Sredi besede se mu je čudno posvitalo v glavi in je vzkliknil:
»Čatuljica! Odkdaj laziš nad zvonove!« Tilen pod cerkovnikom je obstal in ni odgovoril.
»Molčiš,« je menil cerkovnik, »pa ti zdaj jaz povem, kako je to. Bojiš se lutrovca z Brda. Saj se ga lahko. Sina si mu ubil.« »Sam je padel,« je zaprosil Tilen. »Padel je,« je rekel cerkovnik, »pa zakaj. Poslušaj me. Tebe je zagledal nad zvonovi in morda si se mu celo popačil, kaj?« »Rezal je vrvi,« se je opravičil nedorasli. Cerkovnik ni odgovoril. V svoji preprosti glavi je domislil:
»Pri spovedi bom povedal, kar vem. Duhovni naj razloči, kako je, ne moja kme-tiška  glava.«
Na glas pa je velel Tilnu: »Nad zvonove ne lazi več!« — Zaprl je cerkev in šel k župniku Treiberju, da bi mu povedal, kako je našel predi-kanta v zvoneh. Našel je župnika v družbi s človekom, ki je bil pravkar prijezdil od Kamnika čez Šenčur v polju med zarjo \ečera in mrakom noči. Bil je mladi Harrer, čigar družina je bila še nedavno Knafljeva. Mladi Harrer je bil prijahal v službi škofa Hrena in izročil župniku zaupno škofije pismo. Župnik Treiber je bral podpis:
»Thomas,   episcopus,   commissarius   cae-sareus in evangelicos.« Posluhnil   je   cerkovnikovemu   poročilu. Nato je menil, kakor da pomiluje: > Aeger mente et corpore. Profuga!  Non perdurabit!«                                        (Dalje.)
ZEMLJA.
TONE SELIŠKAR.
Kakor posesana volkulja
se je zleknila zemlja v jeseni.
Z železom so ji parali prša, njena obilna in mlečna, vsi njeni nešteti otroci;
z železnimi ostmi so ji odpirali prša
njena obilna in radodarna
in kmetici so na obrazu ležali
in so jokali
v smehu
kakor otroci.
Sedaj leži mati in spi. Počiva.
Po sneženih poljih romam in me je strah mrliča z živim plodom v telesu. Strah me je, mati, Tvojega ploda me je strah,  o, ti ne veš
kako me je strah! —
O, mati, zakaj, glej!
Čez leto dni, ko boš rodila,
ko boš razgalila svoje telo in boš
dojila, bodo preklinjali tvoj plod in tvoje
telo Tvoji najvernejši otroci, ki bodo samo kaplje lizali —
in bodo pljuvali na Tvoj plod in
Tvoje telo vsi tisti, ki se bodo mleka napili in bodo v pijanosti nad nami,
med muziko bičev in škorpijonov, cancan plesali. . .
O, strah me je. Pokleknil sem:
O, mati, kaj je tako že od vekomaj?
Od vzhoda sem je zavalovalo po zemlji. To je bil njen vzdih.
Na tla sem se vrgel pričakovanja poln in sem prisluhnil —
Mati govori.
Vzpel sem se kvišku in sem zdirjal preko sneženega polja rjoveč:
Ni od vekomaj, ni od vekomaj, ni od vekomaj!
Zagnal sem se v ljudi in sem jim klical besede:
Ho, ljudje — ho, vi vsi, za menoj, za menoj,
saj ni od vekomaj, 9                                           saj ni od vekomaj!