Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani _ 73446 MM© KEKSNIK VVv i[\ A £ A A A A 'UllŠlE&lL. IMEEIK ¥. SlTiK L r v Ljur 1 ^ . Kr Minic«) v K’ **•*» f * * M. a M K l ii\ U ' * “ a 1L0ŽSL L. 7 3 *Y t/ ^ •fa * 73446 Uvod. Ko se v zlati zarji novi dan rojeva, miloglasno petje po gorah odmeva. Le otožni slavec v temni log se skrije, da na jasnem nebu lunica posije. • In ko pevcev družba med grmovjem spava, po livadah pesem slavičeva plava. V sobi 6. III. 1867. (Slov. Glasnik, 1867, št. 18.) □ □ 1 1 Gomila. Mirno valovi šume hitro v daljavo, gori pa lipe stoje, zrejo v nižavo. Tiho si pesem pojo, glasno odmeva, zemlja, valovi, nebo, vse jo prepeva. V slavo junaku doni, ki tu počiva; • ki ga že tisoče dni zemlja pokriva. In pod gomilo hladno junak jo čuje, srce veselo, živo se mu raduje. Na ftrdu, 25. VII. 1866. (Slov. Glasnik, 1866, št. 9.) □ □ 2 Ljubav do doma. Kaj mi tak vzbuja čute, srce živo! Kaj se kri mi pretaka tako vroča, kaj mi misli vrejo tako kakor silni slap med skalovjem? Kakor presvetla zora noč preganja, kakor rosa oživlja polja cvetice, žarno solnce vzbuja preglasne pevce v temni goščavi: Tako podi mi žalovanja čute, trosi cvetke na potu mi življenja, vzbuja in rodi mi preživo pesmi ljubav do doma. Čuje naj zemlja in nebo visoko in narodje vsi krog po daljnem svetu, da bom, dokler sije mi solnce žarno zvest domovini. Ko pa me bo zeleni grob pokrival, naj nad njim se prekrepka lipa dviga, ki šumljaje pripoveduje, da zmer ljubim domovje. In ko minula bodo dolga leta, ko že veter raznesel bode prah moj, vedno še šumljalo bo v zraku glasno: ljubav do doma. (Slov. Glasnik, 1867, št. 14.) □ □ 3 l* Roža in skala. Roža. Oj skala siva, skala ponosita! Stoletij koliko že tu stojiš? Da te ne zruši strela silovita, ni te omaja siloburni piš! Neprcmekljivo zreš v tekoče veke, narodov videla si krepko rast; krvavi boji, vražnoljute vsteke peljale so v prezgodnjo jili propast. Le ti neznaš hitrosti uric štetih, neznan ti je krasu grenak spomin; obokov tvojih tudi v poznih letih trohljivni nikdar se ne loti gin. Skala. Oj nc blagruj me, roža zardela! Krasnorastoči svoj razvijaj cvet; zdaj klije zate doba prevesela, mladosti radost vživa cvetni svet. Lepote zora zame pa ne sije, zeleni mah edini moj je kras, enakomerna starost zmer mi dije, nikdar mladosti kratke sladki čas. 8. IX. 1867. Slov. Glasnik, 1867, št. 22.) □ □ 4 Obraz. Na zeleni trati hišica je stala, ki jo zlata zora zjutraj je obsevala. Ko pa bleda luna izza gor se zvije, pogorišče malo bledi žar obsije. (Slov. Glasnik, 1867, št. 20.) □ □ 5 Poleg Save. Poleg bistre Save, kjer šume valovi, v srcu se prečudni mi bude glasovi. Zrem ponosno v reko, val za valom suje, skalnate bregove neprestano ruje. Vprašam, kaj pomenja glasno govorjenje: „Tak budim SLOVANE". Dalje gre šumenje. (Slov. Glasnik, 1868, št. 18.) 7 Tja vesla, kjer sredi reke skala kvišku je kipela, krog katere zdajci voda votloglasno je šumela: tam na robu skale klečal je mladenič zdihovaje, med viharni boj naravin glasno na pomoč klicaje. In že se rešitelj bliža; — k skali starec čoln zažene, tja dospevši ž njim se krepko strmega robu oklene: rešencu roko podaja, v čoln stopiti mu veleva: — Oče! — sin moj! — enoglasni klic obeh okrog odmeva. Srce stiska tam se k srcu, ena ljubav ju navdaja, žarno ogreva se mladenču, starcu trdi led se taja. A valovje siloburno privali se čez skaline, našinca objame, s sabo nese doli ju v globine. Žalotožno kalne vode med bregovi zašumijo. Jadrno drve se dalje, v tuje kraje proč hitijo; po skalovju pa premilo žaiovaje še odmeva, kar valovov kalnih družba nad gomilo dol prepeva. Še šumoče temna Drava po skalinah sivobelih, vali šumljajoč igrajo, votlo krog buče po vrelih; v vzhodu pa se zora dviga, breg visok orumeneva, sred voda se glas začuje, žalno po skalah odmeva. 3. III. 1867. Doma. 'Slov. Glasnik, 1868, št. 1.) 9 L Ropar. Gor na robu sive skale, ki grozeče v zrak moleva, divji temnooki ropar v pozni uri še stojeva. Doli v dol domači gleda, kjer je bival mlada leta: kolne zdaj ga in sovraži, mili, ljubi dom očeta. »Zemlja rodna, tuge polna, ki otroka si gojila, zdaj nesrečnega pa sina v tuji svet si odpodila. Bodi mi prokleta vedno! Le sovraštvo gospoduje naj po tvojih lepih krajih naj te v prah nekoč razsuje. Reka, kalnopena reka naj razvre nad te valove, smrt strupena naj obišče tvoje srečne zdaj sinove." 11 Tako kolne sin divjine, tiho mu vrše vrhovi, — kar se nad dobrave tihe dolski oglase zvonovi. Zdaj bolj tiho, zdaj bolj glasno znani glasi gor donijo; krog vrhovi zeleneči v nočnem pišu se šibijo. Kaj potihne divji ropar, kaj temno oko pokriva? Kaj le strastni sin divjine bridke solze tu preliva? IV. 1868. □ □ 12 Pogreb. Oj, kaj tako čudno zvonovi pojo? Oj, mladega fanta k pogrebu neso. Za črnim križem koraka far, oblečen je v dolg in svetel talar. Na smeh se drži in ve zakaj, spet enega spremil v nebeški je raj. In zad za nosači vro ljudje, nobeden ne misli, kam da gre. Nobeden ne misli, kak resna je pot, ki hodil jo vsak bo enkrat odtod. V leseni hiši kraj ceste pa pisane rože na oknu dehte; za rožami pa dekle mlado solzice otira si z belo roko. V. 1868. □ □ 13 Napni le žile vse, usoda! Skrij veselje v oblake strelonosne; raduj se, če trepeta v grozni boli borni zemljan. Zakaj ga ne končaš? Zakaj vališ na srečepolne ure vsega tedna nakrat ta grozni čut: da se v bolesti sil ognjenih zvija, krči srce in se razdeva cvetni kras telesa, besede, duha ? Pohodi, zdrobi ga nakrat, kakor razruši ognjeni blisk stoletnih hrastov čvrsto rast, a ne daj mu v strupu vsakotedenskega pogina okušati stokratne smrti. 7. VII. 1868. □ □ 14 Gez gore. Pojdcm tja čez daljne gore, ki naproti mi bleščijo, ki vrhunci se jim sivi v zarji jutrnji zlatijo! Kjer pod goro ljuba čaka, čaka dolga, dolga leta, ki ji tiček vsak in vetrič davno moj prihod obeta. Kjer pod goro pri studencu hišica stoji lesena, otemnela so ji okna, slamnata je streha njena. Kjer ozira se iz line oj, že dolga, dolga leta majka stara, ki ji vse že davno moj prihod obeta. O jaz pojdem tja čez gore, ki naproti mi bleščijo, ki vrhunci se jim sivi v zarji jutrnji zlatijo. 25. VI. 1868. (Zvon, 1870, št. 17.) □ □ 15 Svarjenje, Oj, nikar, nikar ne hodi čez zelene travnike! Oj, nikar deklet ne vodi čez zelene travnike. Venec pisan bodo plele na zelenih travnikih, tvoje srce bodo vjele na zelenih travnikih. Sam zase potem boš hodil po zelenih travnikih, s sabo pa gorje boš vodil po zelenih travnikih. □ □ 16 Fantovska pesem. Kaj se pač pesem fantovska tak žalostno oglaša, ki piš večerne sape jo prot meni sem prinaša: „Si dala venček mi zelen, z rdečim trakom ga povila, pa venček ni zelen ostal, in ti si mene pozabila." Jaz bom pa tja k tovaršem šel za belo javorjevo mizo in z njimi pil in ž njimi pel za belo javorjevo mizo. 15. IX. 1868. □ □ 17 2 V nedeljo. £)anes je pa nedelja, ljudje v cerkve gredo, iz lesenih jagod vence s seboj v rokah neso. Jaz sem pa venec poiskal, oj venec posušen, ki s trakom je rdečini tak krasno prepleten, ter hodim zdaj po gozdu, kjer tičice pojo, na venec posušeni pa solze mi teko. 13. IX. 1868. □ □ 18 Slovo. Pri beli cesti pod goro lesen je križec stal; sinoči tamkaj sem slovo od ljubice jemal. Kaj boš, kaj boš jokala se? Saj veš, da moram preč; glej, to nepremenljivo je, ne bo nazaj me več. Nikar, nikar ne povprašuj, kaj žene me naprej; nikar, nikar ne preiskuj, v planinski raj poglej. Tam gori lipe tri stoje, pod njimi vir šumi; glej, tani se reveži rode, glej, tam moj rod živi. In ti ne veš, kako gorje vpogiblje mu glavo; in ti ne veš, kako grenke solzice tam teko. Zato nikar ne povprašuj, kaj žene me naprej; zato nikar ne prejokuj, planinski raj poglej! (V prvotni obliki 30. VIII. 1868.1 (Zvon, 1870, št. 12. □ □ 19 2 ' Nekdaj — sedaj. Glej, kakor iz trave zelene vijole glavice mole, tako se iz časov nekdanjih obrazi mi v srcu rode. Po noči na vas smo hodili, In pili smo vince zlato; prepevali sladke smo pesmi, piskali na drobno pero. Iz grobov zdaj trava poganja, v katerih tovariši spe, in beli sneg, beli sneg padel, zapadel je moje srce! (Zvon, 1870, št. 15.) □ □ 20 Včeraj in danes. Imel je hčerko stari knez, oj prelepo, oj premlado, šetala je po vrtu. Imel služabnika je knez, oj mladega, oj lepega, na lov sta jezdarila. Imel je še krvnika knez, oj hudega, oj zlobnega, na straži stal je vedno. Tako sinoči bilo je, ko solnce je zahajalo za daljnimi gorami. A ko je davi vstajalo, drugače bilo že je vse na starem, sivem gradu. Na vrtu hčerke bilo ni, odjezdil knez je sam na lov, in meč krvnik je brisal. (Zvon, 1870, št. 22.) □ □ 21 Cvetje. l. Cez polje, oj čez polje s procesijo gredo, naprej neso mi križe, za križi mi pojo. Nad poljem, oj nad poljem škrjanci v zrak lete, nad njimi sije solnce, pod solncem žvrgole. 2 . Nocoj, nocoj na vasi mrtvaški zvon zapel, nekdo slovo od sveta nocoj je zopet vzel. In jutri, jutri zgodaj v zemljo ga poneso: zvonovi mu zvonijo ljudje za njim gredo. Solza za solzo pada iz žalostnih oči, na nebu solnce sije, pri cesti seč dehti. 22 3 . Leži, leži ravno polje, po polju bela cesta gre, po beli cesti voz drdra, moj ljubček ž njim se proč pelja. Do klanca bode še drdral, in kadar bode tam obstal, zaukne ljubček preglasno, oj, to je fantovsko slovo! 4 . Oj, trgaj zdaj cvetlice še! Saj zmerom to ne bo; saj pride čas, ko sivo vso prinese ti glavo. Spomin mladostnih bode let potresal ti srce, čez beli bodeš hodil svet in točil nanj solze. 5 . Na sivi skali sred morja precvita roža pisana. Tja k sivi skali poveslam in roži jaz porečem tam: „Kaj, roža, tu cvetela bi? Kaj tu se obletela bi? „ Na okno bodem te dejal, vode hladne vsak dan dajal. 23 6 . Čez polje steza teče, stezica vglajena, pri stezi roža raste, prebela rožica. In v tujem, tujem svetu kraj širnega morja pa revež sam potujem nemirnega srca. Le sijaj, sijaj, solnce, oj solnčice ljubo! saj bodeš še sijalo, ko mene že ne bo. Ko trnje in ko trava poraste nad menoj, ko burni piš odnese to rožico s seboj. II. 1869. (Zvon, 1870, št. 23.) □ □ 24 Sumi, šumi valovje sred sivkastih pečin, večerna zvezda milo leskeče v dnu globin „ Povej mi ti, ki svetiš neštevne broje let, je rod moj li še zmeraj v železne spone vklet?“ „Šumi, šumi valovje sred sivkastih pečin, škrlat, železje, krona počiva v dnu globin. Mladenčev spev svobodno z gore v polje doni, škrlat, železje, krona v dnu jezera leži/ 5. IV. 1869. □ □ 25 Pozabljeni očaki. Visoko vrh skalovja razrušen grad stoji, po gabrih krog razsipa večerni piš vrši. Slovel je na tem gradu nekdaj ponosen rod; neznan je zdaj po svetu, pozabljen je povsod. In vnuk neznan, neslaven več vranca ne drvi; v dolini brazdo reže, za kruh se svoj poti. Očaki z mečem svojini jemali so glave: potomec z rosno koso pobira pa trave. Z gore je v dol donela pač pesem svoje dni; zdaj iz doline v goro otožno se glasi. Večerni zvoni gori k razvalu zapojo, pozabljenim očakom pozdrave prineso. 7. IV. 1869. O □ Zvon, 1877, št. 5.) 26 Strt in skrčen ležim, zdihujem in premagujem srce, a zastonj! Ni moč črva odgnati, ki razjeda noč in dan život in ti molče grohoče na uho: prepozno je! In vendar vedno, vedno v bolestih, v sili kličem: „Vendar te ljubim!" Pa kaj so proti tvojim, Galileo, bolečine moje? Kaj je moj klic proti tvojemu, ko si strt v pralni in krvi zdihoval in vendar sovragom v obraz zaklical smrtno sodbo sebi in njim: „E pur si muove!" 24. VI. 1869. 27 Nove pesmi. l. Bezeg se razcvita in škrjanec poje; po širokem polju zlata rž se maje; na širokem svetu ni je žive duše, ki bi me ljubila! Cvetje bo ocvelo, petje umolknilo; in rumeno žito bode se poželo; mene pa ponese črnili mož četvero v črno, hladno zemljo! 2 . Čez ravan široko veter listje nosi, po širokem polju megla roso trosi. To ni hladna rosa, ki to polje moči; to so vroče solze, ki jih dekle toči. 28 Ko je dan zazoril, je pri oknu stala, svojega fantiča je poljubovala. /, Zdaj pa tam pd ces bobnov glas ropoče, dekle, bore dekle pa prebridko joe<^ 3 . „Kaj res me ljubiš, ljubček, srce moje? Tako si v mladih letih me vprašala, ko v vrtu sva sedela pod jesenom in gorko se za roke sva stiskala. Glej, dan sc je nagnil, večer nastaja; počasi, hladno meni srce bije; minule gorke želje so nekdanje, minule so nekdanje sanjarije! 4 . Glej, zrastel je hrast na sredi polja, oj hrast visok, oj hrast košat! Pribučal vihar je od gora, in padel je hrast, oj hrast košat! In tekel je potok čez polje, oj potok studen, oj potok deroč; pritekel je tja v globoko morje, ta potok studen, ta potok deroč! Oj, nisem li jaz ta hrast zelen, ki padel je tja na ravno polje? Oj, nisem li jaz ta potok studen, ki zlil se je tja v globoko morje? 29 5 . Leži, leži mi travnik, oj travnik pokošen; sred travnika je rožni cvet pozabljen, posušen! Stoje, stoje drevesa krog travnika, stoje; in proti roži žalostno povešajo glave! 12. VIII. 1869. 6 . Glej, to je kletev mladih dni, da v boju za prihodnji kruh vsak blagi čut se zaduši. In to je kletev starih dni, da nam minolih let spomin srca nič več ne pomladi. 7 . Že rumeno listje rosna tla pokriva, dekle, drago dekle, zdaj pa se ločiva ! V jasne, južne kraje lastovke letijo, v jasne, južne kraje iti mi velijo. 30 Tani moj mili narod sužnje spone nosi, v svoji zemlji tujec tujca kruha prosi! 24. XI. 1869. 8 . Včeraj bila je nedelja, solnce jasno je sijalo; v cerkev so ljudje hiteli, glasno zvon jih tja je vabil. Jaz pa romal sem na goro, gledat tja v ravan široko, kjer po gladki, beli cesti voz za vozom urno tekel, kjer po gladki, beli cesti dvigal se oblak je prašen. Voz pa tam se je za vozom skrival za zelenim klancem, čez orano, ravno polje vlekel se oblak je prašni. — Bridki, oh neznano bridki čut se polasti mi srca, ko izginil voz je zadnji tamkaj za zelenim klancem. Oh tako, ko voz za vozom, urno gine nam življenje; za seboj sledu ne pušča, kakor ta oblaček prašni! (Zvon, 1876, št. 22.) □ □ 31 Pesmi. l. V vratih je postalo to dekle; venček mi je dalo, — trnjev je. Pa če tudi zbada do krvi, vendar mene nada ne pusti. V vratih bo čakalo to dekle, svoje mi bo dalo srčece. 2 . Zunaj v polju sem nocoj sam pohajal zase, tam, kjer tanka rž zori, kjer pšenica rase. Zlate bilke se lehko v sapi so zibale; v brazdah prepeličice glasno se klicale. Srečal pa sem kmete tri, ti pa so veleli: žito dozorelo je, jutri bomo želi. 32 3 . Doli v bregu sama zase med vrbovjem roža rase. Naj le rase, naj le rase, saj ni moja roža ta! Doli v bregu roža mlada — nanjo mrzla slana pada. Naj le pada, naj le pada, saj ni moja roža ta! Oh, ko bi pač moja bila, slana ne bi je morila; oh, zakaj si me pustila — oj ti bore rožica? (Zvon, 1877, št. 1.) □ □ 33 3 Čez goro ! Cez goro bela cesta gre; čez goro, oj čez goro! Glej, tu sva se peljala, glej, tu poljubovala; čez goro, oj čez goro! Preurno pa je voz dospel čez goro, oj čez goro! Podal sem zadnjič ti roko, nazaj pa meril sem stezo čez goro, oj čez goro! In zopet samec hodim tod čez goro, oj čez goro! Okrog se rože scvetajo, nad mano tiče letajo čez goro, oj čez goro! (Zvon, 1877, št. 2.) □ □ 34 Ob Savinji. i. Zakaj pa ledene so tvoje vodž, Savinja, Savinja deroča? Glej, v meni pa bije pregorko srce, navdaja ljubezen ga vroča. In jadrno tvoji valovi teko, Savinja, Savinja deroča; a k meni ne pride nikdar po slovo ljubezen, ljubezen pekoča. Prerad bi jo spustil sred tvojih voda, da dalje in dalje poroča: da zrasla mi ona na dnu je srca ob tebi, Savinja deroča! 2 . Nekdaj plodna njiva tukaj je rodila; zdaj pa je povodenj peska nanosila. Trava le počasi tuintam poganja" mehka hladna sapa lahno jo priklanja 35 3 * Skoraj pa bo zopet njiva ta rodila, in žanjica bode zopet srp brusila. 3 . Tako srce moje nekdaj je rodilo, ko ljubezen gorko v sebi je nosilo. A nevihte silne jezno so prihrule, bore srce moje burno so obsule. Oh, kedaj bo zopet kakor prej veselo, oh, kedaj bo zopet kakor prej mi pelo? 4 . Tam na nebu, tam na tvojem nebu jasno solnce se mi je kazalo; videl nisem sivega oblaka, videl solnce sem, ki je sijalo. Oh, Savinja, oh, šumeča ti Savinja! Siv oblak mi solnce je zagrnil; kamenje po bregu je ležalo, in valovje je ob skalo bilo, stare, mahovite stene pralo. Oh, Savinja, oh, šumeča ti Savinja! 36 5 . Nocoj sta pripiliala burja in sneg čez polje, čez hribe zelene; in belo prevlekla sta brdo in breg in z ledom potoke studene. Zarano pa bode se črni gavran s pogorja sneženega dvignil; premeril bo urno široko ravan, čez gore bo bliskoma švignil. Vsa zemlja pod njim in nad njim vse nebo, vse zorno se bo lesketalo, in solnce rumeno, oh, solnce zlato bo jasno za njim posijalo. Vun stopim pod lipo, pod staro drevo ter gledal za njim bom v višave; bom gledal, kako bo premerjal nebo in hribe, doline, dobrave. In letel bo tja, čez posavsko polje, čez breg, čez šumečo Savinjo: pozdravil mi bode domače gore, pozdravil mi vso domovino. (Zvon, 1877, št. 3, 4.) □ O 37 5lovo. Ljudje uže vedo, da več ne gre tako; povsodi govorijo, da skoraj konec bo. Ti nisi več za me, jaz nisem več za te, zatorej se ločiva, — nikomur ni v gorje. Prišel bo dan vesel, ko drug te bo objel, Jro drug bo srečo vžival, ki jaz je nisem litel. In jaz bom šel odtod in poiskal drugod . dekleta in ljubezen; saj to ni bogve kod. Prelep je prvi cvet veselih, mladih let; pa če požge ga slana, požene drugi spet. 38 In nisem bil poslan, da bil bi tebi vdan; za vse življenje svoje le nate prikovan. Zatorej zdaj roko podajam ti v slovo; vsak svojo pot hodiva, tako najbolje bo. (Zvon, 1877, št. 4.) □ □ 39 Dekliške pesmi. Oj, ljubček moj, kaj se boš jokal, kaj si boš lice rosil? Ko jutri na tuje boš romal, z vencem klobuk boš ovil. In doli po vasi prižvižgal, ukal in vriskal glasno, oj, ljubček moj, kaj se boš jokal, kaj ti bo tako hudo! 2 . Nikdar nisem te vprašala: oh zakaj se v stran obračaš? Le na tihem sem jokala, da tako ljubezen mojo plačaš. V solzah sem za te molila, da naj Bog te srečno vodi; ino v solzah sem prosila, da njegov naj angel s tabo hodi. 40 Da življenje ti poteče brez te bridke bolečine, ktera mene v prsih peče in nikdar, o čuj, — nikdar ne mine. 3 . Moj ljubček je koso nabrusil in šel na ravno polje; tam rožicam bode rdečim kosil glavice rosne! In druga za drugo bo pala, moj ljubček bo brusil koso; oh srce, srce moje, zakaj ti tako je tesno! 4 . Sinoči pa sem cula glas, ki mi srce je stresel; z gore samotne v tihi dol ga veter je prinesel. To bil je don pogorskih zvon, ki mrtvega spremljuje, to bil je don pogorskih zvon, ki mir nam oznanjuje! 5 . Ti ljubo, ljubo solnčice, oh pojdi za gore, da zvezde mi preljube na nebu zablešče. 41 Te ljube, ljube zvezdice obsevajo nebo, pa temno mi pustijo to zvčdavo zemljo. Ob, ko bi to obsevale, kako bi bilo moč, da k meni bi prihajal moj ljubček vsako noč? 6 . Kaj boš roko dajal, kaj boš slovo jemal? čuj, mrzel veter piše, in temna že je noč. Pa le je vzel slovo, podal ji je roko, šel tja, kjer veter piše, tja v mrzlo, temno noč. Ni bilo ga dozdaj nikoli več nazaj, — in veter več ne piše in mrzla ni ta noč. 7 . Moj ljubček je bil dve leti, zdaj pa mi je dal slovo; zdaj pa mi je dal poročilo, da drugo je zbral za ženo. 42 In mati so popraševali, zakaj imam solzne oči? Kaj boste me izpraševali, - kaj mar so vam moje oči? Saj mirno vi v hramčku ste spali, ko čula sem jaz vse noči; pa zdaj še bolj mirno zaspite, ko k hčerki nobenega ni. (Zvon, 1877, št. 5, 9.) □ □ 43 Siroti. Zvonovi v dolini zvonijo, in v jamo rušnje bobnijo; — ti bore, bore dekle! Očeta so ti pokopali in tebe služit poslali; ti bore, bore dekle! S solzami boš, revče, močilo ta kruh, ki ga boš služilo; ti bore, bore dekle! (Zvon, 1877, št. 6.) □ □ 44 Spoznanje. Preteklo krasno noč pa sem se strasti vroč preljubi izneveril. In ko zoril je dan, domov sem ves skesan to belo cesto meril. Na plesu tam sem bil in v kolu sem vrtil oh mlado, bledo ženo; in silnih strasti vnet pozabil sem ves svet in ljubo zaročeno. Kaj mar mi je bilo, da so si na uho ljudje to šepetali? — Da bodo to novost kakor psi gladni kost po mestecu glodali? Kaj mi bilo je mar? Pogledov njenih žar me skrajno je pogubil: prijel sem jo čez pas, zatajil ji v obraz, da drugo kdaj sem ljubil ... 45 Pa ko zoril je dan, sera truden in skesan domov se samec vračal: in pekla na vso moč me vest je, da sem noč sč svojo srečo plačal. (Zvon, 1877, št. 10.) □ □ 46 Drobtine. 1. Smešni so otroci, smešni so očaki, smešni bogatini, smešni siromaki. Prvi blebetajo, drugi klepetajo; v sreči tretji se koračijo, zadnji pa za njo beračijo In to blebetanje in to klepetanje in vse to koračenje In vse to beračenje, — sklepa modrih mnenje, vse to je — življenje! 2 . Tako teko nam leta, in ž njimi tečemo mi; vse, kar nam up obeta, tja venomer beži. In Kronos te ustavi: počakaj, bratec moj! Zvečer pa meni pravi: sedaj pa ti postoj 1 47 - 3 . Kako vei'te ! sno’; strogo druge sodimo* po istem potu vendar ‘ (Skupštj hodimo. Danes še um in pamet naša sta voditelja: pa jutri sta pohlep in strast naših del roditelja. (Zvon, 1877, št 13.) □ □ 48 L ♦ ‘ 51 * * »' y n ♦ ••• — r>i«r ’t V — - Narodu. Ti rod si moj, jaz sin sem tvoj; oba sva vklenjena v gorjč! Če nama krči se srce v bolestih, tega na svetu nihče drug ne izve. Ti rod si moj, jaz sin sem tvoj; jaz reva sem in reva ti! Po svetu kodrkoii solnce sije, — nikjer sočutja nama ni! (Zvon, 1877, št. 13.) □ □ 49 4 Nekdaj. P o polju sva hodila popoludne in resno se zmenila, da vroče je; da dobro bi kazalo, ko dež bi lil; in da bi le prav malo polje pojil. Kako bi pač ohladil zemljico spet, kako bi pač pomladil ves rožni cvet! In nama je pritekel na čelo pot, nihče ni nama rekel, ne pojva tod. Poglej! tedaj sva bila oba mlada; poglej, tedaj sva bila zaljubljena. V spominih časi hodim v ono mladost, in nehote jo sodim: oj, ti norost! (Zvon, 1877, št. 14.) □ □ 50 Stari grad. K;iko je sedaj tvoj zid razdejan, ti stari grad, ti grad teman! Kako si se .svetil nekdaj tja v ravan, ti stari grad, ti grad teman! Prihajal k tebi pastir je mlad, kaj pomniš mladeniča, stari grad? Pač vsak večer pod teboj je stal, zarano pa je slovo jemal; obetal zvesto, ko je vzel slovo, da drugi večer spet prišel bo. Pa enkrat ga vendar ni bilo nazaj; — ti stari grad, ali veš, zakaj ? Čemu pa opasal krvnik je svoj meč? čemu pa ogrinjal je plašč rdeč? Koga pa peljali so tja pod goro? kedo pa je dal tam doli glavo? — Sedaj je pa tudi tvoj zid razdejan, ti stari grad, ti grad teman! (Zvon, 1877, št. 1 □ □ 51 4 » Plevel. Oh, kakor roža roso, tako sem te ljubila iz celega srca; in s hrepenenjem svojim za tabo sem hodila, sto ur, sto milj hoda. Pa ti si me zapustil! In ko si v stran obrnil, nesrečno svojo pot: Te nisem povprašala, kedaj se bodeš vrnil, boš srečen li drugod! Tako je sredi žita cvetičica pognala; oh, bil je makov cvet. Ko davi je žarilo, pa s postelje sem vstala in šla na polje plet. In sredi žitne njive sem brzih nog stopila, kjer mak rdeč je cvel: In izruvala sem ga ter v stran ga zalučila, ker to je bil plevel! (Zvon, 1877, št. 18.) □ □ 52 Zapuščen. Rodile so se tri rože na sredi tega polja; pa moja ni bila nobena, nobena rožica. In cvele so, cvele tri rože na sredi tega polja; pa moja ni bila nobena, nobena rožica. In ko so me pokopali na sredi tega polja: ni ena za mano jokala, ni ena rožica. (Zvon, 1877, št. 18.) □ □ 53 Po smrti. Kako se človek bojuje in trudi dan na dan! Pa ko ga prst zasuje, tedaj je boj končan. Končano, kar te je žalilo in kar ti rodilo skrbi; končano, kar te je morilo in kar ti je vnemalo kri. Potomec pa bode postavil na grob ti kamen težak, ki bo radovednežem pravil, da nisi bil siromak. (Zvon, 1877, št. IŽCj □ □ 54 Zbogom ! Cez široko morje čolnič me ponese, z mano srečo mojo in ljubezen tvojo. Pa jo bom zapustil, pa jo bom pozabil vso to srečo svojo in ljubezen tvojo. Meni pač je bila kratka le igrača vsa ta sreča moja in ljubezen tvoja. (Zvon, 1877, št. 18.) □ □ 55 Naš cesar s Francozom se bode vojskoval, najgorše fantiče je skupaj nabral. Naš far pa s hudičem se bode vojskoval, vsa stara dekleta je skupaj nabral. □ □ 56 Naša pesem. Cekinov ste cesarskih sto za pesem obljubili, ki naj potoži vaše zlo, izmišljeno po sili; in našla se je vkratkem res popevka~vam po godi; „Odslej", tako kričite vmes, „To naša pesem bodi!" Bilo je treba v roke sto cesarskih zlatov šteti, da mogel je popevko to vaš nemški pevec peti. To pač ni gorka, čista kri, ki v vaših žilah teče: za zlat rumen šele vzkipi, za zlat šele kaj reče! To pesem boste večkrat zdaj po naših peli krajih; češ, ta s strahoto jih navdaj! - A taka ne navda jih! - Po naših žilah gorka kri krepko ima rodbino; .. žal! — ž njo, oh, ž njo pisali mi smo vašo zgodovino! 57 Kdo je dajal rose glave pod Lipskim, Belim Gradom? Polabsko branil kdo polje, ustavljal se napadom? Kdo nemški Dunaj je otel, porazil vam Madjara? Kdo Turku ljuto moč je vzel, ubranil vas Tatara? Za vašo vero in zemljo mi kri smo prelivali, a vi bolest in kri vso to za svojo ste prodali, Slovane v boj podili ste za svojo domovino, slovansko kri svojili ste za nemško zgodovino. Oh, tuje, tuje nam zemlje s krvjo smo mi gnojili; doma, doma pa smo polje s solzami si rosili. In po rdečih brazdah tam moč vaša je zorela, doma, doma pa rosna nam le pesem je cvetela. Oh Bela Gora, Kosovo! To še pri nas odmeva tako bridko, — tako mehko! Srdi nas in — ogreva. In te nc plača ni cekin, ni tisočerih hvala, ne plača pesmi te spomin — le kri jo je plačala! 58 Ko vam napoči reve čas, bo sama se rodila popevka, ki bo vsako vas, deželo vso dramila. Sedaj pa jasno se nebo nad rodom vašim spenja; po drugih stopate trdo, pri vas pa ni trpljenja. Svobodno pojte jo glasno to pesem vašo, — zlato; pri nas, pri vas, povsod vedo, da plačan je, kdor zna to. Mi vrnemo vam svoj »Naprej!“, poznat do zadnje koče; potem pa še »Slovani, hej!“ — v dnu srca vam bo vroče. (Ljub. Zvon, 1882, št. 3.) □ □ Osebe: Kratki, nižji uradnik. Marjana, njegova sestra. Manica, njegova hči. Doktor Dragič, koncipient. V V ■ Prvo dejanje. Prtfi prizor. (Navadna soba s čedno, a ne bogato opravo. Na levi strani pri steni majhna miza, na kateri leži nekoliko aktov. V desnem koncu sobe majhna mizica s šivanjem.) Manica (vstopi s klobukom na glavi in dežnikom v roki ter odloživši oba govori) : Hvala Bogu, tu sem. To je grozno vreme, kako bi bila lehko mokra postala! A ta doktor je res ljubezniv mož! Že v gledišču je bil vedno tako prijazen z menoj. In slučajno sediva mnogokrat skupaj! Danes pa mi je posodil še svoj dežnik. Pa je bilo tudi prav, da sem ga vzela. Ko je bil tako prijazno ponujal! Seveda —nevljudno bi bilo odbiti in (se zasmeje) tudi prav neumno. Mokra bi bila ali pa bi še sedaj stala v kaki veži ter čakala, da neha ploha. (Sedla je med tem govorom k šivalni mizi.) In dežnik! Poslati ga moram nazaj! To ni težko, poslala bom potem! Ali bi teti povedala? Ne, zdaj ne, potem, 65 5 pozneje! In očetu. (Prične šivati ter odloži zopet.) Nič se mi kaj ne ljubi ! Ta dežnik me muči, kako bi ga poslala nazaj ! Ali ga ne bo doktor pogrešal? Prav bi mi ne bilo, in tudi ne, ko bi sodil, da sem jaz malomarna ! A, teta pride ! Dragi prizor. Marjana, Manica. Marjana (vstopi pri levih vratih in prinese nekaj posode za kavo s seboj ter postavi počasi na mizo v desnem koncu odra): Manica, oče bodo danes morda kmalu prišli, omenili so opoldne nekako o tem. Manica: Slabe volje so bili, a nisem mogla prav soditi zakaj. Marjana: Morda v pisarni ni šlo vse po volji. Pri kavi se bodo že pomirili. (Sede k opravljeni mizi ter vzame pletenje iz žepa.) Pa ti se tudi nekako čudno držiš danes, Manica. Manica: Jaz? O ne, teta, jaz ne. Marjana: Da, da, ti ! Ne poješ, niti ne govoriš mnogo kakor po navadi, in posebno veliko tudi nisi šivala še popoldne, kakor sedaj vidim. Ali si bolna? Manica (gleda vedno v šivanje): Kaj še, teta. Li ne veste, da včasi delo ne gre tako od rok kakor bi vsak hotel. In danes je tudi tako slabo vreme. 66 Marjana: Da, res! Ah glej, sedaj se spominjam; kdo te je pa spremljeval prej domov? Manica: Oh, to je bil oni doktor, ki nad nami stanuje. Marjana: Ta! Kaj si znana ž njim? Manica: Malo. Pozdravlja me in tudi spremil me je že včasi. Danes pa mi je dežnik ponudi!. Marjana: Kaj? In to mi stoprv danes poveš. Manica (se smeje): Kaj je tako hudo. Ali tete nikdar nihče ni spremljeval? Marjana (nevoljno); Norčevanje si prepovedujem. Pa to ti povem: sreča tvoja, da oče ne vedd ničesar o tem. Manica: Saj očetu tega tudi ne boste povedali. Marjana: Kdo ve, ako me vjeziš. Manica (vstane in hiti k nji): Ne, ne, tetka, tega ne boste storili ! Marjana (se je počasi ubrani): Za sedaj naj bo. Ako se bo pa to spremljevanje še kdaj vršilo, potem pa — Manica ! Manica: Za Boga, teta, saj to je vljuden in pošten mož. Jaz ne smem biti tako nevljudna, da bi se mu kislo držala, kadar me prijazno ogovori. Marjana: Kaj! Vljuden — pošten? lepa je ta. Kaj ga ne poznaš, ali ne veš, kdo in kaj je ta doktor tu gori? Manica: I kaj — doktor je ! 67 5 * Marjana: Da, lep doktor to. To je Slovenec, puntar, revolucionar je to. (Nekdo zvoni zunaj.) Pa čuj, oče so tukaj 1 Danes hočem še molčati. (Odide vunkaj skozi srednja vrata.) Manica (sama): Kaj Slovenec, puntar, revoluci¬ onar? Oh,, to je strašno! In zato mi je dal še slovensko knjigo ! Tretji prizor. Manica, Marjana, Kratki (vstopi molče, Manica mu prinese spalnik ter mu odvzame klobuk in suknjo). Manica: Dober dan, oče, danes pa kmalu prihajate! Kratki: Kaj — kmalu ! kmalu! Hvala Bogu, da sem zopet doma, nič ko opravki in samo opravki. To pa vem in to trdim, — ko mene več ne bo v uradu, pojde vse križem, vse; jaz storim več ko vsak drugi. Kaj vsak! Več ko vsi — in zato mi le vedno več nakladajo ! Manica: Veste kaj, oče, jaz bi pa ne storila vsega. Naj tudi drugi nekoliko pomagajo. Kratki: Molči, molči, dekle, kaj ti umeš o tej stvari ! Manica: I, to vendar mislim, da morajo vsi enakomerno delati, a ne eden vsega. Kratki: Molči, ti pravim ! Ti ne veš, kaj je cesarska služba. Mi smo uradniki, cesarski sodniki in mi moramo storiti kar naši višji hočejo. 68 Marjana: Zakaj se pa potem pritožuješ, da imaš preveč opraviti? Kratki: Kaj še ti se boš tu oglaševala ! Ti tega tudi ne razumeš! Hej, kje je pa kava? Kava! Kava! To je tvoja skrb! Marjana: Takoj jo prinesem. (Odide.) Kratki (se stegnje počasi v naslanjaču): To so vendar najprijetnejši trenutki, tako mirno doma sedeti, brez skrbi, brez aktov in brez strank. Da, stranke, to so strup za uradnika. Kako prijetno bi bilo služiti, ko bi teh ne bilo. Pa hvala Bogu, odkrižamo se jih, kolikor moč. Manica: Kako pa to storite, oče? Kratki: Kaj poprašuješ to ; rekel sem ti že, da tega ne umeš in nikdar umela ne boš. Šivaj šivaj. Marjana (prinese kavo): Tukaj je, pripravljena je že bila. Kratki: Tako je prav. (Prisede bliže k mizi in si napravi kavo.) Sedaj pa časopis semkaj. Manica, tam je v suknji. Manica (gre v suknjo iskat časopis in prinese list „Laiba- cher Zeitung"): Tukaj je, oče. Ali je kaj novega? Kratki: Bomo takoj videli, seveda, list je še včerajšnji; zakaj jaz sem stoprv deseti, ki ga bere. Prvi je svetovavec, potem pridejo pa drugi. A jaz ga smem zato domov jemati- in to je tudi nekaj vredno. Manica: Ali slovenskih časopisov nimate v uradu? 69 Kratki (jo divje pogleda): Kaj, slovenskih! Odkdaj imaš to besedo; jaz ne poznam slovenskih. Ali hočeš da pridem ob službo, ako govoriš take besede? Še kranjskih nimamo, ti pravim, še kranjskih ne — kaj še tistih nevarnih slovenskih. Manica: Kaj so tudi kranjski časopisi? Kakšen razloček pa je med kranjskimi in med slo¬ venskimi časopisi ? Kratki: Že zopet poprašuje! Ali moraš vedno popraševati. Kaj tebe to briga? Vrag vedi, kakšen razloček je med temi časopisi, jaz le vem, da so vsi nevarni, jako nevarni. Manica: Pa »Novic« nikdar ne berete, oče? Kratki: »Novice« berem ! Ognem se jih, kadar jih vidim. In ko bi imel jaz oblast, zapreti bi jih dal, zapreti, »Novice«, urednika in celo Blaznikovo tiskarno. To je strup za ljudstvo, strup za nas uradnike. Marjana: Enkrat si jih pa vendar rad prebiral. Ali ne veš več? Kratki (skoči kvišku): Ženska, ali me hočeš onesrečiti! Kdo ti je vdal te besede? Manica: Pomirite se, oče, saj nas nihče ne sliši! Kratki (se počasi usede): Da, še kdo drugi naj bi slišal! Dovolj je, če jaz slišim! Marjana: Poglej raje, kaj je novega, pozabil si celo časopis. Kratki (pregleduje list): Da, da, tu imaš, tu stoji črno na belem; potem pa še prašaj, kaj da so Slovenci ? 70 Manica in Marjana: Kaj pa je? Kratki: Tu pravi list, da zahtevajo »Novice« prav energično vpeljavo slovenskega jezika, Bog se usmili slovenskega v šole in urade! Za Boga v šole in jojmine v urade! So li ti ljudje ob pamet, ka-li? Pred dvanajstimi leti so že nekaj enakega poizkušali, pa bili so podučeni, kaj se pravi, tako bedarijo zahtevati. No — le počakaj, tudi »Novicam« bo menda enkrat odzvonilo; in kadar bodo te pokopane, pustile bodo menda malo semena za seboj 1 Slovenščino v urade — zakaj ne kitajščino? Marjana: Čuj, ljubi moj, ali je ta slovenščina, ta novošegna, tako težka? Kratki: Živ krst je ne ume, kakor pravijo! Jaz se še nisem hote! prepričati o tem; jaz se ne brigam za to. Da, pa čakaj, ravno sedaj se domislim. Oh, to je nesramno, kaznjivo je to. Manica in Marjana: Kaj pa vendar? Kratki: Da, nesramno, kaznjivo! Le poslušajta! Danes mi prinese naš šef, naš svetovavec pokazat novo vlogo, — kazal jo je bil že vsem kolegom — in pomislite, ta vloga je bila slovenska. Slovenska, ti rečem. Nesramno, kaznjivo je to, je dejal naš šef; in res ne¬ sramno, kaznjivo je to! Sodili smo, kaj storiti; ugibali semintja. Naposled se domisli svetovavec ter reče: Pustimo jo ležati! In 71 tako se bo zgodilo! Da, ležati pustiti take vloge, da jih prah sne, ljudje se bodo že odvadili takih slovenskih vlog! Manica: Pa se to lehko zgodi, da se pusti ležati te vloge, kakor pravite? Kratki: Kaj lehko? Videl bi tistega, ki bi se temu ustavljal! Marjana: Kdo je pa vendar napravil to vlogo na vaš urad? Kratki: To je baje neki mlad doktor Dragič. Jaz ga ne poznam, pa ta nesramnež še tu gori stanuje nad nami. Jaz naj bi imel govoriti ž njim. Menim pa, da mu bodo že posvetili. Marjana: Da, da, jaz sem tudi že cula o njem, da je tak Slovenec, da, celo revolucionar! Manica: Meni se ne dozdeva tako hud. Kratki: Kaj, ali ga poznaš? To ti povem, dekle, v stran imaš gledati, ako te sreča. Jaz ne maram takih znanstev. Ta mož je graviran. Marjana: Kaj, graviran? Manica: Graviran? Kratki: Da, graviran! Manica: Kaj pa je to, oče, vendar? Kratki: V policijsko knjigo je zapisan. Manica: O moj Bog! (Nekdo zvoni zunaj.) Marjana: Kdo zvoni? Kdo more to biti ? (Gre vun.) Kratki'. Da, to je nevaren mož, jaz bi rad videl, da bi ne stanoval ž njim pod eno streho! To škodi uradniku. O, ti ljudje, ti Slovenci so brezobzirni, govore z nami meni nič tebi 72 nič, bližajo se nam, kakor bi bili vsi enaki. O jaz se jih ogibljem, v kavarni sedim raje sam, v gostilni se stisnem v kot, ako kate¬ rega vidim. To ti povem, dekle, zvem naj, da govoriš ti s kakim Slovencem, gorje tebi. Pa kaj, odpravil bom tudi doma to navado, da se v tem jeziku pogovarjamo. Nemško bomo začeli; to je jezik izobraženih ljudi. Manica: Jaz se bom pač težko navadila. Kratki: Te bom že naučil ubogati ali ne ubogati! Pa pozabil bi bil kmalu, nujen opravek imam še. Manica, ali je v moji sobi pisalna miza v redu? Manica: Da, oče. Kratki: Spisati moram danes še jako nujno stvar. (Odide.) Četrti prizor. Manica (sama): Oh oče so res čudni! Pa kaj so rekli: v policijsko knjigo vpisan! Policija, to je strašno. Pa kje je teta? (Gre proti vratom, pa tu že vstopi) Marjana: Manica, pomisli vendar, doktor je zunaj! Manica : Kakšen doktor? Marjana: 1 ta doktor, o katerem smo prej govorili. Manica: Doktor Dragič, za Boga, kaj hoče? Marjana: Po dežnik je prišel, ki ti ga je bil posodil danes. Manica: A, res, dežnik! Kaj hočemo storiti? Oče so tukaj. 73 Marjana: Nevljudno bi bilo ga odpraviti! Pa saj oče ne čujejo. Pripeljala ga bom noter. Jako radovedna sem, kako je razgovoren! (Odide.i Peti ppizof. Manica (sama): Oh, ako ga oče vidijo tukaj! Pa saj je tako prijazen in vljuden ta doktor! Marjana (med vratmi): Prosim, gospod! Dr. Dragič (vstopi): Oprostite, gospodična in pri¬ zanesite mi, da sem tako drzen, pokloniti se vam, ob tako nepravem času, — a bili ste danes tako ljubeznivi, sprejeti mojo ponudbo z dežnikom in usojam se priti sam zopet ponj, da vam ne povzročim nepotreb¬ nih poslov. Manica: Gospod doktor, vi ste preprijazni in mojo dolžnost le povečujete. Prosim, gospod, tu je moja teta, Marjana — in tu, teta, to je gospod doktor Dragič, ki je bil danes tako ljubezniv, da me je s svojim dežnikom ubranil silne plohe. Marjana: Da, jako ljubeznivi ste bili. Dr. Dragič: Prosim, to je dolžnost. Manica (pokaže na stol in sede): Oh, to nesrečno vreme, se li ne čudite, da nimamo hujših povodni, nego do sedaj. Dr. Dragič: Da, da, gospica, čudim se v istini. Je li to vedno tako tu v Ljubljani? 74 Manica: Da, silo veliko dežja imamo leto za letom! Pa ste li vi tako malo časa tukaj, da še niste izkusili? Dr. Dragič: Da, stoprv dva meseca je, kar sem vstopil sem v tukajšno odvetniško pisarno. Doma pa sem na slovenskem Štajerskem. Marjana (pri besedi ..slovenskem” nemirno semintja rije): A, na Štajerskem ? Dr. Dragič: Da, na slovenskem Štajerskem? Marjana: Hm, hm, da, da — tamkaj. Manica: Ah, lepo mora biti tamkaj, jaz še nisem bila tako srečna, videti one pokrajine. Dr. Dragič: Res so lepe, in akoravno sem že videl skoro vse dele naše slovenske domovine — Marjana (pokašljujc in nemirno semintja rije). Dr. Dragič: — vendar se mi še nikjer ni tako dopadlo, ko pri nas na zelenem Štajerskem. Manica: To je seveda čisto naravno, vendar vam povem, da je Bled sigurno lepši. Dr. Dragič: Da, da, svojo krasoto ima. Pa mu tudi ne pravijo zastonj biser Slovenije. Marjana (zakašlja glasneje). Dr. Dragič: Ali kaj želite, gospa? Marjana: O, nič, nič! Dr. Dragič: Ali vi ne sodite tudi tako? Marjana (posiljeno): Da, da, lepo je tamkaj. Manica: In kako ste se že kaj navadili tu v Ljubljani ? Dr. Dragič: O hvala, dobro, prav dobro. 1 kaj bi tudi ne. Ljudje so jako ljubeznivi, znancev 75 in prijateljev imam mnogo, in kar pridobim novih znancev (priklonivši se), ljubeznivi so tudi tako, da nisem bil doslej tega nikjer vajen. Manica: Vi ste prevljudni. Dr. Dragič: ln kako slovijo naše ljubljanske Slovenke. Marjana (rine semintja in kašlja huje). Manica: Vi ste se pa prehladili, teta! Dr. Dragič: Da, da, prehladili. Marjana: Da, skorajda, (vstane) oprostite me za trenutek. (Zase): Ta bo res še enega privabil semkaj s svojimi Slovenci. Jaz ne morem več poslušati. (Odide.) Dr. Dragič: Zagotovim vas, gospica, videl sem že mnogo sveta, a nikjer še tako lepih zastopnic krasnega spola, nego tukaj. Ne čudim se, da se je mogel naš Prešeren tako navduševati zanje. Manica: Kdo — Prešeren! Dr. Dragič: Da, Prešeren. Ali še niste brali njegovih pesmi? Manica: Ne, nisem jih še brala. Tudi ne vem ničesar o njih. Ali so nemške? Dr. Dragič: Za Boga, gospica, slovenske pesmi so to, in Prešeren je naš prvi pesnik! Manica: Gledite, o slovenskih pesnikih sem še tako malo čula. Pa dvomim, da bi jih umela. Dr. Dragič: Zakaj ne, gospica, poizkusiti je treba. Potrpite, prinesem vam Prešerna in 76 videli boste, kako lepo se bere in kako lahko umljivo je. Manica: Ah, to je lepo! Vi ste preprijazni! Pa oče še vedno pravijo, da Slovenci — Dr. Dragič: Kaj pravijo oče? Manica: Ne vem, ali bi vam povedala. Dr. Dragič: Zakaj ne, gospodična, navajen sem že bogsigavedi kakšnih izrekov v tej stroki. Manica: Oče pravijo, da so Slovenci —- puntarji! — Dr. Dragič: Ha, ha, ah, gospica, oče to črno vidijo. Nismo tako hudi ne. Manica: Ali ste vi tudi Slovenec? Dr. Dragič: Da, Slovenec sem, iskren Slovenec, in moram biti to. Manica: Pa zakaj morate? Dr. Dragič: Ker me je slovenska mati rodila, ker sem med Slovenci vzrastel in ker sem ponosen na to, da se imenujem Slovenca. Manica : Jaz sem tudi prej slovensko znala, nego nemško. Dr. Dragič: Verujem vam, gospica! Manica: A potem sem vendar malo cula o Slovencih. Dr. Dragič: Seveda, ker smo bili pozabljeni, potlačeni, in ker se sami nismo brigali za duševni in politični razvoj našega naroda. Glejte, gospica, malo mož imamo, ki se brigajo za to, malo časopisov, a kar jih je, trdno stojijo. Ali ste že čuli kaj o »Novicah« ali o dr. Bleivveisu? 77 Manica: Da, semtertja, pa oče ne govorijo radi o njem in so hudi, kadar to omenim. Dr. Dragič: Tudi to vam verujem. A glejte, dr. Bleiweis je mož, ki že mnogo mnogo let stoji na čelu naše inteligence, in ki seje zrno v plodno zemljo, zrno, iz katerega nam bo izrastla boljša prihodnjost. Glejte, ves mlajši naš rod, ves inteligentni naraščaj je naš, in ta bo nastopil boj še z večjimi duševnimi silami, nego je to dosedaj bilo majhnemu omejenemu krogu mogoče. Manica: Jaz ne razumem prav vsega, a vi tako lepo to pripovedujete, da se mi vse prav in pravično dozdeva. Dr. Dragič (smeje): Kaj ne, jaz bi bil dober agitator! Manica: Jaz mislim da. Dr. Dragič: Počakajte, takoj pričnem svoje opravilo! (Kratki se je pokazal pri besedi agitator iz svoje sobe, ter strmeč obstal — vse govore spremlja potem s potrebno gestikulacijo.) Manica: Kakšno opravilo? Dr. Dragič: Gospica, ali ste čuli že kaj o ljub¬ ljanski čitalnici? Manica: O čitalnici? Oh to mora biti strašno društvo! Dr. Dragič: Zakaj ? Manica: Pravijo, da so tam sami zarotniki. Dr. Dragič: Varuj Bog, ravno tako lepe gospo¬ dične so tam, kakor ste vi. — Oh, gospica, to je samo zabavno društvo; poje se, gle¬ dališke igre se igrajo, pred pustom se pleše! 78 Manica : Pleše? Plešem pa jaz tudi nad vse rada. Dr. Dragič: Da, gospica, tu bi bila vam prilika dana. Pregovorite gospoda očeta, da vstopi v čitalnico! Manica: Oh, oče — tega ne storč. Dr. Dragič: A zakaj ne; za Boga, to je čisto socialno društvo, brez politične barve, brez političnega delovanja. Manica: ln tam se samo slovensko govori. Dr. Dragič: Prav bi bilo pač. A čuje se pre- mnogokrat narobe. Manica: Pa bi nas tudi sprejeli? Dr. Dragič: Seveda, gospica, vi morate vstopiti v čitalnico, pregovorite očeta, sigurno se vam ne bo ustavljal. In potem pride predpust in plesi, gospica, jaz se angažiram za prvo kadriljo! Šesti prizore Kratki (ki je postajal vedno nemirniši, skoči razburjen med govoreča): Kadriljo, kadriljo — da, da kad¬ riljo! Jaz bom plesal kadriljo s teboj, neumnica! Manica: Oh, oče! Dr. Dragič: Krivico delate gospodični. Kratki: Kaj krivico, ali sem morda vam odgovoren. Jaz vas vprašam, ali imate vi tukaj govoriti! Kako se predrznete, ne da bi jaz vedel, pritihotapiti semkaj in, agitirati tako ne¬ sramno za vaše revolucionarne namene. Da, celo ženstva ne pustite v miru. 79 Dr. Dragič: Gospod, vi rabite čudne besede. Kratki: Da, rabil bom še bolj čudne; jaz vas vprašam, kdo ste vi, da se upate stopiti v mojo pošteno hišo? Dr. Dragič: Oprostite, nisem imel časa dosedaj predstaviti se. Jaz sem dr. Dragič, odvetniški kandidat. Kratki: Ka-a-aj? (Jecljaje.) Dr. Dragič! Vi, v i ste tisti, ki dela do naših uradov slovenske vloge! (Onemogel pade v naslanjač.) Vode, vode — to je Dragič, (divje kvišku skočivši) vun — vun, vun vam pravim — Dragič — za Boga, moja služba! Vun, ali čujete, gospod? Marjana (priteče): Kaj pa je vendar, kaj pa je? Kratki: Vode, — vode! Marjana: Takoj bo tukaj. (Odide.) Manica: Oče, oče, pomirite se — za Boga, kakšni ste. Dr. Dragič: Jaz vas ne urnem. Kratki: Za božjo voljo, on me ne ume. Vun, pravim pojte. Manica: Gospod doktor, prosim vas, zapustite nas, oh, oče, pomirite se! Dr. Dragič (pomaje z glavo in odide). Kratki: Ali je šel? Manica: Da, da. Oh, oče, kakšni ste! Kratki: Pa, le počakaj, sedaj stoprv boš videla, kakšen sem. Sem pojdi! Kje je teta? 80 Marjana (vstopi z vodo): Tu sem, tukaj je voda, poslati sem morala po njo na vodnjak. Kaj pa je vendar ? Kratki (razburjen): Kaj voda, kdo hoče vode, ali se misliš še norčevati z menoj, brezvest- nica. Sem pojdi, Marjana! Marjana (prestrašena postavi kozarec vode iz rok): Kaj pa ti je vendar? Kratki: Boš že videla! Sedaj govori; kdo je povabil tega nesramneža semkaj? Manica: Oh oče, dajte si dopovedati! Kratki: Jaz vprašam, kdo je povabil tega pun¬ tarja semkaj? Marjana: Jaz ne. Ničesar ne vem o povabilu! Kratki: Torej si ga ti! Manica (zdihovaje): Jaz tudi ne! Po — dežnik — Kratki: Kaj — dežnik, kakšen dežnik! Manica: Spremil me je. Kratki: Kaj spremil? Kdo? Dežnik? Manica: Ne, doktor! Kratki: A ta je lepa, vedno lepše, torej sprem- Ijeval te je! Tako daleč ste že? Kdaj te je spremljeval ? Manica: Danes! Oh, oče, saj ni nič hudega. Kratki: Tako! Vedno lepše. Nič hudega s pun¬ tarjem okoli hoditi, Slovence v hišo vabiti — tako, to torej ni nič hudega. Sram te bodi! Manica: Oh, oče, vi ste strašni,! (Jokaje sede v naslanjač.) Marjana (energično); Sedaj je pa meni dovolj! Čemu mučiš dekleta, ko ni nič pregrešila? 81 6 Kratki: Kaj, še ti? Še ti se mi boš ustavljala. Pazi, da meni ne bo dovolj. Jaz sem že davno sit dvojnega poveljništva! Marjana: Jaz tudi sita tega kričanja! Povem ti, da je Manica nedolžna! Danes popoldne je šla domov, ploha se je ulila in ta doktor je bil tako ljubezniv — Kratki: Kaj ljubezniv! Slovenci niso nikdar ljubeznivi. Marjana: Pa ta je ljubezniv. On je Manici posodil svoj dežnik, da je mogla domov. Pozna jo pa že iz gledališča. Kratki: Tako! V gledališče mi ne pojdeš več. Marjana: In sedaj je svojo vljudnost še s tem dopolnil, da je prišel sam po dežnik. Kratki: Čujte, čujte, vljudnost dopolnil. Ha, ha, agitirat je prišel, in kako nesramno je agitiral. Na, prav se mu je zgodilo. Počakaj ti! Ta ne ne pride več semkaj. Marjana: Da, tebi se je treba sramovati, — vljudnost tako vračuješ. Kratki: Jaz ti zapovedujem molčati. Ti pa (k Manici) odslej ne pojdeš nikamor sama! Jaz ti bom že preskrbel primerno spremstvo. In gorje ti, ako še enkrat čujem kaj ena¬ kega. Gorje ti! Oni menim, ima pač dovolj! Meni je moja služba ljubša, nego sto slo¬ venskih doktorjev. — Tako je dandanes! Še doma, med svojimi štirimi stenami, človek 82 nima miru! Pa le počakaj ti s svojo slovensko vlogo! Marjana, kje je moja suknja? Marjana (gre ponjo): Tukaj je! (Zase.) Bog te nesi! Kratki (se obleče): Tako, sedaj grem v urad, tam se bo nad njegovo vlogo vršilo zadnje de¬ janje. Le počakaj, rešil ti jo bom, pa — kako ? (Odide urno.) Sedmi prizot*. Marjana, Manica. Marjana: Hvala Bogu, da je odšel, včasi je res neznosen! A, Manica, veš kaj, zaslužila si pa tudi nekoliko kreganja. Manica: Za Boga, tetka, kaj pa sem storila? Marjana: Ravno to je, premalo si storila. A nisi zapazila, kako je mene zbodlo vedno, ko je jel ta nesrečni doktor o svojem slo¬ venstvu kričati. Bala sem se očeta in slutila, da ga bo to privedlo iz sobe. Zato sem odšla. Pa ti nisi hotela umeti! Manica: Kaj sem mogla storitil Marjana: Odvedla bi ga od tega pogovora, ter govorila o navadnih rečeh in izkušala, da bi bil kmalu odšel. Manica: Oh tetka, ko je pa tako ljubezniv! Marjana: Ti, Manica, meui se dozdeva, da se tebi že preveč ljubezniv vidi. Manica: in oče so ga tako hudo razžalili! 83 6 * Marjana: Ne boj se, on ni umel pravega! Menil je, da z očetom ni prav tu gori. (Pokaže na čelo.) Poravnala bom že jaz to stvar. A samo to glej, da te ne bo več spremljeval. Manica: In če se mi ponudi ? Marjana: Pa mu odreci. Manica: Ne, tega pa že ne bom storila. Marjana: Manica, jaz ti svetujem, da me ubogaš. Manica: Ko je pa tako vljuden in pameten mož! Marjana: Kaj vidim ? Dežnik je tudi še tu. Seveda, doktor je prehitro odkuril, da bi bil mogel misliti še na dežnik. Manica: Oh nesrečni dežnik. (Nekdo potrka.) Marjana: Oh, pustila sem vrata odprta. Kdo more biti! Osmi prizor. Dr. Dragič, Manica in Marjana. Dr. Dragič (pomoli glavo počasi skozi vrata): Opro¬ stite, gospodični! Manica: Oh, doktor! Marjana: Ta je zopet! Dr. Dragič: Oprostite, a mi ni bilo moči v tej negotovosti ostati. (Vstopi med tem počasi.) Videl sem gospoda očeta oditi in moral sem priti sem! Odpustite mi. Jaz nisem kriv onega prizora. Manica: Oh, gospod doktor, ako se oče vrnejo! Marjana: Da, gospod, to bi bilo neprijetno. 84 Dr. Dragič: Ne bojte se, ne bom vam nadležen, a samo zagotoviti sem vas hotel — Manica: Ne, gospod doktor, ne govorite o tem, kar je bilo. Pozabite, mi smo krivi. Dr. Dragič: Ne, gospica, jaz sem bil premalo previden. Ali ste se močno vznemirili? Manica: Jako neprijetno je bilo. Dr. Dragič: Pa povedite vendar, gospica, da mi odpustite, ker sem vendar jaz zakrivil vse. Manica: Ne, ne, gospod doktor. Jaz ne vem,- tako nanagloma je prišlo vse. Dr. Dragič: In moj dežnik, po katerega sem bil prišel, je tudi še tukaj. Marjana: Ni čuda, da ste ga pozabili. Dr. Dragič: Pa, gospica, oprostite, povedite mi, kaj je najbolj vznemirilo gospoda očeta. Manica: Ali niste sami čutili? Dr. Dragič: Govorili so o neki vlogi. Manica: Da, da, vloga. Dr. Dragič: Pa kakšna vloga? Manica: Ki ste jo vi napravili. Dr. Dragič: Ne spominjam se, da bi bil v kateri vlogi kakov urad, najmanj pa vašega očeta razžalil. Marjana: Ali ne napravljate vi slovenskih vlog? Dr. Dragič: Da, navadno slovenske — in v tem sem redka izjema med svojimi uradnimi kolegi. Marjana . Da, vidite, to je. Manica. Oh, teta! Dr. Dragič: Kaj, slovenske vloge so krive? Ali so oče tako hudi ? Al ar j a na: To ga je najbolj razjarilo. Dr. Dragič: Potem mi je vse umljivo, pa vedite, gospica, mi Slovenci smo tega že tako vajeni da se nas nič ne prime. Alarjana: Meni se res dozdeva, da vi Slovenci niste tako hudi, kakor vas rišejo. Dr. Dragič: Gospica, ali res danes prvega Slo¬ venca vidite? Alarjana: Skoraj da. Dr. Dragič: Kaj pa ste vi, ako smem vprašati ? Alarjana: Jaz pa sem Kranjica! Dr. Dragič: No, hvala Bogu, da ste vendar to, potem bomo kmalu skupaj. Alanica: Pa povedite, gospod doktor, Slovenci so vendarle nekaj novega. Dr. Dragič: Novega! Ha, ha, ne, mi smo že jako stari, starejši nego Kranjci. Alarjana: Pojdite, pojdite, kako je pa — (Nekdo zvoni zunaj.) Alanica: Oče prihajajo! Alarjana: Da, on je gotovo! Dr. Dragič: Kaj mi je storiti? Alanica: Moj Bog, kaj bo pa sedaj! Alarjana: Skriti se morate! Videti vas ne sme na noben način! Dr. Dragič: Pa kam? Alanica: Tu sem, tu sem. (Kaže za špansko steno na desnem koncu stoječo.) 86 Dr. Dragič: Pa smešno je vendar. Marjana: Nič smešno, nič preudarka! Jaz mu grem odpirat. (Vedno zvoni.) Že zopet zvoni! (Gre vun. — Dr. Dragič skoči za steno.) Manica: Oh! Kako bo to minilo! (Gre vun skozi leva vrata.) Deveti prizot*. Kratki, Marjana, Dr. Dragič in Manica. Kratki (s klobukom na glavi vstopi, obstoji jezno, gesti- kulira močno, vrže klobuk v stran in se slabotno pomika emtertja, omahovaje proti stolu, v katerega pade. On igra komičnega človeka): To je strašno! To je preveč! To je grozno! Jaz sem uničen. Kaj takega še ne pomnim. Nezaslišano je to. Pa da pride z Dunaja kaj enakega! Jaz ne morem umeti tega! Ali se meni vrti, ali se jim je pa gori zmešalo! Vse strmi, vse gleda, nihče si ne more tolmačiti tega. Ukaz od ministrstva! To je nezaslišano! In jaz sem bil že tako vesel, da plačam tega nesramneža! (Si briše čelo.) Ukaz od ministrstva, moj Bog, pomisli od ministrstva! In jaz bi bil to vlogo vrgel v koš, v koš pozabljenja! In sedaj pravijo tam gori, da moramo slovenske vloge reševati! Pa kaj reševati — slovensko jih moramo reševati. In sedaj, ravno sedaj, ravno danes prinese pošta ta nesrečni ukaz. Slovensko reševati! Kako jih bom reševal, ko ne znam slovensko pisati, — kako? 87 Dr. Dragič (za steno): »Novice« berite! Kratki (skoči s stola); Kaj, kaj, kaj je to? Kdo je tu — (gleda okolo) ne, ne to ni mogoče, ni¬ kogar ni tu. Ali sanjam, ali se mi je zmešalo? (Se počasi usede.) Da, da, to mi je prišlo pre¬ naglo — ta nesrečni ukaz. Uničen sem! Manica! Marjana! Manica (priteče od levih vrat): Kaj je, oče? Marjana (od druge strani): Kaj pa je? Kratki: Jaz sem uničen! Manica in Marjana: Kaj se je pa zgodilo? Kratki: Ukaz od ministrstva! Marjana: Kakov ukaz? Ali si prestavljen? Kratki: Da bi le bil! Vse hujše, nego to. Manica: Ali ste ob službo? Strašna misel. Kratki: Še ne, pa kmalu bom. Manica: Pa kaj ste pregrešili, kaj ste vendar storili ? Marjana: Da, kaj si storil takega? Kratki: Ker ne znam slovensko pisati. Marjana: Jaz te ne urnem. Kratki: Jaz sam tega tudi ne urnem. Manica: Naučite se lehko. Govoriti znate, in govorite tudi. Kratki: Kaj imata vedve od tega; jaz ne znam slovensko pisati! Dr. Dragič (za špansko steno); »Novice« berite! Manica in Marjana: Moj Bog, doktor! Kratki (ki je planil kvišku): Kaj je to, že zopet! Ali je kdo tukaj, kakov ogleduh? Kdo je to ? 88 Dr. Dragič (stopi izza stene): Jaz sem, gospod Kratki! Kratki: Ka-a-aj vi, — vi ste! Sveta nebesa! Sedaj je pa po meni! (Pade na stol.) Dr. Dragič: Ne zamerite, gospod Kratki; prišel sem le po svoj dežnik; a ponudila se mi je pri tem prilika, dati vam dober svet! Kratki: ln ta dober svet? Dr. Dragič: Je isti, ki sem vam ga že dvakrat izza sten zaklical. Kratki: Kaj, vi se hočete še norčevati z menoj, sedaj ko čutite, da ste na vrhu? Dr. Dragič: Ne, nikakor ne, gospod; jaz govorim popolnoma resno. Manica: Da, oče, doktor se ne norčuje! Poslušajte ga! Dr. Dragič: Jaz menim, gospod Kratki, to: »Novice« berite, in naučili se bodete tudi slovensko pisati! Kratki. Ta revolucionarni list! Ta list naj berem! Dr. Dragič: Jaz menim, da ta list ni več revolucionaren, ko se od ministrstva že zapoveduje, kar list zahteva! Kratki: Da, da, to je strašno! Dr. Dragič: Pomirite se, ni tako strašno, kakor se nam vidi; drugega ni to, nego izvršitev starega zakona: vsakemu svoje pravo. Manica: Oče, ni ne tako hudo! Dr. Dragič: ln ako dovolite, gospod Kratki, po¬ nudim se vam jaz za ..učitelja slovenskega pismenega jezika. Ako hočete, se bodeva učila vsak dan. 89 Manica: Da, da, oče! oh, to bi bilo lepo, in jaz bi se pri tem tudi kaj naučila. Dr. Dragič: Da, gospodična! Kratki (omahuje ter maje z glavo): Ne, ne, to je ne¬ razumljivo, to ni mogoče! Marjana: In jaz bi se tudi učila! (Gre proti vratom, in nekdo ji odda pismice.) Dr. Dragič: In potem se vam ponudi tudi še lepša prilika: namreč čitalnica naša, kjer se sicer ne govori preveč, a vendar mnogo slovensko. Kratki: Kaj — čitalnica! 'tako daleč pa vendar še nismo! Kaj mislite, v čitalnico bom hodil? Marjana (vstopi nazaj): To pismo je prinesla dekla Rahnetova. Kratki: Kaj piše kolega Rahnč? bo že zopet kaj! (Odpre in pogleda v list.) Da, to je pa zadnji udarec! (Omahne nazaj.) Marjana: Kaj je vendar? (Vzame list in čita.) Ljubi kolega, pomisli, naš svetovavec in šef se je ravnokar vpisal med ude ljubljanske čital¬ nice. — Kaj boš ti storil? Dr. Dragič: Ravnotako, kaj ne, gospod Kratki ? Manica: Da, da, oče, tudi vi, to bo lepo; in potem pride predpust. Dr. Dragič: In moja kadrilja, na katero sem se že danes angažiral! Vi bodete to mogoče storili, gospod Kratki! Kaj ne? Kratki: Naj se zgodi, kar hoče. Vse, kar hočete, jaz sem uničen! 9 « Dr. Dragič: In moja slovenska vloga ? Kratki: Ta je pa že rešena! Dr. Dragič: Slava, živio! Kratki: Vse, kar hočete, pa le počakajte malo. (Patetično prorokovaje.) Prišel bo čas, ko bo zopet drugače postalo, ko bodo vaše slovenske vloge metali v koš, ko bodemo nemški govorili, ko bodemo izostali iz vaše čitalnice! Le potrpite! Dr. Dragič: Pa tudi to bodemo pretrpeli in pre¬ živeli — mi Slovenci. Trdni smo, trdo kožo imamo, in ako postanemo tudi 70 let stari — mladi in navdušeni smo še vedno za našo stvar! Živio! (Zastor pade.) □ □ 91 I LElPOSlOf POLITIČNI LISTU *. *\ f * M » ' ' r i J w • * ■ i i V •»' * 1 \ s Ljl*1^ * kr»i»*mc« \ * ' t>lM- <1C: * r HaMMKU / Nadepoln. J aroslav Podgolovski je bil eden tistih, ki o njih pravijo, da so nadepolni mladeniči. Tega pa on sam do svojega osemnajestega leta ni vedel, in tudi drugi ne. Ko je bil seveda ne po svoji zaslugi dospel do tistih let, ki jim Nemec daje karakteristično ime »Flegeljahre«, je propadel njihovi bridki usodi, katere se nas je še malo »izobraženih« bornih zemljanov rešilo: jel je pesmariti. In ko je bil ugledal utri¬ pajočega srca prvi svoj »opus« tiskan, je dvignil svoje poetično obličje za celo ped višje, hodil trdo, kakor bi bil kol požrl — drugi so dejali, da to zaradi utrudljive ježe na Pegazu, — govoril malo in to v nekakem sentimentalnem glasu, — zakaj stalo je črno na belem v »Novicah«, da je on — namreč Jaroslav Podgolovski, — nadepoln mladenič. Pravo njegovo ime je bilo sicer: pohleven Miha Maček, a zaradi skromnosti in mrzlega glasu tega primka si je izvolil gori navedeno — 95 rojstvena hiša njegova je bila pod Golovcem, — skrbel je pa sam za to, da so ljudje, brigajoči se za razvitek našega slovstva znali, kdo se skriva za ono odejo. Jaroslav je stal na lestvi do prvaštva v pesništvu — seveda stoprv na prvem klinu, — a kaj to de — s klina na klin se urno pride, in marsikdo, ki že stoji na vrhu, ne ve, kako je tja dospel. Iz hvaležnosti do prvih spoznavavcev svojih zmožnosti se je naš junak ravnal dolgo časa po pravilih Prešernovega pisarja; a lepega pomlad- njega dne, ko je utripala v radosti vsa narava, je obsenčil tudi njega nekakov »liberalen« duh v idealnem obrazu boga Amorja — in nadepolnost Jaroslava Podgolovskega je visela na lasu in še ta . . . pa povemo raje, kako se je vse to vršilo. Kakor smo že omenili, je bil Jaroslav doma v mestu, in mnogokrat mu je trla bolest srce, da mu ni dano uživati poezije in prijetnosti živ¬ ljenja na kmetih. Ko je torej nekega jutra v postu prav melanholično prebiral Horacijev: Beatus ille, qui procul negotiis — , naš junak je bil tedaj še osmošolec — se odpro vrata, in pismonoša mu poda list, katerega prebravši Jaroslav veselja kvišku poskoči, zakaj tu je bilo zapisano, da bode stricu Matiju prav prijetno, ako hoče stričnik Miha — ali kakor mu tu pravimo Jaroslav, — s katerim se že dvanajst let videla nista, prihodnje velikonočne počitnice na stričevem posestvu prebiti. 96 To posestvo pa je bilo v lepem kraju na Dolenjskem — in vinogradi, tički, zlato solnce, »bleda« luna, šumljanje voda — vse, oj vse se je medlo po Jaroslavovih možganih. Jel je strica Matija kot Mecena slovenskega slovstva čislati — zakaj koliko pesmi se bode dalo »skovati« v krasni naravi! Teden pozneje, na cvetno soboto, že vidimo našega junaka peš potujočega na Dolenjskem zaviti z glavne ceste na stranski kolovoz, po katerem je velel kažipot proti vasi — bivališču dobrotnega strica Matija. Bilo je že pozno na popoldne, in zahajajoče solnce, ki je zlatilo bližnje vinske gorice, je na¬ vduševalo Jaroslava tako, da je sedel kraj pota na leseno ograjo in v svoj, vedno ga spremljajoči pesniški dnevnik zapisal začetno vrsto bodoče pesmi: „Oh, ti zlato solnce!