UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. L	1.500
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L	3.000
PODUREDNISTVO :	Letna inozemstvo . .	. . . L	4.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410	
Leto XXIII. - Štev. 2 (1133)	Gorica	-	četrtek,	14.	januarja	1971	-	Trst	Posamezna	številka	L	70
Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
Au stiske Podelitev mirovne nagrade
res ni;
V	članku z naslovom »Dva mita namesto vere v Boga« smo govorili o modernem človeku, ki misli, da je postal polnoleten in da je samozadosten v družbi, sloneči na znanosti, tehniki in napredku.
Kaj pa raznovrstne stiske? Ali stiske res ni več? Stiska je, le da si modemi človek v hlastanju zapira oči pred njo.
Kdo bo mislil na stisko, na ogroženost in podobno, ko pa mora svet v stalnem razvoju gledati naprej in ne sme zamuditi niti trenutka, da ga ne prehitijo sile, ki poganjajo razvoj?
Danes res vse hiti. Mladina zgodaj dozoreva, razlike med generacijami se poglabljajo, industrijska proizvodnja narašča, mesta se naglo večajo, promet postaja kaotičen, znanje in tehnični napredek čudovito napredujeta. Kdor hoče obstati, mora stopiti v avtobus, ali pa obleži nekje med trnjem v grapi. Če kdo opozarja na nevarnost, da lahko preveliko hlastanje škoduje človeku in naravi, ne najde razumevanja in je kmalu prištet med preroke zla.
So ljudje, ki imajo dobre namene, ki jim napredek ni edini in poglavitni cilj, ampak le sredstvo za boljši svet in boljšega človeka, a so neučakani, se čutijo nesrečne v napetosti med visokimi in plemenitimi upi in njihovo izpolnitvijo, ki je šele nekje v bodočnosti. Zato tudi oni hitijo, se nočejo loviti s časom ter vidijo v opozorilih na stisko in razne nevarnosti zaviralne sile, zaprtost, reakcijo, neplodno zapravljanje sil in časa. Dejansko je potrebna odprtost, združena s previdnostjo.
RAZNE VRSTE STISK
Stisk je namreč žal zelo veliko na svetu. Nevarnosti in ogroženosti tudi. So stiske, pred katerimi so znanost in tehnika in še bolj seveda nova liipijska »protikultura« z vsem oporekanjem in hašiško omamljenostjo popolnoma brez moči.
Stisk je več vrst. So takšne, s katerimi mora računati vsaka družba, kot bolezni, naravne katastrofe, epidemije, so takšne, ki so posledica slabo urejene družbe, so takšne, ki nam bodo v bistvu ostale vsaj delno nerešljiva uganka do konca sveta, kot so žalost, trpljenje, njegov smisel, tesnoba in podobno in pa takšne, ki so nepredvidena posledica tehničnega razvoja (onesnaženje in okuženje zraka, rek, narave) in še razne druge.
Stiske torej so in moramo z njimi računati, če nam je prav ali ne. So pa dokaz, da človek kljub vsemu ponosu na »kulturo napredka« še niti od daleč ni samozadosten ter se nikakor ne more požvižgati na višjo silo, ki je svet ustvarila in ga ohranja pri življenju. Zato bomo v prihodnje še nekoliko globlje pogledali v to res neprijetno, a vendar obstoječe področje.
Danes naj le na kratko utemeljimo, zakaj je to potrebno.
Stiske in nevarnosti, katerim je človek izpostavljen med naglimi spremembami, se hitro večajo, a niso dovolj zapazile, ker so pogreznjene v globino in ker jih prekrivajo racionalno planiranje, tehnično pojmovanje in miselnost ter napredujoča socialna ureditev družbe.
Drugič je to potrebno zato, ker človek ne vidi naraščajoče nevarnosti, ter njegova sposobnost za kritično dojemanje nevarnosti slabi, odnosno je že oslabela zaradi njegove naivne vere v boljšo bodočnost ter sposobnost, da bo podjetnost znanstveno izpopolnjenega nadčloveka že znala uvesti ter urediti potrebne tehnično-družbene spremembe, pa naj se zgodi karkoli.
In tretjič zato, ker moramo tudi katoličani bistveno, čeprav ne izključno prispevati k pravočasnemu iztreznjenju, če hočemo biti sol in ne pesek v sedanji družbi.
M. P.
Kakor navadno, je svetovni tisk z nekaj besedami ali celo z molkom prešel dogodek, ki se je izvršil na praznik sv. Treh kraljev v klementinski dvorani v Vatikanu, ko je sv. oče Pavel VI. podelil mirovno nagrado papeža Janeza XXIII. skromni redovnici albanskega porekla m. Tereziji Boyarx-hiu, ustanoviteljici kongregacije »Misijonarke ljubezni«, ki že vrsto let deluje v Kalkuti v Indiji ter z izredno požrtvovalnostjo in predanostjo lajša bedo ondotnih domačinov.
To nagrado za mir je ustanovil leta 1963 malo časa pred svojo smrtjo pokojni papež Janez XXlil. Zato se tudi po njem imenuje. Nagrada znaša 15 milijonov lir in naj bi se podelila vsaka tri leta. Letos je bila podeljena prvič.
Mati Terezija Boyaxhiu, po rodu iz Skopja v Makedoniji, je zelo mlada zapustila svojo državo Jugoslavijo. Gnala jo je ljubezen do bližnjega. Prišla je v Indijo, kjer je želela delati za bližnjega. Sprva je poučevala. Kmalu pa je spoznala, da ji je namenjeno drugačno delo.
10. septembra 1946 je ustanovila novo redovno kongregacijo v službi najrevnejših, najbolj zapuščenih. Započela je delo usmiljenja, ki ga vrši med ubogimi po zgledu božjega usmiljenja.
Ena izmed prvih dejavnosti nove redovne družbe je bila pomoč bolnikom in prav posebej umirajočim. Mati Terezija je začela s članicami svoje družbe pobirati po cestah Kalkute umirajoče. Nudile so jim vso možno pomoč, da so lahko vsaj umirali kot je primerno človeku. Pri svojem delovanju se niso ozirale na raso, narodnost in versko prepričanje.
Razmere so zahtevale, da se je s sestrami zavzela za mladino in za pouk. Mati Terezija si nikoli ni prizanašala. Potovala je po širni Indiji in ustanavljala vedno nova središča za pomoč. Delovanje že sega na druge kontinente.
Danes ima kongregacija 30 re*-dovnih hiš v Indiji, v katerih deluje okoli 600 redovnic. Svoje postojanke ima družba tudi v Venezueli, v Avstraliji, na Cejlonu, v
Tudi letos so se zbrali številni izseljenci, domačini in gostje ob Dnevu emigranta, ki je tudi tokrat odlično uspel, številne goste, med katerimi so slovensko listo zastopali deželni svetovalec dr. Štoka, gori-ški občinski odbornik dr. Paulin, tržaški občinski odbornik dr. Dolhar in drugi, sta pozdravila župnik Emil čenčič ter Izidor Predan. V globokih besedah sta oba izrazila svojo bol in bol vse Beneške Slovenije nad težkim problemom izseljevanja. Nočemo, da bi naše doline postale zavetišče le za bolne in starčke, sta dejala govornika, zato je treba postaviti industrijske obrate na naša tla. Oba govornika je občinstvo pozdravilo z dolgim ploskanjem, čenčič je govoril v imenu domače duhovščine, Izidor Predan pa kot predsednik društvo »Ivan Trinko«.
Kot gost je spregovoril tudi čedajski župan, ki se je dlje ustavil pri problemu emigracije in omenil nekaj pobud za zajezitev tega žalostnega pojava. Lansko leto je župan indirektno omenil tudi Slovence,
BISTVO DOBROTE JE RAZDAJATI SE
Podelitev mirovne nagrade ponižni redovnici m. Tereziji, je v svojem govoru dejal sv. oče, vabi k razmišljanju. Prva ugotovitev, ki se pri tem ponuja, je spoznanje, da dobrota obstaja tudi v tem času, da je aktivna, da zmaguje. Koliko je v tem pouka, upanja in tolažbe!
Morda bo kdo imel pomislek, da ni v skladu z evangelijem, če proslavljamo dela usmiljenja, saj bi po Kristusovih besedah levica ne smela vedeti, kaj dela desnica. To drži: dobro delo se mora izvršiti v ozračju molka in ponižnosti, brez kake namere po razkazovanju ali pričakovanju zemeljskega plačila. Toda Gospod je tudi
Italiji, Angliji, Tanzaniji in v Jordaniji.
Naj večjo pozornost vzbuja Mesto miru v Bengaliji, kjer prejemajo gobavci hrano, zdravniško oskrbo, a istočasno tudi delajo, kolikor jim moči dopuščajo.
Kjerkoli so ljudje v potrebi zaradi pomanjkanja ali bolezni, kjerkoli spori med ljudmi povzročajo trpljenje in solze, tja so pripravljene iti mati Terezija in njene redovnice, da prinašajo pomoč in tolažbo.
V	četrtek 7. januarja je namestnik iz državnega tajništva msgr. Benelli predstavil mater Terezijo časnikarjem. Ti so ji potem stavili razna vprašanja. Med drugim, zakaj je izbrala tako obleko — indijski sari in preprosto pokrivalo, za svojo redovno družbo. Povedala je, da obleka redovnice ne sme oddaljevati od okolja, v katerem dela. Zato se njih redovna obleka prav malo razlikuje od obleke, ki jo nosijo indijske žene in dekleta. Nadalje je povedala, da skrbi njena kongregacija za približno 35.000 gobavcev. Na vprašanje, s kakšnimi občutki je sprejela novico o podelitvi nagrade za mir, je rekla, da se čuti nevredno. Vendar je bila tudi vesela, ker bo v pomoč njenim ubogim. Po tem priznanju bo gotovo svetovna javnost še bolj podpirala delovanje njene kongregacije.
ko je dejal, da lahko govorijo svoj jezik, ki je bil žal doslej zatiran. Letos je v kratkem stavku omenil Slovence direktno. Morda bo prihodnje leto dejal, da morajo beneški Slovenci priti do vseh svojih narodnostnih pravic. Prav bi bilo, da bi se to zgodilo!
V	nadaljevanju sporeda so otroci deklamirali nekaj pesmi, nakar je mešani pevski zbor zapel pod vodstvom kaplana Ri-na Markiča več pesmi. Zbor se vsebolj izpopolnjuje, predvsem pa je treba omeniti izredno požrtvovalnost pevcev in pevovodje, saj zbor ni muha enodnevnica, ampak postaja resnična, trdna in živa stvarnost v dosedanjem kulturnem mrtvilu Beneške Slovenije. Daj Bog, da bi pevci in pevovodja vztrajali v tem velikem poslanstvu, ki jim ga je čas naložil v blagor Beneške Slovenije. Samo s takim tihim, vztrajnim delom namreč bomo dočakali dan, ko se bo naša Benečija osvestila in postala živ dejavnik v našam zamejskem življenju.
