'

y

slovenski junak in učenjak.

Življenjepis.

Ob stopetdesetletnici njegovega rojstva

spisal

profesor jYCakso Pirnat v Odrtji.

Ponatis iz Koledarja Dražbe sv. Mohorja za 1. 1906.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

-GN@Vs>-

Celovec 1906.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja.

Ko trombe glas, ko zvon doni
Od verlega moža spomin.

Burger  — Ivan Vesel Koseski.

j den najljubših prijateljev v mojih srednješolskih
letih mi je bil Jozelnov Pepe iz Dovskega;
lep, visokorasel mladenič, ki se je odlikoval
po izredni nežnosti in dobroti svojega srca.
Študiral je sicer dve leti za mano, a kot bližnja rojaka,
doma iz sosednjih si župnij, sva se spoznala takoj pri¬
četkom gimnazijskih let in si ostala prijatelja do
zgodnje, nepričakovane smrti Pepetove. Umrl je pred
tremi leti pri svojih starših v najlepši mladeniški dobi.
Še se spominjam, kako bridko me je pretresla novica
o njegovi smrti. Hitel sem v Dovsko, da se poslovim
od prijatelja in izpregovorim nekaj tolažilnih besed
njegovim, tako hudo prizadetim domačim. Lepega mlado¬
letnega dopoldneva smo ga zagrebli na pokopališču
pri sv. Ajti.

Kadar se spomnim svojih mladih let, vselej vstane
pred mano prikupljiva podoba dragega Pepeta, s ka¬
terim sva presanjala toliko lepih, mladostnih sanj, pre¬
živela toliko prijetnih uric, s katerim sva napravila
več mičnih izletov in izprehodov po prijaznih naših do¬
mačih krajih. Tako sva jo krenila peš nekega majni-
kovega dne iz Ljubljane v Zagorico, v rojstno vas
Jurija barona Vega.

6

V zgodnjem jutru sva se poslovila od mestnega
zidovja in jo mahnila po cesti, ki vodi proti Devici
Mariji v Polju.

Lep je tak jutranji izprehod po ravnem ljubljan¬
skem polju! Na desno in na levo rodovitne njive in
sočni travniki, za njimi prijazni griči in tam zadaj
proti severu Kamniške planine in Karavanke, v za-
hodnjem kotu, za Šmarno goro, pa ponosne Julijske
planine. Srce se raduje človeku ob tako lepem pogledu,
prsi se širijo in srkajo slastno sveži jutranji zrak.

Iz Device Marije v Polju hitiva proti Zalogu, pre¬
koračiva Ljubljanico blizu njenega izteka v Savo in
korakava še nekaj časa po cesti, ki vodi proti Lazom
in še dalje doli ob Savi.

Kmalu dospeva do takoimenovanega Kovškovega
broda. Zažvižgava na ono stran brodarju in mu dava
s tem znamenje, da bi se rada prepeljala črez Savo.
Mož ročno privesla k nama z brodom, ki ga tvorita
dva velika čolna, pritrjena radi varnosti na močni,
žični vrvi.

'V tem ko se voziva črez Savo, opazujeva lahko,
kako se je izpremenila pokrajina. Sava, ki je preje
oblastno valila svoje valove po ravnem ljubljanskem
polju, preide sedaj v ozko dolino. Na desni strani sega
tik do struge nizko, dolenjsko gričevje; na levi strani
se izprva razprostira mala ravan, katero zavzemajo njive
in travniki dolske in šent helenske župnije. A skoro pri¬
tisnejo tudi na levi strani precej visoki hribje do Save.

Ko dospeva črez Savo in odrajtava vozniku nekaj
krajcarjev za voznino, greva skozi Dol proti Dovskemu.
Tu se oglasiva pri Pepetovih starših. Tem veselejše
naju sprejmo, ker sva prišla nenapovedana.

Okrepčava se nekoliko, poveva, da prideva do ju-
žine nazaj, in odrineva naprej po prijazni dovski vasi,
katere hiše zvedavo pogledujejo na naju izza gostega
sadnega drevja. Vas Dovsko je ob nedeljah priljub¬
ljeno izletišče Ljubljančanom.

7

Iz Bovškega stopava proti cerkvi sv. Helene, ki
stoji na nizkem holmu. Tik oh cerkvi se nahaja za-
črneli Žrjavov grad. Tam na desno, ob Savi pa se
beli majhna cerkvica sv. Ajte, katero obdaja skromno
pokopališče. Pravijo, da meče Sava pri sv. Ajti na
suho trupla tistih, ki so se ponesrečili v nje gornjem teku.

Za sv. Heleno se začne najina pot vzdigovati.
Dalje časa hodiva po gozdu, ki spada k preje omenje¬
nemu Žrjavovemu gradu, potem korakava preko seno¬
žeti in preko peščenih njiv. Mimo gorske vasice
Klopce  prideva do druge še manjše vasi — Vrh,  ki
stoji na južnem pobočju Mura  vi  c e. Od tukaj se
nama odpre precej lep razgled.

Globoko doli pod nami ležita na desno Dovsko
in Dol.  Sava poganja oh njiju svoje belopene valove.
Tam v daljavi ugledava kos ljubljanskega polja in del
Ljubljane. Na nasprotni strani Save se dvigujejo hribje,
ki spadajo že k Dolenjskemu, S precej visokih vrhov
naju ondi pozdravljata janška in prežganjska
cerkev. Na levo se nama beli naproti majhna šent-
kriška  cerkev. Malo bliže in niže nego sv. Križ pa
leži tista vas, ki je za danes cilj najinega izleta, namreč
prijazna Zagorica.

V desetih minutah prideva z Vrha v Zagorico in
obstaneva pred rojstnim domom Jurija barona Vega,
namreč pred Vehovčevo  hišo, št. 10, katera mi je
bila znana že iz prejšnjih let. Ta hiša stoji na malo
vzdignjenem svetu, na desni strani kolovoza, ki vodi z
Vrha v Zagorico. Da je to Vegov rojstni dom, pove nama
tudi mala, lesena deščica, pribita na sprednjo stran hiše.

Vehovčeva hiša je majhno, napol leseno, napol zi¬
dano kmetiško poslopje, v katerem je ena soha, kuhinja,
shramba, skedenj, pod njim hlev, vse pod eno streho.
Dozidani del je star kakih štirideset let; poprej je
torej bila hiša za polovico manjša in tam, kjer je sedaj
skedenj, je za Vega bila soha in pod njo hlev, ki je
ostal na svojem mestu.

8

Vas Zagorica ne leži na bogsigavedi kako lepem
kraju. Nad njo se dviga precej strma Muravica, pod
njo pada svet v ozek gorski jarek; na desni strani
zapira daljši razgled parobek, na katerem stoji Vrh,
na levi pa gorski hrbet, katerega venca šentkriška
cerkev. Če pa človek obišče Zagorico v lepem po¬
mladnem času, kakor midva s Pepetom, tedaj, ko po
zagoriških vrtovih cvete sadno drevje, ko je bukovje
gori nad vasjo že pokrito z lepim zelenim listjem in
ko slemena hiš že obletavajo domače lastavice, tedaj
se nekako priljubi ta vasica potniku in napravi nanj
prav prijeten vtisek.

Ko si natanko ogledava Vehovčev dom in lego za-
goriške vasi, jo mahneva po preje opisani poti nazaj
proti Dovskemu. Tam naju je čakala že okusna ju-
žina, proti večeru pa naju je Pepetov oče peljal nazaj
v Ljubljano.

Tako se je vršil najin izlet v Zagorico. Bravca
je popis ^tega izleta seznanil z rojstnim krajem Ve¬
govim. Če se mu kdaj nudi prilika in čas, naj prav
tako kakor midva obišče Vegov dom. Da zasluži dom
Jurja Vega, da bi si ga ogledal vsak zaveden Slo¬
venec, to skuša dokazati nastopni popis Vegovega živ¬
ljenja in delovanja.

I. Vegova mladost.

Od mladosti je bil priden študent.
Mladeniči tedaj imajo zgodaj modrost in
uk iskati; bodo per moški starosti kruh,
čast, inu vesele dosegli.

Valentin Vodnik (Novice 1798, st. 25.)

Dne 31. jan. 1. 1700. se je poročil Jožef Veha,
sin Gašparja Veha, doma iz trojiške soseske v moravški
župniji, z Marino Štefančič v Zagorici. Priženil je njen
dom in mu prinesel s sabo tudi najbrže novo ime: „pri
Vehovcu I. 11 . Jožefu Vehu in ženi Marini se narodi dne
13. avgusta 1. 1703 sin Jernej, ki je po očetu prevzel

9

tudi Vehovčevo kmetijo. Jernej Veha se prvič poroči
24. novembra 1737 z Agato Orehek, po njeni smrti
pa kot vdovec dne 4. aprila 1752 s Heleno rojeno Masel,
doma iz šmohorske soseske moravske župnije.

Sredi osemnajstega stoletja gospodarita na Ve-
hovčevem domu v Zagorici Jernej Veha in njegova
žena Helena. Njuno posestvo obsega dve tretjini na¬
vadnega kmetskega grunta. Skromna je ta kmetija.

Vegov rojstni dom s cerkvico sv. Križa.

Zagoriške njive niso bogsigavedi kako rodovitne, in ta-
mošnji gospodarji se ne morejo hvaliti s sočnimi travniki,
niti z zaraslimi gozdovi. Zato se tudi ne morejo uspešno
pečati z govedorejo, temveč rede v prvi vrsti le drobnico.

A Jernej in Helena Veha sta pridna gospodarja
in pošteno živita sebe in svoje otroke z žulji svojih
rok. Iz njunega zakona se narodi četvero otrok: tri
hčere: Marija, Jera in Polona ter sin Juri.

Sin zagleda luč sveta dne 23. sušca 1.1754. Drugi
dan ga krsti za Jurja moravski kaplan Juri Fik. Botra
sta mu Jožef in Jera Gril.

10

Mali Jurce zraste v zdravega, krepkega dečaka.
V zgodnji mladosti pokaže pa tudi izredne duševne
darove.^ s katerimi ga je obdarila v obilni meri pri¬
roda. Še dandanes živi med starejšim zagoriškim ljud¬
stvom spomin, kako nenavadno brihten je bil mali Ve¬
hovcev Juri. Njegovi zanjki ni ušla nobena ptica.
Kakemu starejšemu, bolj nerodnemu človeku se je rad
zakadil med noge in švignil med njimi brzo naprej,
ko je hotel ta kaznovati razposajenega mladiča.

Jurjevi starši so bili sicer revni, preprosti, a pa¬
metni in previdni kmetje. Zato sklenejo nadarjenega
sina poslati v ljubljanske šole. Kmetskega sina pustiti
šolati, to je bilo za tiste čase nekaj nenavadnega, a
tudi jako dragega. Jurjeva roditelja radovoljno pre¬
vzameta nase težko breme, da izšolata sina. Škoda se
jima zdi, da bi se moral tak bister mladenič s težavo
ubijati za kruhom po strmih zagoriških njivah in pe¬
ščenih senožetih, ko si lahko po svetu pomaga s svojimi
talenti do zložnega življenja.

Jurče mora dati slovo dragi očetovi hiši, ljubljenim
domačim in svojim tovarišem, s katerimi se je po za¬
goriških vrtovih in senožetih igral in nastavljal bri¬
novkam, drozgom in drugim pticam, ali pa hodil ž
njimi doli v dolinski potok lovit rakov in se kopat v
bližnjo Savo. Oditi mu je tja v nepoznano, daljno
Ljubljano, ki jo je večkrat opazoval tam z brega nad
zagoriško vasjo, in katera je bila tako daleč, tako
meglena.

Megleni, neprijazni so Jurčetu tudi prvi časi v
Ljubljani. Pride v mestne šole, med tuje otroke, koder
le poredkoma čuje kako domačo besedo, — koder go¬
spoduje le nemščina in pozneje latinščina. Mladega
Jurja stane nekaj truda, preden se uživi v to tako tuje,
tako nedomače življenje, preden se navadi gosposkih
svojih tovarišev. Bistra njegova glava premaga vse
težkoče. Ob marljivem učenju celo pozabi, kak siro¬
mak da je. Res, siromak! Z doma ne more pričako-

11

vati nikake izdatne podpore; čuti se navezanega na
samega sebe. Tu se ga usmilijo dobri ljudje in ga
preskrbe s hrano, njega siroto, ki mu je umrl že v
šestem letu rodni oče.

