23 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Mojca Gnezda Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija v letih 1868-1870* šestdeseta leta 19. stoletja so bila za Slovence dokaj burna in hkrati najbolj idealistična in polna zagona v smislu prebujanja narodne zavesti. Po ponovni uvedbi ustavnega življenja v habsburški monarhiji leta 1861 so na Slovenskem najprej na- stala nepolitična društva. Tako smo tega leta Slo- venci dobili prve čitalnice, leta 1863 po precejšnjih zapletih telovadno društvo Južni Sokol, leta 1866 Dramatično društvo (obe s sedežem v Ljubljani). Leta 1868 je končno nastopil čas tudi za ustano- vitev prvega slovenskega političnega društva, o katerem bo tekla beseda v tem prispevku. Avs- trijska zakonodaja do leta 1867 ni dovoljevala usta- navljanja političnih društev, šele društvena postava z dne 15. novembra istega leta je to dovoljevala.^ Zanimiv paradoks je, da so prav nemški liberalci, ki so bili takrat na oblasti in so bili pri nenemških narodih osovraženi, ker so s svojimi idejami teptali njihove narodne pravice, tudi letem omogočili, da se je dvignila njihova politična samozavest. - Žal neke celostne podobe Društva za brambo narodnih pravic ni mogoče prikazati. Arhivsko gradivo obsega le vire za 1. 1868 in 1869, vendar tudi ti niso popolni. Tako ni nobenih zapisnikov društvenih občnih zborov. Zbranih je le nekaj za- pisnikov odborovih sej, vendar so ti zelo skopi in napisani dokaj malomarno. Nekoliko bolje je s ča- sopisnimi viri. O delovanju društva so pisale tako Novice kot tudi Slovenski narod, vendar na raz- ličen način. Novice društva niso nikoli kritizirale, pogosto so izpuščale pomembne in neprijetne po- datke. Slovenski narod je bil prav nasprotno iz- redno kritičen in ni v delovanju društva skoraj ni- koli opazil nobene pozitivne stvari. Na podlagi te- ga lahko zaključimo, da so v društvu prevladale bolj konservativne (staroslovenske) ideje, kar pa ne velja toliko za društvo kot celoto, ampak bolj za njegovo vodstvo. * Ta članek je povzetek moje diplomske naloge z na- slovom Narodno gibanje na Slovenskem v letih 1863- 1870. V njej sem poleg prikaza delovanja političnega društva Slovenija opisala tudi razvoj društva Južni So- kol v njegovih prvih letih obstoja. 1 Slovenski narod, 18. 9. 1869. Prvi je zamisel o ustanovitvi političnega društ- va v Ljubljani, ki bi se borilo za narodne pravice Slovencev, sprožil mestni odbornik in posestnik dr. Janez Ahačič. Že 23. maja 1868 je pričel vabiti pri- jatelje k soudeležbi pri organiziranju tega društva.^ Razlogi za ustanovitev društva so bili jasni. V Lju- bljani je na majskih volitvah v mestni zbor tega le- ta zmagala nemška stranka, katere vpliv je bU na podeželju bistveno manjši. Ta stranka je izven me- ja dežele dajala vtis, da so njene želje tudi želje vseh Kranjcev. Poleg tega so slovensld domoljubi ob ustanavljanju društva imeli v mislih tudi dogo- dek na Jezici, kjer je prav v tistem času prišlo do pretepa med tamkajšnjimi prebivalci in med člani nemškega telovadnega društva Laibacher Turn- verein, t. i. tumarji, ki so na Jezico prišli proslavljat nemški volilni uspeh. O tem dogodku se je mno- žično razpisalo nemško liberalno časopisje in obla- tilo slovensko narodno gibanje in njegove vodite- lje. Nenazadnje je bü razlog za ustanavljane politi- čnega društva tudi dogodek, ki se je zgodil poleti leta 1867. Takrat je prišlo do pretepa med pred- stavniki Južnega Sokola in tumarji. Rezultat je bil ta, da so Južnega Sokola kmalu po dogodku za ne- kaj mesecev ukinili, čeprav je zadeva dobila sodni epilog šele marca naslednje leto. Zato je več do- moljubov v Novicah 3. junija 1868 pozvalo ljudi, naj pristopijo k društvu, "ki bode zvesto delalo na postavno-ustavni poti", in naj to sporoajo dr. Aha- čiču. K Društvu za brambo narodnih pravic (kot se je društvo sprva imenovalo) v Ljubljani, ki se je šele rojevalo, so ljudje začeli množično pristopati. Mesečna članarina je znašala le 10 krajcarjev, to je bil znesek, ki si ga je lahko privoščil tudi manj premožen narodnjak. Vpisovali so se ljudje raz- ličnih poklicev, veliko je bilo intelektualcev (med njimi zelo veliko duhovnikov), trgovcev itd.. Pisma so na naslov dr. Ahačiča prihajala od vsepovsod: iz Kranja, Ljubljane, Štajerske, Goriške, Notranjske. Pristopilo je veliko članov obnovljenega Ljubljan- skega Sokola, med njimi tudi njihov tajnik dr. 2 Slovenski narod, 20. 10. 1868. 48 44 2-3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Karol Bleiweis, sin dr. Janeza Bleivveisa. Le-ta je za novo dmštvo v Kranju celo pomagal pridobivati nove člane.3 Tudi nekateri drugi člani so za dru- štvo množično pridobivali nove člane, čeprav niso vsi svoje naloge vzeli dovolj resno. Junija je pri- stopil tudi državni poslanec Luka Svetec, ki je nadvse toplo pozdravil sklep slovenskih domolju- bov, ki so dali pobudo za ustanovitev tako po- membnega društva.^ Istega meseca je pristopil tudi dr. Karel Lavrič, odvetnik iz Ajdovščine, znan go- vornik na nekaterih taborih.^ Nekoliko kasneje, najverjetneje v začetku septembra, so k društvu pristopili tudi znani štajerski domoljubi: odvetnik dr. Radoslav Razlag iz Brežic, ki je aktivno sode- loval na nekaterih taborih, Anton Tomšič, urednik Slovenskega naroda, ter duhovnik Božidar Raič, tudi znan taborski govornik.^ Konec junija 1868 so na posebni seji v atalniški dvorani izvolili osnovalni odbor, ki naj bi izdelal pravila in sklical prvi občni zbor. Predsednik za- časnega odbora je postal dr. Ahačič, odborniki pa dr. Janez Bleiweis, dr. Etbin Costa (bivši načelnik Južnega Sokola in v letih 1864-1867 tudi ljubljanski župan), Janez Horak, Janez Mumik, Franjo Rav- nikar in dr. Jožef Poklukar.'^ Večina odbornikov je bila hkrati aktivna tudi pri delovanju Južnega oz. Ljubljanskega Sokola. Pravila je osnovalni odbor sestavil hitro in v začetku avgusta (ali morda tudi že konec julija) jih je vlada že potrdila.^ Vsebovala so 12 točk. Omenila bom le prvi dve točki: "Namen temu društvu je braniti in uresničevati na podlagi temeljnih državnih postav pravice slo- venskega naroda, zlasti popolno narodno enako- pravnost v vseh razmerah javnega življenja. 2. Sredstva temu društvu bodo: - zbori društvenih udov, v kterih se bodo ne samo o načelih političnih, socijalnih in narodno- gospodarstvenih vprašanj, temuč tudi o posa- meznih dnevnih vprašanjih ter djanskih razmerah in dogodkih pogovarjalo in sklepalo, kako se ima društvo zastran njih vesti; D.) - sklicevanje narodnih shodov (taborov), dr- že se dotičnih postavnih določil; E.) - poskrba za razlaganje znanstvenih in pre- prostih (popularnih) predmetov; F.) - izdavanje tiskopisov; G.) - sestavljanje in izročevanje prošenj, adres, spomenic in sldepov, ter njih razglašanje po čas- nikih; H.) - nasvetovanje in podpiranje značajnih kan- ^ Arhiv Trgovske, obrtne in industrijske zbornice - (T.O.I.) v Arhivu R Slovenije, fascikel 213 - (v nadaljevanju F 4 213). ^ T.O.I. (F 213), pristopno pismo, 7. 6. 1868. ^ Ibidem, pristopno pismo, v Ajdovšani 24. 6. 1868. ^ Ibidem, povabilo k pristopu v društvo, nedatirano. " Slovenski narod, 2. 7. 1868. ^ Slovenski narod, 11. 8. 1868; Novice, 5. 8. 1868. didatov za razne zastope, ter vedno občenje z iz- voljenimi."^ Pričakovanja med Slovenci so bila velika. Pri Slovenskem narodu (11. 8. 1868) so od Društva za hrambo narodnih pravic pričakovali, "da bode krepko stopilo na noge in energično delalo". Pred- vsem so od novega društva pričakovali organiza- cijo tabora v ljubljanski okolici in izdajanje popu- larno pisanih knjižic o posameznih političnih vpra- šanjih. Isto je v Novicah (26. 8. 1868) obljubljal tu- di osnovalni odbor, vendar kasneje društvo te na- loge ni hotelo ali tudi ni moglo uresničiti. Razmere za Slovence na Kranjskem so se v šestdesetih letih, glede na pretekla desetìetja, bist- veno izboljšale. Toda hkrati niso dovoljevale, da bi se po nekaterih doseženih zmagah prepustili toku dogodkov. Nemška stranka, še zlasti v Ljubljani, ni mirovala. 7. julija 1868 so njeni člani v Ljubljani osnovali Konstitutioneller Verein oz. Konstituci- jonalno društvo, ki je bilo Slovencem v vseh po- gledih nasprotno. Njegova odbornika sta med dru- gim postala tudi Kari Dežman, ki je bil nekaj časa predsednik društva, in dr. Suppan, ki je v na- slednjem letu postal ljubljanski župan.