XXIII.
dejal, da se luč ne sme postavljati pod mernik, ampak na svečnik, da sveti vsem ljudem. Proslavljati torej dobra dela z namenom, da damo drugim dober zgled in jih spodbudimo k posnemanju, pomeni proslavljati Očeta, ki je v nebesih, od katerega prihaja vse dobro (Jk 1, 17). V tem je tudi pomen nagrade za mir, ki jo je prejela m. Terezija.
Če je res, da je v bistvu zla, da se širi in povzroča splošno okuženje, pa velja isto tudi za dobroto. Dobrota teži vedno za osvajanjem novih ljudi in novih področij. Primer m. Terezije to jasno dokazuje. Ob njej smo znova odkrili, kako vsebuje dobrota neizčrpne energije, zlasti če se temu pridružijo osebno žrtvovanje, pogum srca in naslonitev na božjo pomoč. Revščina postane na ta način vir novih bogastev.
Prav v tem je igra božje Previdnosti: da se razkrije človeška dobrota, je potrebna stiska sočloveka. Spočetka je morda sploh ne vidimo ali se nam zdi nerešljiva; toda ko se z njo spoprimemo, presenečeni odkrijemo njeno grozljivost in začnemo spoznavati njeno obsežnost. Toda namesto, da bi se pred njo prestrašili ali se ji umaknili s pota, odkrijemo v njej silno vzpodbudo za nova dejanja ljubezni.
Na ta način postane dobrota dvojno pričevanje: prvo opozarja na poti'ebe bližnjega, drugo pa v molku te potrebe že skuša reševati. Pri tem pride do polnega izraza evangeljski element žrtvovanja, ki spremeni obraz ubogega zlačenca, hirajočega otroka, odvratnega gobavca, nasilnega zločinca v skrivnostni Kristusov obraz. Vedno znova je evangelij v zgodovini Cerkve in človeškega napredka, kjer se je izpolnjeval, prižigal v srcih ljudi veselje do dobrote, zaupanje v življenje idealov in v bleščečo resničnost besed sv. Ireneja: »Božja slava je človek, ki živi.«
V	LJUBEZNI JE KORENIKA MIRU
Vse to ima silen pomen v današnji družbi, ki iskreno išče samo sebe in odkriva silne potrebe svetovnega obsega: nevednost, lakoto, bolezni, delo, minljivost in nevarnost lastnih osvojitev. Sedaj, ko se je prebudila svetovna vest, so potrebne neizmerne energije, ki naj jih človek nudi sočloveku ter mogočne in velikodušne akcije v mednarodnem obsegu.
Prav m. Terezija daje s svojim delom pričevanje o vzvišenosti človeka, ki je podoba nevidnega Boga, ud Kristusovega telesa, ogledalo, v katerem se zrcali naša lastna podoba in se odkriva obraz našega brata v Kristusu. To nas vodi do posebnega odkritja, v katerem počiva skrivnost miru: vsak človek je moj brat. Ni mogoč noben trajen mir, če ne bo zgrajen namesto na ravnotežju sil, interesov in pogodb na bratstvu ljudi. Bratstvo in mir sta po vsebini istovetna. Eno kot drugo imata svojo skupno koreniko v ljubezni. Kdor se svetu predstavi kot apostol ljubezni, je istočasno apostol bratstva in glasnik miru.
To je tudi razlog, zakaj je prav m. Terezija letos prejela nagrado Janeza XXIII. za mir. Izročena je bila osebi, ki je tega vredna in ki se bo še naprej prizadevala, da po delih ljubezni svet pride do neskaljenega miru.
Slabše kot; pod kapitalisti
Že nekaj časa polagajo od Ljubljane proti Kopru koaksialni kabel. Delo je kot najcenejši ponudnik prevzelo podjetje In-ženiring-Progres iz Beograda. Delavce si je podjetje poiskalo predvsem v Južni Srbiji.
Nekaj dni pred novim letom je pa skupina 140 delavcev dalo opustila in se iz protesta vrnila domov. Ti delavci so prišli iz Srbije konec novembra. Nastanili so jih v zapuščeni baraki v Kozini. Spočetka so vsi ležali kar na tleh. V sobe so spravili tudi do štirideset ljudi, tako da so morali stopati drug čez drugega. Šele ko je pritisnil mraz in se premočeni delavci niso imeli kje ogreti, so poskrbeli za nekaj peči. Hrano so dajali delavcem, čeprav so delali na težavnem, burji izpostavljenem področju, le dvakrat dnevno: dopoldne so jim enolončnico pripeljali na delovišče, popoldne pa so jo dobili, ko so se vrnili z dela. Za hrano in prenočišče so jim zaračunali dnevno 12 dinarjev. Ko je nekaj delavcev zbolelo, se je odkrilo, da niso mogli dobiti zdravniške pomoči, ker jih podjetje ni bilo zavarovalo. Vse to je pripeljalo do tega, da so se delavci čutili prevarane. Zahtevali so, naj jim do 25. decembra izplačajo zaslužek in jih pustijo, da odidejo domov. Toda zaslužka niso dobili tudi še dva dni nato, zato so prekinili delo in odšli domov.
Najbolj čudna pri vsem tem je bila vloga sindikatov. Ne oni niti razne inšpekcije niso posegli vmes, čeprav ni bila nobena skrivnost, v kako bednih razmerah živijo delavci na tem gradbišču, šef gradbišča se je po odhodu delavcev branil tako, da je krivdo vrgel na delavce, češ da so sami zahtevali, naj jih ne zavarujejo in jim dajejo hrano le dvakrat dnevno, da bi tako več zaslužili.
Ljubljansko »Delo«, ki je 6. januarja o tem sporočalo, zaključuje svoje poročilo: »To, kar so do sedaj delali z delavci, je nekaj, za kar bi moral nekdo odgovarjati, in to pred sodiščem.«
Toda v socialističnih deželah je vedno vse v redu, čeprav se z delavci postopa kot z zaporniki v koncentracij škili taboriščih ali se gre s tanki nadnje.
Ministrska uredba za slovenske profesorje
Pred kratkim je slovenske profesorje iznenadila objava uredbe prosvetnega ministra Misasija v Uradnem listu (št. 325 od 24. 12. 1970). Uredba predvideva didaktične usposobljenostne izpite za profesorje, ki poučujejo na slovenskih srednjih šolah na Tržaškem in Goriškem. Uredba tudi določa pogoje, ki jih profesorji morajo imeti, da se lahko priglasijo k omenjenim izpitom.
Zastopniki Sindikata slovenske šole iz Trsta so takoj po objavi uredbe šli k tržaškemu šolskemu skrbniku in se z njim pogovorili o nekaterih nejasnostih, ki jih vsebuje uredba. Prizadeti profesorji sc. nato na članskem sestanku pooblastili odbornike sindikata, da se ponovno zglasijo pri šolskem skrbniku za ostale nejasnosti. Prav tako je potrebno, da se sindikalni zastopniki pozanimajo, kako bodo po omenjenem didaktičnem usposoblje-nostnem izpitu profesorji lahko prešli v stalež ter kakšna usoda čaka ostale slovenske profesorje, ki se ne morejo udeležiti tega posebnega didaktičnega izpita, pa so morda že dosegli delni usposoblje-nostni izpit.
Papeževo pismo ob petletnici zaključka koncila
Za peto obletnico zaključka zadnjega koncila je sv. oče 8. decembra poslal vsem škofom posebno pismo, s katerim spodbuja škofe, naj bodo zvesti oznanjevalci božje resnice in trdni pričevalci vere.
V	sredo 6. januarja je sv. oče priporočil vernikom, naj to pismo preberejo, saj gre za stvari, ki zadevajo vse kristjane.
Kdo je mati Terezija?
Dan emigranta v Čedadu
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Mcscc z cm Italoliilti lisk
Pošteno pisanje o podlem zločinu
FINANČNI POLOŽAJ NAŠEGA LISTA
Mnogi naši naročniki, ki te dni plačujejo naročnino za naš list, so nam izrazili svoje začudenje, kako je sploh mogoče, da je v vrstah naročnikov »Katoliškega glasa« dolga vrsta takih, ki ne samo niso plačali naročnine za preteklo leto, temveč dolgujejo tudi za leto 1969 in še bolj nazaj. Tudi mi takega ravnanja ne razumemo. Ali res človek plača šele tedaj, ko mu nekdo grozi s kaznijo ali z odvzemom toka, vode ali patenta? Kje pa je tu čut za poštenost, kje spolnjevanje sedme božje zapovedi, ki pravi: »Ne kradi«. In vsakdo, ki ob koncu leta še ni poravnal naročnine, je ilst okradel. Saj nas je kar sram zapisati, a tako je: naši poverjeniki nam dolgujejo za lani skupaj s posamezniki en milijon tristo tisoč lir!
Ni čuda, da smo na robu finančne zmogljivosti, čeprav bi z lahkoto poravnavali vse svoje obveznosti, če bi naročnina v redu dotekala. Nimamo, hvala Bogu, dolgov, a kako dolgo bomo lahko še vzdržali na zeleni vejici? Vsaka številka stane povprečno 165.000 lir (tiskarna, poštnina, upravni stroški, klišeji, nagrade — zelo nizke — sodelujočim). Vsak teden mora upravnica razpolagati s tolikšno vsoto in dostikrat v začetku tedna še ne ve, ali bo prišla do nje. In tednov je v enem letu petdeset! Pa ne bi bilo težav, kljub nizki naročnini 3.000 lir, če bi vsi, ki Ust prejemajo, že v tem mesecu svojo obveznost do lista poravnali. Naročnikov je zaenkrat še toliko, da bi bili takoj poravnani vsi stroški in še nekaj bi ostalo za rezervni sklad.
Menimo, da bi bila z malce dobre volje vsa naročnina lahko plačana v začetku leta. Naj se nihče ne izgovarja, da za to nuna časa. Kaj pa druge obveznosti, ki jih je treba poravnati? Zakaj se zanje dobi čas? Te dni je bilo treba čakati na poštnih uradih eno uro in še več, da si prišel na vrsto. Seveda: radio, televizija, tarifa za avto, vse to dovoljuje le čas enega meseca. Le katoliški tednik naj čaka vse leto! Res, kako malo zavzetosti za dobro stvar!