Tako dovrši Juri početne šole in se vpiše na licej.
Licej je tedaj nadomeščal sedanje gimnazije. Na liceju
se mu začne že bolje goditi. Ker je vedno med prvimi,
poučuje manj nadarjene sošolce in tako služi sam svoj
kruh. Na liceju je tedaj učiteljeval učeni matematik
(računar) Jožef pl. Maffei, ki je postal pozneje infu-
liran prošt v Stari Boleslavi (na Češkem) in prelat
kraljevine češke.

Maffei-ju se nadarjeni Veha posebno prikupi. In
Maffei je bil, ki je znal mladega Veha navdušiti za
tisti predmet, za katerega je imel toliko sposobnosti —
za računstvo. Z ljubeznijo se Maffei oklene nadar¬
jenega učenca. Postane mu drugi oče. Na eni strani
poskrbi, da se Vehu zboljša gmotno stanje, na drugi
se briga za njegovo znanstveno izobraževanje in mu
dobrohotno in premišljeno kaže pot, po kateri mu je
možno dospeti do prave matematiške (računske) zna¬
nosti. Da, pri Maffeju se Veha mnogo, mnogo nauči;
zvesto se drži njegovih navodil in postane pozneje tako
imeniten matematik, da zaslovi po celem svetu.

L. v  1775. dovrši z izvrstnim uspehom licejske na¬
uke. Še danes se hrani v ljubljanski knjižnici drobna
knjižica, v kateri so natanko zapisana vprašanja iz
različnih predmetov, koja so dobili pri končni skušnji
na liceju Juri Veha iz Moravč, Fidelis Poglajen iz
Kranja in Matej Kalan iz Škofje Loke; ta dva sta
namreč obenem z Vego delala skušnjo. Še isto leto
postane Veha, 21 let star, c. k. navigacijski inženir
v Notranji Avstriji z letno plačo 600 gld. Kot navi¬
gacijski inženir je imel nadzorovati in voditi stavbe
ob različnih rekah. V tej službi ostane Veha več let.

12

II. Vega — vojak.

Cujte bor, vojaške roje!
Krogla žvižga, boben poje,
Grad vali se v sip in prah.
Vraga peta se zabliska,

En jnnak za njim pritiska,
Udri, ndri mah na mah!

Kjer zadene, iskra šine,

Šest jih pade, kjer porine.
Kdo je mar?

Ta pogumen  korenine
Je slovenski oratar.

Ivan Vesel-Koseski.

Pa Veha se ne more dodobra sprijazniti z inže¬
nirsko službo, pri kateri se mu ne nudi prilika, da
pokaže vse svoje zmožnosti. Hoče si poiskati rodo¬
vitne] šega polja.

Že dolgo je gojil željo, da bi vstopil k vojakom.
Da torej slovo dosedanji službi, katero je opravljal
pet let, in dne 7. aprila 1. 1780. ga sprejmo ko pro¬
stega topničarja v II. topničarski polk. Vstopivši k
vojakom izpremeni svoje dosedanje ime Veha v Vega;
iz kakšnega vzroka, ni znano. V kratki dohi enega leta
že doseže čast podporočnika  v okrožju dunajske
posadke. A premeste ga zopet k II. topničarskemu
polku in mu poverijo mesto učitelja matematike
v topničarski šoli.

L. 1784. se povzpne do časti nadporočnika.
Ko osnujejo 1. 1787 poseben topničarski oddelek, ime¬
nujejo Vega za profesorja matematike  na tem
oddelku in ga povzdignejo v stotnika.

Odslej se Vega premarljivo bavi z znanostjo in se
kot profesor vestno trudi, da kol ik or možno temeljito
izobrazi topničarje v računski vedi. Obenem ga pa
navdaja hrepenenje, da bi mogel v dejanju pokazati
to, česar je učil vojake z besedo. Kmalu se mu po¬
nudi prilika za to.

13

Leta 1789. bukne vojska z neugnanim Turkom.
Pod vodstvom junaškega Lavdona gredo cesarske čete
nadenj. Tem četam se pridruži naš Vega prosto¬
voljno, da se osebno prepriča o stanju avstrijskega
topništva.

Pri Belem gradu  se udeleži boja kot braber in
spreten vojak. Predstojniki mu izroče vodstvo nekaterih
možnarskih baterij. Pri streljanju opazuje, da štiri, s
stofuntnimi  možnarji obsajene batarije ne segajo
tako daleč, kakor one malo pred njimi ležeče, s šest-
desetfuntnimi  možnarji oborožene, dasi so stavili
v stofuntne toliko upanja. Vega da torej naboj po-
vekšati, nabijanje pa drugače opravljati (male okleščeke
vrivati), in bombe so dosegale svoj namen.

Ti velikanski izstrelki so nepričakovano padali v
trdnjavo tako silno, da se je ta važna obmejna posto¬
janka nagloma vdala dne 8. oktobra 1. 1789. Vendar je
prepustil Vega v svoji ponižnosti vse zasluge baterij¬
skemu poveljniku in drugim topničarskim častnikom.

Pred Belim gradom pokaže Vega tudi prvič svojo
izredno srčnost. Gre v okope, kamor večkrat padajo
sovražnikove bombe. Ko ga ni celi dve uri nazaj, po¬
šljejo oficirji nekaj podčastnikov in vojakov, da ga po¬
iščejo. Najdejo ga sedečega v prekopu, kjer je ves
zamišljen v svoje račune, dasi je blizu njega udarila
in se raznesla sovražnikova bomba.

Narodna pesem poje o Lavdonu:

Cesarski bombe mečejo,
se Turki z grada vlečejo.

Te besede so kakor nalašč zložene na Vega, ki je
neusmiljeno pošiljal bombe nad utrjeni Beligrad, da so
morali naposled Turčini pobegniti iz njega.

Komaj je ugnan Turek, že preti nevarnost Avstriji
od strani pruskega kralja Friderika Viljema II., ki je
z zavistjo spoznal, kako uspešno so se cesarski bojevali
s Turkom, in zbiral vojsko v pruski Šleziji. Oddelek
naše vojske mora iti na Moravsko in Slezko branit

14

mejo. S tem oddelkom gre tudi Vega in ostane na
Moravskem do 1. 1792, ko ga povišajo v majorja
bombardirske čete.

Dosedaj se Vega bojuje v okrožju avstrijskih dežel.
Že pa se približuje ura, ko mora dati slovo očetnjavi
in oditi daleč tja črez domače meje. Avstrija se za¬
plete v boje s Francozi. Ker je bil pa tedaj avstrijski
cesar obenem tudi nemški cesar, morajo naše čete v
zvezi z drugimi nemškimi vojnimi oddelki zasesti de¬
žele ob reki Renu in jih braniti pred Francozi.

Tem četam pridele tudi majorja Vega. Čakajo ga
tam v tujini budi, naporni boji. Usojeno mu je, da si
v teh bojih pribori častnih lavorik nevenljive vojaške
slave. Vega se udeleži na Nemškem različnih bojev in
obleganj in se povsodi izkaže neustrašenega junaka in
razumnega, spretnega vojaka.

Dne 13. oktobra 1. 1793 napade feldmaršal grof
Wurmser weissenburške okope,  katere je trdo¬
vratno branilo 45.000 mož. Ti okopi so se raztezali
med Lauterburgom in TVeissenburgom*)  v da¬
ljavi dvajset kilometrov in so obstajali iz množice
jarkov, nasipov in utrdb. Te utrdbe osvoje Avstrijci
dne 13. oktobra in se polaste mest Weissenburga in
Lauterburga, Francozje pa se naglo umaknejo med
krajema Hagenau in Buschweiler preko reke Moder.

*) Mesto Weissenburg (6260 preb.) stoji v dolenji Alzaciji.
Pri tem mestu se je vršila za francosko-nemške vojske 1. 1870
vroča bitka, v kateri so prvič zmagali Nemci. V isti kronovini je
tudi mesto Lauterburg (1673 preb.) — Fort Louis seje imenovala
trdnjava sredi Rena, severno od Strassburga. — Mannbeim je drugo
največje mesto velike vojvodine Radenske (159.591 preb.) in se raz¬
prostira ob izlivu reke Nekar v Ren. — Mesto Moguncija (Mainz)
šteje 72.069 prebivavcev in je glavno mesto Hesenske provincije ob
Renu. Stoji ob Renu nasproti izlivu reke Mena. — Lahn in Sieg
sta desna pritoka Rena. — Mesto Dietz (4602 preb.) se razprostira
ob reki Labn. — Mesto Kehl (3235 preb.) je v badenski kronovini
ob Renu in spada sedaj k štrasburškim utrdbam.

Številke, dodane mestnim imenom, značijo današnje število
prebivavcev. Op. pis.

15

Neoporečna zasluga Vegova je bila, da seje tako
hitro vdalo uti j eno mesto Lauterburg, ležeče ob reki
Lauter, nedaleč od njenega izliva v Ren. General
Funk je o tem takole poročal: „Ko so Avstrijci napa¬
dali weissenburške okope, se ponudi Juri Vega, major
in profesor matematike c. k. bombardirskega oddelka,
in sicer prostovoljno, da pozove mesto Lauterburg, naj
se vda. V resnici vzame dve diviziji — Thurn in Man-
fredini — postavljeni zaradi varstva oblegovalnih čet
v gozdu pred Lauterburgom in jih pelje proti Lauter-
burgu. Postavi jih izven sovražnih streljajev pred
zaprtim dvigalnim mostom, sam pa jezdi pred mestna
vrata in pregovori meščane, da se radovoljno vdajo in
spuste dvigalni most. Ko se mesto vda, pelje imeno¬
vani diviziji v mesto, postavi takoj povsodi potrebne
straže, zahteva ključe od vseh skladišč in prevzame v
tem važnem trenotku sam poveljništvo v mestu. Dokler
se glede Lauterburga ne določi potrebno od višjega
vojnega poveljstva, načeluje Vega mestu tako vrlo in
iz lastnega nagiba in službene gorečnosti ukrene tako
umestne odredbe, da se v splošno zadovoljnost popol¬
noma preprečijo vsaki neredi in neprijetni slučaji. Po¬
sledica temu je, da po predaji Lauterburga sam nače¬
luje neprenehoma štirinajst ur stražam in izmed raz¬
ličnih, polagoma dohajajočih vojaških oddelkov vse od¬
pravi iz mesta, ki niso spadali vanj e. “

Po osvojitvi weissenburških okopov sklene feld-
maršal Wurmser prodirati proti Strassburgu, da iztrga
Alzacijo iz rok uporne armade. Ako hoče to namero
izvesti, se mora polastiti izvrstno utrjene trdnjave
Fort Vauban ali St. Louis,  katero so smatrali Fran¬
cozi za nepremagljivo. Fort Louis je zapiral dolino
proti Strassburgu in je ležal na renskem otoku na¬
sproti hagenauskemu gozdu. Ta trdnjava bi imela
služiti po feldmaršalovem načrtu pri prodiranju proti
Strassburgu kot važna postojanka za levo krilo ce¬
sarske vojne.

16

V zgodovini vojske 1. 1793 se vedno omenja ob¬
leganje in osvojitev Fort Louis-a, a posamezni dogodki
pri tem so malo znani. Prav tako malo se ve tudi o
osebi osvojitelja — o Vegu.

Dne 17. oktobra 1. 1793 oklenejo cesarski Fort
Louis, v noči 3. novembra pa začno pred trdnjavico
Fort Alsace na levem renskem bregu kopati okope.
Dne 10. novembra jame Vega kot načelnik oblego¬
valnega topništva bombardirati trdnjavo, ki se vda
14. novembra, in ž njo vred tudi 107 častnikov in
4300 mož posadke. Avstrijci najdejo v trdnjavi 111
topov. Osvojitev Fort Louis-a je najodličnejši Vegov
vojaški čin, s katerim si je zaslužil vitežki križec
Marije Terezije reda.

