in sklade taka, da bo zagotavljala skladno naraščanje osebnih dohodkov z doseženimi rezultati, hkrati pa skladi za reprodukcijo tolikšni, da bodo zagotavljali nenehen razvoj podjetja. Povsem logičen zaključek je torej, da življenjski standard in sodobna tehnika ne poznata stagnacije, zato so potrebe po osebnih dohodkih in po višji tehniki vedno večje, »odrekanje« osebnih dohodkov ali pa skladov je torej stalen in povsem normalen pojav. B. Mišič na analitično oceno? ločilo, da pritožbo rešuje delavski svet poslovne enote. Zamislimo si, kakšna bi bila analitična ocena delovnih mest, če bi vsak delavski svet odločal o pritožbi! Ali bi bila v takem primeru analitična ocena dejanski odraz pogojev dela? Prav gotovo ne! Kaj je potrebno torej dopolniti? Po mojem mnenju lahko rešuje pritožbe na analitično oceno delovnih mest le en organ v vsem BRESTU, nikakor pa ne delavski sveti poslovnih enot. Ne glede na to, kateri organ naj bi reševal pritožbe in spremljal analitično oceno, pa bo moral delati bolj javno in svoje zaključke zapisniško posredovati — poslovnim enotam, in odgovor osebi, ki se je pritožila. Do danes vsaj v TP Martinjak namreč ni prišel še niti en sam pismeni dokument od centralne komisije za analitično oceno delovnih mest, kateri so bile odstopljene pritožbe. Odgovori so bili ustni ali pa po telefonski zvezi. Kako naj potem nekdo iz poslovne enote, ki ne dela v tej komisiji, odgovori osebi, ki se je pritožila? Bodimo torej bolj dosledni in natančni pri tako važnih vprašanjih, kot je analitična ocena delovnih mest! F. Tavzelj Potreba po novi delitvi dela v strokovnih službah TP Cerknica Sedanja organizacija strokovnih služb v Tovarni pohištva Cerknica je bila naštudirana in sprejeta pred nekaj leti; ponovno pa smo jo proučili pred analitično oceno delovnih mest. Razlika med prejšnjo in sedanjo je le v tem, da smo pri sedanji pripravi dela ločili v dva samostojna sektorja s svojim vodjem konstrukcije in tehnologije. V čem je pravzaprav potreba po novi delitvi dela? Sedanja služba konstrukcije zajema naslednja delovna področja: — priprava tehnične dokumentacije (kosovnic) tehnične opise za proizvodnjo; — sestavljanje in postavljanje normativov materiala; — strokovno vodstvo pri nadzoru nad izdelovanjem prototopov, vzorcev in novih modelov; — izračunavanje in sestavjanje predkalkulacije; — odrejanje, vodnje in skrb za zaščito blaga; Tehnološka priprava dela pa zajema : — študije za določanje in predpisovanje tehnoloških postavkov; — analiziranje časa in postavljanje norm; — operativno uveljavnjanje tehnoloških postopkov; — študije in načrtovanje raznih tehničnih pripomočkov, rezil in ostalega drobnega orodja. S sedanjo delitvijo dela smo tehnologom odvzeli najosnovnejše, s čemer bi se morali pravzaprav ukvarjati. Poleg tega, ko določa vrstni red, kje, na katerem stroju bodo izdelali posamezno operacijo je nujno tudi določiti, kakšen material je potreben za to operacijo. Na primer: Tehnolog določa, na katerih strojih bodo obdelovali recimo rlogo za neki izdelek. Tehnolog na tanko pozna, kakšne nad-mere potrebuje posamezni stroj, da bo dosežen optimalni rezultat. To pa po naši delitvi dela določa konstruktor, oziroma normirec surovin ali materiala. Ali se vam ne zdi, da tu nekaj ni prav? Konstruktor je strokovnjak za konstrukcije, ne more pa vedeti, ker ne dela na teh področjih, kakšne dimenzije surovin bo rabil, da bo lahko dobil tako ali drugačno nogo. Enako je pri ostalih materialih. Poglejmo na primer samo nabavo lepila za furnirko robov »Stefani«. Ugotovljeno in znano je, da furnir-ka robov doseže najboljše kvalitetne in količinske rezultate z lepilom EOSTIK. Pojavila se je konkurenčna firma, ki proizvaja lepilo Jovvat. Lepilo je v primeru z eotikom precej