“ A ker rime ni mogel najti, je preložil na¬ vdušenje in nadaljevanje, — in četrt ure pozneje ga najdemo že na stričevem domu. »Bog te sprejmi, ljubi Miha,« pozdravlja stric, prileten mož prijaznega obraza svojega žlahtnika, »kako si zraste); pa kaj vraga si tako kuštrav,« nadaljuje, smeje se. Revež Miha ne ve odgovora, zakaj dolge lase je nosil le zaradi »poezije«, in ker je čul, da je taka noša poetu neobhodno potrebna. — 97 7 Da bi torej strica odpravil od takih nerodnih vprašanj, se zahvali prav iskreno za prijazno po¬ vabilo ter povprašuje po teti in sestrični, na katero se le spominja, da sta se bila pred dva¬ najst leti v Ljubljani zaradi hrušk skregala. »Obe sta v vinogradu pri delavcih; prav veselili sta se čuvši, da nas boš obiskal. Posebno Franca te že željno pričakuje. — Sedaj se malo počij; tu imaš sobo pripravljeno — le odloži. Jaz moram še malo v hlev, ker imam ravno novega hlapca, in ta je še precej okoren.« Tako rekoč stric odide in pusti Jaroslava v prazni sobi, njemu odločeni. »Franca me željno pričakuje,« je dejal, »dekle mora odrastlo biti« — tako sklepa po sobi gor in dol stopaje naš poet in nekakov čuden čut se ga polasti, kakor — da se trivialne primere poslužim — mačke, ko hodi okoli vrele kaše. Zdrami ga dekliški glas z dvorišča: »Oče, ali je Miha že tukaj ?« »Je, je, v sobi počiva; le gor pojdi, Franca, popraševal je že po tebi.« In dekle skoči po stopnicah, ter odpira vrata v Jaroslavovo sobo. »Dober večer, gospodična Franca,« se oglasi plašno naš junak. »O, kaj me hočeš vikati?« se smeje, mu roko dajaje deklica, kakih sedemnajst let stara, rdečelična in lepo rastla kakor jelka, »pa še go¬ spodična! saj nisem iz mesta! To je lepo, da si 98 nas obiskal; saj je v Ljubljani mnogo prijetnejše, nego pri nas, in vendar si prišel.« »Oh Franca, to ni res, tako lepo ni pri nas. Tu imate tičke, ki vam pojo ves dan, po gozdu vrši veter take skrivnosti skozi zelene, košate vrhove, in po dolini Šumija bister potok, — to je krasno, to je navduševalno!« »No, veš kaj, — vetra celo nimam rada; potok pa za drugega nima nič prijetnega nego za otroke, ki lovijo ribe in rake po njem. Ne vem, odkod jemlješ vso krasoto,« odgovarja, ustna za- tegovaje Franca. Jaroslav zopet ni vedel, kaj bi dejal, a teta, ki sedaj pristopi, ga reši iz osupnjenosti, v katero ga je bil spravil dekletov odgovor. Vsi trije gredo dol, kjer se jim še stric pridruži, ter sedejo v lopo na vrtu, razgovarjaje se o navadnih stvareh. Malo pozneje pride še nekdo, ki ga vsi domači prav prijazno sprejmb; bil je sin bližnjega soseda, bogatega posestnika in starega prijatelja stričeve rodbine. Klicali so ga Pavel, in ker je bil nekaj študiral in se tudi malo po gosposko nosil, so pritikali imenu tudi besedo »gospod«. Ta gospod Pavel našemu Jaroslavu ni bil nič prav povšeči. Kakor je posnel iz razgovora ž njim, je bil sicer čisto pošten in pameten fant, — a Jaroslav je pogrešal na -njem ono poetično izoliko, ki bi jo moral po njegovih mislih vsak količkaj izobražen človek imeti. 99 7 * Tudi se mu ni dopadalo, da se je Pavel proti Franci tako po domače obnašal. Ko je prišel Jaroslav po večerji v svojo sobo k počitku, dolgo ni mogel zaspati. Franca, Pavel, stric, teta, gozdovi, poezija, to je bila sodrga in še v sanjah je govoril melanholično: »Oh, ti zlato solnce« pa rime tudi sedaj ni našel. Drugega dne — pa kaj bodemo mučili potrpežljivega bravca s popisom — kako je hodil Jaroslav pesmarit »tja v temni gozd,« »k šum- ljajočemu studencu,« »pod vršeče vrhove« in v enake praznične kraje, — povejmo raje, da je bil, prej ko je solnce zašlo trikrat za daljno vinsko pogorje, strašno — zaljubljen v svojo sestrično Franco. In akoravno seje bil do tega trenotka strogo ogibal vseh »erotičnih« poezij, je vendar propadel sedaj nemili usodi — ter zapustil »očaka Triglava« in »deročo mater Savo«, pustil speče Slovence in razne svetnike božje, ki jih je opeval. Sedaj mu je le Franca polnila srce, in ker mu to ime ni bilo dosti mehko za miloglasne kantate, ga je spremenil v »Franija«. »Oh, Franija!« je zdi¬ hoval, »oh, Franija, ljubim te,« je pisal v svoj dnevnik. Koderkoli je srečeval deklico, za katero sta mu bila srce in pesniška žila, povsod in vedno je napeljeval pogovor na »krasoto življenja« in njega slast v poeziji. Pa kako bridko ga je prešinilo, ko ga je dekle, praktično odgojeno in 100 brez razuma za njegovo posiljeno sentimentalnost, ki je bila že tako ozko prirastla k njegovi naturi, — smeje se odvračevalo od neslanih sa¬ njarij s kako »naivno« opazko. Revež, ki ni vedel, da se za naivnostjo skriva razum, in da ga Franca, dobro poznavajoča njegovo bolezen, od¬ vrača le iz bojazni, da ne bi kdaj pograbil pri¬ ložnost ter odkril svoje želje in hrepenenje. Pa naposled je Jaroslav vendar sklenil tej reči do tal priti. Opazil je, da hodi njegova Franija skoro slehrni popoldan, kadar se je bil stric ulegel k navadnemu popoldanskemu počitku, in je imela mati doma z deklami mnogo opravila, čez vrt na gosto z drevjem obrastli holm, kjer je pod staro bukvo stala lesena klop, — prav prijeten kraj sredi vesele pomladi, ki je krog in krog vabila mlado zelenje iz ogretih tal. Jaroslav ni vedel, kaj počenja Franija tukaj, pa sklenil je, jo danes pričakovati in ji razodeti svoje bolesti; zmage je bil fant skoro gotov, saj je bilo dekle vedno tako prijazno proti njemu. Že pol ure je sedel Jaroslav gori pod bukvo v razne misli vtopljen, ter se pripravljal za prizor, v katerem je hotel on glavno vlogo igrati; — kako lepo in navdušljivo bo govoril, kako mehko in topeče bo zaklical njeno ime: Franija! »Pa glej, že gre! Srce, mirno bodi! A čakaj> za sedaj se skrijem raje in. potem pristopim.« Tako rekoč se uda trenotni bojazni, ter vstopi v grmovje za bukev. 101 Franca pride počasi po poti gor in nekako nemirno okolo gledaje sede na klop. »Ali čuti, da sem tukaj? Morda me priča¬ kuje,« ugiblje skriti Jaroslav. »Kako je lepa! Črni lasje in črne oči, in pa ta vitka rast — oh, ti zlato dekle, kako te ljubim! Sedaj sedaj stopim pred te in ti razodenem svojo strast. Pa kaj gleda tako okolo? Ko bi me ugledala? Ne, jaz moram k nji — k nji — « pa zakaj mu je zastala noga in zakaj mrmra srdit to nepoetično kletev: »Da bi ga hudič! — Ta nerodni štorkljež, kaj hoče tu? Vse mi je — « Jaroslav ni nič več mislil in nič več govoril, zakaj prizor pred njim je storil, da je stal kakor skala in gledal — da — samo gledal. Od druge strani je bil namreč prišel oni »nerodni štorkljež«, kakor se je zljubilo srditemu Jaroslavu ga označiti, — sosedov Pavel, in Franca mu je hitela z veselim vzklikom naproti. »Ali si vendar tu, ljubček moj!« In gorak poljub je končal srčni pozdrav. Poslušavec za bukvo je stal in gledal. Čutil ni nič, nego da je strašno goljufan in nesrečen. »Pa ti, nebeška poezija, ti mi še ostaneš!« je vzdihnil resignirano, »čuj, čuj, kaj se zgo- varjata!« »Zakaj te snoči ni bilo k nam, Pavel?« »Opraviti sem imel! Kaj si počela? Ali ti je Miha zopet kako pesem deklamoval?« 102 »Oh, ti ne veš, kako je ta človek siten. Jaz vedno mislim, da mu malo možgan primanjkuje. In kako lazi za menoj, da se ga ne morem ubraniti. Včeraj mi je neko pesem bral, ki jo je o meni skoval. Če mu še ne manjka koleščka v glavi, ga bo pa kmalu izgubil.« »In pa o Triglavu in o Savi, — ali o teh nič ne poje?« »Oh, kaj pa, na stotine jih ima, in vedi, oni Jaroslav Podgolovski, čigar pesmim smo se že tolikrat smejali, to je naš Miha.« »On je to! — Vendar sem mislil, da je bolj pameten.« »Pa dejal je, da bo kmalu še več pesmi na svetlo dal.« »Bog mu greh odpusti, jaz mu ga ne bom!« »Zdaj pa pustiva tega; morda se bo še spametoval; povej mi raje, Pavel, kaj si danes počel!« * * * Pozno zvečer je že bilo. Lepa pomladnja noč je prepregla s svojim pajčolanom mirno zemljo, brez števila zvezdic se je lesketalo na širnem nebu in odsevalo v potoku, ki je za nizkim holmom pomikal svoje valove v rodovitno ravnino. Kraj potoka na obrežju pa je stal naš Ja¬ roslav, in srdito je dvigal roke kvišku ter prisegal k vsem bogovom, da nikdar ..več nobene pesmi ne bo skoval in da hoče biti zopet Miha Maček, in nikdar več ne Jaroslav Podgolovski. 103 Pred njim pa je švigal plamen, in vanj je metal Miha vse svoje pesmi — vso svojo ljubezen. Vetrič je zapihljal in pepel je padel v vodo; po vodi pa je splaval dalje — dalje —- dalje — Kam? To je premišljeval tudi Miha in to je bil zadnji poetični sen nadepolnega mladeniča. v V 104 ,,eorpus juriš.“ 5 tarega leta dan se je bližal svojemu koncu. Trije prijatelji, študentje višjih šol, so se¬ deli vkup v slabo razsvetljeni sobi ter vlekli goste oblake tobakovega dima iz dolgih pip. Videti je bilo, da čuvstva, ki so jih navdajala, niso bila baš najveselejša, a vendar je zdaj temu, zdaj onemu prišla kaka burka v glavo, ki jo je tudi vestno prodal v splošni smeh. »Še tole pipico ga bom zmetal,« se oglasi v kotu pri peči sedeči učenec Eskulapov, potem pojdem pa na lov; morda ustrelim kakega sta¬ rega lisjaka za« — »Nekaj dobrih besedi, kaj ne;« se norčuje drugi, nadepoln pravoslovec, kakor spričuje debeli »corpus juriš,« ki si ga je porinil pod glavo morda v misli, da pojde kaj vanjo. »Jaz bi raje prebiral poglavje o kreditorjih, pa najdem preveč analogij.« 105 »Ti »corpus juriš« — tako so dejali nade- polnemu apostolu pravice, — ti si menda že prej vedel, kaj je »obligatio« in kaj »pignus«, nego si jel one, kakor pravijo, neizrekljive — trgati po latinskih klopeh,« se čuje zopet iz kota pri peči. »In ti, ljubi moj, si menda samo zaradi tega jel nerve študirati, da bi izvedel, kako se »nervus rerum gerendarum« in njegova jetika ozdravi,« se huduje razžaljeni studiosus juriš. »I, kaj se bosta prepirala, povzame tretji ud študentovske deteljice besedo; »danes je zabava v društvu X. Pojdimo tja, morda najdemo kako dobro dušo, ki se s svojim finančnim ministrom še ni tako stepla in sprla kakor mi. In potem — prosit novo leto!« »Ura, to je pravo,« vzklikneta druga dva tovariša, in mladi Eskulap prične urno staro dijaško pesem, kateri se smejo oporekati vse poetične lepote, samo klasični jezik ne: Ta vin, ta vin, — ta vin daje življenje; — in ves trojni zbor je navdušeno ponavljal: Daje, daje življenje! — Kmalu potem je sedela trojica naših znancev v sobani društva X. pri polnem bokalu ter zrla s kritičnim očesom v sosednjo prostorišče, kjer so se sukali urni plesavci z lepimi plesavkami v narodnem kolu po melodijah narodne muzike. 106 »Corpus juriš, zakaj pa danes ne plešeš ?« po¬ vpraša po dolgem molčanju naš znani zdravoslovec. »I, kajjče plesati, se ponorčuje njegov tovariš, ali ne veš, da mu je prvi mož zopet ženo izneveril ?« »Ne, ti pa le govori, ti, se huduje objekt tega dovtipa, tvoja piška tudi še ni v ognju izkušena; tebi jo bode še drugi mož odnesel.« »Corpus juriš, veš kaj novega? Slavika je danes tu. Popleši, popleši enkrat ž njo; morda pozabiš prvega moža in prvo ženo. Ali pa sedi tu in trpi in drži se, kakor bi bil s križevega pota ušel!« »Trpljenje je sicer božja mast, pravijo pri nas, ti si pa danes tudi tak, ko celega tedna noč.« Tako rekši vstane »corpus juriš« ter stopi v drugo sobano, in kmalu se je sukal v krogu držeč lepo, nežno plesavko okolo pasa. Corpus juriš je bil čuden, jako originalen človek; vsak, kdor ga je poznal, je trdil, da je prav za prav »pokrita rihta«, pri vsem tem pa vendar jako dobra duša. Norčeval se je rad iz vsakega, iz samega sebe pa najraje; to pa, kadar je bil sam, ali pa le v majhni družbi izvoljenih prijateljev. Tedaj je mnogokrat pripovedoval, da je svoj poklic izgrešil, in da je še manj jurista v njem, nego pri nas Slovencih liberalnosti; in to je res malo. Najbolj so ga zanimale »obiiga- tiones«, — zakaj — čitatelj „že ve. V urah, ko je nosil v srcu »vsega sveta gorje«, je tudi pesmaril. Seveda le o nesrečni ljubezni; in zatorej 107 naš slovenski svet njegove umotvore še malo pozna. Zaljubil se je jako hitro, in tedaj je pel o »rožici, ki cvete v dobravi, in za katero njemu v višavi nosi srce grozno gorje« itd. itd.; je bil dobre volje, je pa sam priznal, da ga »luna trka«. Danes menda je bil v tem položaju, vsaj ravno sedaj, ko je sukal svojo plesavko po okrašeni dvorani. Morda se hoče na novo zaljubiti. — To je bil »corpus juriš«. In njegova plesavka? Srednjevelike rasti je bila, obrazek ne baš zmagovalno lep, a duhovite oči so tako jasno in živo gledale izpod temnih obrvi, in njen nekako mladostno divji značaj, ki se je izraževal v vsaki stopinji, si je moral pri¬ svojiti srce slehrnega. Lahkomiselno veselje, optimizem, najbolje znamenje nepokvarjenosti, in trohica samoljubnosti, brez katere nam ženska dopasti ne more; vse to je sijalo iz njenih oči. Taka je bila Slavika. In »corpus juriš«? Zunaj v prvi sobi je ravno njegov tovariš, mladi Eskulap postavil prazen kozarec prav trdo na mizo ter dejal svojemu prijatelju: »Glej no, glej, »corpus juriš« že spet gori. Jutri bo pa cel »kvartir« poln njegove norosti, Bog mu grehe odpusti. Pa nekaj moramo za novo leto dobiti.« »Veš li, ljubi moj,« se oglasi za govorečim »corpus juriš,« »kaj je pel moderni Lazarus v svojem mehkem pernatem grobu: »Es ist eine alte Geschichte« etc.; in ti bi moral biti grozen 108 filister, ako bi tudi tebe ne zadela enkrat enaka osoda kakor žuga danes meni.« — »Hali, halo, je že »dober« vzklikneta smeje se oba prijatelja, »corpus« pa ju kaznuje s tihim zaničevanjem. Sedejo v kot za mizo, in — »ta vin, ta vin daje življenje« je zadonelo v okrogu. Tudi »corpus juriš« je pokazal, da čisla to filozofijo, pa vendar mu danes ni hotelo prav po godu iti. Jel je sanjariti po stari svoji navadi. Spomnil se je otročjih svojih let, ko je še hodil v domači gozd ležat pod staro košato bukev. Tam je gledal v zelene veje in sanjal o prihodnjosti: kako bode hodil po svetu, po visokih gorah, po daljnih širokih ravninah, kako se bo vozil po morju, in povsod bode le mislil na slovenski dom svoj in na njegovo nesrečo. Da, tedaj je že nosil v srcu »vsega sveta gorje« in vendar mu je to hrepenenje po nekem neznanem idealu vzbujalo vesela čuvstva. In sedaj? Da, tudi sedaj še vedno hrepeni po — čem? Saj sam ne ve. In tiho v mislih ponavlja pesem, ki jo je bil skoval v enakem položaju: Bezeg se razcvita in škrjanec poje; pšenica rase po širokem polju; pa na celem svetu ni je žive duše, ki bi me ljubila. Cvetje bo ovelo petje bo nehalo, in rumeno žito bodejo poželi; mene poneso pa štirje črni moži vunkaj v črno zemljo! 109 Bilo je polnoči. Staro leto je vzelo slovo nenadoma z dvanajstim udarcem kladiva, in novo leto s temno svojo prihodnjostjo je nastopilo. »Bratje, le pijmo ga,« je govoril nekdo pri¬ jateljem; »velja naj novemu letu.« In kozarci so trčili vkup, »corpus juriš« ni čul ničesar. V njegovem srcu je nastopilo tudi novo leto, — kako — tega še sam ni vedel. Nov ideal je našel, in ta si je bil prisvojil vsa čuvstva, vse misli, ki jih je rodilo srce našega sanjača. In tako je sedel v svojem kotu. »Slavika je že šla domov, »corpus juriš«; ali boš še plesal?« Tako ga ogovori eden izmed prijateljev. »Ali si se dobro imel?« povzame kake pol ure pozneje ravno isti besedo, ko je naša trojica potovala proti domu. »Da, prav dobro,« zategne corpus juriš. In drugo jutro so zopet vsi trije »metali« dim iz dolgih svojih pip; zdravoslovec je govoril zopet o hipotetičnih forintih, njegov kolega je računil po stari navadi, koliko mu ostaje ali bolje primanjkuje še za mesec, in corpus juriš? Danes je že zopet nosil »vsega sveta gorje« v srcu, zamišljen je korakal po sobi gor in dol — ves »kvartir« je bil res poln njegove norosti. Kar vzame v roko svoj dnevnik in jame poetično deklamovati pesem, ki jo je bil skoval danes domov prišedši: 110 „0j ti ne veš, da le za te srce mi v prsih bije, in da iz tvojih mi oči nebo nasproti sije. In pri peči sedeči kolega se oglasi: »Čuj, Izrael 1 velik pesnik je vstal med nami, corpus juriš mu je ime. Pa prišla bo zelena pomlad, gorko solnce bo ogrevalo pobočja naših gor&, vesel bode ves svet, — naš pesnik, — »corpus juriš« mu je ime, — pa bo hodil po ogiajenih stezah čez zelene travnike in vzdihoval: »Slavika, Slavika!« V v Razstreseni listi. l. I mel sem prijatelja. Dober mož je bil. Kadar je imel denarja, — sva ga imela oba, in kadar sem bil jaz zaljubljen, je tudi on prebiral Heineja. Če sva šla na izprehod, me je vselej on vprašal, kam pojdeva, in kadar nisem bil jaz v tistem drugem stanu, v katerem hodi človek pod tem ali onem oknom gorindol, sva jo krenila vun iz mesta na zelene travnike. Več let sva tako ravnala. Kaj bi ne, saj sva bila prijatelja od mladih let. Ko sem še jaz doma po mlakah žabe lovil, tačas je tudi on lopotal po vodi, in če je šol- mošter mene poslal za peč, se je tudi moj prijatelj jokal z menoj vred. Oba sva šla po svetu študirat, in ko je naju filistrstvo pokrilo s svojim meglenim pajčo¬ lanom, sva bila zopet skupaj ter skupaj hodila na izprehode. Eno naju je ločilo. Jaz sem se zaljuboval vsak mesec, — on pa je tedaj le bral Heineja; zaljubil se ni nikdar. 112 A človek ne ve ni ure ni dneva! Šla sva vun iz mesta na polje, na travnike. Bil je lep pomladnji dan, takov kakršnega opevajo poetje, ko so stari po petnajst ali šesnajst let. Na vrbi ob travniku je žvižgal drozg, po travniku so cvele solnčnice. »Kaj gledaš tako pazno?« vprašam svojega tovariša. »One rože. Glej, kako obračajo svoje glavice za solncem.« »To je ljubezen,« mu pravim. »Škoda, da si se s fiziko ukvarjal.« »O molči, molči,« odgovorim smeje, »človek ne ve ni ure ni dneva.« In drugega dne sva šla zopet čez travnik; nebo je bilo oblačno. »Glej, kako žalostno, povešajo danes soln¬ čnice svoje cvete, za ljubčkom žalujejo.« Prijatelj je molčal. Pomlad je minola, poletje je razgrevalo mesto in polje, preselila sva se s prijateljem na kmete. Mnogo tujcev je bilo tu, deklet in gospa. Mene sta zanimala dva črna očesa — in tovariš moj je potrpežljivo recitiral: »Im wunder- schonen Monat Mai.« Pa mož se je dolgočasil, — zdelo se mu je, da se mu zdeha. »Človek ne ve ni ure ni dneva,« sem mu zažugal. 113 8 Nekega večera sva sedela sama pred svojo gostilno, kar se pripelje mestni voz. Gospod in gospa, oba elegantna, izstopita. Ko odideta mimo naju v vežo, obrne gospa svoj obraz. Videl sem oči, samo oči. Tovariš moj me prime za roko. »Kdo je to?« vpraša nekako čudno. Takih vprašanj pri njem nisem bil vajen. »Čakaj, hočem poizvedeti,« pravim. »Ne, ne nikar,« odgovori osorno. In ko sva šla k počitku, ni govoril več o Heineju. Človek ne ve ni ure ni dneva. Drugega dne smo se seznali z došelcema. Šli smo na izprehod; trebalo je iti čez ozko brv. »Dajte mi roko,« reče gospa mojemu to¬ varišu, in ko smo se vračali domov, je šel na njeni strani. Zvečer nisva govorila, in več dni, več večerov je bilo tako. A šla sva vendar zopet sama na izprehod. Zopet čez travnik; solnčnic ni bilo. Jaz sem omenil onih rož. Tovariš je obstal, me pogledal in dejal tiho: »Da, to je bila ljubezen.« In popoldne se je izprehajal z lepo tujko. Drugega dne zgodaj zapoje trobenta po vasi. Huzarji so prišli. Na čelu je jahal lep lajtnant. Popoldne smo napravili izlet in lajtnant je spremljal našo gospo, na drugi strani pa moj tovariš. 114 In zopet je napočil dan, lep solnčen, po¬ leten dan. Moj prijatelj je bil doma — bolan je bil. Besedice ni govoril; v strop je gledal — nem — potrt. Lajtnant je sam spremljal lepo damo. Drug tik drugega sta hodila in se razgo- varjala tiho in smehjajoč. Bore prijatelj! Mnogo, mnogo tednov je minolo, in onidan sva šla s prijateljem zopet vun iz mesta na polje, na travnik. Meglen dan je bil, na vrbah ni bilo več zelenega perja. »Solnčnic tudi ni več,« sem dejal tovarišu. »In ljubezen?« je odgovoril tiho. Megla je pokrivala plan in meglene gozde, po vrhovih golih vej pa so visele srebrne kaplje. Ali niso bile to solze, — solze za solncem, za cvetjem ? — 2 . Bele rokavice je imel in belo ovratnico. V roki je držal klak, in moderno izrezane peruti elegantnega lastavičarja so se lepo polegale proti petam. Baronica je položila Voltairjevo »La Pucelle« •z svojih drobnih ročic in lenivo naslonivši se v fotelju je zategnila ustni v .Jjubezniv smehljaj. Lep mož je bil ta novi odgojitelj, eleganten kakor bi bil rojen v salonu. 115 8 * In vendar je tekla njegova zibel v kmetski hiši. Frak in bela ovratnica sta mu bila kakor prirojena, in vendar je nekdaj begal bosonog po vaškem blatu. Vedel in kretal se je tako, kakor bi ne poznal drugih tal, nego gladke parkete. In vendar je nekdaj okorno korac&l po ilovem tlaku očetove kmetovske izbe. A sedaj je stal v baroničnem buduarju. In baronica je tu mnogokrat prebirala Vol- tairja in mnogokrat sanjarila o črnih brčicah. In ta, ki je sedaj stal pred njo, ta je imel črne brčice. Kaj čuda, da ji je bil po godu, — ta novi hofmajster ? Sedaj je bilo vendar strašno dolgočasno na deželi — ni plesov — ni gledališča; ves dan julija meseca gorko solnce. In drugega dne se je preselil novi odobreni odgojitelj v grad ter je prinesel s seboj črne brčice. Učil je mladega barončka latinsko, z gospod baronom je igral šah, z gospo baronico pak — ti ljubi moj bog, saj je bilo strašno dolgočasno na deželi, ni plesov, ni gledališča, nobenega lajt- nanta — cel dan gorko poletno solnce. Pred gradom je stala košata platana, veje so obsenčevale baronična okna. Po vejah pa je skakljal majhen tiček in žvrgolel ter gledal v okna, gledal mnogokrat lepo baronico in lepega 116 hofmajstra, ko sta sedela na kanapeju, se polju- bovala in šepetala tiho, slastno. Kaj sta govorila, tega ni čul, saj tudi ni bil radoveden — majhni pisani ptiček. In to se je godilo mnogo, mnogo dni v vročem, dolgem poletju; — platana je obsenčevala visoka okna in po vejah je frčal gorindol mali ptiček. Prišla je jesen. Zeleno listje je izgubljalo svoj svit, orumenelo je padalo na rosna tla, ptiček je žalostno gledal v visoka okna. In nekega dne, — megla se je vlačila čez daljno planjavo, — je priskakljal zopet na vejo pred okno. A danes ni bilo lepega hofmajstra v bu- duarju, — baron in baronica sta bila tu. A nista sedela na kanapeju in nista se poljubovala. Ptiček je zopet odfrčal, — saj ni bil rado¬ veden; tožilo se mu je po lepih, gorkih dnevih. Proti večeru je bil zopet na platani, iz grada pak je prišel lepi hofmajster, in za njim je nesel fante majhno culico. Listje je šumelo pod njunimi stopinjami; ptiček je položil glavico pod perotnico. Mračno je že bilo. — — Minolo je mnogo let. Marsikaj se je pre- menilo, marsikaj je postalo staro, in novo je jelo gospodariti po svetu. In zopet je prišla jesen. 117 V glavnem mestu je zboroval zbor, — naj- imenitniši cele dežele. Med plemenitimi gospodi na levi strani je sedel nekov baron; zdehalo se mu je, raje bi bil sedel pri šahu. In blizu njega je bil drugi gospod, rekali so mu doktor; in zelo so mu čestitali. Temu se ni zdehalo, mnogokrat je vstal ter govoril tehtne besede za blagor in korist onih, ki so ga sem poslali. Pred okno pa je prifrčal mali pisani ptiček in pogledoval v zbornico, tiho, žalostno; — tožilo se mu je po minolih gorkih dnevih. Vprav sedaj je vstal gospod doktor ter počel lep govor; in ti na levi strani so ga veselo poslušali ter klicali »bravo, bravissimo« njegovim tehtnim besedam. Oni na desni pa so upirali osorno svoje oči v govornika, in majhen star mož z belo baroko med njimi je jezno vrtil svojo tobačnico med prsti. Dolgo je govoril doktor in ko je končal, so ga obstopili tovariši z leve strani ter mu dobrikali. Tudi baron je vstal, podal govorniku roko in rekel: »Ich gratuliere«. Doktor se je poklonil ter zavihal brčice, — ki niso bile več črne. Na oknu pa je zopet sedel mali, pisani ptiček in tožno gledal v sobano. 118 Tožilo se mu je po vročih poletnih dnevih, po košati platani, po lepih zelenih vejicah - po minolih mladih letih. Marsikaj je bilo postalo staro, — oj staro! 3 . Za pečjo je prevrnila mačka skledo kislega mleka. Hrum in ropot po hiši, in eno uro star dečko v zibeli je zagnal glasen jok. »Kaj pa je?« prisopiha oče v hram in mlada mati v postelji zastoče. »Dobro znamenje,« prorokuje stara babica tešeč mladega kričača v zibeli; »le mirni bodite, to je dobro znamenje. Ta fant, pri čigar rojstvu se take reči godč, ta fant bo še imeniten gospod.« Oče posluša strmeč te proroške besede in ko pobira izza peči mlečnate črepinje, se vtrdi v njem misel, da bo fant moral študirati. In tako je tudi bilo. Par let se je plazil po trebuhu pred hišo in po hiši, par let je tekal kot samosrajčnik okolo, par let je »prodajal platno,« — kakor pravijo — par poznejših let se je vklanjal šibi vaškega šolmoštra, in ko je prišel zopet sveti Mihel, je peljal oče našega junaka spominjaje se besedi stare babice v glavno mesto — študirat. In tu je bil mnogo, mnogo let; študiral je, v prostih urah pa se je vznemirjal in poganjal za »narod« - bil je vnet rodoljub. 119 Nosil je tedaj še okorne črevlje, prekratke hlačice iz domačega sukna in dolge črne škrice. Pa »svet vrti se neprestano,« in naturna postava, o kateri pravi Kant, da je »die Beziehung der Idee auf die Form der Erscheinung«, vlada svet. Črevlji na »kveder« so se izpremenili v elegantne »štiflete«. In od nog navzgor je jela napredujoča kultura lizati in prekucovati ter je lizala in prokucovala tako dolgo, da je vendar naposled dospela do vrhunca, do glave. Kaj moremo mi za to, da je šele nazadnje prišla tja gor? V tistem času, ko se je končno vršila ona izprememba, je premetaval naš junak že pandekte in kanoniste na dunajskem vseučilišču. Z lepo palico v rokah, o kateri je pripo¬ vedoval, da jo je nekoč minister vnanjih zadev z desnim očesom postrani pogledal, je ponosno korakal mimo svojih nekdanjih kolegov in ro¬ jakov. Kaj bi ne, prihodnji »hofrath« je tičal v njem. Stara babica in mačka za pečjo sta vedeli dobro, kaj pomeni kislo mleko. In tudi naš dvorni svetovavec je vedel, da »človek toliko velja, kar plača,« pa to ni »srcu ran vsekalo krvavih,« in tudi »vera v sebe mu ni bila vzeta,« nego mislil si je z Goethejem: »O Weisheit, du red’st wie eine Taube,« in ko se je nekega dne predstavljal v fraku različnim »hofrathom« in »sekcionsšefom«, se ni več 120 spominjal, da je nosil nekdaj črevlje na kveder, prekratke hlače in dolgo suknjo, narejeno pri kmetskem krojaču. Mnogo zelenih pomladi je minolo, in tudi pri nas doma na Slovenskem, kjer — kakor pravijo nekateri — vedno vse pri starem ostaja, se je vendar mnogo predrugačilo. In našega junaka najdemo zopet v domo¬ vini. S svojim praktičnim realizmom si je pomagal kvišku, in sedaj je bil samostojen »paša« v lepem kraju lepe naše domovine. Oženil se je bil. Pravijo sicer, da so ženitve v nekih uradniških krogih to, kar je dobra gnojnica sadnim drevesom; prej hirajo in hirajo — drevesa namreč — ko jim pa skrbni gospodar prilije, potem rastejo in rastejo, rode cvet in sad in gledajo ponosno na one male revčke, katerim manjka take gnojnice. Pa mi ne vemo tega, in tudi o našem junaku hočemo le kon- statirati, da si je bil — prilil. Sedaj je bil »paša«. O mačka za pečjo, zakaj si prevrnila kislo mleko! Paševal je dolgo; predolgo za tiste, ki so mu bili podložni. In ko je nekoč zlati majnik zelenil goro in plan, je šla po beli, ravni ce.gti dolga velikanska procesija. Križev ni bilo, tudi duhovnika ne poleg. 121 Star kmetski mož je molit litanije vseh svetnikov in svetnic. In kadar je izgovarjal imena aposteljnov, mučencev in spoznovavcev, je šel od ust do ust v mnogobrojnem spremstvu glo- bokočuten klic: »Prosi za našega — , da bi ga Bog preložil.« Pri cesti so kopali delavci prekop. In ko so čuli, za koga moli procesija, so popustili motike in lopate, vzeli klobuke pobožno v roke in šli za procesijo vzdihujoč: Prosi za našega — , da bi ga Bog preložil, reši nas njega.« O ti grda muca zapečkom, zakaj si pre¬ vrnila kislo mleko! — Teklo bo še nekaj let! Kakova bodo, tega ne vemo; pa nekega dne bodo zvonili zvonovi, in po mestu pojde tih pogreb. Nesli bodo vunkaj v tiho, črno zemljo starega penzijonista, doslu- ženega moža. On je služil, in to pove vse. — Zvečer bodo prijatelji sedeli v navadni gostilni — brez njega, in ta in oni bo vedel povedati kaj zanimivega o umrlem. Drugi dan pa bodo govorili o — vremenu. 4 . Tvoje lepe oči! Mlad deček sem še bil, ko sem jih prvič ugledal; in to je bilo prav, da sem bil tedaj še majhen, brezskrben dečko. Kaj so bile meni mar lepe oči? 122 Lesenega konja sem jahal, z bezgovo poka¬ lico streljal in če si mi ti prinesla sladkih tržaških fig, nisem gledal tvojih lepih oči, nego gledal in jedel sem tvoje sladke fige. Prav je bilo tako. Pozneje ko je leseni konj že zdavnaj polomljen ležal pod streho, ko so bezeg rezali in vrtali že drugi otroci, tedaj sem bral Virgilija, Homerja in slavna dela Siegfrieda in Krimhilde. Pa tudi tedaj mi niso bile mar tvoje lepe oči. V tihih urah sem sanjaril o vitezih in zmajih, hrepenel sem romati po širnem belem svetu, in tedaj, da, tedaj »sem koval« prve verze o »Savi in Dravi«, o »Triglavu« in o »lepi naši domovini.« In tvoje lepe oči ? Nisem jih poznal, nisem vedel zanje in za njih čarobni svit. In pozneje? Pozneje sem bral — Heineja. — To je polovica mojega romana; in druga polovica je ravno tako vsakdanja. Zakaj mnogo let je poteklo od sladkih fig do — Heineja, in tvoje lepe oči so se bile obrnile drugam; ko sem jih jaz spoznal in učil se čislati njih čarobni svit, tedaj sem moral prav z Otelovo grenkostjo vzklikniti: »Prepozno je!« Kaj čuda, da so mi bile mnogokrat v mislih — sladke fige! 123 Nekdanje hrepenenje po širnem, belem svetu me je popustilo, sanjaril nisem več o viteških delih in tudi o »Triglavu« nisem več pesmaril; le v tihih urah me je še obiskovalo ono moderno »vesoljnega sveta gorje,« ki »molče trobenta na uho,« kako minljivo je vse, oj vse: mladost, veselje. In ti črni lasci in ta žar oči in vsa ta ljubezen, ki iž njih plamti. In tudi tvoje lepe oči! — Pa to ni samo moj roman, — to je vsak¬ danja zgodba. Marsikdo je ugledal lepe oči, ko je bilo že prepozno, in tako se je godilo tudi možu, ki hočem o njem danes govoriti. Bos je bil, palec je držal v ustih in okorno je hlačal pred hlevom gorindol. Tedaj še ni bil mož. Po cesti je pridrdral mestni voz. Majhno dekletce je sedelo v njem pri guvernanti. »Lej, lej, kak čuden fant; kako je umazan!« je vzkliknila deklica in smejoč ploskala z roči¬ cami, in lepe velike oči so se ji svetile od radosti. Prašni oblak se je vlekel za vozom, fant pred hlevom pa je držal palec v ustih in mislil: »Kaj ko bi se ti tako vozil.« Bacnil je na tleh ležeči klin od sebe, da je zapeketal po kamenju, in je hlačal zopet gorindol. 124 Petnajst let je minolo. Pred hlevom sta stala oče in sin. »Čez štiri leta te bodo žegnali, kaj ne?« je dejal stari. »Jaz mislim,« je hotel reči mladi, pa je zopet pridrdral voz mimo in v vozu dvoje — lepih očes. Mladi ni rekel nič, pa palca tudi ni vteknil v usta. Čez nekaj tednov pa so govorili na vasi , da je šel N-jev v »lemenat«. Čez par let pa so zopet govorili mnogo o njem, in dejali so, da je ušel N-jev iz lemenata, in P-kov Lipe, ki je ravno črno šolo izštudiral, je pripovedoval nekaj o »lepih očeh«. Potem pa mnogo, mnogo let niso več govo¬ rili o njem. Nekega dne pa se je pripeljal v vas, — imeniten gospod je bil postal. Doma starega ni več našel, sin je gospo¬ daril, in po dvorišču pred hlevom sta tekala dva fantiča ter držala palce v ustih. In pravili so pozneje, da je gospod stric vsakemu fantu tolar dal. — »Ali si se ti oženil?« je omenil kmetski gospodar gosposkemu bratu. — »Ne, jaz ne,« je dejal tg, ter vprašal kakšna bode letina. Da, da, tvoje lepe oči! 125 5 . Na planini je cvela divja planinska roža. Vzrastla je na strmem robu, kamor ne stopi nikdar človeška noga. Krog in krog je molelo kvišku razpokano skalovje v neotesanih sirovih kosih, kakor jih navali po zimi sneženi plaz, in le tuintam so pricvetali iz mokrih razpoklin skromni šopki pogorskih rožic. Zelen mah je poraščal kamenite velikane, in v zatišjih se je plazil po tleh s svojimi dolgimi koreninami kri- venčasti borovec. In tu je izrastla lepa planinska roža, sama v samoti. Ni ga bilo vrtnarja, ki bi jo bil izkopal iz razpokline, po kateri so se tiščale njene kore¬ ninice; ki bi jo bil prenesel v priljudniše, lepše kraje, da bi tam krepko rastla in cvela in raz¬ veseljevala ljubeče device in vzdihujoče mladeniče. Tu je rastla sama, nepoznana, neobčudo- vana, in jutrnje solnce ji je božalo mehko lice, in gorki jug, ki je pripihoval z daljne ravnine, ji je zibal glavico nalahko semtertja. Ko je pa prišla meglena jesen, ko so se divji roži upognili cveti in ko je padlo velo steblje na hladna mate¬ rina tla, ni vedel nihče za to, ni v bližini ni v daljini; nikomur ni bilo treba pozabiti krasnega divjega cvetja. Še mali borovec v bližnjem zatišju se ni zmenil ter je natanko kakor prej otresal kaplje, ki jih je nanj rosila megla. Jaz sem poznal nekoč tako pogorsko rožo. — 126 Ni bila roža, ne — mlad fant je bil. Raz¬ trgan je ležal na zelenem pašniku in piskal na vrbovo piščalko svojim trem ovčicam, ki so v bližini pojedale skromno pičo. Piskal je in žvižgal ter gledal v rdečo žrjavico, ki je tlela pred njim. Razne čudne in divje podobe so nastajale pred njegovim očesom, tuji, lepi kraji, ki jih zakrivajo daljne, daljne gore, svetli gradovi, kraljevski vitezi in kraljevske hčere, ki mu je o njih pripovedoval stari sosedov gostač, ko sta sedela zvečer za pečjo in pletla slamnate kite. Žrjavica pred njim se je oživela, z zlatom okrašeni vojščaki so prihajali iž nje in divji, ljut boj se je pričel na ravnini. Žvenke- tanje mečev in peketanje konjskih kopit je donelo na njegova ušesa in temno oko se mu je žarilo. »Kaj pa delaš, Janez?« ga potrka nekdo na ramo. Bil je stari sosedov gostač, ki se je vračal domov. »Ali ne vidiš, da hodijo tvoje ovce po zel¬ niku; le čakaj, kaj bodo oče dejali.« Pastir poskoči in žene molče svoje ovce domov. »Pa si že zopet ves dan v žrjavico gledal, šentani fant, in pustil ovce, kamor so hotele,« ga sprejme stari in žuga s čepom, ki ga je ravno obvezoval pred hišo sede. In tako se je godilo mnogo let; pastir je ležal na zelenem pašniku in sanjaril. Sosedov 127 France, ki je v mestu študiral, mu je bil prinesel neko knjigo, in to je bral sedaj dan na dan. Bila so v njej razna popisovanja tujih, neznanih dežel, in kadar je bral bore pastir o krasoti onih krajev, se mu je širilo srce, in romati bi bil hotel čez hrib in plan, le naprej, naprej za potokom, za reko, ki se iztaka v morje, in tja čez daljno, globoko morje, naprej, le naprej. Sam ni vedel, kaj ga vleče, ni vedel, po čem hrepeni, in kadar je zvečer ležal v senu na hlevu in mu je prinašal hladni večerni piš odmev fantovske pesmi, ki je donela za vasjo, se je zjokal tako bridko. Pa vendar je bil srečen, neznano srečen v bridkem joku, — pa zakaj? Tega ni vedel. To je bila roža, ki je vzrastla na skalnem samotnem robu, roža poezije, — ki pa je pogre¬ šala skrbnega vrtnarja, ki bi jo bil presadil vunkaj v široki, daljni svet. Leta so potekla, iz fanta je postal mož; navaden kmetski gospodar, ki dela od zore do mraka, ki se muči z žuljevo roko, da prfsluži sebi in svojim živež. To je megla, ki pokriva s svojim megle¬ nim plaščem divno rožo. Nekoč sem srečal moža, ko se je vračal s sekiro na rami iz gozda. Pri potoku je postal in gledal s svojim temnim očesom v bistre valčke. »Kaj ne, gospod, ta voda teče dalje, dalje v reko in dalje, dalje v morje?« je dejal z zamolklim glasom. 128 »Ko bi mogel človek tako hoditi«. To je bil spomin iz pastirskih let. Nem sem šel zraven njega in nem sem si ponavljal globokočutne besede: O Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta; da b’ uka žeja me iz tvoj’ga sveta speljala ne bila, golj’fiva kača! Bodi zadovoljen, mož, s svojo usodo! Kdo ve, kako bi ti bilo, ako bi se bil zavil tvoj pot med svet. Pa tožno se mi je vendar storilo za lepo divjo rožo, ki nepoznana, neobčudovana vene na nerodovitnih tleh; krog nje raste mah po ska¬ lovju in pritlikovi borovec se plazi po razpoklinah. v v 129 9 Muhasta pisma. V Č udno, jako čudno se mi dozdeva, da je toliko ljudi na Kranjsko-Slovenskem, ki se jim za malo zdi, da je tisti grof Aleš Auersperg, ki gotovo ni več študiral nego drugi, ki niso grofje, postal in ostal že toliko časa c. kr. de¬ želni predsednik. V našem razsvetljenem času, v katerem je vsaka vednost za tak veli¬ kanski korak napredovala in še napreduje, so se tudi umni kmetovavci zadosti prepričali, da je posebno pri živalih in njihovi reji odločilno zlasti pleme, in da je murztalsko pleme tisočkrat bolje nego naše, in da se sufolška praseta v vsakem oziru odlikujejo od hrvatskih. Kaj čuda torej, da je tudi turjaško pleme posebno dobro za visoke, zaupanja vredne službe. Pruski in drugi princi so vsi rojeni vojskovodje (in tudi pri nas so sinovi »prvakov« že zavoljo očeta prvaki). — Grof Aleš Auersperg je torej najbolj sposoben Slovence na kisli vodi požirati, ker so že njegovi starodavni očaki Slovencem-tlačanom kožo drli in . . . Pardon! čestita, draga gospica! oprostite, da sem tako prozaičen, sedaj, ko je pomlad tukaj, vesela zelena pomlad. Saj že gorki jug osuševa obrastla slemena naših gora, in sočnato listje belih brez ob podnožju planin razveseljuje oko s svojo mehko bleščečo barvo; v zakotju majb visoke hoje svoje vrhove, s katerih se odlikuje v jasnem pomladnjem svitu rumenkasta omela. Po ravnem polju pa se ziblje mlado žito v gorki sapi, in ob strugi potoka, ki pomika počasi svoje valove čez daljno ravan, otresajo vrbe rumeno mačevje, — povsod novo življenje, nova radost. In tički, veseli tički! Tu brlizga sivi cikovec v vrhu cvetoče jelše, tam žvrgoleva škrjanec nad zeleno njivo; tu prežvižguje zlati kobilar, tam čvrči pisani čižek, — vse — oj vse se radostno oglaša. In vi, gospica, s svojim poetičnim črnim očesom gledate ta vzorni kras, in Vaše blago srce si slika ves beli svet v tako jasnih barvah, kakor jih razpolaga vesela pomlad pred Vami, kadar sedite na holmu nad deročo Savo, ter sanjaje prebirate vesele pesmi porednega M i rz a- Schaffy-ja. Da, skoro razsrjeni, ga spuščate iz rok, svojega ljubčka, ko ugledate zaničljivo po¬ redno sliko o perzijskih popih in kosmatouhih škrlatovcih, ki niso samo Perziji lastni, — da, to je disonanca v mili pomladnji pesmi. Vam so 131 9 * podarile rojenice blago čuteče srce, — ali ne veste, da to ne vodi k sreči, ali ne veste, da rodi vsak ideal bridki sad spoznanja? Pa nikar ne bodiva sentimentalna, nego hvaležni bodite blagim ženam rojenicam, da so Vas tako obdarovale, saj ni vsak tako srečen. Meni so dale pero in jaz ga darujem Vam. Grofu Alešu Auerspergu pak so položile v zibel zraven grofovske krone še »corpus juriš« in »peti dietni razred.« Vse to pak isti c. kr. Aleš daruje nam pohlevnim Slovencem, to je svojo vednost, iz drugega rodu rojeno — in to je malo. — Krono in diete pa Auersperg hrani sebi. In kaj bi bila postala vendar ta slavna mladika še bolj slavnega rodu, ko bi je čarobne žene ne bile tako ocepile. Naš grof bi kot hrabri lajtnant pri ulancih v kakem mestecu mučil svoje rekrute, dolgočasil sam sebe v dimnatih kavarnah, zapravljal bi svoje groše pri šampanjcu, ali jih pa pušil v podobi regalia media v zrak, in marsikatero lepo oko bi gledalo za njim, kadar bi korakal z ostrogami in s sabljo rožljaje po filistrski mestni promenadi. Saj Vi sami veste, kako interesanten je vsak lajtnant, posebno pri konjenikih, ako ima grofovsko krono v perilo všito. In ko bi spolnil naš Aleš svoj soldaški tek, to se pravi, kadar bi ga jeli judje pritiskati, tako da ne bi vedel ni kam ni kako, bi si izbral hčerko kakega bogatega židovskega bankirja, in on bi ji dal črvivo grofovsko krono, ona pa 132 njemu plesnjave Srebrnjake; — ostalo pa je molčanje. Zgodovina namreč bi molčala, le kaka malomestna »chronique scandaleuse« bi morda vedela mnogo pripovedovati o njem ali o njej — kakor je že tek sveta. Gospica! Ali vam je žal, da grof Aleševa usoda ni taka; da ta energični mož suče pero namesto sablje, da strelja le plahouhe slovenske zajce, namesto da bi branil domovino nasilja ljutih sovragov ? Oh ■—■ saj dobro vem, da Vam ni žal. Vam je enako, kdo sedi na prvem mestu v naši domovini, ker veste, da dobrega ni kmalu pri¬ čakovati. Pa saj veste tudi, da moč ideje vse premaga in da ga ni jekla, ni plamena, ki bi zatrl in udušil misel, ki se polasti nakrat brez- brojnih duhov. In ako pomislimo svetost naše ljubezni do domovine, svetost narodnega čutja, se nam mora v istini jako smešno dozdevati, da si kdo do- mišljuje z enim samim imenom mnogoletno duševno delo zatreti. To bi moral biti orjak, kakor mu ga ni enakega; a ne otrok, ki se veseli zlate igrače v gumbnici in ki iz hvaležnosti oblizuje črevlje gospodu, ki ga je tepel. In taki ljudje nas hočejo osrečiti! Kaj ne, gospica^, to niso premišljevanja za lepi solnčni dan zlatega majnika! A vendar se nenadoma polastijo srca in glave, in potem ni čudo, davladatam namesto radosti zagrizena žalost. r 133 Oprostite, da sem Vaše blago srce obtežil s tako nelepo sliko. Vrzite moje pismo z Alešem vred v papirnico — saj čez nekoliko časa bodo to storili z grofom samim, — in odprite svojega Mirza-Schaffy-ja ter berite slavospev Hafisin. In ako se Vas polasti kak tožen čut, da niste Vi ona srečna Hafisa, in ako Vam pride nenadoma misel, zakaj nisem jaz takov slaven poet, potem, gospica, bom gotovo najsrečnejši človek; in v spominu na Vaše krasne oči, s katerimi morate očarati vsakega, bom pozabil plemenitega Aleša, ter potovaje po širokem gozdu, kjer »med bo¬ rovjem temnim mlada breza rase,« bom sanjal le o Vas, ki ste tako daleč — daleč. v v Nedeljska pisma. I. »Blagor onim, ki so nedolžnega srca; zemljo jj bodo posedli,« piše evangelist Matevž v petem poglavju od četrte do pete vrste, in izkušnja, oh bridka izkušnja dostavlja: »Gorje človeku, ki ne brzda svojega jezika, zakaj od vsake besede bode dajal odgovor, in od vsakega glasu, ki pri¬ haja preko njegovih usten.« In verjemite mi, blaga gospica, ko bi bil jaz prej vzel ono sveto knjigo v roke, gotovo bi bili Vi že zdavnaj brali kako moje pismo v teh predalih, zakaj jaz bi si bil prav živo za¬ pomnil ta zlati nauk, in gospod Ahčin in gospod urednik — naj zadnji ne zameri, da ga spravljam v tako druščino — bi bila oba zadovoljna z menoj. Ker pa sem jaz v svoji brezglavni radikalnosti zametoval vsako pohlevno besedo ter menil, da moram prodreti, došla me je urno stopajoča usoda — in v onem lepem času, ko je zlati majnik razsipal svoje dehteče cvetje po belem svetu ter 135 je prežvižgaval rumenokljuni kos o goli ljubezni — oh, srečni spomini — tedaj so konfiscirali moje prvo pismo do Vas, draga gospica. Nikari ne misliti, da sem tarnal, da sem točil solze, ne ne — saj Najina ljubezen ni kot rožica na gori, ki dan na dan se prerodi v izhajajoči zori; temveč vzel sem svojega in Vašega ljubljenca — seveda še le za Mirza Schaffyjem — našega Boris Mirana in bral njegov ohrabrujoči izrek: Kakor svoje jaz gorje, vsak gorje naj svoje nosi. Prijel sem za pero in pisal sem Vam drugo pismo, pa tudi sedaj — zlati majnik je bil že dokončal svoj tek in pisani rožnik je plel rdeče svoje vence po vrtih in travnikih — ■ da, tudi sedaj sem propadel nemili usodi; zakaj kon- fisciral me je urednik »Slov. Naroda« prej, nego je bilo to mogoče služabnikom večne pravice. To je velik cenzor, velik reakcionar, ta prijatelj urednik! Zato pa sem se pokoril, in geslo mojih pohlevnih pisanj do Vas, blaga gospica, so postale zlata vredne besede evangelistove: »Blagor onim, ki so nedolžnega srca!« Po vrhu pa je danes še nedelja, in moje pismo nedeljsko; ne spristuje se mi torej, da bi 136 vmesil med današnje praznične občutke kakšna borna premišljevanja, ki bi bila morda pripravna zakriti jasno duševno nebo s črnimi oblaki, no¬ sečimi ognjene strele divje nepobožne strasti — ne, ne, jaz hočem nedeljsko nedolžen biti. Pa kaj mi vse to besedovanje pomaga; saj vem, da me bode takoj kaka ljubljanska trcijalka — neumrlega Prešernovega spomina — razvpila kot volka v ovčji koži, ki lazi okoli, da bi koga požrl, hudi jeziki bodo planili po meni, in ko bom prilezel zopet iz onih brezzobih čeljusti, ne bo več dobre trohice na meni. Saj še našega najmlajšega barona kranjskega — saj ga poznate gospoda Korglna — niso pri miru pustili, temveč dejali so, da mož ne posvečuje nedelje, temveč da je, ko je bil še deželni pred¬ sednik kranjski, neko nedeljo par volov prodajal mesarju v svojem bureau na lontovžu, medtem ko je čakala znana deputacija pred vratmi. Trci- jalke so dejale, da je to greh zoper tretjo božjo zapoved, neki muhasti »liberaluh« pa je spoznal, da se tamkaj vendar sme par volov prodati, kjer se je že toliko enakih živinčet iznašlo. Gospica, jaz sicer enakih slabih dovtipov ne prenašam rad po svetu, a tega sem Vam vendar navedel, že zaradi zlate resnice, ki se na njo opira. Torej — oprostite! — — Kako sva midva vendar srečna, blaga gospica! Ne, da bi se nama izpolnjevale vse želje, — oh saj najgorkejša se ne more spolniti, in tako 137 imava vsak svoje gorje, — pa srečna sva, ker živiva tako oddaljena od onih bornih homatij, ki se vršijo dan na dan po krajih, ki jim pravijo mesta. Vi bivate tam na prekrasnem Gorenjskem, v kraju, kjer se človek nauči ljubezni do do¬ movine, in Vaše srce pije oni sladki mir, ki obdaja veličastne kipe naših gora, in noben ostuden prizor ne kali Vaše zadovoljnosti. Meni pa se v enakem lepem kraju sredi vesele pomladi vse misli vrtijo le o Vas, in k meni ga ni glasu o onem divjem »boju za obstanek«, — ki se vrši brez dovršitve po celem širnem svetu in kateremu so v njegovo goljufno opra¬ vičenje dali posilno pismo občne njegove nujnosti. Tako, blaga gospica, sva srečna oba, in na Vaših krasnih ustnicah igra smehljaj vzvišenosti, kadar čujete, kako se tamkaj v beli Ljubljani bojuje in muči gospod dr. Costa s tako špartansko hrabrostjo za svojo sveto hegemonijo, in kako ljubi on naš rod, da pošilja svojega edinorojenega — ne, ne, pardon! — svojega podlega služabnika »Brencelja« med svet, da se ne izgubi nihče, kdor veruje vanj, temveč ima večne zasluge pri nesvetem očetu. Ravno tako pa se muči in bojuje gospod Karel Dežman ter pošilja svoj edinorojeni »Tagblatt« med svet — z istim namenom. Gospica! Ako povem tema možema, kako krasno je Vaše nežno lice, kako čarobno gledajo Vaše črne oči po belem svetu, in s kako nemirno 138 radostjo navdajejo vsakega, ki more vanje svoj pogled upreti, — gotovo mi ne bodeta zamerila, da sem ju proti Vam omenil. Zakaj spomnila se bosta onih sladkih časov, ko tudi nju (? ? Stavec) Srečalo je tako solnčno, tako milo — žensko lice, da vsa zemlja več ga nima, koder jo nebo pokriva — in v svoje opravičenje bode dejal vsak: Al’ je čudo, da je mene tud’ zmotilo — žensko lice? V tožne sanje vtopljen, svojo golo, rjavolično glavo melanholično opiraje na obrežje zelenega potoka, ki mu spira prščeno podnožje, bridko čuteč, kako ga dan za dnevom, leto za letom razjeda »časa ost,« odkar ga je oni predpotopni, najbrž tudi vodeni dogodljaj postavil za toliko tisoč in tisoč let tja, kjer mu že od tedaj do danes tistemu Prometeju enako kragulj kljuje, drob: — ali še niste radovedni postali, gospica? — tako se mi je predstavil snoči stari prijatelj in s skrbnim, prijaznim očesom sem ga pozdravljal, milovaje . . . . pa za boga, kdo je to? vprašate že nekoliko nestrpljivo. To je znan starec, gospica; do sedaj so mu dejali: Golovec; odslej bodo pa menda rekli: Gol- gata — pa to nič ne de; saj ime je jako po¬ menljivo. Marsikomu, ki ga kličejo po dnevu: Herr Rath, Herr Prasident itd., — pravijo zvečer v kazini: »du Gfrettbruder,« in gospodu okrajnemu 139 sodniku Podboju so v njegovih študentovskih letih dejali: »pratca« sedaj pa nosi ta postavni mož tam doli v Kostanjevici glasovito ime: »kurji britof!« Kaj more sam za to, in kaj moremo mi? In vendar se razliva vsakemu žolč pri takem krstu, pri katerem navadno botruje lastna abotnost. Moj stari znanec pa ne bo premenil rjavega svojega lica, ako ga bogzna kolikokrat prekrstijo, in gol bode ostal vedno. Snoči sem ga šel obiskat, sam in na tihem, — in ko sem stal na njegovem vrhu in zrl tja čez daljno močvirno ravan, kjer se je dvigala lehka soparna megla iz mokrih tal, in se zbirala krog širokih pleč orjaka Krima, so mi plavale podobe iz jasne in temne nekdanjosti mimo duševnega očesa — opominjajoče k zagledu v prihodnjost. Tu gori po zeleni Ljubljanici je priveslal Jazon s svojo Argo; tu mimo so drle rimske čete v poddonavske pokrajine — in »ko njega, njih ni bilo,« so divjali ljuti Obri in kasneje Turki po naši zemlji; in stoletja pozneje je stal na tem griču oni mali mož velikanskega duha, čigar življenje je značila krvava pot iz Korzike na Sv. Heleno, in kateremu poslednjič ni nič ostalo nego spomin in divje hrepenenje, ki ga izrazuje pesnik njegovega naroda: Les oiseaux, ils volent toujours, Vers ma patrie et vers mes amours. Tam zadaj za gričem pa je oni glasoviti »suhi graben« in poleg na rdeča prščena pobočja 140 je bii mnogokrat zadnji, ki ga je storil kak bore grešnik, morda »ulajnar od koprolu«. Pa vse to je minilo; in čez sto let bodo o tem govorili, kakor mi o kralju Matjažu — vse bo le pravljica. In kakor dandanes pobožna legenda pripoveduje o raznih svetnikih in svet¬ nicah, ki so popustili posvetno življenje ter šli v puščavo in si v bogaboječih delih zaslužili nebesa, tako bode morda tudi čez nekaj stoletij tam doli v Kurji vasi stara ženica pravila svojim vnukom — sede na trati kraj Ljubljanice — kako je enkrat živel v Ljubljani neki posveten dohtar; kako je bil spozna! puhlost našega življenja, kaplje na veji ter šel v puščavo tega in tega društva in se tamkaj zamaknil. Tako zamaknjen je pridigoval svojim somislečim, in sklenili so se pokoriti. Dohtar pa je potoval mimo sv. Florjana čez Kurjo vas na Golovec, in tam je zidal —- , pa kaj hočete, blaga gospica! - »sehe jeder, wie er ’s treibe,« pravi mojster Goethe in vsak človek ima svoje breme; neki stari mož se mi je enkrat odrezal s pregovorom: »Trpljenje je božja mast,« gospod iblajtar Ertl pa pravi: »Ka- ramba!« In ako zida ta dohtar cerkev svetega Jožefa, zidajo pa drugi fabriko za tobak, in kolikor nedolžnih lilij bode v eni preveč, toliko jih bo v drugi premalo; dandanes se vse zravnuje, — torej je vse prav. Kaj ne, draga moja gospica, danes pa prav po klepetuljsko brusim, — ne jezika, temveč pero 141 po papirju, — gospod Klun, Vaterlandov resni¬ coljub bo dejal: Superlativ der Gemeinheit, pa on je že marsikaj svojim vernim povedal, in enkrat povem tudi jaz kaj o njem in o njih, — pa oprostite! Saj Vas hočem odškodovati, da zavrnem Vaše misli na dan, ali bolje na večer, ki je za me najlepši celega leta in ki mi more vzbujati bolj, nego vsak drugi spomin, najvzvišenejša čuvstva in ki mi udušuje oni puhli neplodni pe¬ simizem, brez katerega je človeku že težko se ozirati v prihodnjost: to je jutršnji večer. Jutri, ko zaide solnce, bodo zaplameneli po vsem širnem svetu, kolikor ga slovanski rod poseda, ognjeni žarki proti nočnemu nebesu, in od visoke Tatre do snežnega Urala, povsod, kjer se zglašuje slovenski govor, z gora in holmov, bo švigal plamen kvišku v neugasljivi spomin običaja, ki je bil našim slovanskim pradedom svet. Oh, kolikokrat sem šel že ta večer vun na ravno polje, z radostnimi občutki v srcu oziraje se na svetle kresove, plameneče krog in krog po strmih višinah! In vendar ta vesela moja zavest ni drugega nič, nego sen, oh puhli sen o trenotku, ko se bo zagledal v pokrajinah naših svetlogoreči kres v znamenje, Da k bitvi sveti, bitvi novi slovenski vstajejo sinovi, kakor je pel moj prijatelj Paulus. In ta sen si dalje slika namen in poklic našega rodu v 142 najsvetlejših barvah, in vedno se mi vzbujajo v spominu vzorne besede Boris Miranove: Tvoj bode venec zmage nekrvave, naprej moj rod! Naprej zastava Slave! In tudi jutri, blaga gospica, pojdem vun na širno plan, s katere bom gledal ta svetla žareča znamenja; pa ne vem, ali me bo obšel zopet oni bratoljubni sen, ne vem, ali se bom vračal ve¬ selega srca domov, ali pa se me bo polastila kaka nemoška in neplodna melanholija; — pa prepričan sem, da se bom oziral tjagor na Vašo stran, in da Vam bom poslal svoj pozdrav tja — tja čez hrib in plan: »Lehko noč, gospica!« 111 . »Čujte, gospod doktor, kdo pa je vendar ta Heinrich Heine, ki zna tako lepe pesmi ,kovati'?« me vpraša one dni belolasa ljubljanska gospodična o priložnosti, ko sem jo po »Zvezdi« gorindol spremljeval ter jo iz golega prijateljstva do njenega očeta, glasovitega nemškega usta- vaka po svoji moči zabaval. »A, to je nekov vatlorezec pri Mayerju«, odgovorim prav ne¬ dolžno. »To ni mogoče, saj bi ga morala poznati; še včeraj sem bila tam,« se izgovarja potomkinja Hermanna in Tusnelde. »Meni se pa to ime celo znano dozdeva,« omenja njena dve leti starša sestrica, a obedve 143 obrneta pozor na mimogredočega lajtnanta, — in pozabljen je bil zanimivi lepodušni pogovor — pozabljen bore Heine. —Opazovani lajtnant je, v preveliko togo mojih krasotic, jako zamišljen mimo korakal; a jaz sem revici potolažil z opombo, da se bližamo že koncu meseca, in to je mar¬ sikomu neugoden čas, — pa sedaj je naproti šumeči kaos prahu, svile in čipkastih robcev, kar je bilo vse lastnina lepe gospe, prevzel pozornost, — hvala bogu, da študiram vsak mesec dvakrat »Bazar« in »Viktorio«, zakaj sicer bi bil tejstranski izobraženosti mojih devojk nasproti ostal na suhem. Gospica moja! Vi ne veste, kako lehko človek dandanes na suhem ostane, — dandanes, ko vsak v vsaki reči toliko govoriti ve in zna, vobče pa je vendar puhel in suh kakor pome- ranče, ki jih sedaj prodajejo. Tako na priliko je gospod Zima ali Sima, — jaz ne vem, katerega imena ga je sram, vem, da je spisal »preisge- kronte Abhandlung uber Madchenerziehung«, — sloveča »Vorstadtzeitung« jo je kronala in dva tolarja sta bila »Preis«, — ta slavni mož torej je bil v neki družbi vprašan, kateri filozofski sistemi daje prednost, — in revež je bil na suhem. Ravno taka se je godila njegovemu prin¬ cipalu in protektorju gospodu Pirkerju, koga je nekdo vprašal, ali se baš še spominja leta 1848., ko je bil on, namreč Pirker, »nationalgardist« ter je hodil z belomodrordečim trakom čez 144 slovensko čuteče prsi »po straži gorindol«; — revež je bil na suhem. Ravno tako se je godilo podpredsedniku ljubljanskega katoliškega društva in predsedniku naše narodne akademije (?), Slo¬ venske Matice, ko je bil neki petek v gledišču ter skozi daljnogled opazoval »lepo Heleno« v njeni naturnosti. Njegov liberalušni sosed ga opomni, da je danes petek, in da mati katoliška cerkev prepoveduje v petek zauživanje mesa — revež je bil na suhem. Pravijo sicer, da so si vsi ti gospodje s suhega zopet na mokro pomagali, kakor krakovski karpi; da hodi gospod Zima ali Sima s pravo »filozofsko mirnostjo« šole ogledovat, da gospod Pirker v spominu na leta tudi prav mirno uživa svoje diete in da si je rečeni gospod doktor živo v srce vtisnil opomin soseda v gledišču ter da »špila« sedaj v čitalnični prvaški sobi svetega Antona Puščavnika, ker ga obišče včasi hudobni izkuš- njavec v podobi »Brenceljna«, da bi mu »puščal«, ne za kri nedolžnosti, oh ne, temveč zopet za kakih toliko in toliko forintov v znane namene. Po¬ mislite, gospica, kakov predmet za čopič Cor- reggia! Še o gospodu grofu, našem predsedniku, bi Vam rad eno povedal, kako se mu je enkrat tudi taka godila, pa bojim se, da bo ta glavni urednik »Slovenskega Naroda« naredil rdečo črto čez vse, in h koncu ostanem še jaz s svojim pismom na suhem; saj veste, da stoji angel pravice, gospod 145 10 Ahčin, vedno pred vrati, ne z gorečim mečem, temveč z dolgimi prsti, ter gleda, da bi kaj po¬ grabil; in mož bi nam znal potem pridigovati, kakor »gaspud ercpržstar« Ribničanom: »Ve, kruote, ste se bili preveč kruotit zečeli, zčtu vas je bug s tem debelim očesom pogledav in z debelim pavcem potipav. Jest vam torej dam ta svet: več se ne kroutite.« Vsaj tako menda so govorili tudi ti veljavni gospodje one dni patrom jezuitom v Repnjah. Verjemite mi, gospica, minister Stremayr ne bo prav nič vesel te nove dogodbe, posebno sedaj, ko je jel radikalne šolmaštre v delo jemati, in morda doživimo, da bo naš grof zopet enkrat — na suhem ostal ter spoznal, da so mu zastonj lavorjeve vence vili po širnem Avstrijskem, povsod »wo die deutsche Zunge klingt.« Pa pustimo mu veselje, bog da bi že spal na svojih iavorjih. Znamenje časa pa je, da je naš Pirker obmolknil in da se stiska za grmovje ustavovernega kimanja. — Gospica! reciva mu z Miranom: „Ti paznouho zajčje trepetunstvo!" Pa glejte, kam človek zaide! Govoril sem o nedolžnih ženskih toaletah, in prišel sem nevede na tako nevarne reči. In Vam, blaga gospica, danes še nisem povedal, kako narašča od dne do dne moje hrepenenje po Vas, sedaj ko kaže minuli pomladnji cvet že povsod svoj sad. Po širni ravnini maje zrelo žito zlato svoje klasje, 146 in kmalu, morda že jutri, pridejo žanjice; — po travnikih pa pada pod svetlo koso travica za travo, in zvečer doni iz ust domu gredočih fantov: Leži, leži mi travnik, oj travnik pokošen; sred travnika pa rožni cvet, pozabljen, posušen. IV. »Also, der Frosch!« je dejal znani profesor Konjšek, ko je bil posadil svoje dobro vzdrževano telo za gimnazijski kateder ter s svojimi okornimi prsti segel v globoko tobačnico; in z vzvišenim, pa vsled obilega tobakovega užitka ne ravno milo donečim glasom je nadaljeval zanimivo svoje prirodoznansko predavanje blizu tako le: »Pa so sedele zvečer kraj mlakuže; pa je dejala ena: »Kaj bomo jele?« »Grah!« — odgovori druga, »le ga, le ga, le ga, le ga!« so vpile vse druge v koru. Gospica! Mnogo let je že minulo, odkar je Vaš Baptista užival take in enake zlate nauke in pomagal s svojim smehom stresati slavne oboke muzijskega templja. In kolikokrat mu je omenjeni pedagog z rohnečim glasom zatrobil na uho: »Obejs’ štedirengo na kov!« Pa Baptista je ni na kol obesil, in akoravno je moral brez nade romati po belem svetu, kjer mu je bila »sreče dar klofuta,« — a propos, gospica; po¬ vedati sem Vam hotel, da ona žabja večerna 147 10* molitev, kojo sem postavil na čelo svojemu pismu, še ni izumrla med človečanstvom, v nov dokaz ene najglavnejših postav Darwinove teorije. Našel sem jo v vsej njeni saharski nagoti, stavljeno v sekirice, ki jim pravijo »moderne Blasiertheit,« in to je krivo, da sem malo me¬ lanholičen postal, — oprostite, blaga gospica! Ta notar dr. Julius Repič je tipus ljub¬ ljanskega nemškutarja. To je sicer prvič prav malo, drugič pa prav nič. In jaz bi o tem možu v svojih pismih trdovratno molčal, kar bi mu morda še prijetno bilo, ko bi gospod ne bil vzbudil v meni spomina na milo žabjo pesem, in to nekega večera, ko sem po nesreči čul njegov predsedniški govor v slavnoznani notarski sobi pri »zlati zaponi«. Gospica! to so Vam bratci, ki se zbirajo tam slehrni večer! Dr. Repič jo sproži: »Kaj bomo jeli?