^^ Kmalu je v nemško društvo pristopilo skoraj 300 članov, od tega največ uradnikov. Poleg tega so nemški libe- ralci oz. Konstitudjonalno društvo 14. avgusta iste- ga leta v Ljubljani začeli izdajati nemški dnevnik Laibacher Tagblatt, ki so mu vsako soboto name- ravali dodati tudi slovensko prilogo. Nemška liberalna stranka je bila na Kranjskem šibkejša od narodne, bila pa je bolje organizirana in je imela več kapitala. Ljubljana je tako imela kar dva nemška dnevnika, Slovenci pa niti enega. V Ljubljani so enkrat tedensko izhajale le Novice, ter v obdobju 1865-1870 tudi Triglav. Slednji je izhajal na pobudo prvakov, vendar v nemškem jeziku. Proti izdajanju časopisa v nemškem jeziku so na- stopili mladoslovend, zlasti Levstik in nekranjski Slovenci. Zato ni naklučje, da je aprila 1868 v Ma- riboru začel izhajati bolj liberalni Slovenski narod, in sicer trikrat tedensko, ki pa ga narodni veljaki v Ljubljani niso hoteli podpirati. Tako so pri Slo- venskem narodu (6. 8. 1868) večkrat potožili nad ljubljanskimi narodnimi voditelji, "ki le tišče petice pod palcem", in katerim je bil njihov časopis v veliko napoto. Razočaranje nad Društvom za hrambo narod- nih pravic se je pokazalo že na začetku. Narod- nozavedna javnost je sklic prvega občnega zbora društva pričakovala že kmalu po formalno-pravni potrditvi njegovih pravil, vendar se njena priča- ^ Slovenski narod, 18. 8. 1868; Marjan Drnovšek, Arhivska zapuščina Petra Grassellija 1841-1833, ZAL Ljubljana 1983, str. 397. Novice, 15. 7. 1868. 1^ Slovenski narod, 6. 8. 1868. 49 23 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 kovanja niso tako kmalu uresničila. Pri Slo- venskem narodu so bili zelo nestrpni, želeli so, da bi osnovalnemu odboru steklo delo hitreje od rok ter da bi društvo že pokazalo, da živi in deluje. Pri tem časopisu so politično društvo sprva videli v vlogi nekakšnega zbiralca vseh pravih rodoljubov iz vseh slovenskih pokrajin, saj je imelo slovenstvo povsod enake nasprotnike.^^ To željo so gojili tudi v društvu samem, vendar jim tega - kot bomo videli - ni uspelo povsem uresničiti. Pravih razlogov za tako dolgo odlašanje sklica občnega zbora ne moremo natančneje določiti. Verjetno je bila tega najbolj kriva apatičnost, ki je prav takrat obvladala narodno Ljubljano, čeprav so Novice (14. 10. 1868) skušale krivdo naprtiti dežel- nemu zboru, ki naj bi zadrževal začetek delovanja društva. Konec septembra 1868 je deželno pred- sedstvo razpustilo mestni zbor, kjer je imela večino nemška stranka, župan pa je bil narodnjak dr. Costa.l'' Dr. Costo, ki je moral zaradi pretepa med sokoli in tumarji kmalu odstopiti kot župan, so v začetku julija 1868 rehabilitirali, tako da je od ta- krat dalje lahko ponovno opravljal županske nalo- ge. Trenja med njim in mestnim zborom pa so bila oatno le prevelika in mestni zbor so morali zaradi stalnih nesoglasij razpustiti. Apatija po razpustu mestnega zbora je bila tako velika, da je Slovenski narod (15. 10. 1868) objavil nepreverjeno novico, da so narodnjaki v Ljubljani premišljevali o tem ali bi za naslednje mestne volitve sploh imenovali svoje kandidate. Ta nepreverjena novica se je kas- neje izkazala za resnično. Prvi občni zbor je dmštvo sklicalo 17. oktobra 1868, ob sedmi uri zvečer v atalniški dvorani. Na njegovem programu so bile tri pomembne točke: razprave o zedinjenju slovenskih pokrajin v eno administrativno enoto, o vpeljavi slovenskega je- zika v šole in urade ter o prihodnjih volitvah v mestni zbor. Na prvem občnem zboru se je sešlo 80 do 100 članov. V draštvo pa se je do takrat vpisalo že 431 ljudi. Zanimivo je, da je vse na- vzoče najprej nagovoril dr. Ahačič in to v nem- škem jeziku, kar je bilo glede na eno izmed točk programa in značaj dmštva svojevrsten dnizem. O Zedinjeni Sloveniji je spregovoril dr. Janez Blei- weis. Na njegov predlog so sprejeli sklep, da bo društvo v najkrajšem času o tem vprašanju izdalo knjižico, kjer naj bi skušali dokazati, da je želja po zedinjenju Slovencev upravičena in za Avstrijo tu- di koristna.l^ O vpeljavi slovenskega jezika v šole in urade je spregovoril dr. Costa. Zdi se, da sta v. 12 Slovenski narod, 15. 10. 1868. 13 Novice, 30. 9. 1868. 1'* Za brošuro o Zedinjeni Sloveniji so na občnem zboru 27. januarja 1869 sporoäli,da bo kmalu gotova. Vendar ni jasno ali je v resnici izšla ali ne. Po tem datumu se namreč v časopisih (Novice, Slovenski narod) ne ome- nja več. društvu imela glavno besedo prav dr. Bleiweis in dr. Costa. Na nasvet slednjega je dmštvo na du- najsko ministrstvo naslovilo peticijo, v kateri je po- stavilo svojo zahtevo po enakopravnosti sloven- skega jezika v javnih šolah in uradih. To so za- htevali z vso pravico, saj jim je enakopravnost slovenskega jezika omogočal 19. člen zakona o splošnih pravicah državljanov decembrske ustave, kar je pomenilo, da je ta problem dolgoročno hitreje rešljiv kot program Zedinjene Slovenije. Isto zahtevo je že pred njimi sprejel deželni zbor, ki je imel slovensko večino in zato mu je dmštveni odbor poslal zaupnico. O zadnji točki - o volitvah v mestni zbor - niso govorili, ker jim je zmanjkalo časa. Odločitev o tem je občni zbor prepustil kar odbom. Nazadnje so po šesti točki dmštvenih pra- vil izvolili nov odbor in sicer: dr. Ahačiča, dr. J. Bleiweisa, dr. Costo, Janeza Horaka, Petra Kozlerja, Janeza Mumika, Mihaela Pakiča, dr. Pranja Pa- peža, dr. Jožefa Poklukarja in Franca Ks. Souvana. Predsednik je postal dr. J. Bleiweis, podpresednika dr. Costa in dr. Ahaač, tajnika Janez Mumik in dr. Papež, blagajnik pa France Ks. Souvan.^^ Pri Slovenskem narodu so po prvem občnem zbom Dmštva za brambo narodnih pravic že po- kazali svoje nezadovoljstvo z njegovim delova- njem. Pohvalili so Bleiweisov govor na zbom, kri- tizirali pa so ga pri njegovi izjavi, da kranjski de- želni zbor - katerega član je bil tudi on sam - ni izrekel odločne potrebe po Zedinjeni Sloveniji za- to, ker se ni vedelo, kako bi reagirali ostali deželni zbori, kjer so bui Slovend slabše zastopani. Po mnenju ljubljanskega dopisriika tega časopisa Frana Levstika to ni mogel biti razlog, da kranjski deželni zbor ne bi sam izrazil te zahteve. Dmgače - kot je zapisal Levstik - "ležimo rajši kar živi v grob, ki nam ga že dolgo kopljejo naši nemili zopmiki".16 Naslednji občni zbor - zadnji v 1. 1868 - je dmštvo sklicalo 9. novembra. Do takrat je k dmštvu pristopilo še okrog sto novih članov, da je bilo vseh že preko petsto. Zbor je začel - tako kot vedno - predsednik dmštva dr. J. Bleiweis in iz- rekel naslednje besede, ki so bile v duhu časa, vendar se jih dmštvo ni vedno držalo: "Naj društvo hodi vsekgdar tisto edino pravo pot, ki je mu naznanja blagor domovine, neglede na desno niti na levo. Domovina naša potrebuje krepke hrambe, a zrele politike. Sloga mora biti zastava, pod ktero naj se zbirajo vsi pravi brambovci na- rodnih pravic, kterih je nesloga pogin." Glavna točka zbora je bil pravzaprav predlog odbora, da se dmštvo poimenuje Slovenija. Nekateri so to ime zagovarjali, dmgim je bilo bolj všeč ime Ilirija. Po 15 Slovenski narod, 20. 10. 1868; Novice, 21. 10. 1868 1^ Slovenski narod, 22. 10.; Fran Levstik, Zbrano delo, IX. zv., Ljubljana 1961, str. 301 50 44 2-3 KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino glasovanju so se odločili, da bo Dmštvo za brambo narodnih pravic odslej nosilo bolj praktično ime Slovenija. Sprejeli so tudi načrt društvenega od- bora o zbiranju denarnih prispevkov za postavitev Vodnikovega spomenika. Načrt za postavitev spo- menika ni bil nov, nabiranje denarja zanj se je za- čelo že 1. 1857 na poziv dr. Tomana. Takrat so do- moljubi zbrali 1840 goldinarjev, vendar je akdja s časom prenehala, denar pa je ostal v hranilnid. Slovenija je hotela začeto delo dokončati.^'' Sklenili so, da zbiranje denarnih sredstev ne bo vezano strogo le na društvo in njegove člane, ampak tudi na ljubljanske meščane in vse, ki bi želeli po- magati. Večkrat se je odzval Ljubljanski Sokol, na- slednik Južnega Sokola, ki je dohodke večernih zborov izročil Sloveniji. Odzvale so se tudi posa- mezne dtalnice, dijaška mladina itd. Na dan je prišla tudi želja po prepotrebnem ljubljanskem po- litičnem dnevniku ali časopisu, ki bi izhajal vsaj trikrat na teden. O njej se zbor ni dokončno izrekel. Odbor društva jo je vzel le "na znanje", z obljubo, do bo to možnost pretehtal do nasled- njega občnega zbora. Pri Slovenskem narodu z delovanjem Slovenije niso bili niti najmanj zadovoljni. Lahko bi rekli, da so bili z njo zadovoljni vsak dan manj, čeprav je društvo delovalo komaj nekaj mesecev. Društveno delovanje oz. odbor se jim je zdel mlačen, pred- vsem pa so želeli, da bi opustili nepotrebno "petje slave za dela, ktera se sama ob sebi razumejo". V mislih so imeli predsednika dr. J. Bleiweisa, ki ga je Levstik imenoval "gospod, ki visoko dviga ka- dilnico".