MED  KNJIGAMI
MIŠKO  KRANJEC,  ČARNI  NASMEH
Nova knjiga' Miška Kranjca je sicer izšla pri mladinski založbi, vendar bi biloi napak, če bi jo že zaradi tega uvrstili med izrazitO' mladinsko ali otroško beletristiko. Mladini je namreč namenjena samo toliko, kolikor je zanjo primerna sleherna dobra literatura; založba torej ni pogrešila, kO' je Kranjčevo delo vključila v svoj program, hud nespoTazum pa bi bil, če bi ga jemali v roke s kakšnimi posebnimi oiziri ali ga dali prebirati namesto pravljic. To je treba ugotoviti zatcgadeilj, ker se zdi, da se celo sam pisatelj ni docela izoignil temu nesporazumu in je po nepotrebnem napravil nekaj koncesij spe-cifiki mladinske beletrije, kar seveda tekstu ni v korist.
Takoj je treba tudi ugotoviti, da je Carni nasmeh resnično očarljivo delo in da sodi med najboljše Kranjčeve povojne tekste. Vsebinsko in oblikovno ne prinaša sicer ničesar bistveno novega, ker je pravzaprav samo novo poglavje stare Kranjčeve'povesti o dobrih ljudeh. V njeni so namreč vse značilne sestavine Kranjčevih poprejšnjih intimno^ liričnih zgodb: mali prekmurski človek z vsakdanjimi tegobami in radostmi, vera v njegovo dobroto in lirika prekmurske pokrajine. Kakor Povest o dobrih ljudeh ali novele v zbirki Rad sem jih imel je tudi pričujoča zgodba, ki bi jo najlaže etiketirali kot daljšo novelo, nekoliko povzdignjcna nad realnost, v simboliko in lirizcm. Ta nenavadni poetični svet je lahko umetniško resničen samo tedaj, če struji v njem blagodejna toplina sveže poezije, ker se v nasprotnem primeru izprevrže v popolni vakuum. Zato je poglavitno vprašanje, ali je v Čarnem nasmehu, ki po motivu in občutjii nadaljuje prejšnje Kranjčeve lirične teme. razlit čar takšne poezije. Kajti če bi bilo dello zgolj rezultat rutine. h\ mu bilo treba brez odlašanja podpisati mrliški list.
Odg'ovor je pritrdilen: Čarni nasmeh izžareva močan poetični fluid. ki je značilen samo za brezobzirno iskrene lirske izpovedi. Monotono, mehko in trpko melodijo, ki spremlja celotni tekst, je lahko porodila zgolj pretresljiva človeška bolečina in zdi se. da je bi!l pisatelj malokdaj v tako- intimnem odnosu s snovjo. V tej knjigi je toliko hrepenenja in grenkobe, da bi po vsej pravici morala biti napisana v prvi osebi kot neposredna avtorjeva izpoved. Izmišljeni pripovedovalec je sicer spretna kamuflaža. toda pisateljeve prisotnosti in njegovih čustvenih tonov ne more prikriti; celo odveč je, ker bi bila brez nje izpoved bolj naravna in pretresljiva.
Carni nasmeh na videz pripoveduje o čisto' preprostih človeških zadevah. Pravzaprav samo za.stavilja vprašanja in ne skuša ničesar razrešiti. Vprašanja so dragocena predvsem zato, ker so izrazito sodobna, čeprav zgodba časovno ni opredeljena. Dotikajo se splošnih, večnih življenjskih zadev, toda porodilo jih je izrazito občutje sodobnega človeka. Brez kulis konkretne resničnosti opozarjajo na sodobne etične teme, predvsern na drobno brezbrižnost, ki kali človeške odnose in greni življenje. Sama po sebi ta malomarnost v vsakdanjih odnosih ni huda moralna pregreha, toda dostikrat se zaradi nje čudovita vizija o dobroti in lepoti izprevrže v grenko iluzijo. Na to opozarja zgodba o punčki.
* Miško Kranjec.  Čarni  nasmeh.  Mladinska  knjiga.  Ljubljana  1956.
153
ki je morala zaradi take lenobne brezbrižnosti prezgodaj umreti, in o ljudeh, ki so po njeni smrti ostali brez čarobnega nasmeha.
Simbol vsega dobrega in čistega je smehljaj male Francozkinje. Tako punčki pravijo zato, ker je nezakonska in jo je mati prinesla v domačo prekmursko vas iz Francije s sezonskega dela. Njena življenjska zgodba je skrajno preprosta: ker mora mati spet na delo, jo odda v rejo tujim ljudem, pri katerih dekletce zaradi slabe nege izbira. Brez simbolične aureole bi bila punčkina usoda komaj vredna opisa ali pa bi se lahko izrodila v hudo solzavo zgodbo. Kranjec ji je v Čarnem nasmehu odmeril pravo mesto in jo diskretno razporedil po vsej zgodbi, tako da je postala vodilni motiv in povezovalni člen z močnim simboličnim in liričnim poudarkom. Ob punčkini zgodbi je z rahlimi potezami naslikal socialno ozadje prekmurske vasi in nekaj portretov prekmurskih ljudi: imeniten je zlasti bratec Gusti z mačko pod pazduho, ki ga lahko brez piridržkov uvrstimo med najboljše otroške figure v slovenski literaturi. Harmonično pripovedovanje o mali Francozkinji zmoti samo pravljično zastavljeni odlomek o maku, ki je zastrupil čarobni nasmeh; ta, sam po sebi sicer lep odstavek, uhaja iz tona celo'tne pripovedi in je bržčas koncesija mladim  bralcem.