« »Grah!« in »le ga, le ga, le ga« odgovarja unisono korenjaški chorus. Naš da¬ našnji junak je brat znanega»Guilotine-politikarja« Lašana, to se pravi: on zastopa »galgenpolitik«. Jaz sam sem ga čul, kako je pridigoval svojim somišljenikom, da proti slovenstvu je ni »žavbe«, kakor njegov izrek: »Diese Leute muss man alle hangen.« Hvala Bogu, da mož ni par stoletij prej zagledal luči tega sveta, temveč daje poklican v naših razsvetljenih časih kot živ »momento mori« trobiti nam na uho zavrženi testament zatonulega veka, in da je izvoljen v vrsti mnogih 148 drugih prodajati nam neplodni porod svojega duha — »von des Gedankens Blasse ange- krankelt.« Njegov oče, stari prefekt ljubljanskega liceja, je bil čisto drugi mož. Neumrli Prešeren ga tudi ni pozabil v svojih puščicah; saj pravi: „V Ljubljani je možic, ki misli, da je ptič: pa je le ptiča kosič — Repič." In ta mož je vzel enkrat svojega sinčka Julija, današnjega notarja v delo ter mu je kot skrbni oče priporočal svoj zlati izrek: »Man muss Kopf und Herz haben, mein lieber Julius.« Pa naš Julius je pozabil vse, ah vse in sedaj, izgovarja brez glave svoja brezsrčna načela slehrni večer v bratovski druščini pri »zlati zaponi«. Gospica! Vi veste, da gospod Ahčin, loški kandidat et consortes, konfiscira navadno le kon¬ čano ali spisano delo, in sicer menda zato, ker je spisano. Mojemu Repiču pa so konfiscirali vso »mrtvaščino« in »ofolenge« samo zato, ker še niso bile spisane in končane. Sam bog torej vedi, kdaj in kako se temu ali onemu veljaku ustreže. Od tedaj pa, odkar je propadel naš Julij tej pograbljivi usodi, je počel še huje razsajati. Pozno čez polnoč ga še lehko čujete o zgoraj omenjeni snovi pridigovati, žalibog le ušesom, ki so ga že navajena. In kadar mu politike 149 zmanjka —- pravijo, da se mnogokrat zgodi, — obrača mož pobožno svoje oči do podob, ki vise po stenah. Gospica! to so Vam podobe, slikane, skoro bi rekel, z barve bogatim čopičem Tintorettijevim, bog se usmili, v duhu in domišljiji Boccacia in Casanove. In iž njih pije mož novo zalogo raz¬ sajajoče moči in udrihajočih kreposti. Gospica! Ura je bila dve čez polnoč, — jaz sem samoten pil svoj četrti vrček piva — nikar ne sodite slabo o meni — in notar Repič se je odpravil domov. Počasi je šel, in jaz sem ga spremljeval v duhu na njegovih potih. Zani¬ mivega se ni nič prigodilo, samo ko je odpiral naš junak vrata svojega stanovališča, je moj ga kot medium spremljajoči duh recitiral nehote kitico znane narodne pesmi: „Pa me žena je čakava, je po nemško šrajeva" in — gardine zakonske postelje so se jele me¬ lanholično gibati. Blaga moja gospica! Kaj ne, čudno se Vam dozdeva, da o tako obskurnem človeku toliko pišem. Pa glejte, segel sem enkrat med družbo, blaziranega nemškutarstva in — Repič mi je v roki ostal kot pravi tipus svoje sorte. Enaki so vsi brez izjeme! ’ Sedaj pa ga hočem, Repiča namreč, posaditi zopet nazaj na njegov temni prostor, in tam naj 150 med svojimi na tihem raste in cvete, — kakor spomladi vijolice na Vašem vrtiču; —- gospica odpustite mi nerodnost te primere — pa nekaj lepega mora svojemu današnjemu junaku vendar povedati Vaš Baptista. V. Pred sobano rajnega slavnega ljubljanskega škofa Wolfa je stal jesenskega dne star slo¬ venski kmetič s tičnikom v roki, v katerem so frfetali debeloglavi kalini. Škofov sluga je odpravljal kmeta, a ta ni ubogal, temveč želel z gospodom škofom samim govoriti. Škof Wolf zares pride vun, in na njegov ogovor mu ponudi kmetič svoje tiče rekoč: »Gospod, ali kupite kaj korarjev?« Škof osuplo pogleda prodajavca. »Da, da,« nadaljujeje oni, »to je korar« — ter pokaže enega rdečih kalinov, »veliko jč, pa malo poje.« Kronist, ki nam je ohranil to nedolžno anekdoto, še pripoveduje, da je škof precej vse »korarje« kupil ter kmetu dal dobrovoljni svet, naj se vdrugo za svojo robo kake manj izpod- tekljive reklame posluži. Gospica moja! Jaz ga že v duhu vidim tistega rdečeličnega kaplana Kluna, kako bo na vse kriplje dokazoval, da vse to ni res, da je laž, — grda ostudna laž, —» in h koncu ne bo dejal, kakor bi moral, ker je »kri od krvi«: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Temveč 151 vzel bo najostrejše svoje pero v roke, in v pri¬ hodnjem fevdalnem »Vaterlandu« bodemo brali žolčni ekstrakt krščanske ljubezni, razlit čez nas borne ovčice, ki se odtegujejo pastirju. Pa res, prav pastirske »manire« ima ta kaplan Klun; škoda, da je iz Ribnice doma — človek bi sodil, da je iz kakih drugih rovt, kjer »po stari šegi še —« gospica, skoro bi bil zlorabil klasično besedo, ki je sicer v naši mladi literaturi menda zaradi svoje »nicht hoffahigkeit« samo enkrat na odličnem mestu tiskana, katera beseda pa vendar kaže, da je naš rod še krepak in čvrst v svojih izrazih in nikakor ne obliznjen od onih hinavsko-slinastih križelomov, ki prevladujejo dandanes svet. Tisti kaplan Klun torej, — gospica, oprostite, da danes nikakor ne morem pri reči ostati. Saj kadar zapišem ime današnjega svojega ljubčka, splavajo moje misli — ne po belem svetu, — ne, — temveč vprvo do lepih ljubljanskih gospo¬ dičen, ki poslušajo pobožnega srca in nedolžnih oči vsako nedeljo pridigo onega rdečeličnega kaplana. Vdrugo se zavrte moje misli o katoliško- društvenih ljubljanskih kuharicah, ki obiskujejo slehrni dan njegovo mašo, vtretje pa se zedinijo vsi občutki in vse misli na stanu, ki ima med žen- stvom sploh in zlasti med ljubljanskim največ zastopnic, in o katerem pojo: „Oj, čudni stan, trcijalski stan.“ 152 Gospica! Mene mrazi, saj spomin na »konjsko uzdo« in na »volovski rep«, ki imata tak vpliv, da umirajoče kuharice — , me nič kaj prijetno ne pretresa. Pa vrniva se »ad rem.« Gospod Klun že nemiren postaja, ker govoriva toliko o ženskah, namesto o njem, in h koncu poreče še morda kakov porednež, da ima ta najina govorica poseben vzrok. Sedanji »hofrath« Kromer — gotovo ga poznate gospica! — je imel tudi to slabo navado, da je iskal za vsako nedolžno besedo bogznakaj — bil je tudi Ribničan, in je še vedno pravi re- šetar — naših terjatev. Kromer in Klun - kako neizpodtekljiv je glas teh imen, in vendar se bo morda kdo izpodtikal nad njima; — pravijo, da sta si bila ta dva gospoda enkrat v »žlahti«, — pa jaz tega ne vem; in kaj je meni tudi vsa »žlahta« mar! Saj veste, gospica moja, da sem Vam pisal enkrat o nekem grofu in njegovi »žlahti«, — pa celo izbrano »žlahto« so mi takrat že na papirju konfiscirali; zato pa o takih »žlahtah« nič kaj rad ne pišem, in kadar mi moj krojač poroča, da sva si tudi še nekoliko v »žlahti«, si zatisnem oči in ušesa. Torej nazaj h Klunu! Ko je bil ta mož še fant in v svojem gimnazijskem teku do neizo- gibljivih »cepovih let«, katerih mu je bilo velikansko število namenjenih, ga je srečal, — dneva in ure 153 ne vem — ljubeznivi bog Amor in mu je zasadil s svojim lokom strupeno puščico globoko v srce — tako globoko, da je sklenil naš današnji kaplan — tedaj osmošolec — medicino študirati. Pa njegov stric, tudi dobro znana oseba, mu je kazal zlate gradove in mastne službe, ako zapusti pregrehe tega sveta — in naš junak je — pil pozabljenje. Izlegel se je v štirih letih svetega kokotanja kot današnji rdečelični delavec v vi¬ nogradu gospodovem, in akoravno si v svetih trenotkih postavlja pred oči neminljivost svojega stanu ter milovaje gleda na nas borne zemljane, ki nam ni dano uživati blagrov in sreče njegovega kaplanovanja, mu vendar mora v urah, ko se ga loti nekov moralični »Katzenjammer«, pretresati srce neusmiljeni opomin tekočih let: da je zgrešil svoj poklic! In »cepova leta« s svojimi sladkimi spomini mu grenijo — oh, bog obvaruj — zakaj pa mož tako dobro izgleda? In, gospica, ko bi jaz v večje poveličanje svojega današnjega junaka in njegove »sorte« recitiral Prešernovo kitico! Ne, ne, v nobeno dotiko je nečem in smem spravljati ž njim, samo radi njene subjektivne lepote jo hočem omeniti: „Tak čaka zastonj in zastonj se kesa, nazaj med ljudi se Senanus poda. Odtod se menihi ženstva ne boje, za dušo in truplo njih radi skrbel” Kakor je omenil »Narod« v petek, bode se naš Klun zarad neke refleksije iz svojih že 154 omenjenih »cepovih let« zagovarjal pred sodnijo! »Kruota vidiš agij«! je dejal Ribničan, ko je »arnka« pekel. V nedeljo, draga moja gospica, bodete šli v cerkev in tam zvesto poslušali mladega vnetega kaplana, kako Vam bo na srce polagal zlati izrek, ki je postal dandanes ironija: »Ljubite se med seboj!« Solnce bo sijalo skozi visoka okna, — tako mirno — tako jasno, čez širno plan pa bo donel melodični glas zvonov krog in krog oznanovaje — molčiva, gospica! . VI. Lep večer je bil. Zahajajoče solnce je slovo jemaje rdečilo vrhunce košatih dreves, in raz široke oboke daljnih gora so odsevali žarki ve¬ černe zarje v svojem čarovnem svitu; čez širno, rodovitno polje in po tihih dobravah je razprostiral mrak svoj temni pajčolan; in v ta prijazni, molčeči mir je donel zadnji spev samotnega kosa, in ž njim mehko vbiraje se melanholični glas večernih zvonov, — dolgo odmevajoč od loga do loga — tako ljubkaje — tako pomirjevalno. Jaz pa sem sedel kraj gozda na trhlem, hrastovem štoru. Da, gospica moja, nekakova sveta resnoba je vladala v stvarstvu in v meni, in še moj zvesti spremljevavec humor se je bil poslovil tisti večer od mene, prepustivši me roječim sanjarijam, — gospica! dovolite, da Vam danes prav resen listek pišem. — 155 Ko sva še otroka bila, kaj ne, sva nabirala, kadar je šlo sadno drevje v cvet, po domačem vrtu pomladnje vijolice v šopek, in domu prišedši sva sedla k Vaši materi na balkon, poslušat kako je pripovedovala o dogodbah po širnem, belem svetu, o tujih ljudeh, o starodavnih časih in na¬ vadah in o duhovitih možeh, ki so blagega srca in trdnega značaja izpolnovali svoj namen: ko¬ ristiti človeštvu. Gospica moja! tekoča leta so razdrla na veke oni srečni čas, resnoba življenja je stopila med najudva in — snoči sem sedel kraj gozda na trhlem hrastovem štoru, sam s svojimi sanjarijami. Tisoče in tisoče let je že dopolnilo svoj tek, odkar je nastopila misleča stvar narave, ki ji pravimo človek, svoj brezkončni pot vednega napredka. Od roda do roda je šlo — počasno, pa ne zavrljivo — izobraženje, in že mnogo stoletij prej, nego je pričel tolikokrat v zlorabo navedeni roditelj kulture -— krščanstvo svoje delovanje, se je širilo jasno nebo helensko nad divnimi umotvori atenskega duha. In toliko časa so navduševali oni pozabljeni bogovi srca svojih častivcev, dokler niso propadli isti napredujoči kulturi, ki jih je bila rodila. Pod satiričnim peresom Luciana je padlo na kup staro poganstvo, in ko je zapustil Julian obupan svoje templje, spoznavši svojo onemoglost nasproti mladim močem občne ideje, je nastopil delavnost novi faktor večnega napredka, — krščanstvo. Taisto v svojem čistem 156 pojmuje pomagalo sezidati poslopje devetnajststo- letnega duševnega dela, ne zmoteno od interesov, skrivajočih se sedaj za škrlat, sedaj za tiaro. Pojmi o svobodi in človekoljubju so se vkljub nasprotnim mračnjaškim nakanam bolj in bolj ukoreninili v svoja prirodna tla, in ako se vnema tudi še dandanes po celem svetu divji boj za človeške pravice, izgublja vendar napredku sovražna četa od dne do dne svojo moč. In misel, ki radi svoje prirodne nujnosti postaja nakrat lastnina duhov, je obrodila tudi v srcu milega našega slovenskega naroda dobrodejen sad, in od zelenih brežin vin¬ skega Pohorja do peščenih bregov sinje Adrije čuti vsako za svetinje človeštva vneto srce: »Vse za omiko in svobodo.« Koliko let je bila sovražena pri nas vsaka pogumna, svobodna beseda; grdili in psovali so nas povsod po vsem svetu, ker smo še vedno stali mirni in boječi na strani onih, zoper katere se je vnemal svetovni boj; in kako so se uresničevale nad nami večne besede Schil¬ lerjeve: »Počasi se iz dola noč porniče." Pa sedaj smo pahnili od sebe zastarelo oporoko minulih vekov, in boj, ki se je vnel v naši lastni hiši, bode itak ljuti boj za naš obstanek; pa pogum, saj »Na tleh leže slovenstva stebri stari", in mladi zarod, ki se mu bo uppgovala prihodnjost, je postal podpora in nositelj čistega in svobod¬ nega narodnega in slovanskega čuvstva. 157 Tako je stopil naš slovenski rod enakopraven in enakovrsten v velikansko krdelo drugih, in krepko in neomahljivo kakor so njegove orjaške gore mu bije srce v prsih, in čist in zlat, kakor žlahtna kaplja njegovih vinskih brežin, je njegov značaj. Torej le naprej! »Vse za narod, omiko in svobodo.« — Pa kadar bodemo že zdavnaj končali vsi sedanji bojevavci svoj tek, ko bode zašlo stoletje za stoletjem, — čez tisoč dolgih let, — tedaj bo cvel po naših gorah in ravninah »nov rod ponosnih sinov in deklet,« nov v svojih mislih in idejah, brez pravega razuma za našo borbo in naš pogum, — morda — srečen in miren. — Po naših grobeh, za katere več ne bodo znali, pa bo migljala travica v mehki večerni sapi, in isti rdeči Mars, ki nocoj s svojim svitom radosti oko, bode tedaj še vedno plaval po svojem tiru, — brez konca, — kakor svet, — kakor člo¬ veštvo, — kakor Ahasver. — Gospica moja! Tiha noč se je bila razprostrla čez goro in plan, in ko sem vstal s trhlega svojega sedeža, je že zdavnaj potihnil črni kos; — mirno je bilo vse, le z daljnega holma odmevajoča fantovska pesem me je opomnila, da ga ni srca brez gorjčsa, — gospica, odme¬ valo je: Si dala venec mi zelen z rdečim trakom ga povila; pa venec ni zelen ostal, — in ti si mene pozabila. 158 VII. »Des Lebens Unverstand mit Wehmut zu geniessen, ist Tugend und Begriff« — gospica moja, ali ste že kdaj brali »Zgodnjo Danico« ? Jaz še nisem postal filister, a vendar imam že svojo kuharico. Triinpetdeset let in sedem mesecev že gleda luč tega sveta, in sicer od petindvajsetega leta naprej s tako pobožnimi očmi, da ga še ni bilo petka, ne kvaterne sobote, o kateri bi se mi moglo očitati, da se nisem — postil. Samo enkrat se je mislil moj liberalni želodec okoristiti, ko sem svoji Hebi s prav resnim in pogumnim obrazom zapovedal, da hočem prihodnji petek pečenko na mizi imeti. A bogme! Pečenka je bila tu, a prismojena in suha, kakor bi bila prišla neposredno izpod sedla kakega kirgiškega kuharja. Odslej pa sem obupal — in ni ga petka brez posta. Da si pa preženem vsled tega vzbujene melanholične muhe, prebiram »za desert« veselega srca vsak petek humoristične strani »Zg. Danice«, in meni v tolažbo se tedaj koncentrira vsa moja filozofija v gori navedeni izrek Nestroyev: »Des Lebens Unverstand . . . .« gospica! ko bi monsignore Jeran ne bil monsignore in ne urednik katoliškega cerkvenega lista, bi bil morda prav iskren prijatelj O. F. Bergov in sodelavec »pri Kikerikiju«. Tudi njegovo pero bi nam podalo morda kako »Nr. 28« — in lavorjevi venci bi mu leteli slehrni večer z zadnje galerije »Karltheatra« pod 159 noge. Saj je mož še tedaj, ko je v Karlovcu študiral, kazal poseben talent za take reči, - pa izvolil si je boljši del, — postal je neutrudljiv delavec v vinogradu gospodovem — in monsig- nore. Pa pri vsem njegovem resnem poklicu prodere vendar mnogokrat humoristična njegova žilica in — slehrni petek po postnem kosilu zadobim jaz po branju zadnje strani našega slovenskega »Kikerikija« — to je »Zgodnje Danice« — zopet svojo dobro voljo. Glejte, gospica, tako skrbita kuharica in pa monsignore za moje telesno in dušno bla¬ gostanje, — drugega ne manjka, nego da bi dal jaz še pet goldinarjev za cerkev sv. Jožefa na Golovcu, pa tega ne storim; zakaj potem bi me kuharica videč moj napredek, še v sobote k postu obsodila, - monsignore bi pa v prihodnji »Danici« po vrhu navadnih še tri kozle prebrnil; — jaz pa se bojim za svoj želodec in za gosp. Jeranov vrat. Ko sta še Kristus in sveti Peter po svetu hodila, sta prišla nekega večera utrujena in lačna do ovčarja, ki je ravno večerjo kuhal. Poprosita ga malo jedi, pa ovčar jima odkima, rekoč: »Plačajta!« Popotnika nista imela denarja, in sveti Peter je jel po svoji stari navadi godrnjati in se jeziti, Kristus pa ga zavrne rekoč: »Pusti ga, pusti! Ta človek je svoj poklic izgrešil; kupec bi bil moral postati ali pa fajmošter — revež jo je pa s svojim talentom zavozil.« Tako je dejal 160 naš Gospod, ter šel s sv. Petrom dalje, pustivši ovčarja pri večerji. —• Gospica, koliko ljudi je na svetu, ki so svoj poklic izgrešili. O monsignore Jeranu sem Vam to že danes povedal, o tistem rdečeličnem kaplanu Klunu pa oni dan. In ko bi bil doktor Klečeplaz še pred deset leti oblekel žimnato kuto, postrigel lase »na pisker« in obul sandale, ne bi trebalo milovati dandanes nas Slovence, da se naša posvetna inteligenca tonzurira in trcijalkam upoguje; tako pa hodi človeku pri pogledu Klečeplaza nehote na misel Hamletova beseda: »Ofelija, pojdi v klošter!« In sedaj, ko gre Urškina glorija h koncu, bi znal dr. Klečeplaz tudi stopiti v velikansko vrsto kompetentov, ako bi se bil pred deset leti vdal strogemu povelju: »Coelebs manebis, ac breviarium recitabis.« Pa kaj hočemo — »es muss auch solche Kauze geben,« pravi Goethe, — doktorju Klečeplazu pa je dejal one dni v čitalniški prvaški sobi nekov hribovski duhoven: »Ktiss’ die Hond, euer Gnoden!« In doktor ga je bil vesel, tega svojega spoznavavca, — ter ga je pogledal prijazno-muhastega obraza, kakor Pavliha svojo mater, ko je bil psička »peteršilčka« v močniku skuhal. E, — navihan je, navihan, ta doktor! Gospica moja, ako pogledate v vrsto vseh teh kolena brusečih politikov v talarju, v surki in fraku, bodete kmalu zapazili, da tiči v vsakem 161 n kos izgubljenega ženija in — spomin izgrešenega poklica. Vsled tega se čutijo vzvišene čez nas, in kakor sive razvaline iz zatonulih časov nam trobijo minljivost in ničevost našega početja, medtem ko jih same razjeda črv zastarelosti. Le poglejte ga glavnega »Glas«-ovega ured¬ nika, Globočnika, kako se trudi mož z velikanskim celotizmom širiti med narodom in med svojimi brati resne, pobožne in naravne ideje, kako sveta je vsa njegova teorija, — in vendar ve Globočnik sam, in vemo mi, nekoliko tudi po njem, da »grau ist alle Theorie!« Ta politik in njegov kolega v Ljubljani kaplan Klun, sta si v marsičem sorodna, pa — gospica, saj veste, da ni lepo, ako je človek drugim radi kakega njihovega veselja nevoščljiv. »Zakaj vasuješ?« sem vprašal enkrat nekega kmetskega fantina. — »E, gospod, to je reveževa »prata«, je odgovoril, — oblekel kožuh, vzel poleno v roke in šel »na vas«. In ta morala — gospica moja, vlada tudi med — pa kaj bi govoril! VIII. Naš oče doktor Janez Bleiweis je jel na stare dni o »ženski estetiki« govoriti; zakaj bi jaz, neznani sin »očetov«, enkrat o ljubezni ne besedoval, vsaj sedaj, ko se še ni »počel mračiti mojega življenja dan.« 162 Naš oče doktor Janez Bleivveis, je moder mož; on pošilja veter in dež, solnce in sneg — v pratiki, — in jasni žarki in mrzla burja so namenjeni pravičnim in nepravičnim, to se pravi »starim« in »mladim«, slovenskim ultramontancem in slovenskim liberalcem, In kadar se govori o imenitnih delih našega očeta, se imenuje »pratika« na prvem mestu, — pa mene »pevca brez modrosti in brez duše krepke« ne zanimajo take svete reči, — jaz hočem o ljubezni govoriti. Saj nam pravijo, da smo »mladi«; in kje je mladost brez ljubezni; kje je ona sanjarska, vesela in tožna, nebo in pekel noseča, molčeča in vriskajoča, sladka ljubezen brez — mladosti? V gozdu pod košato jelko sva sedela, jaz in dekle moje; hladna rosa se je lesketala raz tisoč in tisoč mahovih bilk, — tiho je bilo vse; dekle pa je naslonilo glavico svojo meni na prsi in poljub za poljubom so mi dajala njena sladka ustna; — pa čemu bi Vam še pravil, gospica moja? Naš oče doktor Janez Bleiweis se je tudi zaljubil in sicer še na stare dni; saj veste, kako poje Heine: Es war ein alter Konig, sein Herz war schwer, sein Haupt war grau, — der arme, alte KOnig, — er nahm eine junge Frau. In ves svet, koderkoli belo-modro-rdeče za¬ stave spoštujejo, ve in zna, da je ta očetova n* 163 ljubica: gospod Klečeplaz doktor E. H. Costa. Naš oče je namreč čutil, da ga zapuščajo moči, in kot skrben gospodar si je šel iskat krepke podpore, steber, ki mu bo pomagal nositi narodno breme. Srečala sta se z doktor Costom in — videti se in ljubiti je bilo vse obenem. Pa žalibog, nad očetom se je jela izpolnovati ista usoda, kakršna žuga vsem starčkom, ki si jemljo mlade žene. Doktor Costa nosi hlače v vseh pomenih, — očetu pa ni nič ostalo, nego stari nimbus, čigar svit od dne do dne temnejši postaja. Der arme, alte Konig, — er nahm eine junge Fran. Naš oče doktor Janez Bleiweis je tudi prav pobožen mož; rojen, zrejen in olikan je bil v časih, ko Slovenec še ni smel o »ljubezni« govoriti; zato pa še mnogokrat v »sredo«, kakor njegov kolega Jeran v »petek« pridiguje in grmi o »neslanih zaljubljenih«, o »rokovnjaških poskočnih«, o kužnem »objemčkanju« in »ljubemčkanju« in enakih umotvorih, ki ne pojo: „kako odpravljajo se ovcam garje". A vendar je pozabil naš oče vso pobožno tradicijo minolih let, ter sklenil ljubezni polno zvezo z doktor Costom; in vsa njuna suita v talarju in »kanonih« je pozabila svoj sveti poklic in še svetejši celibat, ter ploskala »slavo« in »živio« temu zakonu. Naš oče pa bode menda kmalu tam, ker je moj prijatelj, ki mi je one 164 dni pisal, da je zaljubljen in da sedi vsled tega na tleh med dvema stoloma, ki sta po pet ur narazen. Prijatelju je lehko pomagati; danes sede na ta stol, jutri na drugi, naš oče pa — oh — Pa sem rajtov študirat, sem rajtov bit’ far, pa je ljub’ca branila, je rekla: nikar! Gospica moja! Kadar mi pride ta pesem v spomin, vselej me nekakova melanholija obide. Ali se Vam ne dozdeva tudi, da je moral kakov izgubljen, zatrt ženij biti, ki je vprvič to zapel? Oče, »stari oče moder, mož«, kranjski kmet, ga je poslal vun med svet, da študira za »gospoda«, to se pravi, da preskrbi svoji žlahti vstopne liste v nebeško kraljestvo, katerim bode sv. Peter, spoznavši sorodnike maziljenega kolege, z ve¬ seljem svoj »vidi« pritisnil. Pa fant, čuteč v sebi zmožnosti zadrugi stan, ni pel nove maše, temveč je šel po svetu, zapuščen in zaklet od svojih pod jarmom tesnosrčnega celotizma zastarelih sorodnikov, iskaje sreče in zadovoljnosti, — morda brez uspeha. Tako izgubi vero v sebe in v člo¬ veštvo, — zatrta ženijalnost le malokdaj prodere in geslo njegovo postane s časom: Oj le rasti, rasti, vinska trta! Svet pa, naš hudobni in pobožni svet pa sodi, rekoč: »To je potepuh!«” Da, da, gospica! takih in enakih značajev Vam ni treba drugod iskati; doma jih imamo dovolj. In nihče drugi 165 ne provzročuje take duševne propasti, nego oni tesnosrčneži, ki kriče noč in dan: »V veri samo je omika«; mimogrede pa blagoslavljajo spomin št. Jarnejeve noči in one zlobne Katarine ter glorificirajo ime papeža Aleksandra Borgia — pa pustiva jih gospica! Današnji jezuitje so taki kakor njihovi pradedje paragvajskega spomina: saj veste njihovo zlato geslo: »Finis sanctificat medi um«. Le poglejte jih, kako so padli po doktorju Vošnjaku. Iz Gradca pisari Herman o »dispo- zicionsfondu«, v Ljubljani ropotajo »Novice« o »skrivnih denarjih« in koderkoli živi po Slovenskem kak mož v svetlih škornjih na kaki fari ali pa beneficiji, povsod se oglaša klic : »Le dajmo jih«. Z drugim poštenim orožjem ne zmorejo ničesar, ker ga niso vajeni; torej zgrabijo koj za puščico sumničenja. In ako še eno besedo zinem, gospica moja, dejali bodo, da je tudi Baptista podkupljen. Da, jaz imam res svoj »dispozicionsfond«, in Vaša duhovitost, gospica, in čarovni svit Vaših črnih oči, to je bister vir, iz katerega pijem svojo moč; in koderkoli po svetu sem še hodil, povsod me je spremjevala »plava cvetka poezije«, vzbujena in gojena po jasnih žarkih, ki odsevajo od Vašega duha. In ako sem danes kaj povedal, kar ne gre »pod črto«, — oprostite! Saj je tudi mene, borega listkarja, naš oče doktor Janez Bleiweis vteknil v svoj uvodni članek med konjska kopita in govejo 166 kugo, noviški dopisnik z Notranjskega pa je prišel »z olikanim Slovencem« v roki in me del med »rokovnjače«. Ali ni revež, Vaš ubogi Baptista? IX. Pri nas na Kranjskem pravijo, da Tirolca šele v štiridesetem letu pamet sreča. Jaz ne vem, kakov tirolski rojak je primoral naš narod k temu pregovoru, istotako ne vem, kako sodijo nas v njegovih goratih rovtah — dobro gotovo ne, ako je doktor Keesbacher res Tirolec, — samo to mi je znano, da mora po novi volilni postavi vsak Avstrijec trideset let star biti, ako hoče v državni zbor kandidirati, da so se torej tudi Tirolci v pametnem obziru za celih deset let nazaj po- meknili. Lep napredek in posnemanja vreden, kaj ne, gospod Klun! Ko bi Vi le tako reakcionarni ne bili, bi Vam človek marsikaj priporočil. Pardon, gospica! Saj pišem vam »brezversko« svoje pismo, in gospod kaplan se je prav zastonj ustrašil, misleč, da so nanj adresirane te vrstice. Glejte ga no! mož je že zagrabil svoj črnilnik, napolnjen z blagoslovljenim »alizarin«, in pri¬ pravljen je kakor Martin Luter vso črno robo meni ob glavo zalučiti. Kaka sveta jeza, in vsa — zastonj! Pa res, dandanes bi bilo kaj ugodno spisati kakega novega »Kljukca« in kot »epitheton ornans« bi se mu pridejalo: »Oh, ti klunski kljukec!« 167 Ali pa bi se v noviškem »dreschflegelstilu« ustvarile kake nove molitvene bukve z lamentacijami na grobu Bleivveis-Klečeplazovega šolmajerjenja in pri prikadni slovesni maši o priliki novega zbo¬ rovanja deželnih poslancev bi padel gospod doktor Klečeplaz na svoja ogoljena in zbrušena kolena in s sonornim glasom bi recitiral to skupščino. Kakov vpliv, gospica! Gospod Koren bi pozabil svoj tobak in svoj nos, oče Bleiweis bi poizkušal sekundirati, pa spoznavši svojo onemoglost na¬ sproti mladim močem svoje ljubice, bi postal nenadoma melanholičen; grof Barbo bi po stari navadi frajmavrerjev kimal v strahu fajmošter Tavčar bi se pa morda spomnil svoje »rabarbare«, ki jo prodaja, — funt po pet grošev. Razlag in Tine Zarnik — oh, ta dva bi pa zvedela kaj so kozje molitvice. Gospica! Le potrpite! Prav mogoče je, da doživimo kaj takega. Kadar izdade Slov. Matica svojo dogmatiko s papeževo nezmotljivostjo oso¬ ljeno, bode bržkone razpisala darila za nove molitvene bukve humorističnega in resnega za- popadka za moški, ženski in srednji spol. Pravijo, da se je že za prvi del oglasil kot pisatelj monsignore Luka Jeran; za drugi del pa je ponudil doktor Klečeplaz svoje izkušnje iz časov, ko je nosil »das schwarz-rot-goldene Band« čez srajco ter kot nemški burš užival in pokončaval Bahov in Gambrinov dar. Pravijo tudi, da potuje Klečeplaz včasi na Dunaj in kam drugam z namenom, 168 dopolnjevati svoje nekdanje veselo in neveselo izkustvo, ter da pogleda večkrat nego je treba pisatelju molitvenih spokornih knjig v razsvetljene prostore »Šperla« in »Valhale«. Ni nam znano, ali študira ta moderni apostol tam samo grešne ženske značaje z navadno nemško temeljitostjo, ali pa jih izkuša pokoriti ter sebi in njim pri¬ dobiti večne zasluge. Ko bi bil ta mož pred tisoč leti prejel svojo sveto nalogo, bi bil gotovo nekod na Gorenjskem v kako mravljišče sedel terzaužival kobilice in kebre, zabeljene s kakim šmarnim pajkom — dandanes bi ga pa že v dr. Bleiweisovi pratiki imeli rdeče zaznamovanega. Ker je pa le naš čas tako srečen, da more in mora prebavljati kolena tega moža - skakljajo tudi zelene kobilice brez strahu po solnčnih senožetih, in namesto šentjanževih koreninic razveseljujejo nas in Kle- čeplaza »beefsteack« in karbonate. Čul sem tudi, da se je Slov. Matica namenila izdati izvirno in na lastne izkušnje se opirajočo nemško obravnavo »Ueber das hohere Trotteltum«, ki se bode pridejala kot nekov komentar h gori omenjeni molitveni knjigi. Gospod doktor Bleiweis, ki se je sam za to delo najbolj sposobnega spoznal radi mnogoletne lastne in nelastne iz¬ kušnje v mnogovrstnih kužnih in nekužnih, gnojnih in parkljevih strokah, je radovoljno prevzel ta častni posel in s svojo lepo-, v konjskih hlevih gojeno in izolikano »manero« je poslal prvo svojo, v imenovano delo segajočo, duhovito opazko v 169 zadnjih »Novicah« svojim 730 naročnikom, da bero in strme nad petinšestdesetletnim sadom duševnega truda. Gospica moja! Vi ne berete »Novic«, kakor doktor Bleivveis »Naroda« ne, torej le od strani kaj čujete. Naj vam torej povem, da je naš oče prav po očetovsko poljubil v zadnjih »Novicah« enega svojih sinov, misleč, da ima Baptisto pred seboj. Ne vem, ali bo g. K. kaj odgovoril oče¬ tovemu poljubu; menda ne, saj poznate, gospica, stari pregovor: »Kdor se med otrobe meša . . . « Jaz pa, Baptista, sem tudi eno dobil, in sicer omenjeni: »Trotteltum«. Gospica! Meni se dozdeva, da je naš oče doktor Bleiweis, vendarle sedaj na stare dni v kako mravljišče sedel in začel kobilice jesti, zakaj njegov »witz« se čuti kakor mravlja rdečka na koži; in njegov humor je začel skakati in kozelcč prebračevati kakor kobilica ropotavka. »Auf den Brettern, die die Welt bedeuten«, bi naš oče le še za kakega burkeža tretje vrste služil, in mogoče je vendar še, da bi bila zadnja galerija njegov hvaležni avditorij. Tam gori blizu nebes bi kar z nogami cepetali, kadar bi igravec »naš oče« ko Shakespearjev Tersites zabavljal in grmel Ahileju: »Ti pes, ti krava, ti —« tako dolgo, dokler ga ne bi prijel Patroklej ter zalučil iz šatora —; — »živio« bi vpila galerija — gospica moja! tudi v pravi komediji življenja vpije in kliče našemu očetu »živio« in »slava« — žalibog! 170 le zadnja galerija. Pa vendar kakor burkež ali »hans-wurst« alias Janez Klobasa v cirkusu se trudi in muči naš oče ter si briše s čela pot, medtem ko klofuta na desno in levo, psuje in vpije naprej in nazaj — bog mu daj zdravje; kuharicam in onemoglim fiakarjem bode morda še marsikdaj k dobrodejnemu smehu pomagal. — In kadar bode dokončal svoje znanstveno delo »Uber das hohere Trotteltum«, potem morda se bode našel kakov poet, ki bo opeval dela našega očeta v stancah in tercinah, — nikar ne govoriva dalje, gospica •—• tolaživa se, ker »Zlati vek zdaj muzam kranjskim pride.« X. Kdor govoriti kaj ne ve, on vreme hval’ al’ toži. . . Gospica! kaj ne, Vi mi ne boste po »noviško« očitali, da mislim morda po gori navedeni sentenci »otrobe vezati«, ako Vam povem, kako je lep današnji dan? Glejte, ažurno nebo, na katerem ga ni oblaka, je ni meglice, se tako »mirnopo- nosno« razpenja čez ta bore svet, ki je v vsej svoji smešni in resni norčavosti vendar tako krasen in radosti poln, kakor da ne bi bil nikdar gostoval onega čudnega sina, ki je štirideset let na eni nogi stal samo zato, da bi pozneje v nebesih po obeh dveh hodil. In glejte, gospica moja! Tako mirno in tiho je po gostih dobravah in krog ob 171 podnožju planin, kakor da bi se bila stvarnica učila pri gospodih Barbo in Poklukar, ko sta še sedela v lesenjači pred škotskimi vrati ter čakala, kdaj ju kdo kaj vpraša. Da, da, krasen dan je! In solnce, oh, zlato solnce pa pošilja tisoče in tisoče gorkih žarkov sem dol na nas trpke zemljane, — ko bi se le naš fajmošter ne jezil vsako nedeljo zaradi lepega vremena, ki škoduje krompirju in repi, ter ne napravljal večnih procesij za dež in spet za dež — kako bi se jaz v svoji nedolžnosti veselil tega jasnega jutra. Po zeleni travi in po nežnem perjičju razcvetujočih se marjetic se lesketajo rosne kaplje v svojem divnem demantovem svitu, kakor bi se morda bleščal na Njegovih prsih tisti »orden«, ki je zanj prosil, — pa zastonj. Na vrtih, po se¬ danjem drevju se rdečč med košatimi vejami zoreča jabolka in kraj ceste s polne jablani se svetijo debeli Čebularji tako žarno kakor Klunov obraz, kadar pošlje »Vaterland«-ovo upravništvo svojemu dopisniku zasluženi petak za velevažno poročilo, da se je kje na Notranjskem kaka fa- rovška kuharica pridušita, da bode Hohenwart izvoljen. Pisani metuljčki se zibljejo po travnikih, in čebelice brenčijo od cveta do cveta, beroče dehtečo sladčico tako pridno in veselo, kakor bi ne bil še nikdar kakov »framasonski kloštro- butar« medene potice jedel; — hladni vetrič pa maje počasi veje in vrhove sivih vrb ob bližnjem potoku — gospica, ali ni res lepo? 172 Ljubljanski filister pa sname svojo praznično suknjo s klina in se z debelim čepom v roki napoti v »Zvezdo«, kjer opazujejo tenkonogi lajtnanti gori in doli rožljaje s svojimi neobhod- nimi nosoščipalniki bledolične krasotice, ki s svilo in žametom pometajo prašni tlak mestne pro¬ menade. Naš filister zaničljivo gleda te in one — in kaj bi mu človek zameril? Mož nima pojma o tem, kar imenujemo v navadnem življenju poezijo. Jaz pa v svoji nedolžni naivnosti najdem povsod in v vsakem, še tako materijalnem činu nekakovo idealno stran, in tisti dolgi penzionist s črno nabarvanimi brkami in enako baroko, ki vadi svoje negibčno telo pred kazino semtertje, se mi dozdeva ravno tako poetičen kakor oni parfumirani M ay er jev vatlorezec, ki pelje danes svoj novi ovratnik a 1’ anglaise na izprehod. Le opazujva ju, gospica! Penzionirani stotnik na- mežikuje nališpanim otročičem, ki skakljajo po travi, in se mimogrede ozira s kotom svojega očesa po rdečeličnih pestunjah, — dehteči vatlo¬ rezec pa imponira interesantnim gospodičnam, ki pred njegovim pogledom tako nedolžno povešajo svoje žareče oči. O, Heine, zakaj nisi bil ti Ljub¬ ljančan?! Verjemite mi, gospica! V »Zvezdi« ni duha ne sluha o politiki. Vročekrvni ustavak ravno tako ognjeno zabava slovensko brineto, kakor hudomušni mladoslovenec, — o starih ni govoriti — germansko blondino. »Pa zakaj to ne velja o starih?« bodete morda vprašali. 173 Oprostite, pa vedite, da so »stari« jeli po očetovem zgledu Paul de Kocka študirati, in to je za starega Don Juana taisto, kakor baje pater Greu- terjeva pridiga za grofa Barba; —- Paul de Kock in Greuter vse absorbirata. In kar se poezije tiče — pravijo, da je nekov znani profesor slovenščine razlagal enkrat Vod¬ nikov: »Na žgancih tropine in kislega zelja« — in ko je »tropine« izpeljal iz jezikov, ki so jih govorili pod Himalajo ali v Kamčatki, ne znam kje — je dejal, da je to jako poetičen izraz; če so torej tropine tako poetične, bogme, zakaj bi Majerjev vatlorezec in njegov k 1’ anglaise ne imela pravice, pripisovati si ono lepo lastnost. Sploh bi se dalo o poeziji mnogo govoriti, pa to je jako nevarno. Zakaj, ako kot eksempelj svete poezije navedem znano: Preljubi svet Lenart, kako si ti svet, bodo sicer dejali, daje to lepa, hvalevredna pesem; ako pa pojem dalje: Imaš majheno faro, pa dosti deklet, me bodo gotovo razvpili, da sem »brezverni kon- kordatobombež«; oh saj pravim, najbolje je, ako človek išče poezije tam kakor danes jaz — v »Zvezdi« pri lajtnantih in trgovskih pomočnikih. In bog obvaruj, da bi mi prišlo na um, njega poetičnega imenovati, kadar zapazim, s 174 kakim favnskim obrazom ogleduje nežni cvet ljubljanskega ženstva. Samo kadar se oglasi o n v katoliškem društvu s kako ognjeno apostrofo za vjetnika v Vatikanu — potem, oh potem je poetičen, kakor — Falstaf v košu. — Pa glejte, gospica, pripovedoval sem Vam, kako lepo in jasno danes solnce sije, ravno tako kakor tedaj v pisanem rožniku, ko sem Vam predčuteč poročeval, da bodem padel v roke brezzobim trcijalkam, akoravno sem si bil kot geslo izvolil besede evangelistove: »Blagor onim, ki so nedolžnega srca.« Nad menoj se je izpolnila ona usoda — pa vendar sije danes »to solnce rumeno« ravno tako veselo, kakor nekdaj, in po daljnih vinogradih zori na vitki trti sladka kaplja; kmalu bo prišla rumenoiistna jesen s svojim sadom, ki ga je obetal pomladnji cvet; in potem bode sedela zvečer vesela družba prijateljev pri polnih kozarcih, — trkali bodo na zdravje Vam, gospica, in meni, h koncu pa bodo melanholičnega srca zapeli: Oja, ljubka na sred’ morja, rada bi moja b’la — Jaz pa sem vinski brat, pijem ga rad. XI. Naš »slavnoznani« jezikoslovec in literarni zgodovinar g. Marn sicer misli in pravi, da imamo mi Slovenci tudi že svojega Goetheja in to neki je prestavljavec »Rusko-Puškinovih petero« — 175 zakaj, res ne vem; pa h koncu bi skoro menil, da se Metelkova zdravica v Eliziju Bog živi naše m ar ne slovničarje; naj jih napak in glavnih grehov varje! nad omenjenim slavnim jezičnikarjem ni izpolnila — kar se tiče slovenskega Goetheja. Znano Vam je, gospica, da je Jovan Vesel-Koseski svoje pesmi po lastnem zagotovilu »žehtal«, in eden mojih muhastih prijateljev je pri priložnosti čitanja teh umotvorov dejal: Da pesem tvoja malo tehta, kriva je gotovo prevelika žehta, — pa vse to ne spada semkaj. Jaz le ne vem, ali je ona slovničarjeva misel »napaka« ali »glavni greh«, pa ker se naš dotični strokovnjak glavnih grehov bolj boji nego napak, porečem mu iz gole kurtu- azije, da bi ga jaz zaradi našega »objektivnega« Goetheja samo — v vice poslal. Saj veste, gospica moja, da so v našem slovstvu pekel in nebesa, glavni grehi in deviška naivnost, če ne odločilni, pa vendar tako važni faktorji, da marsikateri naših literatov prej syl- labus in svetega Pavla študira, potem stoprv zastavi pero ter spiše duhovito obravnavo o črkah »č« in »ž« ali pa o »ka«, »da« — in bog zna, kaj še. Ako pa čuti kdo silno potrebo v verzih se ekspektorirati, prebira prej poetični dodatek k »dušni paši«, ali pa k »angelu varhu« in v prihodnjih »Novicah« berete lehko rime: »sije — klije, gord — vodč, Elija — Mesija«; — 176 pred rimami stoji navadno še nekaj drugih besedi, pa tiste niso važne. Tudi jaz sem se nekdaj pasel na »dušni paši« ko verna ovca — (monsignore Jeran bi rekel: »kozel«) — in oče Janez Bleiweis mi je tedaj pričal, da sem nadepoln mladenič; — oh, gospica, bridka žalost me prešine pri spominu na ona leta, katerih nadepolnost in nedolžnost je splavala po vodi; pa kaj bi tudi ne tožil? Ako bi bil ostal pri svetem Pavlu, sedel bi dandanes morda že med 40 nesmrtnimi Matičnega odbora in Tomanova literarna zapuščina bi se bila izročila meni v pregled. Saj bi jo bil še Daniški Silvester kmalu dobil, ko bi ne bil Praprotnik dveh mesečnih nadpisov več ustvaril. Tako se slavi in česti tvoj spomin, bore Toman, — tvojo sliko prodajejo, po diplomah se blešči tvoje ime, stavili ti bodo marmornat spomenik, — a to, kar je rodilo tvoje, za lepo in dobro vneto srce, to kar si ustvaril v svetih trenotkih, ko te je navdajalo »vesoljnega svetli gorjč«, — to pa se daje poetu mesečnih nadpisov v pregl ed; — bore Toman! Naš že imenovani literarni zgodovinar raz¬ ločuje v naši novi literarni dobi tri vrste poetov, in sicer; Vodnikovce — take ki okrogle, poskočne pesmi pojo, kakor na priliko: . Ena bolha me pika, en vrabec me jč; en ljubček me ljubi, pa nobeden ne vč. 177 12 Potem razločuje: Koseskijevce — take, ki šestomere kujejo, ode molijo in legende obravna¬ vajo, — in h koncu Prešernovce, ki »ljubemčkajo« in »objemčkajo«, — te pa prav malo obrajta naš strokovnjak. Stritar je Prešernovec, — Levstik tudi, in tako po vrsti vsi, ki o »ljubezni stokajo«. Toman pa je Koseskijevec, in njegov kritik tudi. — Oh, gospica! — kakor sem Vam že pravil, je sveti Simon štirideset let na eni nogi stal in zato v nebesa prišel; pri nas pa še na glavah stoje, in vendar nikamor ne pridejo. Polž je sedem let čez plot lezel ter do vrha dospevši nazaj padel, misleč, da je prezgodaj prišel; pri nas pa bogve že koliko časa lezejo čez plot zastarele neumnosti in se še vedno boje, da bodo prezgodaj dospeli čez. »Vi ste sol zemlje; ako se pa sol spridi, s čim se bo solilo?« piše evangelist Matevž v petem poglavju. Ali bi se ne zjokal človek nad to našo »soljo«, ki je tako strašno neslana. Spridila se je že zdavnaj, in vendar hoče še vedno komu kaj zasoliti. Ko bi se le šla solit, saj taka, kakor piše evangelist dalje, »ni za drugo več, kakor da se vrže vun in potepta od ljudi.« In ker sem danes že pri sv. Matevžu, prebirajva ga dalje, gospica; marsikaj lepega in poučnega, pa tudi mnogo, kar se čuje kot bridka ironija za današnje tonzurirane aposteljne, najdeva vtej knjigi. »Vi ste luč sveta, tako naj sveti vaša luč ljudem, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega očeta, ki je v nebesih.« 178 In pri tem naj se spomni človek kaplana Kluna in svita njegovih rdečih lic, — oh, kaj ne, to je luč tega sveta?! — »Glejte, da svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, da bi vas videli; sicer ne bodete imeli plačila pri svojem očetu.« In vendar g a vsak lehko vidi, njega namreč, kako se mu blešči križec nad trebuhom, kadar koraka v katoliško društvo, in vsak, razen čital- niškega natakarja lehko ve in čuje, kako se o n posti v petek in soboto. »Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rja in molj konča in kjer jih tatje izkopljejo in ukradejo; temveč zbirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne konča ne rja ne molj, in kjer jih tatje ne izkopljejo in ne ukradejo.« — In vendar pridevajo groš h grošu, štejejo in spravljajo in si zbirajo zaklade na zemlji; in oni v prvi vrsti dokazujejo in spričujejo dejansko, »da le petica da ime sloveče.« »Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli; tudi ne za svoje telo, kaj boste oblačili. Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne delajo in ne predejo; pa povem vam, da še Salomon v vsej svoji krasoti ni bil tako oblečen, kakor ena izmed njih.« Gospica! Zapriva knjigo sv. Matevža. XII. .. In danes je zopet nedelja. Po lepi naši domovini ki je tako strašno pobožna, da po vseh 179 12* njenih krajih »cerkvice bele po holmih stoje« — pojo danes zvonovi, in povsod, iz bližnjega in iz daljave romajo verni ljudje v farno cerkev, kjer jih pričakuje dušni pastir z že dva dni naučeno pridigo. Starke po potu čez zobe vlečejo tega ali onega, starci govore modrovaje o raznih težavah, fantje in dekleta imajo ljubezenske skrivnosti, dečki se tepb — tako gredo vsi k službi božji; medtem pa sije solnce — s stolpa pa se glasi dobrodejno vbrani don zvonov — dolgo odmevajoč od loga do loga. Včasi v prešlih letih sem tudi jaz stal tam gori v visokem stolpu — in svet pod mano je bil tako cvetoč, kakor je sedaj — pa vendar je bilo vse drugače nego danes. Danes pa sedim kraj gozda — in sanjam; pustil sem mašo in njeno poezijo, pustil pridigo in njeno moralo — sedaj sanjam. In Vi, blaga moja gospica, Vi veste, kako osrečevalno čuvstvo vzbujajo take sanjarije, saj sva včasi v mladih letih, sede tam na zelenem holmu, ki se tako krasno dviga iznad valov deroče Save, sanjarila oba o prihodnjosti in njeni sreči — in vesela in zadovoljna sva bila; — danes pa, ko se ni še uresničila nobena onih želja, danes sanjam jaz le o minolih časih, — in Vu krasna gospica? — Vi pojdete danes v cerkev — in čuli bodete govor mladega vnetega kaplana, ki bo dejal: »Ljubite se med seboj!« — Ha, ha, ha, ljubite se med seboj! — Da, tako je govoril 180 pred kmalu dva tisoč leti oni največji junak, ki je v prah podrl s svojim naukom vse one poetične bogove in boginje, ki jih je bila rodila napredujoča kultura v podporo svojega obstanka. Za onim pa, ki je učil ljubezen, so prišli drugi, ki so rekli, da so njegovi; pa oni so morili in žgali, bičali in tepli — obrekovali in sovražili, — in vse to iz ljubezni — saj kogar gospod ljubi, — ga tepe. In dandanes, ko je postalo sveto vse, kar je koristno, dandanes bi moral stopiti zopet du¬ hoviti junak pred človeštvo, izruvati bi moral najvišjo cedro libanonsko in udariti ž njo po svetu, da bi se pretresel od kitajskih planin do Tihega morja, in govoriti strmečemu človeštvu: »Ljubite se med seboj!« Pa saj bi vse to nič ne pomagalo! »Cvenk in žvenk« to je dandanes geslo, in prvo pomeni menda tolarje, drugo pa cekine, obeh pa ravno sedaj primanjkuje pri nas — papirja imamo preveč. In meseca majnika, ko je bil oni veliki »krah«, ko so papirji padali »wie die Bluthen im Maien«, ko bi bili toliko cunjastih akcij lehko zopet nazaj v stope poslali, je torej bilo papirja veliko preveč na svetu, dasi dr. Bleiweis še ni v »Novicah« krščanske želje izrekel, da bi vendar za božjo voljo tudi akcije »Narodne Tiskarne« postale tak ničev papir, sicer je ni rešitve pred tem groznim liberalnim poplavom »mladih«. Stojva, gospica! Teh svetih prvaških imen ne bi smel v svoja bogokletna usta jemati. Gotovo 181 nimate, ne zamerite, gospica, dovolj slovanske omike. Zato naj Vam povem, kak zakon je bil veliki srbski car Dušan v svojem, vsem učenejšim juristom znanem »zakoniku« dal. Tam se bere v § 173. »Kdor oskube brado vlastelinu ali do¬ bremu človeku, temu se obe roki odsekata.« In prvaki so tako krotki in miroljubni in prizanašljivi, da bi mi v istini to ljubav storili, ko bi se še dolgo smukal okolo njih brade; in kaj bi Vi, gospica, rekli, ko bi Vam ne mogel več pisati? — To se ve, vse drugače bi bilo, ko bi se držal §174 Dušanovega zakonika, ki v njem srbski car določuje od besede: »1 ako se oskubeta dva sebra (= plebejca, neprvaka) mehoskubine je šest perper (= majhen starosrbski denar).« To se pravi, ako bi jaz začel navaljevati na kakega »Mladoslovenca«, ki so ga dr. Bleiweis za»vogel- frei« razglasili in puste vsakemu kaplanu, da mu v »Novicah« »brado skube«, potlej bi bil gotovo smel v Šmidovo kavarno k prvaški mizi celo poslati postreščka pobirat »mehoskubino«, katera bi bila vkljub prvaški znani skoposti utegnila ne mnogo manj obila izpasti, nego ona »meho- skubina«, ki bi jo bil naš ljubljeni prijatelj Klun skupaj zneseno dobil od kuharic in trcijalk, ko bi bil na denarno kazen obsojen. XIII. Pomlad razsipa svoj cvet po zemlji, tički pojo in znašajo gnezda; poletje s svojim gorkim 182 solncem daje zoreti pomladnjemu cvetu, ki ga okrepčuje vsako jutro hladna rosa; jesen prinaša in zori svoj sad, tički jemijo slovo, — ir. zima razgrinja svoj beli prt čez ves minoli kras, čez vse mrtvo življenje; ljudje pa se jokajo in smejejo, ljubijo in objemčkajo, sovražijo in tepd, v obilosti živijo in lakoto trpe in plačujejo za svete maše, — za navadne en ranjš, za rimske pa dva. »Naš fant mora gospod biti!« je dejal oče Dobrovoljec in poslal svojega Janeza v mesto. Dvanajst let je v mestu študiral Dobrovoljčev Janez in potem so grmeli lepega poletnega dne možnarji pri farni cerkvi, zvonovi so peli, zastave vihrale, — in stari oče Dobrovoljec se je veselja jokal. Janez je bil gospod. Minolo je zopet dvanajst let, zopet so grmeli možnarji, zvonovi zvonili in zastave po mlajih vihrale, — Janez je prišel kot fajmošter na domačo faro. Stari oče Dobrovoljec se je zopet veselja joka). Leto je minilo — in jesenskega jutra je stal mežnar pred starim Dobrovoljcem ter tako besedoval: »Čujte, oče! Kuharica so dejali, da ne smete na farovškem travniku svoje živine pasti.« »Pa saj so gospod dovolili,« omeni osupli oče. »To je vse prazno; kuharica so prepovedali!« Oče Dobrovoljec je šel po živino, pa jokal se ni več od veselja. 183 * * * Oh, gospica moja! Ali mi zamerite, da Vam že tako dolgo nisem ponovil, kako pogrešam milobo Vaše pričujočnosti, kako se mi v srcu vedno bolj razvija rdeči cvet ljubezni do Vas, blaga gospica, in s kako bridko melanholijo me navdaja ta lepa jesen, ki obdaruje pridnega se- javca z obilim sadom, medtem ko govori meni vsak trenotek, da bode cvet za me—brez sadu. In zmir in povsod se mi v spominu milo oglaša odmev pesmi Uhlandove, ki ste jo peli Vi, ko sva sedela na bregu Save — deroče naše Save, — zvečer ko je vzhajal mesec in srebril valove; med glasnim šumom se je tedaj čul Vaš glas: Eine Bluth', eine Bliith’ mir brich Von dem Baum im Garten; Keine Frucht, keine Frucht ftir mich Darf ich erwarten. Ana-Baptista. XIV. Vselej sem ga vesel, kadar ga srečam. Irhaste hlače ima, škornje čez kolena, rdeč nadsrajčnik, tržaško ruto okolo vrata, na glavi pa neizogibno kapo z debelim »cofom«, suh je kot goba, iskrih oči. In kadar se snideva, privleče turnčkasto pipo iz žepa, proseč me tobaka, in ko ukreše ogenj, — klinčkov še ne pozna, — namuza se mi tako skrivnostno, češ, ko bi ti vse to vedel, kar jaz vem. 184 Gospica, to je naš slovenski Pavliha. Takov je, kakor pred dvesto leti, ko je še svetniku v znamenju platno prodajal. On je nesmrten kakor večni žid. V kmetski hiši in v gosposkem gradu, tuintam, povsod ga lehko vidite, ali bolje čujete, in o vsakem času. Tako ga tudi jaz mnogokrat srečam; in ker sva že zdavnaj znana, in jaz njegove slabosti vem, ga jako rad zapeljem kam, kjer bog roko vun med svet moli. Naš Pavliha je v nekem obziru aristokrat; on pije namreč samo drago vino. V meri pa ni prav nič plemenit; pije, dokler je kaj v poliču, ali bolje, dokler se jaz plačevanja ne naveličam. Snoči sem ga našel na mostu pred fran¬ čiškani — (najmlajši baron kranjski, gosp. Korgelj, je enkrat v deželnem zboru kot predsednik dejal: »die flečkajner-patres« — pa to le mimogrede omenim, ne da bi kaj slabega mislil) — ko je ravno Pavliha namreč nekega služabnika mestne pravice popraševal, kje gospod doktor Dolfi Schaffer stanuje. Novo uniformirani stražnik je bil jako razžaljen, ker ga je Pavliha tikal po svoji slabi pavlišji navadi, in je priporočil neo¬ tesancu s prav iehko umljivimi izrazi, naj prej Matičnega »Olikanega Slovenca« študira, potem stoprv — Pavliha ni poslušal več onega kulturnega apostola, ker jaz sem ga bil-prijel pod pazduho, in pet minut pozneje sva sedela v kazini pri dveh buteljah Ljutomerčana. Moj znanec mi napije 185 prav po narodno, potem pa zapah svojo pipo in prav globoko vzdihne. Bil je nekako melanholičen. »Kaj ti je, Pavliha?« ga vprašam radovedno; »tako se držiš, kakor tedaj, ko si bil mesto kislega zelja v piskru cel zelnik s slanino zabelil.« »E, pri moji duši« - 1 — (ne zamerite gospica, moj znanec ni tako »hoffahig«, kakor morda ljubljanski »sonntagsofficier«) »kaj bi se ne držal kislo, ali ne veš, da bodo sedaj volitve in da bodo 4. novembra že vsi zunaj sedeli, tam v tisti hiši pred škotskimi vrati, kjer sem jaz že toliko bridkega užil?« »I, kaj boš moral zopet tja? In kaj vendar počenjaš tam, da uživaš tolike bridkosti?« ga vprašam. Pavliha iztrese kozarec vina v sebe in vzdihne. Čez nekoliko trenotkov premišljevanja pa jame pripovedovati: »To že zdavnaj veš, da sem jaz prav iskren rodoljub; in liberalen sem še od tedaj, ko sem tistega svetnika oklestil, ki mi ni hotel platna plačati. Držal se je res kakor lipov bog, pa jaz sem ga le dvakrat opletel s svojim čepom, pa je bil takoj denar tu. Torej razumeš, kako me je v srce bolelo, ko sem čul, da naši poslanci tako sedijo zunaj, kakor bi v cerkvi bili, kjer smeta samo fajmošter in mežnar govoriti. Šel sem na Dunaj, se splazil v zbornico in tam zlezel pod tisto klop, kjer je nekdaj doktor To¬ manova lepa brada sedela. Dolgo sem čakal, kar prisedejo moji rojaki. Na mojo vero, sem si mislil, danes pa boste govorili; jel sem doktor Poklukarja 186 pod noge dregati. Mož me že zdavnaj pozna, in se me je zbal; noge je kar kvišku vlekel. Jarne se odkašljevati. Zdaj bo! si mislim, pa nič, nič, naš doktor je le pljunil. Zdaj dregnem Ho- raka. »Satracenč jedričku!« zarobanti nad menoj pod klop, pa prav tiho; pustim ga, kaj hočem ž njim, ta bi še morda takole začel govoriti: »Wir misme politikovat in Wienerstadt moledaites,« etc., tako pa še raje vidim, da molči. Potlej sem zeta' Murnika cukal, ali tudi ta ni nobene »Štirne« od sebe dal.« »Kaj pa si z grofom naredil?« »Tega sem pa pod koleno vščipnil, a je raje brcal, nego bi vstal in eno rekel. Klel je, pa klel nad mano, pa vedno tja v sredo gledal, kjer so fajmoštri in baroni sedeli. Jako žalosten sem bil, ko sem odšel; in zato sem tudi danes tak kakor lesnika, ker se že bojim, da bom moral zopet enkrat dregat in ščipat iti, kadar se novi naši zastopniki vsedejo tja. »Kaj pa si pri Schafferju hotel, ker si tako zvedavo po njem popraševal?« »To ti bom drugokrat povedal! Te dni pa pojdem v katoliško društvo in bom tam nekega kandidata nasvetovat) ki se ga še nihče ni spomnil!« »Kdo more ta biti?« »Rojen Ljubljančan je; luč sveta je zagledal tam na Dunajski cesti, menda v drugi hiši od »numare seks« — pravi »vollblut-pravničar« — za cerkev ima velike zasluge, — slavno ime nosi 187 in dober katoličan je, — ali še ne uganeš, kdo je to? To je don Karlos, naš rojak, ki sedaj na Španskem požiga in ljudi moliti uči in jim šibe obeta, ako se ne gredo hlinit v cerkev. Pa bo menda kmalu »faliral« tamkaj, in potem bi bila kaka kandidatura pravi »refugium peccatorum« zanj. Nekod ga bodo vendar za častnega občana izvolili. Če ne drugje, pa v Kurji vasi pod Go¬ lovcem. Morda še »Santa-Cruza« s seboj pripelje.« »E, Pavliha, ti jih imaš še zmerom za ušesi.« »Dobro, da me »ušes« spomniš. O nekom pravijo, da ni sposoben za državni zbor, ker slabše sliši nego jaz. Krucitirken! drugi so pa mutasti.« In Pavliha si je nalil zopet kupico, buteljk je bilo že več praznih — in moj znanec je jel »radikalno« govoriti. Rad bi Vam še kaj povedal, gospica moja, o najinem pogovoru, pa urednik »Slov. Naroda« se bliža s svojim svinčnikom; čul je besedo »radikalen« — in take izraze on krvavo sovraži. Zadnjega pisma je bil polovico konfisciral, za to ste samo en odrezek dobili, a on se izgovarja, da sem bil »radikalen«. Ko bi Trakarjev Tomaž na Starem trgu, ki ima 600 gld. davka, to vedel, nikoli več ne zabavlja v Katoliškem društvu. ' Ana-Baptista. XV. »I, kaj pa sta imela vendar s Schafferjem, — saj si bil včeraj pri njem?« vprašam rado¬ vedno svojega prijatelja Pavliho, ko sva sedela 188 deževnega večera minolega tedna v Tavčarjevi gostilni v beli Ljubljani pri drugem poliču trpkega terana, ki ga je nama bila točajka Mimi prinesla. Pavliha izpuhne tri goste oblake tobakovega dima, nabere svoj suhi obraz v prav muhaste gube in nekako plašljivo ogledujoč debelega fi¬ listra na koncu najine mize, mi resen zašepeče: »Zaradi volitev sem bil tam.« »E, daj, daj, ali sta se kaj kregala, kali?« »Oh, kaj še, le čakaj, da se tale »pravničar« od najine mize pomakne domov svoj »roženkranc« molit, (ali pa grehe delat) potem ti povem vse, za kar sva barantala z Dolfom. In res, debeli pravniški filister se je kmalu odgugal iz gostilnice, gospodje sekundarji iz bdlnice so bili v tako živem pogovoru, da naju niso slišali, in Pavliha jame pripovedovati. »Debelo je gledal, debelo; mali nemški Schafferček, ko sem vstopil, skoro ustrašil se je bil; morda je mislil, da sem z Janjčjega doma; a urno sem ga potolažil, rekoč: »Jaz sem Pavliha! Saj si gotovo že kaj čul o meni, ljubi moj dok¬ torček brez doktorovanja.« Pa se mu je kar obraz razvedril, mehak stol mi je porinil in turškega tobaka ponudil; sam si je pa drago smotko za- palil, in kmalu sva bila v prav živem, prijaznem razgovoru. — Kaj vraga te je bes zmotil, dati reva tukaj v Ljubljani kandidiraš, ljubi moj Dolfi Šafarček, saj te vendar tukaj tako dobro poznajo, kakor 189 trcijalske kuharice našega klečeplaza dr. Costa. In čimbolj koga poznajo, tem slabše je zanj. Saj veš, da so Giskri »pos« podpisali, ker ga predobro poznajo, vaš Ertl ne kandidira, ker ga tudi po¬ znajo, in Dežmana ste v dolenjsko Kočevje poslali, ker ga tukaj predobro poznate. Škoda za Pergerja da je z M . . . vko ušel; njega prej še niste tako poznali, kakor sedaj, ko ga več tukaj ni; morda ste ga mislili kam vtekniti. Res, škoda. zanj. Schaffer se je kislo držal, a potlej se mi je jel smejati. Kaj pa misliš, ljubi moj Pavliha, povzame besedo, da je ta reč tako resna. To je vse »švindel«. Meni je treba k zdravju, da včasi malo vpijem. Zato kandidiram. Politika je meni klobasa. Kar se pa tiče tega, da me predobro poznajo, pojdi, pojdi, ta je bosa. Ko bi Mokarjev Kajfež še živel, bi namesto mene njega tudi lehko volili. Gotovo bi bil on najbolj popu¬ larna oseba. In ko bi naš general Dežman Kajfeža ali Primož-Gada nakomandiral, bi mi prav radovoljno ubogali. Evo, naše discipline! Saj veš, da so jezuitje v Repnjah na skrivno povelje našega generala dobili tisti famozni dekret, sedaj smo pa vsi na cedilu ostali, samo jezuitje ne; zakaj oni pridigujejo, kakor prej, begajo ljudi kakor prej, store kar hotč; naš Auersperg jih pa gleda, ker si ne more pomagati, dokler je Stremayr ustavoverno nemško klerikalen in Rav- šerjev sobratec. Mož se ni pet stopinj naprej ozrl, da bi bil videl, da nema nobenega postavnega 190 pomočka zarubiti jih, ako ne odido. Le naš ge¬ neral, ki je vse to provzročil, si umiva roke, misleč, kaj meni mari! O, naš general je tič, da malo takih! Saj pravijo, „Da se baha, ker krokodila jaha." »Pa povej mi vendar, Dolfe, kako je to, da ste po drugih krajih take čudne kandidate po¬ stavili, in zakaj zmerom vpijete, da so to fajn »možje« in »možje« in zopet »možje«; ali se bojite, da bi jih kdo za babe ne imel?« »Vidiš, ljubi moj Pavliha, to je tako: Ti bodo morda zmagali, in ravno ker so tako sla- bodušni, jih bomo lehko vse v Žakelj dejali in za svoje namene vporabljali. Tu je v prvo nekov Martin Kočevar, star in starikav mož, ima več denarja, nego pameti, vednosti in ki bi si iz srca rad na stare dni slavno ime pridobil, ali pa morda še doživel, da ga v kamen vsekajo. Sekali bodo, rujno vince sekali, kadar pride v državni zbor; a mož se nas bo držal kakor podrepna muha, in zato je dober za nas. Seveda ga bomo le tako dolgo rabili, dokler ne pride kak nov »krah«, potem je pa »tabula rasa« — saj razumeš, kaj ne ? Njemu in Zagorcu bo pa tisti glasoviti »kurji britof« pomagal, — ali poznaš tega moža ?« »Kaj bi ga ne? Saj bi me bil kmalu zaprl, ker sem pred letom dni v Kostanjevici v 191 gostilni zraven njegove mize pečenega kapuna jedel. Dejal je, da sem sneda, ker mu nisem nič pustil. Kregal se je: »Jeses, ti kanalja ti, se boš tlele nuorca dajlov!« »No glej, ta »kurji britof« bo Zagorcu pomagal. Letos o Binkoštih so bili ti možje pri Kočevarju v Krškem na pojedini — rekli so jej »Wahlreformfeierfestbanket«, in takrat jih je s krškim vinom vred tudi sveti duh obsenčil — jaz mislim, da bo sad dober za nas.« »Takrat sem bil jaz tudi zraven,« omenim pohlevno; pod mizo sem čepel, in vedel, kako je Zagorec pol kapuna v žep vteknil ravno, ko je »k u rj i k r i š t o f« v dvanajsta piščančeva jetra vgriznil. Ta mož se mi je res smilil; drugi so vpili: »hoch«, »hoch«; on je pa poizkušal, pa je imel tako polna usta, da je le »bbf, bof« rekel.« Dolfi se je smejal in mi ponudil drugo pipo turškega tobaka, ker on je dosti pojerbal. »Kaj pa je z Železnikarjem vT ržiču ?« ga vprašam zopet. »To je pa Cimber z dušo in telesom. Prišel bo s svojim »kaputom« in peljal volilce na borišče; boš videl, bobnali bodo in svojo vojno pesem zapeli Bržola, bržanka, Trščan, Trščan. Na mojo vero, to bo gaudium.« »Veš kaj, Dolfe,« mu prestrižem besedo, »sedaj imajo Tržičani Dežmanove besede, ki 192 jih je 1861 . leta v državnem zboru govoril, vsi v zlatem okviru spravljene; za Železnikarjem bodo pa papir v zlato vezali — bel papir in to bo Železnikarjev govor, kaj ne?