Nekateri pravijo, da bi plačali, če bi jih kdo od uprave obiskal na domu. Najprej naj povemo, da nimamo toliko denarja, da bi takega iztirjevalca mogli dostojno plačevati; potem je tudi vprašanje, če bi naročnika vedno dobili doma ali pa razpoloženega plačati. Zmeraj se vrnemo na prvotno: plačevanje naročnine je stvar vesti in zvestobe dobremu tisku. Kdor je tega poln, bo našel denar in čas, da PLAČA ŽE TA MESEC, kar je	dolžan.
Naj nihče ne reče, da tudi ne	more spraviti	skupaj	3.000 lir! Ugotovili	smo,
da najbolj odlašajo s plačevanjem	tisti, ki niso	v	zadregi	za denar; tisti pa,	ki so
z denarjem vedno na tesnem, so najbolj zvesti	in redni	plačniki. Ker sami	vedo,
koliko jim vsaka lira pomeni, zato razumejo tudi potrebe lista in se ne pustijo prositi za plačan j e naročnine.
Če pa bi kdo kdaj takoj ne mogel izpolniti svoje obveznosti do lista, naj samo obvesti njegovo upravo. Naj bo gotov, da bo našel polno razumevanje s strani uprave in list prejemal še naprej, če treba, tudi zastonj, dokler se ne opomore v svojih financah. Le eno ni pošteno: list prejemati, pa nič odgovoriti in kasneje, ko se pošlje terjatev, list celo odpovedati. Takih naročnikov si pa res ne želimo!
Paolibitev Cerkvi - kaki ilrinki?
Naj obširnejša med letošnjimi celjskimi mohorjevkami je 206 strani obsegajoča knjiga Vladimira Truhlarja KATOLICIZEM V POGLOBIT VENEM PROCESU. Kratek pohvalen predgovor ji je napisal mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. Avtor knjige, ki je teolog (in tudi pesnik: z njim me vežejo prijateljska čustva še iz gimnazijskih let) mi ne bo zameril, če kot laik navedem nekaj pomislekov, ki mi jih je prineslo nje branje.
Truihlarjeva knjiga je povzetek vsega oporečništva v rimski Cerkvi, ki ga je sprožil II. vatikanski koncil in ki se sklicuje na poziv Janeza XXIII. po »aggior-namentu« Cerkve. To gibanje je naperjeno proti njeni dosedanji strukturi, pa tudi proti dosedanjemu tolmačenju nekaterih verskih resnic oziroma pojmov, kot so: papeževo prvenstvo in nezmotljivost, papeška in škofovska avtoriteta, spolnost, zakon, celibat, izvirni greh, Kristus in vstajenje, evharistija, katoliški tisk itd. Knjiga obravnava pojave, ki danes katoličana posebno zadevajo in izzivajo, npr. holandski katolicizem (in katekizem), po-litičnocerkvena desnica v Latinski Ameriki (in težnje po reformah istotam), primer »Isolotto» v Florenci, okrožnica »Humana« vitaem, vprašanje demokracije in kritike v Ceiikvi, odnos Cerkve do socialne revolucije itd. Občutek imaš, da je ni več stvari v Cerkvi, ob katero se — v želji po prenovitvi — ne bi bilo moč spotakniti.
Vsebina knjige je razdeljena na 61 poglavij. Seznam literature na koncu (od slovenskih avtorjev sta zastopana Grmič z Razgovorom za »Glas koncila« in Kocbek z Listino), pa tudi opombe, ki jih je 82, dajejo knjigi izrazito znanstveni pečat, zato terja branje dokaj umskega napora. Odtehta ga jezik, o katerem lahko rečem, da je zgleden.
Krize v sodobni Cerkvi nihče ne taji — toda vprašanje je, ali jo take knjige, kot je ta, večajo ali manjšajo. Pisec se je očitno postavil na stran oporečnikov ali progresivnih teologov, kakršni so: holandski kardinal Suenens, prof. Karl Rahner (Truhlarjev kolega na rimski papeški univerzi Gragoriani), mladi in strastno bojeviti dr. Ilans Kiirig, profesor v Tiibin-genu, jezuit Sohoonenberg, teolog Schille-beeckx in še cela vrsta drugih. Obilno jih citira (največ Kiinga), dasi pogosto prehajajo v jedkost in sarkazem. Priznavaš jim spretnost izražanja in učenost, a kratkosti in umerjenosti najdeš bolj malo. Ob mnogih drznih trditvah se vprašuješ: ali je ta človek sploh še katoličan?
Tisti, ki nedvomno največ trpi zaradi takega pisanja, je papež. Tudi Pavlu VI. ta knjiga ne kadi. Mnoge bo posebno zadelo 16. poglavje: »Čredo« Pavla VI. Ta-
Druga svetovna vojna je našemu ljudstvu prinesla ne le okupacijo sovražnika in nasilje nad nezaščitenim ljudstvom, temveč tudi spopad dveh nasprotujočih se ideologij, ki se je razvil v pravo državljansko vojno in socialno revolucijo ter končal z zmago komunizma. Zato je zgodovina tega obdobja slej ko prej zelo občutljivo poglavje, ki ga bo težko natančno in povsem objektivno izčrpati. Priti bodo morali zgodovinarji, ki niso bili osebno in aktivno soudeleženi v dogodkih tistega časa, da bodo lahko napisali pravično oceno in nepristransko razčlenili vsa dogajanja, ki so se v letih od 1941-1945 zvrstila na slovenskem ozemlju. Zgodovina ni pravljica; zato tudi ne more biti pisana v črno-belem stilu pravljičnih junakov!
Tako so sedanji nositelji oblasti v Sloveniji in njih pristaši v zamejstvu vse preveč krivično in površno vsa leta po končani vojni do danes vse pripadnike na-
kole se začenja: »Ob zaključku ”Ieta vere” je Pavel VI. 30. junija 1968 izjavil svojo "veroizpoved”. Besedilo je v Sloveniji poznano.« Truhlar bi bil moral tekst ponatisniti pač tudi v tej knjigi, ko je že navedel njega kritiko (ki doseza višek v sta viku: »Nič drugega ne preostane kakor zapreti vse centre teologije in razposlati ploščo iz Rima«).
Presenetljivo je, da prihaja danes posebno ostra -kritika Cerkve iz vrst jezuitskega reda, ki je bil dolga stoletja nje poglavitna opora, »prva legija«. Primerov, kam to uporništvo proti vsem dosedanjim normam v življenju Cerkve lahko privede, je nešteto. Naj omenim samo enega! V nedeljo 3. oktobra 1970 je v Amsterdamu maševal jezuit Huub Oosterhuis, poročen že pet mesecev, stregla pa sta mu dva redna in en bivši jezuit. Pri maši je bilo navzočih 222 ljudi. Kaj naj si preprost vernik misli o tem?
Zal mi omejeni obseg tega poročila ne dopušča, da bi navedel vse pripombe, dvome in ugovore, ki jih je Truhlarjema knjiga zbudila v meni. Brez pridržka priznavam piscu osebno zavzetost, da bi se Cerkev v svojih strukturah ter v razlagi verskih in moralnih resnic prenovila v Duhu, se poživila in se približala sodobnemu človeku. Gotovo bo treba marsikaj predrugačiti. Nekatere stvari, npr. rimska kurija, imenovanje kardinalov, funkcija papeških nuncijev itd. res kličejo po reformi. Toda kje je meja med plemenito težnjo oporečnikov in koketiranjem z okusi potrošniške družbe, ki ne mara odpovedi, trpljenja, Križa? Nekje pač mora biti meja med rahljanjem v stoletjih zaprane zemlje, iz katere živi in raste Cerkev, ter preglobokim zasajanjem motike, ki lahko ogroža same korenine.
Ne vem, koliko med desettisoči mohor-janov v Sloveniji bo Truhlarjev KATOLICIZEM V POGLOBITVENEM PROCESU prizadevno prebralo, saj niti po tematiki niti po slogu ni za maso. Gotovo pa bo knjiga zbudila vsakovrstne odmeve. Marsikoga. utegne tudi zbegati. Saj bo v slovensko Cerkev zanesla ves nemir, ki se doslej vsaj nazunaj — v pisanju — ni kazal. Duhovi se bodo razdelili in čustva se bodo razgrela. Ali bo slovenski katolicizem, ki so ga usodni dogodki med zadnjo vojno in po nji tako pretresli, razdvojili, ranili in ošibili, prenesel takšno pozdravljanje oporekanja v Cerkvi brez škode? Ali pa bo treba protiutež temu tveganja polnemu sodobnemu modernizmu iskati v knjigi Dietricha von Hilde-branda »Trojanski konj v Mestu božjem« (Das Trojanisohe Pferd in der Stadt Got-tes. Regensburg, 2. izdaja 1968, strani 390)?
Vinko Beličič
S hitrimi procesi ali tudi brez njih in s še hitrejšimi izvršitvami smrtnih kazni (za več kot 10.000 mož in fantov, vrnjenih konec maja 1945 iz vetrinjskega taborišča pri Celovcu niti formalističnih procesov ni. bilo...) se je dalo ta krivični navzdevek prenekateremu Slovencu, ki se ni strinjal z novo ideologijo ali odobraval metod njenih pristašev.
Med revolucijo je bilo poleg tega na strani zmagovalcev izvršena dolga vrsta pokolov, nizkotnih dejanj in krivic. Zmagoviti režim je potrebovali zato ljudi, ki naj bi imeli »umazane« in »krvave« roke in ki naj bi plačali za grehe drugih, čeprav so bili dostikrat popolnoma nedolžni in še muhi ne bi bili zmožni storiti kaj slabega. Ljudskim množicam je bilo treba reči: »Staknili smo krivca!« Kaj lepšega, če je bil tak »krivec« duhovnik ali Cerkvi predan vernik, saj je hotel komunizem umazati predvsem te vrste ljudi, ki da so narod z »vero« zastrupljali. Nekaj takega
sprotnega tabora označevali za »izdajalce«.
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllllllllIlllllllllllllllllllllllllIlllllIllllllllllllllllllllllllllMIIUIIIIlillllllllllllllllUlIllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllll
V
Občinska seja v Steverjanu
Občinski odbor je pod vodstvom župana Stanislava Klanjščka sklical dne 30. decembra sejo občinskega sveta, katere dnevni red je obsegal kar 15 točk. Kot se je predvidevalo, je bila seja precej dolga in je bilo v več kot peturni debati sprejetih kar 27 sklepov. Svetovalci so izvolili nov odbor Podporne občinske ustanove (ECA), v kateri bodo Hermenegild Podveršič, Marij Maraž, Franc Koren, Jožef Perin in Anton Klanjšček. Odobrili so proračun za leto 1969. Potrdili so zaključek del pri gradnji pokopališča na Jazbinah. Spremenili so občinski stalež uslužbencev, da bo v njem še eno mesto uslužbenca za vodovod. Odobrili so namestitev javnega telefona na Bukovju v trgovini Komjanc ter sprejeli predlog za najem posojila za kritje primanjkljaja za leto 1969.