^^ Pri istem časopisu so narodnjakom v Ljubljani odtali tudi nezainteresiranost za taborsko idejo, ki je poleti tega leta prvič zaživela med Slo- vend. Njihovo mlačnost je občutil tudi dr. Josip Vošnjak, ko je na poti na tabor v Sempas obiskal ljubljansko dtalnico. Ljubljanski dtalničarji, ki so bili v večini tudi člani Slovenije, so - kot je poročal Levstik - dr. Vošnjaku naročali le svoje pozdrave udeležencem tabora, sami pa so se tabora udeležili v zelo majhnem številu.^O Spet drugič so pri Slo- venskem narodu (15. 12. 1868) Slovenijo opozarjali, naj ne čaka predolgo, ker narodni sovražnik Slovenija si je načrt o postavitvi Vodnikovega spo- menika zastavila zelo velikopotezno. J. Jurčič je ta njen načrt v Slovenskem narodu 1. 1868 kritiziral. Bil je mnenja, da bi se z zbranim denarjem Vodniku postavilo "duševen spominek, ki bode viden in koristen vsemu narodu in se bode ponavljal in naraščal od leta do leta". "Duševen spominek" bi bila po Jurčičevem mnenju Vod- nikova štipendija za "dobre pesniške, dramatične ali pri- povedne izdelke", kajti Slovenci bi potrebovali pred- vsem literaturo in zavode za izdajanje knjig Oo^ip Jur- čič, Zbrano delo, X. zv., Ljubljana 1982, str. 350-352). 1° Novice, 11. 11. 1868. Slovenski narod, 22. 10. 1868; Fran Levstik, Zbrano delo, IX. zv., Ljubljana 1961, str. 301. 20 Ibidem. deluje. Tako je Levstik zapisal: "V današnjem času tisti pred zanje, ki pred pride, da mudnega čakajo kosti. Na noge tudi 'Slovenija'! bi klical, če imaš častitljivo, pomenljivo ime, bodi ga vredna. In če si krščena na ženski spol, vedi denes, čuden čas, ne velja povsod, da je tista ženska najbolja, o kateri se najmenj govori. Če hočeš v nebesa svoje pri- hodnosti priti, moraš mnogo klicati in kričati, da si, sicer bo čas, ki mogoče da ne bo imel povsod očes in ušes, v vretji tebe spregledal in spreslišal." Morda so pri Slovenskem narodu nekoliko pre- tiravali in bili pri svojih željah preveč neučakani, imeli pa so v določenih pogledih prav. Slovenija se je na izzive okolja, v katerem je živela, odzivala dokaj počasi. Nemško Konstitudjonalno društvo je delovalo veliko bolj usklajeno, čeprav je imelo manj članov. Med drugim so se pri tem društvu konec 1. 1868 odlodli, da bodo poskušali pripraviti v Ljubljani ljudsko kuhinjo, ki bi nudila revežem hrano po najnižji ceni. V tem pogledu je Kon- stitudjonalno društvo poseglo v pravo ljudsko po- trebo in tako prekosilo narodno Slovenijo.^! V letu 1869 je Slovenija sklicala tri občne zbore, na katerih je obravnavala pomembna politična in nepolitična vprašanja. Številčna moč njenega član- stva je rasla, tako so ob sklicu občnega zbora 20. januarja našteli že 557 članov. To visoko število pa dejansko ne predstavlja njene mod, saj njeni zbori v glavnem niso bili zelo obiskani. Značilno je, da so Novice število udeležencev na zborih skoraj vedno zamolčale, izjemo so naredile le takrat ko je bilo udeležencev veliko. Povsem drugače je bilo seveda s Slovenskim narodom, kjer so obisk vest- no beležili. V notranjem delovanju Slovenije ni bilo zaznati velike živahnosti in energičnosti. Lev- stik je v Slovenskem narodu stanje nazorno ozna- čil z zbadljivimi besedami: 'Naše društvo zdi se mi zmerom kakor skupščina strašno resnobnih istoč- nih mohamedancev, kteri si vedno na tihem misli- jo: AUah je to sklenil. Allah je to naredil. Allah bodi hvaljen, mi ne moremo nič proti temu! Delajo se predlogi, delajo se sklepi, o kterih se že naprej ve, da se ne bodo nikdar djansko izpeljali." Zna- čilno je, da je na neki skupščini tega društva "neki mlajši sicer, jako ognjeni narodnjak in izvrstni pe- vec (Josip Noli op. p.) za čas govora predsednika tako trdno zaspal, da je njegovo smrčanje večo ob- čo pozornost izbudilo, nego predsednikov govor sam".22 Brez dvoma je kritika letela na račun predsednika društva dr. J. Bleiweisa, ki si je skupaj s svojimi sodelavd (dr. Costa, dr. Toman ...) lastil pravico do absolutnega vodstva v narodnem giba- nju. Njihova značilna previdna in umirjeno-kon- 21 Slovenski narod, 31. 12. 1868. 22 Slovenski narod, 9. 2. 1869; Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, IH. zv., Ljubljana 1958, str. 289. 51 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 servativna politika se je vse bolj kazala tudi pri Sloveniji. Na občnem zbom 20. januarja se je celoten pogovor vrtel okrog dveh političnih vprašanj, okrog predloga ljubljanskih Nemcev o vpeljavi di- rektnih volitev v državni zbor ter o možnosti izda- ; Janja prvega slovenskega političnega dnevnika. Pr- vo vprašanje ni ponudilo nobenih večjih dilem, vsi so se strinjali z dr. Costo, da bi vpeljava direktnih volitev v dunajski državni zbor hudo prizadela Slovence in Slovane sploh. S to zahtevo, izraženo j v posebni peticiji, se je namreč ljubljansko Kon- | stitucijonalno dmštvo obrnilo na dunajski paria- j ment. Z uresničitvijo njihove zahteve bi bilo priza- \ deto načelo deželne avtononüje oz. federalizma. Slovenija je bila prisiljena nastopiti zoper to že iz tega stališča, da dokaže, da želja ljubljanskih Nem- cev ni želja cele Kranjske. Sklenili so prek držav- nega poslanca dr. Tomana v državni zbor poslati svojo peticijo, ki je bila odločno proti vpeljavi di- rektnih vo]itev?^ Izbira dr. Tomana kot posrednika morda ni bila najpametnejša, saj so takratni slo- venski državni poslanci v državnem zbom ubirali ; pot taktične opozicije z opurtunističnim prilaga- janjem vsakokratnemu položaju ter niso sledili zgledu Čehov v njihovi politiki načelne abstinence. Dmge izbire, kot je bila naslonitev na slovenske državne poslance, pri Sloveniji pravzaprav niso kneli. Veliko več vroče krvi na občnem zbom je bilo ob razgovom o možnostih izdajanja ljubljanskega dnevnika oz. časopisa, ki bi izhajal vsaj trikrat te- densko. Odbor Slovenije je o tem predlogu, poda- nem na prejšnjem občnem zbom (9. 11. 1868), raz- i pravljal že na svojih sestankih in je na prvi občni ' zbor v 1. 1869 prišel z že izdelanimi predlogi. Od- j ločil se je zavrniti možnost izdajanja ljubljanskega > dnevnika iz dveh razlogov, ker: j dmštvo ni imelo dovolj denarja; bi nov politični časopis postal največji konku- rent Slovenskemu narodu in bi obema stanje še poslabšal. Taka razlaga ni prepričala vseh članov Slo- venije. Najbolj sta ji nasprotovala Noli in Kreč, ki sta bila za izdajanje novega političnega časopisa. Slednji je celo predlagal, da bi Slovenija, po zgledu Konstitudjonalnega dmštva pri financiranju Tag- i blatta, od svojih članov marljiveje pobirala denarne ; prispevke in si tako financirala časopis. Odbor ; je njune predloge vzel na znanje, vendar jih kas- : neje niti ni poskušal uresničiti. Ob odpovedi izdaje političnega časopisa so bur- no reagirali tudi pri Slovenskem narodu, kjer je Fran Levstik napadel Slovenijo in njene odbornike, zaradi njihove "breznačelne, počasne" politike. Pra- vega razloga za odpoved izdajanja ljubljanskega dnevnika ni videl v možnosti konkurence Sloven- skemu narodu, pač pa v denarni skoposti ljub- ljanskih prvakov. Zapisal je: "Kako blago, kako ko- legialno in vendar težko resnico povem - tako neresriično! Tisti možje, katerim je narod, ki jih hvaliti ne more, tm v peti, ki so ga javno enkrat se predrznili pod mizo vreči, dasiravno je v naši čital- nici najbolj bran list, tisti bi ga naenkrat varovali in sami sebe in svojo polovično politiko zatajili, da bi 'Narod' konkurence ne imel? Vsega tega jim ne verjamite!"25 Čez tri dni, 23. januarja, so sklicaM "nadalje- valni" občni zbor, saj 20. januarja niso razpravljali o predlagani spremembi zemljiških in hišnih dav- kov. Slo je za načrt, ki ga je c. k. finančno mi- nistrstvo poslalo v pretres deželnim oblastem. Z novo cenitvijo hišnih in zemljiščnih dohodkov bi imeli prednost vladni komisarji, kar pa so pri Slo- veniji hoteli preprečiti na ta način, da bi prek slo- venskih državnih poslancev dosegli, da bi v cenit- venih komisijah imeli večino ljudski zastopniki.^^ Spet so se naslonili na svoje državne poslance, vendar z njimi še zdaleč niso bili vsi zadovoljni, tudi odborniki ne. Tako je dr. Ahačič na eni dmštvenih sej napadel državne poslance, da so le vladni statisti, ki niso vredni nobenega zaupanja. Podobno je nekoč odreagiral tudi dr. J. Bleiweis, vendar je ostalo samo pri izjavah, ukrepal pa ni nihče.