« »Menda že,« je dejal Schaffer in vzdihnil. »In vaš Dežman si je menda zato izbral brata Zagorca, da bode, kar se tiče renegatstva vsaj enega pajdaša imel. Schone Seelen finden sich«, — »Kakor midva«, je mislil Dolfi reči, pa vendar ni rekel, temveč« — — — Pavliha ni končal svoje pripovesti, ker je k najini mizi prisedel zopet nov gost, zopet nekov debel prav- ničar, in Pavliha se je —- še enkrat prav robato, pa tiho priduši! in — obmolknil. * * * Gospica moja! Ko bi bil Pavliha vedel, da boste Vi brali njegove besede, gotovo bi bil lepše govoril in vpletal poetične rože v svojo pripovest; zakaj on zna, če je prav sicer neroden in robat, včasi vendar tudi galanten biti, in Vam nasproti bi bil gotovo. Saj vidite, kako lepo sta se z doktor Schafferjem razumela, o katerem pravijo, da je znal že »dvorišče pometati«, — ko je še, kakor njegov znanec Pavliha, platno prodajal. XVI. Jesen je tukaj. V jutru se vlači gosta, mokra megla preko daljnega polja, kjer reže lemež trdo zemljo za rast in obili sad zlate 193 13 pšenice, po gozdu otresava mrzli veter polagoma orumenelo listje, in kaplja za kapljo pada raz rosne smrekove veje, — tički molčč, le visoko v zraku se čuje včasi hripavi glas potujočih žrjavov, ki hitč v velikanski trivoglati vrsti proti jasnemu jugu; a po zelenih travnikih, kjer je »snoči slanca pala«, ni videti več pisanih rožic, — kmetova kosa jih je že zdavnaj položila na mokra tla, in kar jih je še ostalo, povešajo vse svoje vele glavice, kakor — naš doktor klečeplaz Costa svoje vodenoplave oči, kadar frančiškanski ška- pulir iz svojih nemških prsi potegnivši in po- ljubivši moli tri dolgo zategnjene očenaše in dve veri za blagost, srečo in razvitek ne vem če dobro ali slabomolzne banke »Slovenije«. Da, jesen je tukaj! Naš ljubi grof Aleksander bo menda kmalu ozdravel in snel svojo lepo dvocevno pokalico s klina, in od jutra do večera bo slišati glasen strel po ljubljanskem močvirju. Kazinski »gfrettbriiderji« so dali tudi že svoje puške slugam, da jih osnažijo, nakupili so si že smodnika in svinca, in v tistem zlatem času, ko bo doktor klečeplaz na vse kriplje pridušal go¬ renjske trcijalke, naj mu pomagajo pri volitvi v Kranju, na Vrhniki, v Kamniku itd., bodo tudi nemški »gfrettbriiderji« začeli streljati, in kljunači na močvirju in v »stadtwaldu« ne bodo vedeli, ali so kljunači ali Slovenci, — in mi Slovenci ne bomo znali, ali smo Slovenci, ali pak samo kljunači. Naš grof tudi časi tole premišljuje, pa 194 še ni prišel do rešitve tega vprašanja. O ti lepa, prijazna pesem! Gospod Železnikar v Tržiču že tri tedne študira svoj deviški volilni govor, pa še ne zna več kakor: »Meine Herrrren! . . .« Hvala bogu, da taka mrzla burja piše, če ne bi se bil ta tržiški cimbrov kandidat že zdavnaj stopil, — tako mu vroče prihaja pri spominu na volitve. Doktor Schaffer hodi z debelim šalom okolo vratu, — da ne bi ohripel, — kakšna nesreča na dan volitve! Vladni svetovavec Roth je pa menda svoj poklic izgrešil, zakaj taki »prefeljki«, kakor jih on pošilja bore podložnim uradnikom, bi se pristovali kakemu generalu. Žalostno je zares, kakor sem že večkrat dejal, da se toliko ljudi v svojem poklicu zmoti. Koliko bi jih še lehko hodilo v Ljubljani pred kazino gorindol, ali pa v Gradcu po »stadtparku«, — koliko zasluženih penzionistov, — katerih vsak bi se trkal ponosno na hrabre prsi ter dejal: »Jaz bi bil tudi lehko kakšno — Sadovo izgubil!« Škoda za nje; škoda zate — bore Avstria. Oh ti ljuba, prijazna jesen! Mrzla si postala, burja tako divje piše skozi špranje v oknu, in v treh tednih nam pošlje morda že sveti Lukež celo kopo belega snega! Da, beli sneg, beli ža¬ lostni sneg bo padel na to ravno polje, na te zelene gozde, ki se še niso otresli svojega po¬ letnega nakita. In v treh tednih bodo volitve. Vražje volitve! da mi spomin na nje moti vsako poetično čuvstvo! Dežman si je naročil že debel 195 13 * kožuh in polhovo kapo, da bo potoval v Kočevje. Bog ga varuj, da se ne prehladi! Doktor K le¬ če p laz pa se je obljubil peš romati v Marijo- Celje, ako bo voljen; bog daj, da mu ne bo treba črevljev trgati po tem božjem potu. Gospod iblajtar »Caramba« pa si je izprosil že »urlaub« pri svoji ženi za tisti večer, ko bodo volitve, in Ehrfeld je naročil v Gradcu mnogo, mnogo piva in štajerskega šampanjca — naš oče doktor Janez Bleiweis pa je dal v nedeljo pri Sv. Jakobu deset krajcarjev za »ofer« — za Hohenwarta na Notranjskem. Tako se pripravljajo vsi ljudje, vsi prvaki, vsi ustavaki in kar je še drugih interesentov za te velevažne volitve. Mar¬ sikdo bo na večer tistega dne zvedel, po čem je »žmah«, marsikdo bo videl, da »krv nije voda«, in marsikomu se bode lehko dejalo po dunajsko: „W3rst net aufi gstiegen, warst net obi gfollen." Naš grof bo pa snel puško s klina, in ako bo prinesel domov dva kljunača — bo pa vesel! O ti lepa, prijazna jesen! Rožice so proč, gospica moja, dehteča,vesela poezija se jeumeknila tožnim, melanholičnim občutkom, in ognjenordeča pelargonija, ki cveteva še na Vašem oknu, se vedno bolj in bolj obletava, in kmalu, kmalu se bodo izpolnile nad menoj tožne besede fantovske pesmi: Po gorah je ivje, po ravnem je mraz, in mojemu srcu je vedno dolgčas. 196 XVII. Teden je minil, kar so mu postavili mar¬ mornat spomenik; teden je minil, kar so mu zapeli na grobu, - kjer trava zelena s trohljivosti znamenje upa poganja, — slovesno pesem, katere tožni glas je mehko božal ginjena srca, — in sedaj počiva truden popotnik v črni, mirni zemlji, na katero nazaj priti mu zabranjuje težki marmor. Zdavnaj je že utihnil njegov glas, oj krepki glas, čigar donenje je poznal ves beli svet od sinje Adrije do ledenega morja, in zdavnaj se je že umirilo nepokojno srce, iz katerega je poganjala tako divno solzna cvetica poezije. In gorje, vesoljnega sveta gorje, ki ga nosi v prsih pravi pevec, in s katerim trpi za nas, za vse, za ves svet, — ono gorje je nehalo razjedati življenja mozeg, in kragulj, ki ga ne odžene nobena pozemska moč, se je upognil, ko je prišla »zadnja ljub’ca, bela smrt«. Pravijo, da je bil Simon Jenko slovenski Heine. Bral sem obadva mnogokrat, ne z onim suhim kritičnim duhom, ki išče le napake, in se veseli, ako najde le kakov tiskovni pogrešek, ne tako; temveč sedel sem v gozdu pod košato jelko, in ko je pihal vetrič tako skrivnostno po temno¬ zelenih vrhovih, in je visoko-v zraku nad menoj plaval vran kričeč s svojim hripavim glasom, — sem čital nem in tih besede teh dveh pevcev po 197 božji milosti — a kako različen vtisk. Heine je pravi pesnik, a brez vnetja za svetost poezije. Pri njem prodere redno, kadar mu prekrasno boža ideja onemoglo srce, oni satirični demon, ki vlači v blato najlepša čuvstva, in kateremu še lastna nesreča, lastna poguba ni sveta. Srce se ti bo treslo, kadar ga bereš, — beri ga, a ne premišljuj njegovih besedi. In Jenko? On ne pozna one zbadajoče za¬ grizenosti, pri njem se le redko kdaj oglasi bridki, grenki spomin, in še tedaj je v svojih besedah veličasten. On je čvrst, čist in mil, kar Heine.ni, a zadnji ga vendar prekosi v originalnosti in velikanstvu idej. Pa čemu bi s suhoparno besedo opisovali in preiskavah to, kar se vendar besedi odteguje. Čuvstva, ki pridejo iz srca, gredo k srcu, in le to ima brezpogojno pravico soditi o njih. Revež je, komur so položile bele rojenice solzno cvetko poezije v zibel; a vendar je to nekaka lepa, vesela nesreča. Saj, ko jame spoznavati svet in resnobo življenja, ko se mu prikazuje vsa naša gola, ostudna ničevost in bedarija v svoji pravi podobi, ko vidi, da je vse, kar se sveti in blešči, le razbita steklena črepinja, ki jo obseva mesec, — tedaj mu krasi »solzna cvetka poezije« vsako misel, in njen čarovni kras mu razjasnuje temni, trnjevi pot do spoznanja. In gorje, ki so mu ga podarile rojenice, ono gorje ga stori vzvišenega čez našo 198 uborno počenjanje, — on nosi svoj svet, vesoljnost v čutečih prsih. Kadar pa pride ljubezen s svojim zakritim, sramežljivim krasom, čigar blišč odpira nebo trpečemu zemljanu, — tedaj razvije poezija ves svoj dehteči cvet in vsakdanjež, ki še ne pozna njegove slasti, strmi in gleda plamtečih oči to bleščobo. Vsaj tako cvete na sto let trnjeva aloa, kadar požene rožno steblo kvišku, in se po njem obešajo in vzkipevajo dehteči zvončasti cveti. Cvete - in umrje. In kadar dospe pesnik na vrhunec življenja, na vrhunec svoje moči, tja, od koder jame »svak Kronos« navzdol poganjati čile svoje konjiče, tedaj mu kaže jasni dar rojenic vso dolgo, storjeno pot v lepem pomladnjem svitu, in bornost življenja zginjeva pred veselim vtiskom poetičnih obrazov. Mirno, lehko se vleže k počitku, in »solzna cvetka poezije« razvija še svoj zadnji, mokrobleščeči cvet okolo čistega čela trudnega, blagega popotnika: „Ko jaz v gomili črni bom počival, in zelen mah poraste nad menoj, veselih časov srečo bo užival, imel bo jasne dneve narod moj.“ XVIII. Človek mora filozof biti. Ni treba, da bi se ravno lovil v Hegeljevih reb-usih, ali da bi Car- tesija in Spinoza molil, — dandanes je lehko vsak filozof brez prave filozofije. Jaz imam prijatelja, ki 199 pravi, da je pri četrtem vrčku piva še platonikar, pri petem bi lehko Pitagora oponašal — a pri šestem je Demokritov učenec. Čul sem one dni, da je tudi ljubljanski mladonemški kandidat gosp. dr. Schaffer take vrste filozof, samo s Platonom se mu ni mogoče sprijazniti. Pravijo, daje hodil dolgo časa po Dunaju in drugih takih in enakih krajih. Naš ljubi klečeplaz tudi ni veliko boljši od imenovanega svojega nemškega brata, a to nas nekoliko tolaži, da je obesil rdeč škapulir na vrat in se vdal roženkranski filozofiji. Ni dolgo tega, kar sem govoril z nekim hudomušnim kaplanom o »mladoslovencih«. Do- tični »gospod« je bil strašno razburjen in razhuden na nje in je dejal po svoji bogoslovski omiki, da so vsi »osli«. Jaz sem jel z vsem svojim filozofskim duhom premišljevati ta izrek in sem prišel do sledečega mnenja: Če so to osli, so menda drugi tudi ravno tako osli, in ves svet je le oslovski hlev. Seveda je nekaj teh oslov še »mladih«, in ti so posebno muhasti in živi ter brcajo na strani. Drugi so pa »stari«, in to so koščene suhe kljuse in nič več za uprežno rabo. Jaz ne vem, kam bi bil še zašel s to »oslovsko« filozofijo, ko bi se ne bil pri »starih« spomnil zopet našega dragega klečeplaza in pre- katoliških ljubljanskih kuharic — ena čreda in en črednik. Kadar bo prejel ta »črednik« za svoje zasluge kakov »orden«, Napoleonov ali Gregorjev, vsled katerega bi ga zmerjali: »vitez«, tedaj bo 200 tudi vedel svoj dotični grb okusno in znamenito izdelati; kaj ne, na eni strani: gnojne vile, na drugi pa: škapulir. Svetega Izidorja rišejo s cepcem v roki, zakaj bi ne klečeplaza z vilami? Gospica moja! Vi ne marate filozofije. Saj se še živo spominjam, ko sva sedela skupaj v oni hladni dolini pod gričem, s katerega gleda bela cerkev tako prijazno tja v daljni, nizki svet; pod nama je šumljal potok, in po sivih vrbah, ki obraščajo breg, so se preletavali zlatokljuni kosi; zadnjikrat sva tamkaj vkup sedela, roke v rokah, in jaz sem Vam tiho govoril o najinem slovesu; tedaj se me je polotila nenadoma neka filozofska — rekel bi — budalost, in jel sem Vam slikati, kaj je ljubezen, kakšna je moja, sedaj jasna, cvetoča, in kakšen bo njen sad. A Vi ste mi dejali, da ne marate takih filozofskih premišljevanj, da Vam je dovolj vedeti, da Vas ljubim, in da gledate v prihodnjost z ravno tako jasnim, veselim očesom kakor v sedanjost. A jaz nisem mogel pustiti slabe svoje navade in bogzna kolikokrat sem se že pregrešil zoper Vašo izrečeno željo: — navada železna srajca. Dokler je sijalo to zlato solnce, in je vetrič po polju majal pisane glavice nežnih rožic, — tedaj sem bil tudi jaz vedno veselega srca, in radostno in brez strasti sem gledal oddaleč borno in ostudno počenjanje teh in.onih, ter kazal Vam, gospica moja, pravo podobo naših narodnih in nenarodnih burkežev. Klečeplaz je stiskal pesti 201 za menoj, naš »oča« je pobiral kamenje, — Luka Jeran pa je pridigoval in molil in žugal s hudičem in peklenskim ognjem. Jaz se jih nisem zbal, gospica moja, saj sem služil Vam, in vedel sem, da ste mi Vi hvaležni, -- in »očetovo« kamenje me ni zadelo in Jeranov pekel me ni pogoltnil. Ahčin je svoje dolge prste sklepal in od¬ klepal tako grozovito, da sta se še stavec in korektor stresla in motila v svojem delu in mi je urednik cele stavke brisal. Tako sta dejala enkrat, da je fajmošter Tavčar »rabarbaro« prodajal, funt po pet grošev ; pa to ni res — prodajal jo je drugi fajmošter, katerega urednik obrajta, in dražja je bila — funt po sedem grošev. Sapienti sat! Tožno, pusto vreme je, — kako naj bo človek vesel? Torej oprostite, gospica moja, ako Vam rečem, da je moje današnje pismo zadnje v tej vrsti! Morda me nikdar več ne bo, morda pridem zopet kmalu, in potem se bova razgo- varjalaoteh in onih, naj se za sedaj malo odpočijejo. Kmalu bo padel sneg—in potem bo vse tiho in mirno, po širokem svetu — le v mojem srcu ne, saj ono bije brez miru le za Vas — blaga moja gospica! H koncu pa naj tebe še omenim, ljubček moj, sveti Klečeplaz, le moli in rasti v svetosti in milosti in vodi jih za nos, kaplane in kuharice, ki te spoznavajo, — in čakaj mirnega in veselega srca tistega dneva, ki ti bo prinesel zasluženi in zaželjeni »orden«. S teboj se bo tedaj tiho veselil Baptista. 202 Stricu v Ameriko. I. P reljubi moj striček! Torej poročila si želite, poročila, ki naj bode Specialno Vam namenjeno in naj obsega v kratkih potezah, tako rekoč s kredo in ogljem risane imenitnejše dogodljaje v Slovencih. Dobro! Tako, kakor sva nekdaj, preden ste šli tja v Minnesoto ali Misouri, Bog ga vedi kam, obravnavala pri kupici vina »res slovenicas«, tako od zgoraj doli s košate veje v mravljišče gledajoč, tako Vam hočem tudi zdaj semtertja o tem in onem poročati, in vem, da Vam bode dobrodošlo, naj skačem v slovstvu od Matice do Haderlapa, v politiki od Zarnika in Kluna do Taffeja in krojača Železnikarja. Število listkarjev med Slovenci se je v zadnjem času izdatno pomnožilo, in akoravno toži v »Ljubljanskem Zvonu« (ta baje tudi v nekoliko eksemplariih v Ameriko hodi). »Negoda z Golovca«, da nimamo pravega feljtona, imamo vendar takih dovolj, ki poizkušajo in nameravajo biti feljtonisti. Kdo mi bode torej zameril, da se še jaz vrinem v nji¬ hove vrste, zakaj potrebo čutim, da dam kaj pisanega od sebe, in ker ravno tako malo znam, 203 kakor Lipe Haderlap, kdo da ima ključe do slovenskega Parnasa, (če ne, bi ga v konapaniji z Lipetom za kakim plotom počakal), za to se za zdaj še ne silim v vezano besedo, nego v tem obziru le bolj zadaj hodim; v nevezani prozi pa rad kaj rečem. Da, da, proza, preljubi moj striček, — ta je zdaj redka rastlina v Slovencih, ljudje so poetični postali — ali da rabim premenjeno Kastelarjevo primero: naš čas je zopet poetičen postal, to se pravi: vezana beseda velja! Pa kakor tam v ukrajinski stepi za rojem kobilic hodijo lačne kajne, škorci in druge tiče, tako za našimi novimi pesniki lazijo gladni —- kritiki; lačni so vsi, ločijo se pa, kakor one tiče, po perji, ali po — peresih. In tudi po vkusu, po slasti se ločijo. Nekateri korakajo mirno drug poleg druzega in zobljejo, ne da bi izbirali, ubogo žival, nevoščljivi si niso. Nekateri se pa sprimejo in tepo za eden in isti grižljaj. Tu Vam je nekov črn, jezičen škorec, ki je hlastno, m a r n o požvečil lepo kobilico, zdaj se pa zmuzne za kljunastega žrjava ter pravi: ti si jo snedel, ali je bila dobra? Ta ga pa debelo gleda, požira sline ter si misli: Saj sem menda res nekaj storil! — O, to so vam tički, ljubi striček, ti jezični škorci! Oni ljubijo le dobro, imenitno pico! Med kobilicami tam v Ukrajini pod letečim rojem pa lazijo one uboge, bolne in nedorasle revice, ki nimajo peruti, bodisi, da so jih izgubile 204 po poti, bodisi, da so se jim po lenobi ali drugače pokvarile: te pa krilnati trop brez izjeme mori in pobira brez »manire« ali pa z »maniro«! Za notranjo vsebino, za jedro te jedi se ne brigajo tu ti požrešni tiči, oblika jim je glavna stvar, in kakor hitro taka reva kobilica nima celih perut ali pravilnih nog, požro jo slastno, in tem rajši, če se ji kodi na zadnjem bedru drži kaka tuja smet, ki se je je prijela na potu po raznih tujih njivah in vrtovih. Striček, jaz mislim, da se razumeva; da Vam bode pa stvar še bolj jasna, hočem Vam podati koncem današnjega pisma tudi malo svojo poetično poizkušnjo. Dejal sem že zgoraj, da na Parnas le bolj zadaj hodimo in ker je že Stritar dejal, da »stežka že dohaja Haderlapa«, se tudi jaz nisem dalje upal in sem ostal za Lipetom, posebno, ker je ta sam dejal, da vsi »Zvonovi« pesniki niso vstanu »narediti« take pesmi, kakor je njegova »oj srečne so ribice«. Ta Vam je znana iz Haderlapovih »ljubimskih pesmi« in evo, jaz sem poizkusil v naslednjem za njim zapeti; čeravno nisem »Zvonov« pesnik, držal sem se strogo Haderlapovih pravil glede vsebine in oblike: Oh srečne so mušice, ki nad štalo letajo, veseli so pubeljni, ki po mlaki plavajo. 205 Na onokraj Išče, tam lepši je polje, na onokraj Iške tam moje je dekle. Bom mavtarja klical: Oj mavtar Štete! Mi šrango bo vzdignil, da naprej se more. Oj Štete, oj Štete! En tolarček imam, čez šrango me pusti in celega ti dam. Glej trdo sem ga služil okrogli ta denar, da vidim svojo ljubo, mi ni za njega mar. Saj jo bom zadnjič videl, saj grem le po slovo, oj, jutri pa na ajzenpon mi odmarširamo. Partifirar že kliče in fantje vriskajo, po praznih svojih aržetih pa roke stiskajo. Kaj ljuba podarila mi za spomin boš ti? „ Klobaso t' bom zavila in zraven regle tri“. Kaj nuca mi klobasa, in zraven regije tri? Saj vendar ne prežene iz srca žalosti! 206 Kako Vam ugaja ta pesem? Kaj ne, da znam dobro za Haderlapom korake pobirati, če tudi daleč za njim zaostajam. Ali ni polna modernega realizma, prav Haderlapovega, in v Ameriki bodete gotovo veseli, da Slovenci zdaj tudi v tem oziru napredujemo. Ako pa pesem v Haderlapovem zmislu ni še dovršena, pomislite, da g. Lipe uči, da mora slovenski pesnik maziljen biti »z d e m o k r a t i č n i m oljem«. Jaz sem tega »demokratičnega olja za pesnike slo¬ venske« iskal po vseh štacunah ljubljanskih, a ne pri Lazniku, ne pri Venclju, ne pri Plavcu, ne pri »plavi kuglji« ga niso imeli. Naposled sem šel k prvemu specialistu ljubljanskemu g. Fortunu. In tam mi je povedal majhni, a gibčni Hugon Turek, da pesnike in pisatelje slovenske bi bilo najbolje maziliti z — dobrimi honorarji, da ne bodo za sušico umirali, kakor se je lani pripetilo Jurčiču in Erženu, letos pa Hlavku in Tonejcu; pri nas v Evropi mazilijo zdaj samo demokrate z — leskovim oljem. Tistega, je rekel g. Turek, pa prodajata g. Jože Umek in g. Pakiž za vodo. Tja pojdite ponj! Ker pa ne vem, če bi pri Ribničanu ali pa pri izdelo¬ valcu gajželjnikov dobil pravo »demokratično olje za slovenske pesnike,« in ker vem, da imate v Ameriki obilo demokratizma in še več olja (če tudi »smrdljivca«), se obračam do Vas, striček moj ljubi, pišite mi, če ste morebiti tam v Min¬ nesoti ali Pennsilvaniji našli kakšen tak poetični 207 studenec demokratičnega olja, oglasite se in kmalu se zopet vidiva tukaj — pod črto. Na svidenje tedaj! Vaš Bolhober. 11 . Stric, še vedno tičim v poeziji! Ne hudujte se nikar, Vi praktični poamerikanjeni Slovenec, ne metajte lista iz rok! Tudi jaz bi raje govoril o celjski pravdi in o drugih enakih — ame- rikansko-realističnih stvareh. »Nad željami vladajo potrebe!« poje jako filozofsko naš Lipe, in ta »lex«, ki je sicer ravno tako brezimna, kakor ona kranjskega »jour fixa«, ta »lex« nas tare z železno silo! In ena taka »potreba« me je odvrnila od omenjenega predmeta,zakaj podala mi je boljšega, hvaležnejšega — in sicer, kar mi je posebno po volji, zopet — poetičnega. Vi v Ameriki imate svoj križ z Mormoni, mi v Sloveniji imamo ga s — fakirji! Vidim Vas v duhu, kako se Vam pri tej besedi Vaš amerikansko-realistični obraz nabira v dobrovoljne slovenske gubč, češ, odkod naj bi bili v moje rimsko-krščanske Slovence zašli fakirji? Pa jih vendar res imamo! »Ex oriente lux!« dragi striček! Rodil se nam je pesnik, pravi indski Buddha in takoj za njim se je po prašni cesti v kolo po rokah, glavi in nogah privrtil pravi »fakir«, ka¬ kršnega dozdaj v nas Slovencih še nismo poznali. A vidim, da moram bolj realistično govoriti, zakaj Amerikanci niste prijatelji predolgih parabol. 208 Ako ste tam v praktični Ameriki že pozabili, kaj je poezija, priporočam Vam zadnjo »Kresovo« številko, in v njej Pajkovo oceno Gregorčičevih pesmi. Tam stoji črno na belem: »poezija je človečko javljenje dotike subjekta z objektom, ali izraževanje naših utisov, katere občutimo pri svojem zadevanju ob svet.« Ta definicija, kakor sami veste, ni vzrastla na Pajkovem vrtu, in ako bi bila, Vi bi se je tudi ne veselili, ker midva nisva bila nikdar prijatelja filozofskih definicij, a ker je že tu, oglediva jo malo po — svoje! . . . »Izraževanje utisov, katere občutimo pri svojem zadevanji ob svet!« Stric, od tega tre- notka ne dvojim več, da je Lipe — velik poet; zakaj jaz sem ga videl enkrat — bleda luna je sijala na cesto, ki pelja iz Šiške v Ljubljano, kako je »zadeval ob svet« in kako je »izraževal utise«, katere je »občutil pri tem zadevanju.« Profesor Pajk priporoča, da se mora takemu poetu, kakor je Gregorčič ali, kakor on meni, naš slovenski Buddha —, pregledati in pretipati »glavo in srce« ter ravno tako preštudirati »obliko tega zadevanja«. Akoravno jaz tedaj tega pravila nisem znal, spominjam se vendar prav živo, da je bila »oblika zadevanja« krepka, jako krepka, na nekaterih mestih, kjer je bil »svet« malo bolj kamenit, celo nekako trda. Pa kaj čemo? Velikim poetom je tudi tuintam »trda«» oblika dovoljena. In tudi »glave in srca« se spominjam. Glejte, v tem oziru je popolnoma opravičeval Pajkovo 209 14 sodbo o slovenskih pesnikih, — to je bilo v istini popolnoma »buddhaistično nagledovanje sveta,« ki se je izraževalo v njegovem počenjanju: »neka mehkobnost, neko koprnenje, neko hre¬ penenje po »»Nirvani««, osvobojenje od vsega čutenja in predstavljanja, popolno uničenje vsega mišljenja,« — o, dragi stric v daljni Ameriki, odkrijte si svojo častitljivo glavo, — Lipe je velik »narodno-slovensk« poet in Pajk je še večji filozof in kritik! . . . In vendar — kako krivična je človeška ali bolje pesniška usoda: Gregorčič je našel svojega Pajka, — Lipe ga pa še do današnjega dne nima! In kako lehko bi ga že imel! Pomislite le: Gregorčič poje: »VzOre pokopali so . . .« in Pajk vpraša: »kdo?« — potem pa zopet pravi Gre¬ gorčič: »Na grobu tam plesali so . . .« in Pajk zopet ves sam iz sebe zaradi te nesramnosti vpraša ter kliče: »kdo je kaj takega storil?« Lipe pa poje na 80. strani svojih »Pesmi ljubezni«: „Smo vjeli pri tatvini poštenjake, Apostelj je postal že renegat, Bežati videli smo že junake, Zapustil je že pobratima brat," in tu se še državnopravdniški g. Pajk ni oglasil, da bi vprašal: »Kdo je ta hudodelec? Kje je? Primite ga! Držite ga!« Ali je to »pravica«, da se dopušča tako natolcevanje? No — stric, jaz mislim, da je 210 državnopravdniški g. Pajk umel, kje je ta »hudo¬ delski subjekt« in zato ni stavil onih vprašanj; profesorski Pajk pa nima toliko juridične prakse, da bi zločinca takoj ujel in zato pa povprašuje tako silno. Pustimo ga torej, da mu pride do živega! Hvaležen mu mora biti ves narod slo¬ venski! Dvomljivo se mi zdi, da bi bilo pomanjkanje juridične prakse simo zakrivilo obtožbo Pajkovo, da nekaterih Gregorčičevih pesmi ne more umeti, da mu niso dovolj jasne. Odkritosrčnost je sicer redek dar, a očividno je gospod profesor obilo obložen ž njo. Želeti je, da se mu bodo tudi te nejasnosti sčasoma zjasnile. A izpovedati moram, da se me je čitajočega naslove kritike »nejasnih« pesmi, velik strah lotil; zakaj, ko sem videl, da on po svoji izpovedbi ne ume, kakov je »pesnikov črni plašč,« kakov je »vbrani kruh« (blagor mu, — namreč Pajku!), in da misli, da ima tiček same »brate« in nobene »sestrice«, zbal sem se, da mož tudi ne umeje pesmi »Izgubljeni cvet«, o kateri je »Slovenčev« kritik trdil, da se preveč umeje. A motil sem se, on jo vendar umeje! Vi jo poznate, stric, to pesemco, — tragedija v petih verzih je, — in da jo more peti pesnik tako, ne treba mu »buddhaističnega nagledovanja sveta«; — treba mu je pesniškega ingenija in srca, v katerem se steka še- nekaj gorke krvi! Nagledovanje sveta naj bode že tako ali inako — moralno mora biti, in tako se znači tudi tukaj. 211 14 * »Slovenčev« kritik pa je narobe trdil, namreč, da ta pesem ni nravstvena, in tu se me je po¬ lastila želja, da tudi temu kritiku pokažem, kako je pesem z malimi besedami tako popravljena, da jo lehko daste najnedolžnejšemu pastirčku v roke, — in da bode izraževala lepo, koristno misel in sicer prav tako, kakor pravi pesniki hočejo: da jo namreč bravec šele ugane. Ustrezala bode »Slovencu« in gospodu profesorju Pajku: ker glede prvega se bo ravnala po načelih Pre¬ šernovega »Pisarja«, glede drugega pa, to bode vsak izprevidel, se ne bo ponašala z nikakim »buddhaističnim nagledovanjem«. Pesem je v prvih štirih kiticah enakoglasna z originalom, — zadnja kitica pa preustrojena za naše kritike. Da čujemo! Sinoči je pela, ko slavček ljubo, zakaj pa je danes rosno nje oko? Sinoči cvetoča, rdeča ko kri, zakaj pa ji danes obrazek bledi? Imela je vrtec, oj vrtec krasan, ko davi je vstala, bil cvet je obran. 212 Oh, cvetje je rahlo, čez noč se ospe; a žal je še meni po njem, o dekle! Sosedov kozliček prišel je na vrt; zakaj pa tam v kotu bi! plot je podrt? In morala te pesmi? Popravljajte plotove, zapirajte vrata, nemarni ne bodite, kmetovavci! Ta kozliček pa bi v prvi vrsti ugajal »Sloven¬ čevemu« kritiku. Stric, še nekaj; profesor Pajkovo modrovanje o »Nirvani« in buddhaizmu stoji ad verbum, seveda nemški tiskano v Mayerjevem »Konver- sationsleksikonu« 111. natisk stran 942. Če Vam torej »Kres« še ni zadostil, pa tja poglejte! Tam bodete morda še nekoliko več našli; za zdaj pa vendar hvaležni bodimo, da je naš prerok vsaj Buddha, gorje, ako ocenjujoč kakega prihodnjega pesnika naš profesor izjavi ter na podlagi Majar¬ jevega leksikona dokaže, da je naš učitelj — Konfucius! — Striček moj dragi v daljni Ameriki! Da sem še vedno pri gospodu Haderlapu, ne smete se mi čuditi. Saj veste, da naš Lipe je veleum, ki je v slovenski svoji ponižnosti le predolgo pod 213 mernikom tičal, a ž njegovim »Ljudskim Glasom« je začela luč njegove modrosti sijati po vsej Sloveniji. In tak mož, striček moj, da ne bi za¬ služil, da ga do dobrega spoznate tudi vi, kar vas je rojakov naših zavednih tam v pšenico- rodni Minnesoti? Kaj pa, da zasluži! Saj je naš Lipe, kakor sam pripoveduje, edini z demokra¬ tičnim oljem maziljeni pesnik slovenski. Saj on edini, kakor nam spet pripoveduje, hrani ključe do Parnasa slovenskega. Pa kaj, ko bi samo on ključe hranil! A tja pred zaprti vhod na Parnas slovenski je postavil gospoda davkarskega kon¬ trolorja Suhodobnika, ki kakor svetopisemski angelj našim praroditeljem v paradiž z ognjenim mečem in krvavim pogledom slovenskim pesnikom brani stopiti na Parnas slovenski. In zdaj ti ubogi pesniki slovenski, naši Gregorčiči in Stritarji, naši Gorazdi in Krilani, naši X-i in Y-ni v po- lunočni tmini tavajo po »Kresu« in »Ljubljanskem Zvonu« kakor tiste nesrečne duše, ki so nekdaj v predpeklu čakale Kristove smrti in svojega odrešenja. Haderlap pa po »Ljudskem Glasu« le rožlja s svojimi parnaškimi ključi in Suhodobnik le suče svoj ognjeni meč, da iskre letč od njega na vse strani in da se hlače in sreč tresejo vsem pesnikom slovenskim. Prav se jim godi! Zakaj se pa nečejo maziliti z demokratičnim oljem; zakaj pa ti nesrečniki prepevajo raje po »Kresu« in »Ljubljanskem Zvonu«, nego po Suhodobni- kovem in Lipetovem »Ljudskem Glasu«? 214 Striček moj ljubi, a ne samo pesnikov, tudi slovničarje slovenske je prijel obaltni in gro¬ zoviti naš Lipe v — strah. In pa še kako! Pravi, da pri nas nihče pravilno ne piše in nihče — pravilno jezika našega ne izgovarja. Da bi ga mogli pravilno pisati, trdi naš Haderlap, moramo imeti vsaj še devet novih vokalov, med katere prišteva exempli causa tudi lj in nj! Stric, ali ni fina glava naš Lipe? Kadar on zvrši reformacijo naše abecede, bomo prekosili Slovenci ž njo vse narode; zakaj imeli bomo v svojem alfabetu vse vokale kakor oni in vrhutega še dva čisto nova, čisto apartna slovenska: lj in n j 1 To, striček, med učene gre lingviste in priča od jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve čiste, ves svet posnemal kranjske bo puriste. A kaj pisava, striček moj, izgovor, izgovor, ta je prvi! Grdo ste se pregrešili zoper Metelka II. slovnico, ako ste se kdaj spakovali govoreč: »videl sem brata«; »udaril sem psa«. Po Ha- derlapovo je edino prav izgovarjati vidu in udaru! Kadar tedaj, stric v Ameriki, tja v jeseni prodaste v Cbicagi svojo minnesotsko rumeno pšenico in v Cincinnatiju svoje debele prašiče ter se z rejeno mošnjo in amerikansko-realističnim veselim obrazom ob Missisipiju povrnete zopet v prijazno Wabasho pod streho domačo, takrat 215 vem, da boste v dolgih zimskih večerih segli časi na polico po Prešerna. Takrat se Vam bode domisliti abecedne reformacije Metelka II., in Pre¬ šerna Vam bo odslej brati tako: Strune, mivo se gvasite, mivo, pesmica žavuj! In ako se bodete drugi dan hoteli s svojo čilo kobilico peljati v St. Paul, vprašati Vam bo svojega gorenjskega hlapca tako: »Uka, a je že piva kobiva?« In Vaš hlapec Luka Vam bo odgovoril: »M&v je požvampava, poj pa je z gvavo zmaj&va, pa je šv&!« Striček v Ameriki, ali ni to divna sloven¬ ščina? Vidite, kako so pravo pogodili tisti od¬ borniki Matice Slovenske, ki se do danes niti slovenske diktande niso pravilno pisati naučili! Najbrž se jim je že zdelo, da svoje dni vstane veliki jezikoslovni Mesija Haderlap in še večji prerok njegov Suhodobnik! Od njiju se nam je učiti, zakaj le: Poslušaj ga, kako jo on zavije, jezika sol, lepota, da le zine in pravo ti vezanje se odkrije! Samo enega možii, gospod stric v Ameriki, Haderlapove trofeje, pridobljene na literarnem, osobito jezikoslovnem polju, ne puste in ne puste spati. In ta je gospod brnski profesor. Kakor je zdaj naš Lipe prvak v slovenski abecedi, tako hoče on zvonec nositi v slovenskem 216 kriti kovanj u. Videli ste zadnjič, kako silno je Gregorčiču bil na pete, ker ni mogel poizvedeti ali je »pravico v grob devala« Doberletova »En¬ terprise des pompes funebres« ali svetonikolajska »Pietas«. In tako silno ga je mučil pesnikov »črni plašč«, ker ni mogel dognati, ali je iz brnskega ali angleškega sukna ter ali je podložen z rdečo svilo ali samo s sivo volno. Ker je mož tako silno radoveden, hočeva mu danes, striček moj, tudi narediti nekoliko zabave ter mu poslati v Brno kratko pesmico: Pajek. Literarna basen. Nek pajek je mrežo razpel, da kako mušico bi vjel, po zmoti pa zgrabi čebelo, ki ima med in pa —- želo. Gorje, če čebela ga vpiči! Življenje neznatno mu vr.iči, da v veke bo spal med mrliči . . . Čebela pa vsmili se pajka; da stara ne bode mu plakala majka, sirota pa dalje živi, po stari navadi naj mreže si spleta, po zračnili vrveli glumač naj leta; vendar pa čebele naj v miru pusti, po svoji naj šegi mušice lovi! Vtem, gospod striček, ko bo gospod pro¬ fesor v tej basni s svojim kritičnim vatlom iskal »najvišjega ideala,« tipal ji glavo in obisti, študiral njč dikcijo, ugibal zakon njenega rimovanja ter 217 naposled prišel do spoznanja, da je nje pesnik ves poln buddhaističnega nagledovanja in nir- vanskega naziranja sveta; vtem, gospod striček, podajam Vam roko čez hribe in doline, čez to zeleno poljč in to široko morjč ter Vas blagrujem tam v daljni srečni Ameriki, kjer sejete rumeno pšenico in redite debele prašiče ter si polnite žepe z zvenečimi dolarji; a mi v Sloveniji moramo poslušati »krive preroke«, abecedne reformatorje in buddhaistično-fakirske kritike. O blagor si ga Vam bodi, striček moj dragi, v daljni, srečni Ameriki! IV. Striček moj zlati v pšenicorodni Minnesoti! Letošnje leto bi se smelo v slovenski knji¬ ževnosti pravo kritično leto imenovati. Še nikoli niso toliko kritikovali in tako kritikovali o književnih proizvodih slovenskih, kakor kri - tikujejo letos. Kakor se pri vas v Wabashi letos čudovito dobro redč prašiči in je izredno bogata pšenica, tako se letos pri nas zdržema porajajo kritike. Vidi se, da je letošnje leto v vsakem oziru rodovitno leto! In neka posebna špecialiteta, ki se je letos prvič pokazala v Slovencih, zdi se mi ta, da se o kritikah zopet pišejo kritike. Ker tedaj vsak kritikuje, tudi če se ni še naučil slovenske diktande pravilno pisati, zakaj bi midva, striček moj dragi, tudi nekoliko ne pokritikovala, midva, ki sva oba doma iz gorenjske 218 fare, kjer pogumni fantje ruševčeve krivce »na šnajt« obrnjene nosijo na svojih klobucih; midva ki znava oba slovensko diktando pravilno pisati, pa so nama vendar še zaprta in zapekana vrata v odbor »Matice Slovenske«! Rekel sem, stric v Ameriki, da letos pri nas — vsak kritikuje. Le pomislite, koliko kritikov po priliki se je spravilo samo na našega Gre¬ gorčiča: profesorji in ljudski učitelji, kateheti in vpokojeni fajmoštri, katoliški fanatiki in buddha- istiški fakirji so se ga lotili, da se jih je pesnik komaj ubranil v svoji »Obrambi«. In kakor se v silnih in krvavih vojnah zbirajo radovoljniki, ki napadeni državi priteko drage volje na pomoč, tako je tudi naš pesnik v svojem boju našel takega radovčljnika v podobi ljubljanskega Janka Pajka, kateri v svoji zeleni brošuri podaja odgovor in pouk »Gregorčičevim kritikom«. Meni bi ta brošura, striček moj, jako ugajala, da nima v sebi dveh velikih napak. Na 16. strani te knjižice se veseli »Slo¬ venčev« anticriticus, da Jeranova »Danica« molči o Gregorčičevih pesmih, češ, da ima v to gotovo »vrlo pametne in hvale vredne razloge,« katerih Jeričev »Slovenec« ni hotel slušati, ko mu jih je našteval prof. Marn. Stric, kaj ne, midva poznava gospoda Jerana še iz tistih časov, ko ni bil -še »monsignore in abito paonazzo«, ko je v Trnovem kaplan bil, po »Danici« pa vse pesnike naše, ki o tistem 219 neslanem »objemčkanju in poljubčkanju popev- čkajo« na ražnju nasajene in effigie v pekel metal, vrhutega pa mlade črnožolte Nubijance vzrejal, ki so potem po ljubljanskih gostilnah nože žrli, po vrvi plesali in ogenj iz sebe bljuvali, namesto da bi bili šli nazaj učit svojih rojakov v Nubijo, kamor jih je bil g. Jeran namenil. In da bi se bil ta mož zdaj svojim nazorom o slovenskem pesništvu izneveril? Credas Ju- daeus! Stric amerikanski, midva tega ne verjameva! Latet anguis in herba! . . . Drugo napako v Pajkovi zeleni brošuri sem našel na 25. strani, kjer stoji zapisano, da je zloženo rimo prvi v Slovencih začel rabiti Prešeren. Midva, striček moj, ki dobro poznava pesnike slovenske, midva dobro veva, da je že Vodnik vsaj trideset let pred Prešernom rabil to rimo, ko je o Knoblovih pesmih zapel: Bukve iz kranja polhne d. Nikar ne deli ga, pusti mu celiga! Glejte, in tega preznamenitega književno- zgodovinskega dogodka niti brnski niti ljubljanski Pajk ni vedel, a znava ga midva, Vi v daljni amerikanski Minnesoti in jaz v kritični Sloveniji! Suum cuique! A med kritiko in kritiko je razloček, kakor v politikovanju med Regalijem in Riegerjem in 220 v jezikoslovanju med Haderlapom in Miklošičem. Kako se kritika o pesniških proizvodih ne sme pisati, ako se pisavec neče samega sebe osmešiti, to nam je bistro v »Kresu« dokazal brnski g. Pajk; a kako se mora pisati korenita, dobra kritika, o tem nas je poučil tudi v »Kresu« g. profesor Krek. — Zatorej mi je osobito žal, da se je tudi temu vse časti vrednemu gospodu profesorju v njegovi kritiki primerila trojna nesreča. Prva je ta, da dozdanji odbor »Matice« naše naziva z ame- rikansko - pompoznim imenom: »znanstveni areopag ljubljanski«. Midva, striček moj, ki sva bolj na prozaično in realno stran ustvarjena, midva znava dobro, da je to imenovanje veli¬ kanska hiperbola, ki je ne veruje nobeden ra¬ zumnik slovenski, kakor bi na pr. Vam nihče ne veroval, ako bi po kablu poslali »Slovenskemu Narodu« izvirni telegram, da je amerikanski krt na Vašem vrtu v prijazni Wabashi izril iz zemlje tako krtino, kakršna je Šmarna Gora! Drugič se je gospodu profesorju pripetila nesreča, ker je premalo premislil latinski pregovor: verba movent, exempla trahunt. On, ki stoji na vrhuncu zdanje nauke, on, ki se more prištevati najodličnejšim učenjakom slovenskim in slovan¬ skim vobče, bi bil lehko tudi našemu letopisu pri¬ voščil skromno drobtinico učenosti svoje ter ž njo dejanski pokazal, kako nam je pisati naučne raz¬ prave. A tega ni storil ni tedaj, ko je bil svoje dni več 221 let član »znanstvenega areopaga ljubljanskega«, niti ne stori zdaj, nego piše raje kritike in zabavljice na akademijo našo. Tretja nesreča gospoda profesorja je ta, da je namesto kritičnega rešeta vzel v roke pravo ribniško »rajto«, da so mu skozi nje okenca v pleve popadali domalega vsi pisatelji Matičnega letopisa in da v »rajti« nobenega zrna ni ostalo; a natanko nisem mogel razložiti, ali zna gospoda profesorja vešča roka tako »rajtati« in rešetati, da je moralo vse skozi vitre in v pleve, ali so pisatelji letopisa bili tako plevnato-lehki, da se niso mogli na vrhu obdržati. — Pardon, striček, eden je vendar obvisel med vitrami! Peter pl. Radics ni šel v pleve, bodisi da je baš njega gospod profesor manj »porajtal«, bodisi da se je agilni in skočni gospod Peter vsled svoje gibčnosti za kako vitro ujel. To je pa toliko večjega čudenja vredno, ker so drugi v pleve porešetani in »porajtani« pisatelji vsaj dokazali, da znajo slovensko diktando dobro pisati, g. pl. Radics nam je pa do današnjega dne še dolžan ostal dokaza, da zna svoje imč pravilno slo¬ venski zapisati, pa vendar vsako leto straši med pisatelji slovenskimi po raznih časopisih in knjigah slovenskih s svojimi izvirnimi zgodovin¬ skimi spisi slovenskimi, katere mu morajo drugi na n a š jezik prelagati. Ako se pa g. pl. Radics do današnjega dne ni naučil niti svojega imena pravilno pisati, koliko 222 teže nam bode to odslej, striček moj, ko se je alfabet slovenski tako čudovito pomnožil. Oh, striček moj zlati! Hitro živite Vi v Ameriki, a še hitreje delamo abecede mi v Sloveniji. Sicer bi človek mislil, da je abecede kovati ne¬ hvaležno delo, ker je že stari Schlozer rekel, da se ljudje novih črk bolj boje, nego novega davka. A naš krasni in divni Lipe, ki je že leta 1871. prepeval v »Spomladanskem cvetju« Po plačil sem v Oraču španciral In žlahtne cigare kadil . . . ter s pesmimi svojimi doslej dokazal, da se mu ni bati niti Stritarja, niti Gregorčiča — (da molčim o Levstiku, ki je v svojih pesmih samo »hlapec svoje filologije«) — in da se more meriti ž njim edini Prešeren: naš prijatelj Lipe se ni ustrašil niti Schlozerjevega izreka, niti Danjkove in Me¬ telkove usode, ampak je šel pogumno kovat nove črke! Stric, že zadnjič sem Vam pisal, da hoče Lipe imeti v slovenskem jeziku devet novih vo¬ kalov, med katere je uvrstil tudi lj in n j. A komaj sem Vam odposlal zadnje pismo, že mi pride v roke zadnja številka »Ljudskega Glasa«. Oh, stric, stric, ako je Lipe s svojo nebeško- lepo pesmijo: „Kaj nuca mi ta pušelc, K’ se hitro posuši . . .“ v Žakelj dejal vse pesnike naše, izimši edinega Prešerna, kako daleč je z najnovejšim alfabetom 223 svojim prekosil našega Šumana in Janežiča, našega Navratila in Cigaleta, našega Levstika in Miklošiča! Stric, ne devet, ampak celih devet in dvajset vokalov potrebuje naš Haderlap za slovenski jezik. Dozdaj smo pisali s 25 črkami, Lipe jih hoče imeti celih 50, dasi je bil celo Metelko z 32 črkami zadovoljen! In teh svojih abecednih iznajdeb ni posnel iz nobene knjige, ampak »izumel« jih je po svoji pameti! Kadar vstajajo po kmetih preroki in novo- šegni puščavniki, tudi pravijo, da niso ničesa študirali, ampak, da se jim je mati Božja pri¬ kazala za tem in onim grmom ter jim navdihnila glavo in srce z božjim razsvetljenjem. Bog si ga vedi, kdo se je prikazal našemu Lipetu, da je mogel »izumiti« tak alfabet? Hvalo smo dolžni novemu abecednemu preroku, da je takoj na 55. strani svojega potr¬ pežljivega papirnatega »Ljudskega Glasa« natisnil sonet s svojim novoizumljenim pravopisom. V tem sonetu pravi Lipe: Iz sain meglienih zeamlja vsa ustaeja, V jasneiji luči mane si o£y . . . Stric, pomislite, ako si celo zemlja mane oči zaradi tega čudovitega alfabeta Haderlapovega, kako lepo se bomo pačili šele mi in naši otroci, čitajoči novo razširjene in sklopljene, najorovane in pojorovane, najotovane in pojo- tovane, najerovane in pojerovane, posuhadobni- kovane in nahaderlipelapovane — črke. 224 Oh, večni Bog si ga bodi zahvaljen, da je gospod Haderlap pred svoja jezikoslovna pisma zapisal: »Ponatis prepovedan«. Zdaj, zdaj šele se lehko oddahneva, striček moj dragi! V. Stric, zanemaril sem Vas nekoliko, pa ne jezite se! Opravila imam preveč. Vi ste svojo pšenico že zdavnaj skozi parne stroje porinili, mi jo pa stoprv mlatimo; Vi se za otavo ne brigate, mi pa iz preplavljenih senožeti pobiramo bilko za bilko; blatna, umazana je trava, pa kaj hočemo, tudi taka mora na hlev. Poleg tega sem pa tudi že puško snel s klina; prepelice in jerebice so že zdavnaj godne, in tuintam v močvirju se pokaže kaka račja tolpa. Tako mi čas hiti! Vtem pa se mi je nabralo toliko gradiva, pripravnega pismu za Vas, da nocoj, ko Vam pošiljam te vrste, v istini ne vem, kje bi pričel, niti kaj bi Vam izbral iz te sodrge. Marsikaj dobrega so mi odnesli že moji kolegi pod črto, in s skrbnim očesom sem gledal dan za dnevom v te predale, če mi še kaj boljšega ostane: meni namreč in Vam, striček, tako »pour la bonne bouche«. In res, kolegi so jako vljudni, bi dejal — šarmantni; pustili so nama najmastnejši cmok v vsej sodrgi. Seveda, nekoliko historične pra¬ vice imava midva že do tega, kar nama je za danes ostalo, toliko pravice namreč, kolikor je 225 15 ima klošč do tiste pike v mehki človeški koži, kamor je zasadil svoj rilec. Dokler tiči prvi tamkaj, drugi svojega ne more na isto mesto zasaditi. Ker so pa nekateri ljudje tako okorni v svojih možganih, da si v primerah »tertium comparationis« ne mogo takoj tolmačiti, omenjam že na tem mestu, da navedena mehka koža ne spada v ta »tertium«; kajti tista, katero midva gladiva in drgneva, tista koža je trda in hrapava ko hrastova skorja. Jaz bi dejal, da bode prej mojih pisem konec, nego bo ta strojba gotova j a bodisi, kakor hoče; nekaterim coklje služijo, drugim pa copate. Pomislite, stric, najina korespondenca postaja imenitna. Iz prvega je lopnil Lipe v »Ljudskem Glasu« po Vašem Bolhoberu ter dejal s solznim očesom, da nimam srca, ker se tako neusmiljeno smejem njegovemu »noivemu pravopysu«! No, mož ima prav, smejali smo se mu dovolj, in ker je v zadnjem »Ljudskem Glasu« obljubil, da hoče za zdaj mirovati ter »zavoil ljubega mirue rajši suoi pravopys v posiebni knyžici na svietlo dait«, zatorej počakajva te knjižice; in če tu pod črto v veliki gneči, ki se nama ponuja, zadeneva slučajno dbenj, nama Lipe tudi ne bo zameril. Saj on je v istini pošten mož, poleg vsega svo¬ jega »pravopysa«, in jaz sem uverjen, da, ko bi ga kdo tudi prepričal, da se bodo Slovenci še petsto let po njegovi smrti tej njegovi »iznaidbi« smejali, vendar bi on svojega imena »Filip« 226 nikdar ne preustrojil v »Philipp«! [n če bi bil krščen na ime sv. Janeza, imenoval bi se on vedno Janez ali Ivan ali Janko, nikdar pa ne »Johann«! To je narodna poštenost, stric! Kaj ne? Dejal sem gori, da se nama kar ponujajo tukajle pod črto; glejte, tu sem mislil drugega, ki je vrgel debel kamen za Vašim Bolhoberom. Ta mož je nekak doktor, — jaz mislim, da doktor filozofije, zakaj juristi in zdravniki doktorji so navadno malo bolj elegantni v svojih izrazih, če se med seboj ne pulijo, — torej nekov doktor Jaka Šket, profesor »irgendwo in Klagen- furth«. Ta je sprožil celo skalo na mč, ki nisem filozof, in za njo se je še sam zavalil — tja, kamor se je zavalila njegova robata, groba skala, namreč v vodo! Preljubi striček, sem li kdaj temu človeku kaj žalega storil ? Vi ga še ne poznate in v Ameriki njegovega imena tudi še niste čuli — v mojih pismih ga pa tudi niste čitali. Ogenj »Kresove« modrosti pa tudi še ni prisvetil do Amerike, in ko bi tudi bil, vendar bi imena doktorja Jakoba Šketa ne čitali nikjer drugod, ko na za¬ vitku »Kresovem«; zakaj mož, ki je prevzel »težavni posel« uredovanja »Kresovega«, se jako boji belega dne in kakor »der grosse Schweiger« v Berolinu niti v svojem listu ne da — nobene od sebe. Stoprv te dni — po dvajsetmesečnem molčanju in premišljevanju dčtznii je od sebe 227 15 * svoj »chef- d’ oe-uvre«, neko poslanico brez adrese, katera v polusedmih vrstah obseza samo dvanajst psovk! Stric, tantae mollis erat!... In v tej brezadresni poslanici se ta »poskoči- žabica« za menoj zaganja; norčevati se hoče iz mojega poštenega, starega imena, dasi ga on, preslavni slovničar celovški, niti sklanjati ne zna, ker ne vč, da moj genitiv slove Bolhobera, a ne Bolhoberja; kriči za menoj, da sem »Hanswurst«, kar zopet kaže njegovo celovško naivnost, zakaj že znani ljubljanski nemškutar, pokojni nadlaj- tenant K . r . . . . r je trdil, da »Hanswurst« se pravi slovenski »Janez ali pa — Janko Klo¬ basa«; trdi potem, da sem ud »zloglasne pisačje svojati ljubljanske«; pita me s »steklišem« in pravi, da smo mi »neotesana drhal«, mi ljub¬ ljanski »pisači« in da bi si »svojo pisateljsko čast oskrunil, ko bi se s to neotesano drhaljo hotel puliti!« In to vse v polusedmih vrstah! Stric, to je pač klasična preciznost v psovanju, vredna dvajsetmesečnega molčanja in premišlje¬ vanja! Kako pač pravi Mefisto? »Dies ist die Art mit Hexen umzugehen!« Se li še spominjate prvega mojega pisma ( striček dragi? Dejal sem, da bodeva tako z vrha doli gledala v to mrgolenje, na to mravljišče pod nama, in tako je bilo tudi, in tako bode! Pa eden mravljinec mi je zlezel sedaj čez črevelj na hlače, in tam prijemlje s svojimi rožički za mehko volno in rije z zadnjim koncem vanjo. Jaz rad 228 gledam v mravljinčje gnezdo, pa na hlačah ne maram nobenega mravljinca. Uprl bom svoj ka- zavec ob palec, ga nastavil pred tega jeznoritega mravljinca ter tako napetega izpustil; vsled te skrpuše bo menda izprevidel, da to niso tla zanj — moje hlače namreč. Pa pardon, stric! Vi vprašate gotovo, kje se je ta liliputanec tako razkoračil? V »Kresu«, kateremu so že mnogo¬ krat pristaši »ljubljanske pisačje svojati« plamen podnetiii, kateremu pa navadno na »kubikmetre« dolaga mokra polena, nasekana v temnih svojih duševnih gozdih naš slavni Johann, alias — Janko Pajk. Ženitnega Pajkovega pisma še nisem videl, in torej ne vem, ali je tam pogojeno edinstvo premoženja Johannovega in Pavlininega, ali ne; zatorej tudi o omenjenih polenih le toliko govorim kolikor sem o njih uverjen, da jih je sekal Johann sam zase; zakaj Pavlina, ljubi striček, to je spe¬ cialiteta Spectabilisova, Johann je pa — moj. Nevoščljiv sem mu sicer, temu svojemu kolegu Spectabilisu, kolegu tu pod črto in kolegu v tisti grdi drhali, ki naju je vanjo pomašilo »Kresovo« uredništvo. Ko bi ta Spectabilis ne bil že pri Pavlini zapisan, recimo intabuliran, na prvo mesto z »roko in srcem,« potem bi jaz pospešil svoj korak ter silil tja. Prišel bi sigurno ob uri, s katero se pričenja prelepa Pavlinina povest »Mačeha« v letošnjem »Kresil'« (pag 13.); ob »uri, v katerej si izbere petelin svoje ležišče med svojima najdebelejšima piščetoma.« 229 Jaz sem realist, a tako daleč ves moj rea¬ lizem ne sega, da bi bil kdaj za svoje pisateljske namene preštudiral ter prišel do spoznanja, da je naš domači petelinček tak gourmand, da si izbira ležišče (Lipe bi pisal ležixe) med svojima najdebelejšima piščetoma. Petelin kadar spi, ne leži, in piščeta se obnašajo tudi tako dostojno, da spijo pri materi, pri koklji. Na našem dvorišču smo imeli že mnogo petelinov in kokoši, piščet pa tudi; a nikdar nisem zapazil, da bi bil petelin razločeval med debelimi in suhimi kokošmi; vse mu je bilo eno kakor ajdova ali ovsena zrna. Za piščeta se ni brigal, za jarčicami pak je včasi pogledoval. Pa — stojva, stric! to je Specialiteta mojega kolega Spectabilisa, njemu prepustiva daljša preiskovanja. Najin je le ta ljubeznivi Jo- hanček — Johandl! Ker je ta mož tako imeniten, — seveda le danes, — da ga ne moreva obravnati poleg drugih, nego mu morava posvetiti posebno poglavje, po¬ sebno pismo, zato si ga hočeva ohraniti za prihodnjič. Striček! Ne s cepcem, ne z batino, kakor je dejal dohtar Jaka v »Kresu«, nego samo s šibo ga bova obdelovala. Johann se je nerodno vedel, Johann je bil aroganten, in za Johanna ni drugega mazila nego šiba. Do prihodnjič torej Vaš Bolhober. v v 230 Vieux Saxe. I. 5 tara mati jo je skrbno varovala, in ko je prišla mlada gospodinja v hišo, jo je hra¬ nila itak za posebne priložnosti: ono staro posodo iz saksonskega porcelana, ploščke, skledice in sklede, čašice in stojala. Huda ura je bila v hiši, ako je nerodna roka zakrivila, da se je zdrobilo eno ali drugo teh čislanih orodij. Poznate ga vsi, ta stari meissenski porcelan —- one bele, zveneče ploščke ž njihovimi enakomernimi, recimo: lapi- darnimi risarijami in nerodnimi cveticami, šopki in lističi — vse v zatemneli, modri barvi. Daši jih je muhasta in nepreračunljiva šega in navada izpodrivala in morda izpreminjevaia, — barve — modre namreč in modrega značaja jim ni mogla vzeti ali predrugačiti, in dandanes je slava in vrednost njihova tem večja, kolikor več štejejo let od svojega prerojenja v ognju. In šega je pač muhasta; letošnjo zimo si je izmislila novo šalo: one modre risarije in črte na belem saksonskem porcelanu so bile predmet nove njene razposajenosti, in dandanes jih vidimo povsod — na papirju in na lesu, na pahljačah in ovratnikih, na tobačnicah in na 231 ženskem krilu, po stenah in mizah — kamor¬ koli človek pogleda v modernem salonu! In to se imenuje — Vieux Saxc, — in imenovalo, kupovalo in iskalo se bo, dokler si nestanovitna šega druge burke ne izmisli. In tudi listkar mora za šego, kamor ga vodi! Njenim in njegovim proizvodom je kratko živ¬ ljenje dano —• njegovim le en dan, ako mu sreča in urednikova volja ne privošči praznika aii nedelje, ko miruje tiskarna ter je radovedni čitatelj prisiljen v ponedeljek zopet čitati list, katerega se je naveličal že v nedeljo. Vieux Saxe — naj bo torej! Izkusil bom risati, črtati, slikati, toda vse le — »modro« — kakor je Vieux Saxe. In ko bi bila časi kaka črta predebela, druga pa pretenka, pomislite, da rišem in pišem na mehko ilovico, kateri je treba v ogenj, da postane trda in zveneča ko steklo. Toda — zgrešil bi bil skoro pot. O pravem času me je še opozoril zadnji znani telegram predsednika dunajske »Slovenije«, poslan »Slo¬ vencu«, in ta brzojavka me je jako prijetno iznenadila. Izprevidel sem namreč, da so se naši mladi rojaki na Dunaju resno poprijeli dela — študiranja, in ker nekateri juristi med njimi do sedaj morda še niso imeli prilike, srečati se s kakim paragrafom ali s kako postavo, katera se tiče občnih, bodisi državljanskih ali katerihkoli pravic, lotili so se svojih postav: namreč pravil lastnega društva »Slovenije«. Te sedaj tolmačijo, 232 in kakor je med učenjaki pravilno, ločili so se v dve stranki. Stvar je imenitna, in če bode kdaj pisal naš najmlajši odvetnik zgodovino slo¬ venskega pravnega razvitka, gotovo ne bode pozabil teh važnih razprav, ki se vršč sedaj na Dunaju pri Dreherju ali pri »Tropperju« — (smo dejali časi, sedaj je pa baje druga firma) — o potrebi dveh tretjin glasov. Čudno se mi pri tem učenjaškem boju edino to vidi, da filologi in filozofi zmagujejo — stare juriste — »pomahane glave«, kakor smo jim rekli ob svojem času, ali »stare bajte«, kakor pravijo sedaj. V Gradcu pa niso tako bojeviti! Seveda »Triglav« tudi nima toliko častnih članov, kakor dunajska »Slovenija«. Zadnji je bil pri »Triglavu« menda dr. Janez Bleiweis, in ta spi mirno smrtno spanje — blagor mu ! A častni člani dunajske »Slovenije« so milovanja vredni: nad njimi visi Damoklejev meč »izobčenja« ali »izbacnenja«, kakor je nekdo enkrat predlagal, in vležejo se morda zvečer k počitku kot častni člani, a drugo jutro jim pri¬ nese brzojavka vest, da so »izbacnjeni« bili okoli — polnoči. Pa gospodje naj se tolažijo, potisnjeni bodo v lepo družbo: Razlagu, Tomanu in drugim se je tako in enako godilo, in jaz sem bil tudi poleg, ko smo glasovali — »in celo nekemu radi¬ kalnemu doktorju je bilo enkrat izobčenje zažu- gano, tedaj ko je sedel med dvema stoloma in 233 ga je dunajski Klič v rajnem »Pavlihu« tako idealno karikiral — pardon — naslikal. Tedaj pa še ni bil tako radikalen, kakor je dandanes. »Dohtar** se ne ustraši nobenega, če ni močnejši od njega,« piše »Pavliha« v poročilu o trebanjski volitvi ter nadaljuje: »Dohtar** se je od straha za levim ušesom praskal, ko mu je dohtar Rčzglas molil Klajbosovo pismo, potler je pa rekel: boljši je drži ga, kakor 16 vi ga. Dajte pero in tinto! Kakor se je to zgodilo, pa je zmagovalec zmagan poččnil med dva stola; on je tžl na občjeh sedčt, in zdaj nejma nobe¬ nega pod sebbj.« Med dvema stoloma — to je bridka pa jako pogosta nezgoda; endemična je večidel, le ob času volitev postane epidemična. Lansko leto je zahtevala mnogo žrtev in ena je bil tudi naš slovenski — Schonerer. Na svidenje! II. Schonerer! To je bila pred tednom zadnja naša beseda, kaj čuda, ako tam pričnemo, kjer smo nehali, zlasti ker smo vzbudili čitateljevo pozornost tembolj, ko smo postavili pred ono ime še: »naš slovenski«. Iz srca radi bi nadalje¬ vali predmet, ki se nam je vsilil v pero, ko bi nam bilo dovoljeno segati po drugih barvah, nego po edini »modri«, katera znači vieu.v saxe. »Na svidenje!« smo klicali glasno, pa mislili smo si — »toda drugod, pod drugo zastavo!« 234 Da bi si pač naši učeni literarni zgodo¬ vinarji in slovenski kritiki — ti so najhujši — izvolili tudi enak prapor! Koliko nepotrebne tinte bi se doma v učenjaških sobah prav v tintnikih posušilo, in svet, veliki strmeči svet čitateljev, bi si ohranil one idealne pojmove o pisateljih in učenjakih, ki jih kažejo fantaziji bravčevi vedno le v resnem nagubanem licu, polnim globokih vzornih misli ter še ne puste soditi nam, da oni možje zajtrkvajo, obedvajo ali večerjajo kakor drugi navadni ljudje. Kazali bi se, kakor je tudi naravno, vedno v zornem blišču svojega divnega duha, ki pozna in preseže in nadvlada vse od dna zemlje do vrh neba. Poznal sem gospodično, ki se je tresla kakor trepetlika v večernem pišu, ko so ji predstavili znanega pisatelja; pa ko je bila še isti večer slučajno navzoča pri prepiru, ki ga je omenjeni pisatelj imel z drugim tek¬ mecem učenjakom, je splaval njen vzor po vodi, in odslej se niti zmenila ni, ko se ji predsta¬ vili še glasovitejšega poeta nego je bil prvi. Tako so pisatelji, pesniki in učenjaki sami krivi, ako stopajo z Olimpa dol med nas navadne zemljake ter se nam kažejo v — naši podobi. Kje ostajejo, kam ginejo potem vsi — vzori? Tako sta se v zadnjem času sprijela dva slovstvena kritika naša zaradi — slovenskih protestantovskih pisateljev pa modra sta vsaj v tem, da nihče njiju ne izdaje svojega imena. Imena izdajati je grda navada; najgrša — ako 235 je tajnost njihova izročena golemu zaupanju. Koristno pa ni onemu, kateri nosi lastno ime kot zaščit pred seboj; lepo ni skrivati se za drugo — a največja umetelnost je nališpati se s tujim blagom, zasloveti po svetu — potem pa, ko oskubljeni stojimo pred občinstvom kakor puran v ponvi, izpovedati in zatrjevati, da smo nedolžni. Na zadnji Sokolovi maškaradi je dejal nekov dovtipen domino mlademu doktorju, ki ga je neprenehoma zalezoval: »Ti si za manoj kakor »senca«!« In doktor —• mlad jurist seveda — ki je bil v zadnjih dnevih bral nekoliko pod¬ listkov v tržaški »Edinosti«, je zahteval v prvi jezi od rediteljev večera, naj se oni domino odpravi iz dvorane, ker rabi nedostojne izraze. Ime »senca« je postalo tako razžaljivo kakor »nemškutar«. Pa doktor se je še pred pepelnico potolažil, in videli smo ga okoli polnoči pustnega torka v kotu gori poleg godbe sedeti in ljubez¬ nivo kramljati z onim zlobnim dominom. Morda sta si tedaj oba želela nekoliko — sence. Da, da, — senca! Srečen oni, katerega kri je tako mrzla, tako mirna, da mu noben sovražen žarek ni vstanu končati »sence hladnega miš¬ ljenja«, v kateri je našel varnega zavetja. Pa koliko je takih mož? Nam navadnim zemljanom z našimi nemir¬ nimi, razburjenimi živci — z jezo in ljubeznijo, prijateljstvom in sovraštvom — z vsem v eni vreči, nam ni do mirnega, hladnega življenja in 236 mišljenja. Burno stopamo naprej, odpravljamo in razmotavamo zapreke — če jih zmoremo, upognemo in klanjamo se jim, če nas premagajo; — oh, ta nevredna slabost človeška! Kakor senca, 16že — stojva, stojva, za božjo voljo! Zunaj brije burja, in sneg pokriva ulice in trge, in okoli mesta vse širno, krasno ljubljan¬ sko polje! Peči kurimo z zadnjimi ostanki lesa in prembga, — saj smo se 2e nadejali, da je sv. Matija, »ki led razbija«, v istini ubil in pre¬ podil zimo — pa »sušeč ima rep zavit«. Zima je zopet tu, in skozi goste, temnosive oblake ne prodre solnčni žarek. In mi naj bi venomer govorili o senci in iskali sence? Ne — ne, po jasnem solncu, po gorkih njegovih, oživljajočih žarkih hrepenč naša srca, in zaukali bomo veselja, ko bodemo v malo dneh ugledali in pozdravljali zunaj na solnčnem bregu prvo tro¬ bentico: — pozdravljena bodi, primula veris! lil. „Kaj pa je storiti bolniku?" — Tega vam ne morem razodeti; jaz vem, da imamo dobra zdra¬ vila; a — da so zdravniki tudi dobri — tega ne vem. Le Sage, „Šepasti vrag". Burja piše in tuli po- naših pokrajinah; snežilo bode morda zopet, in mokro, mrzlo čobodro bodemo gazili nekoliko dni; potem pa bo zrak 237 zopet čist in zdrav, in oko naše bo z veseljem iskalo blesteče vrhunce gorenjskih orjakov, ko bodemo pohajkovali iz bele Ljubljane po ravni cesti na severno stran. Ako tudi treba — po blatu in sneženi čobodri — noga naj stopi kamor¬ koli, naj brcne kogarkoli doli v blatu pri tleh — da le dišemo prosti, čisti zrak, in da naše oko more zreti v jasno, širno obzorje. In Vi, milostiva gospa, ki so Vam namenjene današnje vrstice, Vi sodite, da je to lehko: tako odzgoraj doli gledati golazen v blatu in prahu, tako prav v mravljinčje gnezdo — ne da bi se človeka polastila želja, podrezati malo s šibo — naj si bo že leskova ali brezova — v to mezgo- lenje pod nogami? Mi smo slabi, in odkar je kerub z ognjenim mečem zatvoril našemu pra¬ dedu vrata v raj, od tedaj smo tudi proti svoji volji primorani laziti in gaziti v potu svojega lica po prahu in blatu. Časih se nas polasti pogum, ali recimo strast, in vzpenjamo se kvišku, tu primemo enega za ušesa ter mu jih tresemo in navijamo, tam sunemo drugega s petd, da se preobrne in prekopicne, pa naposled —; gospa, slabi smo — „Das ewig Weibliche zieht uns hinan“ —, sicer pa se pogreznemo in udušimo. Povprašali ste me zadnjič o narodnih bolez¬ nih, ki se prikazujejo časih tako akutno, da nam je misliti, da ga jim ni zdravnika in ne zdravila. 