cenejše, zato so se planerji materiala hitro odločili, da ga nabavimo, že po prvem nezadovoljivem preizkusu vzorca. Logična posledica tega je bila problematika pri furniranju robov. Kvaliteta je nezadovoljiva, učinek mnogo slabši. Kaj ob tem lahko ugotovimo? Planerjem materiala je bilo pri odločanju o nabavi vrste lepila osnovno merilo cena, ne pa vse komponente, ki so potrebne za izbor materiala. On kot subjekt ni neposredno angažiran pri reševanju tehnološke proizvodne problematike in jo v take potankosti kot tehnolog ne pozna, zato se je brez večjih pomislekov odločil za nakup novega, cenejšega lepila. Če bi ta probem obravnaval tehnolog s tehnološko ekonomskega vidika, bi prav gotovo take napake ne napravil. Takih in podobnih primerov bi našteli lahko še več. Če o vsem tem dobro in globlje razmislimo, pridemo do zaključka, da mora o dimenziji, vrsti in kvaliteti materiala odločati tehnolog, ker le on pozna postopek in načine dela in je zato le on sposoben in pristojen to določati. Tako bo tehnolog lahko povsem odgovoren za svoje delo, v sedanjem primeru pa se to prepleta med njim in normir-cem materiala. To spoznanje pa terja novo organizacijo, oziroma bolje rečeno, novo delitev dela. T. Kebe Mnenja o predlogu poslovne politike 1968 (Nadaljevanje z 2. str.) Rad bi poudaril še to, da bi bilo zelo umestno, če se bodo povišali osebni dohodki, da se delavcem pri kaže povečanje ločeno od rednega zaslužka. lahko zaključili, da so načela ekonomske politike pravilno zastavljena. Najbolj si nasprotujejo mnenja pri vprašanju o ukinitvi dodatka na stalnost, vendar mislimo, da ob ukinitvi vseh ostalih dodatkov in ob Ivan Skrabec, skladiščnik TP Martinjak To je nekaj mnenj o predlogu ekonomskih načel za poslovno politiko v letu 1968. Mnenja so različna in nasprotujoča, vendar bi prenehanju pogojev, ki so vpeljavo tega dodatka narekovali, tudi ta nima osnove za nadaljnji obstoj. B. Mišič — F. Mele Vletu 1968 novi poslovni prostori TRGOVINA S POHIŠTVOM — OSREDNJE VPRAŠANJE ® SINDIKAT IN MLADINA DOBITA SVOJE PROSTORE ® NOVA DVORANA ® NOVA RESTAVRACIJA ® GARAŽE ZA TOVORNE AVTOMOBILE V zadnjem času se v naši komercialni službi posamezni kupci vse pogosteje oglašajo, ker si želijo nabaviti pohištvo direktno, mimo trgovske mreže. Računajo, da bodo tako ceneje prišli do blaga, obenem pa si lažje izbrali tisto, kar njihovemu okusu najbolj ustreza. Prihajajo predvsem tisti kupci, ki so se že vnaprej odločili, da bodo kupili ta ali oni izdelek in računajo, da bodo direktno v tovarni bolje izbrali. To pa niso edini razlogi, zaradi katerih se kupci oglašajo direktno pri proizvodnji. Znano je, da ima deva, da bi v spodnjih prostorih napravili prostore za sindikat in mladino, kjer bi se lahko shajali in imeli svoj inventar V zgornjem delu pa bi uredili veliko dvorano za razne občne zbore, zbore delovnih kolektivov in druge podobne prireditve. Z urejeno okolico bi tudi Cerknica mnogo pridobila. Vsi prostori bodo ogrevani s centralno kurjavo, tako da bodo uporabni tudi v zimskem času. Novo restavracijo, oziroma jedilnico naj bi napravili ob potoku od sedanje Hrenove hiše navzgor proti novemu mostu. Tam halo. Ta prostor sedaj še gradijo in bo končan ter uporaben v poletnih mesecih. Do takrat moramo proučiti način skladiščenja, prevozne poti, način prevoza in podobno v novem skladišču. Skladišče bo v neposredni bližini glavnih potrošniških središč montaže in pakirnice, ki sta glavna odjemalca reprodukcijskega materiala. Materiali za površinsko obdelavo pa bodo imeli svoje skladišče. Sedanje skladišče repro-materi-alov mislimo preurediti v garaže za tovorne avtomobile. To vprašanje rešujemo že dalj časa, vendar vse do sedaj nismo našli ustrezne rešitve. Za popolnoma novo gradnjo nismo dobili