^'' Teh izjav v Novicah niso zabeležili, čeprav je ta časopis deloval kot "podaljšana roka" ljub- ljanskega političnega dmštva. Daleč najpomemb- nejši predlog je na zbom 23. januarja dal dr. Karol Bleiweis, ki je od odbora dmštva zahteval pripravo tabora v ljubljanski okoUd. Seveda je zbor predlog sprejel. Bil je že skrajni čas, da je tudi Slovenija začela misliti na prireditev, o kateri se je, vse od ustanovitve dmštva, stalno govorilo.^^ Prvega marca so pri dmštvu spet sklicali občni zbor. Na njem sta bÜi glavni točld programa: raz- govor o volitvah v mestni odbor in razprava o za- časnem ministrskem ukazu glede šolskega nadzora z dne, 10. febmarja 1869. Pri zadnjem predlogu je šlo za jasno omejevanje deželne avtonomije glede šolstva. Pri dmštvu pa so ministrski ukaz razumeli tudi kot omejevnje pravic duhovščine.^^ Občni zbor 1. marca je bil zadnji v tem letu. Nekateri člani dmštva so bili nezadovoljni s tem, da so bui taki shodi, kjer se je zbralo večje število članov, tako redki. To pa ni pomenilo, da dmštvo ni de- lovalo. Odbor je pogosto skliceval seje, kjer so 23 Novice, 27. 1. 1869. 24 Ibidem. 25 Slovenski narod, 25. 1. 1869; Fran Levstik, Zbrano delo, IX. zv., Ljubljana 1961, str. 329. 2° Novice, 3. 2. 1869. 27 Slovenski narod, 9. 2. 1869. 2° Novice, 3. 2. 1869. 2y Novice, 10. 3. 1869. 52 2-3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino razpravljali o najrazličnejših problemih. To leto prav gotovo največ o organizaciji vižmarskega ta- bora in postavitvah kandidatov za volitve v dežel- ni zbor. Leta 1869 so bile volitve v mestni odbor. Na- povedane so bue za 9., 10. in 12. marec. Pri Slo- veniji so svoje člane dolgo pustili čakati brez informacij o vlogi društva ob tem pomembnem dogodku. V prvi polovid februarja 1. 1869 je društ- vo še vedno molčalo, čeprav so njegovi nasprot- niki o tem vprašanju začeli razpravljati in se pri- pravljati že 11. januarja.^O Slovenija se je zganila dokaj pozno in o volitvah v mestni zbor raz- pravljala šele na svojem petem občnem zboru 1. marca. Odbor društva je na ta zbor že prišel s svojim sklepom glede tega vprašanja, sklenjenim na seji odbora 17. februarja. Na njej je zmagala volja dr. Coste, ki si je kot bivši župan najbolj prizadeval, da društvo ne bi nastopilo na mestnih volitvah. Njegove slabe izkušnje z nemškimi mest- nimi odborniki, ki so v prejšnjem letu zaradi nje- govega županovanja bojkotirali mestne seje, so od- tehtale vsako drugo možnost. Nekateri odborniki Slovenije njegovih zamisli sprva niso hoteli spre- jeti. Tako so bili dr. Ahadč, dr. Poklukar in M. Paldč prepričani, da bi ob morebitni neudeležbi na volitvah društvo preveč izgubilo, vendar je mnenje dr. Coste prevladalo.^1 Na občnem zboru je dr. Costa samo še prebral poseben društveni razglas o neudeležbi na mest- nih volitvah, ki so ga Novice objavile 3. marca. Vsi udeležend so se strinjali s sprejetim odborovim predlogom,^2 \^ se zdi nekoliko čudno. Vsiljuje se misel, da je bilo v društvu nekaj narobe in da načelo demokratičnosti ni prišlo do izraza, ali pa je bila večina navzočih - in še bolj tisrih, ki niso bili navzod - za ta problem nezainteresirana. Od 1. 1864 do pomladi 1. 1868 je narodna stranka imela v rokah mestno oblast, ki jo je sedaj brez boja pre- pustila Nemcem. Tokrat se je narodna stranka že- lela preizkusiti v vlogi sodnika, tako kot so njej nekoč bili sodniki Nemd. Novice (17. 3. 1869) so z veseljem objavue vest, da se je volitev mestnega zbora ob narodni abstinend udeležilo le 545 volil- cev, 666 pa jih je ostalo doma, vendar to dejstvo narodnjakom ni prav nič koristilo. Drugačno taktiko je društvo izbralo pri t. i. na- domestnih volitvah v deželni zbor. Namesto urm-lega poslanca prosta Antona Kosa je Slovenija kot prvega kandidirala zmernega mladoslovenca dr. Razlaga iz Brežic.^^ Volitve so potekale 19. aprila v Kranju za kranjski, tržiški in loški okraj. Dr. Razlag je na volitvah premočno zmagal, saj ni imel močnejšega nemškega protikandidata. Od 77- ih volilcev jih je zanj glasovalo kar 67.■^^ Več dela je imela Slovenija pri izbiri kandidata za volitve na Dolenjskem 25. maja namesto umr- lega Santa Treota. Društvo je prek svojih poverje- nikov vedno poizvedovalo za mnenje volilcev in ta primer ni bil nobena izjema. Naloga pa je bila tokrat še posebej težka, saj je bilo potrebno za mnenje volilcev povprašati kar v šestih okrajih (trebanskem, zatičinskem, žužemberškem, mokro- noškem, litijskem in boštanjskem). O tej zadevi je neki Josip Novak v začetku aprila pisal odborniku dr. Poklukarju. Predlagal je kandidata, in sicer žu- žemberškega župana Janeza Vehovca, ki ga pred- stavlja kot značajnega moža, vnetega za narod. Zagotavljal je tudi, da bo Vehovec v žužem- berškem okraju dobil največ glasov, da pa bodo zanj agitirali tudi v trebanjskem okraju.^^ O kandidaturi za volitve v Trebnjem so od- borniki Slovenije razpravljali na svoji seji 22. aprila. Iz zelo malomarno napisanega zapisnika seje je razvidno le to, da so na seji obravnavali nmenja volilcev, ki pa so si bila zelo nasprotujoča. Med kandidati so se večkrat pojavila imena dr. Zamika, K Rudeža, dr. Poklukarja in tudi Vehovca. Neka- terim se je zdel Vehovec premalo znan, spet dmgi so bili zoper dr. Zamika, tretji so bili nad njim navdušeni itd..^^ Mnenja o kandidaturi so bila močno deljena. V javnosti je takrat o bodočem kandidatu nastalo več ugibanj. Slovenski narod (27. 4. 1869) je objavil vest, da Slovenija sploh ne bo imela kandidata, spet dmgič (4. 5. 1869) so pisali o dr. Poklukarju kot možnemu kandidatu. Pri tem časopisu so bili naklonjeni dr. Zamiku, ki se jim je zdel najbolj primeren kandidat, saj je pri dolenjskih volilcih vzbujal zaupanje. ^'^ Pri Slove- niji ga niso imeli preveč radi, ker ga ni marala duhovščina, ki je bua v dmštvu močno zastopana. Odlodtev je prišla šele 10. maja na seji odbora. Kandidaturo je dobil dr. Zamik, ljudstvu najbolj znan kot odličen taborski govornik. Proti njemu so bili še vedno: župnika Gestrin iz Št. Jurija in Jerič iz Dobova, ter Gros iz Sv. Križa, katerega poklic ni znan.^^ Verjetno je k izbiri dr. Zamika največ pripomogla njegova izredna priljubljenost med ljudmi. V Novicah so 12. maja objavili tudi razglas Slo- venije, kjer je dr. Zamik, Id je bil po mišljenju mladoslovenec, v sedmih točkah predstavil svoj program. Med dmgim je, ne povsem iskreno, ampak bolj po volji Slovenije, v tretji točki zapisal: ^ Slovenski narod, 9. 1. 1869. II T. O. L, (F 213), zapisnik seje 17. 2. 1869. ^2 Novice, 10. 3. 1869. 33 Novice, 31. 3. 1869. ?! Novice, 21. 4. 1869. 35 T. O. L, (F 213), pismo J. Novaka iz Selsenberga 3. 4. 1869. * T. O. L, (F 213), zapisnik seje 22. 4. 1869 37 Slovenski narod, 8. 5. 1869. 38 T. O. L, (F 213), zapisnik seje 10. 5. 1869 53 3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 "Posebno mi pa do tega stoji, da se šola od cerkve ne loči, vsako delovanje za ločitev zdi se mi vedno jako škodljivo in pogibeljeno za naš narod."^^ Vo- litev v Trebnjem se je udeležilo 99 volilcev, dr. Zamik je prejel kar 92 glasov. Ostalih sedem pa je dobil predstavnik nemške stranke, novi ljubljanski mestni župan dr. Suppan.^O Z dr. Zamikom je prišel v kranjski deželni zbor prvi izrazitejši mla- doslovenec. Meseca julija je morala Slovenija spet izbirati kandidata za deželni zbor. Volitve za ljubljanski in vrhniški okraj so bile razpisane za dne 31. julija, namesto Fidelisa Trpinca, ki se je zaradi starosti umaknil iz političnega življenja. Tudi tokrat so za mnenje povprašali volilce teh dveh okrajev. Na seji odbora pa so za kandidata izbrali Franca Kot- nika, posestnika iz Verda pri Vrhniki.'^l Slovenski narod (17. 7. 1869) je ob tem izbom nekoliko zlob- no zapisal, da dr. Poklukar spet ni prišel na vrsto, "čeprav ga ima 'Slovenija' že dolgo pripravljenega na polici". Na volitvah je tudi tokrat zmagala na- rodna stran. Od 89-ih volilcev se jih je volitev udeležilo 75, Kotnik pa je dobil 72 glasov, ostale pa njegov nasprotnik, c. k. okrajni glavar Pajek.*2 Slovenija se je tega leta izkazala tudi pri izbiri kandidatov za avgustovske volitve v Trgovsko in obrtno zbornico. Tudi tokrat so dobili večino na- rodnjaki.43 Na svojem prvem zbom je nova zbornica izvolila za predsednika g. V. C. Zupana, za podpredsednika pa Janeza Horaka. Tajnik je postal Janez Mumik. Vsi trije so bili seveda tesno povezani s Slovenijo.