DREVESA T o n e   P a v č e k
Drevesa pred strogim obrazom kasarne
se ne menijo za ljudi.
Lepa stoje in glave postarne
umiva jim dež in čas modri.
Ravna stoje; brez niieli, brez želje. Srečnejša iii vse bolj  mirna od  nas. Njim je dano eno samo povelje: rasti in pasti, ko pride čas.
Ali hodimo dan za dnevom pod njijni naivni, mračni ali kakršnikoli že in  2  zavistjo gledamo v  pomladi  in  ziirii <irevesa, ki vedno enako ravna stoje.
A drevesa, lepa drevesa pred nami se ne menijo za ljudi in raz sebe z vejami kakor z rokami osipajo sneg ne človeških skrbi.
Drevesa, kasarna, življenje, drevesa ... O, pet in več življenj bi mi treba bilo, da bi se dokopal morda do nečesa, kar samo ta ravna drevesa vedo.
Potem bi  umolknil in rastel z njimi. Potem bi z dlanjo, ki zdaj bedna drhti, osipal kot ona sneg v trdi zimi ljudem vsaj najmanjše od malih skrbi.
265