Delavnost Vegova pri St. Louis-u je najbolj raz¬
vidna iz izpričevala, katero je prejel Vega dne 28. no¬
vembra 1. 1793 od generala ženijskega oddelka Franca
pl. Laner-ja. Izpričevalo je podpisano od vrhovnega po¬
veljnika, grofa tVurmserja, potem od enega generalma¬
jorja in desetih štabnih in višjih častnikov in se glasi:

„Juri Vega, major c. k. bombardirskega oddelka,
je kot edini štabni častnik oziroma poveljnik oblego¬
valnega topništva opravljal topniško službo pri oble¬
ganju Fort Louis-a ves čas obleganja do osvojitve re¬
čene trdnjave, brez prenehanja s posebno vnetostjo,
neprestano delavnostjo, izrednim naporom in prezi¬
ranjem vsake nevarnosti. Dolgotrajno, skrajno neu¬
godno vreme je oviralo, da se niso mogli niti topovi
niti strelivo pripeljati do okopov; z ozirom na te ne-
prilike se je Vegu večkrat popolnoma jasno namignilo,
da se bo le njegovi krivdi pripisalo, ako se bo moralo
opustiti začeto obleganje trdnjave Fort Louis-a.

Pri opoldanskem obedu dne 12. novembra 1. 1793
je poveljnik čet in vodja obleganja trdnjave Fort Louis,
generalmajor Laner, vpričo vseh gostov zagotovil Vegu
javno, da ga hoče predlagati za red Marije Terezije,
ako se mu s topništvom posreči prisiliti trdnjavo, da

17

se drugi dan vda. Nato odvrne major Vega, da si upa
to storiti, in sicer s pogojem, da se mu dovoli vzeti
nekatere desetfuntne topove, katere postavi po svoji
volji na desnem hribu in tako razdere mesto z grana¬
tami. Tej njegovi želji se ugodi.

Major Vega vstane takoj od mize, ukrene vse po¬
trebno radi nabave in dovoza streliva, poišče pripraven
prostor in si izprosi pri podpolkovniku ženijskega od¬
delka pl. Szeraday-u in majorju pl. Mancini-ju delavcev,
ki bi napravili zvečer na določenem mestu okope,
kamor bi postavili tri topove. Delavci so izvršili svoje
delo prav spretno in v kratkem času.

Major Vega pripelje strelivo in desetfuntne to¬
pove sam k okopom, jih postavi na začasne podstavke
tako, da začne že ob '/ 4  na 11. uro zvečer streljati z
najboljšim uspehom na trdnjavo. Zaupajoč na svoje
topove poskusi zaradi precejšnje oddaljenosti metati
desetfuntne granate s 60 lotov težkimi patronami pod
kotom 15 do 16 stopinj, dasi ni bilo dotlej običajno,
da bi se bile neprenehoma metale granate iz topov,
ki so bili tako močno phani in dvignjeni tako visoko.
Vega pusti iz lastnega nagiba tudi 1. in 2. baterijo
ob istem času streljati v mesto iz 18-funtnih topov.
Tako se mu posreči namera. Ko so se v tem času me¬
tale bombe v mesto z desnega brega Rena in provzro-
čile požar na eni strani, ukaže Vega pismeno topni-
čarskemu nadporočniku Kochu, ki je imel osem 60-
funtnih topov, s katerimi je streljal naravnost v mesto,
naj napade mesto na levo stran ležeče. In zopet so
se vsule granate in tako izpremenile naj večji in naj-
lepši del mesta v kup razvalin in pepela, ves ostali
del pa močno poškodovale. Posadka in vse prebivalstvo
pa se tako preplaši, da prosi prihodnji dan, dne 13.
novembra opoldne, premirja; takoj nato pa sledi znana
in nepričakovana predaja.

Major Vega je dokazal s svojim obleganjem pri Fort
Louis-u kot poveljnik topništva kakor tudi preje s svojim

2

Vega.

18

ravnanjem pri obleganju Belega grada, da je pred so¬
vražnikom kot vojak koristen državi prav tako, kakor
je kot profesor slaven po svojih tiskanih spisih. To
njegovo ravnanje odgovarja tudi § 21. pravil Marije
Terezije reda.“

O svojem slavnem činu pri Fort Louis-u je dobil
Vega še drugo, skoro enako se glaseče izpričevalo, in
sicer iz Moguncije dne 14. marca 1. 1795 z devetimi
podpisi.

General Laner ostane pri svoji besedi in predlaga
na podlagi omenjenih izpričeval, da se podeli majorju
Vegu vojaški red Marije Terezije. Redovni zbor, ki
ima oddajati ta vojaški red, mu ga enoglasno prizna.
A usoda hoče drugače. Vsled nekega slučaja, ki pa
ni natančno znan, Vega sedaj ne dobi reda.

Prav tako kakor pri Fort Louis-u se odlikuje Vega
še isto leto po svojem topničarskem znanju, po svoji
neutrudljivi gorečnosti v službi, ne boječ se nikakega
napora, zaničujoč vsako nevarnost, pri Mannheimu.

Meseca decembra 1. 1793 se zapleto namreč naši
v trde boje s Francozi, braneč okope ob levem renskem
bregu. Dne 15. in 16. decembra sodeluje Vega prosto¬
voljno z najboljšim uspehom, ko napadajo naši iz tako-
zvane „Rheinschanze“ (okop ob reki Reni) pri Mann¬
heimu oblegajoče Francoze.

V veliko večji nevarnosti pa je Vega o božičnih
dneh, ko začno Francozi ponoči med 23. in 24. de¬
cembrom silno naskakovati omenjeno „Rheinschanze“.
Sovražni pritisk je tako silen, da se morajo naši vdati
prav na božični dan in se umakniti nazaj črez Ren.
Pa tudi pri ti priliki se proslavi Vega po neprestani
skrbnosti in čudoviti neustrašljivosti.

Ko začno Francozi bombardirati, zaukaže Vega
najprej pri vseh baterijah, nastavljenih v Mtihlau-u,
tostran reke, vse potrebno, potem pa se da brez povelja
prepeljati črez reko v Rheinschanze, dasi mu švigajo
krogle križem okoli glave. Tam vzpodbuja s svojo

19

2 *

20

navzočnostjo v najhujšem sovražnem ognju topničarstvo
na vseh straneh, naj vestno izpolnjuje dana povelja.
V smrtni nevarnosti se pripelje nazaj in poroča feld-
maršalu grofu Wartenstlebnu, kako stoje reči v Rhein-
schanze. Drugi dan, 24. decembra, mu navzoči gene¬
ralmajor Funk sicer svojevoljno svetuje, naj ne hodi
več tja. A Vega pelje zopet svojevoljno novih, čilih
moči v Rheinschanze za izmeno upehanemu topničarstvu.
Vsled tega prostovoljnega dejanja pride baš o pravem
času, ko se naši pogajajo s Francozi o vdaji. Našim
je odmerjen za odhod jako kratek čas. Gre se torej
zato, kako cesarske topove, ki so še onkraj Rena, v
naglici oteti sovražnim rokam.

Vega ukaže najprej topove spraviti iz okopov k
reki. A kako jih prepeljati črez napol zamrzli Ren?
Vega, ki ni nikdar v zadregi, kako najti pripomočkov,
si ve tudi zdaj pomagati.

Pri rokah so sicer mali čolni. Vega uvidi takoj,
da so preslabi, da bi se naložili vanje težki topovi.
Zato nagovori najprvo navzočega ženijskega majorja
pl. Roth-a, naj veliko šajko (plav), katero je led od¬
nesel od okopov in ki je bila zamrzla, ter še dve mali
šajki onostran reke oprosti ledu, naj jih spravi na
vkrcališče in potem prepelje črez reko.

Imenovani major pravi, da je to nemogoče, češ da
je šajka zamrzla tako globoko, kakor čolni ob mostu,
ki so jih radi tega morali pustiti na sovražni strani.
Vega tudi sedaj ne obupa. Kar se zdi ženijskemu
majorju nemogoče, to si drzne izvesti topničar Vega,
sin slovenske matere.

Obrne se do kurpfalškega mostnega stavbarja
Pavla pl. Seyl-a, naj mu izvleče šajko iz ledu. Pavel
pl. Seyl se vda, izpolniti Vegu željo, toda samo pod tem
pogojem, da mu tudi Vega pomaga pri tem nevarnem
podjetju. Srčno gredo na delo. In res se,z  Vegovo
pomočjo posreči Pavlu Seyl-u in njegovim delavcem,
da oproste šajko, jo spravijo na vkrcališče, nalože

21

nanjo vse cesarske 12- in 18-funtne topove, kakor tudi
nekatere kurpfalške in jih prepeljejo na desno stran
Rena v varno zavetje. Da se ni spravila omenjena
šajka iz ledu, bi se bili morali pustiti vsi cesarski to¬
povi sovražniku.

Za svoje neustrašeno obnašanje pri JVIannheimu
prejme Vega od vojaških predstojnikov dve izpričevali,
dani v Mannheimu dne 10. januarja in 20. februarja
1. 1795. Podpisali so ti dve izpričevali: feldmaršal
Wartensleben, štirje generalmajorji, trije polkovniki,
dva podpolkovnika, dva majorja, en stotnik, en nad¬
poročnik in stavbarski mojster Pavel pl. Seyl. Prvo
izpričevalo je potrdil sam vojskovodja, feldmaršal voj¬
voda Albreht Saksonsko-Tešenski.

Vega pa se pokaže pred Mannheimom še v drugem
oziru moža na svojem mestu. Že pred Beligradom, pa
tudi v bojih pri Renu se Vega dodobra prepriča, da je
avstrijsko topništvo v marsikakem pogledu nepopolno,
zlasti da nedostaja dobrih topov, s katerimi bi se dali
doseči vse drugačni uspehi nego z dosedanjimi. Istih
misli so tudi višji vojaški krogi in vsi so edini v tem,
da ga ni boljšega veščaka v topničarstvu nego je Vega
in da le on more preosnovati cesarsko artilerijo. Voj¬
voda Albreht govori o tej stvari z Vegom in mu naroči,
naj preskrbi našim topničarjem nekaj novih topov.

Težka je ta naloga. A Vega čuti, da ji je kos in
se nemudoma loti dela, katero častno izvrši. Dobro
mu je znano, da dosedanji topovi ne mečejo niti s to¬
liko silo, niti v tako daljavo, kakor bi morali, ako bi
bili narejeni, kar se tiče kalibra in montiranja, natančno
po matematičnih pravilih. Sedaj se mu ponudi prilika,
izboljšati te nedostatke.

Spomladi 1.1795 da Vega v Mannheimu po lastnem
načrtu in pod svojim nadzorstvom uliti dva nova devet-
colska možnarja za bombe. Od starih se bistveno raz¬
likujeta v tem, da jima je dno konično izvrtano. Ko
jih Vega po lastnem izumku posebno dobro in trdno

22

montira, ju ukaže poskusiti. Poskušajo ju dne 25., 26.
in 30. junija ter 1. in 3. julija 1. 1795 blizu Mann-
heima. Pri poskusili je navzoča mnogoštevilna komi¬
sija, ki sestoji iz generalov, artilerijskih in ženijskih
višjih oficirjev.

Vegova možnarja presežeta vse nadeje. S štiri in
pol funti smodnika mečeta 1640 sežnjev daleč, največji
šestdesetfuntni možnar stare osnove s petimi funti
naphan pa le 980 sežnjev. Lučaji novih možnarjev so
tedaj skoro dvakrat večji ter presežejo vse do takrat
znane topniške daljave.

Prava vrednost Vegove iznajdbe se še tisto leto
izvrstno obnese proti Francozom, ki se v tem zopet
polaste Mannheima. Da si naši pribore mesto, je treba
pravilnega obleganja, ki se prične dne 13. septembra.

Vega postavi svoja možnarja pri takozvanem
,,Rabenstein-u“ na „Galgenberg-u.“ Odtod meče štiri
dni neprenehoma bombe v mesto, kamor ne seže no¬
beden drugi možnar. S tem nadleguje trdnjavo tako
hudo, da se naše obsedno topničarstvo brez težav od
strani posadke postavi blizu nasipov in se lahko vsa
vojska dobro pripravi za napadanje. Peti dan, 17.
septembra, začno naši z vsemi silami pritiskati in v
štirih dneh, dne 21. septembra, se vdajo Francozi.

Vsled te sijajne zmage, h kateri je najbolj pripo¬
mogel Vega s svojimi možnarji in z neutrudljivo delav¬
nostjo, ga predlaga vojskovodja drugič za viteški red
Marije Terezije. In to pot ga tudi dobi. V viteštvo
ga povišajo dne 11. avgusta 1. 1796, v 42. seji redov¬
nega zbora.

