»BIL JE HEROJ V SLIKARSTVU«
Molly Bonač
»Eno sliko bi radi, ali se kaj dobi do štirideset milijonov?« so rekli kupci in povedali itne avtorja. »Ta je ves čez 100,« je rekla posrednica. »Kaj pa kakšno cvetje?«. »Tele sončnice so čez 100,« - Po-tem so povedali drugo ime, posrednica jih je napotila drugam. Slikarka Molly Bonač je imela v rokah anemone, kupila jih je na trgu, kjer so trikrat ceneje kot v trgovini. »Vi imate seznam del, ki sem jih pri vas prodala,« je rekla. Sveženj z naslovi je bil precej-šen. »Vendar je še neurejen«, Naslovi? »Anemone, Rožnik, Barje,« je rekla posrednica. Tako sem izve-dela, da ima vsak umetnik svojega kritika, ki »stoji za njim«. Le da so časi Pavlovcev, Jam, Jakopičev mini-li. Svoje privržence imajo različne smeri v umetnosti. Kaj pa kdor je sam? Tak pač ostane brez imena.
Moja naivna misel, da je umetnost ustvarjanje sveta in ne njegova dekoracija ali odraz ali posnetek, se je umaknila ugotovitvi, da je navadno tržno blago, ki ima svoje tržne zakonitosti.
Čisto naključno sem bila povabljena na srečanje z eno najprisrčnejših žena, ki je prijateljevala z umet-niki, ki se niso ozirali na tržne zakonitosti, ampak so skušali ustvariti Slovencem duhovni svet, v katerem ne bi bilo treba več tožiti, kakor v tistih predvojnih časih: » Malo imamo mecenov, ki bi imeli poleg bogastva še čut za stvariteljsko moč skritih talentov.« To sem prebrala v enem od številnih izrezkov v sta-novanju, v katerem je dišalo po olju, po barvah, kjer je stal štefalaj in kjer se v kotih skrivajo spomini, ki sem jih skušala čutnonazorno upodobiti v duhu.
Na primer drsajoče korake starca. Na vratih klju-ka, taka »navadna kot na hlevskih vratih« in tam mlado dekle. Sredi revščine - mojster. V kleti pol tone premoga, v katero se je spremenil žar barv, ki še danes krasijo nek velik ljubljanski salon. Nadarjeno dekle je spoštljivo zagledano v slovenskega genija, ki ga ljubljanski meščani »ne bi imeli niti na sekretu«. Tako so takrat rekli. Danes krasi RIHARD JAKO-PIČ slovenski zgodovinski spomin z učenimi definici-jami in spodbuja indentiteto naroda, nad katerim je bil tiste čase tako razočaran. »Za paviljon, ki ga je zgradil, si je Rihard Jakopič odtrgal od ust« pravi Molly Bonačeva, ki polaga na grob duhovnega sveta, ki ga je ustvarjal mojster, kjer topla rjavozlata barva salonskega interiera izžareva nedoseženo in večno hrepenenje slovenskega umetnika, ki se zateka v sa-lon pokrajine, kjer sije svetloba luči brez girland in brez menic, ki njemu - umetniku nikoli ne omogoči-jo stvaritve, s katero bi se res lahko ponašal nesrečni rod ujet v »gotov denar«. Deklica in mojster ustvarja-ta skupaj. Nauči jo grundirati slike. Kar ni uspelo mojstru - je uspelo njej v njegov spomin. Nihče še ni preštel rodbekij, plamenic, cinij, gladiol, vrtnic, po-tonik, strelicij, krizantem, spominčic, španskega bez-ga, ki jih nadarjena žena polaga na grob mojstrovega duha. In jaz si skušam predstavljati vse tiste brezšte-vilne domove, ki jih krasijo rože, ki ne uvenejo in se tudi posušile ne bodo. Tisti dan sem se vrnila iz trboveljskega rudnika, na čevljih sem imela še jalovi-no, razmišljala sem, kako bi učinkovalo to razkošje barvne lepote v rudarski ajnzerici. Ne bi šlo. Jože Hudeček ima prav, tudi v blokovsko stanovanje ne
sodi. Te slike potrebujejo tišino intimnega doma, velik prostor - stilno pohištvo, melanholično goliev-sko razpoloženje. Šele v tem okolju velja, kar je zapisal Josip Vidmar 1985. leta v Mollyjino spomin-sko knjigo »Dobro je in morda edino, kar moremo, lepšati življenje...« Kakšna znamenita spominska knjiga! »Človek je toliko vreden, kolikor da svojemu bližnjemu«. Podpis: Rihard Jakopič. Na drugi strani pa: »Da, da, prijatelj Jakopič. Taka je postava v ne-besih. Na svetu pa je ponavadi tako, da človek velja le toliko, kolikor svojim bližnjim vzame, na tak ali inak način.« Podpis: Hinko Smrekar. V tej knjigi so verzi in podpisi Otona Župančiča, Franceta Godca, Matija Jame, Ivana Čarga, Franceta Novšaka, ki je menil:« »Officium tuum quidquid imperat dies«. Ne-kateri izreki so prav neumni, pravi Molly Bonač, poglejte tegale, napisal ga je jasnovidec Karmah: »Lepo je živeti, še lepše umreti«.
Nekateri me imajo še danes radi, pravi slikarka. »Janez Mesesnel mi je prinesel rože«. Poglejte, mi pravi, on, ki je sicer tako oster kritik, me je tako povišal, da mi je kar nerodno, pravi. Beretn: »Včasih po krivici zanemarjamo pozornost delu...«in potem primerjava z mojstrom v prid slikarke. Preseneti me mati z otrokom. Kako to, da je znal doslej srčno rano materinske ljubezni upodobiti vedno le moški? Poka-že mi portret prelepe mlade žene, ki je na moi podobna Barbykam, ki so zdaj osvojile svet. To je moja hčerka, pravi. Najlepše slike sem dela njej.
V dragocenih okvirih žarijo maki in anemone, njene najljubše cvetice, krajine spominjajo na rožr.o-dolske stare čase, ko je Glinščica še tekla čista in je svet dihal skromno domačnost družinskih ognjev in rožnodolskih dreves še ni sušil kisli dež. Ko se vrača-va skozi neobljudeno Rožno dolino, je stopal pred nama fant, ki je s kamni ciljal na temačne svetilke. Molly Bonač je hudo prizadeta zaradi sodobnega vandalizma.
Rada bi se še srečala z Molly Bonač - najljubezni-vejšo ženo, ki prijateljuje z majhnim bolnim kužkom. Tudi zato, ker mi je rekla, ko sem se še enkrat ozrla na štefalaj, na katerem se je risal osnutek noči: »To je pa najbolj zoprno delo. Delam svojo kopijo«. Kaj tudi akademska slikarka Mollv Bonač ne mara retra! JASNA ŠKRINJAR