238 Kako bi Vam odgovoril drugače nego z bese¬ dami, ki jih je govoril diable boiteux svojemu učencu, in ki sem jih postavil na čelo današnjemu pismu? Vprašanje Vaše, in — dovolite mi — temni žar Vaših lepih oči — vse to je storilo, da Vam morem pisati danes tako — lehko, tako prosto, in če hočete — tako razposajeno! »Vzroke njihovih dejanj in njihove najskrivnejše misli Vam bom razodel«, pravi diable boitenx, in tudi meni je danes, kakor bi sedel z Asmodejem na stolpu San Salvador ter tako »odzgoraj doli« zrl v mravljišče pod seboj. »Že leze, leze slinasti polž,« takd je klical pred dobrim tednom — polž, ki v istini leze ob mravljišču; klical je to, ugledavši me stoječega poleg s šibo v roki ter je potegnil takoj svoje rožičke varno v lupino. Le-ta polž leze že par tednov tam, toda daleč še ni prišel; rožičke svoje po malem kaže — naj jih! Do sedaj še niso veliki, in rožičkov sploh nihče ne ljubi — razen istih, ki v družbi z medom in tržaškimi figami pomenijo — »tri sladke besede«. Pobrati sem hotel polža ter postaviti ga na bližnji plot, toda domislil sem se, da bode kakor njegov očak tudi čez sedem let, ako dospe na vrhunec, še vedno prezgodaj prišel. In on mora preko mravljišča! Verujte mi — mravlje ga bodo požrle! Haha! Glejte, glejte na.,drugi strani, kakšen smešen prizor! Tatu so baje prijeli — ka-li? Da, da, istina je! Mravlja — rdečka se je priplazila 239 iz temne sence jesenovega trohlega štora — spoznali bi je ne bili, toda korak njen jo je izdal; mravlje imajo dober sluh. In sedaj se vrši sod- nijska obravnava — pred porotniki seveda. Poslu- šavci so se razdelili v dve stranki; zatoženi tat pa je rdečka izpod jesenovega štora; gorjanska gozdna rdečka ni — poljanske »sorte« je — in te najhujše kradejo — ne, ne — pikajo — kakor uči v svoji »Mravlji« najučenejši prirodopisni pisatelj slovenski. Dokazali so ji, da je kradla in kje je kradla. Sedaj se pa zagovarja. Kako? Kakor oni pekovski pomagač, ki je vsak dan nosil poln koš kruha na prodaj, pa vselej dve »žemlji« snedel, a denar za druge vestno vselej odštel. »Jaz bi bil lehko še več pojedel,« je kričal, »kaj pa je to dve »žemlji«, ko sem bil potreben? Jaz sem le jedel, a ne kradel.« In tako tudi rdečka jesenova: »Koliko sem jaz dobrega nanosila, »začenši od 4. decembra 1883. noter do 29. januvarja 1884 (inclusivej, in Vi mi očitate samo to, kar je »od 24. decembra 1883 do 9. januvarja 1884,« eno »žemljo« vsak dan — češ, da je ukradena! Ali ne veste, koliko dobrega Vam vedno prinašam — dobro je, če bi bilo tudi ukradeno; saj le Vam mravljincem prinašam, in naš prvi prirodopisni pisatelj trdi, — da me sužnje rdečke največ storimo za vas.« Tako beseduje tatica. Toda argumentacija taka ji ne koristi. Ako vidi, da ji tak odgovor ne pomaga nič, povzame besedo: 240 »Saj jaz nisem rdečka iz »jesenove sence«, oni sosed mi bo to pritrdil, saj sva še v četrtek 21 ega svečana govorila o tem očitanju« in oni četrtek sem jaz daleč, daleč od tu, tam blizu »velike vode« razposajenim mladičem ubijala zemljepisje in zgodovino v iredentovske butice.« Rdečka je bila postala sila zgovorna. Porotniki in poslušavci so zmajevali glave, in videti je bilo, da je mnogim povšeči ta zagovor. Toda sedaj se vzdigne od druge strani nova priča, nov tožnik. »Prijatelj — kolega, ti se lažeš kakor si dolg in širok. Se li ne spominjaš, da si že v listu »Mravljincu«, ki ga je izdajal naš sosed Einšpieler (mravlje imajo čudna imena*) v sosednjem severnem mravljišču — da si že tedaj tam zabavljal ter prodajal slabo tvarino. Neki »Prodovski«, — o ti rdečka, ki laziš tako rada po prodju, podoben je tebi tako, kakor mravljinčje jajce drugemu mravljinčjemu — našemu, — in vsak razsodni mravljinec te bo spoznal ,po besedi. Tamo si zabavljal svojemu učitelju Melzerju, nedolžni Marušičevi »Domo¬ vini« in kmalu potem si se oglasil v našem mravljišču, in sicer v »Mravljinčjem Radikalcu« ter dejal, da je »Domovina« — lucus a non lucendo. In danes o tebi učenjaku lehko govo¬ rimo, da si ti lucus a non lucendo. Bog vedi koliko si še ukradel, pa te ne moremo zaslediti.« *) Opomba stavčeva. 241 16 Stvar je nevarna postala. Mravlja rdečka se mi je smilila, in ker sem ji bil že pred leti enkrat kolec pomolil, da je mogla splezati čez jarek, sem storil tudi sedaj tako. S svojo bre- zovko sem jo bacnil iz sodišča, tja v stran na blatni kolovoz, in tam se sedaj valja in oteplje ter išče varnega zavetja, če tudi v blatu, da je le — varno. V trenotku, ko sem bil to podlo stvarco rešil, se prikaže iz kupa debel, trebušnjat mrav¬ ljinec. Na eni nogi je imel okoren črevelj, na drugi je bil bos. »Bežite,« je kričal »ali hočete, — da bom popolnem bos? Enega sem že brcnil, da sem črevelj izgubil — ali hoče še kdo drugi tudi enega odnesti?« — Gospa — beživa! In tekel sem res! Na ovinku sem se pač še enkrat ozrl ter videl, da so razkoračenemu, debelemu mravljincu prinesli — buteljo, menda — šampanjca, ka-li, da se je potolažil, kakor baje Ivan Grozni. Oprostite, milostiva, da kažem Vašim lepim očem take prizore, pa »dobra zdravila poznam, a dobrih zdravnikov — ne,« pravi diable boiteux. 242 IV. Ak’ pa po črki boljša jed ne bode, in zavolj črke ne trpi nič škode, obhaja taka misel nas Slovence, da pravdajo se ti možje mor’biti, za kar so se nekdanji Abderiti v sloveči pravdi od oslove sence. Prešeren. Skoro me je mikalo, danes zopet nadalje¬ vati svoje prirodoslovske študije, ki so se zadnjič sukale o živalih nižje vrste. Le-te so, ker se njihovo delovanje in življenje skriva navadno našim očesom, tembolj zanimive nego premišlje¬ vanja, katerim predmet so animalia vertebrata. Toda oni »abderitski osel«, s čigar senco se je indentificiral — stojte, čigar senco je podlistkar, stat nominis umbra, v svoji pohlevnosti in poniž¬ nosti — svojo imenoval — tisti »abderitski osel« me je s svojo hlapčevsko ponižnostjo toliko osupnil, da ne morem naprej. Pretipal bi mu bil »srce in obisti« — in morebiti še kaj — tujega našel ter pokazal ga v pravi njegovi podobi; toda ker se je sam tako hitro legitimiral in povedal svoje pravo ime — čemu bi torej še iskali — poljskega tatu v našem zelniku? Vizitnice res ni pustil, toda podpisal se je, in nič ne dč — četudi s kopitom. Saj tam v Višnji gori — oprostite, priro- doslovju se ne morem izogniti — tam so se baje tudi pravdali za senco, toda za — kozlovo. 243 16 * in ker je bilo le dokazano, da je kozlova senca padla v tožnikov zelnik, so sklenili modri Višnjani, oziroma njihov mestni sodec, da se mora dotični kozel po lastni njegovi senci — pretepsti. In ker je tedaj, kakor pripoveduje kronist, nekoliko tednov deževalo in nebo oblačno bilo, tako da je vsak zaman po dnevi svoje sence iskal, so hranili zatoženega kozla in njegovo senco v zaporu na mestne troške, dokler ni posijalo zopet prijazno solnce nad Stehanom, in potem se je krasnega popoldne vršila eksekucija. Kozel je bil do dobrega po svoji senci tepen. Morda jih je dobil tudi nekoliko po rebrih, toda te niso bile v sodbi in ne v zapisniku. To se je tam godilo, kjer imajo tudi gla- sovitega polža priklenjenega. Pa ne onega, o katerem sem zadnjič pravil, da hoče preko mrav¬ ljišča. Oni še vedno leze in leze ter pomalem rožičke svoje kaže. Pomalem, ker bi bil rad — gospod v mravljišču, in je toliko prebrisan, da vč, da ni zdravo prezgodaj vse rožičke pokazati. In ko bi jih tudi — pobodel ne bode nikogar ž njimi; voljo ima dobro, toda lupina in vse drugo — vse je slabo, slabo — slinasto, oj slinasto, in le to se ga prijemlje, kar sam — oslini in obleze. V Višnji gori so njegovega očaka — priklenili na povelje mestnega župana — kaj se bo pa z vnukom zgodilo na mravljišču — tega ne znamo; le to se nam vidi, da ga za župana menda ne bodo izvolili. 244 Gospa — odpustite, da se nisem še obrnil do Vas! Pa prav sedaj sem se domislil našega Prešerna, in nekaj poetičnega me je obšlo, in potem ste bili prva misel moja — Vi. Spominjate se še krasnega soneta našega »mojstra pevcev«, — (tudi »polž« je časih pel — pravijo, toda — kako?), katerega konec sem gori napisal: Ak’ pa po črki boljša jed ne bode, in zavolj črke ne trpi nič škode, — obhaja taka misel nas Slovence, da ne bodemo nič boljše pečenke in nič bolj mastnih klobas in klobasic iz ljubljanske mestne klavnice dobili in použili, ako se »klavnični regulativ« izd& samo v slovenskem, ali pa samo v nemškem, ali pa zaradi ravnopravnosti sloven¬ skih in nemških želodcev v obeh jezikih. Jaz stavim, da zaradi tega, naj se ukrene tako ali ovako, meso ne bo cenejše, in beefsteak v gostilni ne večji. Jaz skromni podlistkar, ki se ne brigam za to, kar se godi tam gori visoko nad menoj, nad črto — ki je odprta le izvoljenim, — tudi ne umejem, kako more biti vprašanje, ali se izda klavniški red nemški ali slovenski, ali utrak- vistični —■ vitalno za nas! Meso in klobasice — to je res vitalno, in da bi vse to naši gospodje mesarji potem ceneje dajali, ako jim slovenski paragraf svojo šibo kaže — potem bi bilo tudi ono vprašanje vitalno. Klavnični red je vita¬ len gledč volov in bikov, prašičev in kozlov, ki pridejo v njegov krog, in tako ga gospod 245 poročevavec v mestnem zboru, ko je rabil ta izraz, vendar ni hotel tolmačiti.. In če se domislimo dragega mesa, majhnih, premajhnih klobasic in še manjših »karmenateijcev«, potem se nam pač zazdi, — kakd pač poje Prešeren? Da pravdajo se ti možje mor’biti, za kar so se nekdanji Abderiti v sloveči pravdi od oslove sence. In li veste, gospa, kako pričenja naš moj¬ ster pevcev takoj sledeči sonet? »Ne bod’mo šalobarde!« V. Pred menoj leži parte, slovensko parte, ki s suhimi besedami oznanja smrt moža, starčka, čigar ime je nekdaj, pred mnogo, mnogo leti donelo in zvonelo po naši širni slovenski domovini, katerega pa mladi, burni, le naprej in le naprej hiteči in po novem hrepeneči naraščaj skoro da ni — pozabil. V šolah, pred katedrom čuje se še časi: „Ko trombe glas, ko zvon doni od vrlega moža spomin," — ali pa konec one lepe, če tudi ne izvirne legende: „ln amen, amen, amen iz dola zagromi." Tam ga še deklamujejo, tam se še na pamet učijo prestave njegove, a drugi naš svet ne bere njegovih del. Zaljubljeni mladeniči darujejo Pre¬ šerna in Jenka svojim izvoljenim; ženini naročajo z zlatom obrezanega Stritarja in Gregorčiča za 246 svoje neveste — Koseskega dela pa počivajo v mnogih iztisih v Matičnem arhivu, ali pa v zaprašenih knjižnih omarah po farovžih in kap- lanijah in po pozabljenih knjižnih predalih drugih Matičnih udov. In vendar je ni v našem lepem slovstvu tako krepke, tako jedrnate besede, kakor jo je pel, kakor jo je zapisal vprav Jovan Vesel- Koseski: »Hrast se omaja in lirib, zvestoba Slovenca ne gane!" in ona, ki jo je treba zlasti dandanes tako gorko ponavljati: »Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti!" ime njegovo bo zapisano ostalo v zgodovini naši, pa kdo bode tajil, da se ga že dandanes ob rakvi njegovi spominja skorole še — zgodovina. In še nekaj bridkega me presune, ko se oziram na to skromno slovensko parte — — kako je pač pel Vodnik? „Ne hčere, ne sina po meni ne bo" — a tukaj — tukaj so, pa kdo ve, kdo zna, da so naši ! Pa — proč s takimi spomini 1 Da, da proč s tem! Izpotikal bi se morda kdo nad tem, ker ljudje tako radi pozabijo, da tu doli pod črto veljajo drugi zakoni, druge po¬ stave nego tam gori nad črto; tu doli se človek rad smeje, tem rajši, ako ifha nad črto povoda dovolj jeziti ali jokati se. Seveda — smeh tu doli pa onega, komur velja, bolj boli in peče, 247 nego tisoč resnih in krepkih udarcev tam gori, in kdor je tako naiven, da se ne prime starega, vedno veljavnega in koristnega pravila, da je treba z »volkovi tuliti«, ako človek med nje pade, tisti je tembolj — smešen. In taki smešnosti je v svoji naravni in mladostni naivnosti zapadel naš »sotrudnik« — pardbn, naš »nasprotnik« — ah, Bog nas varuj, tudi to ne, — naš — bodimo vljudni, kjer ni treba, da bi ga lasali, — torej naš — kolega, žurnalistični kolega, ki nam vsak četrtek popoldne prinaša pravi »pčle-mele« du¬ ševne hrane, ter nas zaspane Slovence budi na dan: Slovan na dan! Naročniki v Ljubljani in po deželi dobijo ga prav v petek obenem z »Zgodnjo Danico«, in dejal bi da pri tem izhajanju ni deloval edin zloben slučaj — kajti duševni post v petek je tako koristen kakor telesni post. In »polž« v petek tudi ni prepovedana jed. A včeraj si jo je bil ta novi apostel »ubogih na duhu« dobro izmislil; skušati nas je hotel, kakor baje lucifer svetega Antona puščavnika, kateremu se je leta prikazal v podobi one koristne domače živali, iz katere se po določbah slovenske klav¬ nične postave napravljajo vkusne kranjske klo¬ base (tukaj mora še ostati sicer prepovedani izraz »kranjski« — ker »slovenskih« ali »slovanskih« klobas — mesenih namreč, še nimamo). In tako kranjsko klobaso nam je pomolil ta »buditelj«, — a ne »pri kozarcu vina« v podlistku, ne ne, prav vodčno gori nad črto, češ, da nas zapelje v greh. 248 Gospa — pomislite, mene, skromnega, le za nedeljsko veselje čitateljev skrbnega listkarja se je — nad črto lotil; tam pravi, da sedaj v teoriji — poslej pa sigurno v praksi izdajem — slovenski jezik. Tantaene animis coelestibus irae I Da bi bili to res bogovi! In da bi jaz smel za njim preko črte, čez plot za tem golim srako- perjem, pa „Tvoj kljunček ni še vajen prav zobanja in vendar jezno — smešno mi početje! V me kosa trdokljuna se zaganja!" Toda potrpite malo! V kuhinjo mi ga je poslal blagodušni g. urednik, prepustil mi je mastno pečenko, da na nji skažem svojo kulinarično spretnost in drugi teden povabim vse svoje či- tatelje, pred vsem Vas, milostiva gospa, k meni — v goste! Krasne dneve nam prinaša pomlad, in Vi sigurno ne zamujate lepih izprehodov tja — oprostite, nekaj sem pozabil Veste li, kaj je »banka«? Jaz ne dvojim o' tem, toda tega ne veste, kako zadnji »Slovan« tolmači ta pojem svojim naročnikom. Jaz bi se za to ne pobrinil, toda ako pomislite, da so naročniki njegovi v ogromni večini agenti in poslovodje neke »banke«, potem se mi ono tolmačenje najmanj — neumestno vidi. Pa »Slovan« že vč, kako stvari stoje. On piše od besede do besede na 140. strani: Banka, to je taka hiša, v kateri se shajajo po večerih (sic!) kavalirji in petični možje 249 ter igrajo za velik (sic!) denar.« Jaz ne včm, je li to tolmačenje za »preprosto ljudstvo«, ali za naše »razumnike«; to pa vem, da imamo tudi pri nas »banko«, v katero naši kmetje plačujejo prav »velik denar«, akoprem časi ne vedd zakaj kakor igravci; in da prav našim kmetom, »pre¬ prostemu ljudstvu«, potegne ona »banka« potom tožbe in rubežni »velik denar« iz žepa, kateri pa splava zopet v neki drugi — seveda »radi¬ kalen« žep. Se li še spominjate onega hudega mravljinca — — — ? Ah, krasno je zunaj, solnce sije in ptički pojo, hajdimo, hajdimo vun na plan pozdravit snežene orjake naših slovenskih gora! VI. Domovina križem potovanja. A. Iz Kravje doline v Kurjo vas. Gospa, — prirodopisja sem sit! Konkurenca je prevelika, in če bode tako dalje šlo, kakor se je zadnje dni pokazalo, bodemo vkratkem od lakote pomrli, namreč mi listkarji. Jaz nisem znal, da je ta species tako lačna, zakaj — jaz hvala Bogu in svoji iznadljivosti — imam še kaj ali koga — ugrizniti, a drugi moji kolegi hodijo in skačejo za menoj kakor koze za soljd in da nisem uren, pozobljejo mi najmastnejšo hrano, katero seveda le jaz najdem — tako rekoč izpod 250 peresa. Okoristim se še zbog svoje moči o pravem času, toda jezi me vendar, da ti »lačenpergarji« glodajo ostale kosti, ki jim hasniti ne morejo. Govoril sem že nekolikokrat o mravljišču, o polžu — saj znate: — »Polž, polž, pokaži rogč!« in sedaj letajo te lačne kavke za menoj ter brskajo tudi po mravljišču, in ker vedo, da to vendar ni dovolj originalno, zaletavajo se — svoji k svojim — v močarino. Tjžt pa jaz vendar ne maram! Prirodopisja sem sit, in —■ epigonov še bolj. Ne čutite li, da jih imam preobilo? Ko sem pisal povesti, imel sem jih, in kadar sem pisal listke, dobil sem jih še več. Celo pri uvodnih člankih me niso zapustili, tako da so me lehkomiselni čitatelji časih po nedolžnem dolžili greha, ki ga nisem bil storil. Toda milostiva! Jaz se ne po¬ našam ž njimi, — sram me je te družbe! To so literarni berači, ubogi na duhu; kaj čuda, da med njimi naletimo časih tudi na literarne tatove! Premišljeval sem že dolgo, kako bi se otresel teh neprijetnih spremljevavcev, in danes sem sklenil — stopiti sam med nje, ne meneč se za znani pregovor. Sklenil sem postati sam —epigon drugih, in premišljevati ni bilo več dolgo treba. Našel sem kmalu svoj »vzor«, in če današnja vieux Saxe ni več tako »modra« ko prejšnje, potem nisem kriv jaz nego epigoni moji in, —- »vzor« moj. — — — Čujte! 251 Zamaknjen v divno pokrajinsko sliko, raz¬ grinjajočo se po širnem okrožju, sem stal lepega popoldne tam na robu rodovitnega polja, kjer se končava staroslavna ljubljanska —Kravja do¬ li n a. Snežna temčna veličastnih kamniških planin je oblijal zlati solnčni sijaj in sem od juga je vel mehak, vonjivo božajoč vetrič, vzbujaje v premrli prirodi slastne spomladanske slutnje. A — glej, tam na severni strani, nad južnim kolodvorom, se dvigajo odurnim vešam nalik sive megle, valeč se po polju sem čez zeleno, vonjivo duhtečo ravan, — kjer je bil nekdaj ži¬ vinski semenj — in v kratkih trenotkih je vsa okolica podobna — kalnemu jezeru, pluskajočemu med sivimi, puščobnimi, gorskimi obalami. Preplašen zbežim s polja — v Kravjo dolino; zakaj domislil sem se v močvirski megli kuhane mlačnosti in kruhobornega vetrnjaštva naših tako- zvanih narodnjakov — prestrašen begam dalje. Na ovinku visokega z deskami obitega in višnjevo pobarvanega kravjedolinskega plota začujem znani glas, in obenem me udari znana, debela roka po plečih. Da, da, ta glas in to roko sem poznal — Es zog ein selig’ Erinnern durch’s Herz und durch die Brust! — O, welche Lust! Vzorni glas in krepka roka, oba sta bila last iskrenega, ugledno značajnega rodoljuba gospoda Matevža Mesojedca, obče priljublje¬ nega kravjedolinskega mesarja, iz sanjavih let 252 dijaških znanega mi sošolca in nekdaj neraz- družnega mi prijatelja. Poljubivši me v junaško lice in pogovor zasukavši na usodepolno naju preteklost, me povabi v svojo gostoljubno hišo, in tam se je med nama pri kapljici rujr.ega vina (bizeljske starine) in pri vkusni bržolici, ki mi jo je v naglici ponudila nadepolna, narodna, cvetoča hčerka gospodarjeva, rekla marsikatera odločna beseda o odurnih in žalostnih razmerah ljubljanskih. Bili so to krasni, nepozabljivi tre- notki, in škoda, škoda, da so bili le trenotki! Zakaj gostoljubni gospodar se je odpravil kupovat debelega bika k nekemu — žal da moram izpo¬ vedati — narodnemu, a mlačnemu graščaku blizu Škofljice, in hčerka je šla — k postni pridigi. To Vam je vzor dekleta! Rujno vince in mastna bržolica, in — da ne pozabim — odločno, možato besedovanje rodoljubnega gospoda Matevža Me¬ sojedca mi je pregnalo prejšnje otožne misli. Jaderno sem stopal dalje po ostudni snežni brozgi in sladki spomini so obdajali mojo radosti na¬ pojeno dušo. »To so historična tla,« je govoril tajno moj duh, »tu se je rodil, tu je frnikola! in todi je v šolo hodil naš vzorni doktor« — toda tu me je že zopet drugi ustavil, stari in preljubi prijatelj moj Ivan. Segla sva si v roke. »Kam greva?« vprašam dičnega prijatelja svojega, »k Jarneju?« »Kaj !?!« se zadere on, »kaj ne veš, da so celo to vzgledno narodno krčmo okužili naši 253 bivši narodnjaki, zahtevajoči, da se je stara Jar- nejeva hiša naročila na »Ljubljanski List«! Grozno! In vrhutega pomisli, da k Jarneju zahajajo gospa — »Že dovolj, že dovolj, prijatelj dični! Kjer imajo »Ljubljanski List«, tam jaz nikdar ne izpijem kapljice vina, ako jo moram sam platiti! Potolaži se!« Potem jo kreneva dalje mimo znamenja dol v stran na levi breg Ljubljanice. Nekako nepri¬ jazno me je spreletelo, ko sva stopala tam vtopljena v globokočutne divne pogovore, in ko mi je zdajci udaril v nos neprijetni duh usnja, prihajajoč iz sosednje nemčurske tovarne. Bolestno presunjen vzdihnem: »Oj zelena Ljubljanica! Kdaj, kdaj bodeš vendar naposled tekla tu mimo ter gledala narodno zastavo na tem zidovju? Skoro ni upanja, toda — .« Končati nisem mogel, zakaj moj prijatelj Ivan me je osorno ustavil, rekoč po svoji navadi: »Kaj boš tarnal, žival! živalca!« In pokazal je na sosednjo hišo tam doli pri šentpeterskem mostu ter dejal: »Glej, tu gori stanuje hujši sovražnik naš, — ki izdaja sedaj v teoriji, poslej pa bode v praksi izdajal naš jezik in naš narod!« Te odločne besede so me presunile; — tužnega srca stopim mimo veže proti mostu ter v zadnjem trenotku ugledam gori v oknu obraz našega cesarskega svetovavca — oh Ivane, Ivane, kam smo prišli mi Slovenci — še cesarske svetovavce imamo! 254 Herz, mein Herz, warum so tratirig? — zdihoval sem, ko so se majale mostnice pod najinimi koraki. Prijatelj Ivan pa me je potolažil. Krenil je na levo gor k Židanu in me povabil s seboj; in tam sem zopet pri kapljici rujnega vinca, ki ga je seveda moj blagi prijatelj plačal, pozabil vso kuhano mlačnost in ohlajeno ve- trnjaštvo naših takozvanih narodnjakov. Milostiva, v Kurjo vas onega dne nisem prišel, zakaj prespati sem moral pri Židanu vse odurne spomine, in drugo jutro stoprv - toda o tem prihodnjič. A nekaj bi bil skoro pozabil ! Zadnjič sem vam obljubil, da Vam pripravim nekaj — pikantnega. Toda oprostite —• ni mogoče! Že sem Vam bil za danes pripravil iz našega najmlajšega, a najradikalnejšega advokata tako kulinarično jed, da bi niti ljubljanski Ehrfeld ne mogel z boljšo postreči svojemu vsakdanjemu gostobesednemu gostu slovenskemu dr. Schone- rerju. Toda zadnji »Slovan« me je potrdil za kavalirja, in kavalirji, to veste, imajo svoje navade in zakone. Tako na priliko, se ne smejo in ne morejo pečati z ljudmi, ki so bili in optima forma javno klofutanj ter so klofute sprejeli brez ugovora ali satisfakcije, tako da od tedaj niso v pregovor prišle samo »kranjske klobase«, ampak tudi »kranjske klofute«. In to je br.ez dvojbe nesmrtna narodna zasluga našega Ivana Groznega! Torej oprostite! 255 Da pa ne bodete dvojili ali ugibali, kdo Vam piše danes, treba, da se Vam z vsem imenom podpiše vedno Vaš Kretoslav Prostanov alias Pčr. VII. Domovina križem potovanja. B. Iz Kravje doline v Kurjo vas. Krasno jutro je bilo, ko sem se vzbudil tam doli pri Židanu. Ostavil sem dično gostilno — blagodušni prijatelj Ivan je bil že prejšnji večer poslovivši se račun pobotal — in postal sem še nekoliko trenotkov na griču ter se ondi naužil divnega razgleda po širnem mestnem okrožju. Bilo je — kakor sem že povedal — krasno spomladansko jutro. Prozorno — sinje nebo se je razpenjalo nad mirno zemljo in lahen dih je včl po tihem zraku; kakor pluskanje morskega valovja je odmeval mestni šum iz nižave. Polotila se me je neka trpka otožnost in mračnje slutnje so mi nastale v duši — neraz- vozljivo vprašanje o bodočnosti bele Ljubljane je stalo pred menoj. Zamišljen in v bolestna čuvstva vtopljen sem stopal potem ob desni obali zelene Ljubljanice ter itak tožnim srcem pri prisilni delavnici krenil na desno proti Codellijevemu gradu. Oh — 256 Codelli! evo ti divne slovanske Kodelje! sem si mislil, in globok vzdihljaj se mi je izvil iz tesnih prsi. — Bil je — kakor sem že dvakrat povedal — krasen spomladanski dan. Blažen mir se je prostiral nad seljansko idilo pri prisilni delavnici, katero je le motilo v solnčnem svitu bleščeče, se bodalo vojaškega stražnika, nataknjeno na njegovo ob desni rami visečo zadanko najnovej¬ šega VVerndlovega morilnega stroja, — toda moj duh se je vsled prejšnjega vtopljenja vglobil zopet v razmatranje našega kulturnega življenja in to s pogledom na — umetelnost, — in poza¬ bil sem dičnega stražnika — rojaka, stoječega na iztočni strani prisilne delavnice ter sem kora¬ kal dalje — vglobljen v motrenje naših žalostnih razmer. Gospa — če me razumete, me bo veselilo, naopak pa se pritožite pri mojem vzgledniku, po katerem se ravnam. Ergo — poro traciatur! Tam blizu Codellijevega grada sem zopet obstal in — ostrmel. Nalik morski planoti se je razgrinjala tu doli pred mano proti iztoku sinja bizoviška ravnina, po kateri so blestela razna sela do Ščepetalca, do Korbarja kakor krdela belih pomorskih galebov, dočim je tu na jugu — Go¬ lovec in ondi na severu valovito gorovje Kam¬ niških planin okviralo divno panoramo . . . Dolgo sem stal tu gori v prisojni, ravnini, vglobljen zopet v motrenje lepe spodnje poljanske domo¬ vine in žalostnih njenih in naših kulturnih in 257 17 narodnomlačnih razmer.*) In — umetelnost! Ah — umetelnost naša! Tam pod gradom sem prišel mimo razpela, stoječega na križpotu. Bogme, to je žalostno v tem oziru pri nas Slovencih! Človek potujoč križem domovine, ali tudi stanujoč v domovini križem potovanja naleti Vam po ob¬ cestnih znamenjih in kapelah, tuintam tudi po cerkvah, na toli borne nedostojne karikature, ki niso slične niti človeški podobi, kamoli onim vzvišenim bitjem, katerih človeška roka niti ni vredna posnemati .... in ko se nam umetelniško izobražena čutila dvignejo nad kalužo počutnosti ne bodemo se več hinavsko-sramežljivo prekri- ževali pred umetelniškimi posnetki .... Predramil sem se iz svojih žalostnih sanjarij, kajti stal sem že pod Golovcem ter otožni svoj pogled vrgel doli na iztočno stran, tja proti — Ščepetalcu. A ni ga bilo prijatelja, ni bilo blago in ne- žnočutečega srca, ni mi bilo žive duše, ki bi me bila povabila tja na poliček sladkega vinca. Zato tudi ne vem, ali imajo tam rujno ali motno vince. Naposled me predrami drdranje neke kočije, v kateri je sedel zarjavel gospod. Vljudno me povabi, naj prisedem, ter mi pove svoje ime. Bil je najmanj — kak baron; žal da sem ime po¬ zabil; da ne, bi ga zabeležil tu v »večnajo pamjat«. Čili vranci so vzneli naju — toda jahala nisva — v bliskovitem diru po nasuti, kameniti cesti tam *) Bilo je to še pred znanim volilnim shodom. Stavec. 258 pod Golovcem proti Kurji vasi. Izvrstno sem se zabaval z zgovornim baronom ali kaj je bil, a vendar sem na desno in na levo upiral oči, da se li ne pokaže kodi kakov gostoljuben — farovž, ali gostoljubna gostilna in vsaj eden gostoljuben prijatelj v njej — kajti goljaš s papriko, oh dobro poprovan goljaš — ta mi je bil v mislih! Toda ni je bilo gostoljubne hiše, niti gostoljubnega prijatelja in tudi ne gostoljubnega farovža, in v mislih mi je bil le — navzlic zgovornosti mojega vljudnega — barona — Mirza-Schaffy-jev verz: »Lieber Sterne ohne Strahi en, Als Strahlen ohne Sterne; Lieber Kerne ohne Schalen, Als Schalen ohne Kerne; Oeld lieber ohne Taschen, Als Taschen ohne Geld! Wein lieber ohne Flaschen, Als umgekehrt bestellt!" Toda tu sva se pripeljala mimo mesta, ki je zabeleženo v našem slovstvu. Tam nasproti Malijeve pristave je izgovoril ali zavpil Prepeli- čarjev Matevž s Spodnjih Poljan, nekdanji kolega bivšega poslanca notranjskih kmetskih občin — zadnje svoje besede, imenitne in karakteristične kakor zadnje Goethejeve. Naslonil se je bil — žganja poln ob ograjo pri Cesarskem grabnu, kateri je bil tedaj poln deroče vode ter je zadremal. V spanju je izgubil ravnotežje ter se prevrnil vznak po visokem in jako strmem bregu v globoko 259 17 * reko. »Hudič, kam pa letim?« je vzkliknil in — štrbonk ! in „Več ga nismo videli na sveti!" Pri mostu sem se poslovil od zgovornega — barona; še sedaj stavim, da je bil — baron. Krenil sem peš proti — Hrovatu — in srce moje me ni varalo. Našel sem tam dva iskrena prijatelja — plamtečega rojaka Danila in dičnega našega »podlistkarja«, duhovitega Maži brka. Po burnem pozdravu sem sedel med prijatelja in med navdušenimi napitnicami in vzajemnim petjem slovenskih pesmi — jaz sem se bil iz melanholijske Nirvane vzpel na vrhunec jarnega tenorja — sem preživel ondi na skrajni meji domovine križem potovanja krasen dopoldan; in ko smo ob solnčnem zahodu korakali po mostu preko šumečega Cesarskega grabna, je plavalo jasno solnce nad mračnim — ljubljanskim gradom. Pozabil sem povedati, da sem baronu ponudil zavarovanje za življenje pri nekem vzglednem slovanskem zavodu, kjer uživam že petnajst let neomejeno zaupanje; toda mož nima narodnega mišljenja ter mi je odgovoril, da se boji tožbe advokata in rubežni, ako bi slučajno zaostal s — šestdesetimi krajcarji. Ti ljudje nimajo srca za — narod! Gospa, še enkrat bom potoval za svojim vzglednikom, in sicer iz Kurje vasi od Hrovata — k Dalmatincu v Šiško. Potrpite — samo 260 enkrat še Vas bom mučil! Potem pa se bodeva pogovarjala zopet po — - domače. Kretoslav Prostanov alias Pčr. Vlil. Domovina križem potovanja. C. Od Hrovata do Dalmatinca. Kako pač sem končal zadnje svoje pismo? Ah — da, — jasno solnce je plavalo nad mračnim ljubljanskim gradom, ko sem z divnim feljto¬ nistom in vzornim prijateljem Mažibrkom in z rezkim žurnalistom a tako divnim prijateljem Danilom korakal po mostu preko šumečega Cesarskega grabna. A tam na ovinku sem zopet obstal! Pogled se mi je vtopil v dražesten seljanski prizor. Slavnoznana Wasserkaserne je stala tu pred mano, obdana s krdelcem selskih hiš, nalik materi, ob kateri se igrajo otroci. Dopoldanski mestni somrak je preprezal z vijoličasto-rjavim pajčo¬ lanom staroznano »Prulo« in sladek mir se je razlegal po zemeljskem neredu . . . Dolgo sem stal tam pri »plankah« na ze¬ lenem vratju zamaknjen, zroč v harmonično vbrane boje dopoldanskih senc ter srkal blaženi dih spomladnjih vonjav, prihajajočih sem od Žabjaka in od konjarne, zidane tam onkraj Ljubljanice v vzorno-narodnem Krakovem. 261 Dolgo sem stal tam pri »plankah« ... Bi! je mil spomladanski dan. Zlati solnčni žarki so oblijali mlado zelenje, izmed katerega so se, nalik belim rožam, dvigale cvetoče črešnje, in nad mirnim selom (pri VVasserkaserne ) se je raz¬ grinjala blagodejna tihota: le zdaj pa zdaj je priplaval kak rahel šumljaj ondi ob »Pruli« tekoče Ljubljanice do mene, in lehnokrile čebele so brenčale semtertja po vonjavem vzduhu . . . Dovolj — dovolj! Milostiva, ki imate dolgo¬ trajno potrpljenje z menoj in mojim epigonstvom, — Vi bi me morda še poslušali; — pa drugi čitatelji, znanci in prijatelji moji me obsipljejo z raznimi, ne prav laskavimi poslanicami ter terjajo, da poneham, da ostavim — pot za drugimi, da pustim epigonstvo — in vse tiste »dražestne vzduhe« in »nalike« in »pajčolane« — in da naj nikar tako dolgo ne postajam ob cestnih ograjah in na gričih in cestnih ovinkih — naj ne pijem »rujnega vinca« v družbi »divnih« feljtonistov in prijateljev, da naj se ne oziram na desno in na levo, kje morda Bog svojo roko vun moli, in da ob svojem potovanju ne iščem in opisujem ljudi, ki so silo srečni, ako vidijo svoje ime — tiskano ter poleg imena tudi tiskano spričevalo, da so divni, neupogljivi, odločni na¬ rodnjaki, nikakor pa ne — elastični. Milostiva — Vam je znano, da sem jaz tudi elastičen, — dober prijatelj mi je celo rekel, da sem oče — elasticitete. In kakor Vam je 262 tudi dobro znano — jaz ne tajim nobenega greha. Zato se tudi meni nasproti nekateri poslužujejo radi debele, očividne zvijače ter vpijejo: Saj bo tajil! — zaradi tega, da bi provocirali odgovor. Pa jaz ne tajim in tudi ne odgovarjam vsakemu — a elastičen sem vendar! In ker sem tak — zato se klanjam 'gorki želji čitateljev svojih! Zato sem se tudi tam pri »plankah« na zelenem vratju pri »Pruli« vzdramil iz svojega epigonstva ter se ozrl okolo, iščoč svojih prijateljev. Pa — Mažibrk in Danilo — oba sta bila izginila. Hvala Bogu — sem vzdihnil in potoval dalje; pa ne za drugimi vzori nego sam po svoje in kar preko srede ljubljanskega mesta. Pa še eno nenavadno srečanje mi je bilo namenjeno. Blizu rotovža tam na Mestnem trgu me ustavi, kakor bi bil z neba pal, Spectabilis. »Obžalujem te,« je dejal odličnim, rezkim, nikakor ne elastičnim glasom. Pa roko mi je vendar pomolil. In jaz sem jo krepko stisnil, to prijateljsko roko, pa dejal sem tako, seveda ne rezkim in odličnim, toda tem bolj elastičnim glasom: »In jaz obžalujem tebe!« Oba sva se ozrla gor proti rotovžu, — on z levim, jaz pa z desnim očesom, potem pa sva krenila vkup čez most na Dunajsko cesto. »V čitalnico pojdiva,« je dejal Spectabilis. Jaz nisem ugovarjal in šla sva. 263 Toda v veži postanem, ugledavši na steni nemški napis, kažoč, da se tu prodaja punti- gamsko pivo. Spectabilis je ostrmel. »Jaz pojdem naprej, ker sem elastičen,« sem dejal jaz. »Jaz pa ne,« se je razsrdil Spectabilis. »Beživa, beživa!« In prav zaradi elasticitete sem tudi bežal. Zašla sva v Zvezdo. Velik črn pes je klal tam nekoliko majhnih pinčev ter razkopaval gredice poleg izprehajališča. »Kje je pa mestni odbor?« je klical Spec¬ tabilis. »Kje je redarstvo? Kje je odbor za olepševanje mesta?« Sedaj sem pa jaz zavpil: »Beživa, beživa! — Če boš zabavljal, te bodo počrnili in proskri- birali zaradi sakrilegija sanctissimae nationis, ker si se ujezil in zamahnil nad tem črnim psom!« In bežala sva, kar sva mogla — proti Lattermanovemu drevoredu. Tam je bilo pač ža¬ lostno. Gospodične, dične krasotice in mladi gospodje, ki se še prištevajo narodnjakom, — narodni koncipientje in narodni trgovci — vse je govorilo nemški — akopram se prištevajo vsi ti gospodje in morda tudi gospodične in gospe — k radikalcem. In klopi, one lepe in priležne klopi ob shajališčih tudi še niso —- priklenjene. Onkraj drevoreda, gori v Šiški, naju je obdal stoprv prijeten naroden duh. 264 »Tu je lepo, tuje vse narodno!« je izdihnil Spectabilis. »Pa li veš, prijatelj, da tukaj ob času deželnozborskih ali državnozborskih volitev ne volijo niti enega narodnega volilnega moža?« Spectabilis je ostrmel. Potolažil se je stoprv, ko sva pri Dalma¬ tincu izpila dva litra »črnega« in ko sva bila trčila na zdravje »elastičnega radikalstva.« P. S. Gospa, Kretoslav Prostanov je končal svoje potovanje, pa spomin na nemški govoreče gospice in na nepriklenjene klopi ga je tako razjaril, da je domov prišedši v kuhinji svoji soprogi vse lonce pobil — in zato se podpisuje danes edini Vaš mirni P er. IX. Jako zanimivo je, opazovati, s kako ele¬ mentarno silo se je »elasticiteta« vgnezdila v našo dnevno literaturo. Ni ga lista, da bi ne tiskal te besede vsaj po enkrat, in če bode čez sto in sto let kak nov »kranjski« Dimitz zajemal iz teh virov tvarino za novo zgodovino naše dežele, si bode mislil, da je oživela po Slovenskem zopet stara verska sekta »skakačev« ki je že baje v šestnajstem stoletju in pozneje v sedem¬ najstem imela v Ljubljani in po Gorenjskem mnogo pristašev. Uvidel bode, da je ta sekta segala v vse socialne in politične kroge, da je imela v deželnem zboru kranjskem večino, v 265 mestnem zboru ljubljanskem pa je ostajala v manjšini, ker tam nekateri kolovodje iz naravnih vzrokov niso bili sposobni za — skakanje. Kon- štatiral bo tudi lehko — zanimiv faktum, da je na prospeh in neprospeh te sekte vplivalo skoro edino kranjsko podnebje, zakaj nekateri njenih pristašev ali nepristašev so bili, dokler jih je branilo in varovalo ljubljansko ozidje, silno ne¬ elastični, ali recimo — okorni; ko so pa prispeli na Dunaj v krasno novo državnozborsko palačo, so postali naenkrat — elastični ali — pokorni. Pa prihodnji naš zgodovinar bode imel težavno nalogo; neumljivo mu bode, kaka radi¬ kalna zdravila so preobračevala naše politične stranke, da so bile snoči še rdeče-sanjalistične, a danes so zatrjevale, da vlada nima boljših prijateljev in podpornikov njego njih; čudno se mu bode zdelo, da je ena stranka včeraj še iz¬ dala parolo: »doktorja ne, profesorja ne« — a danes ga je z Diogenovo svetilnico iskala — profesorja ali doktorja — naposled pa se zado¬ voljila — sevede nekoliko književne učenosti in strokovnjaštva je vendar treba — z navadnim črevljarjem; tolmačiti si ne bo znal, kako je prišlo, da se je ena stranka pulila in po robu postavljala danes na vsa usta, a drugega dne v »najstarejšem dnevniku« (pa zgolj zaradi tega ne najpametnejšem) zatrjevala, da je iz »opor- tunitete« treba vendarle — ponehati. In tako bo našel ta zgodovinar, — Bog dal, da se ne bi 266 rodil — da je tisoč in tisoč protislovij v našem političnem in narodnem in slovstvenem razvitku, da nas tepo še vedno in nas bodo — — „dokler slovenski rod ima po zemlji hod“ — teple Svetopolkove — šibe. Vzroka temu proti¬ slovju ne bo našel, če ne bo izteknil kakih protokoliranih tajnih klubov ali strankarskih posvetovanj, kakšnega prijateljskega pisma ali skromnega dnevnika, — in potem se mu bodo oči odprle ter izpoznal in zapisal bo, kaj je bilo krivo vsega tega, — kdo je provzročil narodni prepir: — gole osebnosti, osebnosti — tiste proklete osebnosti! — Gospa — ste li čuli, da je najstarejši naš dnevnik, oziroma njegov dunajski dopisnik ime¬ noval viteza Schonererja — elastičnega moža? To me je nekako razveselilo, zlasti, ker je Schonerer sedaj — Der Held des Tages, in nas elastične vedno veseli, ako kdo naših na¬ preduje. Drugače pa je pri okornih. Tam eden drugega jedo — in jaz sem le radoveden, kateri izmed njih bo tako žilav in trd, da se bo za¬ vestnim zobem izmuznil do — ravnatelja mestne hranilnice. Toda to je še — daleč; danes me zanima le elastični Schonerer, ki se je dueliral. Oprostite, milostiva majhno uganko Vam po¬ nudim: Kakov razloček je., med dunajskim in ljubljanskim dr. Schonererjem ? Prvi je elastičen in se bije na pištole (seveda Gesundheitspistolen) 267 — drugi pa je — okoren in se boji celo tistih »pištol«. Oprostite, da dovtip ni duhovit; pa boljši je vendar nego oni, s katerim je neki mengeški ali domžalski rojak pozdravil rojaka lastnika »Slovanovega«, in katerega so hoteli po vsi sili meni pripisati. Ne — ne, milostiva, tako silo neumen pa vendar nisem. Meni se vidi, da je »Slovanovo« upravništvo ali uredništvo samo naročilo ono nakaznico — prvič, ker mu je primanjkovalo »duhovitega« ali »pikantnega« felj¬ tona, drugič pa, da bi Vašega skromnega a »slaboglasnega Pčra« — udarilo — tretjič pa — ker boljšega dovtipa tamkaj niso zmožni — tisti Mažibrki in Ognje- in Branislavi — in vedi ga Bog, kako se zovejo. To Vam je naš »najčemernejši« dnevnik čisto drugi mož. Ta je dovtipen! Prinesel nam je pred kratkim važno novico, da so se nekod na Dolenjskem vaščani zavarovali proti ognju — in sicer pri sv. Florijanu z ustanovljenjem ene večne sv. maše. Urednik je pod črto pristavil, da je to jako koristno in pobožno početje — čemur pritrjujemo — toda ker je bil uverjen, da sveti Florijan nima banke za svet, je pristavil v opomnji, da bode tudi koristno, ako se dotični vaščani zavarujejo pri kakem posvetnem zava¬ rovalnem društvu. Škoda, — da ni pristavil, naj gredo k banki »Slaviji« — pa zbal se je menda, da bi utegnilo ono sveto in to posvetno zava¬ rovanje .ah, molčimo, molčimo, če 268 ne, se nam bo zopet očitalo, da izdajemo — narod. Pa dokler nam tisti onemogli »Laibacher Wochenblatt« očita, da smo vsi enaki, vsi, kar nas je »elastičnih« in »okornih«, — »vladnih« in »radikalnih« — toliko časa pišem Vam kot Vaš »elastični«, pa vedno slovenski P er. X. Kakor ima vsak narod svoje lastne običaje in noše, tako ima tudi gotove besede in fraze, katere rad in pogostoma rabi, in iz katerih kreposti in originalnosti so hoteli kulturni zgo¬ dovinarji sklepati tudi na narodovo krepkost in žilavost. Da taki izrazi seveda niso vzeti vselej iz posebno elegantnega ali vsaj dostojnega žargona, to je naravno; saj rabi jih vendarle prosti narod, ki ne živi, kakor mu ukazuje etiketa ali kakov »Komplimentierbuch«. Tako se spominjam, da je nekov učenjak hotel sklepati iz neke — sicer popolno naraven produkt označujoče, pa vendar ne za tisk ali za količkaj dostojno družbo spo¬ dobne — besede, katero baje v Nemcih po kmetih in morda tudi malo višje gori silo pogosto rabijo, ako enemu ali drugemu kaj po volji ni, — da prav to kaže neko posebno krepkost in vztrajnost nemškega rodu, in da dokler ta beseda ne bo izginila, — tudi nemški rod ne bo umrl. Mož ima prav, kar se tiče pogoste rabe onega izraza; celo klasično nemško slovstvo ga je sprejelo in 269 nihče manjši nego Goethe ga je pisal dvakrat menda, v »Faustu« in v »Gotzu«; kar se pa tiče konkluzije našega učenjaka, o tem ne mo¬ remo soditi, ker to bode vendarle edina zgodovina spričala. In do tja je še dolgo, dolgo. Pa recimo, da ima mož tudi v tem prav! Potem mora itak nas veselje navdajati o osigur- jeni žilavosti in vztrajnosti našega slovenskega rodu; zakaj naš trdi Gorenjec in ravnotako naš vljudni Štajerec in vsi okrog do sinjega Adrijan¬ skega morja, — vsi imajo par takih krepkih besed, s katerimi odrivajo nepovoljnosti od sebe, veleč sicer strogo imperativno nekaj naravnega — naturalia non sunt turpia — akoprem sta si ukazujoči in oni, kateremu velja ukaz — vsvesti, da izvršitev povelja morda niti poveljniku samemu ni po volji. Toda besede in namen so vsakemu jasne. Škoda, da se ni našel še kakov slovenski »Goethe«, ki bi imel pogum in pravico sprejeti ali vpeljati ono igro v naše klasično slovstvo; mi sirote pisatelji, ki lazimo »bledega lica« in »pohabljenega života« okolo ter gledamo, »lačni s katere mize bo pala drobtinica za nas,« — kakor toži »Slovanov« glasoviti »uvodni« politik — mi reveži se tega ne smemo lotiti. — In vendar me navdaja sladka nada, da bode radikalna navdušenost naših rodnih bratov in zato tem hujših nasprotnikov naposled še producirala in poznim potomcem ohranila one besede — črne na belem. 270 Zakaj — daleč od tega nismo več; temu mora vsak razsodni in nevtralni čitatelj danda¬ našnjih publicističnih proizvodov, katerim daje mala kopica pisateljev najradikalnejšega tednika »gledati luč tega sveta« — pritrditi; no — gospodom je po volji in nam, ki verujemo onemu, prej navedenemu kulturnemu zgodovinarju — je tudi prav tako. Toda, gospa, Vi bi se radi malo smejali, in tudi jaz sem srečnejši, ako vidim radosten in naj si bo tudi — zloben smehljaj krog Vaših drobnih usten, nego resno nagubančeno čelo. Prepustiva to zadnje gospodom nad — črto, akopram ne moreva tajiti, da smo mi tu pod črto v zadnjem času postali tako imenitni, da se nas oni nad črto izogniti ne morejo. Li veste kaj je najnovejše, kar je izumil nekov obskuren slovenski politik? Jaz bi mu roko poljubil — ko bi bil vreden — za to naj¬ novejšo iznajdbo. »Elasticiteta« je ob veljavo, kakor nekdanji »cri-cri,« tudi glasovita »kranj¬ ska« ne straši več otrok, sedaj je drugo izumljeno. Mi smo postali »opričniki«! Tako saj nas imenuje nekov goriški politik, in ker še to ni dovolj, pove nam brzo, da smo obenem »janičarji«. Ne vem, berete li Tolstega »Kneza Serebrjanega«, pa skoro sem uverjen o tem, ker se zanimate za naše slovstvo. Pomislite torej: — mi opričniki! Prvo vprašanje, ki človeku kar na jezik sili, je potem vendar: kdo je »Maljuta«? Jaz bi odgovoril: 271 i naš f f t urednik! in jaz pohlevni listkar sem morda celo »Homjak«! Po »Ivanu Groznem« ni treba vprašati, če prav primera ni povsem popolna. Tudi »Maksima« pustimo v miru, naj pač gre v samostan, ali k Tatarjem (to so vse- kako »Nemci« ali ustavoverna stranka). Toda najbolj zanimivo je, kam bodemo deli »razbojnike«, — Perstenjevo tolpo. Svetoval bi, da naj bodo to naši radikalci. »Perstenj«, ki so ga odstavili od atamanstva, naj bo dr. Zarnik, akoprem bi mu bolj ugajala uloga »Mitke«, — »Fedka Pod- dubni« pa bode pristoval lastniku »Slovanovemu«, ker oba igrata le »druge vloge«.« »Nikita Ro- manovič, knez Serebrjani« pa naj bo dr. Vošnjak, ker on je šel med »opričnike«, če je bilo treba, in itak rad prevzemlje poveljništvo pri »razboj¬ nikih«: — zoper Tatarje bojevati se ima povsod priliko in »Maljuto« tudi dovolj sovraži. Le »popa« še nimamo in potem bi bil igrokaz gotov! Toda kakor v »knezu Serebrjanem« — tako tudi v našem današnjem igrokazu tiči »pop« zadaj za kulisami, in zato mu ni moč podeliti jasne vloge. »Nikita Romanovič« pa je bil tedaj »opričnik«, ko je glasoval z drugimi za znanih 600 goldinarjev. Se li ne ujemajo vse podobe, milostiva? Zato tudi obžalujem, da ne poznam duhovitega moža, ki je izumil to primero; pa nadejam se, da se ne bo skrival vsled napačne sramežljivosti, videč, s kako srečo romajo njegove besede po slovenskem svetu. 272 Kaj pa o Binkoštih, milostiva? Kam boste krenili? Jaz nameravam zapustiti za par dni našo »opričino« ter bom potoval morda proti jugu, če me pot ne zanese v — Mozirje. Eno ali drugo — da le za nekoliko ur pozabimo ta svoj bor, ki narodu razjeda život. ..Vremena bodo Kranjcem se zjasnila 11 je pel Prešeren pred blizu štiridesetimi leti, toda če bi danes zapel to kitico, bi ga zasramovali, križali in bičali ter dejali, da je »slovenski opričnik,« zato ker rabi besedo »Kranjec«. Dan¬ danes so ljudje že svojega Prešerna pozabili in in ne vedo več — da je Kranja slovenska in Kranjec toliko ko Slovenec. Pa naj bode — vesele praznike Vam želi Vaš Pčr. XI. Za Binkošti se nisva videla več tu pod črto, in po pravici mi očitate, da Vas malo zanemarjam. Pa pomislite — to deževje, to mučno, dolgočasno in brezkončno deževje po svetu in poleg ta grozna suša na našem publicističnem polju! Ko bi mojega kolege pod črto ne bilo o čem bi pač mogli pisati? S kom bi se prepirali, komu bi vlekli kožo s telesa, ko bi se ne prikazal ta naš novi Mahdi — krivi prerok slovenski — kakor ga zovejo? On je provzročil nehote par uvodnih člankov v »Soči«, katere je t mnogim apetitom in še večjo hvaležnostjo itak sprejel »Slovan« — (videti je, da imajo doma pri »Slovanu« malo 273 18 krme) — sprožil je tri ali štiri dopise »Narodu«, in kakor je soditi, vsega še ne bo konec; a kadar bode — vedel bi vendar rad, kdo pride potem na vrsto. Jasno Vam je torej, da nisem imel niti gradiva, niti veselja za nekoliko veselih vrstic, in skoraj ravno tako se mi danes godi. Pisal sem Vam, da sem premišljeval in ugibal, kam bi krenil o Binkoštih — na sever ali na jug, proti vzhodu ali zahodu; v svoji gibčnosti sem se enkrat celo domisli! nemškega »Schulvereina« ter hotel k njegovemu zborovanju v Gradec. Toda dejal sem si, da tamkaj bi utegnili vsakega preveč po njegovem » Nationale « povpraševati, in ko bi me zavohali — zastonj bi bila vsa moja elasti- citeta. Mislil sem potem na Mozirje. Pa tam so že itak Sokoli skakali ter po drogu kozelce pre- obračevali — torej tudi tam gibčnosti dovolj! Hajdi torej na Notranjsko in potem dalje proti jugu. V Postojni je bilo vse električno; celo kos papirja, na katerem mi je pomolil natakar moj račun; — zakaj provzročil je, da me je pretreslo kakor na — kolovratu; spomnil pa sem se, da je bilo tako elektriziranje v Postojni že mnogo prej v navadi, nego se je vpeljala električna raz¬ svetljava v jami, in zato se tu nisem — čudil, nego plačal in šel. Srečal sem obilo znancev, — radikalnih in naših, pa tam na nevtralni zemlji smo se vsi prijazno gledali. Tudi o prihodnji volitvi na Notranjskem smo govorili, — pa vojni 274 svet ni bil tak, kakor ga je izumil zadnjič »Slovan«, zakaj tu smo bili samo odrasli možje — tam na Brdu pa se ga je udeležila celo nedolžna deca — torej vsi do zadnjega! Tu v Postojni pa nismo bili tako bojeviti. O volitvi smo torej govorili, in radikalci so dejali, da hočejo vzprejeti kot kan¬ didata ljubljanskega dr. Schonererja. Jaz in kar je bilo »naših« smo ga iz znanih vzrokov prav toplo priporočali, — škoda le, da med vsemi navzočimi radikalci ni bilo nobenega volilca iz kompetentne volilne skupine. Pa dandanes je to vse eno. Postojne in politike sem se kmalu naveličal, akoprem je s politiko in pisateljevanjem taka, kakor s staro ljubico: Človek bi se je rad iznebil in iznebil, pa vendar se vedno vrača k nji. Drugega jutra sem jo pozdravil sinjo Adrijo iznad visokega občinskega klanca, potem pa kri¬ žem prehodil Trst, jedel morske ribe in pil črno vino, prelazil par parobrodov ter naposled vendar ubil — dan. Drugo jutro sem se nameraval odpe¬ ljati proti Gorici, toda dež, dež in neprenehoma dež! Ravnal sem se po stari prislovici, da je oni pametnejši, ki prej odjenja, in zato sem se obrnil zopet proti — domu. Vsekako je dobro, da si človek, ako ima že kak princip, ali ga vsaj hoče imeti, onega prilasti, ki tiči v tem navedenem pregovoru, in ker sem navajen, ljudi večinoma po njem soditi, zato sem uverjen, da »Slovan« s svojimi prepiri 18 * 275 še ne bo — nehal, kakor je storil pač z duho¬ vitimi Mažibrkovimi listki. Pa govoril sem o svojem kratkem potovanju! V Gorico sem hotel, in nič manj mi ni bilo v mislih nego na kompetentnem mestu povprašati, komu bodejo pač prisojeni oni cekini, ki jih je že pred meseci »Slovenski Narod« razpisal kot darilo za najboljši listek. Ne da bi bil jaz tudi tekmoval za to darilo, nevrednega sem se že a priori čutil — pa radoveden sem bil ter sem še vedno, kdo pač bode kot »champion-podlistkar« slovenski proglašen. To Vam je pa znano, da se oni »listki« presojajo v Gorici. Privoščil bi jaz darilce najbolj gori imenovanemu Mažibrku, že zaradi njegovega imena; - pri tem imenu človek nehote brke pozabi in na brezovo šibo misli. Toda dovtipi o imenih in dolgih nosovih so, kakor pravijo — najslabši. Pripoveduje se, da je bilo toliko »podlistkov« poslanih, da bode imel »Narod« za dve leti dovolj gradiva in da bode celo »Škratu« nekoliko pri¬ padlo. Zato tudi strogi goriški sodnik ne more končati svojega trudapolnega posla. Ko bi si vendar upravništvo našega lista kaj enakega omislilo! Dejal sem, da bode tudi »Škrat« deležen obilih darov, nanošenih na »Narodovi« mizi, — in to bode vsakako dobro, zakaj sedaj je začel — horrible dictu — prinašati nemške dovtipe. Morda hoče s tem ravnopravnost dejansko uvesti v svoje predale, ali privabiti nekoliko nemških 276 naročnikov, ali pa mu je — slovenskih dovtipov zmanjkalo. Nemški, iz »Kikeriki« posneti dovtipi! »Ako se to na zelenem drevju godi« — kaj pa bo z nami, suhimi vejami? In tu sem se domislil klasično neumnega citata, ki sem ga nedavno čital v nemškem listu. Da, kakor je neumen v lice, vendar ima nekoliko pametno zadnjo opiat in priporočal bi ga mar¬ sikomu: O tauche nicht zu tief hinein In’s Tintenfass der Welt, Damit dir nicht ein Tintenklex Aufs Buck des Lebens f&llt! Torej, gospoda, le zmerno! Toda tako zmer¬ nim in spravljivim nam pa vendar ni treba biti, da bi nemške povesti in smešnice prinašali svojim slovenskim čitateljem. »Citati« in »motto« naj že bodo, — akoprem so se jih jeli listkarji silo ogibati, odkar je Stritar v prvem dunajskem pismu osmešil to navado. No —- jaz jo imam, in stara navada — železna srajca! Gospa, jaz sem pohleven in ponižen človek, — toda če Vam bode današnje pismo prevodeno, stavite ga vendar na račun tega duhomornega — deževja. XII. Tudi jaz sem sklenil, da bom enkrat resno govoril tu pod črto. Že nekoliko mesecev se šalim in drezam na desno in na levo z edinim namenom, da temu ali onemu čitatelju pripravim 277 za celih pet minut kratkočasnega beriva. Pri tem dobrem namenu nisem tako kočljiv glede sred¬ stev, da bi mislil ali hotel, — da je beseda — konj, poudarjal sem tudi že ves ta svoj namen, — pa vse nič ne pomaga, beseda je konj postala, in kar je kratkočasnemu listkarju najhujše —• ljudje me imajo tu pod črto — za resnega med¬ tem, ko se smejem! Poizkusimo narobe; bodimo enkrat resni — pa Bog varuj ne predolgo! Gospa te dni ste čitali tudi Vi nekje, da je pokojni Juri Jenko že leta 1847. pisal o ušivi figuri ter dejal: Laibach ist eine L . . . am Kopfe Sloveniens. Dotični biograf Jenkov pravi nadalje, da se pokojni Juri Jenko, dasi je bil brezobziren, vendar ni upal napisati vseh črk. In šele v da¬ našnji dobi se je porodil tolik pogum, da se kaj takega javno pove, in to vkljub činjenici (Levstik pravi »navzlic«), da je medtem izšel »Olikani Slovenec«. Ker one besede v tej zvezi, kakor jo je Jenko rabil, dosedaj še nisem čital v našem najnovejšem publicističnem slovstvu, zato se mi dozdeva, da bo gospodu biografu znana edino le »uš v narodnem kožuhu«, in da zahteva on od vsakega že skoraj dober del Ro¬ landovega poguma, da zapiše besedico »uš«. Za božjo voljo! Kaj pa bo z našimi prirodoslovci, ako ne bodo smeli v svojih učenih slovenskih razpravah zoologičnih in botaničnih predmetov imenovati s pravim slovenskim imenom, — kaj bo, ako se jim bo treba odslej posluževati 278 primernega opisovanja. Da, da! Prihodnji slovenski akademiji »znanosti in učenosti« bodo prihajale učene in temeljite razprave, v katerih bode morda kakov zoolog govoril o gori imenovani živalci; a naposled bo poleg latinskega nazvanja pedi- culus capitis primerni opis: tisto, ki ima šest nog, pa vendar po glavi hodi; in kadar bo govoril o oni nežni domači živalci, ki kakor nobena druga — krvoločna ne razločuje med revnim in bogatim, med kmetom in vladarjem, bal se bode z ozirom na »Olikanega Slovenca« imenovati jo z domačim priimkom, — nego dejal bo: pulex irritans, to je tisto, »kar je majhno ko ajdovo zrno, pa vendar težko kladivo pri¬ vzdigne« — kakor pravi narodna uganka. Celo dolgouhega sivca si ne bo upal pozvati. In kadar mu bo pisati o naši najbolj koristni domači živali z dolgim rilcem in zavihanim repom, se bo poslužil primere, ki je dandanes najbolj na glasu. Dejal bo: tisto, iz česar se delajo — kranjske klobase. In botanik! Ta bo revež. Pisati ne bo smel: »kurja čreva« in »kurje zdravje«, »konjska smrt«, »kozja pogača«, »smrdilj«, »svin- jenik«, »pezdir« — oh, kje bo jemal »olikane« izraze ? Glejte, milostiva, v tem sem našel tudi rešitev čudnega dogodka, da nihče izmed naših mnogobrojnih listkarjev ni., dobil onih cekinov, ki jih je razpisal »Slovenski Narod« za najboljši listek; jaz sodim namreč tako, da se dotični 279 konkurentje niso ravnali dovolj po tem najno¬ vejšem pravilu, nego da je med njimi, to se pravi, v poslanih listkih, tičala marsikatera »uš«. Učeni sodnik pa čisla »Olikanega Slovenca«! Toda vrnimo se k pokojnemu Jenku, ki je, kakor trdi njegov životopisec, »umrl v svoji socialni bedi in neznatnosti«! Meni namreč se dozdeva, da Juri Jenko še živi, in ni dolgo temu, kar je stanoval na Dunaju 1., Spiegelgasse št. 21., kjer ga je lehko našel vsak, kdor je potreboval poverjenega tolmača za slovenski, hrvatski, srbski ali bolgarski jezik. Da pa ne bom sprožil ostre debate o Jenkovem »biti al’ ne biti«,*) priporočim svojemu žurnalističnemu kolegu, da popraša na Dunaju, kako in kaj. Potem bo konec besedi, ne bo ne pisarenja niti tožarenja, in gospoda Čučka bova tudi v miru pustila. Sicer bi bilo narobe to zadnje jako hvalevredno početje, zlasti sedaj, ko nimamo — razen toulonske kolere — drugega, da bi polnili liste ter zabavali in dražili čitatelje. Ah pač! Še nekaj imamo! Naše ljudske šole, nemščino na njih, in kadar to pride — pa povišanje učiteljskih plač. Kadar veliki politični listi nimajo drugega gradiva, pišejo o severni Ameriki ali o kaki novi namišljeni »Alabami«; *) Ta prestava Hamletovega: To be or not to be, that is the question ni Vaša izvirna, nego podal jo je „Cervantes mlajši" v svojem: Don Quixote della Blatna vas! Oprostite! Stavec. 280 pri nas pa pridejo učiteljske plače in njihovo povišanje na vrsto. Zato je tudi največ žurna- listov in dopisnikov — med učitelji! Neki »zabavno zbadljiv in šaljiv list« je trdil zadnjič, da zajema on svoje nemške dovtipe iz slovanskih virov! Ta je meni nova, — a dobra je vendar! Samo tega ne vem, ali je »za¬ bavno zbadljivo« ali pa »šaljivo« povedano, — ali pa ima oni list privilegij na nezmotljivost v »slovanskih virih«. Ja, Bauer —! Milostiva, se li še spominjate dr. Tavčar¬ jevega predloga v mestnem zboru glede znanih sklepov ljubljanske hranilnice? Kaj mislite — kaj bi bili rekli naši radikalci, ko bi bil profesor Šuklje isti predlog stavil? Kamenali bi ga bili, — in po vsej pravici s svojega stališča! Zakaj to, kar je predlagal dr. Tavčar, in razlogi njegovi, vse je podobno onemu, kar je govoril profesor Šuklje pred par meseci v mestnem zboru zaradi nemške šole v Ljubljani — podobno kakor kurje jajce — jajcu. Ja, Bauer, das ist was anderes! Čisto druga je, ako govori oni, ki ima patent na »odločno« in »neomahljivo« narodno mišljenje, ali pa tisti, kateremu hoče zadruga konkurentov ta patent ob veljavo spraviti. In v tem resnem premišljevanju, milostiva, me razveseljuje — Čivkoslav Lažan! Vendar zopet enkrat poet, ki se zanj. dela reklama. Odkar so pošli iztiski prve izdaje Gregorčičevih pesmi — izšlo je še dokaj drobnih knjižic pesemskih, 281 a zatrli smo jih s trdovratnim molkom. To zadnje je najhujše orožje, najhujši strup, — če nobeno sredstvo ne pomaga, — molčanje pomaga sigurno. Pa Čivkoslav Lažan si je osigural živ¬ ljenje s pravočasno reklamo. Škoda — saj mu je ni treba; — ali pa vendar, zakaj prav dober kos onega mu manjka, kar mu hočejo z reklamo navezati — namreč: pravi humor. Jaz ga ne poznam, tega novega poeta, pa imponira mi vendar, ker vem, da je poleg njega le še eden zmožen take krepke forme, — pa tisti mož poje — če hoče — bolj dovtipno in z zmagovalnim humorjem. Tu pa škoda za prelepo obleko. Sklenem naj torej danes s tem obžalovanjem. v v Omega. V 5 estnajst let — da! — skoro celih šestnajst let te črke nisem napisal, in malo, da se mi ni danes ustavila roka, ko sem jo hotel po¬ staviti na čelo tem vrsticam; tako mi je bila že iz spomina in tako se je je odvadilo pero. In sedaj, ko jo gledam pred seboj, ko mi sili spomin nazaj v kratko dobo onih dni, ko je bila še ta črka znamenje tesne prijateljske zveze pet mladih mož, polnih idealov in razen enega, — tudi polnih najlepših upov in nadej za prihodnjost, — sedaj se mi skoro dozdeva, kakor bi imel napisati — nekrolog. Samo dva živiva še od onih petih; tudi naju dva veže še vedno stara prijateljska vez, dasi- ravno je pisateljska nehala in da drug moj od onega časa sem ni zastavil več peresa v publi¬ cistični službi, ki smo jo tedaj izvrševali pod znamenjem »omega«. On — „se trudi v sodni hiši, rase krepko, višji, višji, pravde čist, železen hram.