^* Leta 1869 pa je nastopila v slovenskem poli- tičnem prostom pomembna sprememba. Od svoje ustanovitve pa vse do marca tega leta je bila Slo- venija edino politično dmštvo, ki je predstavljalo politične interese vseh Slovencev. Po tem datumu pa so se začela ustanavljati enaka dmštva izven Kranjske. Prvo tovrstno dmštvo so oblasti dovoUle v začetku marca 1. 1869 v Maribom.^^ pi.vi zbor so priredili 15. junija istega leta, ko je dmštvo spre- jelo že 150 članov. Predsednik je postal urednik Slovenskega naroda Anton Tomšič. Med odborniki pa so bili med dmgimi tudi dr. Vošnjak, Božidar Raič in Josip Jurčič.^^ Dmštvo je bilo zelo ambi- ciozno in je že novembra 1. 1869 pripravilo brošuro z naslovom "Slovenski tabori za prosto slovensko ljudstvo". Knjižico je napisal dr. Vošnjak, izdalo in založilo pa jo je dmštvo samo.^'' 2. septembra 1869 je c. k. namestništvo v Trstu dovolilo ustanovitev goriškega političnega dmštva Soča. V osnovalnem odbom novega dmštva sta bila tudi dr. Tonkli in dr. Lavrič, ki sta bila znana zaradi svoje taborske dejavnosti. Soča je priredila tudi dva tabora, in sicer v Tolminu 1. maja 1. 1870 in v Sežani 29. maja 1870.^^ Obema taboroma je predsedoval dr. Lavrič, ki je bil tudi predsednik dmštva. Svoje politično dmštvo so dobili tudi koroški Slovend v Celovcu. Odločitev o ustanovitvi dm- štva Trdnjava je padla 20. septembra 1869. Vlada je njegova pravila odobrila. Trdnjava je imela svoj prvi občni zbor 27. decembra 1869 v neki gostilni. Na njem se je zbralo okrog 70-80 Slovencev. Pred- sednik je postal Albin Poznik.^^ V septembm 1. 1870 je v Šmarju na Štajerskem nastalo še eno po- litično dmštvo, ki je dobilo ime Naprej.^O Prvi občni zbor je dmštvo sklicalo 27. novembra 1870.^1 Proces nastajanja novih političnih dmštev je bil povsem naraven. Vsaka dežela je imela svoj spe- dfični položaj in iz njega je morala izhajati. Poleg tega ni zanemarljivo tudi stalno prisotno nezado- voljstvo nad delom ljubljanske Slovenije. V Slo- venskem narodu je Josip Jurdč že v novembm 1. 1868 v članku "Naša politična dmštva" opozarjal, da za slovenske razmere ni dovolj, da obstaja le eno politično dmštvo, temveč jih je potrebno več, in sicer na različnih krajih Slovenije. Zapisal je, da bi bilo strateško napačno, če bi vojaško poveljstvo hotelo imeti vso vojsko zbrano v središču, zane- marilo pa bi varovanje levega in desnega vojnega krila.52 Odpor do ustanavljanja novih dmštev je bil precejšen. Tisti, ki so najbolj vneto zagovarjali mnenje, da se morajo vsi Slovend zbrati okrog Slovenije, so zagovarjali stališče, da imajo vsi Slo- vend - neglede kje živijo - isti program, t. j. Zedi- njeno Slovenijo. Hkrati pa so se le-ti izgovarjali na postavo o političnih dmštvih, ki posameznim dm- štvom ni dovoljevala ustanavljanja podmžnic.53 V istem času, ko so začela nastajati nova slo- venska politična dmštva so že stekle prve priprave za izvedbo vižmarskega tabora. Ta tabor, izpeljan 17. maja 1869 na binkoštni ponedeljek, je v celoti Čeprav je bil dr. Zamik mladoslovenec, se je zaradi tre- banjskih volitev dobrikal Novicam in Sloveniji. O tej strani njegovega značaja je pisal tudi Jurčič Levstiku oktobra 1868. Zapisal je, da se mu Zarnik kot človek zdi sumljiv, ker je v Novicah za "farje" pisal, zato da bi mu Slovenija pomagala vsaj do poslanstva, drugje pa je o duhovščini govoril drugače (Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, III. zv., Ljubljana 1958, str. 295). 40 Novice, 27. 5. 1869. 41 Novice, 14. in 21. 7. 1869. 42 Novice, 4. 8. 1869. 43 Novice, 11. 8. 1869. 44 Novice, 1. 9. 1869. 45 Slovenski narod, 9. 3. 1869. 4^ Slovenski narod, 17. 6. 1869. ^ Slovenski narod, 13. 11. 1869. ^ Novice, 27. 4. in 25. 5. 1870. 4^ Slovenski narod, 18. 1. 1870. ^ Slovenski narod, 1. 10. 1870. 51 Slovenski narod, 17. 11. 1870. Slovenski narod, 21. 11. 1868; Josip Jurčič, Zbrano delo „ X. zv., Ljubljana 1982, str. 359-361. 53 Ibidem. 54 2-3 KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino pripravila in organizirala Slovenija. V slovenski ta- borski zgodovini je bü to najmogočnejši in po šte- vilu udeležencev najbolj obiskan tabor, na njem se je narm-eč zbralo ok. 30.000 ljudi.54 Kot sem že po- vedala, je Slovenijo na njeno dolžnost za sklic ta- bora v okolici Ljubljane prvič opomnil dr. Karol Bleiweis na januarskem občnem zboru društva. Dr. Costa se je takrat skušal opravičiti in kot razlog za nesklic tabora navedel predolgo zasedanje dežel- nega zbora v prejšnjem letu, ki se je končalo šele pozno jeseni, v času, ki ni bil več primeren za sklicevanje taborov. Kadar je deželni zbor zboro- val, se je namreč ljudstvo lahko zbiralo le na pod- ročjih, ki so bila več kot 5 milj oddaljene od nje- ga.^5 Pri Slovenskem narodu (9. 2. 1869) takega opravičila niso sprejemali, tudi Bleiweisovemu predlogu sprva niso verjeli. Dopisnik Levstik je za- pisal: "Vsaj jaz ne verujem tako dolgo na ta ljub- ljanski od političnega društva predloženi tabor, da ga na lastne oči ne vidim in da na lastna ušesa govornikov ne slišim, kajti dobro in natanko vem, da so skoraj vsi naši poslanci poprek zoper tabo- rovanje." Kljub dvomom so odborniki Slovenije že na seji 17. februarja določili točen datum njegove izvedbe, t. j. 17. maj.^^ Po zapisu z odborove seje dne 24. marca - vsi zapisniki so napisani malo- marno in dokaj nečitljivo - lahko sklepamo, da so odločali o prizorišču dogodka in izbrali Vižmarje. Hkrati so sklenili, da bodo pripravili zares velik tabor, ki se ga bo udeležilo kar največje število do- moljubov.5'' Na seji odbora 9. aprila so velik del časa na- menili razpravi o taboru. Sklepali so o kritju stroš- kov, o sestavi programa in o taborskih govornikih. Sklenili so, da bo glavne stroške plačala sama Slovenija. Za pomoč so - prek tajnika Mumika - prosili tudi Ljubljanskega Sokola. Tega dne so okvirno določUi program. Strnili so ga v dve točki. Prva naj bi (po predlogu dr. Coste) obravnavala sredstva za ohranitev slovenske narodnosti, in sicer so bila le-ta sledeča: A.) - zedinjenje Slovencev; B.) - vpeljava slovenskega jezika v šole; C.) - posebna potreba po vseučilišču; D.) - vpeljava slovenskega jezika v urade. Druga točka naj bi vsebovala zahtevo po uved- bi podpornih bank za kmetijstvo in obrt. Kot mož- ne govornike so določili naslednje: dr. Tomana, dr. Costo, Josipa Nolija, dr. Radoslava Razlaga in Ja- neza Mumika.^^ Tudi na seji 28. aprila so ponovno razpravljali o taboru na Vižmarjih, vendar so za- pustili zelo skromen zapis, tako da o tem dogodku ni mogoče sklepati ničesar konkretnega. Zadnje podrobnosti so določui na razširjeni seji 5. maja. Talcrat je manifest že "šel po svetu". Med drugimi so ga Novice objavile 5. maja. Slovenski narod pa le dan kasneje. Organizirali so sedem odsekov, ki so imeli pomembne naloge pri izvedbi tabora. Vsak odsek je imel svojega predsednika. Prvi odsek je bil denarni in je bil seveda namenjen zbiranju potrebnih gmotnih sredstev. Drugi, se- stavljen iz osmih članov Slovenije, je bil zadolžen za razpošiljanje taborskih povabil, plakatov, po- zivov, listov ter drugega propagandnega materiala v bližnjo in daljno okolico ter slovanskim dru- štvom na Češkem. Tretji odsek, sestavljen iz šestih članov Slovenije, je bil zadolžen za preskrbo z vo- zovi in za krčme. Četrti je bil najštevilčnejši in namenjen sprejemu vseh udeležencev tabora. Kot je mogoče sklepati na podlagi zapisa, je bil njegov predsednik Pavel Drašler, član Ljubljanskega Soko- la in Slovenije. Peti, sestavljen iz šestih članov, je skrbel za "taborišče", oder in umetelni ogenj. Kaj je bilo s šestim odsekom, ni popolnoma jasno. Iz zapisa lahko sklepamo, da so biH njegovi člani na samem taboru dodeljeni drugim odsekom, enako kot tudi člani prvega in drugega, ki so do 17. maja v glavnem že opravili svojo dolžnost. Sedmi je bil centralni odsek, sestavljen iz odbornikov Slovenije in predsednikov posameznih odsekov. Po določitvi glavnih nalog so navzoči dajali še svoje predloge, ki so se nanašali predvsem na tehnično plat izpeljave tabora. Ljudevit Ravnikar se tega ni držal in je zahteval, da se mora na tabor povabiti tudi dr. Zamik, ki je navadno predstavljal resolucijo o vpeljavi slovenskega jezika v šole. Dr. Zamik je Sloveniji prav takrat že povzročal pre- glavice zaradi volitev deželnega poslanca v Treb- njem. Dr. Costa je zavmil Ravnikarjev predlog z neprepričljivo obrazložitvijo, da pogovor o tem ne sodi na ta sestanek. Ljudstvo iz vseh slovenskih dežel se je tabora veselilo. Povsod je bilo mogoče zaznati veliko vznemirjenost in pričakovanje ob tako po- membnem dogodku. O tem priča tudi zelo dolgo pismo dr. Vošnjaka, ki je bilo verjetno namenjeno dr. J. Bleiweisu. V njem le-ta piše o tem, "da se na Štajerskem že vse veseli tabora na Vižmarji", ter hkrati dodaja, da se bo dogodka udeležilo "gotovo več sto štajerskih taboritov z zastavami". Vošnjak je pismo napisal tudi z namenom, da odbom Slo- venije, ki je bü hkrati tudi odbor za pripravo ta- bora, pove nekaj svojih dragocenih izkušenj, saj je bil znan kot vnet zagovornik taborske ideje. Med dmgim je tudi on predlagal, da se povabi dr. Zamika, da bi govoril o vpeljavi slovenskega jezika Josip Vošnjak, Slovenski tabori za prosto slovensko ljud- stvo, izdalo slovensko politično društvo v Mariboru 1. 