V izpričevalu, s katerim priporoča vojskovodja
Vega za viteški red, se bere tale odstavek: „Vega je
vpeljal daleč metajoče možnarje. S tem si ni pridobil
samo zaslug pri obleganju Mannheima, ampak ž njego¬
vimi možnarji se bo vsako bodoče obleganje in vsaka
obramba c. k. artilerije bistveno zboljšala, torej c. k.
orožju v velevažen dobiček, sovražniku pa v veliko

škodo. Zato mislimo: visoki zbor reda Marije Terezije
naj blagovoli tej novi iznajdbi po § 21. redovnih pravil
prisoditi plačilo, in to tembolj, ker se je vrednost iz¬
najdbe pokazala ne le pri prejšnjih poskusih, temveč se
je tudi z očividnim pridom potrdila pri obleganju mesta
Mannheima. Kako važna je ta iznajdba, se razvidi iz
tega, da je visoko vojskovodstvo že zaukazalo, naj se
napravi še več možnarjev za bombe po isti iznajdbi. 11

To izpričevalo, dano Vegi v Mannheimu dne 16.
decembra 1. 1795, ima devet podpisov in priča jasno,
kako so sodili o njegovi iznajdbi njegovi predstojniki
in vrstniki. Priznali so ga takorekoč za preosnovatelja
avstrijskega topničarstva.

L. 1796 pomaga Vega z veliko hrabrostjo in bistro¬
umnim razpolaganjem topništva braniti Moguncijo
proti oblegajočim Francozom. Po njegovih ukazih strelja
topništvo tako gotovo, da se ne morejo Francozi niti
približati trdnjavi, niti napredovati v obleganju. Pri
Wiesbadnu*  preženo cesarske čete Francoze z V egovo
pomočjo črez reko Si e g. Posebno pa se odlikuje Vega
po svojem neustrašenem postopanju dne 16. septembra
1. 1796 v bitki pri Dietzu  ob reki Lahn.  Ta dan
spodi Vega, samostojno ravnajoč, po bistroumnih arti¬
lerijskih manevrih, Francoze iz ravnine tostran Dietza
na onkraj reke. Nato se obda z okopi na hribu ob
reki ter odganja s svojimi topovi zopet napadajoče so¬
vražnike tako daleč od reke, da jo naši prekoračijo
brez izgube. Še tisti dan pobegne vsa divizija generaia
Marceau-a in Francozje se odmaknejo od Moguncije.
Vega dobi izpričevalo o teh hrabrih činih od samega
feldmaršalaNey-ja vMogunciji dne 30. septembra 1.1796.;
izpričevalo potrdi šest oficirjev in še feldcajgmajster
nadvojvoda Karel v Linču dne 3. septembra 1. 1798.

To jesen sodeluje Vega tudi pri znamenitem oble¬
ganju mesta K e h 1 a, ležečega ob desnem bregu Kena,

* Mesto Wiesbaden leži v pruski provinciji Hessen-Nassau in
šteje danes 64.670 prebivavcev.

24

nasproti Strassburgu. Naši si ga osvoje dne 10. janu¬
arja 1. 1797. L. 1797 pomaga Vega zopet braniti Mo-
guncijo proti sovražnikom. Zadnje čase načeluje vsemu
topništvu. Ko se naši odmaknejo od Moguncije, mu
ukažejo, da spremlja cesarsko topništvo domu v av¬
strijske dežele. V tem se sklene mir v Kampoformiju
in prekine vojskovanje za kratek čas.

Ko pride Vega domov, ga imenujejo za drugega
štabnega oficirja pri oblegovalni armadi na Nemškem.
Na tem mestu ostane še naprej, ko se homatije prično
vnovič. Ne ponudi pa se mu več prilika, izkazati svo¬
jega junaštva. L. 1802. mu podele službo podpol¬
kovnika  v IV. topničarskem polku.

III. Vegova — smrt.

Slovenec nima sreče,

Kar da mu. hitro spet mu vzame čas.

Jožef Stritar (Jurčiču v spomin , 1.)

Stali smo ob zibelki mladega Vega. Radovali smo
se ž njim kot s preprostim kmečkim pastirjem po za-
goriških senožetih, vrtovih in njivah. Spremili ‘ smo ga
iz očetove hiše v Zagorici v ljubljanske šole, kjer mu
je izpočetka predla tako trda. Videli smo z veseljem,
kako je bistri dijak kmalu premagal vse zapreke in si
služil sam svoj kruh že za. šolskih let.

Opazovali smo ga kot spretnega navigacijskega
inženirja in čuli, da je kmalu dal slovo tej svoji službi
in si izvolil novi — vojaški stan, katerega se je oklenil
z vsem srcem in vso dušo. Kako dobro nam je delo,
ko smo slišali, da se je prostak Vega pomikal od ene
do druge stopinje vojaške časti.

Občudovali smo njegovo hrabrost pred Beligradom
in ga spremili v duhu na Nemško, k reki Ren, kjer
je dovršil toliko slavnih vojnih činov. Videli smo ga
zopet, ko se je vračal zdrav in čil iz bojev na Dunaj,

25

in culi, da je dosegel visoko vojaško dostojanstvo —
službo podpolkovnika.

Nestrpno pričakuje bravec, da bi slišal še nadalje
o Vegovih junaških delih. Brez dvoma bi si bil nabral
Vega še novih lavorik na bojnem polju v tedanjih vi¬
harnih časih, da ga ni zahitela v najboljših moških
letih nepričakovana smrt.

Pretresljiva je bila Vegova smrt!

Dne 17. septembra  1.1802. so pogrešili na
Dunaju podpolkovnika Vega. Nihče ni
vedel, kam je izginil. Pričakovati je bilo
najhujšega. Bes! Dne 26. septembra  so  našli
mrtvega Vega v Donavi pri Nussdorfu.
Njegovo truplo je bilo privezano s tanko
vrvco k stebru.

Ko je došlo poročilo o nesrečni smrti v Zagorico,
se je nemudoma napotil Vegov strinič, Jožef Peterka,
ki je tudi sicer večkrat obiskaval strica Jurija, na
Dunaj. O Vegovi smrti ni mogel zvedeti nič gotovega.
Saj tudi Dunajčani sami niso o tej stvari vedeli nič
pravega. Ugibalo in govoričilo se je to in ono. In
tako govorico je prinesel Peterka iz Dunaja domov in
jo razširil med svojimi sosedi.

Peterka je o Vegovi smrti pripovedoval to-le:

Jurja Vega so postavili pri c. k. topničarjih za¬
radi njegove učenosti črez vse druge gospode; dosegel
je velik ugled, tudi je postal bogat. Pred nekim od¬
hodom iz Dunaja je hotel kupiti potrebne konje in je
šel v ta namen iz mesta v spremstvu nekega prijatelja.
Dvanajst visokih gospodov, ki so zavidali in sovražili
barona Vega zaradi njegove nadarjenosti in zaradi
povzdignjenja v baronski stan, je podkupilo tega pri¬
jatelja in ga zapeljalo, da je zavratno umoril Vega;
zakaj po zgoraj omenjenem odhodu Vega ni prišel več
nazaj. Ko so ga devet dni zastonj iskali, so ga našli
naposled mrtvega v Donavi, privezanega s tanko
vrvco na kol.

26

Na ta ali podoben način se še danes pripoveduje
o Vegovi smrti v njegovem rojstnem kraju.

Jako razširjeno je o Vegovi smrti to-le poročilo:
Ob času vojske leta 1811 . je bil vkvartiran neki
avstrijski topničar pri nekem mlinarju ne daleč od
Nussdorfa pri Dunaju. Pri neki priliki bi bil rabil
šestilo, pa ga ni imel pri roki. Obrne se v tej zadevi
do mlinarja, ki pravi, da ima šestilo in mu ga tudi
prinese. Topničar je hvalil šestilo, ker je bilo jako
fino izdelano. Ker je mlinar videl, da dopade šestilo
vojaku, mu ga podari, hoteč mu s tem napraviti ve¬
selje. Pozneje je pokazal topničar šestilo nekemu čast¬
niku. Ta je spoznal šestilo kot last — Vegovo, ker
je bilo vrezano ime slavnega učenjaka v šestilo. Vojak
je seveda povedal, kje ga je dobil. Častnik je naznanil
stvar pristojni sodnijski oblasti, ki je tudi takoj za¬
čela preiskavati stvar in poklicala mlinarja pred se.
Med preiskavo je mlinar priznal, daje on umoril Vega.
Mlinar je imel tedaj, ko je Vega izginil, jako lepega
konja-belca. Vega ga je hotel kupiti, ker je že sam
imel enakega konja. Vega je večkrat ponujal mli¬
narju jako lepo vsoto, a mlinar ga ni hotel prodati,
ker je hil zaljubljen v lepo žival. Vega poskusi ne¬
kega dne vendar pregovoriti mlinarja, da bi mu prodal
konja. Ponudi mu zanj mošnjo polno cesarskih cekinov.
Zlato je vzbudilo v mlinarju lakomnost. Rekel je Vegu,
da mu proda konja, in je peljal barona črez brv v hlev.
In tu je udaril mlinar Vega, ki je šel pred njim, tako
silno za vrat, da se je mrtev zgrudil. Vzel mu je
denar in uro ter vrgel truplo v Donavo. Mlinar je
torej zavratno umoril Vega, ker je hotel imeti oboje:
denar in konja. Lakomnost ga je zapeljala v zločin.

Nekateri so si pa izmislili, da je mlinar umoril
Vega iz maščevanja, in sicer zato, ker seje čutil pri¬
krajšanega pri svojih dohodkih po novi meri, za katere
vpeljavo se je baš Vega toliko trudil. Pa vse to je
gola izmišljotina.

27

Sploh je pripovedka o tem mlinarju precej prisi¬
ljena, kajti težko bi bilo najti preprostega moža -— in
tak je bil gotovo omenjeni mlinar — ki bi bil na eni
strani tako grozno zaljubljen v svojega konja, na drugi
pa tako strašno lakomen.

Poročila o Vegovi smrti si nasprotujejo. Niti eno
niti drugo ni z dokazi toliko podprto, da bi se mogli
nanje zanesti. A morda niso daleč časi, ki nam doneso
v tej zadevi novih pojasnil in razženo skrivnosten
mrak, v katerega je do danes zagrnjena Vegova smrt.

Nekateri pa trdijo, opiraje se na neko policijsko
poročilo, da se je Vega sam usmrtil. Ta trditev se
nam ne zdi dovelj podprta. Utemeljiti bi se morala
drugače, a ne s policijskimi poročili. Težko je verjeti,
da bi se bil sam umoril radi nesporazumljenja mož
takega značaja, kakršnega je bil Vega; mož, ki je v
življenju prenesel toliko bridkih in grenkih, ki se je
odlikoval vedno po svoji neustrašenosti in ki ga ni
mogla potreti niti prehuda krivica, ki se mu je zgodila
leta 1793, ker ni dobil prisojenega in obljubljenega
mu reda Marije Terezije.

Inako se stori človeku, ko čuje o tako nesrečnem
koncu Vege. On, ki se ni strašil sovražnih krogel, ki
je tolikokrat gledal neustrašeno smrti v obraz, je moral
tako nesrečno, nenaravno preminuti.

Bridka je bila izguba, ki je zadela avstrijsko ar¬
mado z Vegovo smrtjo. Nad našo državo so se prav
tedaj zbirali vedno viharnejši, pogubnejši oblaki. Kdo
bi bil hrabreje, kdo umneje ščitil svojo domovino v teh
hudih bojih nego junaški Vega?

Nepričakovana Vegova smrt je z žalostjo napol¬
nila ves domači in tuji učeni svet. Dobro je vedel ta,
da je za vedno otrpnila roka možu, ki je nosil v
svojem duhu zasnovanih še toliko in toliko učenih del.

Žalostno poročilo o Vegovi smrti je pač najhujše
pretreslo njegove rojake, skromni slovenski narod, iz
katerega srede je izšel ta nenavadni mož. On, ki je

28

s svojo razširjeval tudi slavo slovenskega imena, ki je
bil ponos svojih rojakov; on, od katerega je bilo po
pravici pričakovati, da bo dovršil še več junaških in
učenih del v čast malemu našemu narodu, — on je bil
tako nenadoma, na tako grozen način vzet iz srede živih.

IV. Vega — učenjak.

Več bukv od mere in matematike je spisal.

Valentin Vodnih (Novice 1798 , št. 52.)

Kar smo dosedaj pripovedovali o Vegu, iz tega je
spoznal bravec v prvi vrsti, kako odličen slovenski
junak je bil Vega, Ogledati si ga moramo pa tudi še
od druge strani.

Vega namreč ni umel le sukati bridke sablje in
krotiti s svojimi topovi upornih sovražnikov, njegova
roka je jako spretno vodila tudi pero.  Napisal je lepo
število učenih knjig.