“ Trije pa so umrli. Pa ne samo ti; — tudi vsi oni, ki so imeli ž njimi, vred nekaj sodnega opravila lepega pomladnjega dne leta 1875. To opravilo je zadevalo »Slovenski Narod« in morda 283 ne bode neumestno, ako se ga danes spominjam; zgodba sama ob sebi je značilna in vesela, ža¬ lostno je le to, da sedaj že skoro vsi deležniki spijo smrtno spanje. Bilo je menda početkom 1875. leta — me¬ seca ne vem več, ko nas je petorica dobrih pri¬ jateljev zahajala redno vsak večer v ono tesno sobo Auerjeve krčme v Gledaliških ulicah v Ljub¬ ljani, katero sobico je bil prav tedaj najdovtip- nejši izmed nas krsti! z značilnim imenom »vagon«, katero ime se je, kakor čujem, še do danes ohranilo. Glava naše družbe je bil Jurčič, in tako se je tudi slehrni večer, kar je popolno naravno, sukal naš razgovor o tedanjem nam Slovencem sila bridkem položaju, o težavah, ki jih ima urednik, o konfiskacijah in potem zopet o pisa¬ teljevanju in enakih predmetih, ki so bili v glavni zvezi z možem, ki je sedel skromen in sključen med nami, a ki smo ga vsi ponosno imenovali svojega prijatelja, dasi je bil po svoji vnanjosti na prvi pogled tako neznaten, da ga je težko opisati. Tedaj je slovensko žurnalistiko tiščala od Vestenecka, dobrega poznavatelja naših razmer in slabosti podpirana pest Widmannova. Nekega večera — sami smo bili v »vagonu« — je izvlekel Jurčič iz desnega žepa svoje sive, obnošene suknje list »Naroda« ter ga vrgel na mizo z jeznim vzklikom: »Že zopet konfisciran! No, vi juristi, recite, jeli kaj povoda za to ali ne!« 284 Čitali smo in čitali, a nam se je zdela kon¬ fiskacija tako neopravičena, kakor se je morala zdeti previdnemu uredniku, kakršen je bil tedaj Jurčič. Tožil je nato, da mu skoro ni več mo¬ goče dela zmagovati: dopisnikov ima dovolj, za »listek« je tudi skrbljeno, a »uvodni članek« vsak dan, »politični pregled« vsak dan in »lokalne stvari« vsak dan — to je preveč! Vrhutega še konfiskacije, nejevolja naročnikov, jeza političnih prijateljev! Ne spominjam se več, v kateri glavi ostalih štirih se je rodila rešilna misel, a eden je dejal in trije drugi smo pritrdili: »Ti - mi ti spišemo po eden uvodni članek na teden! Juristi smo in pozorni bomo na to, da ne boš — konfisciran!« Šifro O sem nasvetoval jaz — in ko smo si še slovesno obljubili molčanje in tajnost — je rekel Jurčič: »Eden mora še vedeti vse to! To je mož, ki bo pisal kdaj slovensko literarno zgodovino, in on mora vedeti o vsakem, kdor vtakne pero v črnilo!« S tem smo bili zadovoljni, prepustivši Jurčičevi diskretnosti — in ta ni bila majhna — da skrbi za našo prihodnjo pisateljsko slavo — ter smo pili ob Jurčičevih stroških še par litrov na zdravje in prospeh nove zadruge ali bolje — zarote. Pod znamenjem £2 je izšlo potem mnogo člankov; najboljše je spisaf — sedaj ga lehko imenujem — rajni dr. Škofič, ki smo ga lani pokopali. Nekoliko člankov je podal pokojni Karel 285 Križman, umrši kot notar v Kamniku 1.1880., nekaj sem jih spisal jaz, dva ali tri pa oni, ki je razen mene še sedaj med živimi. Jaz sem tedaj služil pri finančni prokuraturi, ostali trije pa so bili avskultantje. Nekoliko časa je šlo prav dobro — Jurčič je bil vesel, »Slovenski Na¬ rod« ni bil konfisciran — vsaj zaradi uvodnih člankov ne — in tuintam smo v drugih družbah uživali veselje, da se je povpraševalo: »Kdo je pa ta O«. Kdor se je bavil kdaj s peresom, ve in zna, kako zadoščenje je tako vprašanje mla¬ demu pisatelju.- »Ti — tvoj članek so pa nocoj konfiscirali — in poleg še par nedolžnih notic!« reče nekega večera Jurčič drju. Škofiču. »Ni mogoče — he, he!« se je ta smejal po svoji majhno sarkastični navadi. »Ugovarjati, ugo¬ varjati moraš!« Sklep se je tudi naglo izvršil. Jurčič je vloži! ugovor proti konfiskaciji — grozni § 65. kaz. zak. je visel nad njo — in vkratkem je bil razpisan dan v obravnavo. Na predvečer se je zbralo vse »O« v Jur¬ čičevem stanovanju in tam smo ob Kozlerjevem pivu, siru in kruhu obdelovali § 65. kaz. zak. pa Škofičev članek. Jurčič je hotel namreč sam zastopati list pred sodiščem in zato mu je trebalo pravniškega pouka. Drugega dne je bila ugovorna obravnava pri deželnem sodišču. Predsedoval je rajni Kapretz, tedaj še nadsodišča svetovavec, votantje pa so bili Božič, pl. Zhuber in še eden, \ 286 ki mi ni več v spominu; državno pravdništvo je za¬ stopal Perše; a vsi sedaj tolmačijo paragrafe z Minom in Radamantom onkraj Stiksa. Ugovarjal je Jurčič sam, poslušalo pa je in corpore—celo »omega«. In to »omega« je dobilo svoje juridično za¬ doščenje. Inkriminirani članek je bil oproščen, toda glede neke male notice v lokalnem delu, ki jo je bil Jurčič sam napravil, so potrdili kon¬ fiskacijo lista. Zapisnikar, — mož, ki je sedaj meni in mojim kolegom izginil ne iz spomina, pač pa s pozorišča, nam je pozneje povedal, da se je pl. Zhuber med posvetovanjem oglasil z opazko: »Mir scheint, — der Schreiber dieses Artikels sitzt unter den Zuhorern!« — »Omega« se je razpršilo vsled imenovanj nekaterih članov na razna uradniška mesta; vsak je jel skrbeti bolj zase in ono mladostno odu- ševljenje in globoko čuvstvo brezpogojnega spo¬ štovanja do glave naše — Jurčiča, sta hirala pod krutim naravnim zakonom, da je človeku treba skrbeti pred vsem za svoj obstanek. Pa tudi ta zakon je zdrav, zakaj le tedaj boš kaj storil in dosegel, ako sam kaj veljaš! S stolpa sem mi ropoče ragla velikega tedna, ko pišem te vrstice. Da bi bili zvoki, blagoglasni zvoki večernega zvona! A to je le ropot, udarci lesenih klopotač ob votli zaboj, — spomini, spomini; — ah, jutri pa posije zopet jasno solnče in jutri ob deveti zazvone zopet zvonovi! v v 287 19 ) ) Dvanajst večerov. P ogovori doktorja Junija z mladim prijateljem. Izdal in založil dr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja. Tiskala Hilarijanska tiskarna v Gorici. 1887, 8° + 194 str. Cena 70 kr. — Pisatelj nam je podal tu zbirko književnih razprav, ki jih je bil pod zgoraj navedenim naslovom priobčil poprej v »Slovencu«. Tedaj so se spisi sami zaradi efe- merne svoje oblike odtegovali pravi kritiki; po¬ lemiki pa so dajali povoda dovolj, in če nas ne vara spomin, je bilo take tudi čitati. Danes sto¬ jimo pred knjigo, ki bodi po volji pisateljevi nekov temeljni kamen ali početek »slovstveno-kritične biblioteke — resnici v obrambo«. Lepa namera, in že zaradi tega vredna, da si jo ogledamo na¬ tančneje. Le škoda, da nosi knjiga v sebi še vedno isto polemično seme, ki je v gori omenjeni prvi obliki rodilo prav takšen sad. Zato in ker se pi¬ satelj peča tudi z našim listom in nekaterimi stalnimi njegovimi sotrudniki — zato nam je sila težko biti obširnim; zakaj lehko bi zabredli v nasprotni greh, v neplodno protipolemiko — ali pa bi se nam očitalo, da- govorimo preveč in propria causa ali pro domo. Torej le kratko in stvarno! 291 19 * Ni še dolgo, odkar se je zlasti med mladim naraščajem katoliškega duhovništva tako nekako »od zgoraj« jelo posebno priporočati modroslovje. Ne samo ozir na to, da se je zadnja desetletja notorično zanemarjala ta stroka po vseh srednjih in po drugih višjih strokovnih učiliščih, kamor prištevamo takisto štiri teologične tečaje, ampak tudi čut, da se le premnogokrat v duhovniškem stanu opazuje nekako ozko obzorje nasproti drugim posvetnim isto tako akademično izobra¬ ženim stanovom, katerim pa vedna dotika s širšim svetom in — le odkrito recimo! — tudi hujši boj za obstanek razširja vid, sta vplivala, da se je jelo »vedi vseh ved« posvečati večje število izo¬ braženih mož duhovskega stanu, nego je bilo to še pred malo leti obično. Posledki se kažejo tudi že v slovstvu našem, in ena teh je knjižica, ki o nji govorimo. Kot znamenje višjega, temelji¬ tejšega izobraženja jo gorko pozdravljamo. Ob¬ žalovati pa je, da se knjiga v krogih, v katerih se je bode največ izvedlo, ne bo tako umela »cum grano salis«, kakor bi bilo v interesu umetnosti sploh želeti. Zakaj? boste vprašali. 1 zato, ker se navadni čitatelj — tisti, ki se ni bavil niti z estetiko, niti z modroslovjem, ne bo brigal za to, da bi kritično čital v tej knjigi učeno razpravo o tem, kaj je lepo in pravo, ni o »različni enoti«,, ni o »enotni različnosti«, zakaj njemu je vseeno, jeli pisatelj enkrat »empiričen realist« [in to je (!)]■ ali pa nekoliko strani pozneje pridiguje »asketično 292 mrtvičenje« (in to stori on) — ampak naši ljudje se bodo od teh abstraktnih premišljevanj obračali, ali bolje, prečitavši jih, bodo počivali pri onih konkretnih slučajih, ki jih navaja pisatelj tako pogosto, da je videti, kakor bi bil sam čutil po¬ trebo, dati si mnogokrat nekoliko duška. Tu ga pa, žal, zapušča vsa — filozofija! V nas Slovencih je — tako smemo danes reči, že navada pri širših ocenah naših poetov ali pisateljev sezati v katero si bodi modroslovno sistemo in s krepko pestjo potegniti na dan ne¬ koliko fraz o realizmu in idealizmu, o svetožalju in o nirvani kakor črevljarsko kopito in po njem urezati si debel škorenj ter ga vleči ubogemu pesniku na noge. Da se le kakšen palec prileže, pa je dobro, in če ubogega Pegazovega jahača deset kurjih očes boli in muči (pardon —- pa saj poetje vendarle navadno hodijo peš) — vse to nič ne de — kopito je pravo! To smo že mno¬ gokrat doživeli, in sedaj zopet. A to samo ob sebi ne — škodi. Prava, pristna individualnost zori navzlic vsakemu kopitu, in hvala Bogu, da filozof korači vedno za poetom. V tej knjigi pa ne hodi le modroslovec za njim, pridružil se mu je—čudno, pa naravno in pri nas Slovencih od prvega sem tudi navadno — asketični teolog, in ta je zdajci potisnil modroslovca v stran — kakor smo že gori omenili, in sedaj teolog ni več iz¬ birčen v pomočkih, s katerimi pobija kužnega poeta. In to — škodi! Koga hočemo imenovati 293 v dokaz? Prešerna, Jenka, Levstika, Stritarja — in koliko drugih! V dokaz, kako tudi g. doktor Mahnič upo¬ rablja priliko za svoje namene, navajamo samo naslednje vrstice. Na str. 150. i. d. piše: Junij: Devištvo je bilo vedno in posebno čislano pri vseh narodih. Mirko: Ne pri »Zvonovcih«; vboge »stare device«! Junij: Poslušaj dalje: Človeštvo je deviški stan vedno smatralo za nekaj junaškega ter ob¬ dajalo ga z nebeško glorijo. Drugim pa, ki se čute poklicane v plojenje, se je dovolilo to, kakor sem že rekel, le s tem pogojem, da se javno družijo v zakon in da zunaj tega nemajo staviti plodivnega čina, zatorej pa tudi ne spolovno lju¬ biti se, ker ta ljubezen ni nič drugega kakor naravno pripravljavna onemu činu. Ljubezen ta je dovoljena kot pričetna in uvodna tudi onim, ki resno mislijo v kratkem skleniti zakonsko zvezo. Prostim pa in ki ne mislijo resno in kmalu v zakon stopiti, je prepovedana, zatorej pregrešna, ker ne služi svrhi, v katero je človeku vrojena, in tako nasprotuje naravnemu redu. A posebno pogubna je taka ljubezen nezreli mladini; ako se začne za njo vnemati, jame mladeniču polniti domišljijo z nečistimi podobami, otrovi mu ne¬ pokvarjene živce, izsreblje živeljni sok. Zatorej pa mora vsak pravi odgojitelj pred vsem 294 zapomniti si prevažno svarilo: ne dajaj mladini v roke zaljubljenih pesnikov, ni veče nevarnosti za mlado srce! Mirko: Toda drugače razume to reč Stritar i glejte, kako piše: »»Ne bati se mladeniči! Pri¬ digo val vam ne bodem; v kako razmero vam je stopiti s tem svetovnim čutom, učili vas bodo vaši roditelji, izpovedniki, verski učitelji, njih poslušajte! Moj svet je ta: Ako že ljubite, ljubite na skrivnem, na dnu srca, tam naj gori večna lučica, katero ste prižgali svojemu angelu, svo¬ jemu idealu, skrivna ljubezen, najboljša ljubezen! Kaj treba vedeti svetu, kdo je vaša boginja, kake »laske« ima, oči in usta! Kako vas »peče bole¬ čina«, kako zdihujete po noči in po dnevi . . . . . . . Ako torej ljubiš, mladenič, ljubi zase; ne izpostavljaj svojih sladkih ali bridkih čutov v posmeh tujim ljudem, ki imajo vsak svoje po¬ trebe in opravke.«« Tako podučuje Stritar mladino!« Tako namreč piše in navaja dr. Mahnič. Reči moramo, da nam je prebravšim te vrste nekoliko gorko bilo v rokah, zakaj stvar je tako — zasuknjena, kakor tista znana trditev, da sv. Pismo uči črno na belem, > nimamo končno ž njo pravih simpatij. Toliko v večjih potezah o celotnem vtisku! Ali da je g. Funtek pravo 317 pogodil v posamičnih podrobnostih, to pa treba posebej poudarjati, ker to, in le to nam je pdrok, da nam poda lehko še kaj izbornega, ako nastopi pot, ki smo jo, kolikortoli rahlo, zgoraj označili. Ta pot je težavna in časih trnjeva, toda človek zmaga nje težave, ako ni preobčuten. Krasen je prizor med godcem in Anko, ko pride po slovo in si ga ona znova prisvoji ; ravno tako lep oni med Zalo in Anko v gozdu. Lepa je tudi molitev Anke pred podobo sv. Device, le škoda, da ni popolnoma izvirna. In tako je še mnogo dobrega v tej knjižici, in — dasi smo bili utrujeni, ko smo jo dčli iz rok, prijal nam je spomin na posamične lepote, kakor žgolenje drobnega ptička nad nami, kakor svčtel žarek, ki je skozi sivozeleno borovje padel na drobne valčke ob našem podnožju. Da nam ves celoten prizor ob ribnjaku ni ugajal — kaj moremo za to? V V 318 Balade in romance. Napisal A. Aškerc. P reden hočemo napisati kritično oceno tega najnovejšega pesniškega pojava na slovst¬ venem polju slovenskem, zbirke Aškerčevih (Gorazdovih) balad in romanc, ki smo jih že na- kratko omenili v tem listu, vidi se nam potrebno, da zaradi današnjih slovstvenih in ž njimi ozko spojenih političnih razmer slovenskih označimo najprej svoje stališče, s katerega hočemo go¬ voriti. Mi namreč ne pozabljamo, da izdajemo in uredujemo samo leposloven in znanstven list, nikakor pa ne političnega, in da se zatorej tudi tedaj, kadar nam je govoriti v obrambo napadov, ki se pod krinko leposlovja in znanstva, umet¬ nosti in modroslovja poganjajo za reakcionarne in s temi v najožji dotiki stoječe osebne uspehe, ne bodemo spuščali v ono nižavo grdega osebnega »prekljanja«, ki znači »politično« in na eni strani tudi »literarno« delo zadnjih mesecev. »Noblesse oblige« je bilo dosedaj naše geslo, in to geslo nam ostani tudi dalje sveto! Pod tem praporom bodemo govorili. 319 Goriški »Rimski Katolik« je že delj časa tako prijazen, izzivati nas in čestite pisatelje, ki sodelujejo pri našem listu, češ, »na dan vi Zvonovci — na dan s svojimi nazori, s svojo teorijo o krasoslovju in umetnosti — pokažite, kam se opirate, kaj nameravate?« Na eni strani se nam ta izziv, ki je v istini mnogo robatejši, nego smo ga mi posneli, dozdeva nekako anahronističen — saj že dvajset let ve vsak razsodni in omikani Slovenec, kaj hoče, kaj namerava, kaj podpira »Zvon«, bodisi »dunajski« ali »ljubljanski«, in kolikrat se je že odgovar¬ jalo takim vprašanjem in napadom! Zato bi lehko dejali: »Sodite nas svojevoljno po naših delih!« — Na drugi strani pa nosi to izzivanje neko čudno znamenje, ki je pravi »signum tem- poris«. »Rimski Katolik« stoji v vsem, kakor smo že enkrat dejali, zgolj na rimsko kato¬ liških tleh. S tega stališča presoja znanost in umetnost, narodna in socijalna vprašanja, elek¬ triko in ihtiosavra, protozoe in Eiflov stolp. In pri tem presojanju, ali bolje — obsojanju, saj nič drugega ne čitamo — kriči venomer: »Heraus mit dem Flederwisch!« — i, prav tako, kakor naš »gorenjski fant na vasi«: »Pa udari, če te je kaj, pa udari!« In kaj je želja tega lista? Samo to in edino to, da bi kdaj kdo prišel in dejal: »Pojdi, pojdi ti s svojim Bogom in s svojo cerkvijo!« Takega nasprotnika si želi rogoborni goriški list, a tu prihaja tudi za dvajset let 320 prepozno. Kakor oni gorenjski »permejdušovec«, tako drži on krivec ali pa batino za hrbtom, in ko bi se kdo oglasil, bi sunil ali pa udaril, češ: »Glej, ti si me prvi — takov si, takov brezverec, bogotajec!« Dejali smo, da prihaja za dvajset let pre¬ pozno! Da, tedaj bi jih bil našel mnogo odgo- vornikov, ki jih je porodila in izobrazila prav taka reakcija, kakršni se dandanes svita. V teku zadnjih dveh desetletij so se duhovi umirili povsod, vse gibanje je postajalo polagoma, pa vedno bolj je rastlo delovanje za mir med narodi in duhovi in za ljudsko blagostanje, ž njim spojeno in pogojeno. Pa glej čuda! Čez dvajset let moli zopet reakcija svojo mračno glavo kvišku. A sedaj je položaj drugi in vsaj v tem, kar ime¬ nujemo mi svoje slovensko leposlovno polje, v tem preobrat, kakor si ga želi »Rimski Katolik«, ni več mogoč. Bogotajstvo se ni vgnezdilo v nas, ampak obzorje se nam je razširilo, in to obzorje, ki vedno narašča v nas, to »spoznavanje, pod ozirom na večnost,« kakor ga imenuje Spinoza (Ethik V. L. 30), to ravno znači naše poete no¬ vejše dobe, in pod njim se vsi vrste, od njega dobivajo stopnjo svoje vrednosti. Vendar »Rimskega Katolika« v vsem ne moremo obsojati! Fanatizem — ta ali oni — je izrodek vsakega časa. In kje se poraja in pod katerimi pogoji? Duh najde, kar srce išče; razum in čut v eno spojena porodita — oduševljenje 321 21 in oduševljen — navdušen človek je možen sezati drugim na dno srca, zmožen razodevati skrivnosti, ki tiče globoko v čutu, v srcu, in zopet zmožen jasnemu solnčnemu žarku enako prijavljati misli, ki jih je porodil duh. Duh in srce! Srce brez duha pa — v kaki temoti se suče! Čuvstvom svojim sledeč se bori le zanje, namreč za to, kar je samo — brez duha — za pravo resnično spoznalo, in v tem se bori za zmote, katere spoznavati mu brani nedostajanje duha. Srce pa je strastno, zato je strasten tudi boj, ki ga je pričelo, ki ga bije dalje brez ozira. In ta pojav srčnega življenja je— fanatizem. Takega imamo pred seboj v »Rimskem Katoliku«. »Kje je potrebščina duha večja, nego v filozofiji ?« vpraša nekov pisatelj; »in ravno tu je mno¬ žica metafizičnih fanatikov nepovoljna — skoro strašna.« — Samo s srcem — brez duha! A vendar s srcem — in zato naj govorimo še dalje z »Rimskim Katolikom«. On želi od nas zvediti: »Kaj je poezija?« »Nerazločnost subjektivnega in objektivnega te¬ čaja (pola)«, je odgovoril nekov filozof, in »Rimski Katolik« bode to gotovo umel; mi — ne! Mi le vemo, da je poezija lepo jezikovno tvorjenje — upodabljanje lepih, estetičnih misli. Tu nam menda ne bode ugovarjal, toda dejal bode: »Kaj pa je lepo?« In to želi on že zdavnaj zvedeti — in sicer le od nas! Tu nam ne bode zameril, ako izpovemo, da nam niti v mislih ni to vprašanje 322 najmlajše filozofične discipline kardinalno rešiti, kakor si on želi, da pa zopet do celega dvo- jimo, da ga je on rešil, ali da ga bode reši). To pa je gotovo: poetje, slikarji, govorniki, glas¬ beniki — vsi umetniki hodijo svojim potem — filozofi, estetiki in kritiki pa za njimi, kakor anatomi za telesi — oni ustvarjajo, upodabljajo — ti pa režejo in raziskavajo; — zadnji hočejo, da morajo prvi biti taki, kakor jim vele oni na podlagi svojih preparatov — prvi pa le gredo dalje in le dalje, gnani od nedoumnega genija. Nobeden poet ni šel prej, nego je začel peti in lepo peti, na visoko šolo učit se, kaj je lepo. A če so mu bile položile rojenice ono »modro« cvetko poezije v zibel, katero svežo ohrani tako malokateri, katere duh pa oživlja vsakega — potem je on tudi umen zidar in lastnik ob veliki stavbi, kjer kraljuje lepota, in kjer hišnik pred vhodom ne vpraša: »Ali si pogan, jud ali kristijan, ali rimski katolik?« Tudi mi Slovenci imamo svoj delež ob tej svetovni stavbi, in če imenujemo Aškerca, gotovo ni on zadnji med našimi delavci in solastniki, ■— ne, postaviti ga moremo med one, ki prvi zasedajo Slovencem odmerjene prostore. Gotovo nam je težko sotrudniku našega lista peti hvalo, tudi danes ne nameravamo podrobneje ocenjevati posamičnih pesmi njegovih, prihraniti si hočemo to za drugi članek — ali reči pa vendar moramo danes, da so sedaj te »cunje«, 323 21 kakor rači »Rimski Katolik« nedosežno duhovito nazivati Gorazdove balade in romance — da so torej sedaj te »cunje« zbrane in spletene v krasen »gobelin«, na čigar raznobarvnem dnu gleda naše oko vedno menjajoče se podobe in slike, kakor jih čarata pred nas bajka in pesem. Kdor vzame knjigo v roke — ako njega duh ni prevzet po naših najnovejših prerokih — je ne bode odložil, dokler je ne prečita do konca. Kje tiči Aškerčeva moč? Mi bi dejali: v njega izredni, v Slovencih dosedaj nedoseženi plastiki in v zdravem realizmu — da, zdravem — in to ponavljamo ter poudarjamo. Podtikati se nam hoče, da umemo mi in si mislimo v v svojem »realizmu« le »verizem« ali »natura¬ lizem«. No, tega nam pač nihče ne dokaže, ker zadnjega nismo ni praktično ni teoretično učili — podtakne se pa lehko vsakomur, kar se mu hoče. Ker se danes več pečamo z »Rimskim Ka¬ tolikom«, negoli z Aškercem samim, bodi nam dovoljeno še nekoliko besed do njega, ker nas je prav v tem naravnost pozval, in pa tudi zato — da ga vsaj nekoliko »absolviramo.« Govoreč podrobno o Gorazdovih baladah in romancah, navaja »Rimski Katolik« pesem »Anka« ter pravi — da ni poetična, da ni lepa — ker ne ve ničesar o — Bogu. Kakor ga mi umejemo, bi on želel, naj bi bil položil pesnik, katoliški duhovnik, potoku namesto tolažila: „Prva nisi — zadnja ne na sveti!" 324 drugo tolažilo v šumeče valove, namreč: »Bog ti bode pomagal!« To je lepo, tudi poetično se da izraziti, toda mi se osmeljamo dvojiti, da bi takov konec baladi hasnil; taka, kakor je v svojem stopnjevanju, potrebuje v svojem koncu nepričakovane misli — če že ne originalne; ono tolažilo z Bogom pa bi kaj ta¬ kega ne bilo; pesem bi ne izvenela tako, kakor sedaj, ko se izgublja v sicer ne novi, ali vendar na nov in ne pričakovan način izraženi misli: Solamen miseris, socios habuisse malorum. Dalje povprašuje »Rimski Katolik«, kaj se poreče k besedam iz »Stare pravde«: „Na puško kremžnko naslonjen Kmet Pasanec pravi, veli: „Car daleč, a Bog je visoko! . . . V pest svojo odslej le verujem, Zaveznik moj — puška je ta!“ ter pristavlja: »Mislim, da ne najdemo še tako rdečega socialista, ki bi veselo ne podpisal nauka, ki ga tu izraža — katoliški duhoven.« Gotovo! Istina! Toda kmetje so bili in so morali biti tedaj taki — in če jih kdo opisuje, vendar ne bode trdil, da je Pisanec dejal morda: »Možje, pojdimo na božjo pot na sv. Višarje!« Koristneje bi bilo to morda zanj, nego boj pod Susedom — a res ni bilo in ni bilo moglo biti res — in če bi bil dejal to Aškerc v svojo balado, bi »Stara pravda« ne bila več balada, in Pasanec bi ne bil Pasanec. Kaj pa ko bi Mefisto, jahajoč s 325 Faustom o polnoči mimo vešal, ko bi takrat hudič dejal: »Počakaj, Fauste, počakaj! Mene je strah, jaz ne morem tako hitro za tabo —?« No, potem bi hudič ne bil več — hudič! — In pa »balada o potresu«! Spominjamo se, da smo čitali nekoč popis groznega potresa v Lisboni. Pisatelj je pripovedoval, kako so ljudje molili po cestah in trgih ter javkali in kričali v nebo: »Mi- sericordia! Misericordia!« A ulice za ulicami so se pogrezale, hiša za hišo se sesipala v morje. Mi ne vemo, ali je pesnik mislil na ta dogodek, ali ne — saj je popolnoma irelevantno — ampak nas pri čitanju te balade ni prešinil tisti čut, kakor je navdal »Rimskega Katolika« — nam se je videla pesem kakor klanjajoča, resignirano vdana molitev nedoumnega, nezaslednega božjega veličanstva. Ne z jezo, ne z nejevoljo, ampak s čutom in s prepričanjem človeške ničevosti nas je napolnila. Da »Rimskega Katolika« ni — tega nismo krivi. Ali še dve pesmi sta v Aškerčevi zbirki, ki popolnoma propadata pred sodnjim stolom »Rimskega Katolika«. To sta »Celjska romanca« in pa »List iz kronike Zajčke«. Seveda ima ta sodnik še nekoliko drugih balad v posebnih čislih, in jih je že pred letom dni izkušal prav na drobno »gori dejati«, toda letos pravi sam nekako milostno, a doslovno: »Pa še vse bi g. pesniku spregledali, vse prej odpustili (torej ne more biti tako hudo) — a da je v svojo 326 zbirko spet sprejel »Celjsko romanco« in pa »kroniko Zajčko« (sic!) — to ostane neizbrisljiv madež na imenu pesnika slovenskega, duhov¬ nika katoliškega.« Torej naglavni, neodpustni greh Aškerčev sta ti dve pesmi. Oglejmo si ju tedaj! V »Celjski romanci« opeva pesnik, kako so Teharčani prišli do plemstva. Bajka o tem je že stara, in »Edelthum Tiichern« znano po Slo¬ venskem. Pripoveduje se namreč, da je glasoviti zadnji »Celjski grof Ureh« jahal po meniško, redovniško preoblečen s svojega grada,;v Teharje obiskat ljubico svojo, kmetsko deklico. A Teharčani so ga ujeli ter prisilili, da jih je »poplemenitil«, češ: »Mladenke so naše rude če krvi, Po tebi se modra pretaka!" »A ker si mogočen, lahko narediš, Da sitna izgine razlika, Lehko si za ženo potem izvoliš, Če ktera dčv naših Te mika." — In po meniško preoblečeni Ureh se mora udati: »Ej, prejake so pesti slovenske!« Torej podpiše pismo: „Jaz grof Ureh, grof in knez Celjanom Vsem Celjanom in okoličanom; Knez Slovencem in gospod Hrvatom, Nam sosedom, našim ljubim bratom; Desna roka kralju gospodarju 327 In pobratim turškemu cesarju: Teharčane poplemenitujem, V plemski stan vse selo povišujem - Ali. kakor se po naše reče — : Modra kri po žilah vsem naj teče!" O vplemenitvi Teharčanov in njih plemstvu se je že večkrat pisalo, in zlasti naj navajamo izmed Slovencev duhovnika Orožna: »Das Bisthum und die Diocese Lavant. 111. Das Decanat Cilli, 1880, in pa Fekonjo (glej »Ljubij. Zvon« 1885, str. 104.). Vplemenitev njih je historičen fakt um, kakor pravi zadnji, in v deželni knjigi štajerski je še vedno zapisano »Edelthum Tiichern«. Toda tu se nam ni baviti z zgodovinskimi fakti, nego s pravljico, ki jo je porodil zbadljivi humor našega ljudstva. In takih pravljic o »vplemenitvi Teharčanov« je mnogo, in porodilo jih je menda še največ sklicevanje onih samih na to posebnost, kakor že po človeški naravi nadziranje drugih poraja v njih zasmeh in ironijo nasproti onim, ki hočejo boljši biti nego drugi. Tiste »plemenite pravice« Teharčanov so baje zgorele, in danda¬ nes se govori o njih izvoru le v pravljicah in vedno le z nekim dobrovoljnim, toda vendar ironičnim humorjem. Od te strani pa ta bajka ali pravljica ni drugega, nego kar je brez števila enakih, raztresenih po vsem Slovenskem, kakor: višnjanski in motniški »polž«, šišenski »komar«, moravški »maček« — in druge — namreč humoreska v zbadljivi koži. 328 In da nam Aškerc tudi drugega ni hotel podati, nego to, kaže pač konec njegove tehniško izvrstno izpeljane romance, ki tako prijetno izzveni v dobrodejni, nedolžni ironiji : „Teharčani pa, junaki zviti, Dan denašnji so še plemeniti!" Kaj pa »Rimski Katolik?« On ne vidi ideje, ampak samo folijo! In še to folijo on — drugače ne moremo reči — po — znanem načinu preobrača, prestvarja in za svoje namene zlouporablja. On vidi v tej romanci le »patra Urha«, »redovnika-prešestnika« — »puellae amore captus erat, cui visendae multa nocte operam dabat«. Mi si ne moremo misliti, da učeni »Rimski Katolik« ne ve ničesar o zadnjih Celjskih grofih, ničesar o Veroniki Desenfški, ničesar o zgodovinsko imenitnem rodu teh grofov, ničesar o tragičnem koncu Urhovem, ničesar o onem presunljivem prizoru, ko je krvnik razbil njih grb rekši: »Grafen von Cilli gewesen und nie und nimmer mehr!« On ve to, toda on ne umeje te pesmi. On sploh ne umeje te romance, ne umeje, da je šel Celjski grof Ureh preoblečen po redovniško »v vas« k dekletu svojemu — ne, ne, on hoče, da je jahal pravi pravcati menih s tonzuro kakor pater Ureh tja dof v Teharje vasovat in ljubkovat! Kak6 je pač rekel oni francoski diplomat? »Donnez-moi trois mots d’ un homme, et je vous le ferai pendre.« Pa zakaj on ne 329 umeje te pesmi? To bodemo videli takoj pri baladi »List iz kronike Zajčke«. Vendar preden govorimo o nji, ponovimo besede, ki jih je napisal dr. L. Gregorec, tudi duhovnik slovenski, v »Vestniku« 1. 1874., in ki so bile že enkrat v našem listu natisnjene: »Slovenski pisatelji in pesniki naj bi svojim umstvenim proizvodom jemali češče in več snovi iz življenja glasovitih celjskih grofov, med katerimi se nahaja mnogo zanimivih in primernih dejanj i moških i ženskih članov obiteljskih, kakor so zlasti Herman II., Friderik II. in Urh II. ter poleg Veronike še njena zalva Barbara, žena cesarja Sigismunda; posebe bi še bilo tu dosti prikladnega gradiva za dramatiko!« No — in eden prvih, ki se je lotil takega predmeta, tudi »duhovnik slovenski«, ta žanje sedaj zahvalo za to takisto od »duhov¬ nika slovenskega«! In »Kronika Zajčka«? „ —- stari Marijofil — Kloštrov — bivši prej nadzornik, A zdaj prior — — — “ piše kroniko samostana Zajčkega. Težko mu je to, zakaj treba mu je zasaditi nož v svoje meso, dotekniti se rane, ki se je sicer zacelila, ali vendar pustila obnlnek, katerega kronistu, zgo¬ dovinarju prezreti ni smeti, ni moči. Pred tride¬ setimi leti je bil prišel semkaj nadzorovat Zajčke brate kartuziance, in namesto v cerkvi, namesto v tihih celah, ali v širni knjižnici, našel jih je 330 v drugi, sicer tudi širni, toda ne s književnimi zakladi napolnjeni »biblioteki«, namreč v hladni kleti popivajdče in pevajdče. Kaj je prišlo za tem — tega ne pove kro¬ nist, ali vsak čitatelj to takoj ugane — in to je posebna tehniška prednost te pesmi —- zakaj »stari Marijofil« je »zdaj prior«. On je usta¬ novil stari strogi red, in kakor ga navdaja ljubezen do reda, želja, da bi mogel za veke izbrisati ta madež iz njega zgodovine, tako ga na drugi strani sili vestnost, da zapiše tudi to, kar redu in tedaj tudi — njemu, neločljivemu delu njega ne služi v slavo. Zakaj: „- — Resnico samo Vselej piši vestni zgodovinar! Ne na levo gledaj, ne na desno, Kaj vrstniki poreko, ne baraj! Kaj potomci poreko, ne maraj!“ — To zadnje, ta zlata misel je jedro vse romance ; — kartuzianci v kleti pa so ji — folija — lepa folija — grešniki, katerih zaslu¬ ženo kazen in pokoro gledamo in čutimo skozi prezorni ovoj zadnjih poetičnih kitic, in dozdeva se nam, ko s čutom prečitamo pesem, kakor bi za zadnji »Amen« zazvenel nam na uho poluglasen šepetajoč pozdrav kartuzianca, pokornega zopet strogemu redu sv. Brunona: »Memento mori !« In »Rimski Katolik?« 331 On vidi tu le predstavljanje »pijancev kartu- ziancev«— ideal v tej legendi je pijanec v kartuzianski suknji, ideal, ki more mlada srca napolniti le s Črtom in sovraštvom do redovnikov, sploh do katoliškega redov¬ ni š t v a, do najidealnejše ustanove v človeški družbi. Njemu — »Rimskemu Katoliku« namreč — njemu je vsa pesem le »predstav¬ ljanje enega samega zgodovinskega fakta«, kateri se mu sicer tudi še prav resničen ne vidi. Pač škoda vse učenosti, vse dialektike, vse razboritosti goriškega gospoda, ko mu moramo upravičeno reči, da tudi te pesmi ni um el. Ali pa mu bode morebiti ljubše, ako rečemo, da tudi te ni hotel umeti, kakor morda ne dne, ravno prej omenjene? In zakaj ni umel? smo vprašali zgoraj. — Zatd ne, ker je strastno njegovo srce zapustil duh. Srce brez duha, smo dejali, propade slepemu fanatizmu, in naj¬ boljši dokaz imamo tu pred sabo, ko gledamo, da izobražen, na vse strani omikan mož preproste pesmi ne more več prav umevati, prav tolmačiti, odkar se daje voditi zgolj od strastnega svo¬ jega srca. Da niso vsi stanovski tovariši tega gospoda taki, in da ima res ta Aškerčeva balada pravo realno in zgodovinsko podlago, to hočemo podpreti z naslednjimi dokazi. Pred nami leži drobna knjižica: »Das Kart- hauser-Kloster Seiz«, izšla 1. 1884. v Mariboru. 332 V nji čitamo pod naslovom: »Reformversuche mit der Karthause Seiz bis incl. zur endlichen Zuriick- gabe von Seitz an den Karthauserorden«, na 72. strani nastopno: »Die Disciplin war auch in Seiz, wie anderwarts in Verfall gerathen. Das Kloster Seiz wurde, um es zu reformiren, 1564 dem Orden entzogen (»ab ordine alienatum«) und dem Cardinal Zacharias Delphinus ubergeben. Aus den hier citierten Urkunden erhellt, aus welchen Grunden diese Uebergabe geschah. C aro 1 us. Honorabilis cum diu frustra tentatum esse sentiamus, Monasteria Ordinis Cartusi- a n or u m in Provincia nostra Styria per exteros fratres reformari, quinimo videamus per eosdem exteros multa ibi scandala committi; iniunximus Priori Maurbacensi tan- quam convisitatori Ordinis Cartusianorum per superiorem Germaniam ne posthac exterum quempiam in iisdem Monasterjs admittat effici- musque ut Rdus D. Zacharias Delphinus S. Stis apud Caesariam Mtem Nuncius suas partes suaque studia cum studio cuisdem Prioris Maur- bacensis ita conjugat, ut in prenominatis Monasterj’s Legitima fiatreformatioet collapsa omnia (quantum quidem mali- tia horum temporum patitur) canonice instaurentur. Curabit igitur Devotio Vra, ne in 333 posterum Monasterjs Ordinis Cartusianorum tam male sicuti in Styria factum est, prospiciatur et bene valeat. Viennae, 12. Octobris 1564 ad Generalem Ordinis Cartusianorum. Nos Carolus etc. Memoriae commendamus tenore praesen- tium significantes quibus expedit universis. Quod cum ex certorum fidelium nostrorum digna rela- tione intellexerimus et congnoverimus duo m o- nasteria nostra Stiriae, nempe Seitz et Geriach ob dissolutam morum licentiam, aliaque facinora tam exterorum, quam apostatarum et fugitinarum persona- rum quae inibi diu degerunt in tempo- ralibus, acque ac spiritualibus interire. Nosque pro eorumdem monasteriorum in spiri¬ tualibus et temporalibus reformatione et conser- vatione omnia que rite fieri possunt experiamur. Ideo in Dominum Reverendissimum Zacha- riam Episcopum Pharensem, cujus fides atque integritas nobis plane perspecta est benigne requisiuimus, ut eorumdem monasteriorum curam dus cipiens, non modo fratres posthac juxta Carthusiani ordinis regulas ibi uiuere, eisque de necessariis ad iuctum et amictum providere deli- genter procuret, sed bonorum ac proventuum omnium temporalium quouis uocabulo i!la vocentur, summodo ad eadem monasteria de uire aut 334 de facto aut quovis nomine pertineant, plenariam etiam administrationem et regimen beneplacito hoc nostro durante labere non grauentur, atten- datque diligenter ne dictorum monasteriorum bona in manus prophanas deueniant, vel sub ullo praetextu abalianentur, quinimo abalienata et oppignorata quam citissime fieri poterit recu- perentur. Signanter vero steurae, seu impositi- ones publicae quotannis omnimo, dae persol- uantur. Committimus igiturac tenore praesentium seriose mandamus et volumus ut omnes eorum- dem monasteriorum quomodolibet subditi prae- dicto Reverendissimo Domino Episcopo Pharensi tamquam vero et legitimo in temporalibus rectori et administratori omnibusque illius procurato- ribus et substitutis pareant ac obediant, pariter etiam omnibus nostris Capitaneis ac Iudicibus expresse mandamus, ut eudem Episcopum in omnibus et singulis praemissis manuteneant, illique prout jus exiget favorem et auxilium praestent, executuri in his omnibus expressam et piam voluntatem nostram. Datum Vienae, 8. Novpmbris 1564. Carl etc. Nach dem ain Zeithenumb bei den Ciostern Seiz und Gayrach g ros s e verschwendung auch allerhandt u n r i c h t i g k a i t e n und mengl so woll in spiritualibusalstempo- ralibus gespueret worden. Derhalben wir 335 dan verursacht auf weg und miti Zugedenkhen, dardurch solche u n g e b u e r 1 i c h e verschwen- dung mengl undunrichtigkhaitenabge- stellt und notwendige erspriessliche guette einsehung furgenommen werden mochten, und wir nun derwegen solche Closter verwaltung und administration dem Ehrwiirdigen unserm lieben Andachtigen Zacharia Delphino Bischoven zu Pharr zubeuehlen fur das Ratfamist bedacht. So ist demnach unser gnediger beuelich an euch unnd wollen das i h r gedachter Closter alle und iede liegende und varende guetter ordentlich beschrei- ben, zwei gleich lautende Inuentaria aufrichten und dann ihme dem gedachten Bischoue, oder seinem gewalthaber und Machbotten ernenten Closter sambt aller derselben Ein und Zugehorung Possess neben dem ain lnuentario vellig einantwortten. Das andere aber uns zukhammen lassen unnd darneben Euerer aufrichtung berichten wollet. Daran ersechet ihr unsern gnedigen willen unnd entliche gefellige mainung. wien den 13. Nouember (15)64. An Bischoue zu Laibach Abbt zu Rain und verwalter zu Cilij.« Tak6 se je torej godilo pred letom 1564. v Zajčkem samostanu! In te listine je nabral in na svetlo dal nihče drugi in nihče manjši nego umrši dr. Jakob Maksimilijan S te p i s c h n egg, knezoškof lavantinski. Mi verjamemo, da 336 ga je srce bolelo, ko je zbiral te listine, ali ravno to, da je imel dovolj duha, srčndsti in moralne moči izdati jih, da je mogel zatajiti tisti »esprit de corps«, ki se kaže zlasti v duhov- skem stanu, in ki, žal, poraja časih — le odkriti bodimo, toliko -- hinavščine zunaj in znotraj, — ravno ta že sam na sebi lepi pojav njego¬ vega značaja je idealiziran v Aškerčevi pesmi. Ne »pijancev in prešestnikov-menihov«, ampak strogega, resnega in resnicoljubnega moža-zgodo- vinarja on riše in idealizira. Takšen je njegov Marijdfil, in menda se ne bodemo motili, ako trdimo, da sta mogoče, prav mogoče, ta knjižica in nje avtor bila povod pesniškemu oduševljenju, ki je porodilo »List iz kronike Zajčke«. Toliko in — zvesti svojemu zgoraj nave¬ denemu geslu — ne več nego toliko, smo hoteli in morali odgovoriti »Rimskemu Katoliku«, in to v obrambo moža, ki v predsodkov prostih krogih ne potrebuje obrambe, katera je bila pa drugim nasproti potrebna. V zadoščenje mu bodi preklic, ki je bil na drugem mestu objavljen — lojalen, kar odkrito priznavamo. O lojalnosti »Rimskega Katolika« pa nikdar nismo ugibali, niti nas ni volja razmotrovati njegovo lojalnost. Poslej ne bodemo več govorili o njem, ampak knjigo Aškerčevo hočemo vzeti v roke. Kdor količkaj zasleduje proizvode današnje svetovne književnosti, mora priznati, da prevladuje povsod neko bolestno teženje, biti kolikor moči 337 22 izviren, originalen, in v ta namen so tudi vsi pomočki dobri. To teženje v originalnost pa rojeva kot neizogibno posledico izsrednost, eks¬ centričnost, in to je prvo znamenje vseh modernih književnih del. Človek se nehotč spominja bnega pevca, ki je pred leti nastopal v raznih zaba¬ viščih, držeč v vsaki roki po nekoliko sto kilo¬ gramov težko železno kroglo, metal in lovil ju ter zaeno pel arijo iz »Fausta«. Fantazija, ta prelepa hči Zenova, sama boleha, izgubila je ljubčka svojega — ideal — s katerim je gospo¬ darila in vladala v brezmejni svobodi — posta¬ rala se je in kot histerična devica služi sedaj svojim razvadam in ugajajo ji svoje posebnosti! Ali ta bolezen je prava pravcata »epidemija«, ki se je prijela tudi najvišjih duhbv. Tolstoj, ta velikan, ki je znal, kakor nihče, spajati v prej¬ šnjih delih divni idealizem s pravim, čistim realizmom, se je izpremenil čez noč v nagega naturalista, iz slikarja v — fotografa, iz živega modrijana — v nerazumnega tajnostnega mora¬ lista. — Čemu bi se spominjali še imen, kakor Ibsen, Zola, ali pa Scheffel in Ebers? Pri tem teženju po izvirnosti je, žal, poezija le premno- gokrat več izgubila, negoli pridobila. Roman in drama sta zašla na kriva pota, in če v Nemcih zlasti mlajši zarod vidi v Wildenbruchu rešitelja drame, vendar ga ne moremo oprostiti očitanja črnega teženja, o katerem smo dejali, da znači pesniške proizvode moderne književnosti. 338 In tako izreden pot, kakor sta ga nastopila roman in drama, tak enak pot nastopa sosebno v Nemcih tudi pesem. Daši se k nji ne obrača takd velika množica poetičnih talentov nego k prozi, ker pesem ne dovoljuje takb svobodnega razvitka osebnih nazorov kakor roman ali novela — vendar velja tudi o teh vezani besedi posve¬ čenih talentih v veliki večini to, kar smo zgoraj dejali o drugih. Originalnost, izvirnost je namen in jedro, poezija pa le plašč ali pomoček. Kako dobro de torej človeku, ako zasledi proizvod, kateremu zgoraj omenjeno znamenje našega časa še ni vtisnjeno, niti ne še napeča- teno; in koliko bolj se mu ogreva okrog srca, ako si sme čitatelj reči, da je to vzraslo na njega domačih tlčh. In takisto se nam je godilo ob Aškerčevi knjižici. Ko nam je bila zadnjič prilika Spregovo¬ riti besedo o taki prikazni na našem književnem polju — od tedaj bode kmalu že devet let — smo dejali, da, odkar nam je za Vodnikom v tridesetih letih tekočega stoletja »Kranjska Čebe¬ lica« po obliki in vsebini presnovala pesništvo slovensko, so nam poslala dobrotna nebesa v vsakem desetletju velikega pesnika, ki je s svo¬ jimi neumrjočimi pesmami korenito označil razvoj našega pesništva ter vrhu tega zaznamenoval lep napredek vsega književnega, vsega kulturnega življenja slovenskega: četrto desetletje nam je porodilo Prešerna, peto Levstika, šesto 339 22 * Jenka, sedmo Stritarja, meja osmega in devetega Gregorčiča, in danes smemo prista¬ viti: na meji devetega in desetega desetletja nam je postavljen zopet nov kamen, novo znamenje na poti našega razvoja v Antonu Aškercu. In to znamenje je res znamenito; zakaj epična moč v naših pesnikih še ni nikdar prodrla takd zmagovito in tako individualno na dan kakor tu. Kdo more tajiti, da je Preščren še tičal do malega v valovih, ki jih je gnala nemška romantika? A iz njih se je z elementarno silo in gnan od želje in prepričanja, da le narodna tla dade pravi sok bujni cvetki poezije v samostalni književnosti, povzdignil Levstik, dosedaj poleg Prešerna največji naš pesniški genij. Jenko ni imel te moči — oni duševni tok, ki je iz Nemcev prihajal in — kaj hočemo, — dasi je drugačen, a kolikor toli še vedno prihaja, — je omamil tudi njega. Strauss in Schopenhauer sta vladala tam, in v nas smo čutili pluskanje teh valov, branili se jim nismo in tudi danes se jim še ne branimo, ako čitamo našega Stritarja. Pravi učenec zadnjega je Gregorčič — lirik, čeravno Gregorčič — epik, kolikor ga je, stopa korak naprej v sedaj vladajoči realizem, a to še tako, da si sam ni vsvesti tega koraka. In vsi ti pes¬ niki so pred vsem — liriki. Z Aškerčevo knjigo pa je naša epika trdno, oblastno in zmagovito krenila na pravo pot. In kakd mi razumemo ta realizem? Slikati opisovati vse, kakršno je vse 340 v resnici, a vendar opisovati to le tako in v takem vzporedu in v taki zvezi, da mora vzbu¬ jati estetično zadoščenje, hrepenenje po nečem nedosežnem, skratka — da mora ustvarjati ideal v gledavcu, v čitatelju samem: torej ne golo življenje — golo resnico samo, ampak golo res¬ nico pod zlato prozorno tančico idealizma. Ko bi čitatelji naši ne bili že prebirali v našem listu večine Aškerčevih balad, bi jih na¬ vedli tu vnovič; a tako se nam to ne vidi potrebno; zakaj niti zapreti niti izogniti se ne moremo prepričanju, da bo o umestnosti naše gorenje trditve prepričan vsakdo, kdor bere le eno nje¬ govih pesmi. Kakor bi deval kamen na kamen, rezan in oglajen, tako rase pod njegovim peresom stavba za stavbo pred nami, in ko jo imamo celo pred seboj, se zasveti v čarobnem svitu, belemu gradu enako, ki ga obsije zahajajoče solnce. Koliko skrivnosti tiči za takimi zidovi — kako jasno se nam kaže tu bela gola stran ozidja, in kako čarobno jo prestvarja zlati žarek, ki se mudi za trenotek ob nji! Ko smo prečitali, iz¬ ginila je podoba, ali v srcu nam zveni še vedno odmev sreče in nesreče, veselja in bolesti, kre¬ posti in zlobnosti, ljubezni in sovraštva, trpljenja in zadoščenja, ki smo jih gledali vse tako od daleč, golo, resnično in 'prozorno, a vendar le pokrito in divno osvetljeno po rdečezlatem žarku pesnikovega idealizma. Tako od daleč vidimo okna in stolpe, vidimo ali visi ta ali oni po strani, 341 gledamo v voglu tudi razrušen zid in na drugem koncu nov omet, ki ga je napravil nov gospodar — toda pajčevin ne gledamo, ki jih ziblje veter pod ostrešjem, in hroščev, niti muh, ki sedajo na beleži Kdor nas hoče umeti, bode nas umel! Povedali smo že, zakaj ne navajamo posa¬ meznih Aškerčevih pesmi, označili smo tudi takoj početkom, kakovo stališče zavzemamo nasproti sotrudniku ob listu našem, toda ne moremo si kaj, omeniti posebej enega njegovih prekrasnih umotvorov, in to je: »Stara pravda«. Ta venec, broječ deset balad, je sam ob sebi velik, z gi¬ gantsko pesniško močjo risan roman, ali vsak odstavek, vsaka balada zase je zopet povest zase. Prav v teh pesmih prodira realizem Aškerčev, kakor skoro nikjer, a divni solčni žarek, ki spremlja vedno tega od Boga posebno nadarjenega pevca, ne sije tudi nikjer tako čarovito lepo nego tukaj. Kaj je vse ta pesem ? Velika zdušna apoteoza ideje svobode, ideje enakopravnosti vseh stanov! Historija je, sama historija, in zaeno prorokovanje, mogočno, silovito prerokovanje! Toliko o notranjem Aškercu 1 Več, mnogo več bode govorila zgodovina književnosti naše, in vpliv njegov, ki se očito pokaže kmalu med pesniki slovenskimi. Izpregovoriti nam je samo še dve, tri besede o jeziku pesnikovem in o obliki njegovih pesmi ter končno navesti nekoliko skromnih črtic iz življenja njegovega. 342 Aškerčev jezik je čudovito krepak, blago¬ glasen in pravilen. Tuintam nam kakšen izraz, kakšen poudarek ali kakšna oblika razodeva štajerskega Slovenca, kar pa ne poudarjamo za¬ tegadelj, da bi pesnika grajali. Akcenti njegovi na koreninskem zlogu se nam zde celo pravilnejši, nego so oni v naši po gorenjščini zaviti književni slovenščini. Ob eno obliko se bode pač marsikdo zadeval, in ta je edninski orodnik pri ženskih .^-deblih na oj n. pr. Pod celicoj svojoj sedi samotar. Ali: S svojoj rokoj pismo jim podpiše. Ali: Z velikoj težavoj je tih bil in molčal, Ako ta oblika tudi zdaj ni navadna v naši pisavi, dasi so jo že večkrat pisali Slomšek, Cegnar in Levstik, tega vendar ne more nihče tajiti, da je časih blagoglasna, da je slovniško pravilna in da še dandanes živi široko med slovensko-štajerskim na¬ rodom in da gotovo ni nobeden greh, ako jo rabi pes¬ nik, kateremu služi časih za polnodoneč stih, n. pr.: Pač dolgo že, dolgo je tu pod zemljoj! In meni se zdi, kot bi bil pred menoj! Ali: Vse vzel mi je Tahi imetje Oropal me s krutoj rokoj. Zato, kakor veste, sem puntar, Zato sem med vami nocoj. Pravega baladnega pesnika kaže se nam Aškerc v njemu lastnem načinu pripovedo¬ vanja. Dva, trije verzi nam pojasnijo vso 343 situacijo, dejanje se razvija dramatično ter se završi s krepkim koncem — s katastrofo, ki pretrese bravca do dna srca ter ga pusti, da si v domišljiji svoji iz kratke balade osnuje celo dramo. Daši bi za te svoje besede lehko navedli polno vrsto njegovih balad, se vendar hočemo dotekniti tukaj samo ene, ki po naših mislih nima vrste v našem slovenskem pesništvu. Bravca prosimo, naj odpre knjigo in prebere balado »Mejnik«: Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom Tam par volov. Zakasnil se, a v pozni, temni noči Sam gre domov, i. t. d. Kateri naših pesnikov zna tako pripovedovati? Ta balada je neumrjoča, kakor ime pesnikovo, ki jo je zložil! — Kaj pa »Na sedmini« — ali ni to grozna človeška tragedija? In kolikor vrstic potrebuje pesnik, da nam jo predstavi pred našimi očmi? — In kako ljubezniv je nasproti razgovor v »Ukrajinski dumi«. To je dialog! — Aškerc bi ne bil epski pesnik, ko bi se v svojih pripovednih proizvodih ne posluževal često narodnega desetere a. Ta verz, ki so v njem izključno pete vse junaške pesmi srbske, rabil je tudi najstarejšim slovenskim narodnim baladam, ki se je do današnjega dne še srečno ohranil v »Lepi Vidi« in »Mladi Bredi«. Prava posebnost 344 narodnega deseterca pa je odmor po drugem stopu, n. pr.: Lepa Vida j j je pri morji stala, Tam na produ || si plenice prala, Črn zamor’c po || sivem morji pride, Barko vstavi, || praša lepe Vide. Ta odmor je takd značilen, da se po njem ločijo prave ndrodne srbske pesmi od ponarejenih in da se ž njim natanko da dokazati n. pr. katere verze je Prešeren v »Lepi Vidi«, ali Žakelj-Le- dinski v »Mladi Bredi« ponaredil. Nobeden teh dveh pesnikov najbrž ni vedel za to tehnično skrivnost narodnih pesmi in je zato v pesem vstavil verze, ki po nesreči nimajo odmora po drugem stopu, n. pr.: Kak’ bi b’la rudeča in cveteča Ali: Oh, doma bolno je moje dete! („Lepa Vida“.) Ali: Dobro me poslušaj, hčerka moja ! Ali: Peco šlarasto mi dobro zvijte! (»Mlada Breda".) Ti in enaki verzi v obeh pesmih so očitno in- terpolirani. To tehnično svojstvo narodnih pesmi je privedlo Levstika do zahteve, da mora tudi vsaka umetna slovenska pesem z daljšimi verzi imeti odmor po drugem stopu. Zategadelj je v zadnji redakciji svojih poezij leta 1876. veliko večino svojih pesniških proizvodov tako predelal, da je posameznim verzom dal dotični odmor; kar 345 pa je pesmi zložil pozneje, se do malega vse odlikujejo s to posebnostjo, n. pr.: V Rovih cerkev || so zidali, Da Mariji || bi jo dali, Ki rodila l| nam Boga V odkup vsega |j je sveta. („Živopisec in Marija".) Ali: S postelje se || dčtek smeje Lune gleda, || zvezde šteje Lepo zvezdo || rad bi tipal, V krepko lice || luno ščipal. (»Rimska cesta".) Zlasti karakteristične v tem oziru so njegove »Otroške igre v pesencah«. Kolikor nam je znano, je Aškerc poleg Levstika prvi slovenski pesnik, ki pri desetercu dosledno dela odmor po drugem stopu; pač, tudi Funtkovi verzi v »Zlatorogu« in v »Godcu« so v tem oziru pravilni. Da se je Aškerc mnogokrat posluževal deseterca, to je pri pripovednem pesniku naravno, ker je ta verz za pesniško pripovedovanje kar ustvarjen. A pohvaliti moramo pesnika, da se je pri vseh dotičnih pesmih — in dobra petina jih je — tako strogo ravnal po na¬ rodnem vzgledu. Da bi ga drugi pesniki tudi v tem oziru posnemali! Niti tega ne moremo pesniku šteti v greh, ako tu in tam v verzu rajši po pol stopa odkrhne, nego da bi se poslužil kakšne prazne enozložne besede ter s takšnim »mašilom« napolnil verz. Za to nas pa v obili meri odškodujejo njegovi polni, krepki stiki, med katerimi so pogostoma rabljeni moški posebno blagoglasni. 346 Pri kraju smo! Pesnik, ki se je do malega deset let skrival pod prozorni zavoj staroslovenskega »Gorazd a«, je odgrnil sam tančico, ki ga je prikrivala našim očem. Zatorej nam oprosti, da navedemo nekoliko črtic iz življenja njegovega, ker je naravno, da občinstvo mikajo tudi zunanje razmere, v katerih žive ljubljenci-pesniki njegovi. Anton Aškerc je porojen dne 9. prosinca 1856. leta v vasi Globoko tik Rimskih Toplic v fari sv. Marjete. V šolo je hodil v Celju, kjer je leta 1877. prebil maturo, potem stopil v mari¬ borsko bogoslovnico ter bil leta 1881. posvečen duhovnikom. Najprej je služil v Podsredi od leta 1881. do 1884.; nato je bil nad pet let kaplan v Šmarju pri Jelšah in od letošnjega leta sem je kaplan v Juršincih pri Ptuju. Kdaj se je začel ukvarjati s pesništvom, nam ni znano; sošolci njegovi nam pripovedujejo, da pač niso nikdar slutili, da Aškercu bije pevska žila. Prvo pesem svojo »Trije potniki« je priobčil bogoslovec Aškerc (»Gorazd«) dne 1. malega srpana 1880. leta v Stritarjevem »Zvonu«, kateri je vzbudil pri nas toliko novih talentov. »Ljub¬ ljanskemu Zvonu« seje pridružil takoj leta 1881., vendar se nahajajo prvi njegovi proizvodi šele v letniku 1882. Prvi doneski Aškerčevi so bili lirski, a urednik, spoznavši epsko nadarjenost njegovo, mu je svetoval posvetiti se pripovednemu pe¬ sništvu. Pri tako izredno nadarjenem mladem 347 možu je zadostoval samo migljaj, in začele so se kmalu oglašati v »Ljubljanskem Zvonu« balade in romance, ki so dandanes in ostanejo na večni čas prava dika in pravi ponos tega lista. Pesnik je rastel od leta do leta, širil si obzorje, napre¬ doval v obliki. Pesništvo mu je postalo svet poklic, na katerega se je resno pripravljal in za katerega se mnogo učil. Vesten duhovnik imel je vse leto polno službenega opravila; prosti čas je prebil pri knjigah; kratko dobo svojih počitnic pa je vsako leto potoval, ne za veselje in raz¬ vedrilo, ampak da bi spoznal tuje kraje in tuje ljudi. Že leta 1878. ga je prvo potovanje privedlo v Ljubljano, leta 1879. si je ogledal Zagreb; leta 1880. Trst in Koper. Leta 1884. je obiskal Dunaj ter se peljal po Dunavu v Budimpešto. Leta 1885. je romal na Velelirad, odkoder je čez Prago, Linz, Salzburg, Ischl, Celovec in Bled krenil v Ljubljano. Leta 1886. je potoval v Sa¬ rajevo, Djakovar, Novi Sad, Zemun in Belgrad. Leto pozneje ga nahajamo v solnčni Italiji — v Benetkah, kamor je potoval čez Zagreb, Reko in Gorico in odkoder se je vrnil čez Pulj in Trst. Leta 1888. si je ogledal obrtno razstavo na Dunaju in lep kos zapadne Ogrske. Lani pa je krenil znova čez Budimpešto na Slovaško, odkoder je šel čez Jablunko v Osvetim in Krakov, kjer si je ogledal krasni Vavel in gorico Koščuškega. Lehko si mislimo, koliko osnov so mu rodili vsi ti razni potje! Le škoda, da pesnik doslej ni 348 priobčil še vseh svojih potnih pesmi, ampak samo tiste, ki so nastale na potovanju po Bosni in Srbiji. »Balade in romance« stoje v književnosti slovenski kakor dalekovidno belo znamenje, kažoče pesnikom našim pot, po kateri jim je hoditi. Zdravi, vedri duh pesnikov, ljubezen do umetnosti, veselje do dela, resnoba v pesniškem stvarjenju, jekleni značaj njegov, ki nasprotnikom svojim na njih iz trte izvite napade in sumni¬ čenja kliče: »U jednom selu straše, a u drugom se ne plaše« — vse to nam je porok, da bode štirintridesetletni pesnik zdušno nadaljeval in izvrševal umetniški svoj poklic ter narod slo¬ venski skoraj oveselil z novim zvezkom divnih svojih poezij. V v Končnici P ričujoča prva izdaja »Zbranih spisov" Janka Kersnika ni kritična in ni namenjena znanstvenikom, ampak širo¬ kim krogom občinstva. Zato tudi nobenemu dosedaj izišlih zvezkov ni bil pridejan komentar, ki spada pravzaprav samo v kritično izdajo. Ako sem se vkljub temu odločil napraviti pri poslednjem zvezku izjemo s tem, da na naslednjih stra¬ neh priobčim nekatera pojasnila, se je to zgodilo v prid širokim krogom občinstva, ne pa sami slovstveni zgodovini na ljubo. V tem zvezku natisnjene sestavke bi namreč današnje, zlasti mlajše pokolenje na nekaterih mestih brez komentarja niti ne razumelo več. Priznati moram, da sem dokaj časa preudarjal, ali bi izpustil politične podlistke, ki so zlasti potrebni tolmača, ali bi odstopil od dosedanjega pravila in jih natisnil z najpotrebnejšim komentarjem. Vem, da bi bilo mnogim našim starejšim ljudem in strankarjem, ki imajo Baptistove, Bolhoberove in Perove podlistke še v živem, morebiti neprijetnem spominu, prvo ljubše, a drugo se mi je zdelo, da sem naravnost dolžan našemu sedanjemu in bodočemu pokolenju, ki bo hotelo imeti o slovenskih znamenitejših možeh popolno in vsestransko sodbo. Mogoče, da se bo našel kdo, ki ga bodo Kersnikovi podlistki še danes vščipnili; mlajši naraščaj bodo samo zanimali, ker so — zgodovina. Pesmi. Prvi literarni proizvodi Janka Kersnika so bili v vezani besedi. Že kot 131etni deček se je poizkušal v pesništvu. O tem pripoveduje prof. Fr. Levec v spominih na nekdanjega svojega učenca naslednje: »Nekega dne leta 353 23 1865. mi reče (Jankov brat, drugošolec) Pepi: »Naš Janko tudi pesmi sklada!" »Res? Kakšne?" — Pepi seže, poredno se smejaje, na polico po Jankovo knjigo ter vzame iz nje rokopis. „Ode an den Triglav!" se začudim, ko mi pokaže nemški slavospev velikanu Julskih Alp v nekoliko opoteka¬ jočih se šestomerih". (Ljub. Zvon, 1897, str. 540.) Levec pri¬ poveduje dalje, da je mlademu tretješolcu odsvetoval množiti število nemških poetov in mu na srce položil slovensko slovstvo. Njegov nasvet ni ostal brez uspeha: „Čez nekoliko tednov mi pokaže Pepi spet na skrivnem zvezčič Jankovih slovenskih pesmi; samega je bilo nekoliko sram, da bi mi jih bil pokazal. Prebrala in popravljala sva jih pozneje z Jankom, ki je lepo napredoval." Kot petošolec je imel srečo videti 1. okt. 1866. prvo svojo pesem „Gomila“ (str. 2.) natisnjeno v Janežičevem „Glasniku“. Po Levčem odhodu na Dunaj je L 1867. osnoval s svojimi součenci in prijatelji literaren klub. V istem in naslednjih treh letih je zložil večino svojih pesmi, ki so bile deloma natisnjene v »Glasniku", deloma pa v Stritar¬ jevem »Zvonu" 1870.; a nekatere so se pojavile šele čez šest let v novoprebujenem glasilu Stritarjevem, pri katerem je bil »Baptista" poleg izdajatelja samega in Gregorčiča najmarljivejši pesnik-sotrudnik. V »Dunajskem Zvonu" druge njegove dobe so izšle tudi pesmi, ki jih je zložil Kersnik kot vseučiliščnik v prvih sedemdesetih letih. To so malone vse one pesmi, ki v pričujoči zbirki niso datirane. Kot jurist v tretjem letu se je Kersnik udeležil našega prvega kulturnega boja že s prozo — z jako svobodomiselnimi političnimi podlistki, izhajajočimi v „Slov. Narodu" 1873. kot »Nedeljska pisma". Leta 1876. pa je izšel prvi njegov roman »Na Žerinjah", ki pričenja njegovo novelistično delo¬ vanje in najbrž zaključuje pesniško dobo njegovo. Lehko bi se torej reklo, da je Kersnik pesnil samo v času mlade¬ niškega navdušenja, kot mož pa se je zavedel pravega svo¬ jega poklica. Čisto osamljen pesniški pojav je njegova »Naša pesem", izišla v »Ljub. Zvonu" 1882. 354 Medtem, ko se po našem pisatelju ni ohranilo v rokopisu skoro nikakšnih pripovednih del, so se našle v literarni zapuščini pokojnikovi malone vse pesmi deloma v načisto prepisanih zbirkah, deloma na posameznih lističih v osnutkih in načrtih. Vsled ljubeznivosti pisateljevega sina, gospoda Janka Kersnika ml. sem dobil pri urejanju na raz¬ polago majhen zvezčič brez datumov, a vsekakor iz jako zgodnje dobe, kar se da lehko sklepati iz detinske pisave in pesmic samih. Iz te zbirke ni tu nobene pesmi. Največ pesmi je ohranjenih v precej debeli (obsega 174 str.) napol v usnje vezani knjigi in 4°. To je urejena zbirka, ki se začenja z „Uvodom“ in končuje z »Raztresenim listjem", daljšim ciklom, čigar zadnja, 24. pesem „Šumi, šumi valovje", je natisnjena (kakor tudi „Uvod“ in še mnoge druge) v pri¬ čujočem zvezku »Zbranih spisov". Pesmi te zbirke so po večini natančno datirane. Ker gredo datumi od 1866. do 1869. leta, je po vsej verjetnosti uredil zbirko Kersnik kot sedmošolec (1869.). Poleg te je ohranjen še en zvezčič dati¬ ranih pesmi iz leta 1869. Poznejše pesmi, ki so skoraj vse izšle v »Zvonu" po 1876. letu, so ohranjene na lističih; napisane so s spretnejšo roko in nobena izmed njih ni datirana. Tu izide nekaj izbranih Kersnikovih pesmi; izmed natisnjenih sem jih le malo izpustil, a rokopisne sem strogo izbiral. Kot pesnik je Kersnik — kakor rečeno — sodeloval pri »Glasniku" in »Zvonu". Poslal pa je bil tudi mariborski „Zori“ nekaj svojih pesmi, a to šele v zadnjem letu, tako da jih niti prinesti ni utegnila več, ker je poprej prenehala. Prim. pismo Davorina Trstenjaka s Ponikve z dne 9. ju¬ nija 1878.: »Dragi mladi moj prijatelj! Ker iz raznih razlogov nečem v »Zori" listnice odpirat, in javno sodelavcem odgovarjat, Vam pišem privatni listič. Vaše pesmice so mične po nežnih mislih in lepi obliki, in 355 23 * gotovo bom nekatere, ako ne vseh natisnoti dal, a čakati bodete mogli, ker s pesmami me pisatelji obložijo, a pro¬ zaičnega gradiva imam malo, posebno za znanstveni in umetnostni oddelek. Ne bi li tudi kaj v prozi hotli spisati ? Jako bi' mi vstregli, in verjamite mi, da bodete le takrat izvrsten v obliki stihov (versus), ako ste dobro izureni v prozi. Da ste mi zdravi! Vaš“ i. t. d. Tudi na sodelovanje pri „Kresu“ je Trstenjak vabil Kersnika, a takrat je bil naš pisatelj že angažiran pri „Kre- sovetn" konkurentu, Levčevem „Zvonu“, ne več kot pesnik,, ampak kot novelist. „V nedeljo“. — To pesem je priobčil Stritar nekoliko izpremenjeno v literarni listnici v „Zvonu“, 1870, št. 3. Tam piše o mladem pesniku: „G. J. K-k na B. V pervič nismO' segli z nesrečno roko v listnico. Vaša pesem: Menih se človeku precej prikupi s prijetnim narodnim glasom, ki ste ga prav srečno zadeli. Oj tiča, drobna tičica! Poleti čez gore; Poleti tjekaj sred vasi, Kjer lipe tri stoje. Že perve te verste (katerim smo le malenkosti pre- naredili) ubero tako rekoč bralcu srce tako, da je popolnoma pripravljen poslušati in umeti, kar dalje pesem govori; da, ubrano je serce tako dobro, da celo ume kar pesem sicer hoče povedati, pa ne pove. Čujmo dalje Poglej tje v malo hišico, Če ljuba še živi, Al tam pod njenim okencem Že travca zeleni. Bralec ume drugo strofo tako, da vpraša menih tico, ali ljuba ! še živi, ali ne; pa to si le misli tako, povedano 1 356 pa ni, ker besede: Al tam pod njenim okencem že travca zeleni, niso v nikakoršnem nasprotji s prejšnjimi. Prav lahko še „ljubca živi" in „pod njenim okencem travca zeleni." To se večkrat vidi. Tudi tiča je to tako umela kakor bralec, dasi ni prav povedano. Odgovori mu: Le molči, molči bled menih, Se hišica stoji; Al tam pod malim okencem Pa travca zeleni! Pa dalje: Za nizkim zidom blizo pa. Kjer križi se verste, Tam na gomili nizki spet Cvetičice cvete (6). To pa vse nič ne de. Lahko „hišica stoji," pod njenim oknom „travca zeleni," in na gomili »cvetičice cveto," in vendar ljubica lahko mirno v hišici živi. V kratkem: Vaše pesmi kažejo lep talent — ali niso doveršene. Glejte, da jasno, logično poveste vse, kar mislite, glejte na čistoto oblike in jezika — in smemo Vam pre¬ rokovati lepo prihodnjost. Tega nam je porok globoko čutena pesem: (navaja pesem „V nedeljo"). Pesem „Menih" (pravzaprav: »Menih pri oknu," zlož. 8. VIL 1868.) je poslal Kersnik leta 1869., ko se je kot eksternist na Brdu privatno pripravljal za osmo šolo in maturo, Stritarju za prvi letnik »Zvona" na Levčevo povabilo. O Božiču leta 1869. je namreč pisal Levec svojemu prijatelju Janku: „Če imaš kaj pripravnega, pošlji. Ako šene bo natisnilo, boš vsaj zvedel pravo razsodbo o svojih spisih. »Meniha moraš poslati". „Nekdaj — sedaj“. —Včeraj in danes“. — To sta bili prvi dve pesmi Kersnikovi, ki ju je Stritar natisnil na pristojnem mestu v »Zvonu" (1870, št. 225, 337). Poprej pa mu je .