Pri predlogu o nezaupnici odboru, ki jo je predložilo peit svetovalcev večine, je župan na jasen način razložil, da predlog ni več aktualen, ker komisija, zaradi katere je bil predlog stavljen, že deluje dober mesec. Ker je pa eden izmed svetovalcev vztrajal pri zahtevi za glasovanje, je župan z dobro voljo na to pristal. Rezultat je bil 6:6. Vzdržali so se trije svetovalci opozicije.
Ob koncu lahko priznamo, da se je na tej seji sprejela vrsta sklepov v prid prebivalstva in upamo, da bodo končno nekateri spregledali, da so dobili mandat od ljudi, da sedijo v občinskem svetu zato, da se brigajo za skupne interese in potrebe in da ne uganjajo nesmiselnega dlakocepstva in ne igrajo osebne užaljenosti, temveč da resno in stvarno primejo za delo, saj ga je res veliko.
jo je obiskal, ni odkril nobene nevarne bolezni. Res je že tretji dan po zdravnikovem obisku vstala ter spet začela delati, obenem pa prebirati božično številko »Katoliškega glasa«. Pa se je nenadoma njeno zdravje poslabšalo, tako da so jo v nedeljo 20. decembra prepeljali v bolnišnico v Gorico. Pa je bilo vse zaman. Gospod jo je hotel imeti pri sebi prav za božične praznike. Pravočasno je še prišla iz Oderza njena rodna sestra, ki je redovnica, skupaj s s. prednico. Spravljena z Bogom in ob prejemu vseh zakramentov za umirajoče, ki jih je prejela iz rok bolniškega kurata, je odšla obhajat v četrtek 24. decembra sveti večer med nebeške prebivalce.
Z GORIŠKEGA
IZ ŽIVLJENJA INI A ŠI H LJUDI
ur	V*
Smrt dekleta trpinke -
»Težko je bilo moje življenje, a vseeno sem zadovoljna, da sem ga doživela.« Tako je malo pred smrtjo ocenila svojo življenjsko pot Vida Nanut. Pravilna je bila njena ocena. Pri deveitem letu je že izgubila ljubljeno mamo, ki jo je umirajoča priporočila: »Varujte mi Vido, ker se bojim, da pride v nesrečo!« Morda je mati slutila, kaj čaka njeno hčerko. Komaj štiri tedne potem, 23. februarja 1941, se je ta igrala na železnici. Privozil je vlak in predno ji je uspelo umakniti se s tračnic, ji je presekal eno nogo in desno roko.
Od tedaj je bilo njeno življenje križev pot, a kljub temu ni omagala. Učila se je in pomagala doma, kar je mogla, čez deset let je zbolela na pljučih. Bila je v raznih sanatorijih, končno v goriškom. Povsod so jo radi imeli, ker je bila potrpežljiva in delavna.
Po 30 letih trpljenja jo je v nedeljo 10. januarja Bog poklical k sebi, da ji izpolni svojo obljubo: »Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.« Vaščani so se v torak solznih oči poslovili od junaškega dekleta, pevci pa so ji v domači cerkvi zapeli pesmi slovesa.
Gabrje - Boškim
Na dan pred božičem 24. decembra 1970 je zvon kuracijske cerkve v Gabrjah oznani! smrt komaj 32-letno Marije Mihaele Tommasi (Tomšič) iz Boškinov. Pokojna je živela s svojimi starši in opravljala vsa kmetska dela brez razlike. Vedno je bila videti zdrava in dobre volje. Osem dni pred smrtjo je zbolela, toda zdravnik, ki
Štandreska kronika
Poleg mnogih prireditev v dvorani v štandrežu naj omenimo tudi (božičnico, ki jo vsako leto ob prizadevanju skrbnih učiteljic pripravijo osnovnošolski otroci. Letos se je vršila 10. januarja.
■Na levi strani odra so otroci pripravili jaslice, ob katerih so peli, deklamirali in recitirali božične pesmi. Vsak razred je pripravil nekaj programa. Ob koncu pa so otroci uprizorili igrico »Božični dar«, ki jo je spisala Ljubka Šorli, pripravila pa Ivanka Zavadlav. S presenetljivo gotovostjo, z odločno besedo, z živahnim nastopom ter z velikim ponosom je vsak otrok prišel na oder. Vsi smo jih občudovali, bili smo polni veselega razpoloženja, radi bi jih bili še poslušali, toda po dvournem programu so nam otroci z odra želelilahko noč.
* * *
Na dan sv. Treh kraljev smo imeli v , gosteh koroško mladino, ki je nastopila v župnijski dvorani z znano igro »Dnevnik Ane Frank«. Izvajanje mladih igralcev je občinstvo zadovoljilo, saj je bilo podano prepričljivo in celotna uprizoritev je bila na dostojni umetniški ravni.
Naš sprejem koroških prijateljev je bil topel in prijazen, saj smo se še spominjali, kako prijetno smo se počutili med koroškimi brati, ko smo nastopili v Šentjakobu v Rožni dolini z igro »Glavni dobitek«.
* * *
Veliko zanimanje vlada v vasi za kuhinjski tečaj, ki se bo pričel prihodnji teden v župnijski dvorani. Vodile ga bodo šolske sestre iz Trsta in bo trajal več kot mesec dni trikrat tedensko.
Božičnica števerjanskega društva
Na sv. Tri kralje je prosvetno društvo »F. B. Sedej« priredilo božičnico. V dvorani Župnijskega doma se je zbralo veliko
občinstva, ki je z zanimanjem sledilo izvajanju domače mladine. Nastopili so namreč otroci s svojim zborom pQCj vodstvom Snežiče Černič ter ob prelepi spremljavi Hermana Sroberniča na elektronskih or glah, ansambel Lojzeta Hledeta, števerjan-ske skavtinje ter člani dramskega odseka Alenka Terčič, Edi Hlede, Anka in Snežiča Černič, Marjanka Srebemič ter Ida, Agata in Simon Komjanc, ki so brali božične odlomke ter pasmi slovenskih pesnikov in pisateljev. Vse točke je povezoval Marjan Terpin. Prijetno presenečenje sta
pripora-
vila s kitaro in mandolino Aleš Pintar in Robert Beretta, ki sta izvajala božične motive.
se je pripetilo našemu nepozabnemu zavednemu slovenskemu duhovniku in 'pesniku Ladu Piščancu.
Sestra narodnega heroja Janka Premrla-Vojka je v zadnji številki »Zaliva« razkrila svoje mnenje o tem idealnem duhovniku, ki so ga naši komunisti 3. februarja 1944 skupaj s štirinajstimi drugimi v Cerknem odpeljali, češ da so krivi pokola 49 mladih gojencev partijske šole, in vse nekaj dni nato nekje v bližini Cerkna pobili. Danes je dokazano, da je major Hrast iz partizanskih vrst izdal obstoj šole Nemcem, a duhovnik Lado Pi-ščanc s sobratom Ludvikom Slugom in drugimi trinajstimi še vedno čaka na vrnitev časti in na krščanski pogreb.
Radoslava Premrl je zvesta svoji premočrtnosti izrazila v omenjani številki svoje pomisleke o upravičenosti umora Lada Piščanca. Priznati moramo, da je avtorica z vsem pogumom, človečnostjo in poštenostjo obdelala trpko stran tega tragičnega dogodka. Pa pustimo jo govoriti samo:
Lepega jesenskega popoldneva sta potrkala na naša vrata dva partizana. Šla sem jima naproti in prvi, lep, postaven partizan inteligentnega prijaznega obraza se mi je predstavil: »Edvard Kokolj-Martin, pokrajinski politični inšpektor«. Ko je tovariš Kokolj hotel govoriti z menoj, sem ga peljala v svojo in sestrino sobo, drugi pa so kramljali v kuhinji.
In ko sva nekoliko utihnila in zrla tja proti Čavnu, sem se jaz nenadoma spomnila, da je njegov glavni stan nekje v Cerknem, zato sem ga vprašala, naj mi kaj pove o strašnem pokolu gojencev partijske šole in o usmrtitvi kaplana Lada Piščanca in drugih obsojenih zaradi te izdaje. Dodala sem, da ne morem verjeti, ne razumeti, kako bi mogel postati izdajalec zaveden Slovenec, ki je povrhu še duhovnik. Povedala sem mu, kako je gospod Piščanc prišel v Šembid pred drugo svetovno vojno nadomeščat našega župnika, ki so ga bile italijanske oblasti internirale. Mladi smo ga bili zelo veseli, ker se je znal vsem približati iri nas ni delil v dobre in garjave ovce. Da, meni se je zdelo, da je prinesel v vas drugačnega Boga, Boga, ki je razumel ljudi-Tovariš Kokolj je bil dober poslušalec: ker sem imela vtis, da ga vse zanima, da rad posluša, sem mu povedala o svoji velikonočni spovedi leta 1941. Starši in Ciril so bili v zaporu, Janka so odpeljali nazaj v edinico nekje na italijanskem jusu- ostala sem doma sama z mlajšo sestro m bratcem. Mene je vsak dan bolj razjedalo sovraštvo do krivičnih italijanskih oblasti. A k velikonočni spovedi sem morala iti, ker drugače bi bili starši preveč žalostni. No, šla sem in tukaj povedala spovedniku, zakaj sem prišla, kako sem razpoložena in pa, da se tega nikakor ne kesam niti ne mislim kesati se. Gospod Piščanc mi je dolgo govoril o človeških krivicah, o zmotah in sovraštvu, o ljubezm, ki je ni, kjer bi morala biti in še o marsičem drugem, kdo bi se spomnil. Vem, da sem, ko sem odhajala domov, olajšano pomislila, da me njegov Bog ne obsoja, da njegov Bog razume, da ne morem čutiti drugače. In naj bi bil lak človek sposoben izdaje, smrti toliko mladih ljudi?