Posvetil je svoje pero v prvi vrsti v korist učencem
topniške šole. Dobro je videl, v kako slabem stanju
je bilo tedanje avstrijsko topništvo. Vzrok temu je
bil, ker so bili topničarji nezadostno poučeni v ra¬
čunskih (matematičnih) vednostih. Ta nedostatek je
hotel Vega odpraviti; v to je bil tudi poklican kot
učitelj na bombardirski šoli. Trudil se je Vega z be¬
sedo in s peresom, da povzdigne avstrijsko topništvo.

Kar je vojakom razlagal z vneto besedo, to je tudi
napisal v posebnih knjigah. Na ta način so nastali
njegovi spisi: ^Matematična (računska) preda¬
vanj  a.“ Izšli so štirje deli; prvi 1. 1782, drugi
1. 1784, tretji 1. 1788, in četrti 1. 1790. V prvem delu
je Vega obdelal algebro in aritmetiko, v drugem plani-
metrijo, stereometrijo ravnin, sferično trigonometrijo,
analitično geometrijo, praktično zemljemerstvo, dife-
rencijalne in integralne račune. Vsebina tretjemu delu
je matematična fizika (n. pr. stroji, umetno premikanje,

— 29

poslednje jako važno za streljanje s topovi); v četrtem
delu pa se peča Vega s hidravliko, aerostatiko in pre¬
mikanjem trdnih teles v ovirajoči kapljevini, to je s
premikanjem topniških izstrelkov v zraku.

Te knjige so pisane tako jasno, tako lahko um¬
ljivo, da so služile v topniških šolah še petdeset let
po njegovi smrti. Tako izvrstne učne knjige je mogel
spisati le tak mož, ki se je kot Vega sam pečal s po¬
učevanjem topničarjev.

Po svojem izvrstnem poučevanju in po svojih ne¬
dosežnih učnih knjigah je znal Vega vzbuditi med svo¬
jimi učenci posebno veselje do računstva in doseči naj¬
lepših uspehov. Kako se je veselil teh uspehov, to
nam priča uvod, ki gaje spisal meseca februarja 1. 1802,
torej malo pred svojo smrtjo, k tretji popravljeni iz¬
daji prvega zvezka svojih predavanj. Tam piše Vega:

„Pravkar je dvajset let, kar je bil sprejet ta prvi
del moje učne knjige v porabo v matematičnih šolah
c. k. artilerijskega oddelka.

Trinajst vojskinih let sedanje dobe je potrdilo pri
vseh narodih načelo, da je matematika najgotovejša
podlaga prave vojaške znanosti. Meni samemu je bilo
v posebno veselje, ko sem se prepričal v bojih zoper
Turke in Francoze, da so se odlikovali posebno iz¬
vrstno pred sovražnikom tisti izmed mojih učencev, ki
so gojili matematiko z nepretrgano gorečnostjo; prav
ti učenci so največ pripomogli, da se je ohra n ila in
pomnožila stara slava avstrijskega topničarskega od¬
delka. Za posebno čast pa smatram, da smem med
svoje učence šteti Karla Perczel pl. Bonyhad-a, ki se
je povzpel od najnižje stopinje navadnega topničarja
do majorja in viteza Marije Terezije redu. To je bil
resnično plemeniti Oger, ki se je posebno odlikoval v
bojih v Bosni, na Nizozemskem, ob srednjem in gorenjem
Renu, naposled v Italiji, in ki je končal svoje vojaško
službovanje s prečastno smrtjo na bojnem polju.

Nepotrebno bi bilo navajati še druge stvari v
vzpodbujo onih, za katere so se sedaj zopet odprle
šole, ko se je sklenil mir; saj se je prava cenitev
matematičnega znanja v celem topničarskemu oddelku
udomačila in tako razširila, da se pečajo s to vedo
celo mnogi izmed navadnega moštva ob prostih urah
med vojskovanjem; to sem imel priliko opazovati kot
očividec, kar me je zelo ganilo. 4 '

Vega pa je poskrbel tudi za one, ki se pečajo z
višjo matematiko. Manjkalo je tedaj zlasti dobrih lo-
garitmovnikov. V logaritmovnikih je zbrana množica
številk, s katerimi se posebno olajšujejo višji računi.
Nekaj takih knjig je izišlo še pred Vego. A bile so
večinoma jako nepopolne. Tudi so postale o Vegovem
času jako redke; dobiti jih je bilo le za drag denar.

Leta 1783 je izdal Vega srednji logarit-
movnik.  Deset let pozneje, 1. 1793 je spisal mali
ali ročni logaritmovnik,  naslednje leto pa ve¬
liki logaritmovni  k. V ego vi logaritmovniki so do¬
živeli več izdaj. Posebno pa se je prikupil mali lo¬
garitmovnik, ki je doživel nešteto izdaj. V nemškem
jeziku so ga do danes izdali osemdesetkrat. Ta loga¬
ritmovnik so prestavili skoro v vse evropske jezike in
ga še danes rabijo v Avstriji in sosednjih državah.
To nam priča, kako tehtno je znal pisati Vega, da se
njegove knjige rabijo še sedaj, ko je poteklo nad sto
let izza njegove smrti.

Razen teh knjig je spisal Vega še več manjših.
Med njimi je zlasti zanimiva Vegova razprava o novih
francoskih merah in utežih,  ki so sedaj vsplošni
rabi. Spisal jo je 1. 1802 in jo začetkom meseca sep¬
tembra izročil tiskarju. Tiskana je bila torej šele po
njegovi smrti.

Z omenjenimi svojimi knjigami je zaslovel Vega
po vsi Avstriji in tudi izven mej naše države. Ves
učeni svet je čislal v njem velikega učenjaka na mate¬
matičnem polju. Njegovi spisi so bili tako izvrstni,

31

da so jih prevajali celo v različne tuje jezike, kakor
smo omenili že zgoraj.

Bravec se pač ne bo čudil, ako mu povemo, da je
pisal Vega v nemškem jeziku. Vega je deloval znan¬
stveno pred več nego sto leti. Naš jezik tedaj še ni
bil toliko izobražen, da bi bil mogel Vega v njem pi¬
sati. Lahko rečemo, da bi še danes imel mnogo, mnogo
truda tisti, ki bi hotel v slovenskem jeziku obdelovati
tako težke predmete, kakor jih je obdeloval Vega.
Vega se je posluževal nemščine tudi zaraditega, da so
bili njegovi spisi dostopni širšim krogom. Tukaj tudi
lahko omenimo, da je Vega spisal nekaj stvari v la¬
tinskem in francoskem jeziku, kar nam priča, da je bil
tudi jezikovno visoko naobražen.

Kot vojaka in kot učenjaka je Vega vodila edina
želja, koristiti svoji domovini. Sijajno je dosegel svoj
namen. Pod njegovim vodstvom so naše čete izvoje-
vale marsikatero zmago. Kot pisatelj, učitelj in učenjak
pa je popolnoma preosnoval topništvo, in Vegova za¬
sluga je, da še danes slovi naša artilerija kot ena
izmed najboljših.

V. Vega — človek.

Vzori njega solnčnočisti,
blago sleherno teženje,
delo njemu je življenje,
vedno mož ostane isti.

Stebor.

Strmeli smo doslej nad Vegovo čudovito hrabrostjo
in sijajno učenostjo. Še bolj pa se nam bo Vega pri¬
kupil, ako si ga ogledamo kot človeka. Spoznali bomo,
da je v Vegovih junaških prsih bilo plemenito srce,
katero so krasile mnoge lepe lastnosti.

Pri vseh njegovih delih ga je vodila nesebičnost.
Iskal ni svoje slave, niti svojega dobička, hotel je slu¬
žiti le resnici in koristiti drugim. Sam priznava v

— 32  —

uvodu k tretjemu zvezku svojih predavanj, da pri spi-
sovanju te knjige ni želel povedati kaj novega, izvir¬
nega, temveč da je edino le hrepenel po resnici in ko¬
risti svojih bravcev.

Možje, ki so se iz revnih razmer povzpeli do vi¬
sokih časti, pogosto radi zataje svoj nizki rod. Ne
tako Vega! Kot nežno čuteč človek je vedno
ohranil neko posebno vdanost in ljubezen
do domače grude, kjer mu je tekla zibelka,
do zemlje, ki je redila njegove dede, kjer
je prejemalo mlado njegovo srce prve vtiske
zunanjega sveta.  Lahko se misli, da je Vega kot
častnik večkrat posetil svoj rojstni dom v Zagorici,
dasi se to ne da dokazati.

Svojega nizkega, kmetskega rodu  se Vega
ni nikdar sramoval, kakor tudi ne siro¬
mašnega in malega naroda, kojega  sin  je
bil. Rad je pripovedoval, da je sin kmetskih staršev.
General Walper, ki je bil učenec Vegov, je pogosto
pravil, da je Vega še kot štabni oficir s posebno lju¬
beznijo kazal tisto dvajsetico, katero si je bil prihranil
od denarja, podarjenega mu od nekega sorodnika ob
njegovem slovesu od rojstne hiše. Komu ne dopade
njegova skromnost, ta, rekel bi, otroška vdanost do
rojstnega kraja?

Vega je tudi dolgo časa hranil leseno skrinjico,
katero je dobil, ko je šel od doma v šole. Pozneje je
poslal to skrinjico polno lepih daril svoji sestri Mariji,
omoženi Petrka.

Omenimo naj tu še nekaj, kar nam priča, kako j-e
bil Vegu k srcu prirasel domači kraj. Nameraval je
— tako so vedeli povedati Zagoričani — ustanoviti
več štipendijev za svoje bližnje rojake. A nagla smrt
mu je prečrtala to namero.

Vegovo plemenito srce kaže tudi is¬
krena hvaležnost, s katero se je spominjal

33

na svoje prve nauke v Ljubljani in posebno
še na svojega dragega učitelja Maffei-ja.

Drugo izdajo svoje logaritmično-trigonometrične
knjige je posvetil Vega 1. 1800 svojemu bivšemu uči¬
telju Maffei-ju. V uvodu k tej knjigi pravi:

„Že dolgo sem gojil vročo željo, da bi mogel
javno izreči toplo zahvalo, ker sem od Vas prejel
prvi pouk v matematični vednosti. — Ako si nisem
upal nobenega dosedanjih svojih del Vam posvetiti,
se je to zgodilo zaraditega, ker sem čakal, da javnost
presodi in izreče sodbo, jeli knjiga, kateri sem hotel
Vaše ime postaviti na čelo, vredna te časti.

Vedno se spominjajoč uspešnega pouka, ki sem
ga prejel od Vas na liceju v Ljubljani; v veselem
spominu na čas, ko ste me Vi vpeljali v bistvo ma¬
tematike, Vam izročam to delo, do katerega imate
vso pravico, tudi z ozirom na blagohotnost, katero
ste mi na tako različne načine izkazovali.

Ako so bila moja dosedanja dela koristna c. k.
artileriji in ako so bila sprejeta tudi v inozemstvu
s priznanjem, imam za vse to zahvaliti le Vas.

Prešinjen čustva hvaležnosti in odkritosrčne
želje za Vaše dolgotrajno zdravje, ostajam velerodni
častiti gospod prošt y a g vdani

Juri Vega.“

Hvaležnega se je izkazal Vega svoji ožji
domovini tudi s tem, da je posvetil kranjskim
stanovom IV. del svojih matematičnih preda¬
va, n j. Predgovor, v katerem posvečuje knjigo kranj¬
skim stanovom, je spisal dne 23. avgusta 1. 1800, torej
en dan po svojem povišanju v baronski stan.

Ta predgovor hočemo tukaj doslovno navesti, ker
nam tako lepo priča, kako hvaležen je bil Vega za
svojo omiko, ki si jo je pridobil na ljubljanskem liceju,
in kako zvesto vdan je bil ljubljeni domovini kranjski,
in to ob času, ko je slovel po vsi Evropi kot učenjak.

Vega. ^

— ;S4 —

Posvetilo se glasi:

„Milostni, mogočni gospodje!

Najlepše plačilo za dosedanje svoje matematično
delovanje prejemam z dovoljenjem, da smem svetu
javno povedati, da sem postavil temelj svoji knji¬
ževni izobraženosti na ljubljanskem liceju, za katerega
skrbite visokorodni gospodje kot pospešitelji, ki se
sami bavite z znanostjo in umetnostjo, ki znate uva-
ževati neprecenljivo vrednost znanosti in umetnosti za
obči blagor; vi skrbite za ta zavod na tak način,
da donaša domovini korist in čast.