primerne lokacije, kakšnih podobnih starih objektov, ki Dnevna soba Daniela industrija mnogo več posluha za želje in zahteve potrošnikov kot trgovina. V ta namen smo tudi pri nas pred nekaj leti organizirali oddelek za oblikovanje proizvodov. Na lanskih sejmih in razstavah smo že nastopili z lastnimi modeli, ki so med potrošniki vzbudili izredno zanimanje. Nekateri izmed teh so tudi že v rednem proizvodnem programu. Zato postaja vprašanje trgovskega lokala in razstavnega prostora iz dneva v dan bolj pereče. Že vse leto 1967 smo se posamezniki ukvarjali s tem vprašanjem, vendar zadovoljive rešitve ni bilo. Končno smo rešitev le našli. Sedanji prostori Delavske restavracije so izredno primerni za trgovino s pohištvom. Razen notranje dekorativne ureditve ne bo potrebno nobenih dodatnih gradbenih del. Sedanji prostor s točilno mizo bomo preuredili v prostor za pisarno in sprejemanje strank, glavna dvorana pa bo služila za razstavo blaga. Stranke si bodo razstavljeno blago lahko ogledale, tistemu, ki bo kaj kupil, pa bomo izdelek poslali direktno iz skladišča na dom. Trgovina bo nudila tudi druge usluge, na primer montažo na domu, prevoz in podobno. Sindikalna in mladinska organizacija že dalj časa negodujeta zaradi prostorov. V tovarniških objektih ni prostora, ki bi ga lahko odstopili eni ali drugi organizaciji, prostori skupnih služb so prav tako pretesni. Potrebno je najti rešitev izven sedanjih prostorov. Zgradbe nekdanje direkcije ali bivši hlev že vrsto let ne uporabljamo. Spodnje prostore sicer izkorišča restavracija za skladišča in drvarnico, zgornji pa so neurejeni in prazni. Objekt z okolico vred, ki je precej zanemarjena, bi bilo mogoče z nekaj sredstvi lepo urediti. Idejni načrt predvi- naj bi bili tudi novi vhod, parkirni prostor in drugo. Kapaciteta nove jedilnice bo mnogo večja od sedanje, računajo vsaj s 400 sedeži (sedanja 160). Tako bi sedanje pomanjkanje prostorov povsem odpravil, vseeno pa bomo morali topli obrok v dopoldanskem času deliti v dveh izmenah. Skladišče reprodukcijskega materiala bomo, kot določa program, preselili v prostor med novim skladiščem in glavno tovarniško Različni osebni dohodki v EE ali splošno v podjetju pa tudi v drugih delovnih organizacijah so večkrat predmet živahnih razprav; pa naj bo to v primerjavah med različnimi delovnimi mesti ali pri premer-javah zaslužkov na podobnih — enakih ali celo istih delovnih mestih. Da obstojajo razlike med osebnimi dohodki na istih delovnih mestih (delo v več izmenah), se zdi površnemu opazovalcu zelo nerazumljivo, vendar obstojajo možnosti, da pride do razlik. Te razlike povzroča mnogo činiteljev, ki vplivajo na različno storilnost, s tem pa tudi na različne osebne dohodke. Naj omenim samo nekatere či-nitelje, ki vplivajo na delavčevo sposobnost za določeno delovno mesto. To so: njegovo znanje, spretnost, izkušnje, fizična moč, zdravstveno stanje, spol in leta starosti, sposobnost zapažanja, dojemanja, prirojena nadarjenost, stopnja samostojnosti itd. Prav tako vplivajo na delavčevo sposobnost za delo tudi razne okoliščine, kot so: urejenost stanovanjskih in družinskih razmer, zadovoljstvo ali nezadovoljstvo z delovnim mestom, zavest o pomembnosti dela, občutek o pravičnosti prejetega osebnega dohodka za opravljeno delo, pozitivna ali negativno stimulacijo (pohvale — graje), občutek varnosti pri delu, primerno urejeno delovno mesto Najpomembnejši činitelj pa je, hi jih bilo mogoče preurediti, pa tudi ni. Računamo, da bo ta objekt primeren, zlasti še, ker je v neposredni bližini mehanične delavnice. Po programu bi moralo biti vse to urejeno do konca letošnjega avgusta. Prav zato je potrebno, da se izdelave načrtov lotimo takoj, graditi pa pričnemo prve dni, ko bodo ugodni vremenski