Hačrtzaizplačijaavstrijskihvojnihdolgov. (Načrt za izplačilo avstrijskih vojnih posojil je podai v narodni skupščini poslanec Jugoslovanskega klabs Karl Škulj). O vojnih posojilih pravi Saint-Germainska mirovna pogodba, da se prepusli posameznim nasledstvenim državam, da ukrenejo po svoje, kar hočejo: ali sploh izplačajo obveznice avstrijskih vojnih posojil in na kak način, ali ne. Mi moramo danes priznati, da je na&a država v tem oziru med nasledstvenimi državami, ki edina tozadevuo ni še ničesar ukrenila. Češka država je avstrijska vojna posojila že davno spravila v red, tudi avstrijska republika in deloma tudi Madžarska. Pri nas pa ta stvar počiva dalje in kakor je čutiti, sedaj, ko prehajamo v redno finančno stanje, se bo rešitev tega vprašanja opustila tudi sedaj, dasi bi bilo že a ozirom na revščino in pomanjkanje mnogih malih podpisovalcev vojnega posojila nujno potrebno, da bi se to vprašanje že enkrat rešilo. Kar se tiče vojnih posojil, moramo pribiti tudi to, da je avstrijska vlast dostikrat ljudi silila, da so podpisovali vojna posojila. Pri tem niso udeleženi samo razni veliki zavodi, kapitalistična podjetja itd., ampak v veliki meri tudi mali ljudje. V dokaz, kako so avstrijska vojna posojila podpisovali ravno revnejši sloji, nam bodi podpisovanje VIII. avstrijskega vojnega posojila. Iz slike tega posojila lahko vidimo, kako so * velikem številu baš mali ljudje podpisovali majhne zneske. In baš zaradi teh malih varčevalcev moramo gledati na to, da se tudi avstrijska vpjna posojila spravijo na kak način v red, da bodo te vrednostne listine, donašale vsaj nekaj malega obresli. Poročilo o VIII. vojnem posojilu izkazuje te-le podatke: potom rentne hranilnice je podpisalo 99.695 oseb znesek 11,898.500 K; zasebni podpisi pa znašajo: do 100 K je podpisalo 802.931 oseb — 75,413.600 K « 200 « « « 363.455 « — 72,176.250« 300—500 « « « 378.657 « —147,639.050« 600—900 « « « 181.254 « —133,028.250« 1000—1900 « « « 618.806 « —705,745.300« Več nego pol milijona je podpisalo samo 3.18* oseb. Iz tega je razvidno, da je pri vojnem posojilu pri- zadet najbolj mali človek. človeku jc danes težko pri srcu, ko vidi ubogega posla ali delavca, ki je bil zapeljan od visokih obresti, da je podpisal vojno posojilo, id pa danes ne donaša nikakih obresti. Zato ga tudi lastnik ne more prodati. Poleg raznih ustanov: hranilnic, občin in drugih ustanov so zašli tudi posamezniki, zlasti iz nižjih in revnejših slojev v veliko revščino in pomanjkanje, ker so vtaknili ves svoj prisluženi denar v vojna posojila. Tokrat hočemo glede vojnih posojil predložiti nekak načrt, kako bi se dala la stvar deloma ozdraviti. Gotovoje, da se mora v prvi vrsti giedati na 10, aa se odpomore pred vsem revnejšim slojem. Če vzamemo, da je v vseh bivših pokrajinah Avstro-Ogrske, ki spada dajo danes v našo državo, predpisanih okoli 800 milijonov vojnega posojila, lahko sinatramo, da odpade od teh 800 milijonov kron polovica na razne bogataše, na bogata podjetja, na banke, menjalnice, zayarovalnice itd. če bi mi torej hoteli vojna posojila obrestovati samo v toliko, v kolikor so jih podpisali ubožni sloji, potem pride v poštev k večjemu 400 milijonov kron. En način, kako bi se to dalo izvesti brez velike škode za državo, a v veliko pomoč revnejšim slojem, bi bil ta, da se stara vojna posojila spremenijo v nove državne zadolžnice, od katerih bi se jih vsako leto nekaj izžrebalo. V to svrho bi se napravil fond, v katerega naj bi lastniki novih zadolžnic plačevali pol procenta. Tega pol procenta bi se odtegovalo pri izplačevanju obresti; morebiti bi se te nove zadolžnice obrestovale po najnižji obrestni meri, po kaka 2 in pol procenta. Na ta način bi se gotovo ta dolg odplačal v 60 letih. Ker bi posamezni lastniki vojnih posojil plačevali po pol procenta v amortizacijske svrhe, bi se na ta način posojilo amortiziralo po večini iz teh plačanih obresti, dočim bi prevzela država nase obveznost, da izplača 2 procenta obresti, kar bi znašalo morebiti v prvem letu kakih 15 milijonov kron. Ta znesek naj bi torej prevzela država. Svota 15 milijonov krbn bi se vsako leto znižala zaradi tega, ker bi se vsako leto nekaj zadolžnic izžrebalo. Drago vprašanje pa je, kaj je storiti glede vojnih po sojil, ki so se najela z zastavo drugih vrednosti. To vprašanje bi se morebiti rešilo obenem z že omenjenim ivprašanjem. Predvsem nam mora biti na tem, da se na ysak način omogoči obveznicam zopet novo življenje; yojna posojila bi zopet dobila nekaj vrednosti in človek bi jih lahko prodal ter si tako rešil vsaj del svojega kapitala. Malenkosten je znesek, ki bi bil v ta namen potreben; saj ne znaša niti 4 milijone dinarjev. Vendar bi pa država s tem storila svojo dolžnost, kot so jo druge države že davno izpolnile v tej ali oni obliki. Ne trdim, da je baš ta oblika najboljša. To bi bil vsaj en način, ki bi sc mogel sprejeti. Ce tudi vzamemo, da se dopusti to, da se boljše stoječim podjetjem, kapitalistom itd. prav nič ne plača in da se upoštevajo samo zadolžnice malega človeka, vendar mislimo, da bi država s tem činom mnogo pridobila na svojem ugledu. Baš radi tega je zadnje državno posojilo tako slabo izpadlo, ker ljudje nimajo zaupan|a v državna posojila po tacih doživljajih.