172
Ozir po svetu.
Certica iz življenja sedanjega papeža Pija IX.
Leta 1824 je v Rima neki 17 let star mladeneč storil veliko hudobijo, zavoljo ktere ga je bita visoka sodnija obsodila v smert. Precej ko je sodba stekla čez hudodelnika, ime mu je bilo Ga e ta no, pridejo k njemu v ječo trije gospodje, in mu oznanijo žalostno sodbo, da bo čez tri dni ob glavo djan; v teh 3 dneh naj se pripravlja kakor ve in zna, da pri Bogu milost doseže. Hitro so pretekli trije dnevi, kmalo je prišla za Gaetana tista strašna ura, da pridejo stražniki po-nj in ga na morišče vlečejo. Grozno žalosten, ves skesan čez svojo hudobijo, udan v svojo osodo gre počasi bolj mertvemu ko živemu človeku podoben proti mo-rišču, kjer mu bo glava odsekana na mašini, ki se imenuje guilotina, kar je še zdaj navadno na Francozkem.
Ko hudodelnika Gaetana na morišče peljejo, ga sreča neki duhoven, ki se ustavi in usmiljeno ogleduje hudodelnika, kteri se mu je zdel ves Bogu udan in je šel pohlevno po plačilo svoje pregrehe;- bil je tudi prav priljudnega obraza. Duhovnu se je revež tako smilil, da teče uaravnost v papeževo poslopje in prosi hitro s sv. očetom govoriti. Ko pride duhoven pred papeža, poklekne pred njega in lepo lepo prosi, naj bi pomilostil reveža, ki ga ravno zdaj v smert peljejo, in mu prizanesel in ga pri življenji pustil. Papež takrat Piji VIII. usliši prošnjo duhovna, ukaže enemu svojih vradnikov, naj hitro zasede belega konjiča, pa natakne belo ruto na palico in naj hiti za obsojenem, da o pravem času ga doide in vsem oznani, da ga papež po-tnilostuje in pri življenji pusti. Nazaj peljejo zdaj hudodelnika Gaetana v ječo in vse ljudstvo je vpilo: bravo, bravo, to je, prav je,  prav je!
Celih 22 let je zdihoval ubogi Gaetano v hudi ječi in pričakoval svoje zadnje ure, ker potem, ko ni bil ob glavo djan, je bil od rimskega papeža obsojen v hudo ječo do smerti.
Enega dne pride duhoven, prav slabo oblečen kakor najrevniši kaplanček, k oskerbuiku velike jetnišnice v Rimu in ga lepo popraša rekoč: Gospod oskerbnik! povejte mi, ali nimate v svoji jetnišnici nekega jetnika z imenom Gaetano. Oskerbnik duhovnega gospoda jezno pogleda in pravi: E, sitnež! toliko imam opraviti, pa me še s tem jetnikom nadležjete; vendar počakajte malo, kmali vam bora povedal.
Oskerbnik odpre velike bukve, v kterih so vsi jetniki popisani, jih pregleduje, iše in najde irne Gaetano. Na to reče duhovnemu gospodu: Gaetano je še živ, pa v ječi bo do smerti, ker k smerti je bil obsojen pa od rajnega papeža pomilosten, da je srnertno štrafo spremenil v hudo ječo do smerti. Duhoven pravi: Prosim vas, dajte mi privoljenje, da smem iti revnega Gaetana obiskat. Oskerbnik pravi: Kaj ga boste obiskovali; pomagati mu nične morete; on ostane v ječi do smerti. Duhoven reče: Morebiti se mu še pomaga; le prosim vas, dajte mi list, da grem h jetni-čarju, kteri mi ječo Gaetanovo odpre; saj vem, da brez vašega privoljenja nič storiti ne sme. Oskerbnik ves nevoljin — vendar da duhovnemu gospodu privoljenje, jetnika obiskati. Duhoven se priklone iu se zahvali za dobljeni list in gre ž njim naravnost k jetničarju rekoč: Odprite mi vrata v ječo Gaetanovo; tu imam privoljenje od oskerbnika. Jet-ničar, sirov in hudoben mož, zarezi nad duhovnim gospodom: Kaj hudiča imate pri tem jetniku opraviti? Duhoven gospod pravi: Jetničar! vi ste hud mož. Kaj ne veste, da tak revež največje tolažbe potrebuje, pa zato že meni zabavljate, ki ga grem obiskat; to ni lepo, ni prav. Zdaj začne jetničar strašno gerdo rotiti in preklinjati duhovnega gospoda. Potem reče: No, hitro pojdite, da vam odprem. Grede pa še vedno preklinja.
Ko duhoven gospod h Gaetano v ječo pride, ga prijazno pozdravi in vpraša: kako mu je kaj. Gospod oče! se ve, da Vas ne poznam in tudi poznati ne morem — odgovori jetnik — pa vem, da veste, kako žalostno je moje življenje, ker do smerti bom mogel biti v ječi; toda rad terpim, ker vem in spoznam, da sem vreden. Rajši pa vendar terpim, kakor da bi bil ob glavo djan, kakor sem bil obsojen. Bog mi daj voljno preterpeti, da tudi pri Boga milost dosežem. Grozno me veseli in veliko tolažbo čutim v svojem sercu — govori jetnik na dalje — da me duhovni gospod pridete obiskat in me tolažit. Vi 8te angelj božji. Bog Vam poverni toliko dobroto. Prosim Vas pa lepo, gospod duhovni oče, pridite me še enkrat obiskat, preden umerjeni, zakaj dolgo ne bom; saj me vidite, da me ni druzega ko kost in koža.