pogoji. T. KEBE ali delavec dela, ker ga delo veseli (specifična motivacija), ali dela, ker mora, da preživlja družino sebe ali si bo z zaslužkom nekaj kupil (nespecifično motiviran); da ne omenjam negativne motivacije. Torej obstoja možnost različne storilnosti — različne stopnje učinka in s tem tudi možnost različnih osebnih dohodkov že na istih delovnih mestih. Iz tega pa sledi, da razlika v osebnih dohodkih na istih delovnih mestih še ne pomeni, da se je komu zgodila krivica — seveda s tem, da norma pravilno postavljena. Ker obstoja pri dosedanjem sistemu normiranja vprašanje realnosti norme in sicer zaradi tega, ker se ni ali pa se je pri normiranju premalo precizno upoštevala stopnja učinka, obstoja tudi vprašanje o realnosti različnih osebnih dohodkov med delovnimi mesti v EE in tudi med ekonomskimi enotami. Z novim sistemom normiranja, ki se bo pričel uvajati letošnje leto, pa bodo ti dvomi odpadli. Vpliv ostalih činiteljev, ki vplivajo na večjo ali manjšo storilnost in s tem tudi na različne osebne dohodke pa se da zmanjšati s tem, da je pravi človek na pravem delovnem mestu. Razlike v osebnih dohodkih pa bodo tudi še potem, ko bo dosledno zadoščeno socialističnemu načelu »Vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po njegovem delu.« Razlike v osebnih dohodkih pa smo priznali tudi z analitično oceno delovnih mest. T. Bavdek Zakaj različni osebni dohodki? Kako bi omogočili primerne osebne dohodke ostarelim članom kolektiva Že več kot mesec dni je v javni razpravi predlog Centr. upravnega odbora, ki obravnava in nakazuje vsaj začasno rešitev problematike starejših delavcev Bresta. Nimam namena naštevati vseh činiteljev, ki so privedli organe samoupravljanja do razprave o tem problemu. Ker pa do sedaj »formalna« javna razprava ni dala bistvenih pripomb (oziroma jih sploh ni) na predlog ugodnosti za starejše delavce, bom ponovno opozoril na nekatere značilnosti predloga. Predlog je dan v javno razpravo s priporočilom, naj o vsakem primeru dajanja ugodnosti razpravlja delavski svet poslovne enote. Na ta način je prenešeno odločanje na nivo poslovne enote, ki najbolje pozna svoje delavce, organizacijo in s tem tudi možnost objektivne ugoditve prošnji. Delavski sveti bodo ob povečani skrbi za ekonomične jšim poslovanjem na vsak način prišli do zaključkov, da je boljša rešitev premestitev do sedaj dobrega delavca, ki ne more slediti tempu dela, na manj zahtevno oziroma lažje delo ob enakih osebnih dohodkih, na njegovo mesto pa postaviti dobrega delavca, ki z normalnim naporom dosega ali celo presega normative, kakor pa vztrajati na prejšnji zasedbi delovnega mesta. Poleg te prednosti pa ima tak način premeščanja tudi močan psihološko pozitiven učinek na delavce. Res, da je težko izmeriti koliko pomeni delavcu občutek varnosti in skrbi zanj, dejstvo pa je, da so vsa ugodja, ki jih dobiva delavec s strani podjetja pozitivno prenašajo na uspehe pri delu. Predlog obravnava pogoje za dosego ugodnosti, pri tem se mi zdi važno dejstvo, da naj bi dobili ugodnost samo delavci z dolgoletnim delovnim stažem na Brestu, da je vzrok njihove prezgodnje iztrošenosti delo na delovnem mestu in da je delavec s svojim delom do sedaj pokazal dobre rezultate na delovnem mestu in v kolektivu. Tudi določba, ki govori o pogojih, v katerih ima delavec ugodnost, je pomembna, ker zahteva od delavca z ugodnostjo v naprej pričakovane rezultate dela. Na tak način pridobljena pravica do ugodnosti ne pomeni zajamčenega višjega osebnega dohodka. Delavski svet mora o vseh odstopanjih od pričakovanih rezultatov dela razpravljati in v primeru, da delavec z ugodnostjo zaradi subjektivnih vzrokov na delovnem mestu ne dosega pričakovanih rezultatov dela, delavski svet to ugodnost delavcu tudi