France Balantič I Dobrotni pramen
\ dobrotni ozki sončni pramen stresla predivaste in hladne si lase, da kakor pozni med ti zadiše in bi na njih jeseni dih odnesla.
Oči sem s suhim listom ti zaslonil, da ne bi zrla sanjavih daljav. O j, v tebi je pretakanje vonjav in rad bi, da bi v njih nekoč utonil.
Razširjam topla ti srca obrežja, nemirni moji prsti te tišče, jesenski prašni žarki te plode in srčna stran ti je vse težja, težja...
France Balantič I Sonet
Bogat sem kakor tihi glas piščali, v srce cedi se sladkih panjev strd, moj zlati dan široko je odprt, na gmajni so pastirji zaplesali.
Otroški vriski so želje mi dali, da z žametno prstjo bi bil zastrt, da kmalu bi poljubil zrelo smrt, da bi v rokah cvetovi mi razpali.
Nič več razpadanja se ne bojim, čeprav mi všeč to čakanje je bežno, ko čutim, da v globinah že zorim.
In da okrasil bi prezveste splave, ki pluli bodo čez vodo brezbrežno, trohneče vence sem si strgal z glave.