še pisal naslednje pismo (iz Badena, 28. V. 1870): »Vaši pesmi bom z veseljem tiskal obe, nijsern se motil v upanji, da se imamo še lepega nadejati od Vas." 357 Le zadnja str. v II. pesmi: Nekedaj — sedaj mi nij prav jasna: Al zdaj pa trava poganja Iz grobov, ter raste čez nje, — In beli sneg, oj beli sneg Zapadel je sercč. Čigavi so ti grobi? Nekedanjih prijateljev? Ti nijso nikjeri prej direktno imenovani. — Ter raste čez nje — čez grobe? ali prijatelje? 2 str. je: Po noči čez vas smo hodili In pili smo Vince (sladko) zlato Prepevali fantovske pesmi In piskali na pero. Pa čigavo serce je zapadel sneg — „moje?“ To se mora imenovati. Sploh tretja str. bi morala biti po moji misli jasneje zvezana z drugo, in tako s celo pesmijo. Ne zamerite, če nijsem te reči prav razumel, pa pojasnite mi jo, ali pa, še bolje, popravite. Naši ljudje so strašno kritični postali — naenkrat — posebno ostre sodbe slišim od vseh stranij o „Zvonu“ in pa o Boris Miranovih pesmih, katere sem jaz založil. Zato ne zamerite, če tako pedantično ravnam." „Naša pesem". — Fr. Levec je kot urednik „Ljub. Zvona" Kersnika večkrat nagovarjal, naj mu pošlje tudi kakšno pesem. Dne 11. VI. 1881. mu je pisal: „Ti, pesmi Zvonu pohajajo. Poišči, poišči v svojej miznici in pošlji jih kaj. Saj vem, da si svojej Lojziki tudi katero zapel." Še trje je šlo uredniku za pesmi, ko se mu je bil Gregorčič za nekaj časa usrdil vsled privatno sporočene kritike, v kateri je Levec Gregorčiču povedal Levstikovo in Jurčičevo mnenje, da X-ove (Gregorčičeve) pesmi nimajo tako krepkega konca kakor začetek. V tej stiski je pisal urednik „Ljub. Zvona" svojemu prijatelju na Brdu v pismu z dne 12. VIII. 1881. sledeče: 358 „Če se X ne premisli in če Ti ne pošlješ nič pesnij, potem bode moral Zvon brez pesnij izhajati. Levstikovi imam še dv e.“ In najbrž na ta prigovarjanja mu je poslal Kersnik »Našo pesem", ki jo je imel Levec 7. I. 1882. že v rokah, ker se je spominja v pismu z besedami: »Pesem Tvoja mi je prav dobro došla, vender se mora nekoliko popraviti." — Dne 27. I. 1882, pa piše, da jo popravlja sam: »Naša pesen vzbudila bode občno pozornost. Ker sva z Levstikom še vedno nekoliko »fache" (vender govoriva pa!), ne upam se mu je poslati v žehto, zatorej jo sam popravljam. Pošljem jo še Tebi pred tiskom v pregled. A prosim Te, napiši mi zgodovino tistih 100 cekinov in povej mi ime nemške pesni. Jaz se samo malo spominam, da sem enkrat v »D. Ztg." nekaj o tem čital. A na vsak način je potrebno, da se to pove v Slov. Glasniku, kadar bode »Naša pesen" na- tisnena. Pol več efekta bode naredila." Dne 1. marca 1882. je pesem izšla v »Ljub. Zvonu" na prvem mestu z naslednjim komentarjem v petitnem delu: »Nemšk list na Dunaji razpisal je meseca oktobra m. L 100 cekinov nagrade pesniku za himno, iz katere bi avstrijski Nemci »in ihrer heutigen bedrangten Lage" zajemali moč in tolažilo. Nagrada, za katero se je oglasilo 1570 pe¬ snikov, bila je prisojena stud. med. Jos. Winterju za njegov »Lied der Deutschen in Oesterreich", za pesen polno nemške rabulistike in zgodovinske neresnice. Ravno tisti list razpisal je z nova 100 cekinov nagrade najboljšemu napevu tej pesni. »Naša pesen" v denašnjem listu je slovenskega pesnika odgovor k VVinterjevi pesni; zložena je v tisti meri kakor »Lied der Deutschen in Oesterreich". Kakor se je našel slovenski pesnik, da je Nemcu možato odgovoril, tako se morebiti najde tudi slovenski skladatelj, ki »Naši pesni" zloži primeren napev." Ko je štev. „Zvona“ z „Našo pesmijo" izšla, je javil Levec Kersniku (28. II. 1862.): »Železnikar me je vprašal, če sme ponatisniti „Našo pesen". Rekel sem, da mu zato 359 ljubav rad plačam ob ugodni priliki jedno butiljo naj¬ boljšega." In res je „Naša pesem" izšla tudi v podlistku ,,Slov. Naroda" v štev. 49. 1. 1882. Berite Novice! — Ta domoljubna igrica je izšla leta 1879. kot prvi del 44. zvezka »Slovenske Talije" pod naslovom: „Berite Novice". Vesela igra v enem dejanji. Spisala J. K. in J. J. — Dodan ji je bil sledeči „Predgovor" : „Ta igrica je naglo skupno delce dveh prisateljev, narejeno za posebno priliko narodne svečanosti 70 letnice dr. Bleiweisove 28. novembra 1878. Dajemo jo v tisk prvič zardd povoda, iz katerega je porojena, drugič pa tudi, ker se morda, iz zdanjega socijalno-narodnega življenja zajeta, da igrati zlasti zarad svoje kratkosti tudi po malih diletan- tovskih gledališčih po deželi. V poslednjem slučaju naj izvoli regisseur in arangeur predstave izbrisati in premeniti ona mesta iz te igrice, ki so bila namenjena le za tist večer in kraj, kjer se je igrala prvič. Pisatelja." Igro je ponatisnil Fr. Levec v 11. zvezku ..Zbranih spisov" Josipa Jurčiča z gori navedenim ..Predgovorom" in naslednjim ..Urednikovim pripomenkom". ..Pisatelja, o katerih govori gorenji predgovor, sta Jo s. Jurčič in Janko Kersnik. Kaj je v tej igri Jurči¬ čevega in kaj Kersnikovega, to se zdaj ne da določiti. V Ljubljani, dne 12. malega srpana 1882. Fr. Levec." Vsled te Levčeve opombe, v kateri se imenuje najprej Jurčičevo ime — v natisku iz 1. 1879. stojita Kersnikovi začetnici na prvem mestu! — in pa zato, ker je Levec vzprejel igro med Jurčičeve zbrane spise, se je mislilo doslej, da je Kersnik Jurčiču pri tem delcu samo pomagal: prim. Glaser, IV. str. 108: ..Kersnik je bil Jurčiču pomočnik tudi ... n. pr. v igri „Berite Novice" ... V resnici pa je 360 igra po zamislu in izvedbi Kersnikova, Jurčič jo je samo popravil. Našel se je namreč v Kersnikovi zapuščini rokopis igre, pisan na velike pole, ki so čez sredo po dolgem pre¬ pognjene in na desni strani robu popisane s Kersnikovo roko, na levi strani pa so jim dodejane Jurčičeve poprave. S po¬ močjo tega rokopisa se da torej čisto natanko določiti, kaj je napisal eden in kaj drugi pisatelj. Izpočetka sem mislil igrico izpustiti iz Kersnikovih spisov, pozneje sem se pre¬ mislil iz naslednjih dveh razlogov: da se popravi literarno¬ zgodovinska pomota in da se na tej igri — kjer je to do- kumentarično mogoče — določi medsebojni vpliv dveh naših pisateljev, ki sta si tudi pri drugih delih marsikaj pomagala in svetovala. Kersnik-Jurčičeva enodejanka je natisnjena, kakor rečeno, že dvakrat, tu v Kersnikovih spisih se pojavlja sedaj v prvotni obliki, kakor jo je napisal Kersnik sam; izpre- tnenjena je samo vtoliko, vkolikor so sedanjemu pravopisu primerno izpremcnjeni vsi pisateljevi spisi v pričujoči izdaji. Leposlovni in politični listki. Nadepoln. (Slov. Narod, VI. 1873, št. 146, 148, 149.) — Str. 96: ..Jaroslav je stal na" lestvi do prvaštva v pes¬ ništvu . . .“ Figura je vzeta iz Levstikovega ,.Pavliha", kjer se na str. 15 in 23 nahaja slika drja. Poklukarja, stopajočega po lestvi „z narodne police". Pod podobo so verzi: „Prva dva koraka Novega prvaka Z narodne police — — “ „Corpus juriš". (Slov. Narod, VII. 1874, št. 208.) — Str. 109: Pesem ,,Bezeg se razcvita . . .“ je Kersnikova (prim. str. 28). V črtici je visokošolec Kersnik najbrž portretiral sebe in neke svoje graške sošolce. Raztreseni listi. I. (Slov. Narod, VII. 1874, z dne 15. nov. št. 262.) II. (Slov. Narod, VIL 1874, z dne 22. nov. št. 268.) 361 III. (Slov. Narod, VII. 1874, z dne 6. dec. št. 280.) IV. (Slov. Narod, VII. 1874,. z dne 13. dec. št. 285.) V. (Slov. Narod, VII. 1874, z dne 20. dec. št. 291.) Muhasta pisma. I. (Slovenski Narod, VI. 1873, z dne 16. maja, št. 112.) — Kakor se vidi, je hotel Kersnik pisati svoje politično-satirične pomenke pod črto pod naslovom, ki ga nosi to pismo. Že sam naslov je bil zbadljivo vzet iz „Zg. Danice", ki je teden dni poprej (dne 9. maja 1873. v svoji 19. štev.) prinesla naslednjo notico: „Ker je dr. Kosta „k mnogim predsedništvom" sprejel tudi predsedstvo pri odboru za zidanje nove cerkve sv. Jožefa, mu „Narod“ nekako muhasto podtika, da ,,je res univerzalen." — Ker pa se je to prvo muhasto pismo preostro dotikalo takratnega deželnega predsednika kranjskega grofa Aleksandra Auer¬ sperga, je bil dotični „Narod“ zasežen in prvo ,.Muhasto pismo" Kersnikovo ni zagledalo nikdar belega dne. Jaz sem ga ponatisnil po eksemplarju, ki se je našel v pisateljevi zapuščini. Prihodnji dan, dne 17. maja je prinesel „Narod“ naslednjo notico: ,.Včerajšnji ,,Slovenski Narod" je bil kon- fisciran. Povod, da se je c. kr. policijskemu svetniku Ahčinu tako dopadel, da je na pošti in v tiskarnici vse iztise za sebe brezplačno naročil, je bil članek „Muhasta pisma L", v katerem se zadevlje malo naš c. kr. deželni načelnik, g. Auersperg. Dotični članek stoji zdaj kot ,,corpus delicti" v tiskarskem stavku uradno zapečaten v tiskarni." Prihodnji teden je napisal Kersnik drugo ..muhasto pismo". Tudi to je bilo tako ostro, da si ga urednik Jurčič ni upal natisniti, ampak je v listu z dne 24. maja, štev. 118 naslovil na Kersnika naslednjo listnico: „G. Baptista: Naše tiskovne razmere so kritične postale. Če se Vaš izvrsten članek natisne (vrag g. Ahčina poznaj!) konfiscira nam cel list! Vrzite se na „nedolžneje“ reči, a vsekako ne dajte iz¬ vrstnemu peresu rujaveti." Nato je pričel Kersnik prihodnji mesec pisati svoja ,.Nedeljska pisma", kjer se v prvem pod¬ listku šaljivo bavi z usodo svojih dveh od drž. pravdnika oziroma urednika konficiranih pisem, reagirajoč posebno na 362 svet, ki mu ga je dal Jurčič v poslednjem stavku gori na¬ vedene listnice. Nedeljska pisma. I. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 15. junija št. 135.) — Glede uvoda tega pisma prim. opazke gori. — Str. 136: Prva, na tej strani navedena kitica je iz Kersnikove pesmi, ki jo je zložil 23. X. 1869. Pesmica se v celoti glasi: Nikdar, nikdar ne bo tako, Saj najina ljubezen ni da bi se pozabila; ko rožice na gori, nikdar, nikdar ne bo tako, ki dan na dan se prerode da bi se kdaj ločila. v izhajajoči zori. Glej, najina ljubezen je ko ona tuja roža, ki le na sto let cvetje ji žareča zora boža. — Str. 137: „Saj še našega najmlajšega barona kranjskega — saj ga poznajte gospoda Korglna — niso pri miru pustili...“ se nanaša na Auerspergovega prednika v deželnem pred¬ sedstvu Karla v. Wurzbach-Tannenberg. — „Muhasti „libe- raluh““ str. 137. je tudi vzeto iz žargona „Zg. Danice". — Str. 138: „ . . . kako se . . . bojuje . . . gospod dr. Costa ... za svojo sveto hegemonijo ..." V oni dobi je bil dr. Costa poleg Bleiweisa voditelj konservativno-katoliške slovenske stranke in je poslednjega s svojo agilnostjo celo zatemnjeval, tako da se je govorilo, da stoji stari Bleiweis pod Costovim vplivom. Liberalni Slovenci niso nikoli verjeli verski gorečnosti Costovi kakor tudi ne njegovemu rodoljubju, ker je bil po svojem očetu nemškega pokolenja (slovenščine se je naučil pozno in je nikoli ni dobro govoril) in v svojih dijaških letih svobodomislec. Očitalo se mu-je, da je postal Slovenec iz same dobičkaželjnosti in častihlepnosti. Poleg „Zg. Danice" in „Novic“ je vzdrževala staroslovenska stranka humorističen list ,,Brencelj", ki ga je urejeval dvakrat na mesec Jakob Alešovec. Ta list je zbadal v prvi vrsti kranjske nemškutarje, 363 ki so izdajali svoj dnevnik „Laib. Tagblatt", med temi prav posebno njihovega voditelja odpadnika Karla Dežmana. V tem letu pa je ostro prijemal tudi svobodomiselne Slovence, zbrane okrog „Slov. Naroda". II. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 22. junija, št. 141.) — Str. 140: Podboj, okrajni sodnik v Kostanjevici, doma iz Ribnice, je bil hud nemškutar in je deloval zlasti pri volit¬ vah 1873. za Dežmanovo ustavoverno nemško stranko. — Str. 141: „Suhi graben", „ulajnar od koprolu". Suhi bajar ili Suhi graben se imenuje dolinica Golovca onkraj griča, ki se dviga tik pred Dolenjskim mostom. Danes imajo v Suhem Bajerju vojaki svoje strelišče. V tej dolinici je bilo zgodovinsko ljubljansko morišče, kjer so obešali zločince na vislicah. Zadnjega so obesili tu 1. 1843. nekega vojaka. Na ustno izročilo o tem obešanju je naslonil Sokol Josip Nolli svojo grotesknohumoristično pesem o „ulajnarju od koprolu" (- ulanjskem korporalu), ki jo je priredil po češkem izvir¬ niku po načinu znanih popevk potujočih pocestnih pevcev, ki so nosili s seboj kričeče naslikane podobe raznih grozo¬ dejstev (Mordgeschichten) in prednašali s paličico kazoč na platno radovednemu občinstvu v čudnih vižah grozovite historije. (Znane so pesmi o Franzesconiju, Oberdanku, Zotterju, dveh nesrečnih Italijanih itd.) Te manire se je poslužil družabni humor slovenskih Sokolov, ki so na svojih veselicah po vsem Slovenskem na podoben način drastično humoristično prednašali omenjeno Nollijevo pesem. Prvikrat jo je pel Nolli sam na sokolski veselici na Vrhniki, dne 18. junija 1865. Poročilo v „Novicah‘‘ (št. 25.) pravi: „Pri gospod Nolijevem „Ulajnarji“ je hotlo vse smeha popokati. Ko se je v glasovih „istorii“ navedel dekličem nauk, „naj se drže le civila, da pred pridejo do svojega cilja", je neki kmetiški fant, ki je ves zamaknjen poslušal, resno opominjal zalo dekle rekoč: „Viš, Uršika, saj sem ti tudi jaz že rekel, da pusti soldata". Pesem pripoveduje, kako je ulanjski korporal fantu Jurčku izneveril dekleta in fanta ubil, kako se je morivec potem skrival po Gorenjskem, bil ujet in v 364 Suhem Bajarju obešen. Historija se konča z obligatno vrstico: „Tu se špeglaj, brumna duša! . . V svojem spisu »En teden na Dolenjskem" (Novice, 1865. str. 340) popisuje Val. Zarnik sokolsko veselico v Novem Mestu, obžalujoč, da je Sokol slike »koprola od ulajnarjev" v Ljubljani pustil: „Kar se omenjene balade tiče, bila bi na trati posebno narodu všeč, ker o zadevi njenega zadržka se mora to-le reči: „ Koprol od ulajnarjev", balada, ktero je Sokol gospod Noli posnel iz češkega in jo oblekel v kranjsko pečo, ošpe- tel, interfat in bertah, je po mojem mnenji najizvrstneja persiflaža »kranjske Šprahe". Razdeljena v dva dela je — po principu: finis coronat opus-v zadnjem delu in posebno proti koncu bolj vščipliva in kavstična kot v prvem. Kdo bi se ne zarežal, ako bere o nesrečnem koprolu, kako se po Gorenjskem klati in skriva, ko je enkrat Jurčka ubil, in kako so ga nazadnje le vendar briči vjeli, o čemur pesem tako-le pravi: Vrata šroko se odprejo, noter briči priderejo, V komplje mu deno roke, špringarje pa na noge. Furt v Ljubljano ga peljajo, tamkaj rihti čez ga dajo, in ta rihtar mu je djal: »Leben boš za leben dal! —“ Smrtni urtel so mu brali, v Suhi Bajar ga peljali, Rabelj pa je štrik pripravil, da koplorja bo zadavil." Končno svčtuje Zarnik Nolliju, naj pesem v tisku razmnoži. Nollijev „Moritat“ je v resnici izšel 1. 1865. v kamenotisku. Str. 141: »gospod iblajtar Ertl" = tajnik finančne direkcije v Ljubljani, hud nemškutar. Str. 142: »gospod Klun, Vaterlandov resnicoljub". Karel Klun ob onem času stolni kaplan v Ljubljani, pozneje znani voditelj in poslanec konservativne stranke, doma iz Dolenje Vasi pri Ribnici je od leta 1868. dalje stalno dopisoval 365 v dunajski konservativni časopis „Vaterland“. Po njegovi zaslugi je stranka ustanovila leta 1873. proti ..Slovenskem Narodu" svoje glasilo ..Slovenec", kateremu je bil Klun prvi urednik. Vobče pa se peča celo to pismo z načrtom, po kate¬ rem naj bi se bila postavila na griču, ki se dviga tik pred Dolenjskim mostom, preden se pride po Dolenjski cesti do dolinice, imenovane „Suhi Bajar", cerkev. Ta grič je bilo izbralo leta 1873. nekaj pobožnih ljubljanskih meščanov v ta namen, da se sezida na njem Kalvarija s postajami Kri¬ ževega pota in na vrhu cerkev sv. Jožefa, patrona kranjske dežele, čigar češčenje je posebno priporočal papež Pij IX. Štev. 14. 1. 1873. „Zg. Danice" je prinesla oklic „Večih meščanov" k nabiranju za imenovane stavbe. Prihodnja štev. istega lista je natisnila članek »Golgota — Kalvarija", v katerem se razvija misel, da se nahaja Cerkev vsled pre¬ ganjanja od strani liberalcev na Kalvariji. V isti štev. ponavlja „Več meščanov" svoj oklic, ravno tako tudi v štev. 16., kjer se obenem naznanja, da je »prostor za cerkev sv. Jožefa in Kalvarijo na najlepšem koncu precej od mostu naprej ob Dolenjski cesti že zagotovljen". Dne 25. aprila naznanja eden glavnih iniciatorjev Tomaž Pirnat, posestnik v Ljub¬ ljani in odbornik katol. političnega društva, da daruje v ta namen 150 gld. Dne 29. aprila se je posvetovalo 20—30 mož in se je izvolil odbor sedmerih članov, v katerem so bili šentjakobski župnik KOstel, dr. Costa, učitelj M. Močnik, posestniki Pirnat, Regali in Šušteršič ter urednik Jeran. Pred- sedništvo je sprejel advokat dr. Costa, t. j. oni »dohtar", ki se ž njim humoristično peča Kersnik v tem pismu. Iz stvari ni bilo pozneje nič. Str. 142: »moj prijatelj Paulus" — Fr. Levec. III. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 29. junija, št. 147.) — Str. 144: »gospod Zima ali Sima" etc. Nemškutarski učitelj Johann Sima na II. mestni šoli v Ljubljani je bil 1. 1873. postal šolski nadzornik kamniškega okraja namesto odstopivšega katoliškega'Slovenca in urednika »Učiteljskega 366 Tovariša" M. Močnika in je v istem letu s pomočjo dežel¬ nega ljudskošolskega nadzornika Pirkerja ustanovil nemško- svobodomiselno „Laibacher Schulzeitung", s katero so se tudi „Novice“ morale pogosto boriti. V 14. štev. „Novic“ 1873. se peča Bleiweis s 6. št. „Schulzeitunge“ in pravi: „V istem listu se nahaja sestavek „iiber Madchenerziehug", ki ga je spisal Johann Sima z opazko, da je to »pteisge- krdnte Abhandlung". Prebravši ta članek smo si mislili, kdo neki je „kronal“ ta članek? Mi ponudimo onemu, ki nam ugane: „zakaj je bil ta članek »preisgekrdnt" ? še veči „preis“. V prihodnjem listu „Novic“ dostavlja Bleiweis, da „ga je „kronal“ nek judovsk Dunajsk časnik, kateremu za podlistek je g. Sima članek za nekoliko grošičev spisal." Str. 144: „Ravno taka se je godila njegovemu (Simo- vemu) principalu in protektorju Pirkerju . . .“ Raimund Pirker je bil od 1. 1853. do 1872. učitelj na ljubljanski realki (za nemščino in aritmetiko). L. 1873. pa je sedel v mestnem (v večini nemškem) zastopu ljubljanskem, bil je odbornik nemškega konstitucionalnega društva in deželni ljudskošolski nadzornik, po svojem prepričanju hud nemšku¬ tar. V svojih mladih letih pa se je čutil Slovenca, in še 1. 1861. so ga branile „Novice" (str. 373.) proti realčnemu vodju, ki mu je v zmislu šolskih predpisov prepovedoval posluževati se v nižjih razredih pri pouku nemščine slovenskega jezika. Str. 145: Podpredsednik ljubljanskega katol. društva in predsednik „Slov. Matice" = dr. Costa. Str. 146 : „Vsaj tako menda so govorili tudi ti veljavni gospodje one dni patrom jezuitom v Rcpnjah." — Grofa Auersperga predpredhodnik pri deželnem predsedstvu kranj¬ skem Conrad v. Eibisfeld je bil ustmeno dovolil ljubljan¬ skemu škofu Vidmarju, da se smejo naseliti 4 očetje jezuitje in 2 brata laika v Repnjah pod- Šmarno goro, kjer jim je posestnica J. uravnala stanovanje in cerkev. Prirejali so po Kranjskem misijone. Zoper način njihovega misijonarjenja se je vzdignil ljubljanski „Tagblatt“ in leta 1873. tudi »Slov. Narod"; poslednji je nekolikokrat poročal iz krajev, 367 kjer so repenjski jezuitje imeli misijon, o slučajih verske blaznosti zlasti pri ženskah. Glede na to je kranjska deželna vlada na iniciativo dež. predsednika grofa Auersperga v mesecu juniju 1873. prepovedala jezuitom nadaljno bivanje v Repnjah, češ da „so natančne in obširne pozvedbe popol¬ noma dopričale in skazale, da njih djanje v najvažniših okolšinah očitnega blagra, zlasti kar zadeva zdravstvene in gospodarstvene koristi, ima v visoki meri občnoškodljive nasledke." (Zg. Dan. 1873. str. 205.) Očetje jezuitje so reku- rirali na ministrstvo za uk in bogočastje, ki ga je upravljal takrat minister Stremayr. Ta je bil sicer nemški liberalec, a je bil postal baš v tem letu popustljivejši v svojih liberal¬ nih principih. Odstranil je bil v tem letu svobodomiselnega šolskega nadzornika Bobiesa in razpustil mnogo liberalnih učiteljskih društev. Vkljub temu je potrdil z odlokom z dne 4. okt. 1873. št. 9302 sklep deželne vlade kranjske, vsled česar so morali jezuitje zapustiti Repnje. V ,.Danici" (1873, str. 344.) se nahaja njihovo poslovilo od Kranjske z dne 20. oktobra 1873. Str. 147: „Leži, leži mi travnik . . .“ Kitica je iz Kersni¬ kove pesmi. Prim. str. 30. IV. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 6. julija, št. 153.) — Str. 129: »profesor Konjšek" Valentin Konšek, ki je urejeval kot gimn. učitelj v štiridesetih letih dve leti »Celske Slovenske Novine" in bil pozneje kot profesor v Ljubljani do 1. 1881. dokaj nezmožen prelagatelj deželnega zakonika za vojvodino Kranjsko. Str. 148: „Ta notar dr. Julius Repič je tipus ljubljan¬ skega nemškutarja." — Mož je bil res sin »starega prefekta ljubljanskega liceja", na katerega je izprožil Prešeren znano puščico. A pisala sta se oče kakor sin — Rebitsch. Obliko »Repič" je ustvaril Prešeren radi poente v puščici. (O očetu glej Ljub. Zvon, 1906. str. 618. članek L. Pintarja, kjer se tudi omenja, da je stari licejski prefekt imel navado opo¬ minjati učence: Der Mensch muss Kopf und Herz am rechten Ort haben, pri čemer da je — kakor se hudomušno dostavlja, 368 — pri besedi Kopf polagal desnico na prsi, a pri Herz kazal s kazavcem na čelo.) Sin je umrl dne 11. novembra 1873. in ljubljanski »Tagblatt" mu je posvetil naslednje vrstice: (f Dr. Julius Rebitsch) k. k. Notar und Praesi- dent der Notariatskammer fiir Krain, starb gestern nachmit- tags um l /j 3 Uhr . . . Der Verstorbene war ein treuer und eifri- ger Anhanger der Verfassung (t. j. nemške centralistične stranke). Str. 148. Pri „zlati zaponi", zur goldenen Schnalle, po ljubljansko „pri Šnodlbirtu" se je reklo gostilni, ki se je nahajala v hiši nekega Novaka v sedanjih Schellenburgovih ulicah med novo pošto in kazino, na mestu, kjer stoji sedaj Schobrova hiša s prodajalnami Szantnerja, Hribarja in Stacula. Leta 1873. je odkupilo mesto to hišo v regulacijske namene. Ko so hišo podrli, so dobile ulice to širokost, kakor jo imajo danes. Str. 148. „Guilotine-politikar Lašan“ = Anton Laschan, ki je bil dolgoleten mestni odbornik, ko je bil občinski svet v Ljubljani v nemških rokah. Bil je nekaj let tudi ljubljan¬ ski župan in sicer zadnji nemški župan, za njim je prišel po slovenski zmagi L 1882. Slovenec Peter Grasselli na županski stolec. V. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 13. julija, št. 159.) — Str. 153: „Mene mrazi, saj spomin na „konjsko uzdo" in na »volovski rep“ ... me nič kaj prijetno ne pretresa." — Ta zbadljiva opazka na trcijalke se nanaša na notico, ki jo je prinesel nekaj dni poprej »Slov. Narod" (št. 156.): „(Iz Pla¬ nine) se nam piše: Pretečeni teden je umrla v Cerknici neka ženska, katera je malo časa pred pri dekanu za kuha¬ rico služila. Smrt je bila neki prav teška. To polajšati, se takoj potrudijo bližnje sosede. Pridejo namreč vkupaj -- se posvetujejo in uganejo. Neka trcjalka hiti na svoj dom po konjsko uzdo (brzdo), jo prinese in hajd nataknimo jej jo. Kmalu potem je tudi zares kuharica z ujzdo na glavi tje »galopirala", kjer se kralj in berač bratita. — Zares čudno je v našej okolici razširjena babjevera, da farovški kuharici, 369 24 ako teško umira, se mora konjska ujzda (iz spotenega konja) na glavo natakniti. Poduka, poduka več!" Str. 153: Franz Kromer je bil ob tem času c. kr. dežel¬ nega sodišča nadsvetnik v Gradcu in kranjski deželni posla¬ nec za Kočevje in Ribnico. V deželnem zboru je bil zvest zaveznik Dežmanov in je strastno »rešetal" vsako slovensko zahtevo. Bil je sin skromnega slovenskega kmeta iz iste vasi, odkoder je bil tudi duhovnik Klun, namreč iz Dolenje vasi pri Ribnici. S Klunom sta si bila politična nasprotnika, sicer pa dobra osebna prijatelja, čeprav ne ravno v sorodu. Klunov ujec (ne stric!) pa je bil poznejši loški dekan Kra¬ mar, v onem času res »dobro znana oseba" (bil je nekaj časa tudi deželni poslanec kranjski). — Kolikor se vem spominjati iz osebnega občevanja s Klunovimi sorodniki v Dolenji vasi, je nameraval osmošolec Klun v resnici iti študirat medicino. Str. 154: »Klun se bode . . . zagovarjal pred sodnijo." V letu 1873. je res prišlo do tožbe med Klunom in dr. Voš- njakom. Povod tožbi je dala burna seja v odboru »Narodne tiskarne" dne 22. junija, pri kateri je delničar dr. Vošnjak v polemiki sponesel Klunu, ki je bil tudi delničar omenjene tiskarne, da je v svojem dopisu v dunajskem »Vaterlandu" imenoval ustanavljanje »Narodne tiskarne" — Schwindel. Nato je Klun razsrjen zalučil drju. Vošnjaku v obraz, da laže. Pri obravnavi dne 20. avgusta je dr. Vošnjak dokazal iz »Vaterlanda" resnico svojih besedi, in Klun je bil obsojen na štiri dni zapora in poplačilo stroškov. VI. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 20. julija, št. 165.) — Str. 157: »Vse za omiko in svobodo", ali: »Vse za narod, omiko in svobodo" si je bila izvolila za svoje geslo takrat še jako mlada slovenska svobodomiselna stranka namesto starega konservativnega Bleiweisovega gesla: »Vse za vero, dom, cesarja". Prvič je rabil geslo brez vere v njem dr. Voš¬ njak v »Slov. Narodu" v članku o Prešernovi slavnosti leta 1872. (Prim. Vošnjak, Spomini, 1. str. 182.) — Str. 158: Kitica, ki se ž njo konča to pismo, je tudi Kersnikova (prim. str. 17). 370 VII. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 27. julija, št. 171.) — Str. 159: „Prebiram . . . vsak petek humoristične strani „Zg. Danice" . . .“ „Zgodnjo Danico" je izdajal vsak petek monsignore Luka Jeran. — Ottokar Franz Berg (pravzaprav: Ebersberg) je bil v šestdesetih letih dunajski široki publiki jako priljubljen pisatelj veselih burk. On je ustanovil 1. 1861. še sedaj izhajajoči list „Kikeriki“. Njegovo literarno de¬ lovanje je imelo pač samo vrednost trenotka. Za svoje šaloigre je pograbil navadno kakšen drastičen dnevni dogodek in je v nekoliko dnevih zgradil aktualno burko, ki je po navadi dunajskemu, senzacij željnemu občinstvu čez vse mere ugajala in prinašala pisatelju lepe dohodke. Ena takih iger je tudi: „Nr. 28. Lebensbild mit Gesang in 3 Aufziigen" izišla na Dunaju 1. 1868. V njej se humoristično obdeluje takrat vzbujeno vprašanje civilnega zakona. Str. 161: „Klečeplaz“ = dr. Costa. To ime je nadel drju. Costu Josip Stritar v svojem 33. dunajskem sonetu: Dopisi mi pošiljajo se gosti, Nevoljni, da mej mojimi soneti Najslabši tebi vmerjen je, deveti, Ker v serce nijsem prav te znal zabosti. Vele mi, če imam kaj mozga v kosti, Da mi od konca delo je začeti, Svoj prožni lok še enkrat mi napeti Klečeplazi v te, da bode ti zadosti. Str. 161: „In sedaj, ko gre Urškina glorija h koncu ...“ Takratni ljubljanski škof Vidmar je imel zbadljivo ime Urška, ker se mu je očitalo, da v škofiji gospodari njegova sestra, ki se je tako imenovala. V novembru 1873. je prinesla du¬ najska „Morgenpost“ uvodni 'članek „Frau Urschka, der weibliche Bischof von Laibach," kjer se omenja fotografija (!), ki je takrat krožila po Ljubljani: škof Vidmar s kuhavnico in ponvo, sestra Urška pa z infulo in škofovsko palico. Med epigrami, ki jih je zložil Miroslav Vilhar na deželne poslance 371 24 * v Ljubljani, se nahaja tudi naslednji na člana deželnega zbora, škofa Vidmarja: Karkor mi bo Urška rekla tako mi bo beseda tekla." (Zvon, 1880, št. 24.) Str. 162: „Glas“-ov urednik Globočnik." — Nasproti mladoslovenski „Soči“ so ustanovili goriški konservativci 1. 1872. list „Glas“, ki je izhajal do 1. 1875. V svojem pro- gramnem članku dne 18. junija 1872. pravi uredništvo, da bo list „branil z vso močjo božje in naravne pravice, ki jih ima sv. vera do družine, do šole in v javnem živ¬ ljenji." Glavni urednik „Glasa“ je bil menda monsignore Globočnik. Vlil. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 3. avgusta, št. 177.) — Str. 162: „Naš oče doktor Janez Bleiweis je jel na stare dni o „ženski estetiki" govoriti ..." V teh besedah namiguje Kersnik na polemiko, ki je bila nastala za časa volitev na Notranjskem 1. 1873. med „Novicami“ in Franom Hrenom, posestnikom v Begunjah pri Cerknici. Poslednji je živahno agitiral za liberalnega kandidata drja. Razlaga proti konser¬ vativcu grofu Hohenwartu in sklical dne 13. julija shod v Postojno, kjer je pod njegovim vplivom večina zbranih volilcev proglasila za notranjskega kandidata drja. Razlaga. (O volitvah prim. Vošnjak, Spomini, II. 254.) O tem shodu so poročale „Novice“ dne 23. julija pišoč o sklicevatelju na¬ slednje: „. . . gosp. Hren, o katerem vsak Notranjec ve, da ima veliko vednosti o ženski estetiki, a celo malo o državo- pravni politiki." V prihodnjem listu (z dne 30 julija) so se vrnile še enkrat k postojnskemu shodu in Hrenu: „ Čuditi se je naivnosti Begunjskega župana Hrena, ki je shod tako „kunštno“ skrivno sklical ter se kot najhujši politikar nosil; vsaj vendar ve vsaki, ki tega moža pozna, da se razume sicer na škorete, v politiki pa še celo do abecede ni prišel; on je le kričeči organ prijateljev svojih dr. Zarnika in dr. Vošnjaka, ki se mu klanjata zarad njegove Werthajmerice in kosmatega grla, s katerim zna kričati z najetimi kmeti 372 čez duhovstvo, pa zakaj? — to on, po Ljubljani in drugod pikantno znana oseba, sam najbolje ve." — Na to je priobčil Fr. Hren v „Slov. Narodu", št. 173, z dne 30. julija „Poslano“, naslovljeno na drja. Blehveisa. V tem odprtem pismu pravi, da so „Novice“, „ovohale med drugimi njegovimi lastnostmi tudi njegovo veliko vednost v ženski estetiki . . .“ „Iz onih stavkov bi se dalo izsledovati, da me vi za edino vednost, ki mi jo, in sicer v veliki meri priznavate, zavidate. Vi namreč sami najbolj veste, da je veda o ženski estetiki tudi lepa vednost, ki pa ima le do takrat realno vrednost, če je vedenec tudi osobno zmožen, isto vednost dejansko upo¬ rabiti." Str. 164: „zato pa (Bleiweis) še mnogokrat v „sredo“ . . . pridiguje in grmi . . .“ Bleiweisove „Novice“ so izhajale ob sredah. Str. 165: „Pa sem rajtov ' študirat .. .“ To mesto je zlasti užalilo ..Zgodnjo Danico". V št. 32. na str. 253. piše Jeran glede na ta odstavek Kersnikovega podlistka: „V 1. 3. avgusta n. pr. se tista baptistovska duša spakuje ravno našim slovenskim svetinjam; najprej citira eno naj gerših ponočnjaških „klafaric“, potem pa takole kremljači: Oče, „stari oče moder mož", kranjski kmet, ga je poslal (sina) ven med svet, da študira za „gospoda“, to se pravi, da preskrbi svojej žlahti vstopne liste v nebeško kraljestvo itd." Str. 166: „Le poglejte jih, kako so padli po doktorju Vošnjaku." Štajerski slovenski poslanec Herman je bil v „Vaterlandu“ z dne 27. julija 1873, št. 205. javno obtožil drja. Vošnjaka, češ da ve, da je nemško liberalni graški „Volksbildungsverein“ drju. Vošnjaku ponujal svoj list „Dorf- bote" in poleg tega še posebno denarno podporo za list „Tednik“, ki so ga bili pričeli .Mladoslovenci tega leta poleg dnevnika ..Slovenskega Naroda" izdajati (za preprosto ljud¬ stvo). Trdil je dalje, da je od nekega dijaka za gotovo zvedel, da dobiva „Tednik“ podporo iz ustavovernega dispozicijskega fonda. Na dr. Vošnjakov poziv je Herman v drugem svojem ..poslanem" imenoval svoji dve priči, namreč sorodnika 373 Vošnjakovega Adolfa Bouviera, trgovca v Slov. Gradcu, in Hubada, stud. phil. v Gradcu. Bouvier je to Hermanovo vest takoj v „Narodu“ dementiral, isto je storil nekaj dni pozneje visokošolec Fr. Hubad. Vkljub temu je ponavljal Bleiweis v „Novicah“ z dne 6. avg. 1873, št. 32 ista sum- njičenja: „Dr. Vošnjak se sicer z rokami in nogami brani proti temu, kar mu je po večstranskih govoricah očital gosp. Herman, da mu je mošnja „dispositionsfonda“ odprta; al ker je gotovo to, da „dispositionsfond“ eksistira, in ker dozdaj še noben časnik ni obstal, da kaj hrane dobiva iz onega fonda, se pač nikomer ne more braniti, kaj da misli o enem ali drugem časniku." IX. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 10. avgusta, št. 183.) — Str. 167: „. . . ako je doktor Keesbacher res Tirolec . . .“ Zdravnik dr. K- je bil v oni dobi vpliven pristaš nemške ustavoverne stranke v Ljubljani. Mnogo je pisal v „Laibacher Tagblatt". Prim. Levstikov dopis mariborskemu „Slov. Narodu" (z dne 28. januarja 1869, št. 12) kjer pravi dopisnik, da so 4 glavni, jako marljivi sodelavci ljublj. „Tagblatta“: Dežman, dr. Kasbacher, dr. Robert Schrey in dr. Schaffer. Bral sem že večkrat rokopise teh mož in natanko vem, kteri sestavek je od tega ali tega. Uvodne članke pišeta veči del Dežman in dr. Kasbacher, dr. Schrey in dr. Schaffer pa feuilleton in notice." Str. 168: „. . . na grobu Bleiweis-Klečeplazovega šol- majerjenja . . .“ Schollmayer je bil oženjen s Costovo sestro vsled česar mu je njegov svak preskrbel par uglednih mest v slovenski konservativni stranki, tako pri deželni komisiji in v banki „Sloveniji“. Dr. Costa je do svoje smrti stanoval v njegovi družini. (Vošnjak, Spomini, II, 192.) Str. 168. Dr. Costa, dr. Bleiweis, Koren, grof Barbo, župnik Tavčar, dr. Razlag, dr. Jarnik = slovenski deželni poslanci v 1. 1873. Str. 169: „...v razsvetljene prostore „Sperla“ in „Valhale“ . . .“ Dunajsko zabavišče „Sperl“, nahajajoče se v Leopodstadtu je bilo v nekdanjih časih patricijsko plesišče, 374 kjer sta kraljevala Strauss in Lanner s svojimi valčki. V se¬ demdesetih letih je padlo na najlascivnejšo stopnjo. Obiskovali so ga posebno na Dunaj prihajajoči tujci. Na enakem glasu je bila „Sperlu“ podobna „Walhalle“ na Wahringerstrasse. Str. 169: „Uber das hdhere Trotteltum". S to zbadljivo opazko reagira Kersnik na besede, s katerimi je Bleiweis napadel v „Novicah“ z dne 6. avg., št. 33 Kersnika kot pisatelja „Nedeljskih pisem". Dotično mesto Bleiweisovega napada se glasi: „Tako si je „Narod“ poslednji čas pridobil nekega pobalina za sodelovalca, ki se svetu kaže za „Baptista“. Naj bralci pisalca „Baptista“ prestavijo na slovensko in Krsnika imajo. To Vam je pobalin, ki leta 1870 v prvi pre- skušnji za maturo ni bil goden spoznan, zdaj pa je, kakor nemški žurnalista Albin Arko, ki je svoje študije na kol obesil, „odlični narodni pisar" »nedeljskih pisem", ki so pravi izvirki „des hdheren Trottelthums". Str. 170: „Ne vem, ali bo g. K- kaj odgovoril oče¬ tovemu poljubu . . .“ Na omenjeni Bleiweisov napad Kersnik pod svojim pravim imenom ni nič odgovoril. „Narod“ je pa hotel odvrniti sum od svojega sotrudnika. V št. 183, z dne 10. avgusta se nahaja namreč v »Narodu" med »Domačimi stvarmi" naslednja notica: „ — (Kdo je naš »Baptista"?) bi Novičar rad zvedel in šavsne po svoji navadi kar tje v en dan, da le enega (g. Kr.) surovo napade. Dozdaj je na napačnem potu iskanja. V netolažbo mu povemo, da bodo pisma s podpisom Baptista izhajala, tudi ko bi dr. Bleivveis mogel postati Robespiere in bi g. Kr. in še par drugih, na katere (po svoji navadi gledaje kdo ne kaj) njegov zdaj čisto neškodljiv sum leti, ovesiti mogel." X. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 17. avgusta, št. 188.) — Str. 172: „. . . v lesenjači pred škotskimi vrati. . .“ Preden se je postavilo (v osemdesetih letih) sedanje dunajsko par- lamentsko poslopje, je zboroval državni zbor v provizorični deloma leseni stavbi blizu nekdanjih škotskih vrat. Grof Barbo in dr. Poklukar sta bila v tem času od kranjskega dežel¬ nega zbora izbrana slovenska državna poslanca za Kranjsko. 375 Str. 172: . . kakor bi se morda bleščal na Nje¬ govih prsih tisti „orden“, ki je zanj prosil. . V političnem boju leta 1873. se je drju. Costu od slovenske in nemške liberalne strani pogosto očitalo, da je prosil francoskega vladarja Napoleona III. za odlikovanje. Postanek teh govoric je pojasnil dr. Costa sam v „Novicah“, 1873, št. 42, kjer pravi: „Ta basnica izvira iz francoske knjige „L’Allemagne aux Tuileries; par Henri Bordier. Pariš 1872,“ v kateri se nahajajo mnogovrstna pisma do Napoleona III. ali cela po¬ natisnjena ali vsaj posneta (med njimi od vladarjev, mest, učenjakov, na priliko: Mommsen-a, Mohl-a, Zumpt-a, kar¬ dinala Rauscher-a itd.), se bere na 65. strani sledeče: „Costa E. H., maire de Laybach en Autriche; adresse, pour etre mis sous les yeux de 1’ empereur, deux articles qu’ il a publies dans le journal de Laybach sur la vie de J. Cesar (mai 1865).“ To tedaj je tisti moj „bettellbrief“! Mene kot zgodovinarja je jako zanimivala izvrstna knjiga Napoleona „o življenji Julia Cesara“, zato sem obširno o njej poročal v „Triglavu“ in po želji Napoleona samega (ki se je brala po vseh časnikih), da hoče poznati in nabirati vse, kar se o onem njegovem delu piše — poslal sem tudi jaz en iztis dotičnega „Triglava" Francoskemu poročniku v Beč.“ Str. 172: „. . . . da bode Hohenwart izvoljen." Leta 1873. so kandidirali slovenski konservativci, ki so v državnem zboru tvorili z nemškimi katoliškimi somišljeniki takozvano „pravno stranko" (Rechtspartei), na Notranjskem grofa Hohenwarta; Mladoslovenci, ki so v „Narodu“ nastopili proti pravni stranki, so mu postavili protikandidata drja. Razlaga ki je tudi zmagal. (Prim. Vošnjak, Spomini, II, str. 254.) Str. 172: „framasonski kloštrobutar" je ena izmed mnogoštevilnih zbadljivo-drastičnih zabavljic, kakršne je koval Luka Jeran v „Zgodnji Danici" zoper svobodomiselce. Na njegovi gredi sta zrastli tudi tvorbi: „konkordatobombež“ (prim. str. 174) in „konkordatobombardonocigomigovci“. To daniško besedoslovje je krstil Dežman v svojem „Tagblattu“ z izrazom, skovanim v istem slogu: „liberaluhomania furibonda". 376 Str. 173: „Vročekrvni ustavak". O tedanjem času vladajoča nemška centralistična in svobodomiselna stranka se je konstituirala v državnem zboru kot „Verfassungstreue Partei“ — ustavoverna stranka; pristaša te stranke je imenoval Kersnik ustavaka. Str. 174: „. . . da so „stari“ jeli po očetovem zgledu Paul de Kocka študirati." Na že omenjeno (vide opombe pri pismu Vlil, pod: str. 162) »odprto pismo" Frana Hrena je odgovoril dr. Bleiweis v »Novicah" št. 32 naslednje: »Še enega bi bili kmalu pozabili, in to je Begunski Hren, ki je uni dan z »odprtim pismom" na dr. Bleiweisa stopil pred svet. Gosp. Hren je mislil s tem pismom slepiti bralce, češ, da dr. Bleiweis pisari zoper njega, a ne njegovi sosedje Notranjci sami ... Dr. Bleiweis je morebiti vedel, da je gosp. Hren znan denaren bahač; al tega ni vedel, s čemur se v »odprtem pismu" v preveliki naivnosti sam baha, da jeza žensko estetiko tudi »osobno zmožen". Naj vendar gosp. Hren s svojim »osobnim moštvom" preveč estetičnih študij ne dela v Trstu, Ljubljani, itd., sicer bo po Salomo¬ novem izreku prezgodaj zvedel nečimurnost sveta, kajti »der Teufel ist nicht von Eisen" — pravi Paul de Kok, in res škoda bi bilo, če bi se gosp. Hren ne mogel dolgo več »žrtvovati" za — narod in zarod." Str. 174: »Greuterjeva pridiga za grofa Barba." Pater Greuter je bil tirolski državni poslanec in je sedel s slo¬ venskim poslancem grofom Barbom v enem klubu. Greuter je zlasti znan po svojem medklicu: „Fej!“, ki ga je zaklical v zbornico dne 17. junija 1867 v debati o odpravi konkordata, ko je referent nemški liberalec Miihlfeld rekel: »Die Ge- schichte Oesterreichs lehrt, wie dessen Regenten nicht hatten handeln sollen.“ Greuter je bik tudi Barbov oseben prijatelj in je bival včasi pri njem na gradu Rakovniku. (Prim. »Novice", 1868. str. 192.) XI. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 24. avgusta, št. 194.) Str. 175: »prcstavljavec Rusko-Puškinovih petero" je Koseski. Da je literarni zgodovinar Marn čez mero visoko stavil 377 Koseskega, je znano. Da bi ga bil kje javno primerjal z Goe¬ thejem, vsaj meni ni znano. Morebiti v privatnih pogovorih. Primeri, kar piše o Koseskem Stritar v „Slov. Glasniku" 1868, str. 134: ..Prijatelji so ga imenovali slovenskega Goetheja". Str. 176: Prva dva verza na tej strani sta iz Stritarjeve pesmi „Preširnov god v Elizii" in sicer iz prvega natiska v „Mladiki“, str. 118, kjer sta bila osebno naperjena zoper slovničarja Josipa Marna. V ..Zbranih spisih" svojih jima je Stritar odvzel osebno ost in ju izpremenil v: „Bog živi naše slovniške prvake, zmot hrani jih ter greha in napake." Str. 176: ..Tomanova literarna zapuščina bi se bila izročila meni v pregled." V XXVIII. skupščini Matičnega odbora dne 17. junija 1873 so poročali M. Pleteršnik, A. Praprotnik in J. Marn o Tomanovi literarni zapuščini. Na predlog drja. Bleiweisa se je sklenilo: Naj se rokopis izroči gosp. Andr. Praprotniku, dr. Tomanovemu prijatelju od otročjih let, da izbere in kar se da v Tomanovem duhu vredi pesmi in k njim privzame nektere iz ..domorodnih glasov." Sestavi naj tudi življenjepis Tomanov, ki se pridene pesmim. (Novice, 1873, str. 264.) Str. 177: „Naš že imenovani literarni zgodovinar raz¬ ločuje v naši novi literarni dobi tri vrste poetov." Na podoben način kakor tu Kersnik označuje Marnovo literarno-zgodo- vinsko metodo Stritar v svojem XXIX. sonetu. (Drugi natis. Na Dunaji 1873.) XII. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 31. avg., št. 200.) — Str. 181: „In meseca majnika, ko je bil oni veliki „krah“, ko so papirji padali ..." Po zaključku nemškofrancoske vojne se je v veliki meri razvilo gospodarsko gibanje, ki je imelo v Avstriji jako slabo posledico: mrzlično in vrtoglavo spekulacijo z najrazličnejšimi bankami. Ta podjetja so se opirala eno na drugo in vsa skupaj na nič, vsled česar je prišlo do znamenitega padca papirjev dne 8. maja 1873. 378 Str. 182: „. . . potlej bi gotovo smel v Šmidovo kavarno k prvaški mizi. . Schmidova kavarna je bila v začetku Špitalskih (sedaj Stritarjevih) ulic, kjer stoji sedaj Schreyer- jeva hiša (Filipphof). Pozneje je bila tam kavarna Valvasor. V stari Schmidovi kavarni so se shajali konservativni prvaki. XIII. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 7. septembra, št. 206.) — To pismo je zato tako kratko, ker ga je ured¬ nik Jurčič veliko črtal. Prim. o tem naslednje Jurčičevo pismo Kersniku: »Včerajšnji tvoj feljton sem s težkim srcem moral kastrirati. Ti si preradikalno vse duhovne, ves farški stan zgrabil. Dragi, to ne gre. Še je ena garda duhovnikov, ki so narodni. Te odbiti bi bilo nepolitično. Mi smo liberalni, a ne smemo biti radikalni. Tak feljton, kot si ga ti tu pisal, niti „N. Fr. Pr.“ ne prinese. Ne varajmo se, popovstvo ima svoj velik upliv, ono je faktor, katerega je nam respek- tirati, če smo prav v opoziciji ž njim, in naše 1 ib era ln o- narodno občinstvo bi bilo proti nam, ko bi tako pisali, kot si Ti bil pero zasadil v zadnjem pismu. Vem, da boš hud, da sem skoro sukus svojega vitza izbrisal, ali če hladno premisliš, mi boš prav dal. Zato Te prosim, da pišeš zdaj ene dve nedelji bolj neutralne reči. — Tvoji feljtoni se z velikim veseljem bero. Celo proštu Pogačarju dopadejo, kakor sem čul, in osobito „konkordatobombežu“ se je mož neiz¬ merno smijal. J. Jurčič." Str. 184: Kersnikov podpis pod tem pismom: Ana- Baptista namesto navadnega Baptista ima svoj povod v naslednji notici, ki jo je prinesla „Zg. Danica" 1873, z dne 1. avgusta, št. 31: »Baptista, če ne Anabaptista? — Povedal je »Baptista" v Narodovih »Listih", da je urednik »Zg. D." zgrešil svoj poklic in ko bi ne bil mons. in ured¬ nik kat. lista, bi bil morda delavec pri ,,Kikerikiju“ ali igra- vec v „Karltheatru“. — Odgovor: To je mogoče, ako bi bil šolo na kol obesil in pričel pomagati kaki brezverski časni- kariji liberalne muhe pasti; — pa tudi to je mogoče, da bi 379 iz „Baptista“ kaj boljega bilo, ako bi ne bil postal „Ana- baptist", kakor so imenovali neke ,,sektirarje“, ki še s samim kerstom niso bili zadovoljni, temuč so ljudi „prekerševati“ začeli, kakor n. pr. želi „Nar.“ Slovence v nasprotnike nji¬ hove lastne Cerkve spremeniti. . . Baptista je bil pred malo leti pri maturi v eni tvarini že pod rešetom; g. K. se ga usmili, in na njegovo prošnjo mu prizanese, da mu še pri njem ni spodletelo, sicer bi bilo leto zgubljeno: menda iz ,,hvaležnosti" za to je unkrat tudi v njega smeti metal!" XIV. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 14. septembra, št. 211.) — Str. 187: dr. J. Poklukar, Janez N. Horak, ljub¬ ljanski rokavičar in podpredsednik kupčijske zbornice, Ivan Murnik in grof Barbo so bili kranjski slovenski državni poslanci na Dunaju leta 1873. Str. 188: „Katoliško društvo (pravzaprav: družba) za Kranjsko", ustanovljeno dne 13. junija 18G9. je bilo ob tem času središče staroslovenske stranke. Vršila so se tam pre¬ davanja in politične debate, katerih so se udeleževali tudi nekateri vneti meščanje kakor: Regali, Tomaž Pirnat itd. Zlasti poslednji se je nekolikokrat zadeval ob mlado liberalno stranko. Zato mu je ,,Narod" v štev. 203. posvetil zabavljivo notico, kjer pravi o njem: „Trakarjev Tomaž iz Bukovice, ki je bil pred kakimi 20 leti pri grofu Blagaju pastir; potem je vzel neko farovško kuharico za ženo, zdaj pa je trafikant in hišni posestnik v Ljubljani, strašan nasprotnik Sloven¬ skemu Narodu" in velik govornik katoliškega društva . . .“ Na to zbadljivko je odgovoril Pirnat v „Novicah“ z dne 10. septembra 1873, št. 37, kjer je proglasil „Narodovo" poročilo za „infamno laž iz pasjeverskega gnjezda" in se podpisal: »Tomaž Pirnat, trafikant in posestnik treh pošteno pridobljenih, ne podedovanih in tudi plačanih hiš, ki plačuje nad 600 gld. letnega davka". XV. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 21. septembra, štev. 217.) — Str. 189: V Tavčarjevi hiši na Dunajski cesti 380 je bilo takrat uredništvo „Slov. Naroda", ker je tam stanoval Jurčič; v gostilni, ki je bila v isti hiši, so se okrog njega zbirali njegovi somišljeniki. Str. 189: ,,. . . morda je mislil, da sem z Jančjega doma." Na Jančjem je bil 1. 1869. glasoviti spopad med slovenskimi kmeti in nemškimi turnarji, kjer so orožniki zabodli slovenskega fanta Rodeta. Str. 190: „Saj veš, da so Giskri „pos“ podpisali." Nemškocentralistični minister za notranje stvari Giskra je moral 1. 1870. odstopiti, ko se je zvedelo, da se je dal pri neki gališki železnici podkupiti (prim. Vošnjak, Spomini, II, str. 22). Str. 190: „Škoda za Pergerja, da je z M . . , vko ušel". Hugo Ritter v. Perger po rodu Dunajčan je bil s komunalne realke v Elbognu imenovan na ljubljansko 1. avgusta 1868. Zoper to imenovanje so protestirale „Novice“ 1868 str. 266, češ da je bil pri razpisu omenjene službe pristavljen pogoj, da mora prosivec biti zmožen slovenskega ali katerega sorod¬ nega slovanskega jezika. Perger pa je bil trd Nemec, a je do 1873. poučeval na ljubljanski realki kemijo in naravoslovje ter se vrhutega udeleževal političnega gibanja v Ljubljani. Omenje¬ nega leta je nenadoma izginil iz Ljubljane z ženo Mahra st., vodje trgovske šole, rojeno Križman in pobegnil ž njo na Dunaj, kjer sta skupaj živela. Str. 190: Mokarjev Kajfež je bil ljubljanski postopač, ki je imel svoje ime odtod, ker se je držal Mokarjeve hiše (hotel Elefant), ali pravzaprav Mokarjevega dvorišča in hleva. Nosil je navadno star oguljen husarski suknjič nezapet ter kazal razgaljeni prsi. Šenegalov Primož ali Primož Gad je bil prejšnjemu sličen beraček s starim cilindrom na glavi. Razen od beraštva je živel od skupička za ilovico, ki jo je prodajal ljudem za mazanje peči; prodajal je tudi lisičjak za pečne pometalnice in vrbovo protje za klobasne špile. (Za to, kakor tudi za nekatera druga pojasnila se zahvaljujem skriptorju L. Pintarju v Ljubljani.) Prvi individuum je moral biti zelo znana ljubljanska figura. Starejši Ljubljančanje se 381 ga še dobro spominjajo. Omenja ga tudi Servantes junior (dr. Zarnik) v „Novicah“ 1862, str. 133, kjer razvija v humo¬ rističnem članku misel, da bi bilo dobro poslati nemškutarske Tržičane kot rariteto na takratno londonsko razstavo, ter pristavlja: „Da ne pozabim, tudi Mokarjevega Kajfeža in Rausmanovega Naceta bomo za večo spodbudo gledavcov v izvirni opravi seboj vzeli, ker sta k vsemu prizoru neob- hodno potrebna. M. Kajfež, ki ravno za številenje vse evropejske jezike govori, bo pri kaši obiskovavce vabil, R. Nace bo pa vse razkazoval.” Str. 191: Martin Hotschevar je bil znani krški bogataš in več let nemškutarski deželni poslanec. Leta 1873. pri prvih direktnih volitvah so ga kranjski Nemci kandidirali v državni zbor v dolenjskih mestih in trgih. — Jože Zagorec, kmet in gostilničar v Št. Jerneju pri Kostanjevici, je bil do leta 1873 slovenski deželni poslanec. Tega leta pa je pre¬ skočil v nemški tabor in kandidiral v kmetskih občinah tre¬ banjskega, rateškega in kočevskega okraja. Stal je pod duševnim vodstvom kostanjeviškega sodnika, znanega nem¬ škutarja Podboja, ki je imel šaljivi priimek »kurji britof” in bil iz Ribnice doma (iz znane Cenetove hiše). — Binkoštne praznike 1. 1873. so se bili sešli zaupniki nemške stranke na pojedini pri Hočevarju v Krškem. Pri tej priliki je imel Zagorec slovenski govor proti slovenskim politikom. Ta govor so v šaljivi travestiji prinesle »Novice” dne 25. junija 1873. na str. 205., kjer so popisale ta „Wahlreformfeierfestbanket“. Anton Schelesniker je bil župan v Tržiču; kot nemškutarja ga je kandidirala nemška stranka 1. 1873. v državni zbor za gorenjske kmetske občine. — ,,Dežmanove besede, ki jih je 1861. leta v državnem zboru govoril" (str. 192, 193) so oni prosluli govor, s katerim je Dežman izrazil svoj prestop na nemško stran. Nastopil je Dežman, ki je bil prišel na Dunaj kot slovenski poslanec, potem, ko je bil 22. junija 1861. dr. Toman, dne 27. junija pa goriški poslanec Černe pred¬ ložil zbornici zahteve slovenskega naroda. Dežman je vstal neposredno za Černetom, oporekajoč mu, da bi bili Slovenci 382 Parija med avstrijskimi narodi. Nato je hvalisal blagodejni vpliv nemške kulture med Slovenci in rekel, naj se v ljudski šoli pač poučuje v narodnem jeziku, „al kjer gre za višjo duševno povzdigo, tam bi jaz ne poznal prave koristi svo¬ jega naroda, ako bi besedo poprijel za odpravo nemškega jezika in nemške kulture." (Novice, 1861, str. 227.) Na ta govor so Tržičani poslali Dežmanu zaupnico in zahvalo, nje¬ govo rojstno mesto Idrija pa ga je imenovalo za častnega občana. A slovensko dijaštvo mu je v „Ost und West“ izra¬ zilo oster protest. —- Že ieta 1862. je pisal Bleiweis (Novice, str. 136), da ta Dežmanov govor „tržiška kavarna shranjuje pod šipo in perpetuam rei memoriam". XVI. (Slov. Narod, VI. 1873, z dne 28. septembra, št. 223.) — Str. 194: . . ko bo doktor klečeplaz . . . pri¬ dušal gorenjske tercijalke . . .“ Dr. E. H. Costa je pri jesen¬ skih državnozborskih volitvah kandidiral v gorenjskih in notranjskih mestih in trgih. Str. 195: „Vladni svetovavec Roth je pa menda svoj poklic izgrešil." „Slov. Narod' 1 je dne 23. sept. 1873. objavil tajni razglas, ki ga je deželno namestništvo (v imenu bolnega grofa Auersperga njegov namestnik Roth) poslalo uradnikom po deželi. Tu se opominjajo uradniki, „dass dieselben ein- gedenk des auf dic Verfassung geleisteten Eides nicht nur ihre eigene Stimme einem loyalem, die Verfassung und damit das Reich vertheidigenden Kandidaten geben werden, sondern auch den Herrn Bezirkshauptmann in seinen oban- gedeuteten Wirkungen kraftigst unterstutzen werden‘‘. XVII. (Slovenski Narod, VI. 1873, z dne 5. oktobra, štev. 229.) - XVIII. (Slovenski Narod, VI. 1873, z dne 12. oktobra, štev. 235.) — Str. 200: „Kadar i bo prejel ta ,,črednik“ kakov „orden“, Napoleonov ali Gregorjev, . .. tedaj bo tudi vedel svoj dotični grb vkusno in znamenito izdelati . . . gnojne vile . . .“ Dr. Costa je v resnici kmalu dobil papeževo odli¬ kovanje. „Gnojne vile" imajo tu poseben pomen. Ko so se prvič spopadli udje ..Južnega Sokola" ponoči od 23. do 383 24. julija 1867. z ljubljanskimi turnarji, je bežal turnar Tambornino v Schanteljnovo vežo. Sokoli so planili za njim, a tam so zadeli v temi na hlapca z gnojnimi vilami, ki ga je bil poklical Tambornino. Tega hlapca so pretepli in mu izbili en zob. Pri tem nočnem spopadu se je pojavil nena¬ doma tudi takratni ljubljanski župan in načelnik „Sokola“ dr. Costa, vsled česar je imel pri obravnavi velike sitnosti, da je moral končno odstopiti od županstva. „Južni Sokol" je bil razpuščen, a se je vnovič osnoval kot društvo, ki obstaja še danes. Najbrž z ozirom na kakšne šaljive govorice je pisal dne 4. decembra 1867. visokošolec F. Levec svojemu prijatelju gimnazijcu Janku Kersniku naslednje: „Ali se res v Ljubljani snuje nov Sokol? Ali bo imel res namesto sokola na zastavi gnojne vile za grb?“ Stricu v Ameriko. Ta šaljiva satirična pisma so bila naperjena zlasti proti „Ljudskemu Glasu" in ,,Zvonovemu“ konkurentu celovškemu „Kresu“. Prvi list je bil začel izdajati s 1. majem 1882. vpokojeni davkarski uradnik Ferdinand Suhadobnik kot nekako glasilo obrtnikov. Na list je imel velik vpliv ljubljanski mestni odbornik in obrtnik Regali, ki je tega leta izstopil iz mestnega sveta. Namen lista je bil pobijati takozvano advokatsko politiko, pustiti na stran „prenapete“ narodnostne težnje in se boriti za „realne“ cilje. Suhadobniku bi bil imel pomagati do stoka v mestnem zastopu. Ko je prišlo to Suhadobnikovo glasilo v gmotne stiske, so ga kupili prvi slovenski socialisti: Regali, krojač Železnikar in Škerbinec. Urednik mu je bil v začetku Filip Haderlap, ki ga je začel urejati dne 1. maja 1882., izstopivši iz uredništva Sloven¬ čevega". Proti Haderlapu in njegovim člankom je bila v prvi vrsti naperjena Kersnikova satira. List je v slovenski književnosti znan po Levstikovem satiričnem epu, ki nosi kot naslov ime njegovo. Po nekolikih mesecih je prešel Haderlap v uredništvo celovškega „Mira“. Po njegovem odhodu se časopis ni več vtikal v literarna vprašanja, vsled 384 česar ga je Kersnik pustil v miru in se lotil „Kresa“ in še posebe „Kresovega“ kritika Janka Pajka. Povod, da je Kersnik svoje zbadljive podlistke naslovil „Stricu v Ameriko", je dalo to, da je bilo ob tem času v Ameriki v mestu Wabashi (Minnesota) nekaj Slovencev, ki so se zanimali za slovensko slovstvo in so bili naročeni na „Ljub- ljanski Zvon", kar je bilo Kersniku znano iz privatnih spo¬ ročil urednika „Zvonovega“ prof. Levca. I. (Slov. Narod, XV. 1882, z dne 17. junija, št. 137.) — Str. 203: „Negoda z Golovca" = Josip Stritar, ki je bil v 7. štev. „Ljubljanskega Zvona" 1882. pričel pisati literarne listke pod naslovom „Pogovori“. Napisal pa je samo listek I. (na str. 361), v katerem je govoril o feljtonu v velikih literaturah in njega bujnem razcvetu pri drugih narodih, ne pa pri Slovencih. A Slovenci so imeli baš takrat polno — seveda precej skromnih, zlasti političnih — listkarjev, ki so zakladali „Narod“ s feljtoni. Podlistkar „Naroda“ Kos je celo šaljivo predlagal v XI. podlistku svojih „Domačih pogovorov", naj se osnuje zadruga ..Narodovih" feljtonistov iz trinajstih sotrudnikov. Pod štev. 1. predlaga: „Gospod Bolhober bode po mojem nasvetu per acclamationem ime¬ novan knezom naše feljtonske zadruge, zato bo pa on ob jedncm zadružen poeta in nam bo vsako svoje pismo do strijca v Ameriko moral zarobiti s pesnico; zdaj se še v svojih pismih slastno drži Haderlapa, v katerega se je zapilil, kakor klošč; ko bo temu pesniku do dobrega bolhe obral, bo uže na druzega zlezel in tako dalje. Če si bomo zbrali Bolhobera za svojega kneza, nas bo moral jedenkrat vse k sebi povabiti na instalacijo; kako si bode potem zopet sode napolnil, naj le skrbi, majali se bomo, če nas bo le zares povabil kdaj na svoje brdo, in> pa pili ga bomo, ne lizali, še preden se bomo začeli majati." (Nar. 1882, št. 192.) Str. 204: „. . . kdo ima ključe do slovenskega Parnasa." Takoj v drugi številki „Ljudskega Glasu" je začel pisati urednik Filip Haderlap »kritične pisma." V 1. pismu (str. 13) je odgovarjal na neugodno kritiko svoje »Zbirke ljubavnih 385 25 in ženitovanjskih pisem" (Ljubljana, 1882), priobčeno v „Slov. Narodu', in „Zvonu“. Tu piše med drugim: »Kritika „Ljubljanskega Zvona" o tisti knjižici je le kratka, pa že v tistih vrstah kaže se smer literarne šole, ki zdaj naše slovstvo nadvladuje. Po nazorili teh literatov je namreč poezija samo dekla filologije. Po njih mislili je tista pesem najboljša, ki nema nobenega apostrofa, ki nema germanizmov, ter ima čiste rime in sploh pravilno obliko; glavna stvar je. pri teh literatih oblika, jedro je nepotrebno . . . Prav v tem smislu me presoja tudi „Zvon“. Čeravno sem prepričan, da vsi »Zvonovi" pesniki niso v stanu narediti take pesmi, kakor je moja pesem v isti knjižici, ki se začne „Oj srečne so ribice", vendar se „Zvonova“ kritika prav nič ne ozira na vsebino pesmi, ampak spodtika se le nad obliko . . .