ukine. Tak postopek spremljanja uspehov delavca odpravi bojazen, da bi delavec z ugodnostjo delal slabo in na ta način vnašal neraz-položenje med sodelavce. Lestvica, ki govori o dolžini staža na Brestu, kot pogoju za dosego ugodnosti, bi morala sloneti na analizi dejanskega stanja v poslovnih enotah. Tako bi lahko na najbolj objektiven način prišli do takega reševanja problemov starejših delavcev, da bi dosegli ekonomsko in psihosocialno optimalne rezultate. V. Harmel Nova vsebina in delitev dela tehnične službe TP Martinjak Meseci, »ko se vračali so stoli«, na katere se je spomnil satirični poet na Silvestra, so za nami. Ni se zgodilo prvič in gotovo tudi ne zadnjič, da se kupec ne strinja povsem z nami glede kvalitete in da pri tem uspe on, ne mi. Kakorkoli že, to je izkušnja več in iskreno bi želeli, da bi bila zadnja. Ni skrivnost, da si je TP Martinjak zadala nalogo osvojiti višjo stopnjo sedežnega pohištva, imenovano tudi stilno pohištvo. Prvi koraki segajo nekaj let nazaj in lahko rečemo, da smo premišljeno opravili. V mislih imam osvojeno proizvodnjo stola SARD AN, danskega pohištva in počasen prehod na stilni asortiman, predvsem grupe Yl Mislili smo že. da je led prebit, a smo morali spoznati, da ni tako. Takrat so mnogo govorili o neresnosti tega ali onega, o neodgovornosti vodilnih ljudi, pa tudi neposrednih delavcev. Želel bi spregovoriti nekaj besed o pripravi dela. Priprava dela kot strokovna služba mora v pravem pomenu besede voditi proizvodnjo. Osnovna zahteva za to je njena sposobnost Da pa je sposobna ali vsaj usposobljena, mora imeti naslednje pogoje: — ustrezno strokovno raven vseh ljudi v pripravi dela, — dovolj ljudi, — določeno prakso in izkušnje, — podporo najvišjih vodilnih ljudi, pa tudi vodilnih ljudi iz proizvodnje. Gotovo nisem naštel vseh dejavnikov, vendar se lahko že nad temi dovolj zamislimo. A pustimo sedaj razmišljanje ob strani. Poglejmo, kaj smo storili za izboljšanje sedanjega stanja: — za strokovno pomoč smo zaprosili na SKS, — izdelali smo nov organigram službe, — izdelali smo podroben opis del posameznih referatov, — razpisali smo delovna mesta za nov strokovni kader, — razdelili smo čisto strokovno delo od administrativnega, — delo smo bolj sistematizirali, — poostrili smo osebno odgovornost in doslednost pri delu. S temi ukrepi bi želeli doseči, da bi bila priprava dela dejansko strokovni vodja proizvodnje in planiranja, S tem pa nalagamo stoodstotno odgovornost vsem referatom. Posamezni referenti morajo zato obvladati področje svojega dela in so tudi edini odgovorni za svoje delo. Tehnološki postopki, normiranje surovin in materialov ter časovni normativi morajo temeljiti na uporabnih znanstvenih metodah, ki pa jih morajo približati sedanjemu stanju in možnostim. Da bi bili posamezni referati kos svojim nalogam, jih je potrebno razbremeniti raznega administrativnega dela (je tudi predrago), nuditi jim vso strokovno in moralno pomoč, skrbeti za njihovo strokovno izpopolnjevanje, omogočiti jim oglede raznih sejmov in razstav ter jih stimulirati k samoini-ciativi. Ni odveč poudariti, da je potrebno ljudi vzgojiti, da za tako delo ne zadostuje samo zahtevana izobrazba in tudi ne samo praksa. Potrebna je življenjska sinteza obojega in ustreznega razumevanja pri tistih, ki naloge dajejo in tistih, katerim je priprava dela namenjena. Ne bom odkril posebne skrivnosti, če povem, da teh pogojev za sedaj še nimamo, da pa imamo najtrdnejšo voljo uspeti v tem. Potreba bo samo doslednost in brezkompromisnost, pa čeprav bo to koga prizadelo. Tudi TP Martinjak bo morala računati z obrtniškim načinom proizvodnje ali pa pozabiti na svoj cilj. Za zaključek naj navedem samo misel vseh avtorjev strokovne in prakticistične organizacije dela: »Za pripravo dela potrebujemo najboljše ljudi.