Tovariš Kokolj je odgovoril, da so odkrili vohunsko organizacijo, katere niti so vodile v Cerkno. Rekel je, da se je mnogo popoldnevov sprehajal z gospodom Piščancem in ga skušal na vse načine pri-praviti do tega, da bi se kakorkoli izdal ali zapletel v protislovja. A vse zaman, ker je bil gospod Piščanc zelo inteligenten človek in tudi nadvse spreten sogovornik. Jaz sem tedaj zamišljeno rekla: »Bog ve, morda pa ni bil tako strašno inteligenten in spreten, morda je bil samo nedolžen.« »Ne, ne,« nestrpno odgovoril tovariš Kokolj, ‘>vse mti’ vse zveze so vodile v Cerkno.« — »Ampak,« sem hotela spet ugovarjati, kajti to se mi še ni zdel dokaz. Pa me je tovariš Kokolj spet prekinil: »Pustiva to zadevo; povedal ti bom raje, kako vpliva lepota na sodnike...«
Tovariš Martin je bil pristen. Spraševala sem se, zakaj mu s tako lahkoto vse zaupam in edino, kar sem si znala odgovoriti, je bilo, da je res simpatičen... Ob njem sem predvsem čutila, da ima vest, ki zna presojati in gledati v človeka. Morda nisem zaradi tega tako za hudo vzela njegovega izmikanja v zadevi gospoda Piščanca Nasprotno, zdelo se mi je, da morda ni vsega povsem dognal in da mo nQ_ če o tem govoriti- Pa tudi vedela nisem, kakšno vlogo >e 'Zral 1>n te,n Procesu... Temna postava kaplana Piščanca, kje je obležala? Kako se je on poslovil od življenja, ki ga ie U“bil?- Danes je od tega veselega janta ostal samo še spomin in kupček zemlje tam v hribih...
Teden krščanske edinosti v Trstu
V	tednu od 18. do 25. januarja se po vsem krščanskem svetu že od leta 1910 dalje vrši molitvena osmina za edinost med kristjani. Ne samo katoličani, ampak tudi mnogi protestantje in pravoslavni že dolgo molijo v ta namen.
Tudi tržaški Slovenci hočemo pri tem širokopoteznem gibanju sodelovati. Novo spodbudo naim daje ta mesec »Teden krščanske edinosti«. Glavni poudarek je in ostane pri molitvi. Zato se bomo vsak dan zbirali po naših cerkvah v mestu in na deželi. Duhovniki nam bodo pri sv. maši posredovali duhovno misel, ki nas bo spremljala vsak dan tudi doma in pri našem delu. Osrednja misel tedna bo letos: Marija, mati krščanske edinosti. Torej bo imela letošnja molitvena osmina izrazit marijanski pečat v zvezi z veliko mednarodno marijansko proslavo, ki bo prihodnjega avgusta v Zagrebu, kjer se bo vršilo dvojno zborovanje: znanstveni 6. mariolo-ški kongres in splošni 13. marijanski kongres. Tudi letošnje šmarnice nas bodo pripravljale na ta izreden dogodek, ki bo brez dvoma našel ugoden odmev tudi pri naših pravoslavnih bratih v Jugoslaviji in na Balkanu sploh.
Molivcem po cerkvah naj bi se pridružili tudi ostali verniki doma, zlasti naši bolniki in starejši ljudje, ki naj bi velikodušno darovali svoje trpljenje in težave, po Marijinih rokah, v te velike ekumenske namene.
Teden edinosti hočemo tudi letos začeti s skupno ekumensko proslavo v obliki vzhodne liturgije v staroslovanskem jeziku, ki bo že v nedeljo 17. januarja v kapucinski cerkvi na Montuzzi ob 4. uri po-poldne. Somaševali bodo trije naši duhovniki. Pel bo naš znani ekumenski zbor pod vodstvom dr. Zorka Hareja. Vsem bo na razpolago slovenski prevod za lepše sodelovanje pri službi božji. Prisotni bodo pristopili lahko tudi k sv. obhajilu pod obema podobama.
Takoj po končani liturgiji bo na sporedu še posebno pomembna slovesnost: obiskali nas bodo naši bratje pravoslavni Srbi iz Trsta. V dvorani Marijinega doma (ul. Risorta 3) nam bo najprej predsednik te skupnosti predstavil zastopnike srbske Cerkve v Trstu in začrtal zgodovinsko pot, ki je te naše brate s slovanskega juga privedla v tržaško mesto, kjer so učinkovito prispevali za vsestranski gospodarski in kulturni razvoj Trsta vse do današnjih dni. Nato se bo razvil prijateljski razgovor o vprašanjih, ki nas ločijo pa tudi o vsem tem, kar nam je skupnega. In tega je mnogo več. Tako bomo od blizu spoznali brate, ki nam že stoletja živijo ob strani, pa so nam morda še vse preveč tuji. Priložnost bomo imeli slišati tudi njih cerkvene in narodne pesmi, ki nam jih bo zapel pevski zbor cerkve sv. Spiridiona v Trstu. Tako bo srečanje izzvenelo tudi v kulturni dogodek, ki bo nedvomno obogatil naše znanje o tem bratskem narodu.
Saj je to tudi namen tedna krščanske edinosti, ki je letos dobil novo ime (prej smo rekli: molitvena osmina), da se ne bi kristjani zadovoljili samo z molitvijo za edinost, ampak vsestransko poglobili svoje znanje o vseh ekumenskih problemih. S tem v zvezi je na sporedu tudi predavanje o dialogu .med kristjani, ki bo že na predvečer v prostorih Slovenske prosvete v Trstu (ul. Donizetti 3) ob 7. uri. Med nami bo namreč profesor teološke fakultete v Ljubljani dr. Franc Perko, ki nam bo spregovoril tudi po radiu Trst A med jutranjo mašo iz Rojana in med opol-
dansko oddajo »Vera in naš čas«. Kdor bi hotel svojo ekumensko izobrazbo še bolj razviti, ima tudi v Trstu na razpolago novi vzhodni zbornik »V edinosti«, ki je pred meseci izšel v Mariboru kot naslednik »Kraljestva božjega«, ki je dolga leta izhajal v Trstu z zelo pestro ekumensko vsebino.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu
Nastop koroških študentov v Doberdobu
Dan pred sv. Tremi kralji so nastopili v farmi dvorani v Doberdobu koroški študentje s pretresljivo igro »Ana Frank«. Ob tej priložnosti je bil tudi bogat sre-čolov za misijone. Obisk je bil zelo zadovoljiv. Gledalci so odhajali ob koncu igre notranje pretreseni in zelo navdušeni nad zavzetim podajanjem nastopajočih. Dober-dobska mladina se je pa še nekaj časa pomudila v razgovoru z veselimi Korošci. Vrstila se je pesem za pesmijo in ob razhodu se je zdelo, da so si že stari znanci.
Prošnja staršev z Vrha
Beneški božič v Rojanu
V	nedeljo 10. januarja so gostovali v ro-janskem Marijinem domu igralci in pevci Prosvetnega društva Rečaoj iz Lješ v Beneški Sloveniji. Po koncertu božičnih pesmi v cerkvi sv. Antona Novega so odšli beneški pevci v Rojan in tam zaigrali in zapeli božično skrivnost, ki ima toliko značilnosti in doživetja beneških ljudi, da so prireditev z vso pravico imenovali »Naš božič«. Prireditve, ki je bila koncert in predstava obenem, se je udeležilo lepo število gledavcev, saj je bila dvorana polno zasedena.
Jedro igre je sicer božična svetopisemska zgodba, a ta zgodba je bila v osrednjem delu popolnoma naslonjena na življenje beneških ljudi, ki hodijo po svetu, tako v Švico, Francijo in drugam in doživljajo nekako isto usodo kot sta jo doživljala Marija in sv. Jožef.
Za uvod zapoje zbor nekaj pesmi, nato pa v prvi sliki oznani angel Mariji, da bo rodila božjega Sina. Po tem prvem prizoru slede slike, ki kažejo beneške ljudi, ko stopajo po poti za sveto Družino. Mlada beneška družina tudi čaka otroka, a ne najde v tujem svetu prenočišča, ko mora prav tako na popisovanje kot sta mo rala Jožef in Marija. Temu osrednjemu delu sledi spet svetopisemska slika Treh kraljev in Heroda in končno slika pastirja in Jezusovo rojstvo.
Posamezne slike povezuje pevec ob spremljavi kitare, nekatere pa veže ves zbor.
Nastop teh neizkušenih igralcev je prisrčen, a tako pristen in veren kot bi ne mogel igrati noben poklicni igralec. Govorica je mehka, domača benečanska. Igrala je cela farna skupnost in to brez razlike: uradniki, delavci, organist in celo kaplan sam, saj je lahko 'kot pastir povedal po domače pridigo o učlovečenju božjega Odrešenika. In prav v tem naravnem nastopu in v popolnoma domači narečni besedi je bila največja moč izražanja in tudi največja prepričljivost te prireditve. Brez dvoma je bila v letošnjem božičnem času eno najlepših doživetij.
Stavkovna gibanja
Na sindikalnem področju so v zadnjem času v Trstu v ospredju nekateri važnejši stavkovni nastopi. Med te spada pomembna večdnevna stavka mornarjev državnih in zasebnih podjetij. Pomorski delavci se potegujejo za reformo socialnega skrbstva. Stavkovno gibanje je imelo za posledico, da niso odplule v napovedanem času iz tržaškega pristanišča nekatere ladje, med njimi tudi prekooceanska »Cri-stoforo Colombo«, ki povezuje Trst s Sev. Ameriko. Prav tako so ostale zasidrane
v drugih italijanskih pristaniščih nekatere ladje, ki so last tržaških pomorskih družb.
Svojevrsten je bil tudi protestni nastop osebja zasebnega avtobusnega podjetja SAP. Ker podjetnik ne upošteva vsedržavne delovne pogodbe, so šoferji in drugo osebje SAP napovedali stavko za nedoločen čas, v soboto dopoldne pa so z avtobusi vozili v sprevodu po mestnih ulicah. Omenjena stavka pobliže zanima naše ljudi na podeželju, saj podjetje SAP vzdržuje večino prog, ki povezujejo mesto z bližnjimi vasmi na Krasu in v Bregu.
Razstava v Tržaški knjigami
Potem ko je zaključil razstavo v Tržaški knjigarni priznani slikar Klavdij Palčič, so se v istih prostorih pojavila na stenah dela mladega Franka Vekjeta. Ve-kjet je pred kakimi desetimi leti dokončal slovenski klasični licej, nato pa se je poleg študija na univerzi posvetil slikarskemu študiju pri prof. Černigoju. V zadnjem času smo opazili Vekjetove slike na raznih skupinskih razstavah, med drugimi v palači Costanzi.
Starši osnovnošolskih otrok z Vrha so vložili na šolsko skrbništvo v Gorici sledečo prošnjo:
Podpisani starši otrok, ki obiskujejo združeni /., II. in III. razred osnovne šole na Vrhu, prosijo, da bi se jim dodelila še ena učna moč.