Vstop v to učilišče spada med najsrečnejše do¬
godke mojega življenja, Ž njim se je namreč dolo¬
čila bodoča smer mojega življenja. Takoj po kon¬
čanih študijah sem dohil službo c. k. navigacijskega
inženirja v Notranji Avstriji; opravljal sem jo več
let. A iz odločnega nagnjenja sem vstopil v vojaško
službo in sklenil, izdelati z višjim dovoljenjem novo
matematično učno knjigo za rabo v c. k. artilerijskem
oddelku; to knjigo bi lahko s pridom rabili tudi pri¬
jatelji matematike izven vojaškega stanu. Da nisem
zgrešil svojega namena, to kaže priznanje, ki ga je
našla knjiga med učenim svetom, kakor potrjuje tudi
korist, ki jo zajemljejo iz knjige, kakor opažam z ve¬
seljem, moji učenci. Ali sem mogel delo završi ti
bolj častno, kakor da smem zadnjemu delu postaviti
na čelo imena tako imenitnih mož?

Vedno se spominjajoč ljube domovine in dobrot,
ki sem jih ondi prejel po pouku in izobrazbi, komu naj
izrekam za to svojo najponižnejšo zahvalo z večjo pra¬
vico nego Vam, visokorodni gospodje, katerih modrost
in delavnost vedno čuje in deluje za hlagor dežele.

Ostajam z najponižnejšim spoštovanjem milostni
mogočni gospodje

Vaši visokosti najpokornejši
Juri baron Vega.“

35

Istega leta posveti Vega kranjskim sta¬
novom po en iztis vseh svojih, do tedaj tis¬
kanih del s posebnim pismom, ki ga je pa spisal
že prejšnje leto dne 6. junija. V tem pismu zopet
omenja s hvaležnostjo, da si je na liceju, ki so ga oskr¬
bovali stanovi, pridobil osnovno izobrazbo, ter se spo¬
minja podpore, katero je dobival tedaj kot dijak v Bu-
seti-jevi hiši.

Obenem pošlje baron Vega stanovom v dokaz, da
je želel vrednega se izkazati domovine, kakor pravi
sam, poverjene prepise osmero izpričeval, ki jih je dobil
od najvišjih vojaških oblasti v izpričevanje, da je iz¬
polnjeval svoje dolžnosti z odliko in v največjo zado¬
voljnost kot vojak na bojnem polju, tako pri obleganju
Beligrada, kakor tudi v vojski proti Francozom ob Renu.

Taka hvaležnost, kakor jo je Vega izkazoval svoji
rodni deželi, je pač redka!

Da, iskreno vdan je bil Vega ljubi Kranjski.
Visoko pa je cenil in čislal tudi svojo širšo domovino:
Avstrijo. Malo je pač bilo tiste čase pod dvoglavim
avstrijskim orlom vojakov, ki bi bili branili čast in
korist Avstrije s tolikim junaštvom in s tako požrtvo¬
valnostjo kakor zagoriški rojak Vega. In ko so mu
1. 1795 ponujali imenitno službo v neki tuji državi, je
odločno odbil to ponudbo; drugega tudi ni bilo priča¬
kovati od tako zvestega in vdanega Avstrijca, kakor
je bil Vega.

Še ene poteze iz Vegovega življenja ne smemo po¬
zabiti! Pri njegovih učenih delih so mu večkrat po¬
magali tudi njegovi učenci. Kadar je izdal dotično
delo, je v uvodu vedno omenil svojih pomočnikov in
jim izrekel srčno zahvalo. Vsak pisatelj bi pač ne
storil tega. Vega se je pa držal načela: vsakemu
svoje in ni hotel lastiti samemu sebi tega, kar je prav¬
zaprav duševna lastnina drugega. Seveda moramo
takoj pripomniti, da ta pomoč od strani Vegovih učencev
ni bila bogsigavedi kako posebna. Vega je svoja dela

3 *

36

pač sam sestavljal; učenci so mu le tuintam izpeljali
kak lažji račun. A tudi za to majhno pomoč jim je
bil Vega hvaležen.

Iz nekega poročila dunajske policijske direkcije je
razvidno, da je bil Vega oženjen. O njegovi družini
so doslej dognali le toliko, da je imel sina Frančiška,
ki je umrl dne 24. novembra 1. 1817 kot poročnik.

VI. Vega — odlikovan.

Juri Veha Major per cesarskih Bom-
barderjih, je kulikor jes vem en rojen
Krajnee, on je skuzi učenost in zastop-
nost v velike službe najprej peršel, desilih
je kmetiškega stanu; per vojski zadobil
križ Marie Tberesie, je kojnik* tiga
ordna; inu Akademia v mesti Mainz ga
je med svoje učene može perštela.

Valentin Vodnik  (Novice 1798 , št. 25.)

Da so tako junaškega in tako učenega moža, kakor
je bil Vega, doletele razne časti in mnogotera odliko¬
vanja, se razume samo ob sebi.

V zadoščenje mu je bilo, da se je povzpel od
najnižje stopinje prostaka pri vojakih do
podpolkovniške časti.  Njegovo hrabrost pa so
poplačali še drugače.

Že leta 1793, ko je bil Vega prisilil trdnjavo Fort
Louis, da se je vdala, je predlagala višja vojaška oblast,
naj se Vega odlikuje z viteškim križcem reda
Marije Terezije.  Ta predlog j e bil sicer enoglasno
sprejet, vendar Vega tedaj ni dobil tega najvišjega
vojaškega odlikovanja, ampak šele 1. 1795, ko je prišlo
posebno po Vegovem prizadevanju mesto Mannheim
cesarskim v roke. Pripomniti je, da je ta red usta¬
novila slavna cesarica Marija Terezija, in sicer po bitki

* Vitez. (Op. pis.)

pri Kolinu* na Češkem, v kateri je 1. 1757 general
Dann premagal pruskega kralja Friderika II. Prvi je
bil baš grof Daun, kateremu so pripeli na prsi križec
Marije Terezije reda. To vojaško odlikovanje je do¬
ločeno za tiste, ki izvrše ob vojskinem času iz lastnega
nagiba kak posebno junaški čin. Vega je ta red pač
zaslužil v polni meri, zakaj ni izvršil samo enega ju¬
naškega dela, temveč se je ob vsaki priliki v bojih iz¬
kazal neustrašenega vojaka in večkrat pripomogel av¬
strijskemu orožju do zmage.

Višja vojaška oblast je Vega odlikovala tudi s tem,
da mu je izročila več izvrstnih izpričeval,  v ka¬
terih je natanko popisano, kako junaško se je obnašal
Vega v različnih bojih. Prav ta izpričevala so glavni
vir za poznanje Vegovega življenja.

Omenili smo doslej visokih
časti, s katerimi so izkušale vo¬
jaške oblasti poplačati Vegovo
junaštvo. A cesarju Francu I.
to še ni bilo dovolj. Zdelo se
mu je, da je Vega za svoje ve¬
like zasluge še premalo odlikovan.

Zato ga je hotel počastiti še na
drug način. Leta 1800, dne 22.
avgusta, je cesar Franc I.
povzdignil Vega v baron¬
ski stan „za plačilo nje¬
govim zaslugam, ki si jih
je pridobil v dvajsetletnem
vojaškem službovanju po modrosti, izredni
hrabrosti in sploh po vzornem vedenju. 41
Plemstvo, katero se je podelilo Vegu, je bilo dedno,
to je, da je veljalo za vse njegove potomce. "Vegov
plemenitaški grb je bil srčast ščit, na vrhu z baronsko
krono in v sredi z gorečo bombo.

* Kolin  je mesto, ki leži na vzhodnem češkem oh reki Labi
in šteje danes 13.268 prebivavcev. Op. pis.

Vegov grb.

38

Valentin Vodnik je naznanil to Vegovo odliko¬
vanje v 39. številki svojih Novic 1. 1800. s temi-le
kratkimi, a značilnimi vrsticami: „Juri Veha, Krajnc
z Moravske fare major per bombarderjih je od svitliga
Cesarja povišan za Barona; deslih kmetiškiga stanu
se je vundar dobro obnašal, učene bukve od merjenja
pisal in skuzi te stvari milost pred Cesarjam zaslužil.
Majnši šole je slišal v Lublani, potle pa na Dunaji se
dalaj prebrisal.“

Vegove zasluge na znanstvenem polju so pa pri-
poznale učene družbe s tem, da so ga imenovale za
svojega člana. Leta 1793 je postal dopisujoči
član velikobritanske družbe znanosti v GOt-
tingu,  koncem leta 1797 pa član matematično-
fizičnega društva v Erfurtu.  Leta 1799 ga je
izbrala za svojega člana akademija koristnih
znanosti v Mogunciji,  nastopno leto počastili sta
ga češka družba znanosti v Pragi in kraljeva
pruska akademij a znanosti v Berolin  us  tem,
da sta ga prišteli svojim članom.

Pa tudi tuji učenjaki so videli radi, da je prihajal
v njihovo sredo naš Vega. Ko se je mudil Vega me¬
seca aprila in maja 1. 1794 v Stuttgartu, je zahajal v
družbo, katera se je zbirala okrog nemškega pesnika
Schillerja. Člani te družbe so bili še: dvorni svetnik
Arend iz Petrograda, pl. Kodzov, profesor Petersen in
modroslovec Fichte.

V tej družbi je Vega nekaterekrati predaval. Vega
je tudi občeval s slavnim zvezdoslovcem Zach-om v
Gothi. — Tako so častila našega Vega tuja društva
in tuji učenjaki.

Za tujci niso mogli zaostati naposled tudi njegovi
rojaki. Eno leto pred^ njegovo smrtjo, dne 26. oktobra
1. 1801, so ga namreč sprejeli kranjski stanovi
za svojega člana  pod predsedstvom deželnega gla¬
varja in c. k. guvernerja Kranjske in Koroške, Franca
Jožefa grofa Wurmbrand-Stuppach-a. Priznali so mu

to čast enoglasno, brezplačno in mu izročili tudi di¬
plomo. Ubogi kmetski fant iz Zagorice, pozneje ne¬
znaten študent v Ljubljani, je postal član deželnih
stanov, dobil je sedež in glas v posvetovalnem zboru
o najvažnejših deželnih zadevah.

VII. Vegov spomenik.

Narod, ki ne časti svojih slavnih
mož, ni vreden, da se mn rode.

A. M. Slomšek.

Ob Vegovi smrti je bil naš narod še premalo pre¬
bujen, da bi bil spoznal, kakega pomena je pravzaprav
Vega za Slovence. Skoro so se pa začele jasniti megle
nezavednosti, ki so dolga stoletja ležale nad nami.
Začetkom preteklega stoletja se je jel slovenski narod
probujati iz dolgotrajnega duševnega spanja, jel se je
krepko gibati in zavedati. S ponosom je zrl nazaj v
svojo slavno preteklost, s ponosom se spominjal lepe
vrste svojih imenitnih rojakov. Vstali so možje, ki so
opozorili Slovence na vrlega zagoriškega rojaka, na
Jurija barona Vega, in že tedaj poudarjali, da se spo¬
dobi tega moža proslaviti s posebnim spomenikom.

Prvič se je izprožila misel o Vegovem spomeniku
1. 1838, v drugem letnem poročilu deželnega muzeja
za Kranjsko. Tam je neznani pisatelj priobčil Vegov
životopis in ga končal z željo, „da se postavi dostojen
spomenik hrabremu vojaku, izvrstnemu pisatelju in uči¬
telju matematike v njegovi domovini; upati je, da se
v kratkem zavzamejo za to stvar njegovi mnogobrojni
učenci, ki so prejeli pouk v matematiki iz njegovih
ust, ali vsaj iz njegovih knjig. 11

Pozneje se je za Vega in njegov spomenik mnogo
zanimal duhovnik Kajetan Huber,  ki je znan tudi
kot pesnik. Zložil je priljubljeno popevko „Otok bleški . 11
Kajetan Huber je kaplanoval okoli 1. 1845 v moravški

40

župniji. Tako mu je bila dana prilika, da se je se¬
znanil z Vegovo rojstno hišo in s tedaj še živečimi so¬
rodniki Vega. Dne 6. decembra 1. 1845 je v Moravčah
pokopal sina Vegove sestre Marije, Jožefa Peterka; od
njegovega sina, namreč od Jerneja Peterka, po domače
Janeža, je kupil tisto skrinjico, katero so dali Vegu, ko
je odhajal v šolo.