1869, str. 12. II Novice, 3. 2. 1869. 1° T. O. L, (F 213), zapisnik seje 17. 2. 1869. Ibidem, zapisnik seje 24. 3. 1869. ^ Ibidem, zapisni seje 9. 4. 1869 5^ Ibidem, zapisnik sestanka 5. 5. 1869. 55 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 v šole, saj - kot je zapisal - 'bo gotovo ta važni predmet tako popularno razlagal, da bo ljudstvo popolnoma prepričal". Za govornika o Zedinjeni Sloveniji je predlagal dr. J. Bleiweisa, poleg njega pa za isto točko po enega predstavnika iz Goriške, Štajerske in Koroške. V imenu štajerskih Slovencev je bil pripravljen nastopiti tudi sam. Naslednji nje- gov predlog je bil ta, da bi v Vižmarje povabili od- bore vseh slovenskih čitalnic, z njihovimi zasta- vami, ker bi to - kot je zapisal - "jako okinčalo ta- bor".^*^ Kot kaže so se pri Sloveniji pod težo takih prepričevanj nazadnje le odločili med govornike uvrstiti tudi dr. Zamika in tudi dr. Vošnjaka. Ljudje, zlasti predstavniki čitalnic iz vseh slo- venskih dežel, so v času pred taborom množično pisali Sloveniji. Predvsem so ji sporočali, koliko jih bo prišlo na Vižmarje, hkrati pa so prosili za ce- nejše vozovnice za železnico, ki jih je očitno naj- bolj primanjkovalo. Tako je npr. tržaška čitalnica prosila za sto takih "izkaznih listov".^! Anton Kumšič (?) iz Cerknice je prosil za nove izkaznice - pred tem jih je prejel že 24 - ker se je iz cerkniške okolice tabora nameravalo udeležiti najmanj 100 ljudi.^2 Pisem s podobno vsebino je bilo še veliko. Med dmgimi se je oglasil tudi celjski trgovec, kul- turni delavec in aktivni član celjske čitalnice Franjo Kapus, ki je enemu odborniku sporočil, da se bo iz Savinjske doline tabora udeležilo okrog 60 ljudi, ki bodo s seboj prinesli 8-10 zastav. Prosil je tudi za dodatne vozove, ki naj bi Savinjčane prepeljali s kolodvora v Vižmarje. Hkrati je pohvalil odločitev Slovenije ob izbiri dr. Zamika za kandidata.^3 Kapus se ni zmotil ko je zapisal, da bo ta tabor "po pravici tabor vsih slovenskih taborov", čeprav je bilo popoldne 17. maja zelo slabo vreme. Novice so že dva dni po dogodku zapisale, da "dokler Ljubljana stoji, še ni doživela še tolko živahnega gibanja, ko je iz vseh cest, ki peljejo iz dežele v Ljubljano, in iz Ljubljane same, vrelo ljudstvo na Vižmarje". Na tabor je prišlo 9 dopisov in 16 tele- gramov, daleč najpomembnejša sta bila pozdrava dveh čeških narodnih voditeljev Palackega in Rie- gerja. Tudi pri Slovenskem narodu (20. 5. 1869) ni- so skoparili s hvalo velikega dogodka. Zapisali so, da so že v nedeljo 16. maja v Ljubljano prihajali udeleženci iz vseh krajev razcepljene domovine. Ljubljana je bila na predvečer prireditve tako na- polnjena z gosti, da je moral marsikdo prenočiti kar na "taborišču", pod milim nebom. V pone- deljek je bila - kot poročata Slovenski narod in dr. Vošnjak v svoji knjižici - Ljubljana prava podoba ljudskega preseljevanja. Prišlo je nekaj sto primor- skih Slovencev, ki so bili deloma v narodni obleki, vsi pa so imeli na klobukih napis "Tržaški Slo- vend". Prišlo je veliko Dolenjcev, Notranjcev ter Gorenjcev, kar ni bilo ravno v veselje ljubljanskim nemškutarjem. Veliko ljudstva se je pripeljalo z vlaki, ki so zaradi velike zasedenosti zamujali tudi po eno uro ali celo več. Ob dveh popoldne so prišli štajerski gostje. Iz Koroške sta prišla dva zastopnika. Kmečke občine so poslale svoje pred- stavnike, ki so prišli ozaljšani z vend, zastavami, lastno godbo, itd..^^ Posebno vlogo na tabom je imelo tudi dmštvo Ljubljanskega Sokola. Večina ljubljanskih udeležencev tabora je čakala prav na njihov odhod iz Ljubljane, zato jih je povsod spremljala velika množica. Ob treh popoldan se je začel tabor. Prvi je vse navzoče nagovoril dr. Costa. Pozdravil jih je ter za predsednika tabora predlagal dr. Janeza Bleiweisa, kar je ljudstvo enoglasno in navdušeno potrdilo. Dr. J. Bleiweis je začel uradni del tabora in za- govarjal prvo resoludjo - t. j. Zedinjeno Slovenijo. Med večkrat ponovljeno zahtevo "dajte nam Slo- venijo", je povedal tudi to, da se je o tej ideji po- govarjal že 1. 1848 z nadvojvodo Janezom. Nad- vojvoda takrat načelno ni nasprotoval ideji Zedi- njene Slovenije, postavil mu je le vprašanje, kaj bodo k temu rekli Štajerd in Korošd.°5 Dr. J. Blei- weis je dvome nadvojvode Janeza tudi sam pre- vzemal in poudarjal, kar je "revoludonamo" idejo nekoliko otopilo. To dejstvo pa na tabom ni bilo pomembno. Med njegovim govorom so se namreč razlegali kHd "Živila Slovenija!" ter "Živijo dr. Bleiweis!". Nato sta o isti temi spregovorila še dr. Vošnjak in dr. Tonkli. Prvi je navzoče pozdravil v imenu štajerskih Slovencev in iz štajerskega zor- nega kota zagovarjal zedinjenje. Dr. Tonkli pa je spregovoril v imenu goriških Slovencev. Oba go- vornika so spremljali navdušeni vzkliki.^^ O vpeljavi slovenskega jezika v šole je govoril dr. Zamik. Med dmgim je star pregovor "kolikor jezikov znaš, toliko veljaš", na katerega so se več- krat sklicevali tudi Nemd, označil za "stare babje kvante", saj se - kot je rekel - Francozi in Angleži uče le svojega jezika in vendar pri njih napreduje vednost, umetnost in omika. Torej je zavrnil mne- nje mnogih, da z znanjem zgolj enega jezika ni mogoče daleč priti. Dr. Radoslav Razlag je zagovarjal tretjo reso- ludjo - ustanovitev vseučilišča v Ljubljani. Poudaril je, da si Slovend morajo doma pridobiti znanje, sicer bodo mlajši rodovi reveži, enako kot so bili njihovi predniki. Za njim je spregovoril Josip Noli, Ibidem, pismo dr. Vošnjaka, v Slovenski Bistrici 5. 5. 1869. Ibidem, telegram iz Trsta, 14. 5. 1869. °2 Ibidem, pismo iz Cerknice, 14. 5. 1869. °3 Ibidem, pismo iz Celja, 11. 5. 1869. ^ Slovenski narod, 20. 5. 1869; Josip Vošnjak, Slovenski tabori za prosto slovensko ljudstvo, izdalo slovensko politično društvo v Mariboru 1. 1869, str. 12. 65 Slovenski narod, 22. 5. 1869. 66 Ibidem. 56 44 2-3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino ki je govoril o vpeljavi slovenskega jezika v urade. Pozival je vse slovenske župane, naj zahtevajo pisanje dopisov le v slovenskem jeziku, v nas- protnem primeru naj jih vračajo.^'' V uradnem delu sporeda je kot zadnji govornik nastopil še dr. Costa, ki je govoril o drugi točki programa - o osnovanju pomožnih družb v pod- poro kmetijstvu in obrti ter deželne zavarovalnice. Poudaril je potrebo, da bi Slovenci v tem pogledu posnemali Cehe. Poln idealizma je tudi zagotavljal, da domače zavarovalnica, v nasprotju s tujimi, ne bi iskala dobička, ampak bi bil njen namen le nudenje pomoči domačim gospodarjem.^^ Seveda so bile vse resolucije enoglasno sprejete. Prav na koncu je vse navzoče pozdravil še g. Pre- merstein, predsednik tolminske čitalnice. Za njim je v imenu odbora ljubljanskih Slovenk sprego- vorila še gospodična Tomanova. Po njenem govo- ru je odbor ovenčal zastave vseh zbranih sloven- skih čitalnic - zastopanih jih je bilo več kot 30 - z lipovimi venci in trakovi. Program tabora se od njegovega sprejema ni spremenil, drugače pa je bilo z govorniki. Dr. Toman se je moral nastopu zaradi bolehnosti odpovedati. Mumika pa je očitno zamenjal dr. Zamik. Po končanem tabom so ljudje še dolgo postajali na prizorišču in se pogovarjali. Zvečer so se v glavnem zbirali po Ljubljani, v največjem številu prav v čitalnici. Ljubljanslci Tag- blatt je uspeh tabora skušal kar najbolj zmanjšati. Zapisal je, da se je na njem zbralo le ok. 8000 ljudi, povečini žensk in otrok, ki so le mlačno sprejemali govore.