Prošnjo, ki nam je bila enkrat že odbita, opiramo na sledeče razloge:
1. Razredi so številni: v prvem je pet otrok, v drugem šest in v tretjem osem.
2. Pouk je otežkočen, kajti učenci morajo že v prvem razredu začeti z učenjem še drugega ejzika.
3. Pouk je otežkočen, ker mora biti razdeljen na tri dele.
4. Mi plačujemo iste davke kakor starši otrok, ki imajo popoln pouk v raz.deljenih razredih.
5. V našem didaktičnem okrožju imamo že enega plačanega učitelja, ki ne poučuje.
6. Razpolagamo s prostorom, ki bi lahko služil za šolsko sobo.
7. Občinska uprava je že dala svoje privoljenje.
8. Država bi nič ne utrpela, če bi nam dodelila še eno učiteljsko moč, saj je toliko brezposelnih učiteljev.
Vztrajamo v naših zahtevah, čeravno je šolsko leto že v teku, sklicujoč se na dejstvo, da so v lanskem šolskem letu dodelili slovenski šoli v ulici Randaccio še eno učno moč v mesecu februarju.
Jaslice v Doberdobu
Na novega leta dan je g. župnik po blagoslovu podelil nagrade naj lepšim jaslicam v Doberdobu. Ta hvalevredna pobuda, ki je postala že tradicija, je tako prirasla k srcu doberdobskih družin, da se je razvilo pravo tekmovalno vzdušje. Otroci, pa tudi študentje in starejši mislijo na jaslice že med letom, ko jih pot zanese po kra-ški gmajni. Kaj vsega jim gmajna nudi za pripravo jaslic! Tako so doberdobske jaslice prava kraška pokrajina, kjer ne manjka čudovitih naravnih apnenčastih
Božični koncert u Šempolaju
Na praznik sv. Treh kraljev je bil v cerkvi v šempolaju koncert božičnih pesmi, ki ga je priredil in izvedel moški zbor »Fantje izpod Grmade«. Bila je domača, božično občutena prireditev v lepo okrašeni in primerno ogreti cerkvi sredi prave zimske pokrajine, posejane s snežnimi zameti, preprežene z zasneženimi in ledenimi potmi. In tudi slišati izvajati božične pesmi moški zbor je poseben užitek, ker da izvedba z moškimi glasovi božični pesmi poseben čar. Z druge strani bo vesel vsakdo, ki spremlja življenje in rast tega simpatičnega zbora, ko vidi, da se njegova dejavnost razpreda na vedno širša področja.
že na zadnjem decembrskem nastopu v Kulturnem domu v Trstu v okviru Koroškega večera so Fantje izpod Grmade izvedli Gallusov motet In notnine Jesu, ki pomeni prehod iz okvira domače umetne in ljudske pesmi na področje polifonije in vsebinsko na področje cerkvene ter nabožne glasbe.
In zdaj so v tej smeri pripravili cel koncert, ki je obsegal skladbe mednarodnega repertoarja, kakor sta bili Svem noč, ki je postala nekakšna obča last vse ga človeštva in simbol božiča ter Adeste fideles, cerkvena pesem iz 16. stoletja, ki se v majhnih inačicah in raznih prevodih poje pri različnih narodih. Potem so bile
arhitektur, borovih štorov in lubja, brinja, mahu in bodičevja.
Posebna komisija, ki sta jo sestavljala prof. Marija češčut in dr. Silvan Kerševan, si je skupaj z domačim župnikom jaslice ogledala. Izrazila se je zelo pohvalno ter ugotovila, da so bile vse jaslice skrbno pripravljene. Nekatere so pokazale nemalo originalnosti in finega okusa.
Koroški študentje v Števerjanu
V ponedeljek 4. januarja so v organizaciji prosvetnega društva »F. B. Sedej« ter na pobudo Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice gostovali v župnijskem domu v števerjanu slovenski študentje s Koroške. Topel pozdrav je gostom izrekel predsednik društva Edi Hlede. Prisotno občinstvo, ki je bilo kljub neugodnemu vremenu dokaj številno, in med katerim smo opazili župana Stanislava Klanjščka ter občinske odbornike Cirila Terpina, Heleno Knez in Simona Komjanca, je z iskrenim ploskanjem nagradilo izvajalce, ki so prikazali tragično pot v smrt mladega judovskega dekleta Ane Frank.
V prijetnem družabnem večeru, ki je igri sledil v gostilni Dvor, so se koroški igralci srečali s števerjansko mladino, navezali medsebojne stike in se pomenili o morebitnih izmenjavah raznih kulturnih nastopov.
na sporedu skladbe slovenskih avtorjev, od starejših Riharja in Sicherla do no vejših Laharnarja in Vodopivca.
Svečanost je začel šempolajski župnik Stanko Žerjal, vedno poln zamisli in spodbud, ki je rad dal cerkev na razpolago in pri izvedbi koncerta prizadeto sodeloval, s pozdravom vsem navzočim, pevcem in poslušavcem in z napovedjo koncerta tet njegovih izvajavcev. Sledil je koncertni del z majhnim premorom po peti pesmi, ko je domači organist Bruno Kralj odigrr.l na šempolajskih skoraj novih orglah pri memo skladbo in je za njim župnik Žerjal podal zgodovino božične pesmi Svela noč. Slavje je tudi zaključil domači župnik, ki se je zahvalil izvajavcem in številnemu občinstvu, ki se je tudi od daleč udeležilo koncerta. Besedila pesmi je uglajeno, času in prostoru primerno recitiral Edi Košuta. Zbor je vodil zborov dirigent Ivo Kralj; na električnih orglah ga je spremljal član zbora in devinski organist mladi Herman Antonič, ki je prispeval velik delež pri pripravi koncerta. Lepo sta odpela solo točke Alojz Semolič in Bruno Kralj.
Ljudje, ki so poslušali koncert, toplo želijo, da bi božični koncert Fantov izpod Grmade postal tradicija, da bi ga odslej čuli vsako leto in to želi tudi tisti, ki je te vrstice napisal.	Poslušavec
Mašniški posvečenji v Trstu
V	stolnici sv. Justa je tržaški nadškof msgr. Santin na praznik sv. Treh kraljev podelil mašniško posvečenje dvema novo-mašnikoma. S tir j c bogoslovci so postali diakoni, en bogoslovec je pa postal sub-diakon.
★
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 17. do 23. januarja 1971
Nedelja: 9.00 Po domače z ansamblom Borisa Franka. 9.25 in 11.25 Wengea: Slalom za moške - prenos. 10.35 Otroška matineja: čarobna piščalka. 16.55 Nove melodije. 17.55 Erazem in potepuh - II. del.
18.30 Mestece Peyton - serijski film. Ponedeljek: 18.00 Zgodbe o Tuktuju.
20.35 G. De Maupassant: Sladke igre minulega poletja - slovaška TV igra. 21.40 Živa dediščina: Po cesti do morja, po morju v svet.
Torek: 17.50 Slikarske norčije hrošoka Prismodka. - I. del. 18.30 Niso samo rože rdeče: Mrtvec pride po ljubico. 20.35 Na dnu - francoski film. 22.05 Nokturno: Kajetan Kovič.
Sreda: 12.55 Montafon: Smuk za ženske.
17.55 Čarobna piščalka - serijski film. 19.20 Po sledeh napredka. 20.35 Znanost in človek. 21.25 Ljubezen, ki je ni - reportaža.
21.50	G. Donizetti: Don Pasquale.
četrtek: 12.25 Montafon: Slalom za ženske. 17.40 Zapojte z nami: Kogoj in Osterc.
18.30 Svet, v katerem živimo - film. 19.05 Enkrat v tednu. 20.35 A. Marodič: Kariera. 21.25 Kulturne diagonale. 22.05 Karajan vam predstavlja: R. Schuman: Simfonija št. 4.
Petek: 17.45 A. Dindgren: Erazem in potepuh - III. del. 21.45 Nepremagljivi - serijski film.
Sobota: 12.55 Kitzbiihel: Smuk za ženske.
16.55 Po domače s tremi ansambli. 17.20 Ivanhoe - serijski film. 17.45 Državno prvenstvo v košarki - srečanje Oriolik : CZ. 19.20 S kamero po svetu: Veliki zoo. 20.35 Glasbena križanka. 21.35 Tom Jonec -angleški čelov. film.
llllllllllllll!l!lllllMII!llll!lllllllllllllHI)IIIIIMIilllllllllllllllllllHII}llllllllllinilllllli!lllillllillMI!ll!lllll]lltllllllllllll!H!!IIIIIHIilllllll!IHIIIII!ll!IIIIIIMIII!lllllHIIIIIIIIII!lllllllllllllllllllllllllll^
t Msgr. Janez Hladnik
108
V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
Poleg pametnih razlogov, katere je bilo treba upoštevati, je pa bila najhujša ovira »uradni šimelj«, ki vedno hodi z velikansko zamudo. Pa tudi taki so bili, ki so poskusili najti ugodno priliko, da vtaknejo svoj rilec, če bi le morda kaj iz »korita« tudi njim padlo pod zob.
Zopet in zopet so ljudje prišli pome, naj grem z njimi, sedaj na občino, sedaj do inženirja, sedaj v mesto La Plato.
Kolikokrat smo že prej zbirali podpise, pa je vse padlo v vodo. To pot je pa vendarle šlo naprej. Vsa naša stran Lanusa, ki je po neki estaneiji, ki je že davno ni bilo več, dobila ime »Edčn Argentino«, je bila naseljena samo z delavskimi družinami. Prebivalstvo se je množilo v vedno novih zasilnih hišicah. Peronu je bilo za to, da ima povsod ljudi zares zanj nav-
dušene in v tem dalu ni bilo težko dobiti glasov z dejanji, ki so bila vidna. Oblasti pa mojega sodelovanja niso marale. Kljub temu je sv. Jožef v Pompeju za veliko noč leta 1956 imel ulice tlakovane, drugod po Lanusu pa so ostali v blatu še za dolgo časa.
NEVIHTA SE PRIPRAVLJA
Peron je dobro začel in lep čas tudi dobro vozil. Razumel je potrebe malega človeka in vedel, da bo najbolje uspel, če bo šel vzporedno s Cerkvijo. Zato je vso cerkveno akcijo od začetka podpiral in šel tako daleč, da je vpeljal verouk v vse šole. Toda on je mislil ne kot dober vernik, ampak je politično hotel vpreči Cerkev v svoj voziček.