Leta 1846 in 1847 se je dogovarjal Huber z zgo¬
dovinskim društvom v Ljubljani, čegar ud je bil, glede
Vegovega spomenika. A privihralo je leto 1848. V
valovih tedanjega časa se je, kakor marsikaj drugega,
potopila tudi ta zadeva. Vendar Huber ni pozabil Vega.
Obrnil se je v ti stvari na svojega znanca, podpol¬
kovnika pl. Siihnl-a,  ki mu je tudi obljubil po¬
magati, da se izpolni domorodna namera. Huber in
Slihnl sta razodela svoj načrt tedanjima najvišjima vo¬
jaškima dostojanstvenikoma naše domovine, namreč
feldmaršallajtnantu grofu Lichtenbergu v Lvovu, in ge¬
neralmajorju baronu Novaku v Vojaški krajini. Ker sta
bila pa omenjena gospoda predaleč od domovine, nista
mogla prevzeti predsedstva v odboru, ki se je imel lo¬
titi te stvari. Obljubila sta pa, da hočeta po svoji
moči podpirati to namero, in sta zagotovila, da bodo
vsi avstrijski topničarji in vitezi Marije Terezije reda
pripomogli k izvršitvi blagega namena. Huber in Siihnl
sta si še dalje časa dopisovala glede Vegovega spo¬
menika. Vendar so bile razmere take, da se ni mogla
uresničiti njuna lepa misel.

V drugem letnem poročilu ljubljanske c. k. realke
1. 1854 je spisal tedanji ravnatelj Mihael Peternel
obširnejši Vegov životopis, koncem katerega je izrazil
željo, naj se postavi Vegu spomenik. Nasvetoval je
celo, kje naj bi se postavil ta spomenik in kak naj
bi bil. Peternel piše:

„V bližini kolodvora na Lazih bi pač ne bil ne¬
primeren prostor; kajti od tam se vidi čisto blizu
Vegov rojstni kraj; tukaj ob Savi je začel svoje služ-

41

bovanje kot c. k. navigacijski inženir. Tudi je že v
davni preteklosti vplival po svojih matematičnih spisih
na razvitek sedanje tehnike in na ta način tudi na
postanek železnic.

Tukaj bi videl spomenik domači in tuji popotnik;
mimo hiteči vojak bi ga opazoval z zadovoljnostjo, kot
spomenik svojega nepozabnega učitelja.

Velika, v podobi druge na drugo naloženih bomb
postavljena kam eni ta piramida, okrašena s primernim
napisom, z grbom in po možnosti tudi z doprsnim
kipom velezaslužnega moža, bi bila gotovo najprimer¬
nejša oblika za spomenik.

Ta želja bi se uresničila, to delo bi se posrečilo,
ako bi ga poskusil izvršiti kak zgleden rodoljub; zakaj
ne le učeni profesor, omikani vojak, ampak tudi učeči
se mladenič, da, vsak domoljubno misleči Kranjec bi
pač gotovo po svoji moči pripomogel k proslavljenju
našega slavnega rojaka in tako tudi k časti očetnjave. 11

Mihaelu Peternelu se je le deloma posrečilo izvr¬
šiti svojo lepo namero. Po njegovem prizadevanju
namreč in s pomočjo dveh vnetih Vegovih častilcev iz
Dunaja, namreč Bergmanna in Wagnerja,  se je
vršila dne 26. septembra 1. 1865 v Zagorici velika na¬
rodna slavnost. Pri tej priliki se je vzidala na bližnji
podružnični cerkvici sv. Križa, in sicer nad vhodnimi
vrati, podolgasta plošča iz ulitega železa, na kateri je
stal v zlatili črkah tale latinski napis:

Georgius Vega, L. B.
die 24. Martii 1754 Sagoricae
in vicinitate Stae Crucis hic natus
obiit Viennae, die 26. Sept. 1802. R. J. P.

Agnati et amici posuere
die 26. Sept. 1865*

* Slovenski se glasi ta napis: Juri Vega, baron, rojen tokaj v
Zagorici, v soseski sv. Križa dne 24. (stati bi moralo 23.) marca
1754, umrl na Dnnaju dne 26. septembra 1802. Naj v miru po¬
čiva. -— Sorodniki in prijatelji postavili dne 26. sept. 1865.

Op. pis.

42

Na Vegovo rojstno hišo se je pa obesila lesena,
štirioglata plošča z napisom:

Juri Vega
baron

r — 1754 — 1.
f — 1802 — 1.

O tej slavnosti so prinesle Novice v št. 40, 1. 1865,
obširnejši popis, katerega priobčujem tukaj doslovno.

Moravče.

Gotovo ga bodo z veseljem čitali starejši Moravčani,
ki so bili 1. 1865 navzoči v Zagorici; pa tudi druge
bravce bo zanimalo zvedeti, kako se je vršila prva na¬
rodna slavnost na čast baronu Vegi. Popis se glasi:

„Iz Zagorice v moravški fari, 26. sept. — Kaj
neki se godi tam gori na griču, kjer stoji majhna pa
zala cerkvica sv. Križa — me vpraša popotnik, ki me
je došel — da je ves hrib polno kmetiškega ljudstva
v praznični opravi, vmes pa tudi gospode, da možnarji

43

pokajo in se godba razlega čez hribe in doline? Spomin
preslavnega rojaka svojega Jurja Vegata obhajajo, ki
je današnji  dan 1802. leta smrt storil — mu od¬
vrnem, in oba hitiva naprej, da ne zamudiva slovesnosti,
ki se je začela z veliko sv. mašo, katero so peli pre¬
častiti dekan moravški, gospod I. Toman. Majhna cer¬
kvica bila je tako polna pobožnega ljudstva, daje srečen
bil, kdor je mogel vanjo priti; zato je po griču, na
katerem stoji Božji hram, noter do farovža gori na ti¬
soče bilo ljudi, ki so se od zunaj udeleževali cerkvene
svečanosti. Po sv. evangelji so gosp. dekan s prelepim
ogovorom razložili zbrani množici namen današnjega
shoda in zakaj po lepi slovenski navadi se s svetno
slovesnostjo strinja cerkveno obhajilo, popisovaje na
kratko življenje imenitnega barona Vega-ta, čegar ime
v krstnih bukvah zapisano stoji „Juri Veha.“ Ko ste
po veliki maši opravljeni bile še dve (pred njo pa tri),
je Vegatov pravnuk Peterka vzel tablo iz vlitega železa,
ki se bo kot spominek vzidala v cerkev, in vsa mno¬
žica gre ž njim, spred pa godba, kakor v procesiji do
rojstne  hiše Vega-tove, ktera je bila z dvema majema
okinčana, med kterima se je vil venec, na hišici pa je
bila ovenčana tabla z napisom: „Juri Vega, baron;
rojen 1754. leta, umrl 1802.“

Videli smo v tem sprevodu 5 deželnih poslancev:
dekana I. Tomana, dr. L. Tomana, dr. Costa-ta, Luka
Sveteca in dr. Jan. Blehveisa, zraven njih nekoliko
druzih duhovnih in svetnih gospodov in gospa iz Ljub¬
ljane, iz Brda, iz Tuštajn, Kamnika in druzih krajev
kranjskih. Da smo videli tudi pisatelja življenjepisa
Vegatovega gosp. prof. Peternela, prožitelja Vegato-
vega spominka gosp. fajmoštra K. Hubra, bo vsak lahko
uganil; dušni pastir Št. Kriški pa so doma skrbeli za
vse, česar je bilo treba, kot hišni gospodar. Ko dospe
brezštevilna množica pred rojstno hišico , ki je zdaj
Močilnikarjeva, se ustavi na trati pred hišo in naprej
stopi dr. Bleiweis na improvizirani oder, po domače na

44

mizo, za njim dr. Toman in naposled tudi fajmošter
Hub er.

Dr. Janez Blehveis v govoru svojem radost na-
znanjuje, da je prišlo toliko naroda slavit neumrlega
Vega  ta;  opisuje slavno življenje moža, ki v tej borni
bajtici med hribovci rojen je nesel slavo svojo in do¬
movine naše po vsej Evropi; Vehovcev Jurček je iz te
hišice, ki nam zdaj stoji pred obličjem, šel z malo skri¬
njico, ki mu jo je mati dala, v ljubljanske šole, bistra
glavica pa je revnemu sinku kmetiških starišev pot
odprla po vsem svetu; stopivši v vojaški stan se je
obnašal tako junaško, da je prejel najslavniši red Ma¬
rije Terezije in je bil v visoki žlahtni stan — ba¬
ronski — povzdignjen; a nele junaštvo samo in nje¬
govo bojevanje za Avstrijo nekdaj dela nam Vegata
neumrlega, temuč tudi njegova učenost zlasti v ra¬
čunskih vedah, da še danes živi v knjigah svojih in
bode živel na veke. In ako se vprašamo: k d o j e
mar — ta junak, ta učenjak? zagrmi od vseh krajev
sveta odgovor: „Taka glava korenine je slovenski
oratar!“ Tako je slava njegova slava kmetiškega stanu,
slava Vaša, Zagoričani, slava Krajne, slava slovenske
naše domovine! Hvala gospodom, ki so nam s tem
spominkom, ki se stavi na rojstno hišo in v cerkev,
dali danes ob enem opomin, da se stavi še na d r u g e m
mestu  slavi Vegatovi  vreden spomin. In s slavo-
klicem na umrlega Vegata, ki je donel čez hribe in
doline tisočkrat ponavljan, je končal govornik svoj
govor.

Zdaj pa poprime dr. Toman besedo in govori blizo
tako: »Današnja slovesnost je silno važna, pomembna.
O visoki vrednosti, učenosti neumrjočega rojaka ste
slišali že poročilo gosp. dekana Tomana in dr. Bleiweisa.
On je zvezda na polju vednosti. Spoznavši moč šte¬
vilke, je stavil sisteme, kakor nikdo popred. Pa tudi
djansko in praktično je on svojo vednost razvil. On
je povzdignil topničarstvo na najvišjo stopinjo iste dobe,

45

naša država se je oponašala z njegovimi znajdbami,
ki so pripomogle k jedni in drugi zmagi. Tako je on,
naš rojak, Slovenec, branil cesarstvo na vojskinem
polji, kakor naša zvestoba, dušna udanost od nekdaj
varuje obstoj njen. Slovil je po svetu tako, da ga vsi
narodi poznajo, da so posnemali Francozi in Angleži
znajdbe njegove. Zakaj je pa, čeravno ga Slovenci
niso nikdar pozabili, zaostajala svečanost do današ¬
njega dne? Ležala je gosta trna nezavednosti nad
nami. Slovencu ni bilo mar za Slovenca — ne za sa¬
mega sebe. Drugi narodi se ponašajo s svojimi možmi;
kolikor več slavnih mož kak narod ima, toliko več velja.
Mi pa, ki imamo toliko slavnih mož, mi pa še nismo
zidali „doma slave, “ mi pa še nismo postavili vrednih
spominkov. Kakošne zasluge imajo za našo slavo razno¬
vrstni naši prvaki: grof Auersperg,  ki je Turke
premagal pri Sisku; baron Cojz,  ki je slovil po celem
svetu zavolj svojega natoroznanstva; Valvazor,  ki
je pisal „čast kranjske dežele" in žrtvoval vse svoje
premoženje za to delo obširno; Linhart,  ki je pisal
izvrstno zgodovino Jugoslovanov; Vodnik, kije  se-
bral jezikovno blago v jezik slovniški za zavez vseh
Slovencev; Kopitar,  znan celemu svetu ko preučen
slavista; Dolinar,  najbistrejši pravoslovniški pisatelj;
Prešern,  pesnik neumrjoč; Wolf,  narodni mecen
itd. itd. itd. Med njimi sveti pa Vega, ko najsvitlejši
zvezda učenosti. Zginila bode megla, kadar se spozna
narod, in vse te zvezde bodo zabliščale in mu bodo
svetile pred vsem svetom na nebu slovenskem. Zato,
moji dragi rojaki, spoštujte svoje domače blago, svojo
domovino, svoj narod, svoj premili materni jezik. Za¬
vedajmo se med drugimi narodi, da smo tudi narod,
narod slovenski,  vejica velikega debla — slovan¬
skega. Ponašajmo se s svojimi prvaki, da so naši,
kakor se ponašajo drugi narodi s svojimi. Če bodemo
gledali na zvezde obnebja naše slave, bodemo od na¬
rodne zavesti gnani za njimi sledili. Mili bratje, v

46

tem pomenu obhajajmo danes moža, ki slovenske
krvi po vsem svetu slavi. Vega! slavni rojak! vodi
nas, navdušuj nas s svitom svoje vednosti neumrjoče!
Neumrjoč si, kakor dela tvoja:

Kakor iz nič številka v večnost sega,

Tako po nji tudi Tvoja slava, Vega!