« J. Resnik Razmišljanja o potrebi maloserijske proizvodnje Analiza poškodb pri delu v 1.1967 Tovarna pohištva Cerknica je ena izmed največjih tovarn te vrste v Jugoslaviji. Njen proizvodni program je usmerjen na srednje serijsko proizvodnjo kosovnega furniranega pohištva. Tehnološko je usmerjena na moderno ploskovno pohištvo. Tako usmerjenost je zahtevalo takratno in še sedanje tržišče in reči moramo, da so vodilni ljudje, ki so to predlagali, dobro mislili vnaprej. V zadnjih dveh, treh letih pa opažamo zlasti na zahodno evropskem trgu velik odmik od modernih, preprostih, ravnih in gladkih površin. Vse bolj se uveljavljata in prodirata in klasični in moderni stil. V tem duhu smo se pokazali tudi mi na Salonu pohištva v lanskem novembru. Naši potrošniki, razen posameznikov, niso kazali kakšnega izrednega zanimanja za to vrsto pohištva. Nasprotno pa so želi izredno zanimanje izdelki modernega stila, na primer dnevna soba Daniela in regal Irvin, omara Florida itd. Na osnovi tega lahko zaključimo, da naše tržišče še ni preživelo moderne dobe in še ni zrelo za prehod na stilno pohištvo. Ne glede na ugotovljeno dejstvo pa se mi nehote postavlja vprašanje, kam, v katero smer težita okus in moda? Prepričan sem, da bomo šli po stopinjah razvitejših, naprednejših družb. Zaradi tega bi se morali že sedaj pripravljati na dobo, ko bo potreba po stilnem pohištvu večja in tiste posameznike, ki kažejo interes, nekako zadovoljiti. Menim, da bi naše podjetje z relativno dobro razvito prodajno službo lahko navezalo kooperacijske odnose z manjšimi proizvajalci, ki se lahko gibčneje prilagajajo muham in zahtevam posameznikov. Serija 50 do 100 omar enake dimenzije, oblike in finiša predstavlja za tako proizvodnjo že kar veliko naročilo, naša prodajna služba pa bi jih v svojem imenu brez večjih težav prodajala. V svetu so taki odnosi vsakodnevna praksa, zato bi jih morali razvijati tudi pri nas. V naši soseščini imamo nekaj majhnih obratov, ki bi jih z lahkoto vključili v take programe brez večjih investicij. Treba bi se bilo le resno pogovoriti s predstavniki teh kolektivov in točno razmejiti naloge. Prepričan sem, da bi zadeva uspela. Kooperacijski odnosi so v svetu ekonomska nuja, zato jih razvijajmo tudi pri nas. Nekatera podjetja, ki so pri tem več storila kot pri nas, že žanjejo sadove. T. Kebe Brestov izvoz naprav v ZDA Ko se je leta 1966 tov. Albreht mudil pri pozneje propadli firmi ■lay v Philadelphiji, se je oglasil tudi pri firmi Morse, ki že od leta 1963 kupuje naše glasbene omarice. Ogledal si je način montaže in ugotovil, da je ta organizirana na najbolj preprost in Primitiven način: s pomočjo mizarskih sfor. Gospodu Morseju, lastniku firme je predlagal, naj za montažo omaric napravi tekoči trak z ustreznimi stiskalnicami. Lastnik je predlog takoj sprejel, istočasno pa prosil za našo strokovno pomoč. Ta naj bi bila dvojna: montažo in organizacijo pa je opravil tov. Markovčič. Kupec je takoj uvidel prednosti, ki jih je dobil z novim načinom montaže, zato se je odločil, da poleg stiskalnice, ki jo je prejel spomladi leta 1967, naroči še pet novih. Tudi teh pet so projektirali in izdelali naši strokovnjaki, tov. Albreht pa je 12. januarja odpotoval v Ameriko na montažo. Marsikdo se bo vprašal, kako to, da tehnično manj razvita in gospodarsko bolj zaostala dežela izvaža naprave v eno najbolj razvitih dežel sveta. Da je tudi to mogoče, dokazuje omenjeni pri- Stiskalnice — izdelek Bresta za izvoz v ZDA L Projektirali in izdelali naj bi Pnevmatsko stiskalnico za montažo glasbenih omaric; 2. Organizirali naj bi montažo P® sistemu tekočega traku v Ameriki, Prvo in drugo nalogo so opravili Pasi strokovnjaki. Stiskalnico je načrtovala naša