^^ Uspeh vižmarskega tabora je še dolgo odmeval med ljudstvom. Znani ljubljanski fotograf Ernest Pogorelec je za prodajo izdelal fotografijo tabora. Na sredini je bila fotografija tabora, ki so jo ob strani krasile še podobe vseh govornikov. Na njej so bili napisi: "Ne udajmo se!", "Zedinimo se!" ter "Živila Sloveraja!"70 Vižmarski tabor je bil edini, ki ga je orga- nizirala Slovenija. Slovenski narod oz. Levstik ga je še pred njegovo izvedbo označil kot prisiljenega, ker se Slovenija dolgo ni mogla odločiti zanj. Za- pisal je, da jo je v njegovo izvedbo prisililo le javno mnenje, ki je tabor podpiralo. Trdil je, da bi bil tabor v Vižmarjih izveden tudi v primem, če se Slovenija zanj ne bi odločila, kajti iniciativa zanj je prišla "od spodaj". Takole je napisal: "To se ve, da je prva in prava iniciativa prišla od vas, štajerski bratje, ki ste na mnogo neugodnejših tleh našim boječim in trepetlikavim 'praktičnim možem', z dejanjem pokazali, da vse gre ako se le hoče."''! Ne glede na to, ali so bile obtožbe upravičene ali ne, je tabor v celoti uspel. Slovenija je, kot poroča Slovenski narod (3. 2. 1870), spomladi 1. 1871 - spet na predlog dr. K Bleiweisa - hotela prirediti tabor na Dolenjskem, vendar do njegove izvedbe ni prišlo oz. o njem niso več govorili. Na občnem zbom Slovenije 6. januarja 1871 je neki g. Miholač iz Radovljice predlagal tudi sklic tabora v Lescah pomladi tega leta. Tudi do tega ni prišlo, ker ga je vlada pre- povedala z obrazložitvijo, da bi program preveč zbegal ljudstvo in vzbudil nezaupanje v vlado in njene organe.''^ Komaj nekaj dni po uspelem tabom v Viž- marjih je prišlo do obžalovanja vrednega dogodka. 23. maja zjutraj se je preko trideset tumarjev, ki so bili menda dobro oboroženi, odpravilo na spo- mladanski izlet čez Janče v Vevče. Že med potjo je med njimi in slovenskimi kmeti prišlo do pretepa, menda so tumerji tudi streljali. Kmečke ženske so jim pri tem vzele njihovo zastavo, vendar ranjenih ni bilo. V Vevčah je bil položaj še slabši, med tumarji, vojaki, žandarji na eni, ter množico kme- tov na dmgi strani, se je vnel hud boj. Žandarji so pri tem ustrelili in prehodil mladega kmeta Ro- deta, ki je bil takoj mrtev. Tudi med tumarji je bi- lo veliko ranjenih.''^ Ta dogodek je med sloven- skim ljudstvom vzdignil veliko prahu. Javno mne- nje je büo tudi v Ljubljani ostro naperjeno proti tumarjem, sploh je bila razdraženost ljudi velika in kri temu primemo vroča, zlasti zato, ker se je širil glas, da je bil umorjeni kmet povsem nedolžen. Slovensko časopisje je dogodek obžalovalo, vendar je krivilo predvsem tumarje, ker jih podobne iz- kušnje z Jezice in dmgih krajev niso izučile. No- vice so 26. 5. 1869 objavile vest, da so iz Vevč že teden dni pred tumarskim izletom prihajala v Ljubljano svarila, naj tumarji ne hodijo tja. Mestna gosposka je hitro ukrepala in na dan dogodka celo zavarovala mestne vhode, da bi kmetje ne prišli v mesto. Tudi Slovenija je v ta namen hitro sklicala sejo in poslala telegram ministrstvu z zahtevo, naj se Tumverein razpusti, kar pa se seveda ni zgo- dilo.7* Ljubljanski Tagblatt je za nesrečni dogodek krivil vižmarski tabor, ob tem pa pozabljal, da je prav on pred tem o njem pisal kot o majhnem, nepomembnem dogodku.''^ Nesrečnega Rodeta so morali pokopati naskrivaj, vendar ne v domaa fari, ampak na ljubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu. V očeh narodnjakov je ubiti kmet postal mučenec. ^7 Slovenski narod, 25. 5. 1869. ^ Slovenski narod, 27. 5. 1869. i ^9 Novice, 2. 6. 1869. Slovenski narod, 27. 7. 1869. \ 7! Slovenski narod, 13. 5. 1869; Fran Levstik, Zbrano delo, I LX. zv., Ljubljana 1961, str. 340. 72 Taborsko gibanje na Slovenskem, Narodni muzej Ljub- ljana, Ljubljana - Ljutomer 1981, str. 14. 73 Slovenski narod, 25. 5. 1868. 74 Ibidem. 75 Novice, 2. 6. 1869. 57 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Dogodek je pri ljubljanski mestni oblasti vzbu- i dil veliko strahu. Dr. Suppan, ljubljanski župan, je celo izdal ukaz, da je po mestu prepovedano nositi taborske svetinje (npr. taborske značke, napise...), posebno pa svetinje vižmarskega tabora.^^ Sloven- ski narod (1. 6. 1869) je sporočil novico, da je ljubljanski nemški mestni zbor na tajni seji baje ' sklepal o tem, da bi zaprosil vlado za razpust vseh narodnih društev. Ljubljanski mestni odbor je res izdal neko spomenico, o kateri so Novice (9. 6. ; 1869) zapisale, "da mestni očetje ne zahtevajo nič manj kakor to, da bi se dale vse prižnice, šole, slovenski časniki, vsa narodna društva in cela kranjska dežela pod stražo". Pri policijskem od- delku mestnega magistrata so tudi dali predlog, da bi v Ljubljani uvedli izredno stanje, kar pa na ; srečo ni obveljalo.'''^ Posledice dogodka v Vevčah ■ so čutili posebej pri Ljubljanskem Sokolu, saj jim je ■ mestna oblast prepovedala vse nadaljne izlete v tem letu. Kako so posledice tega dogodka čutili pri Sloveniji, ni znano. Leta 1870 so se pokazala večja nasprotja v sa- i mem narodnem taboru. Tudi v tem letu Slovenija ni ravno pogosto sklicevala občnih zborov. Pri- pravila je le dva, in sicer 27. januarja in 18. marca. Do 27. januarja se je v njenih vrstah zbralo že 700 članov, vendar to vodstvo društva ni napeljalo na misel, da bi se njegovi člani večkrat sešli na občnih zborih. Na zboru 27. januarja je član društva Kreč \ predlagal, da bi le-te večkrat sklicevali - npr. enkrat mesečno. Niti dr. J. Bleiweis niti dr. Costa za ta predlog nista pokazala velikega navdušenja. Predsednik društva je celo rekel, "da društvo naše ni potrebno zato, da bi se šopirilo z velikim be- sedovanjem, ampak da dela na korist domovine".'^^ Odbor ni sklical zbora celo v primeru poletnih volitev v deželni zbor, ko bi bilo treba za volilne potrebe izbrati še nekaj dodatnih odbornikov. Svoj odbor so sicer ponmožili, vendar brez vedenja in , odločanja svojih članov. Tudi ob odločanju o vo- i lilnih kandidatih se je odbor zaprl vase in ostalim članom Slovenije ni dopustil večje možnosti ugo- vora. V društvu je imela vse večjo vlogo duhovščina. Njen vpliv se je pokazal pri obravnavi nekaterih ; vprašanj, ki so na različne načine ogrožale njen vpliv v družbi. Tako je odbor na dnevni red obč- nega zbora 18. marca postavil tudi protest zoper "posUno-civilni zakon". O njem nazadnje, zaradi pomanjkanja časa, niso razpravljali, pokazalo pa se je, kdo ima v društvu velik vpliv. O tej točki so v Slovenskem narodu (22. 3. 1870) zapisali, da sicer riimajo nič proti temu, da bi Slovenija protestirala ; proti tej postavi, vendar so društvo opomnili, da je ; Slovenski narod, 1. 6. 1869; Novice, 2. 6. 1869. ^ Slovenski narod, 12. 6. 1869. "8 Novice, 9. 2. 1870. njegova prva naloga obramba slovenskih narodnih pravic, ne pa skrb za zakone, ki z društveno glav- no nalogo nimajo nobene neposredne povezave. Podobno stališče v prid duhovščini je društvo iz- kazalo že 1. 1869 ob razpravi o šolskem nadzoru. Pomembno vlogo je duhovščina v 1. 1870 igrala tudi na deželnozborskih volitvah, vendar o tem več kasneje. Društvo v 1. 1870 ni pokazalo nobenega vid- nejšega napredka, zdi se, da je, glede na prejšnje leto, celo nazadovalo. V tem letu ni bilo nobenega novega "vižmarskega tabora", ki bi ljudstvo spravil na noge. Nazadovanje potrjuje ne le majhno šte- vilo sklicanih občnih zborov (samo dva), pač pa tudi njuna vsebina. Tako odbor za občni zbor 27. januarja ni ponudil ničesar novega. Njegov pro- gram je temeljil v glavnem na poročilih o dogod- kih preteklega leta. IzvoUli so tudi nov odbor, vendar večjih spre- memb in presenečenj ni bilo. Izvoljeni so bili: dr. J. Bleiweis, dr. Costa, dr. J. Ahačič, Peter Kozler, Ja- nez Mumik, Mihael Pakič, dr. Poklukar, Anton Perme, dr. Radoslav Razlag in Franc Ks. Sovan.^^ Namesto dr. Papeža in Janeza Horaka sta odbor- nika postala A. Perme in dr. Razlag. Slednji se je v začetku tega leta tudi za stalno preselil iz Brežic v Ljubljano. Zadnja točka, predlogi posameznih članov, je bua najzanimivejša. Najprej so sprejeli predlog dr. Coste, da se dmštvo zahvali slovenskim državnim poslancem za njihovo delo. Nihče - vsaj Novice te- ga ne omenjajo - mu ni nasprotoval, čeprav se je v Ljubljani in v vsem slovenskem prostom vedno bolj kazalo nezadovoljstvo z njihovim delom. Na predlog Kreča so se odločili, da bo dmštvo v vsakem večjem kraju našlo sposobnega člana, ki bo dmštvu poročal o vseh važnejših dogodkih javnega in narodno-političnega življenja. Ta pred- log je bil vsekakor zelo konstruktiven, njegovo uresničevanje bi dmštvu zagotavljalo uspešnejše delovanje. Po dmgi strani pa predlog ni bü po- vsem nov, saj je to obliko dela dmštvo poznalo že prej in se ga je posluževalo predvsem pri ugo- tavljanju želja volilcev, vendar ta metoda prej ni bila dovolj sistematična. Ni jasno ali je ta predlog dmštvo uresničilo tudi v praksi, ker na naslednjem zbom o njem niso več govorili, čeprav so to obljubili. Sprejeli so tudi predlog istega predla- gatelja (Kreča), da naj Slovenija pošlje slovenskim državnim poslancem spomenico za Zedinjeno Slo- venijo s prošnjo, da jo le-ti zago-varjajo ali v po- slanski zbornici ali celo v državnem ministrstvu.