In zopet so se slava-klici razlegali čez hribe in
doline.

Zdaj pa stopi še gospod fajmošter Kajetan Huber
na oder in slavi Vegovo ime, oziraje se na zasluge
njegove v vojaštvu in vednostih, ktere ima Klijo zapi¬
sane v zlatih knjigah zgodovinskih. Govornik, znan
po humoristiki svoji, je tudi v tem govoru marsikatero
povedal, ki je hila z ohčno radostjo sprejeta; tako na
priliko je od vseh strani mu donilo „dobro, dobro!“,
ko je rekel: „vbeli Ljubljani  se je naš Vega učil,
da je pri Belemgradu  Turka podil.“ Isto se je
ponavljalo, ko je rekel, da starodaven latinsk pisatelj
je trdil, da o vojskinem hrupu molčijo vede (inter arma
silent musae), in da verjelo se mu je to kakor evan-
geli. Vega  pa je za svojo stran djansko pokazal, da
to ni res, kajti ravno o vojskah je pisal knjige, polne
učenosti, ker ,.bistra glava ne miruje, če se tudi pest
bojuje." Naznanil je gospod govornik tudi, da on ima
tisto skrinjico, s ktero je mladi Vega šel v ljubljanske
šole, in ktero je hranil dosihmal kot dragocen zaklad.
Da se pa spominek ohrani domovini stanovitno, je pri
tej priliki obljubil skrinjico izročiti kranjskemu zgodo¬
vinskemu društvu, in v zagotovilo te obljube je priču¬
jočemu ljubljanskemu županu gosp. dr. Costa-tu,. kot
odborniku zgodovinskega društva, izročil kij uč te skri¬
njice. In ko je govornik sklenil svoj govor z besedami:
„Vega čista je slovenska kri, na veke naj Vega živi ! 11
so se živio-klici zopet razlegali čez hribe in doline.

Ko so bili govori dovršeni, gospod dekan Toman,
oziraje se na to, da je Vegata našega kakor malo ka-

47

terega slavilo nekdaj Veličanstvo cesarsko, zakličejo
množici, naj zapoje cesarskopesem  — in v tem hipu
se oglasi cesarska pesem iz navdušenih src in godba
jo spremlja. Po odpeti cesarski pesmi pa se hipoma
zbere krdelce rodoljubnih pesnikov in popevaje naše
domače „Hej Slovani 14 , „Naprej zastava slave 44  in drugih
več, in vsem pričujočim so srca igrala v pravi tej n a-
rodni veselici.  V tem pride tudi stari gosp. Wagner
na goro k nam in dr. Bleiweis se mu zahvaljuje, da se
je tudi spomnil našega slavnega rojaka in s tablico za
cerkev iznova nagon dal tistemu spominku, ki ga je
nasvetoval že 1. 1854. gosp. prof. Peternel.

Davno je že poldne odzvonilo in še zmiraj se je
radovalo ljudstvo pred Vegatovo rojstno hišo. Počasi
se je razkropila vesela množica, vsak na svoj dom;
mnogo gospodov se je k obedu podalo v farovž Št. Kriški,
kjer jih je čakala dobro obložena miza; tu je bilo na¬
vdušenih napitnic brez konca in kraja; družbica je bila
vesela, da je imela med seboj tudi vojaškega dušnega
pastirja c. k. polka topničarskega in pa enega gospoda
častnika istega polka, kteremu je nekdaj Vega bil
slaven ud. Druga družbica pa se je gostila v farovžu
Št. Helenskem, da je pri tr ko vala tukaj na planem temu,
kar se je godilo gori na gori.

Na povratku v Ljubljano so se gospodje še neko¬
liko pomudili pri gosp. Vodetu v Dovskem, ogledovaje
pridno čbelarstvo in vrtnarstvo njegovo, in „pri krači 44 ,
potem pa se združili vsi in jo udarili na ladji čez Savo
v Laze, kjer so jim svetili trije kresi, ki jih je dohod-
nikom na čast napraviti dal ondašnji gospod telegrafist.

In tako se je končala narodna slavnost Veg a-tu
na slavo, ktere gotovo ne pozabi nikdo, ki je bil pri¬
čujoč, pa tudi okolica ne, v kateri se je svečanost vr¬
šila in tako izvrstno dovršila. Da bi Lažem nasproti
kmali stal Vegatu spominek ! 44

*

* *

48

Z opisano slavnostjo se je sicer lepo počastil Vegov
spomin. A vsak Slovenec je pač moral priznati, da
zasluži Vega dostojnejši spomenik nego je lesena de¬
ščica na njegovi rojstni hiši in preprosta železna plošča
na šentkriški cerkvici. V tem smislu se je mnogo trudil
stotnik Fridolin Kavčič,  ki je 1. 1886 izdal Vegov ži-
votopis v nemškem jeziku.

Ob stoletnici Vegove smrti, 1. 1902, so se pač čuli
posamezni glasovi o Vegovem spomeniku. A ostalo je

samo pri teh glasovih.

Prvi dostojni javni spo¬
menik je dobil Vega v Idriji.
Občinski odbor mesta Idrije
je dal namreč na predlog
ravnatelja Karla Pirca po¬
staviti Vegov nadprsni
k i p v naravni velikosti nad
vhodom v novo realčno po¬
slopje, ki se je otvorilo dne
18. septembra 1. 1903. Kip
je izklesal iz belega mar¬
morja kipar Martin Bizjak.
Tudi občinski odbor
Vegov kip na realki v Idriji. lj  ubij a,nski  je počastil

Vegov spomin s tem, da je
po njem že pred leti imenoval eno ljubljanskih ulic.

Dne 8. septembra istega leta so v Moravčah slo¬
vesno obhajali stoletnico Vegove smrti. Pri tej priliki
se je ondi osnoval krajevni odbor za Vegov spomenik.

Osnoval se je nato tudi obširni odbor za Vegov
spomenik v Ljubljani.

Ljubljanskemu odboru za Vegov spomenik pripa¬
dajo tudi člani krajevnega odbora v Moravčah.

Moravški odbor je že deloma izpolnil svojo na¬
logo. Tekom poletja 1. 1904 je dal popraviti in osnažiti
že skoro popolnoma razpali Vegov dom. Vsa poprava
je stala okroglih 1200 K. Odstranila se je s hiše prej

49

omenjena, nedostojna lesena spominska deščica in se
nadomestila s kamenito ploščo, ki je 80 cm  visoka in
60 cm  široka; rob je narejen iz domačega Peškega
kamna, plošča sama pa iz belega kararskega marmorja.
Na plošči beremo tale napis, vklesan z zlatimi črkami:

Rojstni dom
Jurija barona Vega,

* 23. marca 1764. f 26. sept. 1802.

Ob 150letnici rojstva.

Novo spominsko ploščo so odkrili s primerno slav¬
nostjo dne 26. septembra 1. 1904. Ob 10. uri dopoldne
je služil sv. mašo v šentkriški podružni cerkvi monsignor
Tomo Zupan in imel tudi slavnosti prikladen cerkven
govor; pri maši je pel moravški pevski zbor pod vod¬
stvom nadučitelja g. Janka Tomana. Po cerkvenem
opravilu se je zbralo ljudstvo ob Vegovem rojstnem
domu v Zagorici. Visokošolec, g. Valentin Rožič, je v
kratkih besedah očrtal Vegovo življenje in delovanje,
na kar je padla zavesa s plošče. Pri tej slovesnosti
je sodelovala slavna domžalska godba. Popoldne pa se
je vršila preprosta veselica.

Tukaj tudi treba omeniti, da je podaril gospod
stotnik Fridolin Kavčič za Vegov dom krasno spo¬
minsko knjigo, lep Vegov kipec, in lično Vegovo po¬
dobo v okviru.

Moravški krajevni odbor je tudi sklenil, da po¬
stavi Vegu spomenik v Moravčah samih, namreč nje¬
gov doprsni kip na primernem podstavku. Spomenik
bo nekako podoben Radeckega spomeniku v ljubljanski
Zvezdi; doprsni kip, kakor tudi načrt za podstavek
izdela akademični kipar Ivan Zajec na Dunaju. Ta
spomenik postavijo na lepem trgu pred moravško
župno cerkvijo.

Veličasten Vegov spomenik dobi kranjsko stolno
mesto Ljubljana. Ljubljanski pomnoženi odbor marljivo
nabira doneske, da čim preje uresniči svojo prelepo

4

Vega.

50

namero in okrasi belo Ljubljano z mogočnim Vegovim
spomenikom, katerega izvršitev so tudi izročili akade-
mičnemu kiparju g. Ivanu Zajcu na Dunaju. Zajec je
že napravil prvotni osnutek za Vegov spomenik v
Ljubljani. Osnutek nam predstavlja Vego, kako sedi

na utrdbah pred Belim
gradom in zre v svoje
račune; pred njim se
je razletela pogubna
bomba, za katero se
pa junak prav nič ne
zmeni; ob Vegu stoji
rimski bog boja: Mars,
za njim pa boginja
slave. Podstavek spo¬
menika misli Zajec
okrasiti s ploskorezi
(reliefi), ki predstav¬
ljajo nekatere zna¬
čilne poteze iz Ve¬
govega življenja, n. pr. prizor, kako odhaja Vega kot
mlad deček z rojstnega doma v Zagorici v ljubljanske
šole itd.

Ko se dvigne Vegov doprsni kip pred moravško
župno cerkvijo in ko zgrade njegov ponosni spomenik
v beli Ljubljani, tedaj bo veliki Vega proslavljen med
svojimi rojaki tako, kakor se spodobi takemu nena¬
vadnemu možu. *

* *

Ni ga kmalu rodila slovenska kmetica sinu, ki bi
se bil povzpel do višjih časti nego Vega.

V ubogi, kmetski hiši. pod slamnato streho, mu
je tekla zibel. Siromašna sta bila njegova roditelja,
a pridna, pametna kmeta. Zato sta poslala nadar¬
jenega sina v šole. V leseno skrinjico mu je naložila
mati najpotrebnejših stvari, da jih je ponesel s sabo v
Ljubljano. To skrinjico je hranil hvaležni sin kot ljub

51

in drag spomin na Vehovcev dom v Zagorici, kot
spomin na svojo ubožno mater.

Brez gmotnih sredstev je pričel Juri trnjevo šolsko
pot. A Bog mu je naklonil izrednih duševnih darov
in pa tudi trdno voljo, vestno porabiti te darove v
svoje izobraževanje.

Prirojena nadarjenost in jeklena pridnost je pri¬
vedla Vehovčevega Jurija do redke učenosti in do ve¬
like slave. Dosegel je visoko vojaško dostojanstvo,
cesar ga je pobaronil, a ves učeni svet, domači in tuji,
je častil v Vegu enega prvih veljakov na znanstvenem
polju.

Iz Vegovega življenja si je treba zapomniti po¬
sebno eno potezo. Karje Vega dosegel, vse to
je dosegel le s svojo jekleno, neutrudljivo
pridnostjo.  Vegov zgled naj sveti malemu našemu
narodu, zlasti naši učeči se mladini.  Koliko je med
nami nadarjenih ljudi! Ali le prepogosto zakopljejo
lepe svoje duševne darove. Ničesar ne dosežejo, ker
nočejo, ne, ker ne morejo. Ko bi bilo med nami več
Vegovega duha, posebno njegove pridnosti in vztraj¬
nosti ! Seveda vsak ne more dospeti tako visoko, kakor
je dospel Vega. To pa lahko rečemo in zagotovimo,
da bi lahko vsak naš mladenič, ki pohaja šole, postal
veljaven in zastaven mož, ako bi se ravnal po Vegovem
zgledu. In tudi to lahko trdimo z gotovostjo, da bi
našemu siromašnemu narodu prav gotovo in v kratkem
napočili dnevi jasnejše bodočnosti, ako bi imel Vega
med našo učečo se mladino več posnemovalcev, kakor
jih ima danes.

C0B1SS


00000412265