Ko pa so začele prihajati na dan nečednosti njegovega razmerja do srednješolk in so mu začeli škofje zaradi njegove nemorale stopati na prste, je vzrojil. K temu so ga hujskali še posebej njegovi politični sodelavci, ki so ga hoteli na vsak način zaplesti v boj s Cerkvijo. Zato so ga najprej zvodili na spolzko pot pohuj-
šljivega življenja. Po Evitini smrti ni bilo več ovira njegovi nasladi, toda skrite pa te stvari tudi niso ostale, škofje so ga opozorili na javno pohujšanje, ki iz tega prihaja. On je pa zato napovedal Cerkvi boj. Tega so njegovi masonski petoiizniki komaj čakali. Imel je tri ministre in podpredsednika vlade, ki so bili masoni.
Prva posledica nove preusmeritve je bila odprava verouka v šolah. 1. novembra 1954 je Peron škofe in duhovnike javno napadel v predsedniški palači v Olivosu. Nato so začeli pripravljati načrte, da se Cerkev obdavči in da se razlasti cerkveno imetje. Potem so bile prepovedane vse procesije in javne manifestacije, dočim je Peron šel na javen špiritističen nastop.
Naenkrat se je sprožil val sovraštva proti duhovnikom, tako da sem vsak čas mogel slišati psovko: Cuervo! (krokar), že davno je ta psovka zginila v območju moje župnije.
ZADIVJA VIHAR
Neki večer, ko sem imel ravno sestanek odbora za duhovske poklice, vstopi poli-
cija in zahteva, da dovolim pregled vse hiše. Seveda sem na to pristal. Vedel sem, da ne bodo ničesar našli. In tudi niso. Kaj so pač iskali? Najbrž kake »pamflete« ali »skrito orožje«.
V	takem ozračju je bila prepovedana talovska procesija 9. junija 1955 na glavnem trgu Plaza de Mayo v Buenos Airesu, ki se je pa vseeno vršila. Cerkvena oblast je začela kljubovati. Veličastna verska manifestacija je Perona razbesnila in njegovi pribočniki, zlasti notranji minister judovskega porekla Angel Borlenghi so iskali nato priložnost za popoln prelom. Dali so sežgati argentinsko zastavo in krivdo vrgli na katoličane. Peon je začutil, da zgublja tla.
Teden dni za procesijo je 16. junija 1955 izbruhnila sicer ponesrečena revolucija, ki je Perona tako razbesnela, da ni več vedel, kaj dela.
Tisto noč so zagorele cerkve v Buenos Airesu. Bile so najlepše in najstarejše, vse iz 16. stoletja. V celoti je bilo upepeljenih osem svetišč ter nadškofijska kurija, kjer je zgorel ves arhiv.
Tisto noč, že po enajsti uri, ko jaz o dogodkih v mestu še nisem nič vedel, dobim obisk policije, ki mi pove: »Gospod, z nami boste šli!« Poklical sem hišnika in mu dal naročila, oblekel suknjo, se poslovil od Gospoda, zaklenil vrata in se predal v neznano usodo. Na policijskem komisarijatu sem se srečal s sobrati, z župniki in s kaplani. Strupeno mrzla zima je bila tedaj. Niso delali z nami grdo, toda skrb nas je morila in mraz je pritiskal.
Naslednji dan je bil praznik Srca Jezusovega. Vse cerkve so ostale zaprte. Ponoči so odvedli skoro vse duhovnike. Pač je pa pri Sv. Jožefu ostal g. Janez Malenšek, ki je že bil v svoji sobi ob uri poznega policijskega obiska in ga policija ni imela na seznamu. Tudi v samem Buenos Airesu je polioija pozabila na štiri slovenske duhovnike, ki so živeli v svoji hiši proč od župnišča. Bili so to gospodje Orehar, škrbe, Jurak in Starc.
(Se bo nadaljevalo)
Igra »Ana Frank« v Kat. domu
Potem ko so mladi igralci in igralke slovenske gimnazije iz Celovca nastopili dvakrat na Tržaškem ter v števerjanu in v Doberdobu s pretresljivo igro »Ana Frank«, so se na praznik sv. Treh kraljev 6. januarja popoldne predstavili v Katoliškem domu pred polno dvorano tudi goriškemu občinstvu.
Niso ga razočarali. Vzorno so obvladali besedilo, zelo jasno so besede izgovarjali in tudi v nastopu so bili spretni. Trodelni oder je bil prav posrečeno zamišljen, svetlobni efekti učinkoviti. Seveda je vsebina igre, prirejene po avtentičnem dnevniku petnajstletne judovske deklice Ane Frank, vse globoko presunila. Nehote smo se vprašali, kaj bi se bilo zgodilo z nami Slovenci, če bi bil nacizem zmagal. Zato nam mora biti vsaka igra te vrste povabilo, da se Bogu zahvalimo, ker nas je ohranil, naše sovražnike pa ponižal.
Cesta Bukovje-Krmin
V	sredo 13. januarja je bila oddana na javni dražbi ureditev in asfaltiranje ceste Bukovje-Krmin. Prevzelo jo je podjetje Tacchino. Občino sta zastopala odbornika Ciril Terpin in Simon Komjanc.
Občni zbor moškega zbora »Mirko File j«
Občni zbor, ki je bil 5. januarja, je skoraj v celoti še za novo sezono potrdil prejšnji odbor. Iz tajniškega poročila je bilo razvidno, da ima zbor za seboj zelo uspešno leto glede na število nastopov in uspeha kot takega. Zanimiva so bila izvajanja predsednika Vladimira Šturma, ki zavzato spremlja življenje zbora že več let in najbolj pozna njegove probleme. Poudaril je, da morajo imeti pevci vedno pred
TEDEN KRŠČANSKE EDINOSTI
Od 18. do 25. januarja poteka »Teden krščanske edinosti«, ko vsi, ki verujejo v Kristusa, v skupni molitvi prosijo za zedinjenje vseh kristjanov. Pa ni samo teden duhovne zbranosti in zavzetosti, da bi bili že vsi »eno v Kristusu«, pač pa tudi notranje in iskrene spreobrnitve h Kristusu, da bi mu postali res podobni in se tako v Njem zedinili.
Naj bo pa tudi teden razmišljanja in študija o ekumenskem delu. Lepo prosimo vse naše duhovnike, naj opravijo v vseh naših cerkvah in skupnostih posebne pobožnosti z nagovori in razglabljanjem o krščanski edinosti.
širite med vernike ekumenski zbornik »V edinosti«, ki ga lahko dvignete v Katoliški knjigarni ali na škofijskem ordinariatu v Gorici.
ODBOR ACM V GORICI
Pri zimskem zatiranju škodljivcev na golem drevju in grmičevju imamo to prednost, da lahko rabimo zelo močna sredstva. če temeljito škropimo pozimi, si v precejšnji meri olajšamo zatiranje v poletnem času. Mnogo škodljivcev namreč prezimuje na deblu in vejah. Med temi je nekaj zelo škodljivih, katere le s težavo uničimo poleti. Zato je zimski poseg zelo pameten ukrep. Pred škropljenjem seveda očistimo drevje tj. ostrgamo odmrlo lubje, Ušaje in mah ter ga primerno obrežemo.
V	zimskem času najdemo na vejah in deblu odrasle kaparje ali ščitaste uši (coe-ciniglie), ki so v obliki ajdove luske prilepljene ob lub ali pri zimzelenih rastlinah tudi na spodnji strani lista. Pravtako najdemo v tem času mladiče dlakavih uši, potem jajčeca navadnih listnih uši in rumenega pajka, razne bube in gosenice ter odrasle psiMe in stenice.
Za uničevanje te golazni so pozimi najbolj primerna mineralna olja. Delimo jih v tri vrste:
črna ali antracenska olja dobijo iz premogovega katrana. Zelo so jedka in zato razjedajo kožo, hitinski oklep žuželk in jajčeca. Ker so črna olja najmočnejša, jih smemo rabiti le pozimi za škropljenje golega drevja. Zelene liste bi z njimi gladko uničili. V trgovini imajo razna imena: Agrofitol, Josenil, Vernolio itd.
Rumena olja so mešanica belega olja
sabo to, kar je bistveno pri vsakem kulturnem delovanju. To je najprej njihova osebna čast, razvijanje in plemenitenje glasbenega okusa ter posredovanje tega našim ljudem. Ako bodo imeli člani zbora vse te odlike, bodo imeli tudi pravi odnos do kritike. Kritika, če je resna, bo vedno spodbudila k napredovanju.
Smrt Jerneja Hledeta s Ščednega
V	goriški bolnišnici je prejšnji mesec umrl Hlede Jernej s Ščednega. Pokojnik bi bil letos v februarju dopolnil 85 let. Bil je prava briška korenina. Vzgojil je pošteno in zavedno družino, saj je bila njegova hči Milka vrsto let odlična cerkvena pevka, sin Alojz pa je vseskozi cerkveni pe vec in že dvajset let občinski svetovalec, dolgo vrsto let član občinskega odbora, v katerem je tudi opravljal funkcijo podžupana.
Števerjanci izrekajo družini sožalje, kateremu se pridružujejo tudi člani pevskega zbora in Kmečko-delavska zveza.
Pastirček št. 4
Posebno značilnost dajejo tej številki »Pastirčka« številna pisma mladih bralcev. Kar za pet strani jih je, in še na prvi strani najdemo kot uvodnik spis Tomaža Simčiča iz Trsta »Izlet na Nanos«. Urednik ves zadovoljen ugotavlja, da toliko pisem za eno številko še ni prejel in da je moral nekatera celo odložiti za februarsko številko. Res je ta zavzetost mladih bralcev zelo razveseljiva, saj priča, da ima »Pastirček« velik krog prijateljev in da so le-ti navdušeni za pisanje pisem.
Januarska številka ima novoletni in zimski pečat. To pričajo pesem »Srečno novo leto« (Ljubka Šorli), sestavki »Snežinka in Vetrič« (Branko), »Opazujmo naravo« (Kresnica), »Dedkovi spomini na novoletne praznike« (Ana Marija Frandolič), »Sedimo okoli peči« (Učiteljica Majda) in pesem v notah Jurija Gregorca »Sneženi mož«. Sestavek »Hotela bi biti najboljša prijateljica celega sveta« (A. M.) pa govori o vzorni še ne desetletni deklici Janis Babson iz Kanade, ki je pred smrtjo darovala svoje oči.
Ivo Jevnikar v skavtskem kotičku opisuje zadnja leta ustanovitelja skavtizma Baden-Powella, Marko Jevnikar pove še nekaj o kameri, Branko predstavi tip ljudi, ki si od športnih stav obetajo rešitev svojih finančnih problemov, Mira pa ugotavlja v svoji radijski in kinotelevizij-ski kroniki, da ni več tistih lepih filmov, ki so splošno navduševali in so si jih ljudje želeli ponovno videti. Potem omenja Disneyev film »Cavallo a doppio pet-to«, ki je izjema od te ugotovitve in ne razočara.