^'' Odbor sam tega predloga vse od prvega občnega zbora ni več uvrščal v programe zborov, kar priča o tem, da se je problemu skušal izogniti. Krečeva ''^ Ibidem. 80 Ibidem. 58 4., 2-3 KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino ideja je bila pogumna, vendar je bil rezultat že vnaprej znan - upanja v njeno uresniatev ni bUo. Pri društvu niso bili prvi, ki so upali na prodor ideje Zedinjene Slovenije. Oktobra 1. 1869 so slo- venski predstavniki v štajerskem deželnem zboru predstavili interpelacijo o Zedinjeni Sloveniji. Pisec interpelacije je bil poslanec Mihael Herman, v graškem zboru pa jo je 11. oktobra prvič prebral Ivan Zuzaß^ Isto so kmalu za njimi storili v go- riškem deželnem zboru.^^ Veliko Slovencev je ob tem dogodku čestitalo štajerskim in goriškim po- slancem za njihovo pogumno delovanje. Drugače je bilo v kranjskem deželnem zboru, ki je sicer imel slovensko večino. V oktobru 1869 so hoteli sprejeti resolucijo o Zedinjeni Sloveniji, ki pa jo je v zelo zmerni obliki sestavil deželni odbor. Zahte- vala je le povečano avtonomijo vseh dežel, posa- meznim deželnim zborom pa naj bi se prepustila odločitev o združitvi v državno-pravno skupino. Resolucija, čeprav v zmerni obliki, ni prišla na dnevni red, ker je vlada zasedanje deželnega zbo- ra predčasno zaključila. Šele 1. 1870 so s spome- nico, sprejeto 30. avgusta, v kranjskem deželnem zboru odkrito zahtevali Zedinjeno Slovenijo.^3 O Zedinjeni Sloveniji v državnem zboru ni spregovoril ruhče,^4 ]^ jg bilo pravzaprav razum- ljivo. Jasno je bilo, da nobeden avstrijski parlament ne bi sprejel odločitve, ki bi Slovence iz Kranjske, Štajerske, Koroške, in Primorske povezala v eno državno-pravno enoto. Toda to ni pomenilo, da bi ideja ne smela živeti med ljudmi. Na naslednjem občnem zboru 18. marca 1870 se je zbralo le okoli petdeset članov, kar za tako številčno društvo ni bilo ravno spodbudno. Težko bi ocenili prave vzroke neudeležbe na zborih. Morda je treba slednje iskati v tem, da Slovenija ni delovala v skladu s pričakovanji večine svojega članstva in - kot so vedno trdili pri Slovenskemu narodu - ni delovala dovolj energično. Na tem zboru so odločali o volitvah v mestni odbor ter o novem pridobitnem davku, ki ga je odobrila poslanska zbornica na Dunaju. Vsi na- vzoči na zboru so bili odločno prori uvedbi tega davčnega zakona, ker je bil "poln sitnosti" za rev- nejši sloj. Proti temu zakonu je društvo po svoji že ustaljeni navadi na gosposko zbornico dunajskega parlamenta naslovilo posebno peticijo.^5 Ob tej točki programa pa se je razvila tudi bolj žgoča razprava, ki so jo Novice zamolčale, objavil pa jo je Slovenski narod (22. 3. 1870). Josip Noli, operni pevec in tudi aktivni član Ljubljanskega Sokola in Dramatičnega društva, je zahteval, naj društvo hkrati s protestom izrazi tudi nezaupnico slovenskim poslancem na Dunaju, ker so tudi oni glasovali za ta zakon. Še več, predlagal je, da se nezaupnico razširi nad celotno njihovo dotedanje delovanje in naj poslanci celo zapustijo državni zbor. Dr. Costa je bil proti njegovemu predlogu z obrazložitvijo, da imajo poslanci nezaupnico izra- ženo že v sami peticiji. Drugega mu tudi ni pre- ostalo, saj je bil pred dvema mesecema prav on glavni pobudnik zaupnice slovenskim državnim poslancem. Dr. J. Bleiweis je željo po nezaupnici odpravil še hitreje z obrazložitvijo, da njena obrav- nava ni na dnevnem redu in je ni hotel dati na glasovanje. S tem je vodstvo društva pokazalo kako malo mu je do slovenskega javnega mnenja, ki je bilo naklonjeno temu, da se slovenski državni poslanci vrnejo domov. V Ljubljani v narodnem življenju tudi zaradi tega ni bilo opaziti prave zagnanosti. Slovenski narod (29. 3. 1870), takrat že brez Frana Levstika, je glavno mesto Kranjske opisal kot "če- dalje bolj trohnelo srce zdravega slovenskega te- lesa", čeprav je prav Ljubljana "nekdaj prva povz- dignila narodno zastavo, pod ktero so jele poga- njati krepke rasti domačega napredka". Neid ljub- ljanski narodnjak, izobraženec, je - kot piše Slo- venski narod (29. 3. 1870) - v neki druščini opisal stanje v mestu kot "lužo, v kteri nemarne živali iz nevoščljivosti in dobičkoželjnosti hočejo druga drugi glavo zatreti". Nekaj dobre volje se je v ljub- ljansko narodno življenje vrnilo ob izstopu slo- venskih (kranjskih) državnih poslancev - Tomana, Svetca, Barba in Pintarja - konec marca iz držav- nega zbora. Poleg njih so izstopili tudi goriški, štajerski in istrski slovenski poslanci.^^ V istem času, konec marca 1. 1870 so bile v Ljubljani tudi volitve mestnega odbora. Člani Slo- venije so na svojem občnem zboru razpravljali tu- di o tej temi. Odbor društva tokrat - za razliko od 1. 1869 - ni sprejel nobenega vnaprejšnjega pred- loga, ker je odločitev prepustil občnemu zboru. Večina udeležencev zbora očitno o volitvah ni imela posebej izoblikovanega mnenja, saj se na po- ziv predsednika dr. J. Bleiweisa ni nihče oglasil s svojim predlogom. Zato je prvi o tem - v lastnem imenu - spregovoril dr. Costa. Tudi za to leto je - kakor v 1. 1869 - predlagal, da se društvo s svojimi kandidati ne bi udeležilo volitev. Po njegovem mnenju je bilo delovanje nemškega mestnega zbo- ra jalovo in polno "le besed in namenov". Mesbio zastopstvo je kritiziral tudi pri pisanju spomenic, ki so jih njegovi odborniki pisali, med drugim tudi deželnemu zboru, ko je le-ta zahteval uvedbo slovenskega jezika v šole. Zaradi teh spomenic so ^ Slovenski narod, 12. 10. 1869. Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 495. 83 Ibidem. 84 Ibidem. 85 Novice, 23. 3. 1870. 86 Novice, 6. 4. 1870. 59 23 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 morali - kakor se je sam izrazil - deželni odbor, duhovščina in Slovenija protestirati "zoper omade- ževanje cele dežele". Skratka, dr. Costa je bil mne- nja, da se društvo ne udeleži volitev zato, ker ne more sprejeti "take zapuščine prvega leta liberalnih mestnih očetov". Njegov predlog so enoglasno sprejeli.8^ Razglas o neudeležbi Slovenije na mestnih vo- litvah so Novice objavile 23. marca 1870. V Slo- venskem narodu (22. 3. 1870) so spet odkrito po- kazali svoje nezadovoljstvo in zapisali: "V Ljubljani je res sitna stvar, postavljati se v boj nasprotniku, nad kojim čuje s protekticijskim očesom vsemo- gočna dunajska vlada, in to tolikanj več, ker ima mršava naša politika cel Babilon v domačem tabo- ru." Narodnjaki se volitev v mestni zbor resda niso udeležili, volilni rezultati pa so jih vseeno zani- mali. Novice (30. 3. 1870) so z velikim užitkom za- pisale, da so bile volitve po udeležbi "grozno rev- ne". Narodna Ljubljana je torej tudi tokrat pri vo- lilni abstinenci upoštevala nasvet Slovenije. Poleti istega leta so nepričakovano sledile vo- litve v deželni zbor. 22. maja je cesar Franc Jožef s patentom razpustil državni zbor in vse deželne zbore, z izjemo češkega, ter ukazal nove volitve.^^ Za kranjski deželni zbor so bile razpisane: za kmečke občine 27. junija, za mesta, trge ter Trgovsko in obrtno zbornico v Ljubljani 28. junija, za veleposest pa 1. julija. Pri Sloveniji so se tokrat hitro in zelo zavzeto lotili priprav. V boj proti nemški stranki so stopili s svojim geslom, s kate- rim so nastopali že od vsega začetka: "Za vero, dom, cesarja". Številčno so povečali odbor in ob- ljubili, da bodo takoj, ko bodo izvedeli mnenja posameznih volilnih okrajev, objavili seznam kan- didatov.89 Slovenija se je zelo potrudila in že 8. junija so Novice objavile razglas oz. seznam kandidatov za kmečke občine. V razglasu je dr. J. Bleiweis v imenu Slovenije volilcem zagotavljal, da bodo kan- didati trdno branili deželne pravice in potrebe po narodni enakopravnosti - kar naj bi pomenilo pot k Zedinjeni Sloveniji - ter se bodo vedno zavedali, "da so matere katoliške cerkve verni sinovi". Za volitve kmečkih občin je društvo kandidiralo 16 svojih predstavriikov, in sicer: 1.) - za ljubljansko-vrhniško okolico: dr. Janeza Bleiweisa in dr. Jožefa Poklukarja; 2.) - za Kamnik in Brdo: Janeza Tomana, de]