l'>ancozkinja je simbol, glavna oseba v knjigi pa je učitelj M. Klemen, ki si ga je pisatelj izposodil tudi kot pripovedovalca. Klemen je velika dobričina, prijatelj narave in ljudi. Lastnih otrok nima, zato bi rad posvojil T'^rancozkinjo, s katero je v sorodu, vendar jo zaradi neodločnosti prepusti usodi v tuji hiši. Klemen je torej tisti, v katerem dozoreva poglavitni etični kcmflikt; on tudi doživi tragcdijoi, ko pri vsej svoji dobroti ne more rešiti žive punčke in njenega nasmeha. Ta Klemenov tragični konflikt je pisatelj sicer nakazal, dal pa mu je prešibak poudarek, tako da mora občutljivi bralec sam izpopolniti Klemenovo moralno problematiko. Po Kranjčevem konceptu je Klemen namreč mnogo bolj rezoner kot pa aktivni, pravzaprav glavni junak zgodbe. Zaradi tega je v večji meri osvetljena statična plat njegove narave — dobrota, modrost in ljubezen do narave in živali, manj pa pridejo do izraza premiki v njegovem čustvovanju ob življenjsko usodnih momentih.
Klemen razmišlja predvsem o naravi in o življenju v najširšem pomenu besede. Ob doživetjih v naravi se sprosti in njegovo pripovedovanje postane izredno živahno in nazorno. V slovenski knjigi že dolgo ni bilo tako' blestečih opisov nara\nih lepot in živali, zlasti ptic, nekateri odstavki, n.pr. dramatična borba štorkelj in spomladanski odhod živali na svobodo, pa bi lahko že zdaj bili med klasičnimi opisi v antologiji živalskih zgodb. V Klemenovem pripovedovanju se družita silna ljubezen in temeljito poznavanje vseh naravnih menjav, živalskih navad in psihologije; pripovedovalec je človek, ki je dolgo intimno živci s prirodo, a je zdaj odtrgan od nje in se zato vrača v nekdanje kraje z brezmejno nostalgijo.
Manj uspela plat Klemenovih zapiskov so razmišljanja o številnih življenjskih vprašanjih. Z ujimi predvsem je pisatelj tako obložil svojega dobrega učitelja, da le-ta ne more dovolj globoto občutiti svoje tragike. Rezoniranje je marsikdaj sicer docela na mestu in je bistveni del Kranjčeve pisateljske fi-ziognomije; tudi skozenj se preliva monotona, panonska in Kranjčeva čustvena melodija. Toda te dolge, iz samih vprašanj sestavljene meditacije ne moTejo> prikriti, da je njihov oče v prvi vrsti lirik, ne pa oster misilec. Zato so za kritičnega  bralca  presplošne  in   premalo  bistre,   zlasti   v  lirično  nežnem   tekstu,
154
kakršen je Carni nasmeh, pa tudi nekoliko dolgočasne in utrudljive. Zal so pisatelju posebno pri srcu: dostikrat jih niza brez smisla za proporce celotne kompozicije, ponavlja njihove ugotovitve, jih parafrazira in z njimi nehote ubije tudi efekt resnično lepega liričnega trenutka.
Klemenova razmišljanja so povečini docela samostojni odlomki in je zaradi tega kompozicija knjige nekoliko razrahljana. Če bi ti odstavki y večji meri razodevali Klemenovo moralno' problematiko, bi postali funkcionalni in bi se organsko vključili v celoto. Tudi ta ugotovitev torej poudarja bistveno pomanjkljivost dela — statičnost Klemenovega lika. Poleg tega se člov-ek ne more ubraniti vtisa, da so nekateri prizori, ki bi smotrneje zaživeli kot samostojne črtice ali novele, vključeni v zgodbo zaradi mladih bralcev.
Ker so v knjigi sama vprašanja, naj eno zaključi tudi pričujoče razmišljanje:
Kje je vzrok, da je po vojni dosege'1 Miško Kranjec znatno večji umetniški uspeh z manjšimi, liričnimi, na videz neaktualnimi temami, kot pa s širokimi platni iz naše neposredne sedanjosti? Ali je pomagala res samo rutina? Bržčas ni treba ponovnO' dokazovati, da je Čarni nasmeh spočeto pristno doživetje in da je njegov lirični podtekst očarljivo svež. Ta snov je dozorela in žgoča, človeška in umetniška bolečina je prisilila pisatelja k izpovedi. Sproščen ustvarjalni odnos, kakršen je odločil o umetniški usodi Čarnega nasmeha, bo slej ko prej moral op']emenititi tudi izrazito sodobne teme. To je globlje estetsko razodetje Čarnega nasmeha. Sicer pa ta ljubka, prisrčna miniatura dokazuje tudi to, da je lahko umetniško delo zelo sodobno, čeprav ni na njegovih straneh
letnice 195?.                                                                                  \,t ¦ i ¦      ir    •    i
M i t j a   Mejak
155