-jk
in dinitrokrezola. Tudi ta so zelo jedka. Zato je razumljivo, da jih smemo rabiti 1<' pozimi na golem drevju, škropimo jih v suhem in sončnem vremenu, da se olje hitreje osuši. V trgovini jih najdemo pod sledečimi imeni: Agrofitol, Minitrol, Dini-troil, Fitoil, Gialolio, Capsine itd.
Bela olja so izdelana iz petroleja. Bela jih imenujemo zato, ker pri mešanju z vodo dobijo mlečno belo barvo. Ta olja ne delujejo samo na dotik kot prejšnja dva, ampak tudi na dihala, katere zatrpajo in povzročijo zadušitev živalce. Ime-jo to prednost, da jih lahko rabimo pozimi in poleti, to se pravi, da z njimi lahko škropimo golo kakor tudi olistano drevje in grmovje. Uničijo vse zgoraj naštete škodljivce razen jajčec listnih uši. V trgovini imamo bogato izbiro belih olj: Para-mag, Mibiol, Oliocin, Fitoil, Vaisoil, Coc-cidol, Para-Ravit, Coccitox, Agrumol, Sip-camol, Biancolio, Albolineum, Tecnolio, Oleovis itd.
Belim oljem so pogosto primešani drugi insekticidi, ki dajo pripravku še večjo učinkovitost. Tako najdemo v trgovini mešanice belega olja in parationa ali belega olja ter nikotina in lindana ald belega olja in fentoata. Te mešanice so uporabljive ne samo pozimi ampak še bolj poleti. Paziti moramo le na navodila, ki predpisujejo pozimi močnejše, poleti pa redkejše pripravke.
Inž. Janko Košir
-V	RADIO
h	TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 17. do 23. januarja 1971
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Glasba za čembalo. 10.45 Za dobro voljo. 11.15 Oddaja za najmlajše: »Hči Črnega gusarja«. Tretji del. 11.35 Ringaraja za naše malčke. 11.50 Vesele harmonike. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 »Spomenica«. Dramatiziran roman P. Vol-ponija v dveh delih. 17.35 Revija zborovskega petja. Cecilijanka 70 - 2. del koncerta goriških pevskih zborov. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. Ponovitev ob 18.30. 13.30 Glasba po željah.
18.50 Deželni skladatelji. 19.15 Zbor »A. Zardim« iz Pontebbe. 21.00 Kulturni odmevi.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Otroci pojo. 19.10 Novele Vladimira Bartola (2) »Deklica s košaro«. 19-25 Zbor »Slavec« iz Ricmanj. 20.35 Britten: »Privijanje vijaka«, opera s prologom v dveh dejanjih.
Sreda: 11.40 Radio za I. stopnjo osnovnih šol. Ponovitev ob 18.30. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Slovarček sodobne znanosti - Jevnikar: »Slovenščina za Slovence«.
19.10 Higiena in zdravje. 19.40 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.35 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Pod farnim zvonom župne cerkve v Trebčah. 13.30 Glasba po željah. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 18.30 Umetniki in občinstvo. 19.10 Pisani balončki, rad. tednik za najmlajše. 20.35 M. Remec: »Delavnica oblakov«. Drama v treh dejanjih.
Petek: 11.40 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. Ponovitev ob 18.30. 12.10 P. Benigno: Vpliv zdravil na človeško telo (3) »Kako učinkuje splošna anestezija«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Govorimo o glasbi. Pripravlja J. Ban. 18.50 Sodobni slovenski skladatelji. 19.10 Problemi Krasa (3) G. Montenero-L. Poldini: »O nekaterih aspektih ljudskih običajev na Krasu«. 19.20 Vokalni oktet »Gallus« iz Ljubljane. 20.50 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
11.50 Veseli motivi. 12.10 N. Kuret: Ljudska verovanja in vraže. »Nekaj o sanjah«.
13.30 Glasba po željah. 16.10 Operetni odlomki. 16.30 »Pod svobodnim soncem«. Po romanu F. S. Finžgarja izvajajo dijaki slovenskih višjih srednjih šol v Trstu. Tretji del. 17.20 Sobotni sestanek. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.10 Družinski obzornik. 19.30 Zbor »E. Adamič«. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Stare slovenske ljudske igre: »Andrej Turjaški«. Priredil Mirko Mahnič. 21.30 Vabilo na ples.
OBVESTItA
Prosvetno društvo štandrež bo nastopilo v nedeljo 24. januarja v župnijski dvorani z Gogoljevo komedijo v treh dejanjih »Ženitev«.
Nova »Knjižica«. V prodaji je »Knjižica« št. 27, ki je izšla za božič 1970 in ima naslov »Mir ljudem dobre volje«. Knjižica govori o resnični dobri volji, o zdravem krščanskem optimizmu. Napisal jo je salezijanski duhovnik Franc Mihelčič, ki je invalid. Kadar velik invalid tako zavzeto piše o dobri volji, tedaj je taka skromna knjižica prepričljiva izpoved vedno veselega kristjana dobre volje. Naj bi po tej knjižici posijalo veliko dobre volje v vse preizkušene in trpeče! Cena izvodu 100 lir.
S P # R T
Odbojka. V soboto se je pričelo deželno prvenstvo »serie D«. 01ympia je nastopila na domačih tleh proti moštvu ACEGAT iz Trsta. Na žalost so morali naši odbojkarji kloniti pred tem moštvom. Rezultat je bil 01ympia 0, ACEGAT 3 v setih (8 : 15, 2 : 15, 9 : 15). Za Olympijo so igrali Špacapan M., Valentinčič, Antonič, Špacapan B„ Susič, Kranner M., Devetak S.
V	soboto 16. januarja bodo »plaivi« nastopili v Trstu (telovadnica 1. maja) proti slovenskemu moštvu Breg, ki letos prvič nastopa v D ligi. Pričakujemo, da bodo fantje igrali z novo voljo in da si bodo priborili zmago.
DAROVI
Za Katoliški dom: B. L. 5.000 lir; N. N.
2.000 lir; Artur Koshuta 5.000 lir; De Reja Nada 5.000 lir; Marinič Milka 2.000; družbe-nica N. M. 5.000 lir.
Za Alojzijevišče: Brataševec Marija, Gorica, 1.500 lir; namesto cvetja na grob Marti Černič nekdo s solkanskega polja
3.000 lir; Marinič Milka, Gorica, 2.000 lir; družbenica N. M. 2.000 lir; N. N. ob obletnic ismrti Marjete Bolčina 1.000 lir; N. N. 3.000 lir; G. Mikluš 5.000 lir.
Namesto cvetja na grob pok. Mihaele Tomšič iz Boškinov-Gabrje daruje družina Čevdek, Peč 37, za Alojzijevišče 5.000 lir in za Zavod sv. Družine 3.000 lir.
Z. M. iz Gorice daruje po 10.000 lir za tiskovni sklad Katoliškega glasa, za Zavod sv. Družine in za Alojzijevišče.
Za slovenske misijonarje: Marinič Milka
2.000 lir.
Za cerkev v Stojakovem: Šinigoj Antonija, Trst, 5.000 lir; N. N., Trst, 1.000 lir, Artur Koshuta, Gorica, 5.000 lir; N. N. od Sv. Vincenca 5.000 lir; N. N. iz Rojana
1.000 lir; N. N. od Sv. Vincenca 5.000 lir. POPRAVLJAMO. Darovi, ki smo jih objavili zadnjič v zvezi z Zavodom sv. Družine, se glede družine Vrtovec glasijo pravilno takole: dr. Jože Vrtovec sen. 5.000 lir; dr. Dominik Vrtovec 5.000 lir in dr. Jože Vrtovec junior 5.000 lir.
Roditeljski sestanek. Ravnateljstvo nižje srednje šole v Gorici, ul. Randaccio 10, sporoča, da bo v soboto 16. januarja 1971 ob 18. uri v šolskih prostorih roditeljski sestanek. Vabljeni so starši in njihovi namestniki.
V	okviru ciklusa »Vprašanja sodobnega človeka in naša stvarnost« prireja
SLOVENSKO KAT. AKAD. DRUŠTVO (SKAD) V GORICI
predavanje, ki bo v petek, 15. januarja ob 20.30 v mali dvorani Katol. doma O temi
»ZA ČLOVEKA GRE«
bo govoril dr. ANTON TRSTENJAK, profesor psihologije na teološki fakulteti v Ljubljani.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob smrti naše drage
Vide Nanut
se iskreno zahvaljujemo zdravnikom, usmiljenkam, g. patru iz bolnišnice, domačemu župniku, cerkvenim pevcem in vsem, ki so jo spremljali na zadnji poti.
Starši, bratje in sestre
Štandrež, 12. januarja 1911
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so nam stali ob strani in spremili na zadnji poti našo drago hčerko, sestro in teto
MARIJO MIHAELO TOMMASI
Umrla je v 32. letu svojega življenja
Posebna zahvala gre obema gg. duhovnikoma: domačemu župniku Marijanu Kom-jancu in župniku Mirku Zornu za izvršene pogrebne obrede v cerkvi in na pokopališču; nadalje bolniškemu osebju v goriški bolnišnici; potem nositeljem krste, darovalcem cvetja in vsem, ki so se pogreba udeležili. Tudi se želimo zahvaliti vsem bolničarkam iz kraja Oderzo, ki so prišle na pogreb pod vodstvom njih č. matere in njih dušnim pastirjem.
Žalujoči starši, s. Geltruda, redovnica v Oderzu, brata Virgil in Rado z družinama
Boškini-Gabrje, Nabrežina, Oderzo, Miinchen,
21. decembra 1910
REKLAMNA
PRODAJA
ob otvoritvi prodajalne
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiniiiiiiiiiiiii!iiiiiiiniuiiiiiiiiiiimiiiniiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiini|l,,l,,,,l,Ill,ll,,',i",i'",'|i,iiiiiiiiiiiili
konfekcija
Moške obleke iz čiste volne .	od	11.900 lir
Moški jopiči iz čiste volne	od	7.900 lir
Moške hlače		od	2.900 lir
Moške in ženske suknje .	od	9.900 lir
Ženske obleke iz čiste volne	od	2.900 lir
Ženske hlače in krila . .	od	1.900 lir
GORICA	Corso	Ilalia 51/A
Pridite in prepričajte se o naših solidnih izdelkih, reklamnih cenah in prijazni postrežbi! Gotovo se boste se in še vrnili!
Oljnati pripravki za zimsko škropljenje