tehnološka služba, s tovarišem Hribarjem na čelu, mer. Seveda pa je treba stvar dobro proučiti: naša naprava je cenejša od naprav, ki jih je mogoče nabaviti v Ameriki. Dober servis tudi na takih področjih odpira možnosti za boljše in uspešnejše poslovanje na glavni izvozni dejavnosti glasbenih omaric. Prav tako pa je tudi kupec vse bolj odvisen. T. Kebe V letu 1967 jo bilo v kombinatu sto dvajset nezgod pri delu. Zaradi njih smo izgubili dvatisoč enajst delovnih dni. Če te podatke primerjamo iz leta 1965 in 1966, vidimo, da se število nezgod bistveno ne spreminja, narašča pa resnost poškodb. Štirje od poškodovancev bodo ostali 30 do 40 % delovni in- Največ nezgod pri delu se je pripetilo zaradi nepazljivosti, ki pa je največkrat le posledica slabe kon-troe. Znano je, da pride do nezgode navadno šele po številnih, ponavljajočih se napakah, ki jih je mogoče že prej ugotavljati in odstranjevati. Sem sodijo tudi napake v odnosu do delovnih dolžnosti. Vse- Gibanje števila izgubljenih delca/n ih dni zaradi 'poškodb pri delu v let 1965,1966,196? 1966 validi. Povečalo pa se je tudi število izgubljenih delovnih dni na poškodbo od 15,1 na 16,7. V analizi niso zajete poškodbe na poti na delo ali z dela. Te sicer prištevamo k poškodbam pri delu, vendar jih moramo zaradi posebne problematike obravnavati posebej. V informacijo naj povemo le, da je bilo v letu 1967 teh poškodb v kombinatu petnajst in da smo zaradi njih izgubili tristo sedemintrideset delovnih dni. Število, pa tudi teža poškodb pri delu je v primerjavi z letom 1966 porastla le v TR Cerknica. V ostalih poslovnih enotah je število izgubljenih delovnih dni, ki jih imamo za najboljši pokazatelj poškodb, ker nakazujejo tudi njihovo resnost, močno upadlo ali pa ostalo na isti ravni. Ugotovitve so zaskrbljujoče, čeprav je število poškodb na tisoč zaposlenih v kombinatu še vedno za 23 % nižje od povprečja v slovenski lesni industriji leta 1966, ki znaša sto deset poškodb na tisoč zaposlenih. To povprečje presegata, kot vidimo na diagramu, le poslovni enoti TLI Stari trg in Bazenska žaga; pripominjamo pa, da samo ta primerjava ne pove dovolj, saj ne nakazuje tudi resnosti poškodb. kakor bi moraii, zlasti inštruktorji, pozneje spremljati delo ljudi, ki jih vodijo in ob kršitvah navodil tudi energično ukrepati. Kako pomembna je večja zainteresiranost odgovornih oseb za probleme na področju varstva pri delu, nazorno kaže primer Bazenske žage. Še pred dvema letoma so v tej poslovni enoti izgubili skoraj toliko delovnih dni zaradi poškodb pri delu kot po številu zaposlenih vsaj desetkrat večji TP Cerknica. Ker so odgovornost vodilnih oseb za poškodbe pri delu močno zaostrili, sedaj število poškodb, pa tudi njihova resnost, strmo padata. Da je kontrola dela mogoča le ob ustrezni izobrazbi tudi s področja varstva pri delu, ni potrebno posebej poudarjati. Drugi večji del vzrokov se nanaša na nepopolnosti v tehnični zaščiti strojev in naprav. Omeniti pa moramo, da vsi tovrstni problemi niso tako lahko rešljivi. Zlasti pri nekaterih strojih je zelo težko vsklaje-vati zahteve proizvodnje z zahtevami varnosti pri delu; posebno še, če se način obdelave večkrat in bistveno spreminja. Take specifično tehniške probleme, bi morali reše- vati predvsem strokovnjaki, ki način dela načrtujejo in določajo. Za primer lahko vzamemo konstruiranje in izdelavo šablon za vpenjanje elementov pred obdelavo na stroju. Zaščitna naprava postane brezpredmetna, če šablona ni napravljena tako, da je uporaba varovalne naprave mogoča. S tem se nevarnost pri delu poveča, namesto da bi se z izboljšavami v konstrukciji šablone zmanjšala. Mnogo problemov na področju tehnične zaščite povzročajo tudi neugodne konstrukcijske izvedbe delovnih priprav. Če se s takimi