Duhovni gospod pazljivo posluša jetnikove besede, potem reče: Prinesem ti sporočilo tvoje matere. — Kaj so moja mati še živi? — se zavzame jetnik. — Da! še so živi, pošljejo me ti povedat, da se utegne kaj zboljšat tvoj žalostni stan. Oh! kako bi to bilo mogoče! le takrat bo boljši za me, kadar umerjeni, pred ne. Duhovni gospod vpraša, ker si 22 let v ječi, kaj nisi še nikoli prošnje dal pismeno do papeža? O dal sem jo že večkrat, toda nisim bil uslišan ali pa moja prošnja ni prišla nikoli do papeža. Pisal sem tudi do papeža Gregorja XVI., toda moje pisma mu niso prišle v roke; drugi so jih dobili in skrili. Duhovui gospod pravi: Gregor XVI. ni več živ, piši do papeža Pija IX. — Kdo mu bo pa moje pismo dal? — Jez sam; le piši: tu imaš papir in svinčen klinček. Le piši tako, kakor ti bom povedal. Jetnik piše tako lepo in ponižno, prosi sv. očeta, da bi mu prikrajšali- kazen, ktere je že 22 let prestal itd. Duhoven gospod vzame pismo in prav prijazno reče jetniku: Bog te obvaruj! Terdno zaupaj v božjo milost, pa moli tudi za papeža Pija IX. Se nocoj bo imel papež tvoje pismo.
Zdaj zapusti duhovni gospod jetnikovo ječo in gre k jetničarju povedat, naj jo zaklene. Jetničar zaupije nad duhovnim gospodom: Kaj vraga imate z unim prekletim jetnikom se toliko meniti? Hitro se poberite, če ne bo druga; vi ste se močno pregrešili čez postavo. Kaj ne veste, da tudi z vikšim privoljenjem se z jetnikom ne smete pogovarjati več ko euo uro; zdaj pa je že 2 minuti čez. Duhovui gospod reče jetničarju: Vi se zlo pregrešujete z groznim preklinjevanjem in s tako nespodobnim obnašanjem; kaj pa ko bi sv. oče papež zato vedili, kako vi ravnate, kaj bi rekli?   Jetničar pravi   na to:  Če  tudi papež vse to
173
ve, naj ve; skerb je papeža za me, kakor mene za papeža. Papež zame ne porajta, jez pa še manj za papeža. Duhoven: Vi ne poznate papeža; vedite, da on vsacega čisla kolikor zasluži in nikogar ne sovraži. Jetničar: Kdo ste vi, da mi tako zabavljate? Duhoven: To vam nič mar; naj bom kdor hočem.
Duhovni gospod gre zdaj naravnost k oskerbniku velike jetnišnice v Rimu, povedati mu, da je z jetnikom Gae-tanom se pogovarjal celo uro, se vsede in mu tako govori: Jetuiški oskerbnik! poslušajte kaj vam bom povedal. Se danes morete ukazati, da se jetniku Gaetanu železje z nog odbije. Juter dopoldne morate nakupiti za jetnika lepih gosposkih oblačil, kakoršnih že narejenih lahko dobite; zavoljo plačila bodite brez skerbi; vse vam bo povernjeno. Skerbite, da bo jetnik lepo umit, od glave do nog ves v novi obleki; in recite mu, naj veselo pričakuje opoldanjega zvonjenja. Ko bo poldne zvonilo, pojte k njemu v ječo, recite mu, naj na glas moli poldanšnjo molitev. Ko bo odmolil, mu oznanite, da je konec njegove ječe; prost je zdaj, po-milosten in vesel sme zdaj iti v naročje svoje matere. Vi pa sami ga morate spremiti v hišo in ga zročiti materi. Danes pa tega ne smete nikomur oznaniti. — Oskerbnik posluša, debelo gleda in si misli, kdo bi utegnil biti ta gospod, ki tako ukazljivo govori? Potem reče: Gospod oče! povejte mi, ali me imate za norca ali me skušate? Kar vi od mene terjate, tega ne morem in ne smem storiti. Kaj ne veste, da milosti tolike skazati ne sme in ne more nihče drug, kakor le sv. oče papež sam. Vem dobro — odgovori duhovni gospod — toda morate vediti, da sem prišel to oznanit v papeževem imenu. — Oskerbnik pravi: Prav je, pa jez tega ne verjamem. Ako bi vi bili od sv. očeta poslani, bi bili pisano povelje meni prinesli; zakaj pričevanje moram imeti, da je res to papeževa volja, česar vi terjate od mene. Duhovni gospod pravi: Res je tako, prav imate. Dajte mi malo papirja, tinto in pero, kmalo bote imeli v rokah pričevanje. Duhovni gospod piše tako-le: ^Oskerbnik velike jetnišnice v Rimu! 8 tem listom ti zapovem, da jetnika Gaetana jutri opoldne izpustiš in ga k njegovi materi spremiš.   Pij i IX."
Oskerbnik ta list zagledati se prestraši, kakor da bi bilo treslo va-nj; poklekne pred sv. očeta papeža in prosi ponižno, da bi mu ne zamerili, če je kaj napčnega in zabav-Ijivega govoril. Sv. oče papež mu rečejo: Odpustim ti vse, dasiravno si me z neprijaznimi besedami sprejel; ti ostaneš v svoji službi, al glej, da vprihodnje ne boš z nobenim tako neprijazno ravnal. Jetničarju pa oznani, da od danes zgubi svojo službo, zato, ker tako strašno preklinja in z ljudmi tako nespodobno ravna.
Ko bi tudi drugi vladarji prišli včasih v jetnišnice ali pa le v pisarnice tako, da bi jih nihče ne poznal; gotovo bi zapazili marsiktero napako in marsikterega uradnika bi spodili iz službe.                                              Višnjagorski.