“ Dalje pravi, da bi bil tudi on znal namesto „Zvonu“ nevšečne vrstice v tej pesmi: ,,Kaj nuca mi ta pušelc" zapisati: ,,kaj rabi mi ta šopek" in nadaljuje: „Toda naši učeni literati ne vedo, da morajo kralji in pesniki maziljeni biti z demokra¬ tičnim oljem. Besede „rabiti“ in ,,šopek" so ljudstvu nekako bolj neznane, mu toraj ne sežejo prav do srca . . . Kdo ima ključe do slovenskega Parnasa, mi ni znano; če jih imata pa „Slovenski Narod" in ,,Ljubljanski Zvon", potem pač vem, da jaz ne bom nikoli v ta Parnas sprejet, kar pa ni taka nesreča, ker ta raj obstoji samo v domišljiji." Ker je Kersnik v tem pismu travestiral Haderlapovo „Oj srečne so ribice" (Zbirka, 74), naj sledi tu zaradi ložjega primerjanja Haderlapov original: Oj srečne so ribice, Ki v vodi plavajo, Vesele so tičice, Ki v zraku letajo. Na onokraj Save Tam lepši je polje, Na onokraj Save Tam moje je dekle. Brodnika bom poklical, Brodnika Gašperja, Mi čolnič bo odvezal, Da čez se peljeva. Oj Gašper, oj Gašper, En tolarček imam, Čez Savo me prepelji In celega ti dam! 386 Glej, trdo sem ga služil Okrogli ta denar; Da vidim svojo ljubo, Mi ni za njega mar. Saj jo bom zadnjič videl, Saj grem le po slovo, In jutri že na Laško Mi odmarširamo. Vojaški boben poje, In fantje vriskajo, In vsem prijatlom svojim Še roke stiskajo. Kaj, ljub’ca, podarila Ti za spomin mi boš ? „En pušelček povila Ti bom iz žlahtnih rož.“ pušelc, Kaj nuca mi ta K’ se hitro posuši, Pa vendar ne prežene Iz srca žalosti. Str. 204: „Tu Vam je nekov črn, jezičen škorec, ki je hlastno, marno požvečil lepo kobilico, zdaj se pa zmuzne za kljunastega žrjava . . .“ To mesto se nanaša na neugodno kritiko baš takrat izišlega prvega zvezka Gregorčičevih pesmi, ki jo je bil prinesel „Slovenec“. Prvo oceno Gregorčičevih pesmi je objavil omenjeni list dne 20. aprila, 1882, št. 44 iz peresa Filipa Haderlapa, ki je bil takrat še v uredništvu „Slovenca“. Haderlap je Gregorčiča zelo pohvalil, češ „da se odlikuje pred mnogimi drugimi slovenskimi poeti seda¬ njega časa s tem, da on ne gleda samo na zunanjo obliko, ampak da zna v vsako svojih pesmic položiti pravo poetično jedro, pesniško misel." A že dne 11. maja, 1882, št. 53 je prinesel „Slovenec“ notico, „da se premnogi duhovniki slo¬ venski popolnoma ne vjemajo z vsim, kar imajo (Gregorčičeve pesmi) v sebi ... Tudi „Slovenec“ utegne svojo lastno izjavo o svojem času nekoliko popraviti." Tu napovedano zelo ostro oceno, proti kateri je potem užaljeni pesnik napisal v verzih: ,,V obrambo", je prinesel ,,Slovenec" dne 10. junija, 1882, št. 64. Kakor je sedaj znano, je bil ta „oglas“ napisal dr. Mahnič. Ker pa je sum splošno letel na ..Slovenčevega" običnega kritika Marna, je ..Slovenčevo" uredništvo (Klun!) prineslo naslednjo opazko: „V našem oglasu, ki smo ga 387 25 * priobčili opominjani tudi od neduhovnov, ima prof. J. Marn to zaslugo, da je o teh poezijah ostrejšo nam došlo sodbo s čisto duhovskega in cerkvenega stališča odsvetoval in listu ubranil, češ, taka sodba gre v „Danico“, ktera o tem doslej molči." Kakor se razvidi iz gori navedenih namigavanj: „marno‘‘ . . . „kjunastega“, je Kersnik vkljub temu mislil, da je oceno napisal Marn, potem pa da jo je Klun vzel na svoj rovaš. Str. 205. S tujko: „brez manire ali z maniro" pika Kersnik mimogrede Haderlapov jezik, ki ima v svoji,,Zbirki" verze, ki jih je grajal in navajal „Zvon“: „V manirah ste takih zrejena, Ko bla bi princez’nja rojena," II. (Slov Narod, XV, 1882, z dne 6. julija, št. 152.) — Str. 208: „Tudi jaz bi raje govoril o celjski pravdi -. . Celjska pravda, vzbujajoča takrat mnogo hrupa, se je vršila pred porotniki dne 22. junija 1882: Ljubljanski advokat in mestni svetnik dr. Suppan je tožil ,,Siidsteierische Post" zaradi dopisa iz Ljubljane v njeni 6. štev. z dne 21. ja¬ nuarja 1882., ki ga je pod naslovom „Extrade aus Verschieden- artigen" priobčil anonimno v nji ..Slovenčev" sotrudnik Alešovec. V tem dopisu iz Ljubljane se je nahajalo očitanje, da si je hotel pridobiti Suppan bogatih provizij s tem, da je nasvetoval mestu, oziroma takratni nemški večini mestnega odbora, naj kupi Kolosej in proda kresijsko poslopje, last meščanske imovine. Ker se je izkazalo, da Alešovčev dopis ni odgovarjal resnici, je bil urednik „Pošte“ Janez Leon obsojen na tri mesece zapora in 150 gl. izgube na kavciji. Str. 208: „Nad željami vladajo potrebe!" Citat je iz Haderlapove pesmi v omenjeni „Zbirki" str. 71, odnosno iz kitice: „Nad željami vladajo potrebe In okolnosti nad ideali, Vse se gnete v boj in vse za sebe, Vsak je srečen, če ga trebuh hvali." 388 Str. 208: . „lex“, ki je sicer ravno tako brezimna, kakor ona kranjskega „jour fixa“ ..." V zimi 1881/2 je imel Kranj svoj literarno-zabavni klub. O njegovem delovanju je poročal „Klubov avgur“ v „Ljub. Zvonu" 1882., št. 7, str. 447 ter pristavil: „Za vsak večer se je izvolil po listkih „gospod“ (reditelj). — Obravnave so se vršile po pravilih vzglednih evropskih parlamentov. Ukrenila se je „lex", da nihče nego „gospod“ ne sme govorniku sezati v besedo, in da ta „lex" dobi ime po tistem, ki se prvi zoper njo pregreši. Ta ,.lex“ do sedaj še nima imena." V ostalem pa je to pismo posvečeno Janku Pajku, ki je bil priobčil v „Kresu" 1882., štv. 7, str. 379 pedantsko- ostro „Kritiko Gregorčičevih poesij", kjer izvaja „elegični ton naše umetne poezije iz našega današnjega, recimo m o d er n o - s 1 ova n s k ega, a da mu dam pravo ime, — v resnici buddhaističnega nagledovanja sveta" ter nada¬ ljuje : ,,Da! večje podobnosti ni, nego je med slovanskim in buddhaističnim nazorom življenja: ista mehkobnost, isto koprnenje, isto hrepenenje po „Nirvani“, isto izogibanje nadlog, ista obupnost!" Str. 210: „Gregorčič poje: „Vzore pokopali so . . .“ O tej pesmi piše Pajk na str. 384. „Kresa“: „Ravno tako se naš pesnik boji za uzore ter pravi: Uzore pokopali so . . .“ (jaz praham: kdo?), „Na grobu tam plesali so . . .“ (Kdo je kaj takega storil ?)“ Str. 210 „. . . državnopravdniški g. Pajk": Pajk se je pisal slučajno tudi mož, ki je bil ob tem času državni pravdnik v Ljubljani. Str. 213: Poslednja kitica Gregorčičeve pesmi iz¬ gubljeni cvet", ki jo je Kersnik tu šaljivo nadomestil s svojo, se, kakor je znano, glasi: „Tja doli po polju pa stopa nekdo, on cvet je potrgal, zdaj — uka glasno!" 389 Str. 213: „Pajkovo modrovanje o „Nirvani“ . . . stoji ad verbum . . . v Mayerjevem „Konversationsleksikonu III. natisk stran 942.“ Povod tej Krsnikovi trditvi je dalo najbrž mesto na navedeni strani Mayerjevega naučnega slovnika: „Das Nirwana, ein Verloschtwerdcn, ein vollkommenes Ausgewehtwerden wie das Licht einer Lampe, welches keine Špur zuriicklasst, tritt ein“, kar se res precej sklada s Paj¬ kovim stavkom v „Kresu“: „To se zgodi z vstopom duše v Nirvano t. j. v „ugasnenje“, ktero si je Buddha pred¬ stavljal kot ugasnenje svetilnice, ktere gorivo je pri kraji." Na drugih mestih se Pajkovo razlaganje buddhizma ne vjema tako zelo s člankom v Mayerju. — Kersnikov pretirujoči ton v teh podlistkih se da razlagati iz ogorčenja, ki ga je bila Pajkova kritika vzbudila zlasti med kranjskimi in go- riškimi krogi. Prof. Levec je sporočil n. pr. dne 9. VIL 1882. Kersniku: „Erjavec mi piše, da moramo Pajka resno v Slov. Narodu, a ne v Zvonu zdelati!“ III. (Slov. Narod, XV. 1882, z dne 31. julija, štv. 173.) — Str. 215: ,,. . .tudi slovničarje slovenske je prijel obaltni in grozoviti naš Lipe v — strah." V 7. štev. svojega in Suhadobnikovega ,,Ljudskega Glasu" je pričel Haderlap pisati „Jezikoslovne pisma". V prvem pismu pravi med ostalim: „Pravilno je pisati „videl, vdaril i. t. d., pa čisto napačno je, tako tudi izgovarjati, ker se po vsem Slovenskem končni „el“ in „il" izgovarja kakor „u“, toraj se mora čitati „vidu“, „vdaru" . . . „Ce pogledamo naš ABC, kako je reven! Namesto kakih 30 samoglasnikov jih imamo samo 5 in ti naj nam izražajo vse glasove? Že začetniki slovstva so spoznali, da je treba za slovanski jezik več različnih samo¬ glasnikov in polglasnikov, ter so sostavili takozvano cirilico, ki so jo ohranili med Slovani najbolje še Rusi. Tu najdemo glasnike n, e, i, o, y , e, t>, n, 1;, h, a, h., *, (sic!) ju. Veliko slabejši je nova srbščina, ki je mnogo teh lepih in potrebnih črk izbacnila, kar je dokaz, da Srbi niso še sposobni za razum cirilske pisave." 390 IV. (Slov. Narod, XV. 1882, z dne 14. avgusta, št. 185.) — Str. 216: . . posebna špecialiteta ... zdi se mi ta, da se o kritikah zopet pišejo kritike." Tu ima Kersnik v misli brošuro, ki so jo izdali ljubljanski čestivci in prijateljii Si¬ mona Gregorčiča, pobijajoč v nji »Slovenčevo" in Pajkovo kritiko Gregorčičevih pesmi: „Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk. V Ljubljani 1882. Založil Janko Pajk" (neki stavec v »Narodni Tiskarni). Str. 219: „. . . pa so nama vendar še zaprta in za- pekana vrata v odbor »Matice Slovenske"! “ V »Slov. Narodu", 1882, z dne 10. julija, štv. 131 so priporočali Gradčani dr. Klemenčič, Hauptman in Stanič listo mož, ki bi se naj izvolili v Matični odbor. Med predlaganimi je bil tudi Kersnik. Pri občnem zboru dne 14. junija je bilo izvoljenih 18 novih odbornikov, od katerih je dobil največ glasov prof. Pleteršnik (184) med izvoljenimi najmanj Simon Gregorčič (84), v manjšini je ostal Kersnik s 75. glasovi. Str. 219: . Na 16. strani te knjižice se veseli »Slo¬ venčev" anticriticus . . .“ Dotično mesto v brošuri slove: „Ako je, g. prof. Marn »Slovencu" odsvetoval vsako ostrejšo sodbo o imenovanih poezijah opustiti, je mož gotovo dobro vedel zakaj, in »Slovenec 11 bi ne bil napak storil, ako bi bil poslušal ta dober svet. »Danica", katera ima bolje duševne moči na razpolaganje nego »Slovenec" — molči, k čemur ima gotovo važne razloge, — ako se ne motimo tudi vrlo pametne in hvale vredne -- in »Slovenec" bi bil v lastnem interesu prav storil, ako bi jo bil posnemal." Str. 220: »Drugo napako v Pajkovi zeleni brošuri sem našel na 25. strani ..." Na navedeni strani trdi neznani pisatelj : »V Slovencih jo (zloženo rimo) je prvi začel rabiti Preširen, n. pr. Srce se mu vnelo je Zvesto mu gorelo je i. t. d.“ Str. 221: ». . . o tem nas je poučil tudi v »Kresu 11 g. profesor Krek." V »Kresu 11 1882, št. 8 je napisal dr. G. Krek o »Letopisu 11 Matice Slovenske za leto 1881 jako 391 podrobno, celih 13 strani obsezajočo kritiko. Tam pravi o razpravi Ivana Verhovca: »Nestor in ustanovljenje ruske države," da je naravnost prepisana iz V. Thomsonove knjige »Der Ursprung des russischen Staates", ter pristavlja: »Ako mu je učeni areopag ljubljanski drage volje odpustil ta pi¬ sateljski naglavni greh — svobodno mu, ali resnica in pravica terjate, da vsaj iskrena kritika v takih slučajih ne molči" (str. 435). Str. 223: »A komaj sem Vam odpisal zadnje pismo, že mi pride v roke zadnja številka „Ljudskega Glasa". “ —■ V svojem drugem »Jezikoslovnem pismu" (štv. 8 „Lj. Gl.“), ki ima pod naslovom opombo »Ponatis prepovedan", razvija Haderlap svojo teorijo o postanku samoglasnikov tako-le: »Ako stopi poluglasni i za a, dobimo razširjeni glasnik ai. . . Ako stopi pa i (jer) pred kak samoglasnik, potem dobimo zopet razširjen samoglasnik, in tak se imenuje najerovan, p. ie (sviet svet, die scholle). Kadar stopi pa e (jor) za ali pred samoglasnik, dobimo ali pojorovane ali najorovane samoglasnike, kakor ae (dae = da, er giebt), oe (koloe = kolo - kolue = kolu, das rad), ue (druezga = druzga), ea (namesto ee) v: (žeena - žžna), uo (namesto eo) v: (muož - mož, der mann), oa (namesto ea) v: (doaba — doba, die epoche). . . Potem imamo pa še dva sklopljena samoglasnika, namreč io in eo, ki staše težji in močneji od zgoraj naštetih razširjenih samoglasnikov... Vsega imamo toraj v slovenščini 29 samoglasnikov in 21 soglasnikov, skupaj 50 črk." (Med novimi črkami, ki jih predlaga Haderlap, je tudi črka x = šč.) V. (Slov. Narod), XV. 1882, z dne 7. septembra, štv. 205. — Str. 226: »Iz prvega je lopnil Lipe v »Ljudskem Glasu" po Vašem Bolhoberu." V 9. štev. svojega lista (z dne 16. avgusta 2882) je priobčil Haderlap naslednjo notico: (Dodatki k »Olikanemu Slovencu".) Mnogi mislijo, da so že omikani, če le nemški znajo. To pa ni vselej istina kakor ravno zdaj slišimo od nekega tržnega župana blizu koroške meje, ki se predrzne najvišji osebi v deželi in 392 svojemu predstojniku predstaviti se v delavni obleki in v nesnažni, od bolh popikani srajci. To je skor še veča su¬ rovost, kakor jo kaže tisti „Bolhober“, ki v ..Slovenskem Narodu" podlistke piše in naše zaslužne pisatelje in rodoljube smeši in napada. Tema dvema torej šole niso nič koristile v izomiko srca." Str. 226: . vendar bi on svojega imena ..Filip" nikdar ne preustrojil v „Philipp“!“ Tu in na koncu tega pisma namiguje Kersnik na naslednje nemško pismo, ki ga je priobčil profesor Janko Pajk v graški „Tagespost“ št. 223, z dne 20. avg. 1882: ..Geehrter Herr Redacteur! In einer Notiz des Abendblattes der ..Tagespost" vom 14. August 1. J. (ad Nr. 218) werden etliche Complimente erwahnt, die mir von einem Theile der slovenischen Presse in Laibach an den Kopf geworfen werden. Da es mir durchaus nicht gleichgiltig ist, was sich die geelirte Lesewelt Ihres weitverbreiteten Blattes fiir ein Urtheil biidet, so bitte ich, diese Zeilen zum Zwecke einer praciseren Darstellung des Thatbestandes verdffentlichen zu wollen. Ich habe im Kla- genfurter belletristisch - literarischen Blatte „Kres“ liber die slovenischen ,,Poesien“ eines gewissen Gregorčič, Vicars irgendvvo bei Gorz, eine ausfiihrlichere Kritik veroffentlicht. Vorbemerkt sei, dass genannter Herr Gregorčič von einem Theile der Laibacher nationalen Presse bis in den dritten Himmel erhoben und niemand Geringerem als den deutschen Dichterheroen Schiller und Goethe gleichgestellt wird. So z. B. wird ein kaum hundert Verse umfassendes Gedicht Gregorčič’ dem Goethe’schen „Faust“ an die Seite gesetzt. (Opomba: V omenjeni brošuri „Gregorčičevim kritikom' 1 stoji na str. 5: ..Človeka nikar! Ta „Faust“ v minijaturi . . .“) Dass Herr Gregorčič auch cin zweiter ..Schiller" sei, also zwei Dichter- genien zugleich in sich berge, sei nur nebenbei erwahnt. Gegen solche iiberschwengliche Lobeserhebungen nun ist meine, sonst anerkennende und (nicht „herbe“, sondern) selir gelinde Kritik gerichtet. Darob nun der obligate Larm in einem Theile der slovenischen Presse von Laibacli. Dass dabei einige „Ehrentitel“ fiir mich abfallen, die selbst das Mass des „Urwiichsigen“ tiberschreiten, \vird manchera Leser vielleicht auffallig erscheinen; vvem jedoch die Leistungs- fahigkeit gewisser slovenischer Drucksachen in Laibacli bekannt ist, der wird sich dariiber nicht im Geringsten vervvundern. Pragerhof, 17. August 1882. Hochachtend Johann Pajk, k. k. Professor. Str. 227: „Glejte, tu sem mislil drugega, ki je vrgel debel kamen za Vašim Bolhoberom." V „Kresu“, 1882, štv. 9. str. 496 je natisnjena naslednja „Listnica ured¬ ništva: Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk (!). V Ljubljani 1882. Najnovejši plod tiste zloglasne pisačje svojati ljubljanske, ktera rabi cepec in pest, ker dragih dokazil ne zmore. S takimi stekliši pametna beseda ni mogoča in oskrunil bi pisateljsko svojo čast, kdor bi se toliko spozabil, da bi se s tako neotesano druhaljo hotel puliti. Dobro jim bilo pisačem tega pamfleta v družbi Spectabilisa (lucus a non lucendo), Bolhoberja (nomen omen) in drugih takih Hansvvurstov naše literature." Str. 229: „zakaj Pavlina, ljubi striček, to je speciali¬ teta Spectabilisova “ Pavlina Pajkova, žena profesorja Pajka, ki je pisala v teh letih za „Kres“ povesti (I. 1884: „Roka in srce", 1. 1882: ,,Mačeha") je bila pogosto predmet ša¬ ljivih feljtonov Spectabilisovih (Kosovih) v ..Slovenskem Narodu" 1882. — Kersnik je nameraval podlistke „Stricu v Ameriko" nadaljevati, kakor se razvidi iz zadnjih besedi petega pisma. Napisal je bil res še en podlistek in ga poslal Levcu, da ga izroči ,.Narodu". A ta ga ni izročil. Prim. naslednja mesta iz Levčevih pisem Kersniku: ..Železnikarju . . . Tvojega feuilletona nisem izročil, ker za sobotni list je itak prepozno došel. Piši mi, da bom vedel, kako mi je ravnati" (dne 394 16. sept., 1882). — „Železnikar je za to, da bi Bolhober na vsak način nadaljeval svoja pisma. Da zadnje pismo ni že tiskano, uzrok je ta, ker sem jaz v začetku šolskega leta z delom preobložen in se mora pismo v začetku, kjer o Turkušu govoriš, nekoliko predelati. Turkuš je baje dober prijatelj „Slov. Naroda". Samo ime se zamolči. A tega nisem utegnil storiti, ker sem imel vrhu šole še skrbij vse polno doma." (dne 18. septembra, 1882). Končno so preprečili nadaljevanje pisem štajerski rodoljubi. Ti so bili sicer v začetku ogorčeni posebno nad Pajkovim nemškim pismom v ,,Tagespost“. O tem priše Levec Kersniku: ..Gregorčič se je te dni vračal s Štajerskega in je pravil, da so v Mariboru vsi razburjeni zaradi Pajkovega pisma ter ga kar naravnost imenujejo nemškutarja". Levec je vsled tega v eventualno nadaljevanje pisem sporočil Kersniku še naslednje gradivo: „Ne vem, ali veš ali ne, da je Pajk pri drž. pravdništvu v Ljubljani po bernski sodniji vložil tožbo ter zahteval, da naj se zloraba njegovega imena na brošuri ..Gregorčičevim kritikom" kaznuje. Drž. pravdništvo je prosilo državno (vladno) policijo, da naj pozve, kako je s to stvarjo in komisar Parma je poklical Armiča k sebi. Ta mu je povedal, da je založnik res neki Janko Pajk, stavec v Narodni tiskarni. Potem je bil še Janko Pajk poklican k vladi in tam je dal na zapisnik: „Čudim se toliko bolj, da g. profesor Pajk ne ve, da sem jaz Janko Pajk na svetu, ker sem vender 1. 1876. več mesecev v njegovi tiskarni v Mariboru za stavca služil 1“ Nato je Parma za¬ pisnik sklenil ter rekel: ,,Wie kann ein Professor so dimim sein 1“ To se bodo v Brnu smijali. Porabi to!“ A Kersnik tega ni porabil. Morebiti zaradi naslednjega sporočila Lev- čevega: „Naš Raič pripoveduje, da je na vsem južnem Štajerskem velikanska razdraženost na ..Slovenski Narod" baš zaradi Bolhober a. Pravi, da če se še jeden pot Bolhober oglasi, združila se bode množica odločnih štajerskih narodnjakov ter zoper Narod prijavila odprto pismo, obenem pa izrekla, da neče Naroda nič več prejemati. Kaj misliš, 395 jeli to res ? Čuditi bi se ne bilo, ker tako njih bogove Kreka, Šketa in Pajka podiramo. Narodu bi pa jaz spet ne hotel škodovati' 1 (dne 16. septembra, 1882). Levec pa ni hotel škodovati tudi „Zvonu“, zakaj uredništvo „Kresovo“ je bilo prišlo na sled, da je Bolhobera iskati v „Zvonovi“ bližini. Prim. naslednje pismo Levčevo Kersniku z dne 14. sept., 1882: „Ured- ništvo „Slov. Naroda" je dobilo priloženo pismo za Bolhobera ; poslal je je prof. Šket ter ž njim dokazal, da se je Bolhobera vsaj sklanjati naučil. V pismu ni bilo nič drugega nego prazen zavitek, na pošto dan v Wabashi. Pisavo poznam. Obrezova je, tistega, ki je v zadnjem zvezku Zvonovem zapel „Mojo pesen". Zdaj vidim, da sem bil jako nepre¬ viden, ko sem pisal, da Zvona hodi v Wabasho 6 zvezkov. S tem sem se izdal, da je Bolhober z Zvonom v nekaki dotiki." Vieux Saxe. Ti podlistki so nastali v času jako ostrega razpora v slovenski politiki. Dne 18. marca 1880. je bil imenovan Andrej Winkler za deželnega predsednika na Kranjskem. Bil je prvi Slovenec na tem važnem mestu. Njegovo imenovanje je bilo mogoče zato, ker se je. tedanja Taaffejeva vlada bila približala Slovanom. Sicer je bil Winkler skozinskoz uradnik in ko je bil 1. 1873. od svojih goriških slovenskih rojakov izvoljen za državnega poslanca, je stopil na Dunaju edini izmed slovenskih zastopnikov v nemški liberalni klub. Potem je bil dvorni svetnik pri upravnem sodišču, odkoder ga je Taaffe v sporazumu s slovenskimi poslanci poslal v Ljubljano na najvišje mesto. Nekateri Slovenci so stavili v njegovo osebo velike upe glede slovenščine v uradu in šoli, drugi so dvomili, da bi se dalo od nemške vlade zlepa in s kratkostjo kaj doseči, upoštevajoč dejstvo, da politika ni torišče etike ampak sile. S pomočjo prvih je izkušal Winkler poklicati v življenje slovensko vladno stranko. Temu so se ustavljali drugi, češ da bi taka stranka mogla uspavati itak šibko čuvstvo slovenske narodne zavesti, edine opore narodnega obstanka. Na Winklerjevo stran je stopil kot organizator nove 396 stranke prof. Fr. Šuklje, kateremu je preskrbel 1. 1884. Winkler dopust, da je urejeval ..Ljubljanski List," ki je začel izhajati dne 28. februarja 1884. kot večerna priloga deželnemu uradnemu časniku. Kot sotrudnike je pridobil Šuklje za list zlasti uradnike, med temi v prvi vrsti profesorje kakor Stritarja, Levca, Vrhovca, Wiesthalerja, Seidla, Senekoviča i. t. d. Tej smeri se je pridružil tudi Janko Kersnik, ki je bil postal v jeseni 1883. deželni poslanec. Odločno narodna ali „radikalna“ stranka je imela za svoje glasilo ..Slovenski Narod" in si ustanovila leta 1884. po vrhu še „Slovana“. Voditelj radikalcev je bil dr. Zarnik, žurnalističnega boja pa sta se najbolj vdeleževala urednika „Slovana“ Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. Razpor med strankama se je pokazal že pri jesenskem zasedanju deželnega zbora 1883. V seji dne 6. oktobra 1883. se je vršila verifikacija novoizvoljenih de¬ želnih poslancev. Verifikacijski odsek je bil sklenil predlagati, da se ne potrdijo trije nemški poslanci iz veleposestva zaradi nekih nepravilnosti pri volitvi. Tu je nastopil Kersnik, ki je bil poročevavec verifikacijskega odseka prvič javno kot pristaš nove stranke s tem, da je priporočal potrditev. V svojem govoru je rabil besedo ,,elasticiteta“, ki je bila najbrž povod, da so dobili novi strankarji ime ,,elastikarji“. Kersnik je govoril: „Moja gospoda! Ni treba skozi okno govoriti! Jaz sem v začetku povdarjal in priporočil poročilo z gorko željo, da jc treba enkrat složnega dela lotiti se, s hujskanjem ne bomo nič opravili. Oni častiti gospodje, kateri se danes tako vztrajno ustavljajo verifikaciji, so vzrastli v svojem politič¬ nem delovanju na Kranjskem in Štajarskem v vedni hudi opoziciji, v vednem naravnem negiranju, — no, jaz menim, da je treba tu nekaj mladostne elasticitete, da se pokorimo težavnemu položaju, da bode mogoče tudi kaj dobrega storiti slabim tradicijam nasproti. Treba je nastopiti pot, ki vodi k uspešnemu delovanju. (Dobro - klici in glasovi: Bomo videli!) Cela stvar je taka, da jaz o nji prav lehko mrzlo in hladno govorim, nikdar pa bi se ne bil upal rabiti besede, 397 da smo tukaj „Kurenti", kar je drugi spoštovani govornik (dr. Zarnik) rekel; in če bi bile še tako ostre debate o veri¬ fikaciji, bi se mi tudi kot novincu vendar nikdar umestno ne zdelo, kaj takega reči. Morebiti nekateri gospodje žele, da bomo Kurenti v zbornici (Glasovi: Kaj je to? kaj če to reči?) To če reči, oni, katerim je v tej sobani najbolj na tem, da imajo kaj prilike za glasne izjave zasmehovanja ali odobravanja. Moram se tudi ozreti na rajnega Jurčiča, kate¬ rega se je nekdo tukaj spominjal (dr. Zarnik), in reči moram, da me nihče izmed mojih političnih prijateljev ni toliko nav¬ duševal kakor on, in da ni ž njim morebiti nihče v tako ozki dotiki ostal kakor jaz vsa zadnja leta njegovega živ¬ ljenja. Jaz sem popolnoma razumel njegovo mnenje, katero je tudi moje vodilo, in odkritosrčno rečem, da me je razve¬ selilo in navdušilo, ko se je njegovo ime tukaj imenovalo. Njega princip je bil s kratkimi besedami: „Z betom naprej, kadar smo v manjšini, ali kadar pridemo v večino, bodimo pametni." To mi je večkrat sam rekel. (Dobro - klici • glasovi: Ali se držite tega?)" Drugič sta si prišli stranki navzkriž, ko je deželni zbor ob protestu radikalnih poslancev dovolil deželnemu šolskemu svetu 600 gld. „za pouk v drugem deželnem jeziku". Radikalci so trdili, da se hoče s tem germanizirati slovenske otroke, nasprotna stranka se je zagovarjala, da ta odločba velja za slovenske ljubljanske otroke glede nemščine ravno tako kakor za kočevske glede slovenščine. — V janu¬ arju 1884. je prišlo v ljubljanskem mestnem zastopu, kjer je sedel prof. Šuklje, med poslednjim in radikalci zopet do nasprotja. Finančni odsek je bil namreč stavil predlog, „naj se obrne mestni zbor s prošnjo do c. kr. šolskega sveta, naj se vpelje na ljubljanski realki slovenščina kot obligatni učni predmet za vse učence." Proti temu sta glasovala Šuklje in dr. K. vitez Bleiweis-Trsteniški. Prof. Šuklje se je v svo¬ jem utemeljevanju skliceval na ministrsko odločbo, po kateri se ne more v Avstriji nikjer siliti nobenega nemškega učenca, da bi se učil drugega deželnega jezika. Zaradi tega 398 je pričel v „Slovanu“ dr. Tavčar ostro polemiko proti Šukljetu. Ta mu je odgovarjal v »Slovencu" z dne 28. januarja 1884, nadevajoč mu zbadljive priimke, kakor »Slovanov miles glo- riosus" itd. V še ostrejšem tonu je Šukljetu odgovoril dr. Tavčar v »Poslanem" v »Narodu", kjer pravi o njem: »Gospod Š-je, postranski profesor in prihodnji iz reptiljen- fonda plačani ex offo-žurnalist, drgne se v včerajšnji številki »Slovenca" tudi ob mojo osebo" itd. Takrat je bilo namreč že znano, da prične kmalu Šukljc urejevati oficiozni list. O novem vladnem listu pa se je govorilo v tem zmislu in s podobnimi izrazi že koncem leta 1883. Zadnja številka humorističnega, od urednika »Naro¬ dovega" Železnikarja izdavanega „Škrata“ jo prinesla nazna¬ nilo: „4000 gld. letne podpore bode dobival neki slovenski list počenši od novega leta naprej. 4000 gld. za slovenske reptilije." Toliko v pojasnilo političnega ozadja in raznih žival¬ skih primer, ki se pogosto ponavljajo tudi v pričujočih Kersnikovih podlistkih. I. (Ljubljanski List, L 1884, z dne 1. marca, št. 3.) — Str. 232: „ . . . zadnji telegram predsednika dunajske »Slo¬ venije", poslan »Slovencu" . . Visokošolca Mahkovec in Šušteršič (sedanji politik) sta bila prinesla na Dunaj vest, da je rekel prof. Šuklje: »Kaj so meni mar prazne mošnje dunajskih študentov?" Ta stvar je prišla dne 20. febr. 1884. v občnem zboru »Slovenije" na razgovor. »Po nasvetu med. Marolta je jel zbor obravnavati v zadevi po podatkih jur. Mahkovca in Šušteršiča. Akopram je bila velika večina za nasvet, vendar društvo ni bilo jedino v formalnem posto¬ panju in je izročilo razsodbo tega prepira društvenemu sodu." (Vencajz, Spomenica »Slovenije", str. 90.) Glasovalo je 11 članov za in 10 zoper izključenje. Predsednik stud. phil. M. Murko je proti vzprejetju predloga ugovarjal, češ da mora biti za izključenje častnega člana, kakor za njega vzprejem dvotretjinska večina. Izvolilo se je razsodišče, da to vprašanje reši. Do takrat naj bi bila ostala stvar tajna. 399 A vkljub temu je prinesel „Narod“ že 23. febr. poročilo o glasovanju, naj se Šuklje »zaradi svojega vedenja proti težnjam slovenskega naroda kot časten član iz društva izobči." Nato je prinesel »Slovenec" dne 26. febr. naslednji telegram: »Ker se .je proti sklepom akademičnega društva »Slovenije" in po nelojalnem potu prijavila v »Slovenskem narodu" št. 45 vest o razmerah med g. prof. Šukljejem in »Slovenijo", prosim, da objavite sledeče: 1. O predlogu z motivacijo, kakoršno navaja dopisnik, »Slovenija", akademično društvo, sklepati ne more, glasovalo se je, ker se je predlog formalno podpiral, z dijaškega stališča. 2. Predsednik izjavil je pred glasovanjem, da absolutna večina ne zadostuje, to potrdil je danes tudi društveni sod. 3. Za predlog niti tretjina vseh udov ni glasovala izmed navzočih gostov. Vpisali so se trije ravno pred glasovanjem. Murko, predsednik »Slovenije". Str. 233: »Razlagu, Tomanu in drugim se je tako in enako godilo." Tomanu vsled njegovega postopanja v vpra¬ šanju dualizma ih gorenjske železnice v zadnjih šestdesetih letih. Drja. Razlaga je izključila »Slovenija" 1. 1875., ko je napadal »Slovenski Narod". »Neki radikalni doktor" je dr. Zarnik, ki ga je napadel Levstik v svojem »Pavlihu", ko se je pred svojo izvolitvijo v Trebnjem na Dolenjskem dne 27. junija 1870. podvrgel dr. Bleiweisu in mu poslal po drju. Poklukarju in drju. Razlagu legalizirano pismo, v katerem se je zavezal postopati v deželnem zboru soglasno s Staro- slovenci. Kot radikalen nacijonalec — Kersnik mu pravi »naš slovenski Schonerer" — je bil Zarnik največji nasprot¬ nik Winklerjeve vladne politike in se je 1. 1883. odpovedal deželnozborskemu mandatu na Notranjskem. Potem je kandi¬ diral na novo, a je propadel. II. (Ljub. List, I. 1884, z dne 8. marca, št. 9.) — Str. 235: »Tako sta se v zadnjem času sprijela dva slov¬ stvena kritika naša." V »Ljubljanskem Zvonu" 1884, str. 114, ocenjuje Fr. V. Marnov »Jezičnik XXI. leto", v katerem je 400 razpravljal Marn o slovenskih protestantskih pisateljih. Kritik sodi, da ceni Marn protestansko kakor tudi katoliško dobo ,.pristransko, t. j. nepravično." Na to kritiko je odgovoril zelo ostro v podlistku »Slovenca", XII, z dne 12. februarja 1884, št. 35 neki »Jezičnikov zvest čitatelj“. Str. 235: »Imena izdajati je grda navada ...” Tu in v prihodnjih dveh podlistkih se dotika Kersnik afere, ki je vzbujala v onem času nenavadno veliko hrupa. Povzročili so jo bili podlistki, ki so izhajali v »Sloven. Narodu" od 4. decembra 1883. do 29. januarja 1884. pod naslovom: »Časnikarstvo in naši časniki." Ves čas, ko so izhajali, so budili ti članki veliko indignacijo in jezo med vrstami pri¬ stašev baš takrat nastajajoče vladne stranke, katero so šibali kot podkupljeno. Pa tudi listom, ki so stali tej stranki blizu, niso prizanašali. Kot enega takih listov je člankar ostro pri¬ jemal »Edinost" v Trstu, ki je prinašala dopise in volivne govore „elastikarjev“, ko ti še niso imeli svojega »Ljubljan¬ skega Lista". Vsled tega je bila »Edinost" pričela že okrog Novega leta 1884. ugovarjati tem podlistkom in namigovati na njih neizvirnost v onih delih, kjer člankar govori o časni¬ karstvu vobče. Neznani pisatelj namreč ni navajal med izha¬ janjem nikakih virov. Vsled namigavanj »Edinosti" je nazna¬ nil dne 19. januarja pod črto one francoske, angleške in nemške vire, ki so mu služili. Pod zadnjim podlistkom se je pisatelj podpisal: »Stat nominis umbra". Za tem psevdo¬ nimom se je skrival Janez Jesenko, profesor zgodovine in geografije v Trstu, rodom iz Poljan na Gorenjskem. Iz zgoraj navedenih Kersnikovih besedi se razvidi, da je bil nekdo izdal pisateljevo pravo ime. Na Jesenka je tudi precej raz¬ ločno pokazal v podlistkih najbolj napadani prof. Šuklje, ki je pisatelja »Stat nominis umbra" jako ostro zgrabil v sedmih podlistkih v »Edinosti" (št. 11—17, z dne 6.-27. febr. 1884.) pod naslovom »Literarna tatvina in podlistek »Slovenskega Naroda" o »časnikarstvu in naših časnikih". Tu pravi Šuklje o neimenovanem podlistkarju: »absolutna nezmožnost vrejati prebogato tvarino, navidezna učenost, 401 26 katera le slabo prikriva plitvost in nekritičnost pisateljevo, potem pa brezmerni, uprav poljansko — pardon — gor¬ jansko rabati napadi na nevšečne mu liste in osobe." Največji del teh Šukljetovih člankov tvorijo primeri iz „Narodovih“ člankov in tem odgovarjajoči nemški citati iz Wuttkejeve knjige o časnikarstvu, ki jo je pisatelj rabil in šele na „Edi- nostno" namigavanje označil kot svoj vir. Na podlagi teh citatov stigmatizira Šuklje Jesenkove članke naravnost kot »literarno tatvino", Jesenkovo odvisnost od Wuttkeja dokaže Šuklje zlasti v onih partijah »Narodovih" člankov, kjer se govori o reklami, kamenotiskanih dopisovalnicah, novinar¬ skem uradu in brzojavnih dopisih. To gradivo je razpravljal Jesenko v »Narodu" od 21. decembra 1883. do 9 jan. 1884. lil. (Ljub. List, 1. 1884, z dne 15. marca, str. 15.) — Str. 239: „„Že leze, leze slinasti polž", tako je klical pred dobrim tednom — polž, ki v istini leze ob mravljišču." Glavno glasilo radikalcev »Slovan" je bilo prineslo dne 6. marca 1884. v št. 10. podlistek nekega D. Antonijeva, v katerem je pisatelj naznanjal, da bo pričel izhajati oficiozni list, ali kakor se on izraža, da bo začel laziti slinasti polž. Ko je podlistek izšel, je »Ljubljanski List" že izhajal. Dotično mesto v »Slovanu" se glasi: »Ali, gospod urednik, prišel bode mir v našo Bosno! Miru in sprave golobček je list prinesel v svojem kljunčku. In vode stopile bodo nazaj v svoje struge, in vse bode oživelo, vse ozelenelo! In slinast polž, kateri od svoje hiše nič davka ne plačuje, lezel bode (Resnično! Že leze slinasti polž . . . Op. uredništva.) po naših cestah, in njemu, slinastemu polžu se bode klanjalo vse in hrasta ponosni vrhovi se mu bodo klanjali prav do tal." Str. 240: »Dokazali so ji, da je kradla in kje je kradla. Sedaj se pa zagovarja." Prvi stavek se nanaša na Šukljetove članke »Literarna tatvina" itd., drugi in naslednji pa na zagovor pisatelja »Stat nominis umbra", ki je izšel v pod¬ listkih »Naroda" med 5. in 12. marcem 1884. V tem odgo¬ voru je poudarjal pisatelj, da je res rabil vire, a da jih ni 402 navajal sproti, ker ni pisal znanstvene razprave, ampak poljudne feljtone; vire da je itak hotel navesti na koncu. Dalje pravi, da je Šuklje mogel citirati tuje vire samo za nekaj podlistkov: „Podlistkar je isto tvarino obravnaval v nepretrganih podlistkih »Slovenskega Naroda“ začenši 21. dec. 1883. noter do 9. januvarja 1884. (inclusive), to je v jed- najsterih podlistkih." Ta del podlistkov obsega 73 kolon, tujih porabljenih mest, ki jih Šuklje kot „ukradene“ navaja, pa bi bilo vseh skupaj komaj 6 do 7 kolon. Ako je torej Šuklje našel v enajstih podlistkih nekaj mest iz tujih avtorjev, bi pač ne smel trditi, da je celo delo, ki obsega 42 podlistkov ...literarna tatvina". Str. 241: „Saj jaz nisem rdečka iz ,,jesenove sence." “ Da bi se zabrisal sled avtorja ..Narodovih" podlistkov, je v ,.Narodu" izšla v št. 42. (z dne 20. febr.) naslednja „(Izjava.) Vsem nadležnim ljudem, ki se po nepo¬ trebnem v mene zadirajo, naznanjam jedenkrat za vselej, da jaz nesem pisal „Slov. Naroda" listkov: ..Časnikarstvo in naši časniki." Prosim Vas, gospod urednik, da mi izrečno potrdite. V Trstu 18. dan svečana 1884. J. Jesenko." Str. 241: „„Mravljinec“, ki ga je izdajal naš sosed Einspieler" je celovški ..Slovenec". Šuklje je ..Narodovemu" podlistkarju ugovarjal in ga popravljal, češ da prvih pod¬ listkov med Slovence ni uvedel Levstikov „Naprej“, kakor je trdil „Stat nominis umbra", ampak ..Slovenski Narod". Tej trditvi nasproti je podlistkar v svojem odgovoru vztrajal pri svoji trditvi, smatrajoč leposlovne spise v „Napreju“ na pr. ..Desetega brata" Levstikovega za podlistek. Dalje pravi, da bi, če odštejemo „Naprej“, še pred „Narodom“ prišel v poštev celovški ,.Slovenec" (1865—1868), ki je tudi že pri¬ našal podlistke: ..Pisatelj teh vrstic za gotovo ve, da je že Celovški „Slovenec“ prijavljal podlistke; podlistkar sam jih je več v njem objavil." S temi besedami se je Jesenko izdal. 403 26 * Znan je bil namreč njegov psevdonim, pod katerim je ne samo v Einšpielerjevemu „Slovencu“, ampak v sedemdesetih letih tudi v „Slov. Narodu" pisal podlistke, namreč — ,,Prodovski.“ Vrhutega je rabil o Marušičevi ,,Domovini" tako v dopisu v nekdanjem „Slovencu“, kakor sedaj v „Narodovih“ podlistkih izraz, da je „lucus a non lucendo". Str. 242: „ . . . debel, trebušnjat mravljinec 0 dr. Ivan Tavčar. IV. (Ljub. List, I. 1884, z dne 24. marca, št. 21.) — Str. 243: „Toda oni „abderitski osel", s čigar senco se je identificiral — “ »Stat nominis umbra" je končal svoj odgo¬ vor na Šukljetovo kritiko z besedami: »Sedaj pa le dvignimo uma svitle meče, a ne bojujmo se za senco abderjanskega osla." (Narod, z dne 12. marca, št. 60.) Že „Edinost“ je dne 22. marca pripomnila k temu stavku: „G. podlistkar sklepa svoj odgovor z opominom, naj se ne kregamo za senco abderitskega osla ter pristavlja spodaj namesto podpisa: stat nominis umbra. No, mi smo v tem slučaju popolnoma nje¬ govega mnenja." Str. 245: „tudi ,,polž“ je časih pel — pravijo." Izda¬ jatelj „Slovana“ Ivan Hribar je izdal 1. 1872. skupno s Fili¬ pom Haderlapom v Mariboru svoje „Pesniške poskušnje" v knjižici ,,Brstje". Str. 245: „ ... da ne bodemo nič boljše pečenke in nič bolj mastnih klobas in klobasic . .. dobili..." V seji mestnega sveta dne 18. marca 1884. je poročal Ivan Hribar v imenu finančnega odseka o načrtu tržnega reda za živin¬ ske semnje in regulativa za mestno klavnico, ki sta bila doposlana deželni vladi v potrditev. Naznanil je, da ju je ta vrnila, ker sta bila samoslovenska, zahtevajoč, da se ji pred¬ ložita na novo z nekimi formalnimi popolnitvami in — v obeh deželnih jezikih. Hribar je predlagal, da se ji predloži prvi še enkrat samo v slovenskem jeziku; ako bi ga vdrugič ne hotela potrditi, naj se jo opozori, da ima mestni svet „jedini odločevati o uradnem jeziku mestnega magistrata". Klavnični regulativ pa naj se izda takoj in ne predlaga več 404 deželni vladi, ker spada samo v delokrog magistrata. K temu je pristavil „Slov. Narod" (z dne 20. marca): Ker je to vprašanje vitalno, povemo, da so se predlogi finančnega odseka . . . vsprejeli." „Ljub. List" je sodil, da bi se „s tem neizmerno poostrilo nasprotje, vpeljala bi se pri nas sistema represalij, danes bi slovenska večina pestila nemški jezik, jutri bi zopet Nemec vračal krivico za krivico." V. (Ljub. List, 1. 1884, z dne 31. marca, št. 26.) Jovan Vesel-Koseski, ki govori o njem Kersnik v začetku tega podlistka, je umrl dne 26. marca 1884. Str. 249: „Gospa — pomislite, mene, skromnega, le za nedeljsko veselje čitateljev skrbnega podlistkarja se je — nad črto lotil." Dne 27. marca v št. 13. str. 99 je prinesel „Slovan“ oster članek proti onim, ki kličejo za „Spravo z Nemci", kjer prijemlje tudi Kersnika: „Vi sejete med slo¬ venski svet in posebno med slovensko mladino seme narodne mlačnosti, narodnega indiferentizma! Gorje pa prihodnjemu rodu, ako bodo naši potomci tako malo ljubili jezik sloven¬ ski, kakor ga ljubite vi sedaj, in ako bodo tem potomcem uzor taki junaki, kakor je slaboglasni g. Per, ta oficijalni in oficijozni podlistkar najnovejšega kova, ki mu je vsa poli¬ tična modrost v izreku: „ako bi „kranjske" klobase vsled jezikovnega slovenskega vprašanja za nas postale cenejše, potem bi bilo to vprašanje za Slovence vitalnega pomena; ali tako, ko ima kranjska klobasa svojo ceno (Gospod Per, tudi kranjski politični klobasarji imajo svojo ceno!), prepi¬ ramo se za senco nekdanjega osla iz Abdere!" . . . Sedaj, ko imamo še grofa Taaffeja na vladnem krmilu; ko imamo v deželi zastopnika, kateremu je všeč žvrgolenje teh poli¬ tičnih vrabičev, sedaj izdajajo slovenski jezik še samo v teoriji; ako pa se politične razmere spremene, in ako pošlje grof Taaffe morda v deželo zastopnika, kateri ne bode imel potrebe družiti se s takimi značaji, potem bodo izdajali slovenski jezik tudi v — praksi! Da le „kranjska“ klobasa cena ostane, pa bode dobro! . . . Slov. mladina . . . ako te vabi ta ali oni politični „srakoper“, ki ga je vladnožvenketajoča 405 spomlad privabila v deželo, tedaj spominjaj se izreka: Hic niger est, hunc tu, Romane, caveto!" Podpis: r—“ Str. 249: „Tvoj kljunček ni še vajen prav zobanja .. Tu citirana kitica je iz 30. Stritarjevih ,,Dunajskih sonetov", ki je bil — kakor je komentatorju povedal Stritar sam — 1. 1872. naperjen zoper Ivana Hribarja. Kersnik je imel šifro ,, — r — “ za Tavčarjevo (prim. str. 255.). Str. 249: „Veste li, kaj je „banka?“ V „Slovanu“ z dne 27. marca, str. 104 (ne 140!) se nahaja notica: „(V Monaku) je banka; to je taka hiša, v kateri se shajajo po večerih kavalirji in petični možje ter igrajo za velik denar." Govoreč dalje o „banki“ ima Kersnik v mislih „Banko Slavijo". VI. (Ljub. List, I. 1884, z dne 7. aprila, št. 32.) — Naslov kakor tudi vsebina drugega dela tega in prihodnjih listkov, ki so izšli pod tem naslovom, persiflira feljtonizem Prostoslava Kretanova (Vatroslava Holza, sourednika „Slo- vanovega"). Ta je namreč kot potovavec „Banke Slavije" obhodil vse kotičke slovenske domovine. S teh svojih potov je pričel v „Slov. Narodu" 1882. št. 25 priobčevati podlistke z naslovom: „Potovanje križem domovine", nadaljujoč jih še par naslednjih let. V teh feljtonih Kersnik smeši Holzovo poetično vzneseno pokrajinarstvo malenkostnih krajev, opo¬ našajoč tudi njegov slog. Naslov in idejo za te članke je dal Kersniku Fr. Levec. Str. 251: „... in sedaj letajo te lačne kavke za menoj... zaletavajo se — v močarino." V št. 14. z dne 3. aprila 1884. je prinesel ,,Slovan" podlistek D. Antonijeva, kjer govori samo o Kersniku, pripovedujoč, da ga je našel na sejmišču: „ „Kaj pa ti tukaj, ti elegantni mravljak?" zavprašam ga. „Konja kupujem, konja!“ „Da se boš vozil, da se bosta vozila po širnih cestah, na katerih še nijedne poštene mravlje videl nisi, — da boš katerokrat celo pognal po mravljišči, v katerem ti je rojstni dom, kaj ne?“ ,,Tako je!“ Ali se ne bojiš, da te deževje izpčre in iz tebe, elegantnega mrav- ljaka, napravi dolgorepega močerada? „Per — per, to tebi 406 nič mari!“ — —- Pozabil sem bil že skrbi za svojega mravljaka! In tako sem . . . brezskrbno drobil . . . tisto pesemco, ki pravi: „Ali ste ga videli, našega sinka Janka ?“ Tako sem dospel do male močarine, v katero sem mlad deček rad lučal kamenje, da bi pobil katero reptilijo, kate¬ rega plazivca! Vse polno je bilo te golazni tu notri, ali to golazen sovražil sem jaz iz dna svoje mlade duše! Dotaknil bi se je ne bil, četudi „Cesarskih bi cekinov sto za to mi obljubili!" - -V tem hipu pred polžetom postoji — močerad. Kje se je vzel? Aha, dež ga je dal. Dolgorep je, pa pisan kakor „vieux saxe“. V6de se kot kavalir in vlečljiv je kot poslanec kamniških kmečkih občin." Str. 253:„. . . prijatelj moj Ivan" - dr. Ivan Tavčar. Str. 255: ,,najmlajši, a najradikalnejši advokat" je tudi Tavčar, ki je nastopil v začetku 1. 1884. advokaturo. Z ozi¬ rom na tukaj natisnjeno očitanje neke nerešene častne afere je dr. Ivan Tavčar odgovoril v „Narodu“ z dne 8. aprila 1884., št. 81 v posebnem „Poslanem“, kjer pravi, da je leta 1879. v Kranju v družbi drja. Mencingerja in drugih prija¬ teljev in znancev vsak večer sedel „pri stari pošti". Eden izmed dotične vsakdanje gostilniške družbe da se je v pogo¬ voru o nekem mestnem kanalu razvnel in Tavčarja „udaril s prsti v lice, ko je (Tavčar) izrekel besedo, ki onemu ni bila po volji." Ker je „Ljubljanski List" na tem in še enem mestu trdil, da dr. Tavčar za to ni dobil satisfakcije, je ta objavil v svojem „Poslanem“ obenem tudi nemško pismo dotičnega žalitelja, ki žaljenca prosi v njem odpuščanja. Pismo je podpisano od prič Ivana Franketa in Karlina. Hkratu je priobčil tudi potrdilo kranjskega župnika Mežnarca, ki potrjuje, da je dotičnik plačal 10 gld. za uboge, kar jc bil dr. Tavčar zahteval. Dr. Tavčar pristavlja svojemu posla¬ nemu": „0 ti zadevi pravil sem nekdaj gospodu Janku 407 Krsniku, c. kr. notarju na Brdu, — a sedaj zašla je mej važne stvari „Ljubljanskega lista". Ker pa je gospod Janko Krsnik povedal samo prvo polovico, ter je drugo polovico „diskretno“ zamolčal, moral sem malostni ta prigodek pojas¬ niti, da se ne bode kje verovalo, da ,.Ljubljanski list" res¬ nico piše." Na dr. Tavčarjevo , .Poslano" je odgovoril Kersnik v ..Ljubljanskem Listu" z dne 12. aprila 1884., št. 37 z nasled¬ njim ..Poslanim": Ni res, da je gospod dr. Ivan Tavčar, odvetnik v Ljubljani, kedaj meni pripovedoval o svoji kranjski zaušnici — in torej tudi ni res, da sem jaz o „tem malost- nem dogodku" navlašč zamolčal —• satisfakcijo, za katero še danes ne znam. Da jo je on prejel, ka-li — o tem naj sodijo sedaj čitatelji njegovega ..Poslanega" v , .Narodu", in oni, kateri bolj natanko poznajo zgodovino tega ..zadostenja". Sicer sem pa p. n. gospodom, kateri mislijo, da jih žalim, vedno odgovoren in vedno v vsakem oziru na razpolaganje. Na Brdu 11. aprila 1884. Janko Kersnik." VIL (Ljub. List z dne 18. aprila 1884, št. 41.) Str. 258: „Znani volivni shod" za dopolnilne mestne volitve se je vršil na velikonočni ponedeljek v čitalnični dvorani. Narodni volilni odbor je kandidiral v II. volilnem razredu med drugimi tudi prof. Sukljeta. A tu so vstali volilci iz ljubljanskih predmestij, pristaši radikalca Zarnika, na čelu jim pekovski mojster A. Jenko, ki je izjavil, da ne volijo Šukljeta, češ da jim je ..premalo naroden". Na Šukljetovo mesto so kandidirali Fel. Stegnarja, ko se je ta odpovedal, notarja Gogala. Str. 259: „Bivši poslanec notranjskih kmetskih občin" dr. Zarnik. Str. 260: „Našei sem tam . . . plamtečega rojaka Danila in dičnega našega „podlistkarja“, duhovitega Maži- brka." — Danilo je priobčeval ob onem času podlistke in uvodne članke v „Narodu“, tako na pr. v št. 74. 1. 1884. 408 o Koseskem. Pod psevdonimom Mažibrk se je oglasil v „Slovanu“ dne 13. marca 1884, št. 11 Ivan Hribar, ki je tožil precej v prvem podlistku, da je našel na pustnem plesu toliko elastičnosti. VIII. (Ljub. List z dne 7. maja 1884. št. 57.) — Str. 263: Spectabilis - Anton Kos-Cestnikov. Str. 264: Nemški napis na čitalnici. Meseca marca 1884. je prosil čitalniški gostilničar, ki je bil prevzel zalogo puntigamskega piva za Ljubljano, da bi smel imeti tozadevni napis v obeh jezikih. Medtem ko je bilo nekaj „Čitalniških“ odbornikov (med njimi tudi dr. K. Bleiweis-Trsteniški) za to, so drugi ostro protestirali proti nemškemu napisu na slo¬ venski čitalnici. Tudi „Narod“ in „Slovenec“ sta odločno obsojala to namero. Dr. Bleivveis se je v „Slovencu“ zago¬ varjal. Dne 25. III. 1884. je pisal Levec Kersniku: „Najno- vejši škandal naših radikalcev o nemškem napisu nad čitalnično restavracijo dela mnogo hrupa. Okoristi se ž njim!“ . . . Str. 264: „Velik črn pes" ... je najbrž pes Ivana Hribarja. Ob tem času je namreč grajal ..Ljudski Glas" Hribarja, da pusti svojega psa po mestu svobodno in samo- pašno hoditi. Stavil je nanj vprašanje, če spada njegov pes morebiti „zur Stadtverschonerung". IX. (Ljub. List z dne 14. maja 1884. štev. 63.) -- Str. 266: „Kaka radikalna zdravila so preobračevala naše politične stranke, da so bile snoči še rdeče-sanjalistične" . . Tu misli najprej Kersnik na stranko ljubljanskih obrtnikov, ki je imela za glasilo ..Ljudski Glas". Ta list so bili dobili v roke prvi slovenski socialne demokratje (Železnikar, Regali, Škerbinec), dne 12. aprila 1884. v štev. 6 je prinesel ,,Glas“ na prvem mestu objavo, da je prevzel list črevljar Fran Že¬ leznikar. A vkljub temu se je list cedil same lojalnosti, hvalil vlado in pisal dne 14. marca 1884: „Kar eksistira slovenska žurnalistika, ni bil še noben list tako spretno in fino uredovan, kakor baš ..Ljubljanski List“. O radikalcih slovenskih in vseh onih ..Slovanih, ki so zoper sedanjo 409 pravično vlado" pa piše, da so „državi nevarni ljudje". Ko pa so dne 17. aprila 1884. ti obrtniki sklicali pod predsedništ- vom Regalija shod, da se posvetujejo o dopolnilnih meščanskih volitvah, so sklenili z radikalci zvezo zoper Sukljeta. Zato pa je prišel njih mož črevljar Jakob Skerbinec v mestni svet. Str. 267: Nemška poslanca Schonerer in Reschauer sta se v prvi polovici maja 1884. dvobojevala, listi so zbad¬ ljivo poročali, da na takozvane „Gesundheitspistolen“. Streljala sta se na ogrskih tleh, na 15 korakov oba naenkrat — brezuspešno. Kmalu nato je povabil Schonererja sin bivšega ministra Giskra na dvoboj, češ, da je razžalil njegovega očeta. A Schdnerer je dvoboj odklonil. O tem je poročal „Narodu‘‘ dopisnik z Dunaja dne 12. maja 1884. štev. 109 7 besedami: „Schonerer ni tak junak, kakor viha rokave in bi človek na ta pogled mislil. Tudi on je „elastičen“ (— honni soit qui mal y pense" — ), in še zelo!" — „Tam eden drugega jedo." Prim. dopisnico Levca Kersniku z dne 25. III. 1884: „Kako ti ugaja, da so zdaj radikalci začeli že drja. Vošnjaka napadati? Glej včerašnji „Narod“! Ako pojde tako dalje, pobili in uničili bodo naši radikalci kmalu vse svoje svetnike in ostala in vladala bode med njimi kakor v Indiji samo sveta Trimurti: dr. Tavčar, Hribar in dr. Zarnik." Str. 268: . . dovtip ni duhovit; pa boljši je vendar nego oni" i. t. d. V „Slovanu“ z dne 8. maja 1884. št. 19 se nahaja naslednja „Listnica upravništva. Janezu Klobasi v Dimniku (pri Lukovici): Vašo nakaznico smo Vam vrnili na pošto v Domžale z naslednjo opombo: „Vrača se prismojenemu Janezu Klobasi, kateri naj z izdatnim tem kapitalom svojim raje pomnoži oni fond, iz katerega se iz- držuje ,,Ljubljanski List". — Sicer se Vam je pa, kakor vidite, najnovejši dovtip jako slabo obnesel." Mengeški rojak lastnik „Slovanov“ je Ivan Hribar. „Naš najčemernejši dnevnik je „Slovenec“, ki je pri¬ nesel dne 26. aprila 1884. štev. 96: ,,Dopis s Krke . . . Lešanje, ktere pogosto obiskuje ogenj, sklenili so se skupno 410 zavarovati pri sv. Florijanu z ustanovitvijo večne maše To je zanje lepo spričalo." K temu je pristavilo uredništvo pod črto: „Naj se tudi ne pozabijo pri kakem zavarovalnem društvu zoper ogenj zavarovati." X. (Ljub. List z dne 28. maja 1884, št. 74.) — Str. 270: „. . . mi sirote pisatelji . . Obenem s Kersnikovimi podlistki so izhajala v „Ljub. Listu" ob sobotah Stritarjeva „Dunajska pisma", v katerih je radikalcem očital, da se razvnemljejo v pretiranem politikanstvu in narodnem frazerstvu, medtem ko narod gmotno in moralno propada. Namigaval je tudi, da je radikalcem narodnost za molzno kravo in da se med njimi nahaja nekaj grešnikov, ki o narodnosti žive. Te Stri¬ tarjeve trditve je zavrnil jako ostro v „Slovanu“ z dne 21. maja 1884. štv. 21 dr. Ivan Tavčar: „Kdo živi pri nas ob narodnosti? Nikdo! Tiste uboge reve, ki se trudijo noč in dan samo s slovensko pisarijo, ali ne lazijo z bledimi obrazi okrog; in ali jih ne preganjati noč in dan lakota in eksekucija ?“ Str. 271. „Mi smo postali „opričniki" i. t. d. — Proti Stritarjevim podlistkom v „Ljub. Listu" in Specialno proti njegovim trditvam v (pismu z dne 17. maja 1884, štv. 66.), „da nam je naša narodnost dovolj utrjena in zagotovljena, tako da se nam ni bati zanjo, če hočemo pametni biti," dalje, ,,da so radikalci, otroci, ki se igrajo narod" in da ,,se svojimi prenapetimi in nepremišljenimi zahtevami, se svojim otročjestrastnim nasprotovanjem stavijo v nevarnost še to, kar smo si priborili in nekoliko tudi zadobili brez svoje zasluge" — proti tem trditvam so vstali vsi neodvisni slo¬ venski in tudi nekateri hrvatski in češki listi. V goriški „Soči“ 1884, štv. 21 je izšel zelo oster (Erjavčev ali Gre¬ gorčičev?) članek proti Stritarju, „kjer se čita med drugim: „Pa ne čudimo se toliko njemu, ki že ves človeški vek živi v tujem svetu, temveč strmimo gledajoč predrznost naših domačih „opričnikov“ katere bi morala vselej, kedar kaj takega izreče tiskarnici, obliti rdečica . . .“ Nato našteva člankar krivice, ki se gode vkljub Taaffeju slovenskemu 411 jeziku na Goriškem, Koroškem, Štajerskem in v Istri. Potem nadaljuje: „Kako stoji narodna stvar na Kranjskem? Gotovo bolje, nego kjer si bodi drugje na Slovenskem, ali tako vender ne, kakor bi nas radi uverili novega dnevnika ja¬ ničarji." Str. 271. „Ne vem, berete li Tolstega ,,Kneza Serebrja- nega". . .“ Grofa Alekseja Tolstega roman je izhajal baš takrat skozi celo leto 1884 v podlistku „Slov. Naroda" v prevodu I. P(intarja). Na podoben način, kakor tu Kersnik, je že Spectabilis rekel v svojem podlistku „Lamentacije“ („Narod“, z dne 26. aprila 1884, štv. 96), da bi dal ,,našim političnim opričnikom ruska imena (iz „Kneza Serebrjanega") kakor Maljuta, Homjak itd." Str. 283če me pot ne zanese v — Mozirje." — Binkoštne praznike, dne 1. in 2. junija 1884. se je vršila v Mozirju slavnost blagoslavljanja zastave ,.Savinjskega Sokola." XI. (Ljub. List, z dne 18. junija 1884, štv. 90.) — Str. 273: „Ko bi mojega kolege pod črto ne bilo" Stri¬ tarja, proti kateremu je izišlo takrat veliko člankov: v ..Slovanu" z dne 29. maja štv. 22 eden pod naslovom: „Kriv prorok." Tudi uvodne članke iz „Soče“ je ponatisnil „Slovan“ in pristavil, da jih je napisal goriški rodoljub, kateremu Šuklje ni vreden odvezati jermenov. Ta rodoljub je bil morebiti pesnik Gregorčič, ki je takrat pretrgal vse svoje zveze in vsako osebno dopisovanje s Stritarjem, kar vem iz ust poslednjega. Str. 275: „. . . pa vojni svet ni bil tak, kakor ga je izumil zadnjič „Slovan". . . .“ se nanaša na notico v ..Slovanu" z dne 21. maja 1884. štv. 21: „V nedeljo, 18. maja se je zbral na Brdu pri graščaku g. Janku Krsniku vojni svet najnovejše slovenske „tudi narodne" stranke, da bi katero rekel o prihodnji deželnozborski volitvi na Notranjskem." Tej notici je bil odgovoril Šuklje v „Ljub. Listu" dne 23. maja: „Le to je pozabil sicer tako natančni bojni poročevalec do¬ staviti, da je bil tajni plan naših zarotnikov tem nevarnejši, 412 ker sta kamniška gospoda seboj pripeljala svoji ljubeznivi soprogi, in ker se je tudi seboj vzela nedolžna mladež, češ da se zgodaj privadi elastični ekvilibristiki in narodnemu izdajstvu.” XII. (Ljub. List z dne 9. julija 1884, štv. 108.) - Str. 278: „Dotični biograf Jenkov ..." V „Slov. Narodu" 21. in 28. junija 1884. je napisal neki „Alfa“ dvoje nedeljskih pisem. V prvem napada Stritarja zaradi njegovega izraza „uš v narodnem kožuhu.” V drugem pa pravi: „Ali prosim Vas, ako kolovodja in kralj naših listkarjev (Kersnik, prim. str. 385) vsaki trenutek nastavi rovnico, da bi si na čelu puščal, zakaj bi ga jaz ne posnemal. . . „Rovnica“ in „uš“ si nesta posebno v rodu, a ker sem o prvi že govoril, tudi o drugej molčati ne morem, to pa zaradi tega ne, ker ta ušiva figura ni nova mej nami. Že 1848. 1. pisal je pokojni JurijJenko: „Laibach ist eine L . . . am Kopfe Slo veniens”. Pokojni Jurij — čujem namreč in zagotavlja se mi, da se je preselil na boljši svet, o čemer pa nimam nobene go¬ tovosti, kar bi mu pa prav iz srca privoščil -- dasi je bil brezoziren, si vender ni upal napisati vseh črk, šele v da¬ našnji dobi porodil se je tolik pogum, da se kaj tacega javno pove, in to kljubu činjenici, da je mej tem izšel „Ohkani Slovenec”.” Str. 281: „Neki zabavno zbadljiv in šaljiv list je „Skrat“, ki je na Kersnikovo očitanje, da prinaša nemške dovtipe (prim. str. 276) prinesel dne 25. junija 1884, štv. 12 naslednji odgovor: „Gospod Per „Ljubljanskega lista” pod- listkar čutil je nedavno potrebo, javno trditi, da smo nekoliko dovtipov i. t. d. vzeli iz nemškega „Kikeriki“. To je laž. Nikakor ne tajimo, da smo kako smešnico vzeli iz druzih, a vedno le iz slovanskih vino v, kar lahko dokažemo, nikdar pa nam ni v ta namen služil nemški „Kikeriki“.“ XII. (Ljub. List z dne 9. julija 1884, štv. 108.) — Str. 281: ,,Milostiva, se li še spominjate dr. Tavčarjevega pred¬ loga ...” V mestni seji dne 20. junija 1884. je stavil dr. Ivan Tavčar nujni predlog v zadevi sklepa kranjske hranilnice, 413 ustanoviti nemško ljudsko šolo v Ljubljani. Utemeljujoč protest proti nameri hranilnice je rekel predlagatelj: „Ako kdo, je gotovo mestni zbor Ljubljanski poklican proti temu sklepu pro- testovati, kajti ta sklep izgleda tako, kakor bi hotel mestni zbor Ljubljanski kratiti svojim nemškim someščanom njih pravice, ko je vender vedno pripravljen, ustanoviti nemško ljudsko šolo, ako se potreba za to dokaže." Str. 281: „Čivkoslav Lažan ! Vendar zopet enkrat poet, ki se zanj dela reklama." — Pod zgoranjem psevdonimom se je oglašal ob tem času v „Škratu“ humorističen pesnik, o katerem je „Škrat“ pisal v vabilu na naročbo: „Čivkoslav Lažan naklonil je listu nekoliko pesnij, ki so občno pozornost vzbudile." ,,Slov. Narod" pa je poročal dne 10. maja 1884., štv. 108 med dnevnimi novicami: „Skrata“ izide danes 9. številka. Opozarjamo posebno na po obliki in jeziku do¬ vršene pesni Čivkoslava Lažana, ki je zadnji čas začel pri¬ občevati svoje proizvode v tem listu". In v prihodnji svoji številki je ,,Narod" ponatisnil nekaj pesmi novega pesnika, ki pa so bile jako skromne. Omega. Natisnjeno v ..Slovenskem Narodu" z dne 1. aprila 1893, štv. 75 (slavnostna številka povodom petin¬ dvajsetletnice lista). Str. 283: „On se trudi v sodni hiši" deželnosodni nadsvetnik Julij Polec. Kritike. Dvanajst večerov. (Ljub. Zvon, 1888, št. 1. str. 57.) „Rimski Katolik." (Ljub. Zvon, 1888, št. 8. str. 507.) „Beatin dnevnik." (Ljub. Zvon, 1888, št. 6. str. 379.) Godec. (Ljub. Zvon, 1889, št. 6. str. 381.) Balade in romance. (Ljub. Zvon, 1890, št. 6, 7, 10, 11.) — Str. 337: ,,V zadoščenje mu bodi preklic, ki je bil na drugem mestu objavljen ..." V „Dom in Svetu" 1890. str. 156. je kritikoval dr. Fr. L(ampe) Aškerčeve „Balade in romance". Govoreč o nekaterih pesmih posebe pravi: „„List iz kronike Zajčke" spada v „cronique scandaleuse". Ako bi bili kdaj Zajčki menihi tako ravnali, v kleti se zbirali raje 414 nego v bibtijoteki, gotovo je škandalozno, grdo. O menihih tako pevati, ako ni res, je obrekovanje in ni ironija. Ako pa „je res“ pove naj gospod pesnik, kje je to dogodbo dobil, da prekličem besedo „obrekovanje.““ Na str. 322. v istem letniku pa je urednik „Dom in Sveta" priobčil naslednjo „ Opazko": „Na poziv svoj na str. 156. .. dobili smo — sicer ne naravnost, kar bi bilo najlepše, vendar popolnoma pozivu primeren odgovor v Lj. Zv. št. 7, iz katerega je razvidno, da je bila nravnost v Zajčkem samostanu pred 1. 1564. jako propadla, in da se je dajalo mnogo pohujšanja, da je bilo tam mnogo zapravljivosti, vsakovrstnih nepra- vilnostij in nedostatnostij, bodisi v duhovnih, bodisi v svetnih zadevah . . . Zato priznavamo, da ima tam ocenjevana ro¬ manca zgodovinsko podlago in v tem oziru preklicujemo besedo „obrekovanje“.“ Str. 342: ,,Izpregovoriti nam je še . . .“ od tu dalje ni spis več Kersnikov, ampak urednika Fr. Levca, ki mi je dovodil natisniti svoj dostavek na tem mestu. Dr. Ivan Prijatelj. V V 415 / Na tujem. Tam v daljni zemlji rožo je vtrgal silni val; odnesel jo šumljaje proč od domačih tal. In v tujih krajih vsadil na skalni jo je breg, med rožice neznane ter spet podal se v beg. Pomladi krasnih dokaj tam tujka še cveti: al lice zardelo ji vedno bolj bledi. (Slov. Glasnik, 1868, št. 3.) □ □ 6 Sred voda. ■5e šumoče temna Drava po skalinah sivobelih, vali šumljajoč igrajo, votlo krog buče po vrelih; v vzhodu pa se zora dviga, breg visok orumeneva, sred voda se glas začuje, žalno po skalah odmeva. Kjer se med pečevjem sivim reka tja v daljave vije ter ob spokano skalovje votloglasno z vali bije: tam je nekdaj starec bival, plodno zemljo obdelaval, čez vodo sivopenečo krog ljudi je prepeljaval. In če nad pečine kvišku vali penasti skipeli, čez bregovje skalovito votlo so bobne vršeli: kakor smeh okoli ustnic starčevih je zaigralo, tužno in groze grmenje prek voda je zabučalo. Bila že je noč zavila v temno krilo zemljo spečo, hladni veter poljubaval vodo je glasno šumečo, kar zvihral vihar je burni, prek voda je završelo, krog po vlažnotežkem zraku v globočine je grmelo. V bregu gor stojcva starec, — bistro mu oko leskeče, v temno daljo se ozira, kjer bobne moči grozeče: kar začuje milo vpitje, iz valov se je glasilo, čoln odklene, vanj se vstopi, - krepko prime za krmilo. 8 Zbogom! Otožno vrhunci vrše čez loge, dobrave se zlega ; prežalno zvonovi zvone, srce mi grozilno presega. Otožno vrhunci vrše, sprcmljavajo pomlad veselo, prežalno zvonovi done za potnikom v tiho globelo. Prekmalu zledenil bo mraz dobrave cvetoče, dehteče, prevlekel mi žal bo obraz in srce nesrečno ljubeče. 19. II. 1868. □ □ 10