problemi srečujemo pri strojih, ki so bili nabavljeni pred več leti, je to še nekako razumljivo. Nikakor pa se ne sme dogajati, da take pomanjkljivosti zasledimo pri novem, komaj nabavljenem stroju. Študij o tem, kako je rešen problem varnega dela na delovni pripravi, ki jo nameravamo nabaviti, bo moral postati ustaljena praksa, če se hočemo izogniti poškodbam ali pa drugim predelavam, še predno stroj lahko sploh obratuje. Zmanjšanje poškodb pri delu je torej tesno povezano s številnimi problemi, ki obsegajo skoraj vse vrste dejavnosti v podjetju. Zato bomo tudi uspešni šele tedaj, ko bo- Legenold: Število izg. del. cini zarodi poškodb na 10zapadeni h |--1 vlatu 1967 Število nezgodprideLuna. 1000 zaposlenih v 1.1967 125,0 UK TPC TPM TU TIP BZ mo resnost te problematike končno tudi vsi dojeli in se skupno lotili reševanja. Upravičenost take akcije nam med drugim narekuje tudi podatek, da je v kombinatu že zdaj osemin-devedeset raznih invalidov in da to število predvsem zaradi poškodb pri delu nenehno narašča. V. Žnidaršič NERAZUMLJIV ODNOS POSAMEZNIH DELAVCEV 00 SREDSTEV V mesecu novembru 1967 je bilo montiranih pet avtomatov za kokto. Že nekaj let pred tem smo iskali ustrezno rešitev problema pitne vode, oziroma postrežbe z osvežujočimi pijačami na delovnem mestu. Tako smo s podjetjem Slovenija-vino se dogovorili o postavitvi prodajnih avtomatov za kokto. Po sorazmerno nizko ceni so lahko delavci vsak čas si privoščili osvežujočo pijačo. Dejstvo je, da je ta način postrežbe v podjetjih z osvežujočimi pijačami pri nas prvi primer v Jugoslaviji, ki pomeni s stališča podjetja Slovenija vino študij za širšo uvedbo avtomatov, za naše podjetje pa razširitev preskrbe z osnovnimi potrebščinami, oziroma za uvedbo še več avtomatov z različnimi artikli postrežbe, (cigarete, kava, konzerve itd). Dne 29, 12. 1967 pa je bilo ugo- tovljeno, da so trije avtomati pokvarjeni, pokvarili pa so jih nekateri neodgovorni posamezniki, ki jim ni mar sodelavec — kolektiv, pač pa vidijo samo lastno korist po načinu kraje. Iz nekaterih avtomatov je bila pobrana vsa zaloga kokt, oz. denar za porabljeno zalogo. Dejstvo je, da so imeli avtomati največji promet dnevno vsak po 70 steklenic. Po ugotovitvi kraje pa predstavnik podjetja Slovenija-vino ne oskrbuje več, kar pomeni, da so za to prikrajšani delavci, ki so se pošteno posluževali na podlagi potrebe avtomatov, oz. osvežujočih pijač. . Mišljenja sem, da je dejanje ali bolje rečeno kraja storjena predvsem iz objestnosti, ki pa nikakor ni opravičljiva pri tako nizki prodajni ceni kokte. Navedene avtomate je podjetje Slovenija-vino po- novno oskrbelo s kokto dne 15. t. m. vendar bo v primeru ponovne kraje avtomate prisiljeno odstraniti. Nadalje ugotavljamo, da delavci tudi na drugi način in z drugimi oblikami kradejo kokto iz avtomatov predvsem s kovinskimi plo-ščičami, ki so po velikosti in teži enake petdeset dinarskemu kovancu. Med denarjem se je celo našla številka delovnega orodja 589. Delavci so pozdravili uvedbo avtomatov in se pošteno poslužujejo osvežujočih pijač, medtem ko posamezniki ne upoštevajo navodil, da ne govorimo o cenjenosti sredstev, ki so namenjeni njim. Obnašanje posameznikov do avtomatov je vsega obsojanja vredno, nad katerimi se zgraža celoten kolektiv in hkrati odobrava ukrep, s katerim so zaprošeni ustrezni organi, da pomagajo najti objestne storilce. J. Klančar Iz dela samoupravnih organov iMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiii;iiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiniiiiiiiiMMiiiniMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMMii:iiiiiimiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMMiMmmiiiiimiiiiiim | Slab gospodar, malomarnost ali... ? j ~ IIIIIIIIIIIIIIIIIM